Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.
Večno življenje pa je v tem, da spoznamo Očeta in tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa (Jn 17,3). Prav Sin, ki so ga povzdignili na križ kakor nekoč Mojzes kačo na drog, pa nam je iz svoje prebodene strani podaril Duha. Tistega, po katerem smo znova rojeni in o katerem je potekal tisti nočni pogovor.
"Kako se more to zgoditi?" vprašuje Nikodem Jezusa.
Te dni bomo veliko poslušali o Duhu, ki po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju prevzema temeljno vlogo in akterstvo v Cerkvi. In ta Duh je že domačin naših src, je ljubezen, ki je že izlita v nas. Zato brez Njega, ni niti nas, ker smo ustvarjeni za ljubezen in odnos. In ta je primarno in temeljno v Njem. Naši medosebni odnosi le pokažejo, koliko zares dajemo prednost Duhu, koliko pa še vedno samim sebi in posledično svojim strahovom ter ogroženosti.
Apostolska dela nam zato, kot privlačno vabilo in spodbudo, da bi živeli po Duhu, ponovno slikajo lepoto življenja in občestva tistih, ki so se pustili znova roditi:
Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in enega duha. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki lahko ustvarja enost v različnosti.
Tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. Ko zares spoznamo in okusimo, da je življenje in kar smo z njim prejeli, dar, ne moremo več trditi, da smo avtorji vsega mi sami. Roditi se od zgoraj pomeni svoboda od lastnega avtorstva in zavest, da je glavni avtor Drug.
Če so tako živeli, potem ni čudno, da se pripoved Apostolskih del nadaljuje tako: "Z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi."
Prav s svojim načinom življenja so pričevali, da je s Kristusovim vstajenjem odrešena naša ogrožena človeška naravo, ki bi se rada nenehno podpisovala, opozarjala nase, grabila zase ter razdirala.
Ti učenci so živeli drugače; živeli so povezano, neogroženi drug od drugega, ljubeče, v medsebojnem spoštovanju, deljenju in hvaležnosti. Nič ni bilo " s stisnjenimi zobmi, ker bi kdo to ukazal", ampak je bilo naravno, kot spontan odgovor na obiskanje Duha.
Kako si želim, da bi bilo tudi med nami vedno več Duha in posledično vedno več prijetnih, domačih, bratskih odnosov! Svet kliče po taki Cerkvi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar