nedelja, 20. maj 2018

Šum, ki ima moč viharja

Binkošti

Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.
Duh je, ki pelje naprej, ven iz okvirov, v korake daljše od naših nog. On je, ki prebuja in vrača svežino življenja, da bi po nas nadaljeval čudovito delo odrešenja.

Vsi si tega želimo, toda kje se zatakne, da je še vedno toliko mrtvih kristjanov, namesto polnih življenja?
Mislim, da prav tam, ko mora človek ven iz svojih okvirov in naprej od svoje postave. Vsak si je v sebi naredil svojo postavo o tem, kaj je potrebno storiti, kaj popraviti, kako mora vse skupaj izgledati in kam moramo priti. Nikakor pa ne dovolimo Duhu, da bi On sam to povedal, v svojem času in na svoj način. Tega se bojimo, ker je neobvladljivo. Vendar Bog je neobvladljiv! In tega Boga se bojimo.

Prišel je torej dan, ko smo kot Cerkev ponovno povabljeni ven iz svojih postav ustaljenih praks, povabljeni, da se prepustimo Duhu, ki nam daje dar jezikov - dar, da vsakega današnjega človeka nagovorimo v njemu lastnem jeziku in mu tako oznanimo velika Božja dela. Tudi s poslušanjem.

Parti, Medijci, Elamci so danes ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki govorijo tako zelo različne jezike med seboj. Sveti Duh pa je tisti, ki nas usposablja, da se drug drugemu približamo na način, ki "poboža", daje sočutje in razumevanje, nato pa jasno pelje naprej, v vstajenje. Kar Sveti Duh počne z nami, smo tudi mi poklicani delati v svetu.

Če pa se tega Gosta duše tako zelo bojimo, kaj naj prinašamo v ta svet drugega kakor naučene, prazne besede, ki uspavajo ljudi, kaj šele demone? Zato Sveti Duh v nas ne neha klicati: "Abba, Oče!" , popolnoma poistoveten z nami, ki smo Njegovi otroci, da bi nas spodbudil k razširitvi notranjega prostora, spodbudil k novim korakom, ki peljejo v nove odgovore na resnične potrebe ljudi!

Kakor piše papež Frančišek v svoji novi spodbudi Laudate ed exultate, je Sveti Duh tisti, ki danes trka na notranji strani naših src, ker hoče ven, v svet, na prosto, ker hoče več prostora, da bi lahko zaobjel vse ljudi.
Tako pogosto je Duh ujetnik naših postav in nam zato kliče in prosi: "Razširi prostor svojega  šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole!" (Iz 54,2). 

Ko torej poslušamo ta dar, Obljubo od Očeta, Svetega Duha, poveličujemo samega Sina, saj, kakor piše v evangeliju, Duh jemlje iz tega, kar je Sinovega in Očetovega ter nam razodeva in uvaja v vso resnico te nedojemljive Božje skrivnosti in ljubezni do nas.

Ko človek umre svojemu in se pusti voditi Duhu, pri tem pa uporablja vse svoje sposobnosti in darove, ki jih je prejel od istega Boga, ne more biti drugače, kakor da se v srcu rodi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Ne mor ebiti drugače.

Ko je namreč človek v trenutku, ko bi sam po sebi in podvržen strasti vpil, besnel in rohnel, ko bi se sam po sebi samo še maščeval, ljubosumno nagajal in opravljal, povzročal razprtije in strankarstva, postal nesramen in grob, pripravljen tega starega človeka oddati na križ in ga križati s svojimi strastmi vred, se v njem že prebuja novi človek, ki je bil obujen pri krstu in ki se na vse krivice odzove drugače. Ko nam v moči Milosti uspe ta prehod, se resnično izpolnjuje, kar vsak dan molimo: "kakor v nebesih, tako na zemlji!"

Naj se torej zgodi; droben rahel šum Duha, ki pa ima ob sodelovanju človeka, moč viharja. Tistega, dobrega, ki prepiha!



sobota, 12. maj 2018

Pri Bogu smo izžrebani!

7. velikonočna nedelja

On nas je izvolil in izbral. Vzljubil nas je še preden smo se zavedali samih sebe, še preden je greh vdrl v človeško nedolžno srce in nas ljubil tudi potem, ko je kača zameglila jasnino pogleda. Njegova izvolitev je trajna in njegova ljubezen ne mine, kajti "Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica" (Rim 11,29).

Da nas je izvolil in poklical v svoj krog učencev pa pomeni, da smo mi tisti "dvanajsti", ki jih je zadel žreb. Na mesto Matija lahko vsak od nas postavi svoje ime, kajti kristjan pomeni biti izbran in poslan! Poslan ne v lastnem imenu in ne zato, da bi oznanjali sami sebe, temveč Kristusa, ki je našo nagoto ponovno oblekel v sijaj sinov in hčera. Kot Njegova priča smo torej poslani v svet, da bi prinesli evangelij.

Evangelij pa se prinese najprej z življenjem, v katerem se lahko vonja in okuša odrešenost, ljubljenost in sprejetost. To je prvi preizkusni kamen za kristjane! Namreč, ko ljudje pogledajo nas, lahko vidijo ljudi, ki so ljubljeni od Očeta? Lahko vidijo ljudi, ki se ljubijo med seboj, kar je logična posledica spoznanja, da Oče je?

"Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna," piše apostol Janez. "Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha."

Sveti Duh je prisoten in navzoč prav takrat, ko se ljubimo med seboj. Izoliran posameznik ne more pričevati in oznanjati Boga, ki je občestvo treh oseb. Poleg tega so te osebe med seboj zelo različne, kajti Oče je Oče in ne Sin. Sin je Sin in Duh je Duh. Tako torej tudi mi lahko samo skupaj, kot Cerkev, ki gradi edinost v različnosti oseb, pričujemo in ponavzočujemo Boga na zemlji.

Kristus sam se je izenačil s kristjani. Ko Savel podivjano jezdi proti Damasku in ga na poti prekine Glas: "Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?" (Apd 9,4), je očitno, da se križani in vstali Gospod popolnoma izenači s svojim Telesom, ki je Cerkev. Danes je Kristus na zemlji navzoč po kristjanih, torej po Cerkvi. Ta svetilka pa sveti samo takrat, ko tudi živimo Njegovo zapoved ljubezni. Sicer smo svetilke, s pregorelimi žarnicami, ki delajo gužvo in zbirajo prah.

Naša svetloba je samo v odnosih ljubezni, ki pa ne izvzemajo konfliktov, nasprotovanj, težav in drugačnih mnenj, kajti vse to je del občestva in vse to sestavlja resnico, ki je Bogu tako ljuba.

Šele ko smo ti različni ljudje lahko skupaj in ohranjamo vero v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, se nekaj začne premikati. To pa vključuje veliko noč. Vsi bi ljubili brez umiranja. Vsi bi verovali do petka, toda kristjan je priča umrlega in vstalega Kristusa. Je priča takrat, ko upa umreti sebi in vstati ne več v strahu zase, temveč povezan z drugimi, ko upa sprejeti nasprotovanja, ko upa prisluhniti še drugemu, ko upa skupaj graditi nekaj, kar bo drugačno od tega, kar bi zgradil sam, ker ve, da bo samo v tistem navzoč Bog, ki je Bog občestva in ne Bog "samostojnih podjetnikov".

Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in postaja viden svetu. Druge poti Bog ni želel izbrati. Po vnebohodu se je "skril" v preprostost človeških odnosov. Kolikor bodo ti odrešeni, bodo prežeti s Svetim Duhom, kolikor bodo pa ti odnosi ostajali izven občestva in ujeti v staro miselnost "Kajna in Abela", izgubimo vso pričevalnost četudi se imenujemo kristjani. Še več, s takim ravnanjem celo povzročamo škodo. Večjo, kakor jo neverujoči z istim ravnanjem.

Kako velika je torej naša odgovornost! Kako pomembno je, da smo eno z Očetom in Sinom, kar tako ganljivo prosi za nas sam Sin: "Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi sem jih varoval (...) Zdaj odhajam k tebi (...) Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega."

Kaj pa je hudo za nas, če ne prav to, da se pustimo zapeljati stari neodrešeni miselnosti, v kateri še vedno mislimo, da smo brez Očeta, brez ljubezni in zato sami ter ogroženi? Mar ni to korenina slehernega greha in ran, ki si jih povzročamo?

Zato: "Obvaruj jih hudega in posveti jih v Resnici!"

Resnica pa je On sam, Sin, ki je prišel, da nas obvaruje in obleče s samim s seboj in tako za vedno vrne v občestvo Ljubezni, kjer nihče ni izolirano sam, temveč poklican, da zavestno vstopi v to veliko avanturo sprejemanja in podarjanja Ljubezni!

Žreb je zadel nas! Na vrsti smo, da gremo, od Kristusa poslani v svet, da mu prinesemo veselo oznanilo novih, odrešenih odnosov. Po vstajenju Kristusa ni namreč nič več isto!




nedelja, 06. maj 2018

Najboljše šele prihaja!

6. velikonočna nedelja

Tako preprosto se sliši današnja Beseda in tako jasen vrstni red postavi.
Apostol Janez je odločen: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe."

Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On prvi storil in še dela. To pa postavlja popolnoma nov koordinatni sistem, v katerem absolutno ni več prostora za pridobivanje točk, moralistično izboljševanje sebe ali drugih ter za kupovanje odnosov. Vera je v PREPOZNANJU in SPREJETJU daru ter ŽIVLJENJU po njem. V Kristusu smo prejeli polnost Ljubezni, On nas je prvi izvolil in tudi postavil, da gremo in obrodimo sad, ki naj ostane.

Če pa smo mi prvi tako zelo ljubljeni in odrešeni, mar ni spontano, da bi se ljubili tudi med seboj, ob vključenih lastnih napakah in napakah drugih? V odrešeni misli je to preprosto, naš trud pa je potreben pri razločevanju in nenehnem odločanju za to misel ter pravi vrstni red, v katerem je vedno prvi Drugi!

Spoznanju odrešenosti je tudi domača odprtost do vseh, vernih in nevernih, muslimanov in kristjanov, ateistov in tako ali drugače "obrezanih ter neobrezanih" ljudi. Kdor je odkril Boga in svet v Njem, ne more ostati zaprt in ujet, kajti v ljubljenosti odpade vsaka ogroženost.

Apostol Peter tako sprejme povabilo poganov in jim govori besede življenja, med tem pa je nadnje pride Sveti Duh. Govori jim besede, ki vžigajo, prebujajo in osvobajajo. Pri tem se sprašujem ali kristjani danes premoremo besedo življenja, ki poslušalcu vrne upanje, pogum, veselje, hrepenenje in žejo po Bogu? Toliko stoletij je iz premnogih ust prihajal moralizem in poučevanje, ki je pozabil, da smo najprej ljubljeni.
Zato se mnogi še danes bojijo, ko kristjan odpre usta. Upravičeno! Kajti na nas je, da jih odpremo samo, če iz njih lahko pride beseda evangelija, beseda upanja in veselja nad tem, da bolečina, stiska, razočaranje in polom po Kristusovem vstajenju preprosto ne morejo več imeti zadnje besede. 

Sveti Duh je tisti, ki je obudil Sina in v Njem nas same. On je tisti, ki daje življenje, duši izmiva madeže, zaliva, kar je suho in ozdravlja rane, On je tisti, ki zmore nenasilno upogniti to, kar se v nas še upira milosti. Kako temeljno je tako povabilo Jezusa, ki v evangeliju kliče: " Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!"

V nas se potemtakem pretaka prav tista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in ta ljubezen je Sveti Duh. Vsi smo ga prejeli s prošnjo, da bi v nas lahko našel prostor svobode za delovanje in ne le majhne zapore, v katerih se ne more premikati!

Sveti Duh, ta ljubezen, ki je v nas, ne more biti kupljena in ne potrebuje odplačevanja, temveč si želi biti le sprejeta. On je odločen, da pride in omehča hladne zidove v nas in med nami, naš del odgovornosti pa je v tem ali ga bomo, ko pride, tudi sprejeli.
"Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 18,8)

Tam, kjer jo bo, se bosta staknila nebo in zemlja ter iz prestrašenih in okornih src ponovno naredila  prostor bratstva, ljubezni, širine, odprtosti in veselja nad tem, da smo ljubljeni ter da najboljše šele prihaja!


sobota, 21. april 2018

Ena čreda, en Pastir - pred Očetom

4. velikonočna nedelja

V prvem in v drugem berilu je z malo stavki povedano ogromno.
Središče naše vere je Jezus Kristus - utelešeni, umrli, vstali in večno živi.
"V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." Če to ni vogelni kamen naše vere, postane Cerkev podobna eni od različnih oblik združenj, gibanj, dobrodelnih ustanov, podjetij ...

A Cerkev ni to. Je namreč včlenjenost človeka z Bogom in Boga s človekom, je včlenjenost brata z batom, kajti po milosti krsta smo dejansko vključeni v to novo resničnost, kjer Sveti Duh omogoča, da smo vsi del in deležni občestva Trojice.

Jezus v evangeliju pravi: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta."
Jezus odnos, ki vlada med njegovimi in Njim samim, popolnoma izenači z odnosom, ki ga ima Sin z Očetom. S tem, ko je dal življenje za svoje, je namreč za vedno uničil razkorak med človekom in Bogom. On je v svojem telesu združil Božje in človeško. Ti dve naravi nista več ločeni, temveč sta eno, zato smo v Kristusu sinovi in hčere, deležni istega ljubečega odnosa, ki je že pred stvarjenjem sveta obstajal v Trojici.

Pa vendar ... tudi če za človeka ni druge poti zveličanja, kot je Jezus Kristus, je pot odrešenja odprta vsem ljudem! Tudi neverujočim, tudi drugače verujočim ... Tudi te bo dobri pastir našel, če ne prej, v grobu. Sam je namreč dejal:
"Tudi te ovce moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir."

Kristus je vedel, kako ključen preobrat se dogaja prav preko Njegove velike noči in vendar človeku, četudi gre za njegovo življenje in smrt, pušča absolutno svobodo pri odločanju. Ne pušča ga samega, ga pa v ničemer ne sili. Ko so Jezusa vsi zapuščali, ker je bila njegova Beseda o ljubezni, ki postane meso in kri za življenje sveta, čisto preveč konkretna in trda, ni tekel za njimi, tudi ni potegnil k sebi vsaj tistih nekaj preostalih, temveč jih je šokiral z vprašanjem: "Ali želite oditi tudi vi?" 

Vera je dar in tudi ko je podarjena, ni samoumevno živeta. Ker pa je bistvo Ljubezni svoboda, ki sama daje življenje in ji ga nihče ne more jemati, ne more drugače kakor da tudi sama pušča to isto svobodo človeku. On je, ki bo moral izbrati, Bog je svoje naredil in dela.

Ljubezen ima tudi oblast, da življenje da in da ga zopet prejme, in tako oblast ima nad človekovim življenjem samo Božja ljubezen, ki nima nikakršne primesi greha, samozadostnosti ali egoizma. Zato je to oblast potrebno prepustiti Ljubezni. Kakor hitro človek sam poseže po drevesu življenja, odtrga s tega drevesa ne le druge, temveč tudi sebe,

Srčika evangelija - vesele novice je torej to, da bi vsi ljudje ponovno bili združeni pri Očetu in se ne bi pogubil nihče. Jezus večkrat izpostavi, da je to Očetova volja, ki jo je prišel izpolnit. Za ta cilj je Sin dal življenje, ob tem, ko ga je ponovno prejel od Očeta, pa vstajenja ni bil deležen samo Sin, temveč je s seboj v občestvo z Očetom odnesel tudi vse nas.

Preveč lepo, da bi dojeli. Vendar so vrata odprta. Kristus je dal svoje življenje, da bi ga mi v Njem ponovno prejeli. Zato ostaja potrpežljivo zvest v klicanju in vabljenju človeka, da bi le-ta vstopil v to čudovito resničnost Cerkve in zaživel občestvo te Ljubezni, ki je za nas ŽE dala vse!

Če pa je za nas že dala vse, kako nas ne bi potem tudi neutrudno čakala in vabila? Da bi le vsi prišli v ta nebeški Jeruzalem, kjer bo resnično ena čreda (ovc iz različnih staj veroizpovedi), en Pastir, vsi pa združeni pri Očetu.

To so resnično nebesa!


nedelja, 15. april 2018

Nov dih življenja

3. velikonočna nedelja

Vstali je točen! Vedno. Človek pa zamuja, kot ti zapisi, ki so ostali na cvetni nedelji. In vendar je vesela novica ravno v tem, da je Bog 100% in ne zataji ter ne neha prihajati v naša življenja tako,  kakor je prihajal v življenja svojih apostolov.
Prihaja pa kot tujec, ki se ga ne da vedno prepoznati. Prihaja kot nekdo, ki ustraši, ker je drugačen od naših predstav. To so doživeli učenci na morju (Jn 6,16-21), to so doživeli učenci po vstajenju, kar opisuje tudi današnji evangelij: "Vznemirili so se in obšel jih je strah."

Vstali vznemirja! Nujno, če ne ne bi bil Vstali. Vznemirja, ker ruši zakonitosti tega sveta in naših možganov, ruši naše ideje o tem, kakšno podobo bi morale stvari in ljudje imeti ter tako nenehno vdira s svojimi presenečenji. To je počel že v času svojega zemeljskega življenja. Dokler ga niso voditelji, ogroženi pred tem neobvladljivim Bogom, sklenili umoriti, pri tem pa niti za trenutek pomislili, da jih šele v smrti čaka največje presenečenje Boga - vstajenje!

Bog je torej točen, zvest, 100% in vznemirljivo šokanten. Pred nas nezadržno prihaja z vprašanjem po veri v vstajenje. Ali res verujemo v vstajenje? To je merilec naše vere in smisla krščanstva. Apostol Peter nam v prvem berilu to jasno prikaže: "Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče." Nemogoče je namreč, da bi začetnik Življenja ostal suženj smrti. Ta začetnik Življenja tudi danes prihaja v naše situacije smrti in tam, kjer človek vidi nemogoče, On odpira novost življenja. A potrebna je vera.

Štirideset dni se zato Vstali prikazuje učencem, da bi jih privadil na to novost vstajenja in s tem nove resničnosti za vse nas. Že prvi stavek današnjega Lukovega evangelija pa prikaže, katera so znamenja, po katerih Vstali tudi danes živi med nami.

Prvo znamenje je skupnost. Učenca, ki sta pripovedovala, sta bila dva, pripovedovala pa sta drugim, kar pomeni, da so bili skupaj in živeli občestvo. To bo vedno prvo znamenje Vstalega tudi v današnjem svetu.
Učenca sta ga spoznala na poti. Biti na poti, živeti in sprejeti, da se Kristus razodeva med potjo, tj. medtem, ko živimo svoje obveznosti, je drugo znamenje Vstalega.
In spoznala sta ga po lomljenju kruha. Deliti to, kar imamo sami radi, bo vedno prstni odtis navzočnosti Kristusa. Sprejeti svoj kruh, življenje in milosti kot dar, ki ne pripadajo meni, ampak so mi dane za vse, je znamenje odrešenega človeka.

Pričujemo ga torej toliko kolikor mu postajamo podobni po teh znamenjih. Darovi, ki jih prinaša Vstali, pa so:

1) Dar miru in sprave. Ta ponavljajoči: "Mir vam bodi!", ni katerikoli mir, ampak je mir Jagnjeta, ki je vzel nase vse krivde in ne obtožuje nikogar. Spoznanje, da nam je odpuščeno, je temelj vsakega miru, ki gre globlje od čutenj.

2) Dar ran. Kristus se da prepoznati po sledovih ran, učencem celo pokaže roke in noge, pokaže rane, mi pa delamo vse, da bi svoje rane skrili. Pred seboj, pred Bogom in pred svetom. Toda naše rane so že poveličane, ker niso več izolirane, boleče in same, temveč so po vstajenju že na Kristusovem telesu. Tam, v tej veliki skrivnosti, so že preoblikovane in zato dišijo.

3) Dar bližine. Vstali je stopil mednje, jih povabil, da se mu približajo, se ga dotaknejo in ker od veselja še niso verjeli in so se čudili, vzame ribo in jo poje. Nekaj, kar duh ne more. Kristus prinese v naše življenje ponovno možnost bližine, prinese zavest stalne navzočnosti Boga, ki ni več samo v templju ali na gori Sinaj, temveč je za vedno poveličan v naši človeški naravi. Če pa je Bog postal eno z nami, smo tudi mi poklicani ponovno vstopiti v lepoto bližine do drugega, ki je bila namenjena že v začetku sveta.

4) Dar celovitosti in Besede. Kristus začne učencem razodevati postavo, preroke in psalme. Med zapisanim in konkretnostjo ni več razkoraka, ki ga je sprožil greh in zahodna kultura, temveč je ponovno vse eno. Vse dobi smisel in vsak posamičen stavek postane zaključena enota.
Odpre jim um, da so umevali Pisma in tako Beseda naenkrat postane eno s konkretnostjo Kristusa. Vstali ozdravlja naš um, ki drobi, secira in ločuje, ter ga odpira za Resnico, ki je ena sama oseba. Zato ne more biti več ločitve med vero in življenjem, med Besedo in Osebo, med liturgijo in vsakdanjim življenjem, ampak vse postaja harmonična celota.

5) Dar poslanstva. Na koncu nas Vstali imenuje za priče vseh teh velikih skrivnosti vere in pošlje, da bi jih z znamenji občestva, poti in lomljenja kruha, ki nujno vključuje bližino, tudi oznanjali s svojim življenjem, kjer je potrebno, pa tudi z besedo.

Veliko nam je bilo dano, veliko lahko podarimo!


sobota, 24. marec 2018

Ni se oklepal ...

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem.

Ko danes gledamo Jezusa, ki jezdi na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek, krotak in ponižen ter nižji od človeka, nas lahko zgane. Ta kralj ne prijezdi na konju in sam od sebe ne povzroči nobenega hrupa, temveč se poniža do te mere, da pozdravlja ljudi, ki mu kličejo vzklike zmage, četudi ve, da gleda v obraz tistih, ki prav kmalu ne bodo imeli več nikakršnega usmiljenja.

Jezus je ljubeče predan. Prihaja in dela to, kar spozna, da ga prosi Oče. Najbrž si nihče tisti dan ni predstavljal, kaj sledi, tudi sami veliki duhovniki, pismouki in vsi člani velikega zbora ne.
Namero, da bi ga prijeli in usmrtili so sicer že dolgo imeli v srcu, in vendar jim je Jezus tolikokrat pobegnil in se umaknil pred njihovim kamenjanjem. Ker njegova ura še ni prišla.

Sedaj pa Sin ve, da je Njegova ura tukaj, zato se prostovoljno izroča njim v roke. Samo Sin in Oče vesta, da je to vstop v levje žrelo podivjanega zla, ki si je pripravilo prostor v človeških otrocih. Veliki duhovniki, pismouki in starešine so sicer še vedno mislili, da je prijetje Jezusa delo njihovih spletk, zato so prišli nadenj z meči in koli ter množico zgubljenih in vodljivih ljudi, a Jezus jih je že čakal in se tam, v Getsemaniju, pustil zvezati. Pustil poljubiti in zvezati. To resnično zmore samo ponižna Ljubezen, ki je odločena iti do koder je potrebno, da bi le nazaj dobila svoje otroke.

Ob tem pasijonu srečamo več vrst ljudi, ki pa so precej podobni današnjemu stanju družbe:

Oddaljeni in Mesija
Del predstavljajo tisti, ki niso niti dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. V Jeruzalem so sicer prišli po običaju postave, a se jih vse dogajanje v povezavi s prerokom iz Galileje sploh ni kaj dosti dotikalo. Oni so nemoteno molili, zažigali kadilo ter naprej darovali klavne daritve svojemu oddaljenemu Bogu ne vedoč, da je med njimi utelešeni Bog. Vsaj v današnjem času je ta del ljudi precej velik.

Veliki duhovniki, pismouki, farizeji in Mesija
Veliki duhovniki, pismouki ter farizeji so močno pričakovali Mesija, vendar so imeli o njem zelo rigidne in do potankosti izdelane načrte. In ker se ta prerok iz Galileje, ki se je povrhu imenoval tudi Božjega sina, prav nič ni ujemal z njihovo predstavo, so ga bili odločeni umoriti. Odločno in zavestno.

Ko pa so Jezusa končno imeli v svojih rokah, so celo sami sebe presenetili, ko je iz njih privrelo toliko zla, sovraštva, hudobije in prave zverinskosti, za katero še vedeli niso, da jo premorejo. In Jezus jim pusti. Dovoli, da se človeško srce, polno hudobije in sovraštva, odpre in izpljuva, da tako tudi samo spozna, kaj vse nosi v sebi ter spozna, kako zelo potrebuje odrešenja. Jezus ve, da lahko šele srce, ki se izprazni svojega "kisa", pozneje, če želi, sprejme Ljubezen.

Vodljiva množica in Mesija
Tem farizejem, velikim duhovnikom in starešinam je pokorna množica, ki s koli pride nad Jezusa in se tudi zlahka da prepričati, ko je potrebno vpiti: "Izpusti Baraba" in "Križaj ga". To so vodljivi "verniki", ki iščejo le senzacijo in pripadnost, četudi napačni strani.

Juda in Mesija
Juda je začel dobro, a se je na koncu pustil preslepiti svoji ideji Mesija. Zanimivo, da Markov evangelij poroča o tem, da se je Juda odločil Jezusa izdati potem, ko je žena v Betaniji mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem in je Jezus pri tem ni ustavil, temveč celo omenil svoj pogreb. Mislim si, da je takrat Judu prekipelo ob spoznanju, da Jezus nikakor nima namena postati politični mesija, ki mu je ob vhodu v Jeruzalem kar dobro kazalo glede privržencev.
Zanimivo, ko se nekaj ali nekdo ne ujema z našimi merili, smo pripravljeni moriti in izdajati.

Peter in Mesija
Peter je prav tako imel svojo podobo Mesija, vendar se je ob tolikih razočaranjih nad Jezusom, ki ga kar ni in ni ubogal, vendarle ustavil ter manjšal. Z vsakim porazom je Peter izpustil del sebe in svojih pričakovanj, dokler ni, prisiljen nad očitnim padcem, dokončno moral priznati, da tudi sam ni to, za kar se je imel. Moral je sprejeti, da ga Gospod in njegov načrt presega ter da je tudi sam potreben ne le umivanja nog, temveč resničnega odrešenja. Zato se je zjokal in vrnil.

Učenci in Mesija
Veličina Petra in ostalih učencev tako ni v tem, da bi bili popolni, niti ne v zvestobi, saj je ravno ta opešala, temveč v tem, da so se navkljub vsemu, česar niso razumeli, pustili voditi. Tudi z vmesnim pobegom.

Mi in Mesija
To je lahko velika spodbuda za nas, ki smo tako podobni Petru. Gospod nas v tem tednu in tudi sicer ne potrebuje popolnih, vendar ponižno krotke. Tako ponižne, da bomo hodili za Njim tudi, ko ne bomo razumeli, kaj se dogaja. In kakor se Sin ni oklepal svojih privilegijev in enakosti z Bogom, tako Oče prosi nas, da se končno nehamo oklepati svojih predstav o tem, kako morajo ti prazniki izgledati, ne oklepamo svojih idej o lastnem življenju, svojih trdnih prepričanj, kaj vse bomo zanj naredili, temveč se raje s praznimi rokami pustimo voditi skozi lastne izdaje, nezvestobe in padce, do križa, da bi skupaj z učenci, Materjo in ostalimi ženami okusili Njegov pogled usmiljenja, ki šepeta: "Dopolnjeno je! Zate. Ker se nisem oklepal svojega."


nedelja, 18. marec 2018

Pasti v zemljo

5. postna nedelja - Tiha nedelja

O, ko bi resnično zmogli utihniti pred skrivnostno logiko semena, ki je nihče zares ne razume in vendar sluti, da je resnična.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Človeška volja pa od prvega greha naprej dela vse na tem, da bi sebe - to seme - ohranila, pokazala svetu, ga poveličala sama, skrbela zanj in delala vse, da nikoli ne bi padlo v to temno, vlažno in umazano zemljo, kjer je vse skrito pred očmi sveta.

Jezus je prevzel prav to našo človeško voljo, ki se boji sama zase, ki se boji smrti in trepeta vsakič, ko nima prav, da bi jo kot Sin, v tej svoji Božji naravi, ponovno osvobodil in odrešil. Za nas je storil tisto, česar sami nismo mogli. Človeško padlo voljo je ponovno zedinil z Očetovo. Cena je bil Getsemani, kjer je daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (...). Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Samo Sin je bil toliko svoboden, da je lahko izročil človeštvo na oltar in ga v svojem telesu ponovno združil z Očetom. Ta združitev pa se je v Kristusovem telesu zgodila za vedno, zato je to izpolnitev točno tiste nove zaveze, o kateri govori Gospod v prvem berilu po preroku Jeremiju.

Kaj smo torej poklicani storiti mi, ki se nenehno bojimo zase, za svoj prav, svojo opaženost in potrebnost ter delamo vse, da bi svoje življenje rešili in seme svojega življenja ohranili nedotaknjeno?

Preprosto to, da pred vsakim strahom zase, pred vsako smrtjo lastni trmi, gremo naprej navkljub čutom, ki v tistem trenutku niso prijetni ter vstopimo v Getsemani. Tu pa ne potrebujemo biti iste Kristusove bitke, saj je tudi zmogli ne bi, ampak se spomnimo tega, da je ta bitka že dobljena, da v nas že je to novo življenje, ki ga človek najde takrat, ko izpusti svoje predstave.
Potrebno je "le" verovati in izpustiti to, kar je v naših očeh postala rešilna bitka. Sami se namreč pripenjamo na strašno čudne in minljive rešilne bitke, ki izdajajo, varajo, minevajo in so še bolj trhle od nas samih. Strah nas jo je izpustiti, ker ne verujemo, da se po tem, ko seme res pade v zemljo in umre, ne zgodi nekaj tragičnega, ampak se rodi novo življenje in novo veselje.

Ko torej v polni zavesti vstopimo v Getsemani strašljivih občutij, ki si jih v odnosih prebujamo, spoznamo, da je dejansko najtežje že za nami, da je dejansko najtežje že izbojeval Kristus. Mi moramo samo vzdržati ta občutja "temne zemlje", kjer se zdi, da nas bo konec in tam, prav tam spoznati, da je v resnici to naš začetek. Kajti tam, ko človek izpusti, česar se oklepa iz golega strahu zase, spozna, da ga drži drugačna Roka, ki edina daje varnost. Je pa potrebno izpustiti in umreti.

To je naša pasha, naša velika noč. Na drugi strani tega "spusta v zemljo" in semena, ki se izgubi, tako vstaja nova rastlina, človek, ki se ne boji več zase in zato tudi ne več odnosov, saj je izkusil, da se da iti skozi najglobljo temo in preživeti. Ker je Nekdo šel pred nami.

Postni čas preko Besede ostaja spodbuda, da ogrožene odnose, kjer se vsak boji zase in se rešuje tako, da beži, rani, napada, grabi, znova in znova preoblikujemo v nove in odrešene odnose, kjer vsak od nas ve, da je že najden in se zato lahko neha branit ter preprosto je tam. Kot resnično vstali kristjan, ki je v Kristusu - edinem, ki je lahko prešel to temo smrti in greha ter končno vidi in sliši še svojega brata.