Ne bojte se torej!

12.nedelja med letom

Začelo se je poletje v pravem pomenu besede, končala se je šola in začenjajo se dopusti, ali vsaj hrepenenje po dopustu. Božja Besedapa se zdi, da gre prav v drugo smer ....
V prvem berilu beremo o Jeremiju, preroku, na katerega se je zgrinjalo ogromno stisk in preganjanj zaradi Božjega imena, beremo o njegovem ječanju in upanju, njegovi stiski in vpitju k Bogu, ki ga je poklical.
Nič počitniškega ...

Simbolno bi lahko rekli, da nas Beseda želi ohraniti budne tudi sredi tako potrebnih dni oddiha. Življenje kristjana namreč ni utopično spanje, v katerega vabi svet s svojimi ponudbami, ampak je drugačen počitek, tisti,ki se lahko zgodi samo na Jezusovem srcu. To pa se ne utrudi nikoli. On nas vabi k sebi, da bi se pri njem odpočili v tem Božjem počitku, ki se zgodi tudi sredi preganjanj in stisk in je zato tako zelo drugačen od počitka tega sveta. Ta svet nas hoče uspavati in narediti šibke, z zmešano identiteto, Jezus pa nas nasprotno hoče narediti za budne kristjane, z jasnim upanjem in pogumom.

V svetu bomo torej doživljali preganjanje in stisko, o čemer piše evangelist Matej pred današnjim odlomkom. Evangelij vznemirja, sicer ni pravi evangelij. Kristjan, ki vzame evangelij zares, vznemirja, sicer "nekaj ne gre skupaj."
V tej stiski, ki nastane zaradi evangelija, pa Bog svojih ne pušča samih. Drugo berilo apostola Pavla je tako kakor Božji odgovor na Jeremijevo ječanje. Greh in zlo, po katerih je svet postal tak kot je, ne moreta in nimata zadnje besede. Stiska, ki jo v svetu čutijo mnogi zaradi Božjega imena, ne bo nikoli imela zadnje besede. Milost je vedno močnejša od greha.
"Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, in to po milosti enega človeka, Jezusa Krtistusa."

Z milostnim darom tako ni kakor s prestopkom. Z Božjo močjo ni tako kakor s padlo človeško močjo. Božji odgovor prihaja v stiki, Njegova rešitev pride takrat, ko je za človeka konec. Ni namreč situacije, v katero bi preko svojega Sina in Duha ne vstopal Oče in "delal vse novo".

Zato imajo Jezusove besede: "Ne bojte se ljudi!" močan in trden temelj. Kajti karkoli ti ljudje nosijo v sebi, za karkoli že uporabijo svojo svobodno voljo, nimajo zadnje besede.
Četudi namreč grešni človek svojo svobodno voljo uporabi za zlo in s tem rani še druge, morda celo umori telo, rani srce, pretrže vezi, je milost močnejša. Še več, "kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," zatrjuje Pavel. Kamorkoli pa ta milost vstopi, nujno stori nekaj novega, lepega, odrešenega. Ne iz nič, ampak točno iz ruševin, ki jih je pustil greh.

To je naša vera! To je naše veselje! In to je tisto, kar nam Jezus pravi, ko smo v temi, da bi se to razodelo v dnevu, ki napoči po vsaki preizkušnji. Nič ni skritega, kar se ne bo spoznalo. Ni noči, ki jo je obiskal Bog in ne bi postala dan, ki bo kakor na strehah sporočal, da je naš Bog sredi zla in močnejši od njega.

In četudi vrabec res pade na zemljo, ne pade brez Očetove vednosti in njegove ljubezni. Četudi se zgodijo krivice, nesreče, težke stvari, niso brez Očetovega obiskanja. Ko je Jezus bil na križu, se Oče ni umaknil. Oba sta visela gor. Tako je tudi v našem življenju. Kjer smo mi, vstopi tudi Bog.
Zato: "Ne bojte se!"

Če Oče ve za vsakega vrabca, koliko bolj ve za nas, koliko bolj ve in obiskuje temo človeka, da bi jo, če mu človek dovoli, preoblikoval v dan vstajenja, v osmi dan, ki nima zatona!

Obličje, ki se je razodelo

Praznik Svete Trojice

"Kdo si ti in kdo sem jaz?" 
Vprašanje, ki je nenehno prihajalo iz Frančiškovih ust in srca, da bi spoznal nedojemljivo skrivnost Očeta in nedojemljivo skrivnost samega sebe. Vprašanje, ki je pomembno in ključno, saj vprašanje že samo po sebi pričakuje odgovor in tako s svojim bistvom odpira prostor Drugemu, odpira prostor za odnos in dialog.

Drugič pa je to vprašanje pomembno in ključno, ker lahko človek samega sebe odkrije samo v odnosu, v tej resnici Boga, ki ga je ustvaril. Kakor se otrokova identiteta zrcali v pogledu staršev, tako se človeška resnica zrcali v pogledu Stvarnika. Da bi človek odkril samega sebe, je nujno, da odkrije obličje Boga.

Obličje pa se razodeva s poslušanjem in majhnostjo. V stari zavezi je Mojzes posredoval za ljudstvo, ki se je Bogu nenehno upiralo. Bil je torej Bog, ki je hotel hoditi z ljudmi, bil je Mojzes, ki je nenehno branil svoje rojake in bilo je to trdovratno in trmasto ljudstvo, ki si je vsakih 200 metrov puščave izdelalo novega boga po svoji izgubljeni podobi.

Bog pa je svet (navkljub vsem zablodam) tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Bog, ki ga ne zaobjame vesolje, je sklenil, da bo prebival v človeškem srcu, zato je "stopil dol", v samo človeško naravo in jo prepletel z Božjo. Nič več ni Bog kamnitih tabel, ampak Bog srca, ki v Sinu postane eno s človekom. V tem istem Sinu smo dvignjeni nad angele in vrnjeni v občestvo Trojice, iz katere smo bili tudi rojeni. Bog sam je tako razodel svoje Obličje skupnosti, da bi tudi človek ponovno našel resnico samega sebe, resnico ljubljenosti in resnico skupnosti.

Resnica se je torej razodela. Bog je Bog občestva in ne ločenosti, je Bog, ki da samega sebe, da pridobi še drugega. Je Bog, ki se je iz zapovedi, ki so jih Izraelci morali izpolnjevati, premaknil v srce, ki ga je posvetil in prepletel s svojo, Božjo naravo. Zato človek in Bog nista več dva, ampak eno. Človek ni več ločen od Boga zaradi prvega greha, ampak je v Očetu po posredovanju Sina in Duha. "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči!"

Naša naloga je tako ostajati v Bogu, živeti z zavestjo, da je Trojica del nas in mi del nje.
Zato človek, ki se zaveda navzočnosti Trojice v samem sebi in sebe v Njej, postaja neizogibno drugačen, svetleč, živ, občestven, umirjen. Ker v zrenju Trojice odkriva sebe, v prisluškovanju ljubezni med njimi, se sam polni s to isto ljubeznijo ter v zrenju občestva, on sam postaja občestvo.

Še več, ta Trojica, ki biva v nas in mi v njej, se mora poznati tudi med nami. Zato apostol Pavel upravičeno spodbuja, naj se veselimo te lepote, naj bomo v različnosti naših misli vendarle eno, naj med nami kraljuje mir in sveti poljub, saj nas povezuje On, ki je v svojem mesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, podrl steno pregrade in v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka (prim. Ef 2,14-16)
To, kar je med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, to je po milosti tudi v nas in to naj se zrcali tudi med nami.

Tako bo Sveta Trojica, ki je nobena študija ne more zaobjeti, najlepše proslavljena in razodeta.

Oznanjevati

6. velikonočna nedelja

Ob pogledu na svet in na vse, kar se v njem dogaja, se v srcu kaj hitro porodi misel: "Nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti, nekaj ni vredu." Temu svetu manjka topline, manjka svetlobe Jutra, manjka mu ljubezni.

Od prvega padca naprej je tako in bo tako do konca sveta. Zato je vsaka generacija kristjanov kakor na novo poslana v ta svet, da pričuje za Lepoto. Poslani smo kakor prvi apostoli, da bi svetu dali okus, smisel, svetlobo, Kristusa,

Kako? Tako kot nam kaže Beseda, da so storili v prvih časih. V evangeliju sledimo Jezusovemu govoru zadnje večerje, Sledimo Besedam, ki jih je svojim izrekel kot zadnje.

Prav one nam govorijo, kako je za apostola nujno in potrebno, da ostaja eno z Gospodom. Mi v Njem, On v nas in mi, skupaj z Njim v Očetu. Ker smo prejeli Duha, ki vse združuje in povezuje. Preko Duha smo kakor vcepljeni v to skrivnostno občestvo ljubezni, katerega odsev naj bi se videl tudi v naših medsebojnih odnosih.

Kolikokrat Jezus poudari: "Ostanite v moji ljubezni. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Ostanite v meni in jaz v vas..." Kakor bi nas ljubeče prosil in vabil, naj sprejmemo Ljubezen, ki se je že odločila iti do konca za vedno. Kakor bi nas prosil, naj se pustimo objeti in ljubiti, da bi potem to ljubezen sijali tudi navzven.

Temeljna zapoved, ki nam jo Kristus zapušča, je ostati v Njegovi ljubezni. Sprejeti in se pustiti prežariti z njo, nato pa to ljubezen živeti med seboj. Sveti Duh, ki nam ga je in nam ga nenehno pošilja, je tisti, ki vse te vezi dela močne, otipljive, konkretne in žive. On je tisti, ki v naša srca vliva Božjo navzočnost.
Zato je prva naloga vsakega apostola biti v Njem - živeti vraščenost v Sina, Očeta in Duha. V vsakem trenutku življenja.

Nato sledi korak, ki ga opisuje drugo berilo, ko Peter tako privlačno navaja navodila za evangelizacijo. Iz besed je razvidno, kako pomemben je okus, ki ga s svojim življenjem v drugih prebujamo. Najprej je pomembno, kako apostol živi. In šele, ko to življenje, dejanja, besede, odnosi, molk, reakcije, čutenja v drugem prebudijo željo in žejo, šele, ko ta drugi vpraša po razlogih upanja v srcu nekega apostola, je ta poklican odgovoriti.

Besede torej pridejo šele, ko srce izrazi žejo, pred tem pa je temeljno naše življenje in stil naših medosebnih odnosov. Tam, edino tam bo svet spoznal Kristusa ali pa ne. Tam mi kažemo ali in koliko zares živimo vraščenost v Kristusa ali Kristusa uporabljamo za promoviranje sebe.

So pa tudi situacije in trenutki življenja, ko smo poklicani k neposrednemu oznanjevanju Besede tako, kakor je to storil Filip v Samariji. Tam je direktno oznanjal Besedo življenja, besedo evangelija in množice so mu enodušno prisluhnile, ker je njegovo življenje bilo skladno z besedami, ki jih je govoril. Bil je privlačen, ker ljudje v njem niso videli Filipa, "s.p.-jevca", ki je na Kristusu gradil svojo kariero in svetu kazal svoje talente in sposobnosti, temveč so v njegovem obrazu videli združene obraze še vseh ostalih apostolov. V njem so videli Sina in Očeta, lahko so okušali Duha in to neverjetno občestvo Oseb, katerega del je bil Filip. Zato je oznanjevanje bilo rodovitno.

Danes, ko svet čaka našega oznanjevanja, danes, ko smo kakor prvi apostoli poslani v to leto 2017, se prav zato, da bi res oznanjali Kristusa in ne sebe, skupaj zazrimo v podobo teh prvih apostolov, stopimo z njimi v dvorano zadnje večerje, ki je obenem tudi dvorana binkošti. V tej dvorani so se Besede zadnje večerje dokončno izpolnile, ko je Sveti Duh ustvaril novost občestva, nato pa skupaj z njimi stopimo ven in s svojim načinom življenja in naših odnosov prebujajmo v srcih žejo po tem Božjem življenju, pripravljeni, da krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki vprašajo.

Ko pa Duh pokaže, da je potrebno direktno oznanjevanje, se skupaj z apostoli ne bojmo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne več svojih besed, ki so prepogosto zaznamovane z zamerami in neodrešenostjo, temveč Besedo, ki edino daje življenje in ki je bila s posebnim namenom zaupana kristjanom. Ne zato, da bi jo ljubosumno varovali ali celo izdajali z življenjem, temveč zato, da bi jo živeli in z njo prepojili svet,
Živeti Besedo pa pomeni ostajati v tem čudovitem bivanju ljubezni Očeta, Sina in Duha.

Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu

5. velikonočna nedelja

Pred točno 100 leti je v dolini Iris Marija vprašala tri male pastirčke, ali so pripravljeni podariti svoja življenja Bogu in zadoščevati za vse hudo. In pastirčki so odgovorili: "Hočemo!"

Danes nas Kristus po svoji Besedi sprašuje ali smo pripravljeni posvetiti svoja življenja Njemu in skupaj z Njim in drugimi graditi duhovno zgradbo, Njegovo Cerkev, ki je rojena iz rane na srčni strani. In kaj Mu bomo odgovorili mi?

Apostol Peter v svojem pismu tako močno spodbuja in kliče, naj se mi, živi kamni, približamo drugemu živemu kamnu - Kristusu in se tako pustimo vzidati v duhovno stavbo, v njegovo živo Telo, kjer imamo nalogo darovanja samih sebi in sveta. Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu.

In kdorkoli to počne, ne bo osramočen, ker veruje v izbran in dragocen vogelni kamen, ki je za vedno postavljen v odrešenje mnogim. Izbrani in poklicani smo torej vzeti zares, da smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi sredi tega sveta, ki ima Kristusa še vedno za "kamen spotike" in "skalo pohujšanja", oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. 

Tudi mi smo namreč bili tema, vendar nas je dosegel Glas pastirja, glas Odrešenika, ki je samega sebe prvi dal za temeljni kamen, v katerega se je zagnalo vse zlo sveta in bilo premagano. Tisto namreč, kar svet zavrže, Bog pogosto izbere in postavi na temeljno mesto. In prav na ta temelj smo bili vzidani tudi mi, zato smo večno nepremagljivi. Nismo se vzidali sami, ampak nas je On poiskal v naši temi in prestavil vase, v svetlobo.
Zato tudi danes za kristjana ne more biti druge temeljne naloge kakor te, da se v njegovem življenju vidi, da je bil mrtev kot ostali, a ga je v tem grobu dosegla svetloba slavno Vstalega in prestavila v čudovito luč. Mi pa se večkrat obnašamo, kot tisti, ki svetlobe še videli niso!

Naša naloga je torej dati vse svoje moči in življenja za gradnjo občestva med nami, za gradnjo bratstva, ki je bilo rojeno iz Rane na Jezusovi strani in je zato tudi vsako bratsvo med nami z ranami. In v tem bratsvu ima vsak svojo, nepogrešljivo vlogo, ki se izmenjuje... molitev, oznanjevanje Besede, strežba pri mizi ...

V tej zgradbi smo poklicani darovati duhovne daritve, kar preprosto pomeni Njemu samemu vračati življenje, ki ga živimo in smo ga prejeli kot dar. Mu vračati vse, kar živimo in kar smo, potem pa prinašati tudi svet, brate in sestre, to, kar živijo in kar so. Tako je vsak in vse prežeto s to slavno lučjo, ki vse posvečuje in preoblikovano vrača. Zato je kristjan tisti, ki bi moral svetiti, sam od sebe, spontano.

Vse potrebno torej že imamo.Mi smo že izvoljeni rod in ne šele tisti, ki morajo do tja priti. Mi smo že tisti, ki so bili vključeni v pot, resnico in v življenje in ne šele tisti, ki morajo to pot najti. Obnašamo pa se kakor Filip, ki trdi, da še vedno nekaj manjka. Samo še to, potem pa bo. Samo še službo dobim, potem pa bom. Samo še to zadevo uredim, potem pa bom. Jezus pa ne neha ponavljati, da za gradnjo Božjega kraljestva med nami, že imamo vse! Za odrešene in lepe odnose med nami, že imamo vse!

Kristus je torej tisti prvi, ki živi občestvo, bratsvo, enost z Očetom in Svetim Duhom, kjer vsak prehiteva drugega v delanju dobrega in prihajanju naproti drugemu. On je prvi, ki nam je pokazal, kako se živi v tej duhovni zgradbi.

Zato je vsak, ki se pusti vzidati v ta odnos Očeta, Sina in Duha ter ga živi zares, tisti, ki že opravlja dela kakor jih je opravljal Sin in celo večja kot ta. Ker pričuje o novem Božjem življenju, pričuje o čudoviti svetlobi, ki nas je obiskala in ki želi, da bi se vsi znašli v njej.

Svetimo toliko, kolikor s Kristusom zbiramo, da bi vsi vstopili v čudovito luč, ki se nam je sama razodela. Luč, za katero nismo storili ničesar, lahko pa jo živimo in v majhnosti pred Bogom prosojno predajamo naprej.

Hodil bo noter in hodil bo ven

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega pastirja

So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo.
Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.

Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki - vratar!

Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo - v imenu Pastirja ali v imenu tatov.
Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.

Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas.
Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.
Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla.
Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

"Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!" 

Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca.

Kliče in vabi pa tudi, da bi te "tatove glasov tega sveta" zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.

V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: "Bratje, kaj naj storimo?" Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.
To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno "v staji" ali nenehno "v akciji". Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti "hoje ven in hoje noter", v kombinaciji "staje" in "paše".

Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je "v staji", ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

Je pa enako potrebno, da času "v staji" slediti tudi čas "zunanje paše", čas, ko se gre "ven", v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!

Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bi tako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!

Cerkev z ranami

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal in prav nič ni isto kakor prej.
Da bi se ta nova resničnost vendarle vsidrala v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas, ki bi pravzaprav moral dišati v slehernem dnevu našega življenja. Smrt je namreč za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.
Vesela novica nam je zaupana! In kako zelo svetu manjka takih novic!

V apostolskih delih beremo, kako so svet nagovarjali prvi kristjani. Kakor so oni prepoznavali Vstalega po lomljenju kruha, po zbiranju v občestvu in po odpuščajoči ljubezni, tako so drugi prepoznavali kristjane. Po teh istih znamenjih.Skupaj so lomili kruh, skupaj so živeli, si delili skrbi in veselje, svoje bogastvo in uboštvo in prav zato, ker so zmogli biti skupaj, so pričevali, da je med njimi odpuščajoča ljubezen. Brez nje se namreč ne da biti skupaj. Nosili so torej prav tista znamenja, po katerih se je njim dajal spoznavati Kristus.

Ko preberemo prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Verjamem, da se v vsakem srcu porodi tiho hrepenenje in želja, da bi tudi mi živeli tako Cerkev. In verjamem, da se v vsakem srcu, takoj za tem glasom, oglasi še nek drug "Tomaž", ki pravi: "Dokler ne vidim in ne otipam z lastnimi rokami, ne bom veroval!"

Zdi se nam nemogoče, radi bi najprej videli tako Cerkev, da bi vanjo tudi verovali. In vendar pozabljamo, da tudi ta, prva skupnost, ki se zdi tako idelana, ni bila brez ran. Rane so simbol padcev, zla, slabega, težkega, vsega tistega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Kristus pa pokaže nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. Prav tako postanejo rane izjemno pomemben prepoznaven znak kristjanov - tistih, ki oznanjajo Vstalega.

Naše skupnosti tako niso poklicane v sterilno popolnost brez ran, kajti takih ni, so pa poklicane, da rane ne ostajajo vir sporov, temveč postanejo vir združevanja. Prav v njih, v teh ranah učencev, ko so se dobro zavedali, kako so zatajili in zbežali, Kristus ponavlja: "Mir vam bodi!"
V tem, kar je bilo napačnega, nepopolnega, težkega, v tem, v čemer je drugi zatajil, v tem smo poklicani oznanjati: "Mir vam bodi!"
Vsi smo namreč prejeli Svetega Duha, v moči katerega nam je odpuščeno in v moči katerega, lahko odpuščamo drugim.

V tem, ko se zavoljo teh ran nepopolnosti nič več ne pobijamo, ampak učimo bratstva, postajamo direktno znamenje Njegovega vstalega, ranjenega telesa, Cerkve! Vstali bo za vedno imel rane, Njegova Cerkev bo vedno "12 -1" ali "11+1", nikoli več samo "12". A prav v tem je Njena svetost in prepoznavnost, prav v tem postajamo Kristusovi. V nepopolnosti kristjanov se namreč razodeva moč Kristusa. V teh ranah, svetih in slavnih, se kaže naša majhnost in Njegova veličina!

Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?

Vsi mi si želimo skupnosti, kakor o njej slišimo po pripovedovanju Apostolskih del. In vsi mi je še ne vidimo in otipamo in vendar smo poklicani, da jo živimo. Otipljivo in konkretno. Ranjeno in odrešeno. Bratstvo, ki vključuje nepopolnost in ranjenost, in vendar bratstvo, ki prav po tem, kako živi te rane, pričuje, da je srečalo Vstalega ...

"Tako bo preizkušenost vaše vere veljala več kot zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša..."
Cerkev, naše bratstvo je torej neminljivo, poklicano, da oznanja živo upanje, nerazpadljivo, neomadeževano in nevenljivo dediščino, ki je pridobljena za vse nas.

In prav mi, kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!

Prišla je ura

Cvetna nedelja

Prišla je ura, da Jezus svojim izkaže ljubezen do konca. Med temi so tudi izdajalci, so farizeji, so ljudje, ki danes vpijejo: "Blagoslovljen, ki prihajaš", že čez nekaj dni pa: "Križaj ga!"
Ljubezen nima sovražnikov, ima le prijatelje, celo takrat, ko ti izdajajo: "Prijatelj, po kaj si prišel?"

Jezus s to svojo držo "bližine ljudem" nenehno draži strukture, draži farizeje in vse, ki so mislili, da so stabilni in posedujejo Boga. Toda pred njihovimi kamni in pestmi se vedno pravočasno umakne. Sedaj pa je prišla Njegova ura. Ura, v kateri je poklican, da gre do konca aburdnosti križa. Zato krotko, na mladiču oslice, s trdno odločenostjo vstopa v Jeruzalem, kakor Jagnje v žrela volkov.

Nihče mu ne jemlje življenja, temveč ga daje sam od sebe. >odločeno vstopa k nam, zato je prav, da ga skupaj z učenci vprašamo: "Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?"
In prav, da vzdržimo odgovor: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Človeško srce je tista dvorana zadnje večerje, dvorana, v kateri se želi podariti v večno hrano in pijačo ter dvorana, v kateri hoče človeku izkazati ljubezen do konca. Tako, da mu umiva noge. Človeško srce je tisti Jeruzalem, v katerega danes vstopa ob vzklikih.

Del našega srca se res veseli kakor to ljudstvo s palmovimi vejami, del srca pogrinja pred njim vso svojo resničnost, lepo in grešno. Del nas pa od daleč opazuje ta vstop kakor farizeji in čaka, da najde priložnost, ko bo Beseda lahko ubita.

Je torej del, ki kakor Peter zagotavlja zvestobo in pripravljenost, da gremo z Njim v smrt in je Juda, ki išče priložnosti, da Ga izda. Ker Beseda ni taka, kakor smo si jo predstavljali.

V vse to prihaja in z obema, Petrom in Judom sedi za isto mizo, obema umiva noge. Velika noč je namreč naše srečanje z lastnimi omejitvami, je spoznanje naše nezmožnosti herojstva in veselo spoznanje, da Gospod tega sploh ne potrebuje. Potrebuje le mizo srca, na kateri lahko pripravi svojo gostijo Telesa in Krvi. Potrebuje le ušesa, ki si upajo prisluhniti in se ne umaknejo nazaj tudi za ceno sramotenja in pljunkov (prim. Iz 50,4-7).
Potrebuje voljna in mehka srca, ki si upajo namesto kozličkov in volov darovati sama sebe, srca, ki si upajo biti oprana z "dotikom nog", ki si upajo razjokati nad svojimi zatajitvami in izdajstvi, ki si upajo vrniti tudi potem, ko so spoznala, da sama ne zmorejo, ampak potrebujejo Odrešenika.

Mislim, da je bila za učence najhujše trpljenje prav v tem, da so morali vsi po vrsti spoznati, kako so kljub najboljšim željam in namenom pobegnili. Spoznati, da hoja za Kristusom ni v herojstvu, ampak je v ljubečem odkritju lastnih mej in čudovitega Pogleda, ki odpušča do zadnjega diha.

To je pot na katero nas vabi v tem tednu - pot iskrenosti ob lastnih omejitvah, pot iskrenega kesanja za izdajstva in pot široko razgrnjenih src, v katerih bo smel znova in znova izkazovati svojo ljubezen do konca. 
To ni teden "matranja", ampak čudenja. Ni teden bičanja, ampak teden globoke hvaležnosti, ni teden mrkih obrazov, temveč teden vriskajočih src, ki so spoznala večno zavezo Ljubezni takrat, ko naš "petelin zapoje".

Tudi mi moramo s Petrom v to pasho - prehod od: "Zate dam življenje!", do tistega iskrenega: "Gospod, ti vse veš!"
Vmes pa nas vse čaka tisti Pogled odpuščajoče ljubezni, ki se je za vedno zavezala naši grešnosti in ki edina zmore učence spremeniti v brate!

Spoštljivo torej stopimo z njim na to sveto pot Ljubezni ....