sobota, 20. januar 2018

Obrniti smer

3. nedelja med letom

Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.

Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov način! Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:

1) Klic iz slabega v dobro

Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu", spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.

2) Klic iz nebistvenega v bistveno

Ta klic srečamo v drugem berilu, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."

V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.

3) Klic iz dobrega v boljše.

Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.

Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.

4) Klic iz ranjenosti v odrešenje

Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.

Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.

Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se šele na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.

Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre) obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.



sobota, 13. januar 2018

Telo je za Gospoda in Gospod je za telo

2. nedelja med letom

1) V stari zavezi ima tempelj velik pomen. Tam je sveti prostor Božje navzočnosti in kraj, kjer je Gospod razodeval svojo Besedo.
Danes srečamo dečka Samuela, ki sliši Božji glas, a še ne ve, kaj bi z njim počel.

Tudi nam se zgodi Beseda, ob njej se v nas nekaj zgane in prebudi, in vendar ne vemo, kaj bi s tem. Enkrat bi pred Besedo pobegnili, drugič se v nas nekaj nasmehne in reče: "to je prelepo, da bi bilo res", včasih pa zaznamo vzgib, vendar kakor Samuel, ki še ni poznal Gospoda, spimo naprej.
In vendar ostajajo štiri stvari tega odlomka, ki bi nas morale vsak dan napolnjevati z neizmernim veseljem:

- Bog je vedno prvi, ki išče in kliče človeka. On je, ki se oglasi, On, ki pokliče, On, ki išče stik in pogovor. Iniciativa je torej vedno na strani Boga.
- Bog je zvest. Zaveza, ki jo je sklenil s človeštvom je 100% z Njegove strani. Mi odpovemo ali spimo, Gospod pa ostaja zvest in ne odneha. K dečku se je vračal tako dolgo, dokler ni spregovoril tudi sam. Za Boga ni večjega veselja, kot je človeško srce, ki je pripravljeno prisluhniti in stopiti z Njim v dialog. Zato je Gospod potrpežljiv.
- In nenazadnje nam ta odlomek pokaže, kako Gospod kljub človeškim oviram vedno najde pot.
Čeprav Heli in toliki drugi ne prepoznajo Gospodovega obiskanja in ljudi ne spodbujajo k dialogu z Bogom, temveč jih celo uspavajo, Gospod deluje in njegova Beseda stori, za kar je bila poslana in se ne vrača brez uspeha.
To bi morala biti za vse nas velika tolažba, saj je vsakemu od nas zagotovo zaupana bolj ali manj odgovorna naloga vodenja in spremljanja.
Bog torej deluje navkljub našim napakam oziroma skupaj z njimi.

2) Apostol Pavel nas v drugem berilu premakne v čas po vstajenju, ko "Presveto" ni več zgradba, temveč postane to človeško telo. Telo je z utelešenjem in odrešenjem Boga postalo svetišče, v katerem prebiva Najsvetejše.

Odkupljeni smo bili za visoko ceno, česar se bolj kot mi sami, zaveda satan, saj se nenehno zaletava prav v svetost človeškega telesa in spolnosti. Na nobenem področju nima večjega užitka, kot je prav greh proti dostojanstvu telesa. Ker ve, kaj je resnično sveto, ker ve, da je naše telo resnični tempelj Svetega Duha, ki je izlit v naša srca in v nas nenehno moli ter nas deleži z Božjim življenjem.

Po krstu smo vsi postali del Kristusovega telesa, poveličanega in ranjenega. Nič več ne pripadamo sebi, temveč smo vstali v občestvu z drugimi, v tem občestvu pa je vsak odgovoren, kaj bo prinašal - resnico dostojanstva ali laž nečistovanja, ki je sleherni greh zoper svetost telesa.

Pavel spodbuja k tej resnični bitki za lepoto in svetost. Njegove besede so na trenutke kakor vzkliki, namenjeni prebujenju zavesti, da je naše telo za Gospoda ter da je On za telo. Naše prvo bogoslužje, naša prva liturgije je torej v našem telesu, ki je sveto in posvečeno in zato kliče k dejanjem, ki so skladna tej resnici.

3) V evangeliju Janez Krstnik pokaže na Božje Jagnje, na Kristusa, ki je prvi svoje telo tudi daroval in ga pustil zdrobiti za to, da bi naša telesa bila ponovno očiščena in posvečena. On je prvi sestopil na zemljo in prevzel naše telo, ki se je zaradi greha iztrgalo iz lepote odnosov. Pobuda je bila ponovno na strani Boga. Rodil se je kot človek ter pustil, da so njegovo telo obsuli pljunki, udarci, ponižanja in rane, ki jih je v svoji zavisti tako dolgo sejalo zlo. Jagnje je nase prevzelo vse, kar je mazalo človeško telo, da bi človek ponovno oblekel Božji sijaj.

S tem, ko je Kristus dal svoje telo, je bilo nam vrnjeno ozdravljenje. Postali smo usposobljeni zato, da živimo kot sijoči ljudje, ki ljubijo svoja telesa in so spravljeni s seboj ter z drugimi. Naša telesa pa niso posvečena zato, da bi z njih naredili osamljen tempelj "v vetrini", temveč za to, da bi se darovala.

Telo je človeku dano zato, da bi ljubil in sprejemal ljubezen. Dano mu je, da ga sprejme kot neprecenljiv dar, nato pa podari do konca. Vsak od nas je in bo poklican v ljubezen do konca, v ljubezen, ki iztroši telo in ga pretvarja v užitno hrano za druge. Človek, ki ve od kod prihaja in kam gre ter ve, da je del Kristusovega telesa, lahko živi svoje dostojanstvo in zato upa k drugim, da bi služil. Upa k umazanim nogam in upa k opljuvanim obrazom. Upa si k ustom, ki blagoslavljajo, pa tudi k ustom, ki preklinjajo tudi medtem, ko prejemajo dobro.

Človek, ki je sebe odkril v Kristusu, se ne boji več zase, temveč se sebe in drugih veseli do te mere, da se zanje iztroši in iz svojega življenja napravi čudovito gostijo Telesa.




sobota, 06. januar 2018

Veselje nad seboj

Nedelja Jezusovega krsta

Ko se je Jezus spustil v reko Jordan, je vodi prepustil svoje veličastvo in takrat je voda prejela posvečevalno moč, Jezus pa je v zameno nase vzel umazanijo človeštva. To je čudovita zamenjava, zaradi katere je božji Sin zapustil nebo in sprejel človeško naravo, da bi le-to dvignil do nedoumljivega dostojanstva.
Česa takega je zmožna samo Ljubezen!

Ob krstu smo tako prejeli vse, kar je Sin zastonj in brez naših zaslug podaril človeštvu - odrešenje in vnovično moč, da postanemo in se imenujemo Božji otroci, ponovno oblečeni v božji sijaj ter ponovno eno z Bogom. Nič več nismo odrezani iz Odnosa, temveč smo po Njegovi daritvi ponovno vključeni in vcepljeni v Božje življenje, ki se pretaka po nas.

Kristus nas, kakor pravi apostol Janez v drugem berilu, res ni prišel rešit samo z vodo, temveč tudi s krvjo, saj se je naša odrešitev dopolnila s prelitjem njegove Krvi. Tretji pričevalec našega krsta pa je Sveti Duh, kajti samo v Njem in po Njem smo lahko vcepljeni v Kristusovo telo, ki je danes Cerkve, samo v Svetem Duhu in po Njem lahko živimo to novost Božjega življenja in samo v Njem postajamo eno s Trojico. Zato voda, kri in Duh.

S krstom nam je bilo torej ogromno podarjeno. Vrnjeno nam je bilo dostojanstvo, ki smo ga zaradi neposlušnosti izgubili in vrnjeno nam je deleženje Boga. Človek je z grehom postal sam in ogrožen, s krstom pa ponovno vključen v Božje življenje in občestvo mnogih ter tako za vedno ozdravljen osamljenosti in samozadostnosti.

Potrebno nam je le še aktivirati resnico, ki se je ob krstu že zgodila, da bi končno lahko zaživeli kot tisti, ki imajo smrt že za seboj!

Prerok Izaija nam v prvem berilu čudovito pomaga in kaže pot do tega, da bi se milost krsta v nas tudi razplamtela. Vabi nas, naj si upamo priti h Gospodu točno taki, kot smo.
Kolikokrat zapravljamo denar, energijo in čas za stvari, ki izpijejo in izžamejo, ostajamo pa daleč stran od Izvira, ki edini odžeja in edini omogoča duši uživati sočno jed.

Zato: "Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Priti k Besedi in ji dati čas, je torej edino, kar nas prosi Gospod. Da bi nam ta Beseda, polna Duha in Modrosti, naučila hoditi po Poteh, ki so daleč nad potmi, po katerih bi spontano hodili sami, naučila Misli, ki so kakor nebo visoko nad našimi mislimi. Božje namreč gre čez človeško, ker vidi dlje in globlje, zato tako vztrajno vabi človeka, da bi se prepustil tej Modrosti in tako izkusil dopolnjenost.

In nenazadnje se ob tem, ko dajemo čas Besedi dogaja tudi čudovita priprava, ki jo Izaija opisuje s snegom in dežjem, ki prihajata izpod neba, da zemljo napojita, naredita rodovitno in brstečo, da bo lahko sejalcu dala seme in uživalcu kruha. Kdo od nas pa si ne želi rodovitnosti?  Kdo od nas si ne želi, da bi njegovo srce ne bilo mehka zemlja za stoteren sad?

Biti ob Besedi, si upati poslušati in nahraniti svojo dušo v sočni jedi, tako postaja ključno vabilo današnje nedelje. Za nas bi moralo to postajati vsakdanji kruh. Le tako bodo tudi naša dejanja postajala vedno bolj užitni in dišeči kruh za ta svet.

Ogromno smo prejeli! Zastonj! Naj bo naš skromen odgovor ponižno in hvaležno srce, ki si upa sijati v veličini dostojanstva resnice, da je ljubljeno in objeto! Ker je prejelo mesto sina in hčere, nad katerim se veseli Bog in vsa nebesa.
Morda je čas, da se nad seboj razveselimo tudi mi!



petek, 29. december 2017

Zvezde na nebu

Sveta družina

"Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!"

Obljuba, ki jo je prejel Abram, je bila tako nerealna, tako nemogoča in človeško neizvedljiva, da je Bog Abramu pomagal z neizbrisnim znamenjem, kakršno so zvezde na nebu. Da bi ga vsako noč, ko bo na tem, da obupa, spomnile na Besedo, ki je bila izrečena.

Kajti ko je Beseda enkrat izrečena, se je ne da izbrisati. Pride z namenom in išče golo vero tistega, ki mu je namenjena. Kajti samo, če človek razpre srce in sprejme - kakor starček Simeon - Besedo v svoje naročje, lahko izkusi njeno izpolnitev. Beseda sama, brez sodelovanja človeka, ne more postati meso. V sebi sicer nosi vso moč, ki je potrebna za to, da se izpolni in vendar potrebuje človekov "da".

Da bi jo pa človek lahko sprejel, je potrebno tudi "slačenje in izpuščanje" starega. Pot vere zato nikoli ni bila in nikoli ne bo lahka, saj neizbežno pelje preko mnogih puščav, preko mnogih obdobij čakanja brez odgovora, preko veliko padcev in veliko preoblikovanj.

Abram je namreč obljubi veroval in mu je to bilo šteto v pravičnost, vendar je na poti do časa, ko je Obljuba lahko postala telo, moral prehoditi še veliko preobrazb. Velikokrat je še moral izpustiti svoje "projekte Izmael", da je nastal prostor za "projekt Izak". Ta preobrazba, ko človek mora izpustiti človeško dojemljivo, da bi sprejel Božje neujemljivo, je tako velika in intenzivna, da je vredna spremembe imena. Abram se nič več ne imenuje Abram, temveč ga Bog preimenuje v Abrahama. Saraja postane Sara. Jakob Izrael, Simon Petra, Savel Pavel ... Ime je vedno nosilo velik pomen, zato človek, ki izpusti staro mišljenje in zmore na Besedo objeti novo, prejme tudi novo identiteto in novo življenje.

Kako močno in kako resnično je tudi za nas tako drugo berilo pisma Hebrejcem, ki opisuje, kaj vse stori Beseda, ko nekdo veruje.

"...ker je Abraham veroval (...) in odšel, ne da bi vedel, kam gre, ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo."

On, ki more od mrtvih obujati, zmore izpolniti tudi obljubo, ki jo da. Težko je verjeti, ko sami doživljamo svojih "100 let" in se nam zdi "telo omrtvelo", težko je verjeti, ko se to, kar je potrebno zapustiti zdi tako očitno, tisto, kar je bilo obljubljeno pa tako oddaljeno in nevidno in vendar ostaja Beseda Boga, ki kliče vero človeka. 

Beseda in vera - dvojček, ki bo, ko se sreča in združi, vedno presenečal nad veličino Božjih del!

Poleg orjakov vere Abrahama in Sare, sta danes pred nas postavljena tudi Simeon in Ana ter Marija in Jožef. Da bi nam svetili kakor zvezde na nebu, kakor dokaz, da je možno. Kajti vsi ti so verovali Besedi tudi takrat, ko je niso čutili in ko ni bilo odgovora ter tako dočakali njeno izpolnitev.

Naj bo zato odslej vsak naš pogled v nebo spomin na najlepše obljube, ki nam jih Sveti Duh šepeče v srce. Nekatere že davno nazaj, nekatere pa sproti. Da bi to plaho in dvomeče srce tudi odprli in verovali, da se lahko enemu, in to omrtvelemu, rodi tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.




ponedeljek, 25. december 2017

Bog nežnosti

Božič

To noč je Oče spregovoril po Sinu, po ljubkem in nežnem otroku, ki se rodi v tiho noč človeškega spanja. Rodi se, ko tema doseže svoj vrhunec, ko se srca dvakratno zaklenejo pred vsakim tujcem in ko je razpoka med "izvoljenimi" in "zavrženimi" največja. V to razpoko se rojeva Odrešenik.
V svet poln nasprotij in absurdnosti, v svet, ki se ne prepozna več in zato ne prepozna tistega, po katerem je ustvarjen.

V svojo lastnino je prišla Beseda, a ta lastnina je ne prepozna, ker tudi sebe ne pozna več. Postala je tema. V temi pa so vsi obrazi enaki, v temi je vseeno ali nekdo manjka ali je prisoten, v temi je vse le nejasna številka.

In v tej temi cesar Avgust na glas izreče potrebo vsakega grešnega človeka. Potrebo, da grabi in obvladuje, šteje in uporablja. Vse za svojo korist in v imenu svoje ogroženosti.

Gospod se torej rojeva v to temo, da prinese luč in ponovno vrne obličje ljudem. Prihaja, da razbije mit o brezimni množici, ki predstavlja le številko in zgradi občestvo ljubljenih otrok, poklicanih po imenu. Pride, da nam vrne identiteto in bi se zato prepoznali kot tisti, ki so bili poiskani in vrnjeni v Očetovo naročje.

Tudi danes prihaja. V temino noči, v brezimnost številk, v hitenje, ki je postalo rešitev pred nevarnim mirom, v katerem je potrebno stopiti v odnose. Prihaja, da bi ustavil čas in začel na novo šteti. Z Njegovim prihodom nič več niso pomembne številke, temveč obraz in srce človeka. Enega samega, kajti v enem samem so skrita nebesa.

V tej "noči" smo poklicani postati pred obrazom in pogledati v oči, se pustiti nagovoriti pogledu in neizrečenim besedam. Kajti v teh očeh, ki so pred nami v otroku, ženi, možu, prijatelju ali neznancu, je skrito Dete betlehemske noči, ki brez besed kliče in čaka, da bo sprejeto. V teh očeh je skrito vse človeštvo, ki je izgubilo streho. Eni konkretno, drugi v srcu.

V poslušanju zgodb tolikih družin, ki so pribežale k nam, se sprašujem, koliko svetih družin danes trka na naša vrata. Koliko nemih oči čaka, da jih nekdo vidi in sprejme. Nimajo besed, ker ne znajo jezika, nimajo solz, ker je bilo pretežko, nimajo upanja, ker so vrata zaprta. V to noč naše realnosti se rojevajo in prihajajo.
V poslušanju tolikih zgodb naših ljudi se sprašujem, koliko svetih družin se uteleša v našem vsakdanu, koliko Jožefov in Marij hodi okrog in išče svoje mesto. V odnosih, v Cerkvi, v državi, v službi, v lastnem srcu. In vsak si želi le besedo sprejetosti in topline.

Dovolj je torej hrupnih škornjev, dovolj je jarmov bremen in palic na hrbtu, dovolj je šib priganjačev, dovolj je štetja. Potrebna sta milina in čas, potreben je odnos.

Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Dete, ki kliče po odnosu. Dete, ki potrebuje odnos in potrebuje čas, Sin, v katerem je skrita vsa milina in nežnost Očeta, ki jo svet išče, a jo je tako nevarno sprejeti.

Tako smo to noč in ta dan tudi mi vprašani ali sprejmemo? Ali upamo odpreti vrata nepoznanemu in drugačnemu, ali upamo karkoli zapustiti in narediti drugače ter v naše teme sprejeti Otroka?
Pastirji so prišli in odšli drugačni. Prišli so ubogi, odšli pa kakor glasniki miru in veselega oznanila, da je Gospod odgovoril na naše grobosti in hrupne škornje človeštva. Odgovoril z milino Sina.

Beseda, ki je bila od večno pri Bogu in je Bog sam, se je utelesila v svojem veličastvu. Sprejeli so jo angelski zbori, na zemlji pa revščina, uboštvo in ljudje, ki so izgubili vse, razen odprtega srca.

Utelesila se je Beseda iz katere polnosti lahko prejmemo milost za milostjo. Vse, kar je potrebno, je sprejeti. Nekaj, kar je človek v svojih priganjačih pozabil - razpreti dlani, odpreti naročje, odkleniti vrata in sprejeti oči, ki gledajo in prosijo, usta, ki molčijo, a glasno govorijo in ponuditi svoje jaslice, da se v njih rodi Bog nežnosti.

"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci."


nedelja, 24. december 2017

Šepet, ki je premagal svet!

4. adventna nedelja

David, Pavel in Marija so živi sodelavci današnje Besede. Niso oni protagonisti, kajti ta je en sam - Bog, so pa ključni člen teh veselih dogodkov celotne odrešenjske zgodbe.

1) Vsak od njih je imel svoj načrt. Lahko bi rekli, da so svoje življenje vzeli zares in ga hoteli živeti; David s svojimi lepimi, pa tudi svojeglavimi načrti, Pavel (Savel) v svoji gorečnosti, pa tudi zaverovanosti vase ter Marija, ki je s svojim čistim srcem ob Jožefu sestavlja zgodbo nazareškega para.

Vsi od njih pa so v nekem trenutku bili naprošeni, da krmilo svojega življenja radikalno prepustijo Drugemu. David in Savel, sta morala doživeti precej močan "poziv", da sta zmogla svojo grešno naravo predati Božji navzočnosti, Marija, obvarovana tega izvirnega greha trmastega vztrajanja, pa je bila nežno obiskana in naprošena za korak, ki jo je vodil v neznano.

Bog je torej tisti, ki od prvega padca, ko kača prepriča človeka, da sta človek in Bog tekmeca, išče dialog, išče občestvo in išče načine, da bi človeka ponovno pripeljal v lepoto Odnosa. Greh je namreč prav v tem, da sta človek in Bog ločena pod krinko laži: "ali jaz ali Bog". Odrešenje pa je v tem, da človek ponovno dojame, kako je s prihodom Sina, ta grešni "ali ...ali..." zamenjan z milostnim "in...in.." Ponovno sta namreč lahko skupaj - Bog in človek, en v drugem. Zato Gospod vstopa v naše "Nazarete" ter nas obiskuje z Besedo, da bi se le-ta smela utelesiti v nas in postati z nami eno. To je odrešenje!

2) Gospod je vsakemu od nas dal to obljubo in On je tisti, ki svoje obljube vselej izpolni.
Kralju Davidu potem, ko mu oznani, da mu bo Gospod sam zgradil hišo, obljubi, da bo ta Davidova hiša in njegovo kraljestvo obstalo na veke in bo tudi njegov prestol utrjen na veke.
In ko čez toliko let obišče mlado dekle v Nazaretu, ji angel ponovi obljubo, ki je bila dana Davidu: "Gospod Bog mu bo dal prestol očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca."

S tem Oče napove, da bo njegov Sin pravi Bog, pa tudi resnično pravi človek, po katerem obljuba postaja resničnost. V tej obljubi se Bog poistoveti z nami. Besede, ki so rečene Davidu so enake, kot so rečene o Božjem sinu. Kraljestvo Davida postane kraljestvo Boga. Ta David, grešen človek in božji Sin postaneta eno. To velja za vsakega od nas. Kar Oče stori Sinu, po njem stori nam in kar se zgodi nam, se zgodi tudi božjemu Sinu. Od učlovečenja naprej sta človek in Bog ponovno eno. To je milost!

3) V zadnjih dneh so nas spremljala različna obiskanja in napovedi rojstev - napoved ženi - materi Samsona, napoved Elizabeti in Zahariju, napoved Mariji in Jožefu...
In lepo je gledati dialoge, ki se odvijajo med Bogom in človekom, njihove podobnosti in ključne razlike.
Pri Samsonovi materi kakor pri Zahariju, se je angel prikazal in ni vstopil kakor pri Mariji. Prikazal se je in spregovoril, na drugi strani pa dobil nevero ali prekinitev dialoga. Samsonova mati je takoj tekla k možu ne da bi angelu dala odgovor, da bi pa zares postala rodovitna, se je morala paziti in se varovati vina in opojnih pijač ter vseh nečistih jedi! 
Zaharija je zdvomil in ni veroval ter je moral za devet mesecev umolkniti zato, da sta lahko iz sterilnosti govora prešla v rodovitnost Besede. Potrebno je bilo torej, da se človek pripravi.

Tudi ko je Bog obiskal Savla, je ta moral najprej pasti s konja, da je prisluhnil in nehal divjati po svoje. David je prav tako moral neštetokrat pasti s svojih "konjev", da se je postopno učil prepuščati Gospodu in govoriti z Njim. Podobna zgodba velja za poznejše Jezusove učence. Vsi od njih so morali skozi številne šole izpuščanja, preden so zmogli zapustiti lasten protagonizem in začeli resnični dialog z Gospodom.

Marija pa, vsa čista, ga edina zmore v celoti že v začetku. Ob branju Marijinega oznanjenja, se srce odpočije. Tam angel vstopi in pozdravi. Ko Marija ne razume, vpraša in prejme odgovor. Ko ga prejme, angelu odgovori, četudi ji še vedno ni vse jasno. In angel se poslovi. Poteka dialog. Lep in celovit.

Marija se ob oznanjenju prestraši kakor Zaharija in kakor Manuetova žena, vendar je njena reakcija tako tako zelo drugačna. Zato nam je v teh dneh še posebej postavljena v velik zgled odrešenosti.

Po krstu smo vsi mi prejeli Božjo naravo, ki posvečuje človeško in s tem postali usposobljeni za celovit dialog z Gospodom. Usposobljeni smo, da nič več ne živimo v stilu: "ali jaz ali Bog", temveč "jaz in Bog - en v drugem". Usposobljeni smo za zaupanje Gospodu, kajti On je zvest. In usposobljeni smo za neprekinjen dialog z "angelom", z Besedo, ki vsak dan prihaja k nam, da bi v nas našla svojo hišo in se po nas tudi utelesila v ta konkretni svet, tak, kakršen je.

Bog nas je torej po milosti Sina usposobil za odrešen stil življenja. Naj bodo ti praznični in sveti dnevi tako močno "naravnanje" , da ne bomo nasedali besedam razdvajanja kače, ki še vedno šepeče, temveč prisluhnili šepetu Besede, ki se uteleša v tihoto naših noči.

Oba šepetata, vendar je en šepet premagal svet!



sobota, 16. december 2017

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi ...

3.adventna nedelja - Gaudete

1) Nedelja, v kateri nam mogočno donijo tako besede apostola Pavla kakor besede preroka Izaija, nas spodbuja k veselju: "Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte." In spet: "Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu."

Mi imamo razlog veselja, ki je nad golim čustvom veselja. Le-to se konča in je vezano na neko določeno stvar, kristjanovo veselje pa temelji na resničnosti Osebe - Kristusa, ki "nas je (ŽE!) odel z oblačilom odrešenja, ovil z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom".
Odrešenje ni nekaj, kar se mora šele zgoditi, ampak je naša najbolj gotova resničnost. Zavest o tem, kar je Bog za nas že storil s tem, da je postal človek, poiskal grešnega človeka, izgubljenega v grobu in ga ponesel nazaj v Božjo slavo, je temeljni razlog globokega upanja, zaradi katerega lahko srce vedno najde razlog, da zapoje magnificat. Vedno.

2) Šele ko se človek zaveda svojega bogastva, ki je rojeno iz zastonjske odrešenosti, ga pot nehote pelje k ubogim in majhnim - vsem, ki so ponižno odprti - da jim oznani blagovest. Pelje ga k strtim v srcu, da jih poveže, k jetnikom, da jim oznani prostost in k zapornikom, da jim okliče osvoboditev!

Samo tisti, ki se zaveda, kaj vse mu je podarjeno, je lahko poslan. Prerok Izaija najprej piše, da je duh Gospoda Boga nad njim, ker ga je Gospod mazilil. Šele nato piše, da ga je poslal. Pomemben je ta vrstni red in ne obraten, kajti samo tak rodi sadove in samo tak oznanja resničnega Kristusa. Ko pa človek gre, da bi pričeval ne da je najprej sam potopljen (krst = gr. babtizein) v to Ljubezen in ne da je najprej sam obiskan (maziljen), ne bo oznanjal Kristusa, ampak samega sebe.

3) Prava drža pričevalca je torej drža tistega, ki ve da ni on sam luč, ampak je poslan, da bi pričeval o luči. Potem, ko jo je tudi sam izkusil. Tudi Izaija namreč ne piše, da je on jetnikom prostost in zapornikom osvoboditev, temveč da je poslan, naj jim to oznani. Prostost in osvoboditev pa je njim in nam pridobil en in edini - Sin.

Zato tudi v evangeliju zasledimo natančen opis tega, kar je resnično Janezovo pričevanje. Ni namreč to, da je vpil in ne to, da je jedel med in kobilice niti to, da je bil oblečen v kameljo dlako ...

Janezovo pričevanje je v tem, da je, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, in so ga vprašali: "Kdo si ti?", priznal in ni tajil,. Priznal je: "Jaz nisem mesija (...). Med vami stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali."

Krstnikova veličina je v tem, da je ostajal prerok luči in se ni postavljal na mesto luči. Ostajal je tisti, ki je oznanjal, da prihaja On in se ni postavljal na Njegovo mesto. Manjšal se je, da je luč lahko postajala vedno večja in se počasi dala spoznati. Navzoč je bil toliko, kolikor je moral, potem se je manjšal, da je On rasel.

Res je nase, medtem ko je tako vpil, pritegnil kar nekaj pozornosti, vendar ne zato, da bi se ta ustavila na njem, temveč se prenesla na Drugega. Ko pa je ta Drugi dejansko stopil v sredo "pogubi izročeni deželi", je z vsem svojim bitjem pokazal Nanj, sebe pa sklonil k Njegovim nogam, da bi mu odvezal jermen sandal. Gesta, ki jo je na "tisti večer" ponovil Jezus sam svojim učencem. In gesta, ki jo tudi danes zmore samo tisti, ki ve, da je najprej sam najden in šele potem poslan.

Se skloniti k človeškim ranjenim nogam tako ostaja edini način oznanila, ki prepriča. Ker je majhno, ubogo, ponižno in preprosto in zato, ker ga lahko storijo samo ljudje, ki se zavejo, da so že odrešeni, že maziljeni, že oblečeni v oblačilo zveličanja in zato poslani. Taki resnično ne kažejo nase, temveč na luč.