Vsi poznamo Petra, ki je v tisti temni noči, ko se je zdelo, da zmaguje zlo, zatajil Učenika. Poznamo Petra, ki je s težavo stegnil boso nogo in dovolil, da jo Jezus umije, Petra, ki je velikokrat z najboljšimi nameni "popravljal" Učitelja, ki je izbiral nenavadne in nelogične težje poti.
V teh dneh beremo tudi o Petru po vstajenju, današnji evangeljski odlomek, kako še vedno nosi v srcu veliko željo po tem, da naredi dobro za Gospoda, četudi nič ne razume. V njem je tisti duh, ki je "prvi", ki ima ta dar, da potegne še ostale.
Poskuša, četudi ne ve točno kam: "Ribe grem lovit." In vsi so šli za njim. Imel je držo voditelja, z dobrim in lepim srcem, a tako pogosto skušanega v tem, da bi rad sam, za Gospoda, ampak mimo Njega.
Ko jih počaka na obali, vemo, kako se med Vstalim in Petrom zgodi čudovit dialog in Peter vendarle prizna: "Gospod, ti vse veš." Kako spremenjen je tukaj Peter. Veliko manj je v ospredju Petrov načrt in veliko več je prostora za resničnega Gospoda ter Njegovo pot. In vendar to še ni to.
V prvem berilu in predvsem prvem delu Apostolskih del beremo o Petru, ki stoji pred istimi velikimi duhovniki, ki so Jezusa križali ter govori s silno močjo.
Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, govoril: "Poglavarji ljudstva in starešine (...)"
Tisto noč je bila dovolj dekla na dvorišču velikega duhovnika Kajfa in tasta Ane, tukaj ga vidimo, kako pred vsemi temi z vso silo in močjo govori in neustrašeno pričuje.
Že med Petrom pred veliko nočjo in po njej je velikanska razlika. Absoluten in temeljni prehod pa je resnično šele po binkoštih. Sveti Duh je tisti, ki edini, resnično edini v naša srca prinaša novost in moč, prinaša maziljenje od zgoraj in vsebino, ki je življenje. Sveti Duh nas dela žive in samo On pričevalne.
Sveti Duh pa je dar in ne naša trofeja ali pridobitev z lastnim trudom. Zato ostanimo v teh dneh v veliki prošnji Njemu, ki nam je obljubljen, ki s krstom že prebiva v nas, da bi resnično mazilil in obudil naša srca in jih spremenil v živo pričevanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar