sobota, 11. januar 2020

Odprto nebo

Jezusov krst

1) Izaijeva prerokba se je v Kristusu izpolnila. Na dan Jezusovega krsta je Oče izrazil svojo veliko ljubezen, ki jo je napovedoval Izaija: "Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha."

Ko Jezus stopi iz Jordana, se odprejo nebesa in glas iz nebes je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje".
Oče je svojemu Sinu poslal kakor poljub ljubezni in ta poljub je Sveti Duh, ki je prišel nadenj. Sveti Duh je ta utelešena ljubezen med Očetom in Sinom, je tisti, ki pokrije vsako razdaljo.

2) Dalje Izaija prerokuje: "Narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil."

Evangelist Matej nam opisuje, kako se je Jezus res tiho in neopazno postavil v vrsto z grešniki. Ni vpil, ni dal slišati svojega glasu, preprosto sestopil je in se On, edini brez greha, postavil v vrsto z grešniki. Ni nalomil trsa, ni ugasnil upanja, ki je še tlelo v srcih Izraelcev, preprosto odprl je pot! Nežno in odločno. Kajti kakor so nekoč Izraelci šli čez Jordan, da so prišli v Obljubljeno deželo, tako so se Judje dajali Janezu krstiti ter ob tem prešli Jordan v znamenje pripravljenosti na spreobrnjenje. Toda Janezov krst ni izmival grehe. Potreben je bil nov krst.

Potrebno je bilo, da se je Bog sam potopil v okužene vode Jordana in jih posvetil. Potrebno je bilo, da je stopil v Jordan in postal most. Kajti nemogoče je bilo, da bi kdo sam prešel z enega na drugi breg, iz stanja grešnosti v stanje pravičnih. Potreben je bil tisti, ki je s svojim telesom zapolnil to vrzel levega in desnega brega ter omogočil, da človeštvo skozi Njega prestopi v novo obljubljeno deželo, v nebeško Kraljestvo! Ta prehod je možen samo skozi Njega in v Njem. Naš krst je torej potopitev v Sina, v katerem preidemo iz brega suženjstva na breg svobodnih.

3) Še naprej pravi prerokba: "Zvesto bo delil pravico." Izaija govori o pravici.
Potem, ko se Janez Jezusu upre, ko se mu Odrešenik sam hoče dati krstiti, mu Jezus odgovori: "Pusti zdaj, spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost."

Za katero pravičnost torej gre? Za katero pravico? Pravica je nasprotje krivice. In krivica je za človeka prav to, da je z grehom postal ugasnjen, izgubljen in sam. Na to krivico je človek odgovarjal z novo krivico in pajčevina greha je postajala vse gostejša. Pravica, ki človeka osvobodi krivice, je torej samo Božje brezmejno usmiljenje.

"Spodobi se nama, da izpolneva vso pravičnost", je torej prav v tem, da Oče človeštvu po Sinu dokončno razodene vso svojo ljubezen, sočutje in usmiljenje. Svojega Sina postavi v človeštvo, da lahko preko njega na nas pride Sveti Duh. Sami ga namreč ne bi sprejeli, ker je grešen človek nesposoben sprejemati ljubezen.

Samo Sin lahko sprejme ljubezen, Svetega Duha, to nežno Očetovo ljubkovanje in izraz veselja, ki ga ima nad njim. Pravičnost je torej v tem, da se na Sina izlije vsa Očetova ljubezen in da se po Sinu vsemu človeštvu vrne dostop do te iste ljubezni.

4) Značilnost Gospodovega služabnika je tudi zvestoba, kajti "ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji." Ljubezen, ki ljubi, preprosto ne more mirovati, dokler zadnji človek na tej zemlji ne okusi Očetovega ljubkovanja in nežnosti. 
Sin, objet in obdan z Očetovo ljubeznijo, ki je Sveti Duh, preprosto ne more mirovati dokler Duh v vsakem ne zariše resnične podobe Očeta, ki je usmiljenje. In vendar ostaja spoštljivo nevsiljiv in podarjajoč do konca.

S Sinom smo torej po krstu tudi sami postali deležni tega ljubkovanja Svete Trojice. Potopljeni smo namreč bili v večnost ljubečih odnosov. Neprecenljivi dar, ki se ga da samo sprejeti in živeti. Tako preprosto in tako zahtevno in vendar je naša resnica samo ena: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje".

Ali kakor pravi Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici (tj. po usmiljenju) in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi."

To je naša identiteta, to je naše poslanstvo. Naj bo torej lepo to naše praznovanje ljubljenih in odrešenih!


ponedeljek, 06. januar 2020

Postanimo modri Zahoda

Gospodovo razglašenje

Vedno znova me ganejo ti modri z Vzhoda, ki niso častili Jahveja in vendar so bili do konca iskreni v svojem delu ter tako v njem razbrali govorico Boga, ki jih je iskal. In pustili so se odpeljati ...

Iz varnosti, iz domačega ozemlja, iz občutka, da "obvladajo sami", iz oprijemljivega v neoprijemljivo. Kajti zvezde se ne da oprijeti, da se jo le zreti in ji slediti.

Tako kakor vsakemu navdihu, ki ga Duh prebuja v naših srcih, tako kakor Besedi evangelija, ki se nam tudi danes razodeva in tako kakor modremu človeku, ki nam je dan kot "zvezda". Ne da se ga ujeti, lahko se le ponižno posluša, uči in pusti voditi. Bog torej poskrbi za znamenja, dovolj jasna in dovolj očitna za vse, korake pa moramo delati sami. In prav ta drža, ki na eni strani vključuje ponižno prisluškovanje in zrenje ter na drugi jasen in odločen korak, nas dela modre! Modre tega zahoda, ki je za svojo zvezdo vodnico vzel le še strah pred izgubo privilegijev, ošaben razumski napuh in mlačnost čustvenega omahovanja.

Danes smo mi, na zahodu, poklicani postati modri. Modri poslušalci evangelija, poslušalci znamenj časa, poslušalci Gospoda, ki se razodeva. Vsakemu na svoj način, zagotovo pa vsem. To zagotavlja že Pavel Efežanom. V poslušnosti evangeliju smo namreč prav vsi sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, ki je obljuba sinovstva, obljuba Očeta!

Poslušati Besedo, jo zreti utelešeno v evharistiji, gledati ljudi in poslušati krike izgubljenih, pomeni nujno iti na pot. Pomeni odpoved nečemu, pomeni tudi sprembo v lastni notranjosti. Včasih omahnemo že tu, še preden naredimo prvi korak. In vendar zvezda sveti in vabi ...

Druga past je blišč Jeruzalema. Kako velikokrat iščemo Kristusa v nečem, kar se vidi, kar se sveti, kar se zdi močno in kar je morda celo zavito v svete ideje in načrte, in vendar tam ni Otroka, ampak le ogrožen Herod, ki vse in vsakega uporablja zase. Pustiti naše življenje voditi kralju strahu, kralju tekme, kralju ogroženosti ter kralju navideznosti, je nevarno. Prej ali slej pride meč in razdor nečesa lepega. Toda zvezda tudi tam počaka, sveti in kliče naprej ...

Tretja past je potem, ko Gospoda že najdemo. Ko se nam na naši duhovni poti že da razodeti, že poznamo lepoto votline, obsijane z Njegovo navzočnostjo, že poznamo Njegovo tolažbo in bližino. Tam bi modri lahko vzeli stvari v svoje roke in nehali poslušati sporočilo, ki jih je vodilo po drugi poti nazaj. Toda četudi so dosegli svoj namen in našli Dete, ostajajo ponižno poslušni. Pustijo si spremeniti načrt in pot. Nikoli ne postanejo trmasto svojeglavi.

Modrost je torej v poslušnosti pravi zvezdi, je v tem, da gremo na pot in je v tem, da se pustimo peljati tja, kamor sami ne bi šli. Čisto vsem paše ostati v palačah Jeruzalema, čisto vsem paše ostajati v poznanih okvirih poznanega, četudi mrtvega. Toda Duh nas pelje naprej od tam, pelje nas na obrobje, na poljane, še več, pelje nas v votlino srca. In šele tam, v globinah srca, v teminah človeka, se razodene On, Luč, ki je prišla, da noč spremeni v dan, osamljenost v odnos, izgubljenost v pot, krivico v milost, zamero v odpuščanje. Vsak ima svojo temno votlino in prav tam, v tej temini, kjer ne iščemo Boga, se nam razodene Njegovo obličje.

S to izkušnjo tudi nas spreminja v znanilce upanja, oznanjevalce vesele novice, glasnike evangelija, ki prinaša življenje, kjer ga človek ne upa več iskati.

Preoblikovani in spremenjeni od tega srečanja smo ponovno poslani na pot. Da bi tudi sami postali zvezda drugim. Tista zvezda, ki ne sveti nase, ampak na novorojeno Dete, zvezda, ki ne prehiteva drugih, ampak jih spremlja, s hitrostjo, ki jo potrebujejo.
Zvezda, ki se zna tudi spoštljivo zaustaviti in počakati, ko človeka premoti blišč prestolnice, da bi ga ob pravem času peljala naprej in nenazadnje smo poklicani postati zvezda, ki ne miruje, dokler prav vsak ne sreča Kristusa, ki išče izgubljenega človeka.

Postanimo torej razodetje Njega, ki hoče iz vsakega srca narediti sijočo in novo prestolnico Jeruzalem. Tisto, o kateri piše prerok Izaija. Prestolnico, ki zaradi sija prejete Luči priteguje narode, toda ne več k sebi, da bi jih uporabila, ampak k siju Luči in Kruhu v jaslih. Da bi človeštvo, nahranjeno in obiskano ponovno postalo razodetje Očeta!


torek, 24. december 2019

Nežno obličje Očeta

Polnočnica

"Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18, 14-15).

Ko je tema dosegla svoj vrhunec in je nasilnost ter grobost ljudi dosegla svoj višek, Gospod spregovori. Kot bojevnik, ki pa v Božjem slovarju nosi drugačen pomen kot v človeškem.
Sredi noči torej, ko ječanje in vzdihovanje tolikih dosega svoj vrhunec, se tudi danes, tudi to noč, rojeva Beseda.

Beseda, ki je bila pri Bogu in ki je Bog, Beseda, po kateri je vse nastalo in nič ne obstaja brez nje, Beseda, ki v sebi nosi luč in življenje in prebiva v Očetovem naročju, se je razodela, ko se je iz tega Očetovega naročja spustila v preprosto naročje Marije in Jožefa, v preprosto naročje stvarstva.

Prišla je med ljudstvo, ki je hodilo v temi in zato slepo tavalo, med ljudstvo, obremenjeno s tolikimi jarmi nerazumevanj, krivic, sporov, obremenjeno s težo palic naših besed, ki ne dišijo po Besedi. Prišla je, da zlomi šibo greha, ki je naš največji priganjač.

In vendar ta "bojevnik" vsega tega ne stori s silo, z glasnostjo ali vpitjem. Nasprotno; medtem ko eni spijo, drugi še iščejo prenočišča in se tretji jezijo nad toliko gnečo v Betlehemu, se Očetova obljuba dopolni ter razodene v podobi deteta, povitega v plenice in položenega v jasli. Tako, da ne zasede prostora in se ne vsiljuje, ampak vsakemu pusti svobodo odločitve.

Evangeljska pripoved nam pokaže, da je prav zato lahko razodeta na skrivnem in preprostim.
Ne razodeva se namreč po logiki mogočnikov tega sveta, ampak tistim, ki verujejo in se odpravijo na pot, še preden vidijo. Preprosti in tisti, ki ne slonijo na lastnih uspehih, se nikdar ne bojijo sprememb, h katerim redno kliče Ljubezen.

Pastirji so bili taki ljudje. Ljudje konkretnosti in prožnosti, ker niso bili zaposleni sami s seboj, ampak so imeli pogled zazrt v drugega. Tudi ponoči. Medtem, ko so noč za nočjo skrbeli za svojo čredo, so se osvobajali pretiranega strahu zase ter ohranili jasno oko ter dober sluh. In zgodila sem ji je Beseda, ki so jo potem tudi videli.

Koliko pa je naše srce budno kakor srce pastirja, ki tudi ponoči razločuje med dobrim in slabim glasom, med zvokom nevarne zveri ter glasovi angelov? Koliko razločujemo med obojnim in koliko smo potem, ko se nam Beseda vendarle razodene, res pripravljeni zapustiti poznano čredo in oditi tja, kamor nas Beseda pošilja? Kajti samo tako se zgodi utelešenje. Samo tako bomo to, kar nam je sporočeno, tudi zrli v konkretnosti življenja.

In še nekaj; ne iščimo utelešenja Besede drugje, kot sredi naših temin. Mislim, da vsak od nas kdaj pade v skušnjavo, da je naša tema za prihod Odrešenika pretemna, neprimerna, nevredna, premalo "okrašena".
Toda On prihaja prav v to neprimernost teme, da bi prinesel Luč. Ne potrebuje namreč luči dan, ampak noč.

Zato prihaja v naše votline, brezna in luknje, da bi jih preoblikoval v votlino rojstva. Prihaja v ujetništvo doline smrtne sence, da bi nas popeljal ven iz nje, na prosto in v svobodo odrešenih. Zato votlina srca, v katero se rojeva nocoj, že postaja odprti grob, iz katerega sije svetloba vstajenja, mi pa tisti, ki so polni milosti in resnice poslani kot utelešena Beseda ven - med ljudi.

Da bi tudi med nami in v naših odnosih zrli Otroka; ta nežen in usmiljen obraz večnega Očeta!




sobota, 14. december 2019

Pripravljen prostor

3. adventna nedelja

"Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!" nas spodbuja apostol Jakob. "Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu."

Zakaj poljedelcu ni težko čakati? Morda zato, ker je sam vsejal to seme, ker je videl, kako konkretno pada v zemljo in preprosto veruje, da bo nekaj prišlo ven?

In če je za nas prav Beseda to seme, ki jo Oče obilno trosi v zemljo srca, mar ne bo nekaj prišlo ven? Bolje, mar se ne bo nekaj res utelesilo?

Naša potrpežljivost in mehkoba čakanja je torej odvisna od vere v Tistega, ki je obljubil, da bo z nami v vsej naši človeškosti, v vsaki temini noči in v vsaki naši slami. In če srce sprejme to Obljubo, ji zaupa in v mehkobi pusti, da obljuba v njem najde pot, bo lahko kakor učenci to obljubo videl, slišal in otipal.

Seme potrebuje tudi zgodnji in pozni dež, potrebuje blagoslove, da raste in se krepi. Točno ta dež je potreben, da poljedelec prejme dragoceni sad zemlje. Kaj pa če je za nas ta zgodnji in pozni dež, ki dobro dene vsejani Besedi, prav konkretnost v kateri smo? Tiste "smotane", čudne, nepotrebne konkretnosti ...

Odvečna božična kosila in večerje v službi, živčnost ljudi, gužva na vsakem vogalu, napolnjen urnik, glasni sosedi ...  Morda pa je prav to naš "zgodnji in pozni dež", ki skrivnostno pripravlja prostor dragocenemu sadu ne le zemlje, ampak neba - Otroku, ki prihaja.

Kajti človek večkrat šele v neidealnem spozna, da njegovo srce hrepeni po Nekom! Da ga želi bolj kot karkoli, da vpije po tem Odrešeniku. V neidealnem srce še močneje zahrepeni in takrat se odpira teren srca, ki včasih nevede že sprejema milost, ki se hoče tudi utelesiti v konkretnostih.

Toda način, kako ta Odrešenik vstopa v naša življenja, je tako zelo drugačen od vseh naših predstav.
Tega nas uči Janez Krstnik, edini prerok, ki je smel pokazati na Jagnje božje. Vsi ostali, vključno z Izaijem, ki ga beremo v tem adventnem času, so ga le napovedovali, Janez Krstnik pa ga je smel videti in nanj pokazati.
Zato je največji izmed rojenih od žena, največji izmed prerokov, ki spadajo v staro zavezo, toda najmanjši v nebeškem kraljestvu, ki se je šele približalo.

Logika vstopanja v nebeško kraljestvo nove zaveze, v kateri kraljuje milost Sina, je povsem drugačna od logike stare zaveze, kjer so bile potrebne mišice, moč in hrabrost vojakov, da so premagali nasprotnike in se vrnili v obljubljeno deželo.
Nič nenavadnega, da je tudi Janez Krstnik pričakoval drugačnega Mesijo, takega, ki bo z močjo in silo končno iztrebil sovražnike, ozdravil hrome, slepe, gluhe ter za vedno končal smrt.

Vse to je Kristus dejansko storil in vendar na popolnoma nov način, ob katerem je Krstnik vidno zmeden. Jezus ni nastopil s silo, ampak z nežnostjo. Ni nastopil s trdoto kamelje kože, četudi se je rodil v trdi revščini, ampak je prinesel mehkobo neba, ki so ga Izraelci že pozabili.
Prinesel je mehkobo nebeškega kraljestva, ki edino premaga temo ter ljudem vrača nove odnose. Jezus nas namreč ni prišel osvoboditi ljudi, ki nam niso po volji, temveč nas povezati v novo občestvo, v katerem je središče On sam ter s tem premagati edinega resničnega sovražnika, ki nas je drug drugemu in Bogu napravil za tujce.

Ker greh za seboj vedno pušča oddaljenost in grobost, Odrešenik vstopa z milostjo, ki je nežna; ker se nasprotnikov ne premaga z večjim nasprotovanjem, ampak z milino odpuščanja, ki sprejema. Obljubljena dežela ni več prostor, ki ga je potrebno osvojiti in v katerem lahko prebiva samo eden, ampak je ta obljubljena dežela nebeško kraljestvo, ki se rojeva med nami in je namenjeno vsem. Ni ga potrebno osvojiti, ampak sprejeti. To pa zmore le mehko srce.

V odnosih, tem nebeškem kraljestvu med nami, človek tako ni več velik skladno z velikostjo svojih sposobnosti, talentov, askeze, kameljih kož, ampak skladno s tem, koliko je njegovo srce že izpustilo kakšno kontrolo, nadvlado, rigidnost ter postalo mehko, sprejemajoče in sposobno obiskanja tistega, ki je edini Velik, edini Sveti.

Ne pozabimo pa, da je ta Velik in Sveti med nas prišel kot nebogljen in krhek. Brez sile in brez nasilja, v upanju, da bi za svoje rojstvo našel prazno votlino srca, da bi našel slepe, ki si želijo videti, hrome, ki si želijo hoditi, mrtve, ki želijo biti obujeni ter puščave, ki že vriskajo nad veličastvom in krasoto, ki jim bo dana!



sobota, 30. november 2019

Brez sulic in srpov

1. adventna nedelja

Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.

Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?

Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.

Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.

Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.

Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.

Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.

Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.

Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".



nedelja, 24. november 2019

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. navadna nedelja - Kristus Kralj

Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...

Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.

Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.

Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.

Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".

Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.

 Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.

Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.

Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.

Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!




petek, 08. november 2019

Novi bratje po Duhu

32. nedelja med letom

Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.

Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.

V vseh treh odlomkih nedeljske Besede se pripovedi odvijajo okrog bratov. Beseda brat, v grščini adelphós, izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo. V prvem berilu srečamo sedem bratov in njihovo mater, ki pogumno darujejo svoja življenja, da ne bi oskrunili postave. V evangeliju srečamo sedem bratov, ki so umirali in si drug za drugim jemali isto ženo, toda vsi ostali brez potomstva. 

Vsi smo rojeni in pripadamo nekemu krvnemu sorodstvu. Imamo različno število bratov in sester. 
Toda s prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, je naša maternica postala krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu, Boga pa smemo imenovati Oče

Ker smo torej v Sinu prejeli Očeta, smo tudi drug drugemu neizbežno bratje, toda ne več po mesu, ampak po Duhu (prim. Rim 8,4). Za take torej veljajo besede evangelija, da smo Božji sinovi, ker smo sinovi vstajenja in zato tudi umreti ne bomo več mogli (Lk 20,36). To pa radikalno spremeni vse! Pomeni namreč, da nas ne morejo določati več pravila in postave krvnega sorodstva, ampak milost, ki je temelj novega življenja, prejetega pri krstu. 

Ko smo torej prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje, kakor piše apostol Pavel v pismu Tesaloničanom, se lahko tudi naša srca opogumijo in darujejo. Tokrat ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega – za brata, kar je velikokrat težje kakor umreti za ideje. 

Med prvimi brati ter materjo in drugimi brati ter ženo, je velika razlika, četudi so vsi bratje po mesu.
V evangeliju saduceji, ki ponovno pri Bogu iščejo dokazov za svoje mišljenje, izpostavijo pripoved o bratih. Ti so sicer izpolnjevali postavo Mojzesa, ki je zapovedal, da mora brat priskrbeti potomstvo ženi svojega umrlega brata, vendar so ostajali v drži tistih, ki si jemljejo. 

Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem.

Vsi so jemali, četudi so si roke oprali s tem, da so izpolnili postavo. Njihova drža pa je bila drža kraje, drža tistih, ki živijo po mesu, tistih, ki vodijo, gospodujejo ter tako določajo tudi življenja drugih. Taka drža vedno pušča brez potomstva, brez rodovitnosti. Pušča nas suhe, trde, grobe, nasilne ... Take, ki drugega uporabljajo za dokaz svojega. 

V prvem berilu pa srečamo sedem bratov, ki so bratje po krvnem sorodstvu, vendar so med seboj povezani na Božji način. V vsakem od njih je namreč zaznati držo dajanja, darovanja in ne jemanja. Držo tistih, ki se ne bojijo zase, temveč verujejo, da je Nekdo, ki vidi, spremlja, napolni, daje. Prav tako držo ima njihova mati, ki ni ostala le biološka, ampak je postala njihova duhovna mati. Ni si jih prisvajala, ampak jih je prva darovala. 

To je drža odrešenih, to je drža tistih, ki so v svojem mesu že okusili obisk Duha, obisk Kristusa, ki nas je v svoji milosti vzljubil, opogumil naša srca ter utrdil v vsakršnem dobrem delu in vsakršni dobri besedi. 

On je, ki se je pred vsemi brati prvi daroval za vse, nam dal svoje življenje, da bi se tako tudi sami ne več bali zase, ampak pogumno podarili tam, kjer nas pokliče Ljubezen! In postali resnični bratje.