nedelja, 12. april 2020

Strah in veselje

Velika noč

Zmaga življenja! Ta zmaga, ki je velikokrat skrivnostna, tudi tiha, morda pomešana z različnimi občutji. Žene so od groba odhajale vesele in prestrašene hkrati, smo slišali včeraj. Presenečene in zmedene nad nenavadnim sporočilom, ki so ga prejele od angela in Vstalega samega. Tudi nas te dni prežema veselje in strah obenem. Strah negotovosti zunanjih okoliščin (takrat so to predstavljali Judje in njihova grožnja) ter veselje nad zmago Življenja samega! Poskušajmo tudi sami, ko gremo na sprehod, ko živimo doma, ko poslušamo, beremo, delamo ali v službi sami odpreti oči in poiskati, kje življenje zmaguje nad trdoto.

Tudi Marija je tisto jutro zmedena. Ob pogledu na odprt grob najprej steče stran, steče k učencema, ker misli, da se je zgodila nova krivica, nov zločin, ob katerem se počuti nemočna in prestrašena.

Učenca tečeta in ne razumeta ... Po petkovem večeru šoka, po soboti molka, spraševanja brez odgovorov, tišine in dvoma, po tem dnevu vsaj zunanjega počitka, se to Jutro ponovno vse zgane. Vsi tečejo, vsi so zbegani, dogaja se nekaj, kar presega vse. Po kaosu petka in molku sobote, je to Jutro ponovno kaos, toda kaos, ki ga povzroča presenečenje Življenja samega, kaos, ki ga povzroča vesela novica!

"In videl je in veroval " ... apostol Janez. Tisti učenec, ki se je pustil najgloblje dotakniti usmiljeni ljubezni in je prav zaradi tega izkustva zmogel ostati pod križem ter to dramo prečudnega dvoboja gledati z očmi, ki vidijo onkraj. Slutil je slavo, zato Jezusa v svojem pasijonu nenehno predstavlja kot odetega v slavo, kot tistega, ki ima v rokah vse, ki dobro ve, kaj se dogaja in se prostovoljno daje v roke grešnikom. Kot tistega, ki ve, kaj želi storiti. Oči tega učenca vidijo povoje in ne še Vstalega, vidijo znamenje in verujejo. Oči, oprane z dotikom Ljubezni vidijo skozi.

On je tudi tisti, ki bo ob Tiberijskem jezeru prvi prepoznal, da je na obali Gospod in to sporočil ostalim.

In Marija, ki joka, ker ljubi. Ne razume, toda ljubi in srce samo jo žene onkraj strahu, da se tisto jutro odpravi prva h grobu. Ali morda prav zaradi strahu izbere čas, ko je še temno. Strah in ljubezen še vedno bijeta ta prečudni dvoboj tudi v njej.
In ker ljubi, gre, četudi jo je strah in tudi joka. Solze ljubezni, hrepenenja, pogrešanja ... zato tudi njene oči zmorejo prve videti Odrešenika in verovati. Ne takoj, kajti najprej se zdi navaden vrtnar. Toda pusti se očistiti, pusti se roditi od zgoraj, pusti si prejeti novo ime in novo poslanstvo. Prejme ga prav z imenom, s katerim jo pokliče Bog sam.

In gre oznanit bratom, da imajo Očeta. V evangeliju velikonočne vigilije beremo, kako angel in Vstali ženam poudarjajo, naj gredo učenci v Galilejo, ker ga bodo tam videli! To je drugo oznanilo, ki je ob trenutni situaciji za vse nas še posebno močan klic.

Da se Vstalemu pustimo poiskati in najti v teh neobičajnih situacijah, v tej zmedi, v tem nemiru, ko vsem "nekaj manjka" in bi kar nekam šli, da bi morda tam ... Naj nas poišče On in pokliče. Tam se zgodi naša velika noč. Ko se srečata dve srci, človeško in Božje.

Za srečanje z Vstalim pa ni potrebno drugo kot oči, ki iščejo Ljubezen in srce, ki to Ljubezen sprejme. Ljubezen sama nas bo poiskala v Galileji. Dovolj je, da gremo tja, v konkretnost življenja.




Ni komentarjev:

Objava komentarja