Psi so Lazarju lizali rane, kaj pa človek?

26. nedelja med letom

Apostol Pavel v pismu Timoteju izreka stvavek, ki je vreden, da se zapiše ne le na papir, ampak v srce: "Bojuj dober boj vere ..." 
In kaj je to drugega, kakor v današnjem času biti buden, živ, videti in opaziti drugega človeka, ko vse, kar nas obkroža spodbuja ravno nasprotno - da bi človek spal, apatično vegetiral in brezkrbno omrtvičen životaril? Bojevati dober boj vere in izbrati budnost ter sočutje, stopiti v drugega človeka in čutiti z njim, stopiti iz svojega kroga in pustiti, da te drugi gane, pa ne le do solz, ampak do dejanj, tako postaja resnični boj tistih, ki so Kristusovi!

Prerok Amos v prvem berilu opisuje stisko in breme, ki bo padlo na tiste, ki sedaj živijo omrtvičeno in brezskrbno. Ti, pravi, bodo korakali na čelu izgnancev, kajti vsak, ki vidi le sebe, pride v izgnanstvo osamljenosti pekla. Taki lahko sicer delujejo lahkomiselno, brezskrbno, poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, si mislijo, da so njihove zabave res zabave, da je njihova pesem res enaka pesmi kralja Davida, toda njihov konec je jasen. Med takim ravnanjem človeka, ki je ukrivljen sam vase ter tistim Božjim ravnanjem, ki povezuje v občestvo, je velik prepad.

1) In to velja za vsakega od nas. Absurdno je namreč misliti, da je kdorkoli od nas izvzet od poležavanja na lastni slonokoščeni postelji, od pretegovanja in ukvarjanja z lastnimi stvarmi, od tega, da skuša ugoditi lastnemu dobremu počutju četudi za ceno tega, da "ga ne boli Jožefov polom", da ga ne boli nič, kar se dogaja Lazarju pri vratih lastnega doma ali celo znotraj njega.
Absurdno je misliti, da smo izvzeti iz zanke miselnosti, ki jo Amos in evangelist Luka opisujeta ob bogataših. Vsi smo tam notri, vsi se na vse pretege trudimo, da bi se dobro počutili, da bi bilo za nas poskrbljeno, da bi nam nič ne manjkalo, da bi nosili škrlat zaščite in imeli sijajne gostije dobrega počutja. "Važno, da sem jaz ok," je danes postal malik. Človek je za drobtinico dobrega počutja sposoben ubijati, prezirati, goljufati in spregledati slehernega Lazarja, slehernega človeka z imenom, ki tako postaja številka.

In vendar Lazar ohrani ime, bogataš ne. On je nihče. Njegovo dobro počutje, ki po vrhu to sploh ni, saj se mora tako pogosto gostiti in veseljačiti prav zato, ker je v njem velika praznina, prenevarna, da bi jo slišal, se konča v popolni osamljenosti. Lazar, človek z imenom, pa konča v skupnosti, v objemu očeta Abrahama. V pekel se gre namreč posamično, v nebesa se gre skupaj.

Pekel se pravzaprav že živi, ko ostajamo zaprti na svojih slonokoščenih ležiščih, nebesa se živi, ko v naše življenje vstopi Lazar, drug človek, ki ne ostane anonimen, ampak dobi ime, dobi mesto v našem srcu, dobi čas in dobi naše življenje. To pomeni igrati na glasbila kakor David, to pomeni s svojim življenjem slaviti Boga. Obratno pa tisti, na katere se spravlja prerok Amos, s svojimi zabavami in glasno glasbo le tišajo praznino in votlost lastnega srca. Zato tam ne pomaga nobeno mazilo in nobeno izbrano olje, ki bi lahko prepričalo. Prepriča samo življenje, ki s skrbjo do drugega slavi Boga. Prepriča življenje, ki postane kakor pesem hvalnica, ki se dviga v nebo. Prepriča življenje, ki pozna objem.

"Bojuj dober boj vere ..."

2) Druga nevarnost ljudi, ki bi radi bili Božji, je ta, da služijo Lazarjem, ki so zunaj, pozabijo in nočejo videti pa Lazarjev v lastnem domu, tistih, ki so prav blizu, niti ne pred vrati, ampak za istimi vrati doma. Lažje je biti Samarijan tistim, ki so zunaj, kakor tistim, ki so doma. Družina pa ostaja prvi misijon, družina je prvo mesto, kjer se evangelij mora poznati, sicer je vse le igra, le beljenje grobov, le farizejska drža, ki mora biti opažena in hvaljena. To so tisti, ki več časa preživijo v župnišču kakor v domači družini, tisti, ki so poročeni in mislijo, da je njihov primarni misijon zunaj. Ne, primarni misijon je vedno doma. Prav tako za posvečene ljudi in slehernega kristjana - primarni misijon so medsebojni odnosi. Ko bodo ti bratski, lahko gremo ven, prej ne. Sicer ne bomo oznanajali Kristusa, ampak lastni sijajni škrlat in sijajno gostijo, polno izbranih jedi, a prazno. Pokažemo lahko le to, da smo zgrešili Kristusa.
Potrebno je torej postati bližnji drug drugemu, bližnji najprej tistim, ki so nam fizično najbliže. Potem bomo drugače pričevali tudi onim "zunaj".

3) "Bojuj dober boj vere ...ohrani zapoved."
Katero zapoved pa nam je zapustil Gospod, če ne ravno zapovedi, da se ljubimo med seboj?
Kjerkoli je človek, ki je potreben, tam je Kristus, ki v mesu in krvi ostaja med nami. Bogatin Lazarja ni hotel videti. Psi pa so prihajali in lizali njegove rane. Poklicani smo torej, da bi postali vsaj kakor ti psi, da bi opazili rane drugega, pokazali, da nam ni vseeno in postali zdravilo. Kakor je namreč slina teh psov postala zdravilo za rane, smo tudi mi poklicani, da postanemo za druge to zdravilo bližine.

Večkrat se vprašam, ali mora danes Bog res še vedno pošiljati "pse", ker med svojimi ne najde človeka, ki bi bil pripravljen biti ob sočloveku? So bili tisti psi res edini, ki so opazili Lazarjeve rane in mu jih lizali? Kje je človek, kje je ta Božji človek?

Zato ... Bojuj dober boj vere!
V imenu drugega prepoznati ime Jezusa Kristusa, prepoznati tistega Lazarja, ki nam je poslan zato, da bi se mi naučlili ljubiti in tako obogateli.
Jezus Kristus je bil namreč bogat, pa je postal ubog (Lazar), da bi mi obogateli po njegovem uboštvu, da bi se mi naučili stopiti iz lastnega kroga brezbrižnosti in osamljenosti ter odpreti vrata srca za odnose, za sočloveka, za tistega, ki prihaja, da bi nam bil brat.

Posebej priviligirana pot do bogastva pa ostaja skrito obličje Kristusa v vseh, s katerimi se je vedno enačil: "...zatirani, lačni, jetniki, slepi, potrti, tujci, sirote in vdove ..." (Ps 146).

In kdo od nas ni vsaj kdaj v komu od teh? Kdo od nas ni vsaj kdaj izkusil milino človeške bližine, ki "liže" rane? Ljubimo se torej med seboj, kajti edino to je pristno oznanilo Očeta, močnejše od tega, da kdo vstane od mrtvih. Kajti tudi vstali Kristus ostaja današnjemu omrtvelemu svetu otipljiv in viden le toliko, kolikor se ga da prepoznati v naših odnosih ...

To je torej boj, ki nas čaka, boj za pristno vero, ki smo je žejni vsi, brez najmanjše izjeme.

Nebesa so tam, kjer so prijatelji

25. nedelja med letom

Vedno bolj spoznavam, da je pot Boga ravna, jasna, preprosta. V preprosti misli, preprosti besedi in preprostem dejanju. V malem ... In vedno bolj okušam, kako je vsak ovinek na tej poti le sad tega, da človek prisluhne napačnemu glasu. In se zaplete v lastno senco. Ta zapletenost pa je velika, ker se namreč senca pojavlja tako zelo in tako konstantno, da človek spregleda sonce.

Res, ne da se služiti dvema gospodarjema, ne da se služiti samemu sebi, gledati lastne sence in obenem videti sonce. Ne da se služiti Bogu in samemu sebi. Zato je pomembno, kam je usmerjen naš pogled. Pomembno je, h komu se nagne naše uho. Kajti prav od tega dvojega je odvisno, kam bo šel tudi naš korak. Po ravni, jasni in preprosti poti ali po ovinkih.

Ne da se služiti Bogu in mamonu.

1) V drugem berilu apostol Pavel s svojo prodornostjo pisanja odstre zaveso življenja, ki je Bogu po volji. Odstre zaveso tiste mirne, jasne in preproste poti Boga.
Ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice, Pavel Timoteja vabi, naj prosijo, molijo, posredujejo in se zahvaljujejo za vse ljudi, tudi za oblastnike. Da bodo lahko živeli mirno in tiho. To je Bogu po volji.

Mirno in tiho. Ravno, jasno in preprosto. Brez kričečih ovinkov in brez opozarjanj, ki so namenjena našemu protagonizmu.
In kako težko je grešnemu človeku ostati "samo" na ravni poti, v vsakdanji mali zvestobi preprostim stvarem, ne da bi ob tem verjel skušnjavi, da je ta pod dolgočasna, napačna in neosrečujoča.

Koliko ovinkov delamo, ko prisluhnemu glasu, ki pravi, da je vredno samo tisto, kar se vidi in kar zbuja pozornost, kar je merljivo in dokazljivo, kar je glasno in kričeče. Koliko ovinkov delamo, ko verjamemo, da se ne da ničesar ter sebe in druge obsodimo na navidezno invalidnost. Takrat z besedami, s pritoževanjem, opravljanjem in jamranjem delamo ovinke, ki utrudijo in meglijo pogled na pot, ki je ravna, preprosta in jasna, mirna in tiha.  Zato Pavel spodbuja: "Molite, prosite, posredujte, se zahvaljujte", nato pa je potrebno tudi živeti in postati tista sprememba, ki jo želimo od drugih. Po takem življenju, ki bo vidno v nas, bodo ljudje lahko spoznali resnico.

2) Ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali ...
Pri Bogu se ne da ostati neopredeljen. Potrebno se je odločiti. Ali se z Jezusom zbira ali raztresa, vmesne poti ni. Ali se pospešuje prihod Božjega kraljestva med nas ali se ga zavira. Ali se s svojim življenjem pospešuje, da bi se vsi ljudje rešili in spoznali resnico, kar je volja Boga ali se dela ovinke in se to resnico zamegljuje. Vmesne poti ni.

To dejstvo je posebej močno zaostreno v evangeliju, kjer beremo priliko o krivičnem oskrbniku. Bogataš je Bog, oskrbnik smo mi.
Dan nam je torej čas, dano nam je oskrbništvo nad premoženjem in dani so nam ljudje.

Časa se ne da ustaviti, čas teče. Potrebno se je torej odločiti, komu bomo v tem času služili.

Dano nam je veliko premoženje ter oskrbništvo nad njim. Vsakemu od nas. To premoženje so milosti, ki jih Bog trosi v vsako dušo, so darovi in je resnica, ki jo Bog polaga v vsako dušo in se je ne da preslišati.
Milosti, darovi, resnica pa so vse to le toliko, kolikor jih uporabljamo za dobro drugega. Sicer kakor ta oskrbnik, zapravljamo premoženje, ki nam je bilo zaupano. Služimo mamonu, ki osamlja in zavlačuje prihod Kraljestva. Človek, ki živi zase, zapravlja.

Zato so nam dani ljudje. Da bi postali bratje. A tudi ob teh ljudeh se je potrebno odločiti. Kajti dokler človek služi gospodarju samega sebe, tudi ti ljudje hitro postanejo zgolj predmet uporabe in ljubosumja, o čemer slikovito govori prvo berilo, pa tudi svet, v katerem živimo - zmanjšane mere, povečane uteži, varljiva tehtnica, pleve prodano kot zrnje ...

In vsi imamo v sebi človeka, ki bi rad služil sebi in zaradi lastne ogroženosti druge uporabil zase. Je pa enako res, da so čisto vsakemu od nas podarjeni milostni trenutki spoznanja, da nismo sami oskrbniki svojega življenja, tisti čas, ko spoznamo, da bo vsak od nas moral dati obračun o svojem gospodarjenju. To so tisti milostni trenutki, ki jih radi poimenujemo kriza in stiska, za Boga pa so prav to idealne vstopne točke, da nas od lažnega premakne k pravemu gospodarju - k sebi, ki pa je Oče.

3) V teh milostnih trenutkih, ki jih je doživel tudi krivični oskrbnik, se srce lahko odpre vprašanju: "Kaj naj storim?" ter najde odgovor: "Vem, kaj bom storil, ..." 
Ta oskrbnik doživi milostni preobrat, h kateremu smo večkrat v življenju poklicani vsi. Od zaprtosti vase, od služenja lastnemu jazu, k drugemu. Ta oskrbnik začne iskati prijatelje. In nauči se odpuščati. Nauči se dajati.

"Koliko si dolžan? Sto vrčev olja. Brž, sedi in napiši petdesed."

Milosti, darov in resnico, ki jo je prejel, ne drži več zase, ampak postane do drugih radodaren, še več, razsipen. Postane prijatelj, ki ne šteje, ampak daje. In prav ti prijatelji, ki si jih je pridobil na tem svetu, kjer vlada krivični mamon, mu bodo odprli vrata in ga sprejeli v večno bivališče, kjer krivični mamon poide in ga ni več. Nebesa so namreč tam, kjer so prijatelji. Božje kraljestvo se širi toliko, kolikor je med nami prijateljstev, z Bogom zbiramo toliko, kolikor odpuščamo in živimo prijateljstva.

Tu pa je potrebno še korak niže. Odpuščati se namreč ne da, dokler grešen človek sam ne spozna, da ima Očeta, v katerem mu je bilo odpuščeno. Oče je svoje obličje razodel v Sinu Jezusu Kristusu, ki je sebe dal v odkupnino za vse. V Sinu, ki ne le, da je iz "sto vrčev olja" zapisal "petdeset", ampak je našo zadolžnico, ki je zahtevala smrt, s svojo smrtjo in vstajenjem izbrisal ter jo pretvoril v rojstni list ljubljenih sinov in hčera.

Sebe je dal do konca, ko je postal do nas, ki nas imenuje svoje prijatelje, razsipen do zadnje kapljice  krvi. Da bi razodel Očeta in bi človek več ne služil samemu sebi ter iskal protagonizem, ampak sprejel Očeta in se učil biti sin in hči. Z Očetom pa tako ne prejmemo v dar le ljudi, ampak brate, ki smo jim v Kristusu zmožni odpuščati ter podarjati svoje premoženje, vse do daritvega samega sebe.

V tem je lepota nebes, v tem je lepota sinovstva in v tem je lepota prijateljev.

Ljubezen ne šteje, Ljubezen išče

24. nedelja med letom

Vsi smo kdaj v skušnjavi, da bi stvar, ki se zalomi, dokončno uničili, pustili in se lotili česa popolnoma novega. Celo Bog je na to pomislil, ko je gledal grešno in trdovratno ljudstvo, ki po vseh dejanjih Ljubezni, po vseh dotikih rešitev, živega Boga zamenja za neumno zlato tele. In zanimivo, tudi v tej odločitvi Stvarnik noče delati sam, ampak posluša Mojzesa, ustvarjeno bitje. In zmaga Očetovo srce ... Kajti Oče preprosto ne more zavreči tega, kar je njegovo, pa naj bo še tako trdovratno, še tako izgubljeno, še tako zaslepljeno. Otrok je pač otrok ...

In četudi je ljudstvo trdovratno in nezvesto, On ostaja Oče. Zato je grešen človek tisti, ki Bogu določa pot. Pastir gre za ovco, kamorkoli ta zaide in se ne ustavi, dokler je ne najde. Ovca je torej tista, ki pastirju določa pot. Grešen človek je tisti, ki je Očetu narekoval pot bolečine, trpljenja in smrti, ker je sam tam končal. Če ga je pa Oče želel najti in obuditi, je moral prehoditi to isto pot. Zato da samega sebe, da svojega Sina, da postane tisto "zaklano pitano tele", zaradi katerega se bodo odslej lahko radovali in veselili vsi izgubljeni in najdeni sinovi in hčere. Ljubezen namreč ne šteje, Ljubezen išče. In Ljubezen čaka.

"Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje."

Pavel, nekoč bogokletnik, preganjalec in nasilnež, izgubljena ovca in izgubljeni sin, postane na koncu ne le najdeni sin, ampak oče. Za vsakega od nas pride ta čas, ko ni dovolj, da se najdemo samo še med izgubljenimi ovcami ali v tistem sinu, ki blodi ali v drahmi, ki je izgubila mesto, ampak smo poklicani sprejeti srce Očeta, tega Očeta, ki stoji, potrpežljivo čaka in ljubi. Tega Očeta, ki pušča svobodo, a ne neha iskati in hrepeneti, ne neha vabiti, prigovarjati in prihajati naproti.

Vsak od nas je že izkusil, kako potrpežljiv in nežen je Gospod na poti spreobračanja, klicanja, rasti ... Kako ni nasilen in ne vdira, a vendar ne neha iskati in vabiti. To je veličina Ljubezni, ki jo skrbi za drugega ne da bi pri tem pograbila in ne da bi se pri tem umaknila. Preprosto ostaja tam, na pragu, budna in pripravljena sprejeti vsakogar in pripravljena biti prva.

Oče je tisti, ki vedno dela prvi korak, ko stopi ven iz svojega doma in gre naproti drugemu, da bi tudi ta lahko imel dom. K temu smo poklicani tudi mi, da bi tako svet postal bogatejši za tolike očete in matere, ki so pripravljeni stopiti iz lastnih varnih hiš in prvi stopiti, še več, priteči naproti drugemu.

Pavel nam je v tem čudoviti zgled, ko iz izgubljenega sina postane oče mnogim. Ker se je najprej sam prepoznal kot grešnika in ker je izkusil, kaj pomeni, da te nekdo drug najde, ker je prepoznal milost, ki ga je obiskala v Jezusu Kristusu, je lahko, kakor sam pravi, iz moči, ki mu jo je dal Jezus sam, postal oče, zagovornik ubogih, neustrašen ujetnik evangelija, neutruden oznanjevalec Resnice, tisti, ki je vsem postal vse, delil življenje in delo z ljudmi, katere je srečeval zato, da bi jih vsaj nekaj pridobil. Da bi tudi mi postali očetje in matere, je tudi nam potrebna pot, ki sta jo prehodila oba sinova - mlajši in starejši.

Oba sta daleč največ svojega časa porabila zato, da sta si sploh priznala, kako nimata pojma, kdo je ta Oče in kaj pomeni biti sin. Mlajši je tisti, ki živi kot podnajemnik in ne kot sin, zato misli, da si mora vse priskrbeti sam. Zahteva delež, ki mu pripada, čez nekaj dni pa spravi vse stvari skupaj in odpotuje v daljno deželo.

Zanimivo, kako hitro se človek oddalji od življenja takoj, ko sebe odtrga iz Odnosa. Ko je sin namreč stvari "vzel v svoje roke" in mislil, da je končno svoboden, se je suženjstvo, ki ga je živel tudi doma, dokončno razkrinkalo. Ko človeku ni več nič dar, se začne največje suženjstvo človeštva. Dno tega suženjstav mlajši sin doživi prav pri rožičih svinj, ki bi jih tako rad pojedel, pa mu jih nihče ni dal. Ko ni ničesar več v življenju, niti rožiča ne, ki bi ga lahko doživeli kot dar, je pekel popoln. Tam je dno ...

Šel je vase in spoznal, kaj pomeni potrebovati drugega, saj si človek sam ne more podariti ničesar, tudi življenja ne. Dar lahko prejmemo le, če obstaja darovalec, ki pa je nekdo drug. Zato se vrne domov, v odnose in prvič postane sin. Ne več najemnik, ampak sin.

Enako starejši. Četudi ostaja doma, to ni njegov dom, ampak podjetje, kjer si mora zaslužiti za najemnino, kupiti sprejetost in paziti na zahteve gospodarja. Tudi on nima Očeta, saj ničesar ne doživlja kot dar. Tudi on je najemnik. Zato mora Oče tudi po njega ven. Da iz izgubljenega najemnika ponovno prejme kot sina.

Res, za Očeta namreč ni večjega veselja kot je to, da mu mi, njegovi ljubljeni pustimo, da preoblikuje naše ozke miselnosti, da razbije naša zlata teleta napačnih podob očetovstva ter nam razodene svoje pravo obličje usmiljenja. Da razbije naše dojemanje Boga kot gospodarja ter se nam lahko končno razodene kot Oče. Da lahko iz nas, izgubljenih najemnikov, ponovno prejme ljubljene sinove in hčere, najdene! Oblečene, obute in objete.

Takrat, ko Bogu končno dopustimo, da postane Oče in sebi dovolimo vstopiti ter biti obdarovani, se zgodi veselje, ki zajame zemljo in nebo. Takrat, ko se iz individualistov rodijo sinovi in hčere, ki se pustijo ljubiti, objeti ter obdarovati. In ko se iz teh bratov in sester rodijo očetje in matere, pripravljene stopiti ven iz sebe, ven iz doma, naproti drugemu in postati dar zato, da bi tudi drugi prejeli dom in spoznali Očeta.

Naj bo torej prav zaradi nas danes v nebesih veliko veselje!

Svoboda v verigah

23. nedelja med letom

Obstaja Božja modrost in obstaja človeška modrost. Obstaja Božje mišljenje in obstaja človeško mišljenje. In obojno se bije v nas. Človek vidi to, kar ima pred seboj, Bog vidi to, kar ima pred seboj, le da sta ta dva pogleda po širini, dolžini, višini in globočini tako zelo različna. Zato človek, kakor pravi knjiga Modrosti, sam od sebe sploh ne more spoznati Božje volje. Spozna jo, kolikor mu je dana od zgoraj in kolikor je sam pripravljen s to milostjo sodelovati, se ji pustiti obiskati in preoblikovati.

Lahko bi rekli, da je naš zemeljski človek ujetnik. Ujetnik umrljivih in bojazljivih misli, nestanovitnih sodb in utesnjenega, zaskrbljenega uma. Samo do tu uspe priti ta zemeljski človek sam. Apostol Pavel v pismu Filemonu prav tako opisuje  ujetništvo, ko sam sebe imenuje jetnika, vklenjenega in v verigah. In vendar je to ujetništvo nekaj popolnoma drugega in neprimerljivega. On, jetnik Kristusa Jezusa, vklenjen zaradi evangelija, odkriva resnično svobodo. Miselnost, ki se zoperstavlja miselnosti neodrešenega človeka. In vendar samo ta miselnost rojeva za večnost. Pavel namreč otroke rojeva v verigah svobode.

V evangeliju srečamo Jezusa, ki ga spremljajo velike množice. Zdi se, da sledijo Kristusu, pripravljene pustiti vse, in vendar v evangelijih tolikokrat beremo, kako ta človeška miselnost hoče Kristusa pograbiti za svoje interese, za svojo podobo kralja in Mesija. Zato se Jezus nenehno umika taki miselnosti in tudi sam postaja ujetnik Ljubezni, ki ga vodi tam, kamor je človeka peljal greh. Da bi ga rešil. Jezus se torej obrne k tej množici z besedami, ki so za mnoge pretrde, za peščico pa izvir veselja in življenja.

"Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec."

Ne da se hoditi za Jezusom z lastnimi predstavami v glavi, ne da se hoditi za Njim in ga nenehno uporabljati za lastno voljo. Ne, Jezus jasno in nedvoumno pove, da se da za Njim hoditi samo v svobodni odločitvi. A tudi zgolj ta ni dovolj. Namreč, tudi množice, ki so ga hotele za kralja po svoji podobi, so se svobodno odločile hoditi za Njim. A to ni to.
Za Njim se da hoditi potem, ko je človek pripravljen umreti sebi in svojemu mišljenju, ujetemu v par kvadratnih milimetrov, polnemu bojazljivosti, nestanovitnosti in utesnjene zaskrbljenosti, ki je domača vsakomur, ki še drži v rokah svoje načrte ter preko lastne smrti prestopiti v Božjo modrost, tako zelo nad našimi potmi in našimi mislimi, tako zelo drugačno in ne-ulovljivo. Za Njim se da hoditi samo v svobodi uboštva, takrat, ko v naših rokah ni več ničesar, ni več prilaščanja in ni več reševanja samega sebe, ampak postanemo dar drugemu. Dar pa je dar samo v ljubezni konkretne podaritve najprej v Božje roke, nato pa tudi v človeške in grešne.

Božje roke osvobodijo potrebe po samouveljavljanju, Božje roke postavijo človeka na lastne noge, ta človek na lastnih nogah pa je poklican k svobodi odločanja za dobro, za ljubezen, za daritev. Tisti naš "da" je trenutek naše odločitve. Ko pa se človek enkrat z vsem srcem preda Ljubezni, Božji in človeški, počasi spoznava lepoto svobode v verigah. V verigah zahtev ljubezni, ki kliče tam, kjer je potreba, tam, kamor se je človek izgubil, v temo, v težko, v odgovorno vztrajanje. In svobodo, ko Ljubezen in bolečina postaneta eno.

"Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."

Se odpovedati vsemu, kar imamo, pa ne pomeni drugega, kot se odpovedati svojemu omejenemu pogledu, se odpovedati prilaščanju, se odpovedati računanju na svoj prav. Pomeni prestopiti skozi smrt lastne modrosti v Božjot, ki kliče, kamor človek sam ne bi hotel iti, ki kliče h koraku, ki je daljši od naših nog. To je svoboda v verigah evangelija, ki gre preko in čez, svoboda v verigah Odrešenika, ki osvobaja naš um in ga širi za nedostopna področja.

Danes praznujemo razglasitev matere Terezije za svetnico. Ta žena, ki je svobodno podarila sebe v roke Gospodu, ki ni ničesar pridržala zase, je postala ujetnica Ljubezni. Ljubezen sama ji je določala pot v temo, med osamljene in zapuščene. Kakor vemo, je v duši doživljala temo noči, ona sama je prva prestajala resnično zapuščenost in zavrženost, da bi razumela te, h katerim je, vklenjena zaradi evangelija, preprosto morala iti. Zato jo danes častimo kot sveto ženo, še več, kot mater. Ker je svoje otroke rojevala v verigah temin in zla, kamor jo je kot ujetnico gnala Ljubezen, ker se ni bala umreti lastnim predstavam, da bi se predala kakor majhen svinčnik v roke pisatelja najlepšega pisma Ljubezni. Ni se bala pustiti, da ji smer določa Drugi. Ni se bala ostati osvobojena svojih bojazljivih misli in lastnih idej ter stopiti v misel Boga, ki jo je vodil tam, kamor sama ne bi šla nikoli, kamor sama ne bi zmogla nikoli in kamor si sama tudi nikoli ni predstavljala. To je svoboda, ki jo poznajo tisti, ki so se svobodno predali v verige Ljubezni, ki kliče iz množice.

Bog želi z vsakim od nas napisati svetu pismo Ljubezni. Od nas, svinčnikov, kakor je sebe imenovala Mati terezija, pa je odvisno, koliko se mu bo pustil voditi.

Morda pa je prav danes čas, da se "usedemo in tudi mi preračunamo", na kakšnih temeljih in kaj sploh želimo graditi. Ali sploh želimo vstopiti v arhitekturno miselnost Boga ali si res želimo, da iz našega življenja "sezida svoj stolp", uresniči svoje sanje? In če smo, je temelj pravi? Smo se res pripravljeni odpovedati prilaščanju in posedovanju, da bi tako imeli dovolj za dokončanje? Smo res pripravljeni v svobodi stopiti za Njim in pustiti, da nam odslej Ljubezen sama določa pot, tako, ki je sami ne bi prehodili? Smo se res pripravljeni odpovedati svojemu svetu varnosti in postati ujetniki evangelija in jetniki Jezusa Kristusa, ki edini lahko človeka popelje v resnično dobro?

Vsak, brez izjeme, se tako ali drugače mora "usesti in preračunati" ter dati odgovor. In od tega svobodnega odgovora Gospodu, iz tega temelja, začne rasti stavba.
Naša in umrljiva ali Božja in večna ...
Vse pa se začne pri besedah: "Če kdo hoče ..."

Povabljeni ali samopovabljeni?

22. nedelja med letom

Danes bi si za večino dogajanja, dejavnosti in dela v naših župnijah, skupnostih ali osebnih projektih, morali zastaviti vprašanje, ki nam ga postavlja Beseda, nežno in rahločutno, kot zmore le On. Je res vse to, kar delamo, Njegovo povabilo, smo res povabljeni, poklicani v to ali smo si sami izumili projekte, dejavnosti in pobožnosti, ki naj bi bile za Bogu a so brez Njega?

Sadovi namreč hitro pokažejo na korenine in celotno drevo. Jezusa danes srečamo na obedu prvaka med farizeji. On, prvak, ki vabi drugega prvaka, Jezusa, o katerem se je toliko govorilo. Vabi ga ne zato, ker bi v njem resnično prepoznaval Boga, ampak ker s tem on sam postaja pomemben, opažen, Jezus pa tisti, ki mu streže.

Bila je to častna gostija, za izbrane. Jezus, ki je prišel za vse, vstopa v ta omejeni prostor človeške mentalitete spoštljivo. Že s svojo držo pokaže priliko, ki jo potem le ubesedi. Evangelist Luka namreč piše, kako je Jezus videl, da si povabljeni izbirajo prve sedeže. Videl je, kar pomeni, da je najprej opazoval, opazuje in vidi pa lahko le tisti, ki nima pozornosti usmerjene nase, na to ali bo v središču ali ne, ampak ima v sebi prostor za drugega. Jezus je torej prvi, ki pride kot ponižni, kot povabljeni, kot tisti, ki se usede na zadnje mesto.

Tako k prvaku med farizeji, tako v naše življenje. Bog v človeško srce vedno vstopa spoštljivo, ne da bi zbujal posebno pozornost, »od zadaj«. Da bi ne bil vsiljiv... V središče ga mora povabiti človek sam.  Ta gostitelj, ki vabi, je namreč naša svobodna volja. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti koliko naprej bomo Gospoda povabili v svojem življenju. Ali mu bomo dovolili prvo mesto ali ga puščali odzadaj?  Res, samo naša svobodna volja je tisti gostitelj, kateremu se Bog v svoji usmiljeni in spoštljivi ljubezni popolnoma podreja. Ker Ljubezen ni nasilna, ni grabežljiva, ni vsiljiva. On stoji pred vrati in trka, odpira pa človek sam. V tem je veličina Ljubezni, ki sezuva.

In kakor pravi Sirah, je le ponižni človek tisti, ki se zaveda, da je ustvarjen, da je le mladika, ki brez trte ne more nič. Zato je le ponižni človek v vsej veličini človek! Ker živi svoje sinovstvo, v nenehnem Odnosu in zato nenehnem prisluškovanju Očeta. Kakor je namreč svoje življenje na zemlji živel Sin, smo poklicani tudi mi. Nikoli brez Očeta, nikoli odtrgani od Njega, ampak v nenehnem prisluškovanju in iskanju Njegove volje. Ta pa je, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi na to gostijo lahko povabljeni vsi. Do zadnjega ubogega, hromega in slepega.

Kdo pa je bolj ubog, hrom in slep, če ne ravno tisti, ki hočejo vse sami, ki sami najbolje vedo, kaj je prav, zato potrebujejo veliko izvrševalcev svojih ukazov, veliko podrejenih, ki morajo po vrhu ustrezati njihovim merilom? Ti mogočneži in naduteži tega sveta pa niso le nekje daleč, med bogatimi, ampak so zelo v nas samih. Vsakokrat, ko stopimo iz Odnosa in si vse preskrbimo sami – z obsojanjem, grabljenjem, posedovanjem, popravljanjem, prerekanjem – postajamo ta rana, za katero pravi Sirah, ni zdravila, razen ponižno spoznanje slepote in vrnitev v Odnos.

Zato tudi te ali bolje rečeno, posebno te, slepe, hrome in kruljave, Gospod kliče na gostijo, k sebi, ker je to Očetova volja. Da bi vsi spoznali Ljubezen in se ji pustili ljubiti.

Ko nas torej ta Ljubezen preoblikuje in naredi iskreno ponižne, resnične sinove in hčere, ki imajo Očeta in zato vsa naša dela rastejo iz Odnosa, postanemo luč in sol. Ne prej, ker so do tedaj še tako sveta dejanja in še tako krepostne drže globoko odspodaj le borba za prve sedeže. Tam Jezusa ni, tam Božjega kraljestva ni, tam je le tekma, zavist, užaljenost in ljubosumje... tam je resnično jok in škripanje z zobmi.


Še vse prevečkrat se dogaja, da živimo kakor ljudje v stari zavezi, ki so se bali, ko je spregovoril Gospod. Takrat so zadonele trombe, takrat se je vnela gora in se kadila. Razodeti Bog pa je učlovečeni Sin, ki se je do konca izničil in stopil na zadnje mesto zločinca, da bi res nikogar ne izgubil, ampak bi vsi imeli možnost spoznati Očeta. Umorjeni in vstali nas je nato prenesel v ta Nebeški Jeruzalem, kjer kraljuje živi Bog in Kri, ki nas zagovarja in je glasnejša od Abelove. Odprl nam je vhod v mesto, kjer živijo prijatelji, angeli brez števila, občestvo prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, torej naši bratje in sestre, ki so že tam, ki so že dosegli popolnost. Tolika množica pričevalcev, toliko tistih, ki pri Bogu nenehno prosijo za nas, da bi ne izgubili pogleda na to, kje je resnično in prvo mesto.

On sam se je hotel usesti na zadnje, k nogam človeštva, da bi resnično spoznali Ljubezen, jo vzljubili in sprejeli. Da bi resnično postajali ponižni pred Gospodom, odprti Njegovi besedi in poslušni Njegovemu glasu.

Šele tisto, kar zraste iz Odnosa, ima pečat večnosti, ker ne išče več prvih mest, ker niso to več projekti in dejavnosti o Bogu, a brez Njega, ampak vse postaja le odgovor tistemu, ki edini vabi - vse, ki so dovolj majhni, da poslušajo.

Povabljeni pa je potem tudi poslan, da sam pripravi gostijo samega sebe. Da se nihče od teh, ki mu je zaupan, ne bi izgubi, ampak spoznal Očeta.

Zrimo danes Jezusa, ki se useda k ponižnemu, ker edino tam lahko najde prostor še zase. In bolj kot je človek velik, bolj »preseda« Gospoda naprej, bolj se sam pomika nazaj. Takrat pa se začne goditi milostni prebrat, kajti takrat, ko Gospod najde tako srce, On sam vstane in začne streči.

Zato Oče potrebuje ljudi, ki so prvo mesto pripravljeni prepustiti Njemu in tako okusiti gostijo Njegovih dobrot. Edino ti so usposobljeni v naše odnose prinašati Božje kraljestvo.

Ker so bili dovolj majhni pred skrivnostjo Boga, zato zmorejo biti tudi dovolj majhni pred skrivnostjo drugega.

Beseda, ki žge

20. nedelja med letom

"Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni."

Jezus gori od želje, da bi se na svetu in v srcih ljudi razplamtelo tisto Božje, da bi srca in telesa zažarela v svetlobi vesele novice, ki jo je prinesel, da bi zažarela v odrešenju. Res je, prinesel je veselo novico in to dejstvo ostaja; evangelij je vesela vest o Bogu, ki nas ljubi do konca, vesela vest o našem dostojanstvo, našem odrešenju in vstajenju. A četudi je to vesela novica, ne pomeni, da je pot, ki jo evangelij ponuja, lahka. Mi veselje vse prevečkrat zamenjujemo z udobjem, vendar sta to dve popolnoma nasprotujoči stvari, celo izključujoči. V udobju ni veselja, je le uspavanost. Veselje se lahko rodi le tam, kjer je človek živ, kar tudi pomeni, da je tam napor.

Jezus danes preseneča s svojo jekleno besedo, z ognjem, krstom, razdorom in mečem. Ker od nekoga, ki prinaša veselo vest, pričakujemo toplino, nežnost, milino, skratka vse, kar dobro dene. In vendar Beseda ni zato, da bi nam zapolnjevala praznino in nas uspavala, ne, za to so trgovine, Beseda je tu zato, da prebuja, da razdeli, do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. To je Ogenj, ki žge, zaprt v kosteh, ogenj, ki ne da miru, ogenj, ki je nadležen, ogenj, ki zahteva nekaj, kar drugi ne bodo razumeli. Zato razdor, zato neskladnost, zato razhajanja. Ogenj, krst, razdor, meč ...vse to je tudi del življenja tistih, ki živijo zares, tistih, ki sledijo evangeliju zares.

Ogenj, ker daje svetlobo in toploto, a mora zato použiti les. Vedno je tako tudi v nas. Da bi lahko dajali svetlobo in toploto, mora nekaj zgoreti, mora nekaj odvečnega pasti, mora tisto, kar Pavel v drugem berilu imenuje vsakršno breme in greh, odpasti. To je krst, v katerem mora nekaj umreti. Potem pa je še krst, o katerem govori Jezus in skoz katerega je moral prvi on sam. Ker ljubezen gre do konca, ne šteje in ne preračunava, se ne špara in ne tehta, preprosto je. Zato jo čaka križ, napad, sulica ...prej ali slej. Ker vznemirja in ne da miru, ker prebuja tiste, ki bi radi spali. Zato napad, zato križanje. Tako 2000 let nazaj, tako danes.

Razdor, ker je Odnos oseben, zelo oseben in ker Gospod vsakega oblikuje za tisto mesto in poslanstvo, ki mu je namenjeno od začetka. In ker Gospod vabi bliže, tesneje k Njemu in kdor ga sliši in ta Glas sprejme, ima težave. Ker ruši udobnost sistema in ruši ustaljene prakse. Ta razdor povzroča Jezus sam. Moramo pa ta razdor ločiti od razdorov, ki so med nami delo Satana, tistega, ki ločuje. Ki niso namenjeni temu, da prebujajo, ampak da morijo vse, kar je lepega in dobrega. Razdor, ki ga sproža nevoščljivost in zavist.

In nenazadnje meč. Meč Besede, ki ločuje dobro od hudega najprej v srcu človeka. Takrat Beseda ni topla in nežna, ampak naporna, žgoča, direktna, potrebna, da iz kaosa naredi red, da postavi stvari na pravo mesto, da loči misli hudega od misli Boga, čustva hudega od čustev, ki jih prebuja Bog. Ni lahko rezati srca in vendar je tam, kjer se pojavi plesen, potrebno rezati. Da bi kraljevalo čisto in lepo, Božje.
In ko ta Meč v naših srcih loči in napravi razdor med dobrim in zlim, ko ta krst umiranja in izpuščanja slabega sprejmemo zares in pustimo, da nas On očisti, ostane dobro, kar nas povezuje. Ostane pogled, usmerjen v voditelja in dopolnitelja vere, v Jezusa, skozenj pa na vse brate in sestre. S pogledom pa, ki je očiščen zla, lahko vidimo dobro, ki je v drugem in se s tem dobrim povežemo, postanemo bratje in sestre.

Apostol Pavel naše življenje primerja s tekmo, v kateri naj vztrajno tečemo. In nadaljuje, kako se je športnik pripravljen tolikemu udobju odpovedati zgolj zavoljo minljive nagrade, kako se torej ne bi hoteli mi odpovedati udobju za nagrado, ki je večna? Nagrado, ki jo bomo zrli v jutrišnjem Marijinem prazniku - žena, obdana s soncem. K tej nagradi gremo, k ožarjenosti s Soncem. Zato je v vsem, kar nas doleti pomembno, kam je obrnjen naš pogled. Pomembno je, da stvari vidimo skozi končni cilj.

Ko imamo namreč pred seboj cilj, tudi pot postane drugačna, zlasti takrat, ko je polna ovir. Je pa tudi tu ponovno potrebno ločiti ovire, ki so znamenje zdrave hoje za Kristusom od ovir, ki so pri tej hoji breme in odveč. Slediti Kristusu zares nujno pomeni imeti težave, ker ta vesela novica evangelija prebuja človeška srca. Ko pa prebudiš nekoga, ki se je ravno potrudil, da bi se uspaval in nič več čutil, se prebudi jeza, napad. Jeremija tam, v kapnici, to dobro pozna. Take ovire in taki napadi so del kristjanove poti in take ovire je poznal tudi Jezus sam. On, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje.

In so na drugi strani ovire, ki so namenjene temu, da nas v dobrem ustavljajo, upočasnjujejo, zavirajo naš korak in ga skušajo odvrniti od hoje za Kristusom. To so ovire hudega, namenjene, da nas prestrašijo, ustavijo, nato pa ponovno uspavajo. Zato Pavel odločno pove, da je potreben boj. Najprej boj razločevanja, boj tistega meča v srcu, ki ločuje eno od drugega, nato pa boj, ko se odločno postavimo proti zlu. Do krvi.

Močna in trda je ta Beseda. A potrebna za naša uspavana srca, ki so se zadovoljila s povprečnim in z udobjem, pozabila pa na ogenj živosti in veselje tistih, ki se borijo. Naj nam zato danes ta Besedo ne bo v spotiko, ampak jo vzemimo zares in pustimo, da opravi krst, ki ga mora opraviti, nato pa vzplamti Ogenj, za katerega smo bili ustvarjeni.

Vera = zagotovilo tistega, česar ne vidimo

19. nedelja med letom

Kako hitro se zgodi, da za nas obstaja samo tisto, kar vidijo telesne oči. Kako hitro je pomembno in omembe vredno samo tisto, kar vzbuja hrup in ognjemet, kar se bohoti in zagotavlja predstavo očem. Vse pa, kar je tiho, nevidno, počasno, ostaja necenjeno in pogosto razvrednoteno.

1) Danes nas Bog pelje na drugo pot. Iz Ura na Kaldejskem v Obljubljeno deželo. Pot, na kateri vera dobi temeljni pomen, ker ustvarja temelj tistega, v kar upamo in zagotovilo tistega, česar ne vidimo. To je vera v Besedo, četudi še ne vidimo rezultatov, vera v odnos, četudi ni takoj sadov, vera v obljubo, ki je izrečena v srce vsakega in bo izpolnjena, a ob Njegovem času in v Njegovi obliki.

Včeraj smo praznovali praznik Gospodovega spremenjenja na gori, trenutka, ko je Jezus telesnim očem treh učencev dal videti slavo, ki se bo razodela ob koncu. Dal jim je okusiti lepoto, iz katere in za katero smo ustvarjeni, dal jim je okusiti cilj, h kateremu smo namenjeni. Še več, razkril jim je resnico našega dostojanstva, ki ga po krstu živimo že tukaj in zdaj, razodel zagotovilo naše izvolitve in ljubljenosti, zagotovilo tega, kar se dogaja za kopreno telesnih oči. Pomemno je videti ta cilj in iz tega cilja gledati na pot, ki jo pravkar hodimo. Kajti skozi svetlobo te Domovine, je ta pot drugačna.

2) Gospod že v tem življenju v srce vsakega polaga hrepenenje po njegovi Obljubljeni deželi, po njegovem mestu, kjer postaja Bogu podoben v vsakdanjem darovanju iz ljubezni. Veselje Obljubljene dežele pa se zgodi tam, ko človek prestopi prag človeško mogočega, prag varnosti, prag tega, kar uspe videti in dojeti s svojim pogledom in zaupa v tisti Glas, ki ga kliče naprej, onkraj samega sebe, preko njegovih lastnih zmožnosti. Kajti Obljubljena dežela in z njo povezana sreča je tam, kjer življenje ne vodi več človek, oprt na lastne moči in zunanje gotovosti, ampak Bog sam, s svojo Besedo in v sodelovanju s človekom, ki je pripravljen prisluhniti in storiti korak. V goli veri.

Abraham je bil poklican na to pot. Vsak od nas je v srcu nenehno klican na to pot. Iz lastne varnosti in gotovosti v deželo, kjer kraljuje Bog. Iz lastnega Ura na Kaldejskem, kjer so stvari jasne in obvladljive, v Obljubljeno deželo, kjer edini zemljevid ostaja Beseda, neujemljiva in neobvladljiva, ker izhaja iz odnosa z Bogom. Ki je živ!

Ta pot pa ni toliko pot iz slabega v boljše - ta je namreč že v temelju položena v človekovo srce - ampak je to pot iz dobrega v boljše. Abraham je zapuščal svojo deželo, ki je bila dobra. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Pride čas, ko je potrebno zapustiti dobro, da bi se lahko zgodilo boljše. Četudi so prvi koraki v temi, včasih nerazumljivi in predvsem neobvladljivi.
Abraham je šel.

Sara je bila stara in nerodovitna. Vsaka celica njenega telesa ji je dokazovala, da je prepozno, da ni več čas za otroka. In vendar je verovala, da je zvest tisti, ki je dal obljubo, zato je dobila moč in kljub starosti spočela. Nekaj novega, Božjega in lepega lahko rodijo samo ljudje, ki verujejo, ne da bi imeli dokaze in zagotovila. Tisti, ki pripravijo prostor novemu, četudi so okoliščine nemogoče. Tisti, ki z vero dovolijo Bogu, da stori.

Ko pa se obljuba naposled izpolni, Gospod kliče še naprej, dalje, onkraj človeškega, v svobodo Božjih otrok, ki si ne prilaščajo. Tako je Abraham vnovič zaslišal Glas, ki ga je klical k darovanju obljube, k darovanju Izaka. Izak, ki je bil edino zagotovilo, da se Bog ni hecal, da misli resno, ko je Abrahamu obljubljal potomstvo ... in sedaj ga prosi nazaj. In Abraham vnovič vstane in naredi korak. V popolni temi. V veri, da Gospod ve, kaj dela. In izpusti. Razpre dlani in se odpove vsakršni posesivnosti, vsakršnemu lastninjenju tega, kar je dar.

To je pot, ki je ljuba Gospodu. Pot, kjer človek ne prisvaja, ampak ostaja dar in pušča, da je drugi dar. Dokler je namreč nekdo dar, se ga ne da pograbiti, ko pa postane last in pravica, je dovoljeno vse.  A takrat je tudi izgubljeno vse.

Abraham in Sara sta tako pred nas postavljena kot podoba tega, kar smo poklicani živeti v svojem srcu.
To nenehno zapuščanje obvladljivega in znanega ter potovanje v neznano. To nenehno zapuščanje obupa nerodovitnosti, ki neusmiljeno tolče po stenah srca in prehod v vero tega, kar se zdi nemogoče.
In nenazadnje to nenehno izpuščanje vsega, kar nam je dano, ker ni naša last, ampak je dar. Da drugi za nas ne bi postali pravica in mi ne bi postali učitelji, ki se samookličejo za pobiranje "iver iz očesa brata", ampak bi ostali majhni. Tisti, ki si upajo zapuščati svoje predstave in vstopati v "boljše" Boga. V tem "boljšem" smo namreč vsi majhni, vsi le tujci in popotniki, odvisni drug od drugega in odvisni od Gospoda, ki edini pozna resnico, edini pot, edini polnost življenja.

3) Na poti smo ... iz svoje dežele v deželo Boga. Iz svojih predstav, v načrt Boga, iz ujetosti lastne "modrosti", v modrost Najvišjega, ki pripravlja nekaj, kar je človeku samemu nedosegljivo. Na tej poti je tako nujno biti budni, z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami. Kakor tisti, ki čakajo, ki pričakujejo Njega, da spregovori, da pokaže. In ko pokaže, biti tisti, ki z vso močjo in zaupanjem vase tudi stopijo na pot v novo. V veri in ne še v gledanju. Kajti šele ko vera v srcu pripravi prostor, se lahko zgodi, se lahko rodi Izak, se lahko zgodi obljubljena dežela.

Na tej poti vere se nam pogosto zdi, da Bog "zamuja", da je prepočasen v odgovarjanju na našo situacijo, da je zaspal, odpotoval daleč stran ... kakor gospodar v priliki. In takrat se vse prepogosto zgodi, da začnemo kakor malopridni služabnik "pretepati svoje hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati". Zgodi se, da zaspimo v lastnem udobju četudi ne prinaša veselja, da ne verujemo, ker ne čutimo in pustimo, da v nas zakraljujejo glasovi, ki niso Glas obljube. Ko nam postane vseeno, ko se zdi vse zamanj in vse obsojeno na večno čakanje.

A prav takrat Bog od nas želi, da dozorimo v svoji veri, da dozorimo v zrel odnos, v katerem nekdo preprosto je, živ in buden, sposoben stati na svojih nogah, ki prevzema odgovornost in si zaupa, dela in opravlja svoje dolžnosti, četudi se za trenutek zamegli cilj in se vse zazdi absurdno. Kajti Gospod obljubo izpolni zagotovo. In da jo izpolni, ne potrebuje veliko časa. Je pa vmesni čas potreben nam, tujcem in popotnikom, da bi dozoreli. V ljudi, ki pričujejo, da njihov dom ni tukaj, v ljudi, ki se nočejo več vrniti v svoj "Ur na Kaldejskem", kjer si uresničevanje sanj kroji človek sam in zato le do človeško mogočega, ampak ostajamo tisti, ki hodijo, pripravljeni na Glas, ki vsakič pokaže naprej, v novo, v nekaj, kar se še ne vidi, v Božje.

In prav tisti, ki verujejo in jih Gospod ob katerikoli uri najde tam, kjer morajo biti, pripravljene na pot, lahko okusijo Obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med in kjer se Bog sam opaše, jih posadi za mizo in jim streže. Vsak namreč, ki je ob vsakem času tam, kjer mora biti, četudi v najbolj nesenzacionalnem izpolnjevanju dolžnosti, zagotovo prej ali slej izkusi dobrotno skrb Boga, ki ga prehiteva s svojo milostjo.

Naj bo za vse nas danes in sleherni dan vera tista sila, ki nas iz uspavajoče in "upijanjajoče" udobnosti prebuja in kliče na pot, k pripravljenosti, k dinamičnosti. Iz dobrega v boljše. In ko je v goli veri in goli temi potrebno storiti korak in zapustiti dobro, da bi se zgodil Izak - Božji "boljši", pojdimo z zaupanjem, da Bog tistim, ki so opasani in pripravljeni, sam streže in daje vsega, kar potrebujejo.