nedelja, 20. januar 2019

Nova zaveza

2. nedelja med letom

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.

Ti vrči, kamniti, suhi in prazni so simbol stare zaveze, ki je s svojo postavo omogočila zgolj prepoznanje, da v teh vrčih - človeku, ni življenja. Da je suh in prazen, ker je izgubil Milost.
Kristus torej vstopa v to in s spremenitvijo vode v vino naznanja prihod nečesa popolnoma novega. Naznanja, da se je približalo nebeško kraljestvo (prim. Mt 4,17), da se je približalo Življenje in te suhe, kamnite vrče nikoli zveličavnega človeškega napora, napolnilo z življenjem Duha.

Kaj lahko ob tem stori človek? Prisluhne glasu Matere, ki nas spomni, da smo brez Sina suhi, neprivlačni in prazni. Vsi imamo ta glas v srcu.
Potem lahko te vrče začnemo polniti z vodo, ki je Božja beseda. Ko smo namreč dovolj dolgo pod tem izvirom Besede, bo ta živa voda izpodrinila iz vrčev vso umazanijo in grenkobo, ki jo za sabo pustijo laži, zamere, človeška preračunljivost. Izpodrinila bo grenkobo in napolnila "luknje", ki jih je v nas pustil greh.

To lahko naredimo mi. Potem pa naj mesto dobi Duh. Dovolimo mu, da opravi svoje. On je tisti edini, ki lahko človeško spremeni v Božje. Še več, ki človeško "uporabi", da bi ga prepletel z Božjim. Vodo torej spremeni v vino, ki je simbol življenja in že nakazuje, kako bo to Življenje dalo samo sebe, dalo svojo kri, da bi lahko od lastnega napora anemični človek ponovno hodil v moči milosti.

Končalo se je torej dolgo obdobje, ko je človek sam poskušal priti do Boga in sam napolniti svoje kamnite vrče. Ostal je prazen, suh in po vrhu še neprivlačno izmučen. Življenja pa ni. In zdi se, da mnogi še vedno živijo v logiki stare zaveze, kakor da se Milost še ne bi razodela.

Danes je vsak izmed nas pred nenehno odločitvijo. V katero zavezo bo vstopil? Novo ali staro?

Prerok Izaija že davno pred Kristusom naznanja to novo zavezo, ko se bo graditelj poročil z devico, ko bo nevesta imela moža in se bo Izrael ponovno imenoval "Omožena" ter "Pri njej je moja radost". Naznanja zavezo, ko Ženin sam poišče in rodi svojo nevesto in jo povabi na novo svatbo, v novo zavezo, ki je sklenjena z Njegovo krvjo. Ta pa se je prelila in dala brez zaslug človeka. Preprosto tam je, svatba je pripravljena, samo zajeti je potrebno iz teh polnih vrčev milosti in piti. Piti, da bi tudi sami postali pijača za druge.

V tej novi zavezi se torej rojeva nova nevesta - Cerkev, ki je enost v različnosti. Je tista nevesta, v kateri se, kakor piše apostol Pavel Korinčanom, razodetje Duha daje vsakemu v korist vseh. Isti je Bog, ki deli darove, zato nas ti darovi in karizme nikakor ne morejo ločevati, ampak združevati.

Cerkev, rojena iz strani Ženina, rojena iz Duha, je tako polna tega novega vina, ki vse združuje v eno.
Naj se ta edinost med nami, za katero molimo v tem času, tako začne prav pri tem, da vsak od nas svoje vrče napolni z vodo, kar pomeni, da vstopi v miselnost nove zaveze, v kateri je glavni akter Duh. On nam pripravlja resnično svatbo sredi vsakdana, kjer Ženin daje življenje, da bi mi, njegova nevesta, živeli v polnosti. Ta polnost pa lahko zadiši tudi svetu, ki lepote svatbe odrešenosti, še ne pozna.


nedelja, 06. januar 2019

Lepota, ki bo rešila svet

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo veličastno razodetje Boga, ki bi ga vsak človeški razum pričakoval v kraljevski opremi. Bog pa svoje veličastvo razodene v majhnosti in preprostosti človeške narave, ki pa z njegovim utelešenjem nikoli več ne bo ista. Za vedno bo v sebi imela tudi Božji pečat.

Že v samem začetku je jasno, da je Bog prišel za vse! Uboge in bogate, učene in neuke, Jude in pogane. Za vse. Daje pa se lahko samo tistemu, ki ima prazno naročje in prostor, kamor Odrešenika lahko sprejme. Zato se Jezusova skrivnost od Marije, Jožefa, Elizabete in Zaharija, ki so bili tisti prvi, katerim je bil razodet način odrešenja, širi naprej najprej preko pastirjev. Ti so bili že zaradi načina preživetja dovolj izurjeni v prilagodljivosti in življenju na poti, da so se bili ob oznanilu angelov, ponovno pripravljeni premakniti naprej. Drugam. Betlehemske poljane niso nudile toliko udobja, da bi jih naredili za nezamenljivi dom. Hiše v Betlehemu pa so že bile samozadostne. Že so nudile tista uspavala, ki človeku preprečijo, da bi se iz svojih navad in udobja premaknil ali dal prostor še komu.

Danes pa zremo prihod modrih, ki so šli na pot morda še pred Jožefom in Marijo. Tudi oni so si upali na pot, čeprav so živeli v udobju. Bili so dovolj odprti in iskalci resnice, da so se prepustili zvezdi, ki se je nepričakovano pojavila na nebu. Za njih, ki niso delili judovske vere, je Bog poiskal drug jezik govorice. Ni jim poslal angela, poslal jim je zvezdo. Bog vsakemu spregovori v njegovem jeziku, zato nihče nima izgovora, kajti resnica se je razodela in je položena na dno slehernega srca. Težava je v naši pripravljenosti ali nepripravljenosti zapuščati staro in stopati na pot novega.

"Prišli smo se mu poklonit."
Tako nekoristno dejanje. Tako nič ne bodo imeli od tega. Človeška logika razmišljanja gre vedno v smer preračunavanja. Zato so vsi ostali, četudi so videli na nebu zvezdo, ki je očitno ni bilo moč prezreti, ostali doma. Ne splača se v neznano zaradi Besede, ko sploh ne veš, kam te bo pripeljala. To je velikokrat blokada in razlog velike zaprtosti pred Božjimi vstopi v naše življenje.

Modri so imeli že novo misel, ki ne preračunava. Preprosto šli so. Zaupali so notranjemu vzgibu in naredili prvi korak. In za tem naslednjega in še naslednjega. Dokler niso prišli do Deteta. Tudi preko ovinkov in stranpoti Jeruzalemske palače. Prišli so, kajti tiste, ki iskreno iščejo in so pripravljeni na pot, Bog nikdar ne razočara in ne zapusti.

Odprli so svoje zaklade in mu darovali ...

Bistvo našega življenja je točno to. Gospodu odpreti vse svoje zaklade, mu vrniti to, kar nam je On sam prvi podaril, da bi lahko ti zakladi v Božjih rokah postali čudovit način razodevanja Boga tudi v našem življenju. Vsi mi smo namreč poklicani postati prav ta epifanija, to razodetje Boga v naši sredi. Takrat bomo privlačni tudi neverujočim in takrat, z Lučjo v sredi našega srca, bomo tudi sami postali sijoča prestolnica Jeruzalem. Tako sijoča in tako privlačna, da bodo mnogi hiteli k njej. Da bi videli lepoto, ki je vedno tam, kjer se Bog in človek združita in skupaj ustvarita nekaj čudovitega.

Samo ta lepota bo namreč rešila svet!




sobota, 29. december 2018

Kdo se je resnično izgubil?

Sveta Družina

Judje so po običaju romali v Jeruzalem trikrat letno; za pasho, binkošti in šotorski praznik. Tisti, ki so bili kakor Jožef in Marija od daleč, pa so to pot lahko opravili le enkrat letno, običajno v velikonočnem času.
Jezus gre torej praznovat svojo pasho.

Pred dvanajstimi leti je bil v tem templju že posvečen Gospodu. Zdaj se vrne kot polnoleten, kot tisti, ki je postal "sin postave", dolžan spoznati in izpolniti Božjo voljo.

Jezus pa pokaže, kaj bo resnično spoznanje in izpolnjevanje Božje volje. Za razliko od Adama, Jezus ostane poslušen Očetu in je tam, kjer mora biti. V Jeruzalemu. Stran od karavane, ki odhaja iz Jeruzalema. Vera gre namreč ven iz množice, gre za glasom Očeta. Celo Marijo in Jožefa je presenečala ta novost. Potem, ko spoznata, da Jezusa ni med popotno druščino, ga sprva iščeta med sorodniki in znanci. In ga ne najdeta. Tudi mi tako pogosto iščemo Boga tam, kjer nam je domače in poznano, vendar ga ne najdemo. On je tisti, ki gre onkraj naših predstav.

Po treh dneh so ga našli v templju. S tem to romanje že postane shema Jezusove resnične velike noči. Takrat bo tri dni pogrešan, nato pa ponovno najden, drugačen. Karkoli namreč izročimo, nam je vrnjeno preoblikovano, drugačno in bolj resnično. Kakor Samuel Ani.

Našli so ga torej sedečega med učitelji postave, ki so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Že takrat je prišel mednje z novo avtoriteto, ki jo daje samo Oče, zato med njimi sede.
In prav ti, ki ga danes poslušajo z odprtimi usti in se čudijo njegovi modrosti, bodo pozneje med tistimi, ki ga bodo sodili in obsodili. Veliko noč nam običajno pripravijo tisti "znotraj". Ker vsak, kdor ostaja Očetov sin ali hči, preseneča in moti postavo navad in zapovedi, ki si jih tako radi ustvarjamo.

Marija in Jožef torej izkusita bolečino iskanja. Kdor ljubi, išče, in to boli. Prava ljubezen je vedno križana. Prej ali slej, sicer ni prava.

"Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Jezusova prva in zadnja beseda v Lukovem evangeliju je "Oče". On je torej tisti, ki nas je resnično prišel iskat in rešit suženjstva sirot, da bi lahko postali sinovi in hčere, ki tudi vznemirjajo.

Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Kot tolikokrat mi ne. Marija pa vse to ohrani v svojem srcu in premišljuje. Marija ostaja noseča z Besedo in pusti, da v njej ta Beseda nenehno postaja meso in konkretnost življenja. Zato je Marija čudovita podoba vernika, ki še ne razume, vendar ohranja in pušča, da zori. Je podoba Cerkve, poklicane, da vsejano seme Besede ohranja, dokler ne vzbrsti, zraste in obrodi sad.

Marija je najprej donosila Sina v maternici, potem pa ga vedno znova spočenja in rojeva preko Besede ter tako postaja prva resnična duhovna mati. Postaja tista zvezda, ki nam vsem kaže pot, kajti vsi mi smo poklicani postajati prav to - duhovni očetje in matere, spočenjati ter rojevati Besedo drugim.

Na koncu se torej lahko vprašamo; kdo se je v resnici izgubil? Jezus ali njegovi starši? Kako pogosto se vsi izgubimo v karavani postav, norm in predpisov, pozabimo pa na edino pomembno - svoboden in pristen odnos z Očetom, ki edini lahko določa pot in smer.

Res, Sin je tisti, ki nas je prišel iskat in rešit, ker smo se izgubili.


nedelja, 23. december 2018

Tihi obiski Boga

4. adventna nedelja

Smo tik pred vstopom v obhajanje tiste skrivnostne noči, ko je sredi "doline smrtne sence zasijala Luč". Ta skrivnost pa se dogaja vsak dan tudi v naših srcih. Če mu le dovolimo. Govorimo namreč o vstopu Boga - Besede v naša srca, ki so tolikokrat lahko kakor dolina hladnih senc in vendar ostajajo Njegova ljubljena lastnina in dom. Prihaja prav zato, da bi se nekaj v nas prebudilo, da bi prejeli življenje in ponovno občutili, kaj je to veselje, hrepenenje, upanje, tolažba, toplina in moč. Moč, ki se skriva v malem.

1) Prvo berilo poudarja prav to. Bistvo Božjega delovanja je v načinu, ki ga še vedno ne razumemo in ne pričakujemo. V malem. Preko neopaznega, nepomembnega "Betlehema", ki je premajhen, da bi ga sploh šteli med tisoč najpomembnejših Judovih krajev. Toda prav ta kraj si Vsemogočni izbere za svoj kraj prihoda, da že v samem začetku pove, kako je Bog tisti, ki prihaja iskat človeka in ne človek, ki se mora vzpenjati k Bogu.

Že v začetku tudi pokaže, da bo On tisti, ki bo uresničeval psalmistove besede: "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen" (Ps 118, 22).

Pri Bogu ni torej nič premajhno in nič zavrženo, nasprotno, celo zavestno izbira majhno in tisto, kar ljudje prezremo, da bi lahko razodel svojo veličino.

2) Apostol Pavel nam v drugem berilu osvetli še en vidik Božjega načina vstopanja v svet.

Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč, zato, glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.

Čas zadoščevanja za grehe proti postavi je minil. To se torej odpravlja, da bi Kristus postavil drugo. Novo. Svoje telo. Kajti z daritvijo telesa Jezusa Kristusa smo posvečeni enkrat za vselej. On je tisto zadnje Jagnje, ki je darovalo življenje, saj je bil to edini način, da bi zlo, s katerim se je človek oblekel, ponovno zamenjalo belo oblačilo nedolžnosti. Človek ne potrebuje več zunanjih daritev, s katerimi bi opravičil samega sebe, temveč je povabljen sprejeti dar, ki ga je Drug opravil zanj. In prav zato, ker smo končno svobodni, lahko ponovno ljubimo in se darujemo.

Kristus nam s svojim prihodom v konkretnem človeškem telesu pokaže, kako je  naše edino in smiselno bogoslužje, ki smo ga poklicani živeti na zemlji, prav v našem lastnem telesu.

" Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim bratje, darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje" (Rim 12,1).

Naše življenje tako ni v delanju dobrih del, ki ne vključujejo nas samih. Ni v miloščini, ki ne zajema našega telesa, ampak samo tam, kjer upamo tudi sami v lastnem telesu izrekati: "Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, o Gospod."

3) Nenazadnje nam evangelij prikaže, kaj je razlog za to, da se sploh želimo darovati. Marija se v naglici odpravi v mesto na Judovem, ker je doživela obisk.
Šele, ko je človek obiskan z Besedo, noseč z Božjim življenjem, lahko gre na pot in pri tem ne išče  sebe, tudi ne bega, temveč v nenehnem mirnem nemiru življenja povsod prinaša Življenje. Ker je noseč.

Potrebno je torej najprej zanositi z Besedo, ki nas obišče prav tako kakor je Marija obiskala Elizabeto. Beseda obišče besedo. Božja beseda, ki jo beremo, obišče naše srce, ki je ustvarjeno z Besedo, tako se ti dve Besedi srečata in se prebudita v velikem veselju, ki je vladalo med Janezom in Jezusom ter Marijo in Elizabeto. Ko beremo Besedo se dogaja božič. Vedno. Kajti takrat Beseda, ki je bila pri Bogu in je bila Bog, vstopa v svojo lastnino in upa, da jo bodo njeni sprejeli (prim.Jn 1,1.11).

In kakšna moč življenja se sprosti, ko se Sveti Duh sreča z našim duhom ter ga napolni s samim seboj. To je srečanje med Bogom in človekom. Srečanje Boga, ki v svojo "lastnino" ne prihaja kot lastnik in gospodar, četudi jo je sam ustvaril, temveč ponižno, skrito in tiho vpraša ali sme vstopiti.

In samo, če na drugi strani prejme dovoljenje, vstopi in v še tako hladni noči življenja, ustvari raj. Kraj veselja in miru, počitka in tolažbe, ki ga je prihranil vsem, ki mu v veri dovolijo vstopiti!


sobota, 08. december 2018

Na poti

2. adventna nedelja

Druga adventna nedelja nas še bolj utrdi v zavesti, da je Bog na naši strani. On je prvi, ki dela vse, da bi iz našega življenja nastalo nekaj lepega, nekaj, kar diši po nebesih. Želi nas žive, zrele, na nogah, svobodne in napolnjene z Njim, zato torej rodovitne in lepe. To je naša vizija.

1) Prejšnjo nedeljo smo videli koliko obljub je Gospod položil v srce slehernega človeka in kako je dejansko advent čas, ko te obljube obujamo. Zakaj? Da bi šli na pot. Kajti samo na poti se zori in raste. Na poti, na kateri je potrebno nenehno nekaj zapuščati in nekaj novega sprejemati. In ker se človek boji novega in težko izpušča staro, se rad ustavi in parkira. Bog pa je tisti prvi usmiljeni Oče, ki prihaja in nenehno obuja svojo Obljubo. V tej Obljubi je namreč skrito Njegovo obličje. In ko človek ve, da je Obličje, ki ga kliče, si upa na pot. Samo takrat.

2) Na tej poti tudi Bog ne želi, da bi omagali, ampak se okrepili, zato nas ne neha hraniti in napolnjevati s toliko tolažbo Baruha (1. berilo) in tolikimi vzpodbudami Pavla (2. berilo).

Pavlove besede in priprošnja nas krepijo, da bi naša ljubezen vedno bolj napredovala v spoznavanju in vsakršnem dojemanju, da bomo znali razlikovati, kaj je boljše! 
To je namreč naša velika naloga - razlikovati med dobrim in boljšim ter izbrati to Njegovo boljše in tako graditi občestvo v evangeliju.
On je tisti, ki je v nas to dobro delo začel in ga bo tudi dokončal, če mu bomo le pustili.

Prerok Baruh pa pred nas razgrinja besede tolažbe. Enako zato, da na njej ne bi omagali ali obstali.

Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga. Položi si na glavo venec veličastva Večnega!

- Lepota, veličastvo, pravičnost, venec, sijaj ... Kdo si tega ne bi želel? A kako pogosto se v tem odlomku ponavlja, da je vse to od Boga. Njegov je sijaj, venec, veličastvo, lepota. In to svojo Božjo naravo, ki vsebuje vse to, je prišel preplesti z našo, da bi človek ponovno zasijal! Še močneje kot takrat, ko je bil ustvarjen, kajti takrat človeška in Božja narava še nista bili eno.

- Bog ti bo za vekomaj dal ime: "Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja."
Ime novega človeka je mir. Mir, ker je ponovno najden, ker je postal najden sin in tako prejel brate in Očeta. Cerkev, to novo občestvo v evangeliju, je tako ponovno poklicana zaživeti in obleči svojo resnico:"Glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda, so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog."

- Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
On je torej prvi, ki išče pot ...

3) Baruhova knjiga naj bi nastala za Jude, ki so v času siceršnjega babilonskega izgnanstva ostali v Jeruzalemu. Torej je prerokova beseda kakor svetilka, ki sveti na temnem kraju (prim. 2Pt 1,19) in čaka izpolnitev Obljube, ki je za takratne Jude bila vrnitev v Jeruzalem in obnovitev templja.

Nam pa govori, kako takrat, ko smo sami morda še v temi, Bog pred nami že pripravlja poti, ki so blagoslovljene (Baruh v hebrejščini pomeni blagoslovljeni). Bog je tisti prvi, ki skuša popraviti poti med seboj in človekom, zravnati steze, doline napolniti, gore in hribe pa znižati. Da bi vendarle krivo v nas in med nami postalo ravno in vsaka razpokana pot vnovič gladka.

4) Če pa je On prvi, kaj je torej naša naloga? Preprosto to, da Njegov prihod v naše življenje prepoznamo in nanj odgovorimo. Vsa naša pozornost je v prepoznavanju načina, s katerim Bog vstopa v zgodovino človeštva. Ta način je čudovito prikazan prav v evangeliju. Luka natančno opiše vladanje tistega časa. Postavi zelo natančen opis in jasno začrta pot človeške zgodovine. V to zgodovino pa naenkrat vstopi Beseda:

"V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje (...), je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu."

Beseda se zgodi v konkreten čas in prostor, vstopi v konkretno človeško zgodbo, torej tudi v mojo konkretno zgodbo, v ta moj "danes". Vstopi in se zgodi, kakor se je zgodilo angelovo obiskanje Device. In kakor je angel počakal Marijin odgovor, tako Beseda počaka naš odgovor.

Zgodi se nam torej obiskanje, na nas pa je, da ga prepoznamo in nanj odgovorimo. In zanimovo, kadarkoli človek odgovori pritrdilno, se sprožijo reke življenja. Marija gre k sorodnici v oddaljeno Judejo. Gre torej na pot. Janez Krstnik odgovori Besedi in zato prehodi vso jordansko pokrajino ter uči. Gre torej na pot. Jožef se prebudi iz spanja in sprejme Marijo, sprejme življenje. Gre torej na pot.

Vedno namreč, ko človek sprejme Besedo, ki ga išče in dela vse, da bi ga tudi našla, se zgodi eksplozija življenja. Zgodi se Božje odrešenje, ki ga bo videlo vse človeštvo! Tisti sijaj, ki se mu ne da upreti, ker se rodi iz Srečanja, ki edino prinaša rodovitnost!



sobota, 01. december 2018

Začel se je čas obljube

1. adventna nedelja

Začel se je torej čas, ko se spominjamo obljube, ki jo je Bog že izpolnil s svojim Sinom in čas, ko se sprašujemo, katero obljubo je še položil v naše življenje in na njeno izpolnitev še čakamo. Vsak jo ima, tam, na dnu srca. Advent je namenjen temu, da jo prebudimo.

1) Prva obljuba, ki jo je položil v srce vsakega od nas je zagotovo klic po svetosti. Ne more biti drugače, saj je naše srce ustvarjeno po Njegovi podobi, On pa je svet! (prim. 3Mz 11,44)
Ta klic je neugasljiv in nobene razburkane vode tega sveta ali tega decembra ga ne morejo preglasiti. Nasprotno, sredi tega časa Gospod ponavlja po preroku Jeremiju: "Pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši". 
Prišel je čas!

2) Druga obljuba je obljuba po rodovitnosti. Davidu požene mladika pravičnosti; delal bo prav in pravično.
Vsi hrepenimo po tem, da bi iz nas vzbrstela mladika, še več, da bi mi postali ta Gospodova mladika, ki raste in se krepi dokler vsi ne prejmejo sad. Advent je čas nove rasti in okrepitve tistega, kar raste iz Njega.

3) Tretja obljuba je obljuba po tem, da bi šle stvari prav in bi bile stvari pravične. Delal bo prav in pravično.
Bog je v svojem Sinu razodel edino pot pravičnosti, ki je usmiljenje. Naše srce ne bo potešeno, dokler bo hrepenelo po maščevanju, bo pa zajokalo od veselja, ko bo v sebi izkusilo usmiljenje, ki je nad vsem in vse postavlja na pravo mesto. Advent je čas usmiljenja. Do sebe in do drugih. Čas nežnosti in sočutja.

4) Četrta obljuba, ki jo navaja prerok Jeremija, je obljuba varnosti. V stari zavezi je to pomenilo, da je ljudstvo imelo svojo zemljo in je bilo rešeno sovražnikov. Danes to pomeni, da se človek končno lahko naseli v svojem telesu, ki mu je dano kot obljubljena dežela, kot sveti tempelj v katerem prebiva Sveti Duh. To telo je poklicano ljubiti, se darovati. Samo tisti, ki prebiva v svojem telesu, lahko postane daritev za drugega. Samo tisti, ki mu je lepo v svojem telesu, lahko vidi in se veseli lepote drugih ter jih ljubi. Advent je čas ponovnega bivanja v telesu in ne več ločenosti od njega.

5) Peta obljuba je obljuba odrešenosti. O tem govori evangelij. O rušenju starega, navideznega, tistega, kar je človek zgradil iz lastne moči, da bi se uveljavil. Govori o bučanju morja in valov, o strahu in negotovosti tistih, ki so zaupali zgolj vase, govori celo o nebeških silah, ki se bodo majale. In tam, sredi tega rušenja vsega, kar smo si mi postavili iz lastnih norm, pravil in zapovedi, ko nismo živeli po Duhu, se rojeva novo. Že vstaja in prihaja na površje odrešeni človek, tisti, ki je rojen iz milosti in ki ne računa samo nase, temveč na tistega, ki edini odrešuje. Zato Jezus vsakemu, ki živi novost Njegovega odrešenja kliče: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje."

Sredi majavih sil pride Odrešenik.
Sredi teme se rodi Otrok.
Ko je bila še tema, Marija najde grob odprt.

V temi se razodeva Odrešenje, ne v dnevu. Tam, kjer se človeško konča in ne tam, kjer se človek še vedno dela močnega tudi če ni. Tam, v za nas neidealnem, si Gospod pripravlja idealno.

Odrešenje torej vključuje rušenje, stisko, zmedo, kajti ruši se tisto, kar ni od Boga. In vstaja tisto, kar biva iz Njegove milosti. Kako naj torej postajamo resnično skladni z našo resnico novega človeka v Kristusu, če se nič ne sme zrušiti? Če se nič od starega ne sme zamajati? Ne gre. Novo in staro ne gre skupaj, to govori že vino in mehovi.
Advent je torej čas rušenja starega, ki otežuje in smrdi po človeškem trmastem uveljavljanju svojega ter čas poganjanja in utrjevanja novega, vsega, kar živi po Duhu.

6) Zato je šesta obljuba obljuba po odnosih veselja in radosti. Pavel za Tesaloničane moli, da bi bili napolnjeni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh. To ponavlja tudi v nadaljevanju pisma. Ljubezen med nami je obleka adventa.

7) In zadnja, sedma obljuba, ki jo pred nas postavlja današnja Beseda, je obljuba čistosti. Smo v 9-dnevnici k Brezmadežni, ki je mati čistih src in teles. V evangeliju beremo o klicu k budnosti, k srcem, ki so mehka, živa, odprta za novost evangelija in ne obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ki si jih tolikokrat sami večamo in napihujemo zato, ker je tako težko ranljivo stopiti v Odnos in odnose.
Advent je torej čas lahkotnosti, čas, ko odvečno odpada in nastaja prostor za bistveno!

Naj bo torej ta advent nenehna prošnja, občudovanje in zrenje izpolnjevanja Njegovih obljub!



nedelja, 11. november 2018

On, ki je prvi vrgel vse

32. nedelja med letom

Danes Beseda pred osvetljuje kar nekaj nasprotij in s tem tudi nas sprašuje, na katero stran smo se pripravljeni postaviti.

Na eni strani imamo namreč farizeje in pismouke, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnici in častnih mest na gostijah. Pred temi Kristus opozarja svoje učence.
Njim ob bok lahko postavimo vse tiste ljudi, ki so glasno in hrupno metali denar v tempeljsko zakladnico. Metali so namreč iz svojega preobilja in se v marsičem dali videti in slišati.
To je torej množica tistih nenasitnih ljudi, ki iščejo, kako bi z drugimi nahranila sebe. Išče, kako bi preko opaženosti dvignila svoj položaj in vrednost. Človek, ki išče zase, zato tudi daje drugače. res da meče kovance v zakladnico, kar je pohvalno, vendar vrže vselej le toliko kolikor to dejanje ne ogrozi njegovega lastnega udobja in le toliko kolikor mu tako početje obljublja neko korist. Vsaj pri Bogu, če že pri ljudeh ne.

To je tista nenasitna miselnost, ki človeka vselej pušča pustega in praznega (prim. 1Mz 1,2), brez topline odnosa, ki vključuje daritev samega sebe. To miselnost lahko ponazorimo s tisto veliko in lačno množico v času suše, h katerim prerok Elija ni poslan. To je namreč tista množica ljudi, ki ostaja lačna in nenasitna, kar je prvi rezultat miselnosti, ki rešuje samo sebe. Takrat smo nenasitna zakladnica, v katero morajo mnogi vreči veliko, morda celo od svojega uboštva, pa nam še vedno ni dovolj. Mnogi morajo opaziti naše metanje kovancev, ploskati morajo, pa še vedno nam ni dovolj. Ker smo še v temi, ker še iščemo zase, ker še druge uporabljamo zato, da bi rešili sebe.

Kristus pa tako kakor običajno, tudi tokrat zareže v bistvo in pokaže drugačno pot. On se postavi na stran vdove, ki ni imela druge zaščite kakor Boga samega, postavi se na stran tistih, ki so pripravljeni darovati sebe in videti druge. On poviša nizke, ki sami ne iščejo povišanja od ljudi ter jim podari novo življenje v izobilju. Življenje, v katerem moka v loncu ne poide in olja v vrču ne zmanjka. Ker se to življenje napaja v odnosu z Gospodom, ki deli vsakemu po meri njegovega naročja.

Tisti torej, ki se odločijo, da svojega praznega naročja ne polnijo sami ali z drugimi, tisti, ki so se odpovedali sebi in so pripravljeni v zakladnico vreči sami sebe, vse, kar so in kar imajo, lahko doživijo lepoto Nebeškega kraljestva, ki je vedno nova in vedno lepa. To Kraljestvo se običajno
najprej najavi z veseljem v srcu, nato z izpolnjenostjo in še nato z gorečo željo po daritvi drugemu.

Tako vdova iz Sarepte kakor vdova iz templja predstavljata podobo tega, kar je kristjan poklican postati. Obe sta bili beračici, ki nista mogli vzdrževati sami sebe. To je podoba nas samih pred Bogom.
Obe pa sta sklenili, da zaupata tej skrivnostni Besedi v srcu in data vse. Prva vdova tako Eliju da vse, kar še ima zase in za sina, druga da vse, kar še ima za preživetje. Čeprav ima dva novčica, ne pridrži enega zase. Verjame namreč vrstnemu redu Boga, ki najprej prosi vse, zato, da bi potem lahko vse podaril in bi tega podarjenega ne zmanjkalo nikoli.
Obe igrata vse, kajti v življenju je ljubezen tista, ki prosi vse, da lahko tudi da vse. 

Tistemu torej, ki upa razpreti svoje dlani, lahko Gospod podari veliko in za vedno, kajti temeljna lastnost Božjih darov je prav v tem, da nimajo konca. Še več, bolj kot se jih deli, bolj se množijo. To je logika v katero nas kliče današnja Beseda.

Logika zaupanja in izpuščanja, da bi se nam res lahko v celoti podaril tisti, ki se je daleč pred nami naredil ubogega in v našo zakladnico srca "vrgel", kakor pravi drugo berilo, enkrat za vselej samega sebe in se človeku podaril v celoti. To je evharistija.

To bo tudi vedno Njegov odgovor pred ponižnim srcem, ki ne polni samo sebe in ne išče zase, temveč ostaja majhno in proseče, odprto in podarjajoče. Takemu resnično podarja vse - samega sebe.