nedelja, 05. april 2020

Pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Pred oči mi prihaja prizor Jezusa, ki se joka nad Jeruzalemom, ker ni prepoznalo časa svojega obiskanja (Lk 19,41-44).

Danes smo vsi mi v podobni nevarnosti. Prav zato, ker je letošnja velika noč drugačna, ker je ne moremo obhajati tako kakor smo bili navajeni, lahko mislimo, da Gospodovega obiskanja ne bo, da nas Milost ne bo dosegla, da "skozi ekran" ne more priti.
Toda Jezus prihaja in si želi, da bi našel naša srca odprta za Njegovo obiskanje.

Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: "Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel velikonočno večerjo?" Dejal jim je: "Pojdite v mesto k temu in temu (daj sem svoje ime) in mu recite: "Učitelj pravi: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Prav pri tebi, v tvojem srcu želim obhajati veliko noč s svojimi učenci. Jezusova volja je, da srce vsakega od nas postane ta Jeruzalem, v katerega vstopa, krotak in sedeč na osličku. Predenj položimo ne oljčnih vejic in butaric, tudi ne svoje plašče, ampak naša razgaljena in ponižna srca, v vsej iskrenosti in z vsem hrepenenjem.

Jezusova volja je tudi, da srce vsakega od nas postane dvorana zadnje večerje, v katero želi vstopiti ne sam, ampak s Cerkvijo, z učenci, z občestvom in na oltarju našega srca obhajati sveto daritev. On, ki je duhovnik, oltar in jagnje obenem si želi praznovati v našem notranjem svetišču.

Naše srce bo postalo tudi vrt Getsemani, v katerem se bijejo toliki boji, tolike skušnjave, bolečina, samota, trpljenje, izdajstva, zapuščenost, groza, strah in prošnja: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti."
Srce, ki joka, hrepeni, upa, trpi ... to je vrt Getsemani in On nas v njem ne pušča samih.

V tem vrtu nas tudi uči, kako odgovoriti na krivico. Peter pograbi za meč, toda Jezus ga ustavi: "Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani."
Kako težko nam je nad nasilje, četudi "samo" jezika,  ne udariti z mečem hujših besed. Kako težko se nam je ne braniti, ko se nam zdi, da smo po krivici obsojeni, sojeni, odstranjeni ...

Naše srce včasih postane tudi dvorana sojenja ter dvorišče velikega duhovnika, kjer nas Kristus želi obiskati s svojim usmiljenim pogledom tam, kjer so naša izdajstva, naše prevare, begi, laži in porazi. Tam, kjer smo mislili, da smo močnejši in boljši, pa ponižano spoznamo, da nismo boljši kakor drugi. Tam, kjer tečejo solze ...

Naše srce bodo Jeruzalemske ulice, na katerih je toliko kaosa, zmede, prestrašenosti, skrbi zase, toliko posmeha, sodb ob pogledu na druge, na tiste, ki so prizadeli, na tiste, ki se zdijo zločinci. In tam, sredi vsega tega, se bo morda našel del srca, ki bo kakor Marija tiho in nežno spremljal Odrešenika. Bo Veronika, ki bo stopila iz vrste in obrisala podobo trpečega Boga, ki je danes zapisana v tolikih izmučenih obrazih. Bo Simon, ki bo kljub uporom in trmi popustil in sprejel, da se dogaja nekaj, kar ga presega in kjer lahko le nemo sprejme.

In nenazadnje bo naše srce postalo Kalvarija, kraj tolikih smrti, tolikih krikov tistih, ki so jih križali, kraj krvi, vojakov in posmehov. To je srce, ki pozna bolečino izdajstev in zlorab, pozna slačenja, oropanost, udarce, posmeh, osramočenost, bolečino besed in dejanj, ki pribijejo.
Srce, ki ima za svoj vsakdanji kruh molitev križanega Jezusa: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
Kolikokrat si jo mi upamo moliti? Kolikokrat si upamo priznati žeblje in sulice, naše in drugih ter jih predati Kristusu? Kolikokrat upamo ne ostati brezbrižni ob križanjih in krivicah tolikih?

Jezus je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil.

Toda pot se tu ne konča. Ko se naše srce zdi grob, zapečatena usoda, ki nima izhoda, vrtenje v krogu brez smisla, Gospod ne počiva. Prav to srce, ki diši po smrti, bolečini in zapuščenosti, v skrivnostni moči Njegove milosti, ki dela tudi na skrivnem, postaja nekaj novega. Že se svita luč, že se svita jutro in prav to srce, bo v moči Duha, ki oživlja, postalo blagodišeči Vstajenjski vrt novega srečanja.

Naj bo ta sveta pot z Njim in v Njem polna spoštljive tihote in hvaležnega zrenja te večne Ljubezni, ki naše srce spreminja v Njegov oltar, v Njegovo najljubše svetišče, v katerem želi prebivati za večno.



Ni komentarjev:

Objavite komentar