nedelja, 04. december 2016

Božji poganjek

2. adventna nedelja

Advent ostaja čas treninga, ko se učimo zavestno izpuščati dela teme ter izbirati orožje luči. Res, za izbiro luči je včasih potrebno prav orožje, vendar ne tako, kot bi si ga človek predstavljal, temveč orodje Boga.

Beseda danes po preroku Izaiju govori o mladiki in poganjku. Nečem majhnem, preprostem, odvisnem od nečesa večjega. Poganjek namreč ne more obstajati brez korenine. Zato ostaja v tem času poganjek čudovita prispodoba tega, k čemur nas kliče Gospod. Da bi tudi mi postati majhni, dovolj majhni in dovolj prazni svoje samozadostnosti, da bi Gospod lahko pokazal svojo moč. Dovolj majhni in pristni, da bo lahko nad to mladiko prišel in počival Njegov duh: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Da bo lahko tudi nas obsenčila moč Najvišjega in bo naše življenje postalo sveto.

Janez Krstnik z namenom tega cilja prihaja kakor grenko zdravilo. Tistim, ki so se imeli za glavne korenine Izraela, tako neizprosno vpije:"Gadja zalega!" Ker so strupeni, ker se prikazujejo pobožne in lepe, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in nevoščljivega strupa. Vpije jim, da so suha korenina, na katero je že nastavljena sekira. 
Tudi danes ni dovolj reči: "Kristjan sem," potem pa tega ne živeti. Tudi danes ni dovolj, da obstaja pobožna religija, Odnosa pa ni! Tudi danes pred našimi cerkvenimi vrati stoji Janez Krstnik in vpije: "Gadja zalega!" vsakič, ko se oblačimo v ovčje kože, ostajamo pa grabežljivi volkovi, z jeziki strupene kače, ki pikajo druge, Tistim, ki mislijo, da so Boga ujeli v svoje roke, je sekira nastavljena, da bi izruvala vse naše ošabnosti in samozadostnosti.

Zato:"Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!"
Kajti okusijo ga lahko le tisti, ki so lačni, tisti, ki vedo, da so Božji otroci in da brez Očeta ne morejo storiti ničesar.

Zato:"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze," kajti Božje steze so ravne, preproste, četudi ozke. Mi smo tisti, ki jih krivimo, mi delamo ovinke, da bi opravičili tiste korenine gospodovalnosti nad Bogom in ljudmi, ki bi morale umreti.

Mladike namreč išče Gospod, po poganjkih hrepeni Njegovo srce, po tistih, ki bodo tako iskreni in odprti, da bodo zahrepeneli po Odrešeniku, da bodo zahrepeneli po Gospodovem duhu, brez katerega ni življenja in ni rodovitnosti.
Se zavedati, da smo kristjani toliko, kolikor smo zraščeni v Njem, pomeni sprejeti srce otroka, ki ve, da ima Očeta. Pomeni sprejeti klic po tem, da se v moje življenje naseli Božje, da po mojih žilah steče Kristusova kri, da po mojem telesu prihaja njegovo Telo, da po mojih besedah njegova Beseda, po mojih dejanjih Njegova, ...

Janez Krstnik tako s svojo kameljo dlako in preko puščave v kateri vpije, spominja izgona iz raja. Spominja nas na čas, ko obleke nismo potrebovali, ker smo bili oblečeni v Božji sijaj. Spominja nas na čas, ko smo živeli v raju in je Gospod bil človekov prijatelj in ne sovražnik. Spominja nas na rodovitnost raja, ki nam je namenjena. Pred oči nam zato postavlja posledice greha, da bi videli zeleno, ki se je spremenilo v puščavo, studenec, ki je postal posušeno kamenje, sijaj človeškega dostojanstva, ki ga je zagrnila nagota, za silo zagrnjena s kameljo dlako. Kliče nam, naj odpremo oči in spoznamo, kaj v naših življenjih povzroča izbira teme. Koliko puščav, koliko izgonov, koliko presahlih studencev veselja!

Toda približalo se je nebeško kraljestvo, približalo se je, da bi vsi tisti, ki hrepenijo po vrnitvi v raj občestva z Bogom, dobili odgovor, dobili belo oblačilo krstnega dostojanstva, prejeli rodovitnost in prejeli brate in sestre, med katerimi kače zavisti in sovraštva ne pikajo več. Srce, ki ve, da je ta majhen poganjek, potreben soka glavne korenine, bo ta prihod pričakalo z radostjo v srcu, s široko odprtimi vrati in ponižno hvaležnostjo. In puščava bo ponovno ozelenela!

Naj bo zato ta čas resnično prošnja Gospodu, da bi naše srce iz farizejske in saducejske prevzetnosti prešlo v ponižnost poganjka, ki raste, ko je vcepljen v korenino Boga.
Sok korenine je tako sok poganjka, Božji Duh je tako eno s človeškim duhom.

Pet značilnosti se rodi takrat, ko kristjan resnično postane ta Božji poganjek:

- zave se svoje majhnosti in dragocenosti,
- ne sodi več po pogledu človeških oči in ne odloča po sluhu svojih ušes, temveč ve, da mora iskati Božji pogled in svoje uho nagniti k njegovi Besedi,
- sliši siromake in pomaga stiskanim, ker mu ni tuje lastno siromaštvo pred Bogom,
- vedno govori resnico, četudi se zdi, da včasih skorajda "tepe mogočneže s šibo svojih ust",
- vedno  povezuje, odpira vrata in ustvarja dom, združuje tisto, kar je v tem svetu nezdružljivo:
volk in jagnje, panter in kozlič, teliček in lev, krava in medvedka, dojenček in modras ... protislovja greha, ki v Bogu postanejo harmonija občestva. Posamezni individualisti, drug drugemu nasprotni in drugačni, ki v skupni Kristusovi korenini postanejo občestvo, Božje ljudstvo.

Najprej pa se mora ta mir zgoditi v srcu vsakega od nas. Tudi v nas je namreč del, ki je krotek kot jagnje in del, ki je nasilen kakor volk. Je igrivost kozlička in je napadalnost panterja, je zadovoljstvo telička in je grabežljivost leva. Oboje je v nas, plevel in pšenica in oboje raste.

In vendar dokler ostajamo sami in iztrgani iz korenine, ta nasprotja v nas povzročajo nemir, konflikt, napetost, ki se nezadržno širi tudi med nas, ko pa pride Beseda in v nas loči žito od pleve, se naseli mir. Četudi pleve še ne izgine. Ko namreč pride On, Beseda, ki se je utelesila, je srce obiskano in ta obisk zmore v nas spraviti vse, kar je skregano. Zmore odrešiti to, kar je strupenega in preglasiti to, kar ruši.

On prihaja, da na noge postavi odrešene kristjane, odrešene žene in može, ki bodo tudi sami lahko postali pristna Jesejeva korenina, ki bo stala kot znamenje za ljudstva in jo bodo iskali narodi. Nje bivališče bo slavno, ker bo v središču imela Njega, služabnika kraljestva svetlobe!




nedelja, 27. november 2016

Ura je, da se odločimo!

1. adventna nedelja

Zdi se, kakor bi ta adventni čas vsako leto prišel kakor tat, nepričakovano in nenadoma ... tako, da preseneti. In vendar pride. Tako kakor pride novica o marsikateri nosečnosti. In kakor sta starša povabljena, da sprejmeta novost in se ji pustita preoblikovati, smo tudi mi vsako leto povabljeni, da se prepustimo novosti, ki jo prinaša Bog. Vsako leto znova, vsak dan posebej znova.

In četudi se je ta advent za koga pojavil kakor tat, smo povabljeni, da ga sprejmemo. Da kakor Marija sprejmemo nepričakovano novico angela in odpremo srce za to, kar pripravlja On. To je advent - sprejeti nepričakovano. Odpreti dlani takrat, ko ne razumemo vsega. Biti pripravljeni na spremembo takrat, ko Bog preseneti in povabi v neznano.

Zato pa je potrebno lahko in čisto srce. Zato v drugem berilu beremo Pavlove spodbude k temu, naj naša srce ne bodo obtežena v požrešnosti in popivanju, naj ne bodo uspavana in "anestezirana", naj ne bodo v postelji, ampak budna, na nogah, pripravljena na pot sprememb. Pripravljena iz razuzdanosti, prepirljivosti in nevoščljivosti stopiti na pot luči, na pot dneva,

Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.

Vsak prihod preseneti. Vedno. Tudi prihod, ki je pričakovan, saj vsak prihod prinese nekaj novega, vsako novo pa zahteva spremembo, Obleči Gospoda Jezusa Kristusa tako nujno pomeni obleči pripravljenost na nenehno rast, na nenehno dinamiko, na nenehna presenečenja. In blagor srcu, ki ga Gospod ob svojem prihodu najde pripravljenega, lahkega, prosojnega in pripravljenega, da ga On sam oblikuje in vodi. V Mariji ga je našel!

Toda pot odrešenja se ni končala tam. Nadaljuje se po meni in tebi, toliko, kolikor midva dopustiva. Toliko, kolikor tudi v nama Bog Oče najde prostor zato, da bi poslal Besedo in bi se ta lahko utelesila. Dejavno, konkretno, v malem.

Že prvo berilo se začne s pomenljivim stavkom: "Beseda, ki jo je prejel Izaija ..." Prejel jo je. V upanju, da bo pri njem našla mesto in bo lahko oznanjena naprej. Beseda je lahko le sprejeta, ne more biti izsiljena, ne more biti ugrabljena, ne more biti izmišljena, resnična in prava Beseda je lahko samo sprejeta. Takrat, ko obišče.

Ko je torej ta Beseda obiskala preroke stare zaveze, so s tem prejeli nalogo, da jo oznanijo naprej. Mi, ljudje nove zaveze, imamo nalogo, da Besedo, ki obišče, sprejmemo, donosimo in jo tudi utelesimo. Ter s pričevanjem predamo naprej.

Beseda nas danes prav k temu vabi in za to vzgaja:
Prerok Izaija je imel nalogo, da naznani prerokbo, mi imamo nalogo, da jo že živimo, kajti Obljuba, dana od Očeta, se je že izpolnila.

Gospod se je že za vedno odločil prebivati med nami. Odločil se je, da bo Bog z nami, Bog med nami, zato je gora hiše Gospodove, ki bo trdno stala kot najvišja med gorami in h kateri bodo hiteli narodi, že med nami. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti ali pojdemo k njej ali ne. Ali bo Gospod naš temelj, kraj, kamor se bomo nenehno vračali ali ne.

1)  "Pridite, pojdimo na Gospodovo goro."

Kako temeljno je hrepenenje. Kako temeljna je želja po tem, da bi pili, da bi bili z Gospodom ... Kako temeljna bo v tem adventu zavestna odločitev za čas, namenjen molitvi, namenjen Besedi. Četudi bodo ti obiski pri Besedi morda kratki, vendarle ostajajo temeljni čas adventa.

2) "Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah."

Nihče od nas ne more z lastno modrostjo spoznati pot, po kateri je dobro hoditi. Samo Modrost, ki nas presega, lahko to razodene. Tistim, ki jo iščejo, tistim, ki po njej hrepenijo, se tudi z lahkoto in veseljem da najti, tiste pa, ki je ne potrebujejo, pusti, da hodijo po svojih potih. Odrasli smo, poklicani v Odnos, nikoli pa vanj prisiljeni. Odločitev ostaja naša.

3) "Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja."

Vsakemu, ki se odloči, da pride h "Gospodovi gori", da pride k Njegovim nogam, se usede in prisluhne, da modrosti in spoznanja za korake, ki so potrebni. In kdorkoli se usede k njej in pusti, da ga Beseda obišče, ne more oditi k drugim z meči in sulicami, s prepirljivostjo in nevoščljivostjo, temveč s srcem, ki je umirjeno, potolaženo in napojeno. S srcem, ki je preprosto drugačno, obiskano, noseče z Bogom.

V tem je razlika med tistima dvema, ki bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. In tisti dve, ki bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.
Vsi počnemo enake stvari, vsi vstajamo, živimo, delamo in spimo. Vendar je temeljna razlika. Je srce, ki je obiskano, srce, ki ve za "goro Gospodovo" in je srce, ki je ostalo v narkozi "doline". Je srce, ki je kljub nepričakovanemu prihodu sprejelo obisk Boga in je srce, ki išče izgovore in se novosti izmika. Je srce, ki je lahkotno in pripravljeno, da si nadene orožje luči in je srce, ki raje ostaja v delih teme, v "požrešnosti in popivanju", karkoli že so ta uspavala.

Je srce in je srce ... ura je že, da se zbudimo in odločimo, med katerimi želimo biti. Tistimi, ki so Besedo sprejeli, četudi je presenetila, tistimi, ki so se pustili ujeti adventu, četudi je prišel kot tat ali tistimi, ki bodo raje spali dalje kakor se ne bi zgodilo nič in kakor bi Beseda ne obiskala ...

Ura je, da se odločimo!



sobota, 19. november 2016

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Danes se končuje to izredno in milostno leto Božjega usmiljenja. Leto, ki je samo po sebi postalo "odprta vrata" in vabilo v novo življenje, v nov način razmišljanja in nov način ravnanja. To leto so bila torej vrata, ki so prehod iz teme tega sveta, kjer vlada logika maščevanja, zamer in ločitev, v svetlobo kraljestva ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. To je kraljestvo, kjer vlada sprava, edinost in bratstvo. To je kraljestvo, za katerega smo bili ustvarjeni in za katerega smo tudi usposobljeni, kajti kakor piše apostol Pavel, usposobil nas je za delež svetih v svetlobi. 
Začenja se torej življenje za temi vrati!

Jezus, kralj vesoljstva, ki nas je usposobil za življenje v svobodi in na kar nas spominja že glavna mašna prošnja, želi, da bi mu vse stvarstvo, rešeno sužnosti, z nami svobodno služilo in ga brez konca proslavljalo. To so besede, ki spominjajo na radikalnost našega krsta, ko nas je Ljubezen dobesedno iztrgala iz oblasti teme in nas prestavila v kraljestvo ljubljenega Sina.

Kjer pa je nekaj potrebno iztrgati, pomeni, da je tisto, kar drži, močno, trdo, trmasto ... in res je miselnost tega sveta, ki ni drugega kot miselnost grešnega človeka, trda, močna, nepopustljiva. Vztaja in človeka prepričuje, da je on sam kralj samega sebe, svojega življenja in celo drugih, da je celo kralj nad življenjem in kralj vesoljstva.

Prepričuje ga ne toliko, da Boga ni, ampak da je ta Bog krut in neusmiljen, ljubosumen kralj, pred katerim se je bolje skriti in narediti po svoje. Skušnjava, vedno enako oblečena in nič kaj originalna, nas nenehno prepričuje, da je tema svetloba in zato nad to kraljestvo teme, ki vlada v svetu, mogočno razprostira napis: "Reši samega sebe!"

Jezus, edini resnični Kralj, svobodno stopi v to kraljestvo, stopi pod ta napis in ne reši samega sebe, ampak samega sebe podari do konca. Vstopi v to logiko jemanja in grabljenja zase, v ta paralizirajoči strah zase, ki med nami hrani toliko zamer, tekem in prepirov in jo razstrupi. Z Ljubeznijo, ki ne stopi s križa, ki ne preti in ne grozi nazaj, ki ne dokazuje, ampak dokončno zakraljuje s protistrupom, ob katerim mora umolkniti tudi satan: "Oče, odpusti jim."

Voditelji ljudstva, ki predstavljajo grešno in padlo človeštvo, se ljubezni posmehujejo v obraz, se iz nje norčujejo in jo ponižujejo, ljubezen pa nad tem kraljuje, ker se ne pusti niti za trenutek umazati, niti za trenutek se ne pusti zmesti ali premoti, temveč ostaja ljubezen in vrača odpuščanje. Ker je močnejša, ker je svobodna!

Za to kraljestvo svobode smo ustvarjeni in osvobojeni, v to kraljestvo smo s krstom tudi konkretno prestavljeni, za to kraljestvo nas je usposobila kri njegovega križa, ki je spravila stvarstvo med seboj in s svojim Stvarnikom. Kdorkoli hoče vstopiti v to kraljestvo, so zanj vrata na stežaj odprta. To je Jezus pokazal z razbojnikom, ki se tik pred svojo smrtjo odloči vstopiti skozi večno odprta sveta vrata Jezusovega srca. In vstopi.

Nasprotno pa drugi razbojnik, ki prav tako stoji pred istimi vrati, odprtimi tudi zanj, ne vstopi. Ker ne sprejme, da ga rešuje drugi, ampak hoče rešiti samega sebe in tako postane sam sebi sodnik in krvnik. Kadarkoli namreč hoče človek rešiti samega sebe, mora zaradi ogroženosti, ki jo nujno ob tem občuti, poniževati druge. To so voditelji ljudstva in eden od hudodelcev, ki sta visela z njim. In to smo mi, ko ostajamo v kraljestvu teme tudi potem, ko smo bili usposovljeni in prestavljeni v kraljestvo svetlobe.

Ko človek vendarle odkirje, kako zelo je ljubljen in najden, kako je vse, kar ga je ločevalo od svetlobe, za vedno uničeno in kako je po moči Kristusove daritve usposobljen in svoboden za to, da se vsak trenutek odloči vstopiti v kraljestvo odpuščanja, se zgodijo nebesa. Takrat resnično tudi v našem srcu zakraljuje Kristus, kralj vesoljstva.
Takrat, ko srce zmore pred večno odprtimi vrati ponižno prositi: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo." Takrat, ko naše srce visi na križu in čuti vse tisto, kar ga je kdajkoli v življenju prizadelo, takrat ko ječi in trpi od prejetih krivic, takrat je to srce povabljeno, da se pusti prenesti v kraljestvo Sina, kjer vlada odpuščanje in veselje in ne ostaja več samo in zunaj, kjer vlada zamera in hlad zaprtih odnosov.

Jezus nas je osvobodil za to, da se svobodno odločamo za dobro. Da se v naših odnosih prav takrat, ko je najtežje, odločamo za svetlobo, za kraljevanje, ki doseže svoj vrhunec v besedah: "Odpusti jim," ter na drugi strani: "Odpusti mi." Usposobil nas je, da skupaj z Njim širimo Kraljestvo, v katerem vlada nova, krstna miselnost, v kateri je krivica že odrešena, iz prebodene rane pa že vrnjen blagoslov.

Naj torej Kralj vesoljstva, ki svoje kraljevanje izkazuje v usmiljenju, darovanju in odpuščanju, resnično postane tudi kralj našega srca. Naj miselnost odrešenega in osvobojenega človeka, ki ne preti, se ne maščuje, ni ogrožen in ne potrebuje poniževanja drugih, postane tudi naša. Naj tudi mi kraljujemo s tem, da smo usmiljeni, ker je naš Oče usmiljen, da odpuščamo zato, ker nam je odpuščeno, ljubimo zato, ker smo ljubljeni do konca in smo dobri zato, ker je v našem srcu Kraljestvo dobrega.

Takrat ni več pomembno, kdo je človek pred nami, pomembno je ali se bomo mi, ki smo pred tem človekom, odločili vstopiti skozi na široko odprta sveta vrata Božje logike ali ne.

Odločiti ali živeti v temi ali svetlobi? Vstopiti skozi vrata odpuščanja in usmiljenja ali ostajati sužnji kraljestva teme? Biti levi ali desni razbojnik?

Usposobljeni smo za svobodno izbiro, vsak dan znova in v vsaki rani znova!



nedelja, 06. november 2016

Sinovi vstajenja

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Reči iz srca hvala tam, ko je lepo in reči iz srca hvala tam, kjer ne razumeš nič, je veličina človeka. To pomeni priznati, da smo obdarovani in pomeni priznati, da nas stvari presegajo, da ne vidimo vsega, da ne razumemo vsega in da ostaja marsikatera pot skrivnost. In vendar je prav vera v Očeta tista, ki omogoča, da nam resnično "vse pripomore k dobremu" (Rim 8, 28). Zato HVALA.

Pomembno je torej v življenju imeti tudi razlog, za katerega smo pripravljeni umreti. To pomeni, da smo sprejeli svoje življenje kot dar in ga tudi živimo v polnosti. Tisti,ki ne ve, za kaj bi bil pripravljen umreti, ne more živeti zares. Živi v strahu pričakovanja ali bo ali ne bo. Živi tako, da bi čim bolj zdrav in nepoškodovan prišel do smrti. A to ni življenje! Res nas pogosto vse spodbuja k temu, da iščemo svoje dobro počutje, svoje užitke in kar se da mirno življenje, kjer nič ne vznemirja in nič ne bremeni. In to je možno samo v anesteziji.

Jezus pa potrebuje žive ljudi, ki bodo dihali in živeli, ki bodo vedeli, za koga želijo biti "poškodovani", iztrošeni, ranjeni, za koga želijo dati svoje življenje in svoje telo v hvalno daritev. Potrebuje ljudi, ki vedo, za koga želijo umreti. Taki ljudje preidejo strah zase in vstopijo v logiko ljubezni, ki se veseli tam, kjer se troši.

Ustvarjeni smo namreč za življenje na cesti in ne poziranje v izložbi. Ustvarjeni smo za napore hribov in dolin in ne za fotelj v dnevni sobi. Ustvarjeni smo kot sveča, ki se troši ob tem, ko daje svetlobo drugim in ne kot neonska luč, ki v sebi nima toplote ognja.

Zato Pavel vztraja: "Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi."

In zato je danes pred nas postavljen zgled sedmih bratov in matere, ki vedo, komu so dali svoje življenje. Dali so ga veliko preden je kruti kralj skušal z absurdnostjo svojih ukazov sebe samega tolažiti, da ima prav, da ni Boga, kateremu se je edino potrebno pokloniti. Pogumni bratje in mati so tako predpodoba tistih "bratov, sester in mater" (Mt 12,50), ki jih Jezus blagruje, ker uresničujejo voljo Očeta, ki je v nebesih. 

In to postajamo tudi mi, ko v svojem življenju izberemo Kristusa za našega edinega Gospoda, kateremu želimo služiti in ga častiti. Tistega edinega, za kogar živimo tako, da smo zanj pripravljeni tudi dati življenje. Res je, da se v konkretnosti to kaže prav v podarjanju tistim, ki so nam na poti življenja zaupani, res je pa tudi, da to podarjanje ne more imeti posvečujočega naboja, če ni v temelju naša primarna izbira Bog in daritev Njemu.

Izbrati Boga za svojega edinega Gospoda in v Njem sprejeti ljudi kot brate, katerim smo poklicani darovati svoje življenje, pomeni sprejeti drugačno logiko, kot je pogosto hvaljena. Pomeni zavrniti logiko tega sveta, ki jo ponazarjajo saduceji in starozavezni kralj, torej logiko, v kateri je toliko preštevanja, toliko dokazovanja premoči, toliko posedovanja in izbrati logiko Božjega otroštva.

Kako hitro nas zajame logika spraševanja o posedovanju in premoči: "Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?"
Kako hitro imamo drugega za "moža/ženo" in kako težko smo mi sami ta "mož/žena".
Teh sedem mož jo je imelo za ženo.  Niso bili oni možje, ampak so njo imeli za last.

Kadarkoli smo v tej logiki posedovanja in lastninjenja, smo v logiki farizejev, ki ne zmorejo vstopiti v lepoto Boga. Mi pa smo poklicani v koreniti preobrat mišljenja in dojemanja, v logiko Boga, v kateri smo Božji sinovi in sinovi vstajenja, v logiko, kjer ni posedovanja, ampak je le sprejemanje, je bivanje, je odpiranje in dajanje.

Vsi naši odnosi, vključno z odnosom do Boga, zavisijo torej od tega, v katerem koordinatnem sistemu mišljenja smo; farizejskem in kraljevem, v katerega Boga ne moremo stlačiti in zato v nas in med nami ostaja nenehna potreba po dokazovanju premoči ali v koordinatnem sistemu Boga živih, ki daje življenje, ki kliče v bivanje in išče srca, ki so tako pogumna, da se odprejo in sprejmejo, nato pa dajo, da bi vsi imeli dovolj.

Stopiti v slednjega, pomeni postati sinovi vstajenja, pomeni postati "bratje, sestre in matere" Kristusa samega.


sobota, 29. oktober 2016

Naše majhne postave ...


Gospod, ljubitelj življenja, preprosto mi mogel ostati zaprt, Ljubezen se preprosto mora odpreti k drugemu. Zato je Bog ustvaril svet, ustvaril je življenje, ustvaril človeka, da bi ta lahko bil deležen Njegove lepote.

In On ljubi vse, kar je, nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril. 
To resnico pa clovek vse od padca naprej, nenehno pozablja. Pozablja, da je ustvarjen in da ima nad seboj Očeta. Pozablja, da ga ta ni pustil samega, izven vrta, ampak ga vse od takrat nenehno išče, da bi postal zopet del tega občestva, deležen Ljubezni. 

In ko človek to pozabi, ostaja sam, ogrožen in poln strašljive zavesti lastne nezadostnosti, lastne omejenosti in grešnosti. Takrat obstajata samo dve poti - ali se vrne v Odnos in sebe prepozna kot ljubljenega, ustvarjenega in zato potrebnega Drugega ali pa na vse mogoče načine sebi in svetu dokazuje, da ne potrebuje nikogar, da zmore sam, četudi mu vsaka celica njegovega bitja dokazuje nasprotno. 

Zavest o lastni omejenosti tako postaja ta naša majhna postava, ki jo vsi poznamo, vključno z Zahejem in množico, ki je sledila Jezusu, kajti tudi ta je bila "nezadostna" in grešna, le da si tega ni zmogla priznati.

Jezus tudi danes prečka Jerihe naših src. Prihaja in vsakemu na svoj način oznanja svoj obisk. In je del nas, ki se za ta obisk ne bo zmenil, kakor se tudi takrat mnogi niso zmenili za obisk nekega Jezusa iz Nazareta. 

Drugi del nas se bo na to obiskanje odzval z zanimanjem, kakor tista mnozica, kajti Luka opisuje, da se Zahej ni mogel približati Jezusu prav zaradi mnozice, ki mu je sledila. 
Bili so torej ljudje, ki so se nad Jezusom navdušili in mu sledili, vender bolj iz radovednosti kakor iz prave vere, bolj iz interesa kakor iz potrebe po Odrešeniku. 

To je tisti del nas, ki ne zmore sprejeti, da je majhne postave, da je ustvarjen in zato potreben drugega. To je tudi tisti del, ki bo Boga vedno držal na distanci, ki ga bo vedno rad našel v sinagogi, se bo pa pohujševal nad Bogom življenja, Bogom, ki prihaja v konkretnost našega bivanja, za našo mizo grešnosti in potrebnosti. To je tisti del, ki bo moral nenehno poniževati druge, da bi sam smel ohraniti lažno samozadostnost. To je tisti del, ki bo ločeval vero od življenja, ločeval in zapiral Boga v par opravljenih obredov, nato pa živel po svoje, pogansko, kakor narekuje svet. 

Znak, da je ta množica v nas, bo pa takrat, ko bomo ob pogledu na uspeh in milosti v življenju brata, namesto veselja zaznali
obtožbo: "Ustavil se je pri gresnem cloveku!", namesto navdušenja, zaznali ljubosumje.

Nenazadnje pa je v nas tudi tisti Zahej, ki se zaveda, da je majhne postave, tisti del, ki hrepeni, da bi srečal Odrešenika in je zato pripravljen presegati merila, ki jih postavljajo drugi. Zahej se v nekem trenutku ni več zmenil za mnenje drugih, kajti hrepenenje v njem je bilo preprosto preveliko, zato je le še iskal način, da bi videl Boga. Iskal je način, da bi ga prestregel, ne da bi se ob tem že zavedal, kako je Bog sam tisti prvi, ki ga išče, tisti, ki je prvi vedel, kje mora iti mimo, da bi se srečanje med njima lahko zgodilo.

Zahej je svoji majhni postavi dovolil, da ga je pripeljala do tistega, ki edili zmore to nezadostnost spremeniti v rodovitnost. Pripeljala ga je do ljubitelja življenja, ki dela vse, da bi človeka znova in znova vračal na noge, vračal v odnos sinovstva, vračal v vrt, kjer sta se človek in Bog skupaj sprehajala po vrtu... Dovolil je, da je bil najden in iz suženjstva grabljenja in ogroženosti premaknjen v svobodo sprejemanja in podarjanja.

Ko bo Gospod naslednjic prečkal naše srce, bodo v njem zopet vsi trije - ignoranti, množice, ki rabijo Boga odstranjenega iz življenja, pa tudi Zahej, ki bo dopustil srečanje odrešenja. Vsi trije se bodo med seboj bojevali, na koncu pa se bo moral vsak od nas odločiti, kateri bo zmagal.

Pavel nas preko prisma Tesalonicanom opominja, kako moli zato, da bi zmagal Zahej. Da bi nas Gospod spoznal za vredne poklica in da bi s svojo močjo izpolnil vse naše hrepenenje po dobrem ter udejanjil našo vero. Da bi tudi mi bili najdeni v tej majhni postavi ogroženosti, kjer je potrebno krasti in grabiti ter spoznali veličino Ljubezni, ki nas išče, da bi nas obdarila ter premaknila iz suženjstva grabljenja v svobodo dajanja, kar je osebna izkaznica Božjih otrok.

Tudi knjiga modrosti nas spodbuja in opominja pred nevarnostjo, da bi ob prvem padcu obstali in pozabili, da nam Oče v svojem usmiljenju nenehno odpušča zato, da bi se spreobrnili. Prav zato, ker On zmore vse, je z vsemi usmiljen. Ko človek pozabi, da ima Očeta in misli, da zmore vse sam, postane krut - do sebe in do drugih. Zato Jezus prihaja znova in znova, prečka naše misli in čustva, da bi jih očistil in preoblikoval, prihaja, da bi nas našel v konkretnosti našega življenja in  znova in znova v našo hišo prinesel odrešenje ter usmiljenje ob zavesti, da smo lahko "preprosto" ljubljeni in ustvarjeni, potrebni in tudi deležni Odnosa ljubezni.

Naj mu tako ob naslednjem "prečkanju srca", tudi uspe ...



sobota, 22. oktober 2016

Paziti na pogled

30. nedelja med letom

Farizej se je postavil in pri sebi molil tako, da je našteval svoje zasluge. Pogled je imel obrnjen navzgor, kakor je bilo običajno za judovsko molitev, vendar ob tem ni srečal Boga. Nahranil je le svojo ošabnost.
Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel dvigniti proti nebu ... in vendar je ta srečal Boga, kajti prav takrat,  ko je zrl v svoje ranjeno srce, je gledal Boga.
Pomembno je, kam imamo usmerjen pogled.

V današnji Besedi se pred nas postavijo trije možje - cestninar, Pavel in farizej. Cestninar in Pavel imata nekaj skupnega, saj svoj pogled začenjata pri odnosu jaz-Bog in šele nato gledata druge.
Zato, kakor beremo v drugem berilu, zmore Pavel do tistih, ki so ga zapustili, ko se je moral zagovarjati, ostajati usmiljen. Zmore jim odpustiti, zmore prositi Boga, naj se jim to ne šteje v zlo. Ker je ukoreninjen v Bogu, ker vse stavi nanj in od Njega tudi vse pričakuje: "Zame je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni ..."

Cestninar štarta iz odnosa jaz-Bog, zato pristopi ponižno. Dobro se namreč zaveda, kdo je on in kdo je Bog. Zaveda se svoje majhnosti, grešnosti in nepolnosti, zaveda pa se tudi veličine Boga, ki se kaže v Njegovem velikem usmiljenju. Zato je lahko ljubljeni grešnik, ki bo, ko bo opravičen odšel iz cerkve, tudi sam v drugih videl podobne ljubljene grešnike.

Farizej pa na drugi strani štarta iz odnosa primerjanja, iz odnosa jaz-drugi, kjer je drugi lahko veliko boljši od tebe v primeru samozaničevanja ali pa veliko slabši od tebe v primeru, ko je lasten strah prekrit z obrambami in oklepi ošabnosti. Vsekakor pa ta drugi ne more postati sogovornik niti brat niti prijatelj, ampak zgolj predmet, ki ga je potrebno prehiteti.
"Zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim."

Pavel in cestninar se tako izenačita s siromakom, siroto in vdovo iz prvega berila, kjer v Sirahovi knjigi beremo, kako Bog takih nikdar ne presliši in kako njihova molitev vselej predre oblake. Ker so ubogi, ker so brez človeške zaščite in brez prihodnosti, ker so tisti, ki nimajo nikogar drugega, razen Boga samega. Njihovo edino upanje je slonelo v Bogu.

Ker je Pavlovo središče postal Kristus, je zna živeti v bogastvu in pomanjkanju, v miru in preganjanjih, v udobju in tegobah. Njegova moč ni več izhajala iz izpolnjevanja postave in iz lastnih sposobnosti, ampak iz milosti. Zato skupaj s cestninarjem in siromaki stare zaveze, ostaja pred Bogom ponižen, odprt, potreben in vendar ponosen. Ker je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil.

Med ponosom farizeja in ponosom Pavla je torej neka temeljna razlika. Farizej je poln samega sebe in Odrešenika niti približno ne potrebuje, potrebuje pa Boga, ki mu bo s kadilnico kadil pred njegovimi lastnimi posti, miloščinami in molitvami. Zanj je Bog urad za podeljevanje medalj, ki jih je prislužilo njegovo izpolnjevanje postave. Če že ne popolno, pa vsaj veliko boljše kakor cestninarjevo! Vse torej izhaja iz njega in Bog sam mu mora služiti.

Pavel pa ob tem, ko pričakuje venec pravičnosti, ostaja ponižen, majhen, prazen sebe in poln Boga. Vse, kar mu je prej bilo v dobiček, ima sedaj za smeti, ker je še kako spoznal in izkusil, da Božje življenje ne izhaja iz izpolnjevanja postave, ampak iz milosti. Ne iz pesti, ki skušajo premagati drugega, ampak iz razprte dlani, ki v upanju čaka. Ne iz srca, ki misli, da nikogar ne potrebuje, ampak iz grešnega srca, ki pa je bilo obiskano. Pavel ve, da vse premore v Njem in ne v sebi, zato se ob koncu veseli in raduje nagrade, ki mu jo bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. 

Postaviti odnos z Bogom na prvo mesto in samo skozi njega gledati ostale, nas torej usposablja, da postajamo resnično veliki ljudje, ljudje občestva, odpuščanja in druženja.
Ostajati izpraznjeni sebe in vse pričakovati od Boga, nas ohranja ponižne in hkrati odprte za milosti, ki jih podarja Gospod.

In nenazadnje, samo pogled, ki se ne osredotoča na druge, ampak se najprej usmeri v lastno srce, resnično odpira k Bogu in s tem ozdravlja vsakršne težnje primerjanja in nastopaštva. Pogled, ki gre skozi lastno srce in tam sreča odpuščajočega in ljubečega Boga, zmore nato tudi k drugemu - prečiščen z zavestjo lastnega uboštva, prežarjen z veličino Ljubezni, ki umiva in pripravljen, da pred drugimi, četudi so ranili in prizadeli, izreka: "Naj se jim to ne šteje v zlo." 


sobota, 15. oktober 2016

Leva in desna roka

29. nedelja med letom

Ob molitvi sklenemo roki, levo in desno, simbol celote in uravnoteženosti. Leva roka je poslušanje, desna je konkretno dejanje. Molitev, ki se v taki ali drugačni obliki ne konča s tem, da se roke razklenejo in se desnica stegne k sočloveku, je beg iz življenja. In desnica, ki se steguje k drugim ne da bi se ustavila in združila z levo roko poslušanja in tihe molitve, je protagoniztem in reklama sama sebe. Poklicani smo torej k uravnoteženosti molitve in dela.

V prvem berilu spremljamo Izrael, ki se bojuje z Amalekom, Božje ljudstvo, ki se bojuje z zunanjim svetom. Dokler je vojskovanje podprto z molitvijo Mojzesa, zmagujejo, ko se molitev prekine, izgubljajo. Tako ta bitka postaja čudovita prispodoba našega življenja. Vsako stvar namreč, ki jo kristjan počne in izhaja iz molitve, je zmaga. Ker takrat vsako dejanje postane posvečeno in pozlačeno, veliko in sveto. Nasprotno pa, ko naša dejanja izvirajo iz golega aktivizma, postajajo le sredstvo raztresenosti, izčrpanosti, bega pred globljim srečanjem s seboj in tekma dokazovanja pred drugimi. Tam izgubljamo, tam smo razočarani in poraženi.

Potrebno je torej, da vsako dejanje začnemo s tiho molitvijo in prošnjo Bogu, da bi bilo vse Njegovo, da bi bili tekom dneva odprti navdihom Svetega Duha in bili z njimi pripravljeni tudi sodelovati. To je tisti stabilen kamen, na katerega se Mojzes usede, da bi lažje molil. To je tisti potreben prostor, ko se Marija usede k Jezusovim nogam, da bi poslušala ...

Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani.
Tako nas spominjata na zelo pomembnno resničnost in sicer, da kristjan nikoli ne moli sam, saj v nas prebiva sam Duh, ki moli: "Aba, Oče!" ter obenem z neizrekljivimi vzdihi prosi za nas tudi takrat, ko sami ne vemo, kako bi prosili. Se odpreti temu toku milosti, ki je v nas, pomeni vstopiti v občestvo Trojice ter v občestvo z mnogih svetimi, ki so že na cilju in tako v polnosti zaživeti v Kristusovem telesu, kot različni udje, vendar združeni v eno. Izoliranih kristjanov torej ni!

Pavel svoja pisma pogosto začenja s tem, kako se v svojih molitvah nenehno spominja ljudi in se zanje zahvaljuje. Izraelci so zmagovali, ker so bili podprti z molitvijo. Potrebno se je torej spominjati in zahvaljevati, da je marsikatera milost in resničnost, ki raste v našem življenju, sad mnogih skritih molitev znanih ali manj znanih ljudi, ki pa jih Gospod gotovo ne bo pustil brez plačila.

 Pride torej čas, ko se mora Mojzes v nas preliti v Jozueta, kajti oba sta potrebna. Tisti, ki moli in tisti, ki se bojuje. Marta in Marija, obe sta potrebni. Tista, ki se usede, da bi slišala Besedo in tista, ki streže.

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.
Pomeni, da je potrebna tako tista molitev, ko se usedemo in poslušamo, kakor tista molitev na nogah, v akciji, med delom. Ko se desnica skloni k človeku in streže, levica ne neha moliti, vse dokler se obe ponovno ne združita v eno. Se najprej vsesti, poslušati, potem delati, med delom ponovno prislušati, se spominjati, nato pa ponovno vsesti.

Ravnovesje, ki ga lahko vsakemu osebno navdahne le modrost. V vsaki konkretnosti življenja drugače in v vsakem obdobju življenja drugače. Ta modrost pa ni drugega kakor se odpreti temu Božjemu življenju, ki se pretaka po naših žilah. Nič drugega, kakor se odpreti Besedi, ki je živa in učinkovita, navdihnjena od Boga in polna Duha in modrosti, ki pelje v rešitev.

K temu nas preko pisma Timoteju ponovno spodbuja apostol Pavel, veliki pričevalec Besede, ki je vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah, prepričeval, grajal, spodbujal z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. In dokler bo ta Timotej v nas ohranjal prav tak živ odnos z Besedo, z njo dihal in živel, se z njo pogovarjal in jo poslušal, bo vse oznanjevanje in vse delovanje zares postalo tudi pričevanje. Ker bo izvirno, novo, sveže, originalno, pravi odgovor na krik človeštva in pravi odgovor na resnično potrebo slehernega srca.

Tako oznanjevanje bo končno umrlo reklamiranju samega sebe, ker bo postalo oznanjevanje Drugega, umrlo bo praznemu besedičenju, ki draži ušesa in utruja srca poslušalcev ter postalo resnična hrana, ki napolni, okrepi in nasiti. Duh je tisti, ki preiskuje globine in pozna potrebe, zato lahko samo Duh tudi odgovori na potrebe človeštva. Po tistih, ki so mu odprti in poslušni. Po tistih, ki znajo levico in desnico združiti, ju nato razkleniti ter ponovno združiti. Kristjan je namreč poklican k aktivni kontemplaciji in kontemplativni akciji.

Bog tako kot v vsej zgodovini odrešenja, tudi danes močno hrepeni po tem, da bi deloval v in po srcih ljudi. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?
Ali bo takrat, ko Duh zaveje in Beseda nagovori, tudi našel srce, pripravljeno verovati, sprejeti, spočeti in roditi? Bo Beseda v nas našla vero in tako po našem telesu postala meso?

Na to si mora danes odgovoriti vsak čisto sam ...