sreda, 15. april 2020

Gospod ima z nami čas

Sreda velikonočnega tedna

Po kratkem premoru, nadaljujemo s sprehajanjem po tej močni Besedi, ki nam jo Cerkev ponuja v tem velikonočnem času.

Mož, ki je bil od rojstva hrom in je sedel pri tempeljskih vratih, ki se imenujejo Lepa, je z upajočimi očmi gledal v Petra in Janeza, da bi nekaj prejel. Nekaj, kar je sam mislil, da bi mu v tistem trenutku najbolj pomenilo. In tudi nekaj, kar so mu po večini dajali; nekaj materialne pomoči, kdo morda tudi prijazen nasmeh in pozdrav. Toda Peter in Janez gresta peko vseh njegovih pričakovanj. Data mu nekaj,ne, data mu Nekoga, ki je dar darov, dar, namenjen človeku, da bi ga vselej imel ob sebi.

Posredujeta mu Odrešenika, ki kaže svojo moč tudi skozi človeško telo. Ozdravljeni hromi je simbol vsakega, ki si pusti verovati Besedi življenja. Ko namreč v srcu damo prednost Duhu, ki vselej govori v nas, bo to vedelo tudi naše telo. Že ko naša duša pije človeške besede bližine in tolažbe, je potolaženo tudi telo, koliko bolj to velja takrat, ko se duša hrani z Besedo, ki daje večno življenje.

Ko torej mi prosimo Boga, si zelo pogosto tudi že predstavljamo podobo, obliko in okvir, ki bi jo ta milost naj imela. In Bog gre skoraj vedno onkraj in preseneti. Ker ljubi bolj in hoče tudi dati nekaj več.

Tudi učenca, ki bežita v Emavs, stran od nerazumljivih dogodkov, stran od bolečin, med potjo neznanemu "tujcu" pripovedujeta: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael."
Pripovedujeta o svojem razočaranju, ker sta milost pričakovala znotraj nekih okvirjev in predstav, ki so se skladali celo s predstavami tolikih drugih. In Bog ponovno ne gre v naše predstave. On pripravlja in dela nekaj bistveno večjega, nekaj, kar presega človeka in kar je zanj neskončno blagodejno.

Temu Božjemu presenečenju se je potrebno le prepustiti. Prepustiti in dovoliti, da se nam bodo na poti odprle oči in Ga bomo spoznali. Njega, v Njem pa tudi sebe, druge ter vso situacijo, iz katere bi pobegnili.
Vstali vedno spreminja podobo "bolečih Jeruzalemov" v prostorje "prijetnega in domačega druženja".
Vmes pa je včasih tudi dolga pot. Toda Gospod ima z nami čas.




Ni komentarjev:

Objava komentarja