"Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu na ulicah", piše Izaija v prvem berilu. In vendar se takrat, ko Jezus pride v Betanijo, v hišo Marije, Marte in Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih, hitro razve, da je v hiši. Kamor namreč pride življenje, se opazi. Kajti ljudje iščejo življenje.
1) Jezus se ustavi pri svojih prijateljih šest dni pred veliko nočjo, kar pomeni šest dni pred svojim trpljenjem. Ustavi se v hiši in pokaže, da je tam življenje. Tam se zgodi Cerkev, Cerkev občestva, Cerkev bratstva, Cerkev odnosov. Cerkev, ki je za mizo in daje domačnost. Tisti dan že živijo liturgijo "zadnje večerje". Zgodi se hišna Cerkev.
Pri evharistiji se učimo, kaj pomeni živeti liturgijo v življenju. Prav to, kako živimo, kako jemo, kako smo skupaj, govori o tem, koliko zares živimo evharistijo, ki je v podarjanju in slavljenju. V Betaniji so vsi del občestva iste mize. Lazar slavi Gospoda s tem, da je ponovno živ, da je prišel iz groba in si pustil odviti povoje, ki so znamenja smrti. Marta ga slavi s svojo strežbo, ko ne dokazuje več sebe kakor na prvem opisanem Jezusovem obisku, ampak resnično služi. Marija pa z gesto maziljenja Kristusa vnovično postavi na osrednje mesto. Učenci prav tu, v Betaniji, pred-okušajo zadnjo večerjo, ko bodo prav tako sedeli za mizo. A tudi Juda že pokaže, da ostaja, četudi sredi prijateljev, sam in zaprt v svoj samoodrešenjski načrt. Ostaja preračunljiv in prazen.
2) Čudovita pa je sredi vseh prav drža Marije. Ona je tista, ki je že sedela pri Kristusovih nogah in poslušala Besedo. Ne katerakoli, ampak tisto, ki ima moč obujati od mrtvih, kar je močno izkusila pri svojem bratu, Besedo, ki ima moč kazati pot in ki ima moč polniti. Ta Beseda je prva mazilila njeno dušo in ji napolnila srce do te mere, da je postala napolnjena alabastrna posodica. Njeno srce je bilo polno prijetnega vonja Kristusa, ki mu je znala prisluhniti. Zato se sedaj sklanja k tem istim nogam in jih mazili ona. Z dragoceno nardo svojega srca, ki ga "stre" tj. izlije in z vso prosojnostjo pokaže veličino svoje ljubezni.
Prav ta ljubezen, ki je najprej napolnila njo, sedaj odgovarja svojemu Gospodu. In On, ki vedno ljubi prvi, se tukaj radovoljno pusti ljubiti: "Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno."
Ko se pustimo ljubiti - maziliti z njegovo Ljubeznijo, spontano postajamo dišeča narda, ta blag Kristusov vonj, ki napolnjuje ves prostor in mazili srca tolikih, preko njih tudi Božje srce samo. Kajti Jezus se enači z ubogimi. Sedaj imate mene, potem boste imeli uboge - v njih bom jaz sam.
3) Nasproti te podobe imamo Juda, ki si v vseh teh letih hoje za Gospodom, ni pustil osvojiti srca. Ni še izkusil Ljubezni, ki polni, njegovo srce je ostajalo "prazna vreča", ki jo je moral nenehno polniti z denarjem (kradel je iz skupne blagajne), s preračunavanjem ("Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarijev?") in obvladovanjem Mesija samega (izdajstvo).
Kaj pa naše srce? Je podobno Mariji ali Judu? Srce obeh je bilo žejno in je iskalo ljubezni. Le kraj, kjer sta to ljubezen iskala, je tako zelo drugačen. Kje bomo iskali mi? Smemo sploh priznat, da smo žejni?
Gospod je namreč tu. Prihaja in vstopa v naša stanovanja, hiše, skupnosti. Useda se za našo mizo in želi, da bi se mu pustili ljubiti ter to ljubezen širili naprej.
Za kaj takega pa je potrebno izpustiti preračunavanja in načrte, kako bi morala biti ta velika noč in namesto tega sprejeti konkretnost tako, kakršna je.
Juda je na vsak način hotel spraviti Mesija v svoj načrt velike noči in končal z izdajstvom ljubezni same. Marija pa je z maziljenjem dala absolutno prednost Gospodu in pokazala, da sprejema Pot, ki jo bodo Gospodove noge izbrale. Poti, ki ni vedno razumljiva in najlažja, a je Njegova in zato pozna vstajenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar