sobota, 04. avgust 2018

Ozki prehodi

18. nedelja med letom

Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše "Rdeče morje", na drugo stran.

Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, "prepeljevanje" z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.

Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po "uspešni karieri"  pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.

Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.

Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.

Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: "Kje bomo dobili dovolj kruha zase?", v skrivnost besed: "To je moje telo, ki se daje zate." Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.

Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane "porodna soba" novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.

Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.

Zato mana - nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.

Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.

Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.

"Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!

Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!



sobota, 28. julij 2018

Iz malo veliko!

17. nedelja med letom

Danes je nedelja tretje poti, nedelja nemogočega in nedelja presenečenj.

Jezus se s svojimi učenci ponovno prepelje na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Ponovno torej zamenja zorni kot, ker želi ponovno sporočiti novost, ki je človeškemu očesu, ločenemu od Božjega, nujno prikrita.

Za Njim je šla množica, ker je videla znamenja in vendar ta ista množica tudi na koncu pomnožitve kruha ne razume pravega pomena tega dejanja. Ni torej dovolj gledati po človeško, pomembno je stičišče Božjega in človeškega očesa. Ker torej še ne doumejo in hočejo na koncu Jezusa postaviti za kralja, jim ta pobegne.

Na začetku Janezove pripovedi pa najdemo poudarek, da se Jezus z učenci umakne stran od množic, na goro. In množica ga, podobno kakor prejšnjo nedeljo, poišče. In tej množici Jezus ponovno izkaže usmiljenje. Vendar pred tem pripravi posebno katehezo svojim učencem, ko jih preko Filipa in Andreja sprašuje po tem, kaj naj storijo, čeprav je sam dobro vedel, kaj bo storil. Oba, Filip in Andrej, data človeški odgovor, ki vedno računa in preračunava, obrača in nujno izloča, saj ne more zadovoljiti velikosti potreb.

Rešitev torej ni v denarju (200 denarijev kruha ne bi bilo dovolj), ni v računanju in matematiki (5 hlebov in 2 ribi), temveč je rešitev v tretji poti, ki vključuje Kristusa sam in ki vključuje tudi človeka. Namreč samo tisto, kar bo izročeno v Roke z ljubeznijo in zaupanjem, s popolno predanostjo izpustitve, bo rodilo obilen sad za mnoge!
Samo potem, ko se človek zave, da je dar, da ima 5 hlebov in 2 ribi in samo potem, ko je ta skromen dar pripravljen tudi darovati v Roke, se zgodi!

Kako preprosto in obenem tako novo in nepredvidljivo, kajti ta, tretja pot Kristusa, vedno vključuje tudi daritev samega sebe.

Tako Filip v evangeliju kakor mož iz prvega berila sprašujeta tipično človeško vprašanje, ki se tega boji in zato išče, a ne najde odgovora.

"Kako naj to (20 ječmenovih hlebov in klasje) postavim pred sto mož?" in "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?"

Kajti pri vsem tem ni problem v odgovoru, temveč v napačnem vprašanju, ki se skuša izogniti veliki noči. Tako človek prej ali slej začuti, da mora pobegniti, ker vsemu skupaj ni kos. In dejansko ostali trije evangelisti pripovedujejo točno o tem; namreč, kako so učenci že ob samem pogledu na množice Jezusa prosili, naj jih odpusti v bližnje vasi in mesta, da si kupijo živeža. Bali so se namreč, da bi pojedli njih same. A Jezus jih preseneti ravno v njihovem strahu in jim spregovori: "Dajte jim vi jesti!"

Božja pot vedno vključuje mene samega, vedno vključuje nekaj, kar je človek poklican podariti in izročiti, pa četudi so to samo hlebčki in ribice. Šele ko v veri v Očeta vse to izpusti in nameni še drugim, lahko doživi, da bo sit sam kakor tudi pet tisoč drugih mož.

Za tretjo pot so torej pomembni naslednji koraki:

1) Jezus je ob prihajanju množic povzdignil oči, kar pomeni, da je bil prej usmerjen v notranjost srca, kjer je potekal nenehen pogovor z Očetom. Jezus je v povezanosti z Očetom nenehno živel kot Sin, zato se lačnih množic ne prestraši, temveč ob pogledu nanje doživi veliko usmiljenje in sočutje, ki gre tako daleč, da dejansko da samega sebe v Telo in Kri, v hrano za mnoge.

2) Šele ko se človek odkrije kot ljubljeno bitje, lahko daruje samega sebe drugemu. Ta daritev pa mora skozi Kristusa, kajti edino On lahko iz malega, kar premore človek, naredi polnost dvanajstih košar, torej polnost življenja.

Kako močno to velja ob zakramentu zakona, ko se zaročenca darujeta drug drugemu preko Kristusa in prav zato prejmeta milost, ki bo hranila ves čas njunega zakona tako, da bo vedno ostajalo polnih košar koščkov. In kako močno se ta pomnožitev dejansko zgodi ob vsakem zakramentu, kajti tam je na poseben način Kristusova roka tista, ki sprejema človeško in posveča v Božje, sprejema greh in vrača nedolžnost. Duhovni človek torej potrebuje zakramente in nato ustvarja odnose ljubezni, ki pomnožujejo dobro.

3) Vsak od nas ima 5 hlebov in 2 ribi. Zagotovo! In vsak od nas je v življenju prej ali slej poklican dati vse! Edino tako se rodi veselja in sreča.

4) Darov nihče ni prejel samo zase, ampak za vse, zato je človek tisti, ki šele z daritvijo svojega življenja nahrani mnoge. To je bistvo materinstva in očetovstva. Biološkega in duhovnega, tistih, ki imajo otroke in tistih, ki jih nimajo. Bistvo je namreč v prehodu iz strahu zase, v skrb za druge, za prehod iz skrbi: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" v skrb: "Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo."

5) Pavel Efežane spodbuja, naj živijo vredno klica, s katerim so bili poklicani tako, da se darujejo drug drugemu v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Naš klic je klic ljubezni, ki se ni preštevala, ampak se je dala. Zato je odgovor našega življenja, vreden naše poklicanosti točno ta: podariti samega sebe, preko rok Kristusa, drugemu! V konkretnosti odločitev, tudi življenjskih.


sobota, 30. junij 2018

Ne boj se, samo veruj.

13. nedelja med letom

Prostor, kjer se današnji človek čuti najbolj ogroženega, je prav občestvo. Tam, kjer naj bi se dajalo, da bi lahko vsi prejemali. Tega pa zagotovo ne more človek, ki še ni izkusil dotika Gospoda, v katerem se zaključi vsakršno krvavenje - izgubljanje življenja in vsakršno nemočno mrtvo ležanje takrat, ko bi moralo življenje doživljati vrhunec.
Samo od Boga dotaknjen človek pa ve, da je v resnici v vsem nadvse bogat -  v veri, v besedi in spoznanju, v vsaki gorečnosti in ljubezni, ki je je deležen, zato se lahko izkaže tudi v radodarnosti! Kot tisti torej, ki upa dajati.

Občestvo med nami je tako možno samo med novimi ljudmi, ki so se prepoznali obiskane, dotaknjene, objete, ljubljene, odrešene!

Kolikokrat pa se vsi skupaj zataknemo na točki, ki jo predstavljata lika krvaveče žene, ki že dvanajst let izgublja svoje življenje in deklice, ki umre ravno v dvanajstem letu, času, ko naj bi po hebrejski kulturi prešla v ženskost.

Krvaveča žena je nesposobna življenja občestva, ne samo zato, ker je v takratnem času krvaveča žena veljala za nečisto in zato izločeno iz duhovnega in socialnega življenja, temveč tudi zato, ker je zanjo drugi pomenil tržnico. Pri drugem je namreč iskala svojo vrednost, pri drugem je iskala tolažbo za svojo bolečino, pred drugim je bila pripravljena prodati vse svoje premoženje in vse, kar je bilo najlepšega v njej, da bi le dobila neko mesto. Kolikokrat so danes ljudje pripravljeni prodati svoje telo, svoje vrednote, svojo kulturo in resnico zato, da bi dobili en sam droben pogled in mesto v družbi! Kolikokrat smo pripravljeni prodati sebe, da bi dobili drobno priznanje!

Dvanajstletna deklica, ki je na prehodu v ženskost, ne zmore tega prehoda. Ne gre. Nekaj jo zadržuje, nekdo jo zadržuje. Njen oče ni bil kdorkoli, bil je predstojnik shodnice, ki je poznal postavo in se je je držal. On je učil druge in tako bil tisti, ki je vajen držati stvari v rokah. Toda hčerka mu je pobegnila, hčerka mu je ušla iz rok in umrla. Ker ni prenesla zadušljivosti prijema, ker ni prenesla posesivnosti, ker ni prenesla postave, v kateri ni življenja!

Koliko mladih danes odhaja in umira, ker ne najdejo življenja v naših občestvih, ampak le mrtvo postavo. Koliko mladih umira in ostaja nezrelih, ker doma ne najdejo blagoslova in staršev, ki bi izpustili. Jair je moral boleče spoznati, da postava ni dovolj, da njegovo očetovstvo ni dovolj, zato mora otroka vrniti Gospodu! Potrebno je bilo dovoliti dotik Življenja, ki se ga ne da ujeti in ne da nadzirati. Šele ko je to zmogel, je deklica vstala in hodila, kar pomeni, da je postala odrasla žena in odšla v svet!

Šele ko je krvaveča žena upala verjeti temu, kar je slišala o Jezusu in v veri pristopila ter dovolila dotik, ki je bil drugačen od dotikov ostalih, ki so se gnetli za Jezusom, je prenehala krvaveti in postala sposobna življenja! Ker je storila nujne prehode:

1) Od "odrešenikov" k Odrešeniku

Žena je pomoč dolgo let iskala pri zdravnikih, pri človeški modrosti, ki človeku sicer pomaga razumeti in poimenovati situacijo, ne more je pa odrešiti. Potreben je namreč Odrešenik.

2) Iz pritiskanja v dotik vere
Iz množice, ki je pritiskala nanj, ker je želela odrešenika po svoji podobi, se žena v srcu odloči za dotik vere. Dotik majhnosti, v katerem je ona potrebna in kjer Gospod lahko deluje. Prešla je iz glasne in hrupne množice, ki je Gospoda želela uporabiti, v tiho in komaj opazno vero, ki je iskala Odnos in rešitev.

3) Iz žene v hčer in mater
Iz žene, ki je krvavela, torej izgubila svojo identiteto, vrednost in mesto, v spoznanje, da je ponovno najdena in ljubljena hči, ki se ji nič več ni potrebno priplaziti v odnos od zadaj, temveč lahko vanj vstopi enakovredno, kot ljubljena hči ter nato odide v svet kot mati, pripravljena, da se daruje, da živi občestvo, ker ve, da je bila izgubljena in je najdena, mrtva in je oživela, krvaveča in sedaj polna.

Naj bodo ti dnevi in ta močna Beseda tudi za nas spodbuda, da se poiščemo v množici, ki samo pritiska ter prestopimo med tiste, ki se Kristusu približajo s tiho, neopazno in upajočo vero, ki edina lahko prejme Milosti!


nedelja, 24. junij 2018

Novo ime

Rojstvo Janeza Krstnika


Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina.

Tako preprost stavek, ki pa v sebi skriva toliko skrivnosti, hrepenenj, upanja, dvomov, strahu pa tudi zaupanja. To dobro poznajo vsi starši, toliko bolj tisti, ki dolgo niso mogli imeti otrok. Elizabeta in Zaharija sta bila tak par. Vendar sta kljub tolikim »zakajem« brez odgovorov, zaupala in verjela, da je otrok dar in da Gospod sam ve, kakšne načrte ima z njima kot zakoncema.

Sčasoma se je namreč izkazalo, da ju je Bog prav preko dolgega časa »neplodnosti« pripravljal na posebno poslanstvo, ki jima ga je želel zaupati. Po tolikih letih tihega čakanja, sta tako v svoje naročje sprejela otroka, za katerega sta zelo dobro vedela, da ni sad njunega truda in da ta otrok ni bil za njiju. Prav to dolgo obdobje izpuščanja, umiranja samemu sebi in svojim lastnim načrtom ju je naučilo, da je vse dar in da človek resnično ne poseduje ničesar. Tako sta otroka sprejela z razprtimi dlanmi, ki ne grabijo in si ne prisvajajo. Zanju je ostal dar.

To čudovito opisuje tudi današnji evangelij, kot nam ga podaja evangelist Luka. V tistem času je bilo običajno, da je otrok prejel ime, ki se je že pojavljalo v njegovi rodbini, zato so sosedje pričakovali, da bodo tudi tega otroka poimenovali po očetu in mu dali ime Zaharija. Vendar se temu tako njegova mati kakor oče odločno upreta! Naučila sta se svoje roke dati stran in pustiti, da Gospod sam pokaže, kakšne načrte ima z njim.

Kako pomembno je torej, da bi vsi starši svoje otroke v srcu ponovno vrnili Bogu, od katerega so jih prejeli in se s tem odpovedali vsem svojim tihim ali glasnim planom, načrtom, pričakovanjem ali celo neke vrste popravnim izpitom, ki naj bi jih otrok za njih storil. Otrok je staršem zaupan zato, da bi ga preko spremljanja in vzgajanja naučila odkrivati čudoviti Božji glas in načrt, ki je položen v njegovo srce, da ga zaživi in zacveti.

»Janez je njegovo ime,« Elizabeta in Zaharija pogumno izpovesta pred ljudmi, ki tako radi vse in vsakogar dajo v poznane okvirčke. Ker je tako lažje in bolj varno. Vendar smo prav mi, kristjani, tisti prvi poklicani, da stopimo ven iz poznanih okvirov in zaupamo v novosti Boga! On je, ki daje ime, On je, ki razodeva najglobljo resnico človeka in On je, ki v našem življenju želi nenehno delati novo! Ne samo nove stvari, ampak predvsem dajati nov pomen stvarem, ki jih živimo.

Sprejeti ime, ki ga daje Bog in ne človek, tako pomeni sprejeti vodstvo Drugega in se pustiti peljati iz človeško poznanega v novost Božjih presenečanj.
  
Prišel je čas, da se tudi sami odpovemu kakšnemu imenu »Zaharija«, v katerem se skriva toliko človeške posesivnosti, protagonizma in interesov ter sprejmemo ime »Janez«, ki nosi absolutno novost Božjega in tako stopimo na pot sinovstva, na katerem je na prvem mestu Očetova ljubezen. Človekova naloga pa ostane zaupanje in hoja po poti, ki pelje onkraj domačnosti pridnih otrok v čudovito svobodo Božjih otrok! Zato smo namreč bili odrešeni!


nedelja, 17. junij 2018

Postopnost semena

11. nedelja med letom

Stvarstvo samo je za nas kakor ena izmed velikih parabol, ki jih je Kristus tako rad uporabljal za svoje učence.
V naravi je logika semena jasna, jasna je postopnost in čas, da iz semena najprej zraste bilka, nato klas in končno žito v klasu. Te reči se ne zgodijo čez noč, ne zgodijo se na silo, predvsem pa ni to napor človeka samega. V stvarstvu ima torej vse svoj ritem in svoj čas, ki ni odvisen od človekovega truda in sposobnosti.

Tudi v naravi človeka je tako. Mama, ki spočne, ve, da se otrok ne bo rodil naslednji dan. Ve, da bodo potrebni meseci, ko bo spala ponoči in bedela podnevi, otrok bo pa rasel in se krepil, da sama ne ve kako. Ne da bi sama kaj posebej počela, novo življenje raste v njej.

Enaka logika velja za naše duhovno življenje. Potreben je čas, da stvari dozorijo in rodijo sad. Poleg tega si človek tako rad sad izmišlja sam, Gospod mu pa podari drugačnega, ker ve, da ga bolj potrebuje. Človek sanja hruške, Gospod mu da jagode. Ker je Gospod in edini ve, kaj je najboljšega v semenu. Izbira in določanje sadu torej nikoli ni človekova naloga, prav tako ni njegova naloga poseganje v postopno rast, da bi na silo poskušal doseči nekaj, kar sploh ne izhaja iz Božjega spočetja.
Duhovna rast, krepitev Božjega v nas, nikakor nima nobene veze s človeškimi napori ali dejavnostmi, s pridnostjo ali talenti, temveč z njegovo razpoložljivostjo in sprejetjem. Človekova naloga je ena sama, čisto v začetku - pri spočetju.

Bog želi pri odreševanju sodelovati s človekom in zato ga sprašuje po privolitvi. Božji obiski so vselej nežni in spoštljivi. Današnja Beseda jih celo enači z vršičkom, z nežno vejico in z gorčičnim semenom. Z nečim kar je majhno, drobno, neopazno, nežno, nevsiljivo. Pride in vpraša "zemljo" srca ali sprejme. Tu je edina naloga, ki jo ima človek. Da izbere in odgovori. Kakor Marija.

In kjerkoli Ljubezen najde srce, ki reče: "Zgodi se", se zgodi. Seme Besede je vsejano, navdih je spočet in začne rasti. Zanimivo je tudi, da ko je človek vprašan po svojem da ali ne, še ne more vedeti, v kaj bo to seme zraslo, temveč je poklican zaupati. Sprejeti, ne da bi točno vedel, kam ga bo to peljalo. Tako deluje Bog.

Le rahla in ponižna zemlja srca tako zaupa in sprejme droben, nežen navdih Svetega Duha ter pusti, da v njej klije, raste, poganja bilko, klas in žito v klasu. Tak človek ne prehiteva, ker ve, da klasja ne bo pobiral "januarja" , torej takrat, ko sam misli, da bi mogel, temveč zna čakati in zna dati prednost Milosti, ki vse pripravlja. Šele ko je res zrelo, duhovni človek zamahne s srpom.
Naša naloga je torej izbira na začetku, sad na koncu bo prišel sam. Vmes pa je veliko hvaležnosti, nošenja, zorenja in normalnega, vsakdanjega življenja.

Zdi se mi, da smo danes vsi preveč usmerjeni na sad, ki mora biti točno določene oblike in določenega okusa. Gospodov sad pa je že v veselju srca, ki v sebi nosi Božje življenje in ki ga dela vedno bolj človeškega in duhovnega, pripravljenega, da vase sprejme drugega in mu da ves svoj prostor. Prav kakor ga pticam neba daje drevo s senco svojih velikih vej. 

Vsem nam zato želim, da bi v tem tednu pozorno prisluškovali tem nežnim obiskom Boga ter mu dovolili, da v nas najde svoj prostor spočetja. Medtem pa normalno živeli v zavesti, da je Drugi tisti, ki daje rast in s tem tudi v nas veča prostor domačnosti in sprejetja za vse, ki so nam poslani na pot. To je namreč Božje kraljestvo - občestvo med nami.



sobota, 09. junij 2018

Kje si?

10. nedelja med letom

1) Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, po svoji podobnosti ga je ustvaril, da bi bil skupaj z Njim v odnosu, v katerem ni nič nevarnega in v katerem se ni potrebno skrivati. Tako je tudi bilo, in bilo je zelo dobro (1Mz1,31).

Toda hudič, ki se je tej edinosti že davno odpovedal, ni prenesel, da bi človek in Bog lahko bila skupaj. Zato je začel; z dvomi, z lažmi, z zapeljevanjem. In človek je nasedel ter se tako odtrgal iz lepote Odnosa. Greh je človeka slekel odnosa in človek se je zavedel, da je gol, sam in ranljiv. Zato se skrije. Tudi pred Gospodovim glasom. Po tem izgubljenem raju tako vse do danes doni Gospodov klic človeku: "Kje si?"
Ta izgubljeni raj je danes v vsakem človeškem srcu, v katerem Gospod človeka ne pušča samega, mu pa dovoli, da se sam odloči ali se bo še naprej skrival za iskanjem krivcev ("Žena mi je dala"), ali bo ponovno upal zaprositi za objem ljubezni.

Psalmist se odloči za slednje in izpove besede, ki jih v sebi nosi vsak.
Če si le upa priznati ...

Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.


Srce, ki si ponovno upa zahrepeneti, ne bo ostalo samo in razočarano. Kajti ni samo človeško srce, ki išče Gospoda, temveč je, kot na tolikih mestih pravi Beseda, On prvi, ki od padca naprej išče človeka. Raj se tako zgodi tam, kjer se Bog in človek naposled končno srečata v svojih hrepenenjih.

2) Za vse nas je to mogoče po daritvi Jezusa Kristusa, kajti po padcu je bilo nemogoče, da bi človek sam našel pot k Bogu. Temeljna vez je bila pretrgana, človeška narava pa pičena s strupom nezaupanja, dvoma in strahu. Potrebno je bilo, da se Božja narava poistoveti in vase prevzame človeško padlo naravo ter jo združeno v osebi Kristusa dvigne v občestvo z Bogom. Za nas je tako možen dostop do Očeta prav preko Sina.

"Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse."

Po krstu smo mi že s Kristusom pred Očetom in vendar še na tej zemlji. Zato je kristjan tisti, ki ima noge trdno na tleh, pogled pa usmerjen na cilj. Edino tako se lahko z vsem pogumom in močjo sooči s tem, kar se dogaja "tukaj in sedaj" ter neha bežati in se skrivati za najrazličnejša grmovja nemoči, obtoževanja, iskanja krivcev in malodušja.

Žena, ki je na porodu in ve, da je cilj novo življenje, preživi vse potrebne bolečine in stiske, kajti vse to ni nič v primerjavi z nagrado, ki jo čaka. K temu nas spodbuja tudi Pavel, ko trenutne stiske (ki zanj niso bile majhne) imenuje lahke v primerjavi z večnim bogastvom slave, ki se sedaj še ne vidi. 

Potrebno je videti onkraj in čez navidezno, da bi lahko s pogumom in močjo živeli na nogah danes!

3) Da pa na ta cilj ne bi pozabili ter imeli pogled usmerjen v pravo smer, nam Jezus v evangeliju pokaže pot. Ozre se po tistih, ki sedijo okrog njega in poslušajo njegovo besedo, in reče: "Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati." 

Kako bi namreč lahko izpolnili Njegovo voljo, če prej ne umolknemo, se usedemo k Jezusovim nogam in prisluhnemo? Kako naj spoznamo in izpolnimo Njegov načrt, če ostajamo "zunaj" in ne med tistimi, ki sedijo "okrog njega"?

Biti brat, sestra in mati Kristusa torej pomeni priti iz svojih "grmov" skrivanja, pomeni se pustiti najti glasu, ki kliče: "Kje si?" in stopiti blizu oziroma pustiti Bogu, da postane naš bližnji. Da vstopi v našo notranjost in mi v Njegovo. Ko se namreč zgodi to srečanje, se odprejo nebesa, odpre se pot in vrne se pogum.

Pa vendar smo pogosto še vedno raje med Jezusovimi sorodniki, ki so stali zunaj ali med Judi iz Jeruzalema, ki so iskali vse možne, tudi nerazumske razloge, da bi se zavarovali pred vznemirljivo Besedo, ki se jim je približala. Kako močno tudi nas ta Beseda vznemirja, ker pove vse! In ker povabi tja, kamor se sami vse od prvega padca ne upamo več - v Odnos iskrenosti, ranljivosti, prosojnosti in zaupanja.

In vendar si, čeprav nas je strah, točno tega želimo. Sam Sveti Duh v nas ponavlja: "Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi ..."

Zakaj se torej ne bi predali? Zakaj ne bi končno dovolili, da srce dobi odgovor in se sreča s tistim, ki nas prvi išče in po nas hrepeni, da bi nas ponovno objel in napojil?
Zakaj ne bi ponovno stopili iz "grma" in pustili, da Pogled posije tja, kjer je že dolgo dvom, mraz in strah ter pustili, da srce na ta Božji: "Kje si?", odgovori s svojim, četudi kdaj plahim: "Tukaj sem."

Takrat se namreč vse spremeni!



sobota, 02. junij 2018

Nastavi odprte dlani in ti jih napolnim

9. nedelja med letom

Tako pravi psalm, ki nas spominja, da je naša rama osvobojena bremena, naše ujetništvo končano in pot svobode odprta. Za visoko ceno Kristusove daritve smo bili odkupljeni in osvobojeni enkrat za vselej, človek pa kakor da ne more prav dolgo vzdržati v tej svobodi. Pičen od kače rine nazaj v strup, četudi je prejel Zdravilo.

Tako si farizeji, tisti prvi, ki bi morali v Sinu prepoznati Obljubo, odločijo za sodobno suženjstvo, sodoben Egipt.

V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako je Gospod posvetil sedmi dan in ga naredil za dan počitka, dan, ko naj se človek spominja, da je bil suženj v egiptovski deželi, a ga je Gospod od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! 
Farizeji zapoved, ki spodbuja k svobodi, pretvorijo v jez, ki življenju ne pusti naprej. Za njih zapovedi, sicer opomniki in znanilci odrešenja, postanejo toga pravila, v imenu katerih so pripravljeni moriti. Kako poznano! Struktura in pravilo, ki "reže" človeka, dokler ga ne oblikuje po svoji podobi, v nasprotnem primeru pa izvrže. Tako se imenuje sodoben Egipt.

Sobota, ki nič več ni za človeka, ampak je človek za soboto. Učenci, ki so lačni, a po prepričanju farizejev ne smejo iztegniti roke po klasju, ki je na dosegu roke, ker tako po njihovo pač mora biti! Hromi, ki ne more opravljati dela in živeti, ne sme iztegniti roke in se dotakniti Življenja, ki je na dosegu roke, ker se v soboto pač tega ne počne! Tisti, ki so se že davno odločili, da bodo hromi v rokah, nogah in srcu preprosto ne vzdržijo, da bi drugi svobodno hodili dalje.

Kristus pa ne odneha. On gre in kakor ledolomilec pripravlja pot življenju. Jezno premeri ledena srca, ki zaradi udobne brezbrižnosti in apatije, v kateri se ni potrebno spreobrniti, ne prepoznajo, da so pravila v službi življenja in ne življenje v službi pravil. Struktura v službi človeka in ne človek v službi strukture. Scenarij, ki ga srečujemo vsak dan znova!

In vendar smo bili osvobojeni "Egipta greha", odrešenje nam je bilo dano, da se odločimo, na čigavi strani želimo biti. Med tistimi, ki širijo rodovitnost in življenje ali tistimi, ki se iz strahu zase poslužujejo rigidnih pravil. On prihaja, da daje lačnemu kruh, prihaja, da tistega, ki ga je družba izrinila na rob, postavlja nazaj v sredo, prihaja, da bi sleherni človek prejel življenje in vendar vsakemu pušča odločitev in odgovornost zanjo.

Kdor skupaj s Kristusom izbere, da bo znanilec vstajenja, prebudi ogorčene farizeje, ki pritiskajo, zapirajo poti, preganjajo in mečejo ob tla. Toda dana nam je skrivnostna svoboda, ki ni iz naše moči, temveč iz milosti, ki smo jo prejeli v ranljive posode. Lončene, da bi nihče od nas ne pozabil, da je preobilje moči iz Boga. 

Tako lahko z vseh strani pritiskajo na nas, in vendar nismo utesnjeni, lahko nam zapirajo pot, pa jo še najdemo, preganjajo nas in nismo zapuščeni, ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni, kajti v sebi nosimo Božje življenje, ki potrebuje razprte dlani, ki si upajo stegniti tam, kjer svet želi, da so hrome, ki si upajo utgrati klasje tam, kjer "so drugi rekli, da se ne sme" in ki upajo medtem, ko drugi padajo na kolena pred tujimi bogovi, ostati razprte v veri, da imamo Očeta, ki jih bo, kakor tolikokrat doslej, ponovno zvrhano napolnil.

Kajti Življenje vedno najde pot!