nedelja, 04. avgust 2019

Naše resnično bogastvo

18. nedelja med letom

"Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!"
Res, vse je absurd in brez veze tistemu, ki ne ljubi in se ne spozna deležnega velike Ljubezni, ki edina nosi večni spomin vsega in v kateri vsaka, še tako drobna stvar, dobi pečat večnosti.

Človek je ustvarjen za večnost in sanja o tem, da ne bi nič od tega, kar je lepo, poznalo konca. Nekje v sebi čuti, da je umrljiv, obenem pa bi še živel. Predvsem si želi biti "nekdo". Spoštovan, dragocen, viden, voden ...

Če torej vse to človek poskuša doseči sam, mu ostaja le trud in napor, da bi z modrostjo, z znanjem in spretnostjo nekam prišel. Ob tem neizbežno spozna, da vse doseženo lahko prej ali slej le zapusti v delež človeku, ki se ni trudil zato; tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi torej človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?

To je mišljenje mnogih izgubljenih sirot današnjega sveta. Ljudi, ki nimajo Očeta, ki Ga še niso spoznali ali pa jim je bil ta Oče predstavljen s podobami, od katerih so logično odšli.
Na tolikih področjih se tako nadaljuje bitka človeka za rešitev svojega kratkega in krhkega življenja.

Da torej rezultatov našega dela ne bi prejeli tisti, ki se za to niso trudili, velikokrat zgradimo okrog sebe in svoje lastnine močne zidove obramb, visoke kašče, v katere spravljamo svoje žito in dobrine, svoje dosežke, modrost, znanje, svoje odnose, sanje in rane. Tako kmalu nič več in nihče več ni dovolj dober, da bi z njim delili življenje, bližino in ranljivost.

Kajti prav v ranljivosti drugi poje tvoje žito, se nahrani tudi s tvojo modrostjo, tudi ob tvojem kruhu odnosa. Potrebujemo se in za to smo si dani. Pravzaprav so žito prav naši odnosi, dani, da se z njimi hranimo in ne da jih zapremo v nedostopne kašče, kjer vlada hladnost, oddaljenost in varna distanca, ki preprečuje, da bi drug drugemu postali hrana.

Kristus sam nam kaže to novo pot. On sam je tisto Žito, ki ni ostalo varno v kašči odnosa s svojim Očetom, temveč je sestopil in se spustil v človeške odnose. Postal je naša hrana: "To je moje telo, ki se daje za vas".
Postane Kruh, ki nosi življenje. Pusti se narediti bližnji, ranljiv, pusti se zlomiti, razdrobiti, celo vreči po tleh. Pusti se našim grešnim rokam, da bi tudi nam pokazal, kako je vse naše bogastvo prav v tem, da se pustimo preoblikovati v hrano za svoje prijatelje. V tisto hrano, ki jo nekdo hvaležno vzame in ceni, morda pa v nespoštovanju rani, v vsakem primeru pa to hrano poje. Kruh je za pojest in ne za gledat.

Uči nas torej, da postanemo bogati v deljenju, v dajanju. Da postanemo daritev svojih lastnih teles in življenj in si tako postanemo bližnji. Bližina je nevarna, toda potrebujemo jo. Kašč z visokimi zidovi oddaljenih in sterilnih odnosov, v katerih "za vsak slučaj" nekdo hrani nekaj svojega za vrsto let, je že preveč. Odnosov, kjer vsak gleda samo na to, kako ne bo sam ranjen in kako lahko skrije nekaj "svojega", je dovolj.

Manjka pa odnosov, ki bi jih živeli kot blagoslov. Kot deljenje. Kot hrana, ki se daje. Prav tam namreč, kjer spoznamo, da nas drugi razjezi in zaboli, moramo tudi sami zrasti in ne oditi. Prav tam v rani smo poklicani sebe spoznati kot dar, kot žito, nam zaupano, da postane kruh za druge. Daritev pa se lahko zgodi samo v bližnjih odnosih in ne v daljnih. Tam, kjer ti drugi pride blizu. Tako blizu, da tudi zaboli. Tam se šele začenja prava ljubezen. Tam naše življenje in naši odnosi vstopajo v peč, da postanejo užiten kruh.

Kako pomembno je torej vstopiti to nedeljo in vse dni v Pavlovo pismo Kološanom, kjer je poudarjeno naše bistvo.

Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. To je naše bogastvo pred Bogom - življenje v Kristusu, njegovem Sinu. On je naše edino bogastvo, saj nas je prišel odkupit iz življenja brez Odnosa, v katerem je resnično vse prazno, absurdno in nečimrno, ter nas v Sinu popeljal v polnost ljubečega odnosa, kjer se Oče daje Sinu, Sin Očetu in kjer vse povezuje Sveti Duh. To je Ljubezen in v to Ljubezen smo s krstom vključeni. Večjega bogastva si človek preprosto ne more zamisliti ali okušati.

Ko pa se enkrat spoznamo v tej Ljubezni, preprosto ne moremo več biti ogroženi in se posledično tudi ne drug pred drugim skriti v lastne kašče samozadostnosti, užaljenosti ali premoči. Karkoli smo prejeli, je dar in ni iz nas, zato ne pripadamo več sebi, ampak Njemu, ki nas je poiskal in odkupil. Da bi ponovno živeli kot ljubljeni in se kot taki izročili v roke grešnikom. Te roke bodo tudi ranile, tudi zdrobile, kakor to naredijo zobje, in vendar bodo tudi ali prav takrat lahko okušale dobroto Kruha!

To je naša svoboda! To je naše poslanstvo! To je naš privilegij!




sobota, 20. julij 2019

Srce, ki pogosti s tem, da sprejme

16. navadna nedelja

Tako v prvem berilu kot v evangeliju smo priča Gospodovega obiskanja ter človekovega sprejema. Gospod prihaja kot presenečenje. Ne Abraham ne sestri iz Betanije ga nista pričakovali. Vsak Jezusov obisk je pravzaprav presenečenje, v katerem nam, kot odkrijemo v obeh primerih, Gospod želi nekaj podariti.

Abraham, Marta in Marija. Vsem trem je skupna budnost in čuječnost. Nenapovedane goste so pripravljeni sprejeti in pogostiti ter ob tem zamenjati svoje načrt. Načini, kako to izpeljejo, pa so tako zelo različni.

1) Abraham sedi pred vhodom v svoj šotor ob dnevni vročini. V teh dneh si zlahka lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Zadnja stvar, ki si jo takrat človek želi, je kakršnakoli"motnja".
Nasprotno pa Abraham, kljub vročini in letom, ob pogledu na tri može, ki se mu bližajo, hitro vstane, jim steče naproti ter se jim pokloni do tal. Izkaže jim torej veliko dobrodošlico, obenem pa pokaže, kako je bilo njegovo srce nenehno budno. V dolgih letih čakanja na Gospodovo obljubo in po tem, ko jo je nekajkrat sam poskušal "izpolniti", postopoma postane poslušen, potrpežljiv, zelo pozoren, čuječ in pripravljen. 

Abraham tudi pokaže, kako je zmožen simbolnega pogleda. V treh možeh ne vidi zgolj može, ki so po vrhu še tuji, temveč v njih zagleda občestvo, vidi ljubeč odnos in tako prepozna Gospoda. Ker gleda simbolno, dovoli, da mu vsaka stvar pokaže še na nekaj globljega.

Abraham tudi sprejme Gospoda v veliki zastonjskosti. Da mu kolače iz najboljše moke, lepo in mlado tele, nato pa jih pusti oditi.

Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. 

Od njih ne pričakuje ničesar, le zastonjsko želi ljubiti s tem, ko razsipno povečuje jedi in dejanja, s katerimi izraža svojo naklonjenost in ljubezen do Gospoda.

In nenazadnje se Abraham zna ustaviti. Za razliko od Marte, ki kar ni zmogla sestopiti iz svojega protagonizma, Abraham vendarle po tem, ko vse postreže, obstoji pred njimi v senci, medtem ko oni jejo. Stoji, zre in posluša. Zato lahko prejme Besedo, ki v sebi nosi izpolnitev dolgoletne obljube: "Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja ena Sara bo imela sina." 
Gospod je vselej zvest in izrečene obljube tudi izpolni.

2) V evangeliju pa srečamo Marto, ki sicer prepozna Gospodovo obiskanje, toda vse preveč je še nje same. Gospod sicer pride in sede v njeno hišo, toda Marta ne neha z dokazovanjem lastnih sposobnosti. Zelo je še v skrbeh zase in za svoje ime, zato dela vse, da bi pred Gospodom izpadla dobra, pridna, sposobna, skratka zaslužna. Ob tem se niti zaveda ne, kako resnično srečanje polzi mimo nje. Besedo sicer sliši, toda preveč je še v njenem srcu lastnih besed, da bi se zgodilo srečanje.

Gospod prihaja v naša srca za to, da bi imel sogovornika! On ne potrebuje naših daritev, ne potrebuje dokazovanja pridnosti in nabiranja točk, ne potrebuje gospodarjev, ki vse znajo sami in se želijo od Njega le še diplomo s pohvalo! Ne, On si želi ljudi, ki so se že osvobodili samih sebe in so zato odprti za dar, ki jih je obiskal.

3) Marija je tako od vseh treh tista, ki si izvoli najboljši del. Ne čuti se nekdo, ki bi moral Gospoda "odplačati" ali "kupiti", ne čuti se gospodarica in lastnica svojega življenja in imetja, temveč ostaja hči. Zato ji tega dela ne more vzeti nihče. Ostaja namreč tista, ki išče odnos, ker ve, da je v Njem vse njeno bogastvo.
Tudi ona se kakor Marta in Abraham obiska Gospoda silno razveseli, postreže pa mu preprosto s svojo navzočnostjo. S svojo majhnostjo in potrebnostjo, ko v Jezusu prepozna Besedo, ki jo je prišla ljubiti. Kdor pa želi ljubiti, srčno išče nekoga, ki je to ljubezen pripravljen sprejeti. Ne kupiti, ampak preprosto sprejeti. S svojim praznim naročjem, s svojim srcem in s svojim molkom. Da bi lahko spregovorila Beseda. Marija se torej usede k nogam prestola modrosti in izbere del odrešenih, katerih bistvo je v hvaležnem sprejemanju vsega, kar Gospod dela zanje.

In tam, pri nogah večne Ljubezni, ki se razliva v nas, da nas napolni in nahrani, že postajamo apostoli na nogah, ki so kakor Pavel poslani v ta svet, da bi vsakega človeka postregli ter napolnili s to, pri nogah prejeto Modrostjo, ter tako tudi njega napravili popolnega v Kristusu.



sobota, 13. julij 2019

Najdeni, ljubljeni in zato kreativni

15. navadna nedelja

Kolikokrat še vedno sami poskušamo priplezati do Boga, ki ga kakor nedosegljiv ideal postavljamo visoko v oblake. Pri tem se mučimo, trudimo in delamo neverjetne reči, da bi vsaj malo dosegli Ljubezen, s tem pa ostajamo neizogibno razočarani in prazni ob spoznanju, da je ta "ideal Boga" predaleč od naše realnosti in da sami ne moremo do nebes.

"Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo (Besedo) prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?"

Toda že Izraelci v stari zavezi spoznavajo, kako ni človek tisti, ki se mora povzdigniti do neba in ne preplavati morja, saj je Beseda sama prišla k njemu. Gospod sam se sklanja k njim in jih dosega s svojo Besedo, jo polaga v njihova usta in v srce, da bi jo lahko slišali in ji sledili.

Koliko bolj to velja za nas kristjane, ki smo oblečeni v Kristusa - Besedo samo, ki je sestopila v našo človeško naravo, jo prevzela nase ter ji vrnila dostojanstvo Boga. Nismo mi splezali do Njega, ampak je On sestopil, da bi našel človeka, od greha slečenega, ranjenega, oropanega in napol mrtvega v jarku ter ga oblekel s samim seboj, s svojo Božjo naravo in Očetovim sijajem.

Ta Božji sestop Sina, s krvjo katerega je Oče, kakor piše Pavel Kološanom, hotel spraviti s seboj vse stvarstvo in pomiriti, kar je na zemlji in kar je v nebesih, lahko čudovito zremo v evangeliju.

Pripoved o usmiljenem Samarijanu je dejansko pripoved o Sinu, ki se z Nebeškega Jeruzalema spusti v ranjeno Jeriho človeštva. Jeriha je tudi geografsko precej niže od Jeruzalema in leži pod gladino morja, zato predstavlja ta "jarek", v katerega je padel človek po grehu. Pod gladino morja, kjer ni več dihanja, ni več odnosov, ni več občestva. Sam je. Ker so ga razbojniki slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Točno to namreč z nami naredi greh. Skušnjava nas najprej priteguje in obljublja, ko ji privolimo pa se spremeni v greh, ki nas sleče, pretepe, pusti napol mrtve in odide. Tako človek ostane sam in nesposoben odrešitve, v jarku bolečine in ran.

Potreben je Sin. Tisti, ki je imel vse in je lahko svobodno zapustil vse, da bi človek ponovno prejel slavo. On je torej Samarijan, ki se naredi bližnjega, izliva olja in vina na rano človeka, ga obvezuje in ga preko Cerkve, ki jo v priliki ponazarja gostilna, usposablja za življenje odrešenih. Za življenje na nogah in v občestvu z drugimi.

Šele ko spoznamo, da je On sestopil do nas in nas ponovno oblekel v Ljubezen, lahko tudi sami neogroženo postajamo bližnji drugim in jih iz osamljenosti ter ždenja v jarku vračamo v lepoto življenja na poti. To je naša poklicanost!

Da sprejmemo dar Ljubezni, ki nas je obiskala ter se nehamo naprezati z dokazovanjem svoje pridnosti, svojega "prav", svojih naporov, ampak hvaležno sprejmemo čisti in nezasluženi dar Sina, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno. Tudi mi. Da bi živeli v svobodi ljubljenih in kot taki upali postajati bližnji tudi drugim, ki so še v jarku.

Največja nevarnost kristjanov je namreč prav ta, da iz Sina, ki se je s sestopom naredil eno z nami ter  nam vrnil Očeta, proizvajamo idejo o oddaljenem in strogem Bogu, ki kakor levit in duhovnik odhaja po drugi strani naših življenj mimo in se za nas ne meni. Preveč se mu mudi naprej in preveč je čist, da bi se "umazal" s človekom. Kako nevarno je tako mišljenje in koliko ga je še med nami! Toda to je ravno nasprotno naši veri!

Naj bodo zato ti poletni dnevi toliko lepša priložnost, da se odpremo in dovolimo, da nas obišče Milost. Da srečamo Sina, ki je v nas in ki je prvi postal eno z nami, da bi tako nobene preizkušnje, nobene težke ali lepe situacije ne živeli več kot posamezniki, ampak kot sinovi, ki so ljubljeni in zato kreativni! Kot taki pa lahko gremo v svet, izmučen hladnih levitov ter prinesemo toplino Samarijana!



sobota, 15. junij 2019

Pridi, Modorst!

Sveta Trojica
Prg 8, 22-31; Rim 5, 1-5; Jn 16, 12-15

Še dobro, da je Sveta Trojica taka skrivnost, da je ne moremo zares razumeti. Lahko jo namreč le sprejmemo.
Sprejmemo, da smo opravičeni iz vere in da se nam je tudi po čisti veri odprl dostop do te milosti, da smo v to Trojico vsi potopljeni.

Krščeni smo, potopljeni v ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Postavljeni sredi njihove medsebojne ljubezni, da bi bili tudi sami, če dovolimo, prežeti s to isto ljubeznijo, ki si želi skozi nas ljubiti tudi druge.

V tej Trojici pravi apostol Pavel, tudi stiske dobijo nov pomen. Z njimi se lahko celo ponašamo, saj objete in potopljene v odnos, pridobivajo nov pomen. Rodijo potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje, ki je sad ljubezni, izlite v naša srca. 

Sveti Duh je v nas, po njem smo v Sinu, Sin je v Očetu, On v nas ... kot skok v osvežujoče morje, ki te zajame z vseh strani in napolni z veseljem in radostjo.

Ostajajo pa naše podobe Trojice in veličine našega novega življenja v Bogu čista skrivnost. Duh je, ki nam šepeče širokost in dolgost in visočino in globočino te Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 18-19) in vendar ne preostane drugega kot ponižna hvaležnost, da smo del te milosti.

Lahko pa prosimo za dar Svetega Duha, ki edini uvaja v vso resnico. Toliko kolikor zmoremo nositi. Postopoma nas uvaja, kakor dobra mati in oče, ki otroka ne učita vsega hkrati, ampak postopoma, kolikor zmore sprejeti.

On, Sveti Duh, zajema iz tega, kar je od Sina in od Očeta in nam oznanja. 
Zajema polnost ljubezni in to kar vidi med Sinom in Očetom, oznanja nam. Kako lepo bi bilo v sebi samo prisluhniti resnici, da smo potopljeni v odnos, objeti in že odrešeni.

Modrost sama, Božja ljubljenka, zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja in je nastala še preden so bile utrjene gore, se je igrala na zemeljskem krogu in našla največje veselje prav pri človeških otrocih.
Morda pa je prišel čas, da sprejmemo to modrost, ki se ne neha igrati in obiskovati naših življenj.

Kajti morju je Bog začrtal meje, ki naj jih ne prestopi, ljubezen pa prestopi vsako mejo nemogočega. Ker ljubi. Iz spoštovanja se ustavi le pri zaprtih vratih človeškega srca. Po krstu je že v naših srcih, toda tolikokrat Duhu ne pustimo, da bi govoril, da bi ljubil, da bi iz našega srca prehajal notri in ven.

Ostaja naš notranji ujetnik, in vendar ne odide. Ostaja tam in vpije: "Aba, oče!" Da bi nas prebudil in spomnil na veličino našega bivanja, da bi tudi sami sprejeli to, kar nam prinaša, ko zajema iz polnosti bogastva odnosa med Očetom in Sinom. Da bi tudi sami odprli vrata in dovolili, da ta Božja ljubezen posije skozi nas na druge.

Modrost, ti Božja ljubljenka, ostajaj z nami in se še naprej veseli pri človeških otrocih, da bo zemeljski krog vedno bolj naseljen z ljudmi, sijočimi od spoznanja ljubljenosti, vedno bolj poln ljudi, sposobnih ljubiti in živeti odnose po Duhu, ki zajema iz Očeta in Sina.


četrtek, 06. junij 2019

Velika Božja dela

Binkošti

Apd2, 1-11; Rim 8, 8-17; Jn 20,19-23

In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11).

1) Kako močne in resnične so besede apostola Pavla Rimljanom in kako premalo jih živimo, kajti vse prevečkrat se pustimo določati "genom", zgodovini, ranam, preteklosti, navadam. Pozabljamo pa, da je po krstu v nas Duh, ki vsak trenutek dela novo. Duh življenja, Duh moči, Duh Tolažnik, Duh, ki obuja od mrtvih! In če je Kristusa obudil od mrtvih, kako ne bi nam vsak dan odprl vrata v novost življenja? S Svetim Duhom ni več slepih ulic in ni več razlogov za našo mrtvost! Kajti On obuja!

2) Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani, v kateri so na binkoštni dan zbrani skupaj z Marijo in ženami. Lepo je torej videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas našel in okrepil. On se vrača k nam in nas išče.
In On tudi odpira vrata. Ne mi, ampak On.

Prvič so vrata iz strahu pred Judi ne le zaprta, ampak zaklenjena. Strah zaklepa in Gospod ta vrata odpira tako, da nas poišče v strahu. Točno tam vstopa in pokaže tisto, kar nas najbolj straši - roke in stran, ki so bile zaznamovane od žebljev smrti. Bile so torej ranjene. Vseh je strah ran in smrti, ker govori o tem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Tega se v življenju bojimo, zato večkrat ne upamo pogledati realnosti, ki je zaznamovana s temi "ranami". Gospod pa se da prepoznati prav po tistem, "kar ni šlo tako, kot bi moralo iti" in učencem pokaže roke in stran ter izreče: "Mir vam bodi!" 
Njegov mir se namreč rojeva v zavedanju, da je Kristus za vedno preoblikoval vse.

Drugič so ista vrata zaprta na binkoštni dan. Tokrat učenci niso več prestrašeni, kajti že so okusili, da je njihov Učitelj res Vstali. Najbrž je bila od navdušenja v marsikom tudi želja, da bi takoj stekel po svetu in vsem oznanil novico. Toda ostali so v mestu po naročilu Gospoda in dovolili, da je On sam pokazal "kdaj".
Modrost je znati počakati in dovoliti, da Bog sam pove "kdaj" naših življenj. Da On odpre vrata. Kajti ko On odpre, nihče ne more zapreti (prim. Raz 3,8), ko mi odpremo, jih zapre vsak najmanjši prepih.

3) In nenazadnje je pomemben način, kako Gospod pride. Načini resnično pripadajo Njegovi svobodi in ljubezni.
Iz apostolskih del vidimo, kako On rad izbira prihode v občestvo. Želi si vstopati takrat, ko so učenci zbrani skupaj. Enkrat iz strahu, drugič iz zbeganosti, tretjič po naročilu. V ta občestva vstopa Duh in deli vsakemu to, kar je potrebno za vse!

Nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.

Kolikokrat Bog dejansko prihaja in vstopa kakor droben šum, kakor rahel, tih šepet, ki pa se, ko ga človeško srce sprejme s svojim "da", spremeni v "vihar", v čudovite in lepe stvari, ki zajamejo ne le obiskanega, temveč tudi vse okrog njega. Marija je že v začetku sprejela ta droben "šum" angela in dovolila, da je "vihar" Božjega življenja zajel cel svet. Sobica na Sionu, kjer so se zadrževali je bila majhna in vendar je šum, ki je nastal tam, zajel cel svet.

Bog prihaja, da nas napolni s svojo milino in navzočnostjo, da zajame in napolni vso hišo, vse naše življenje in bitje, ter nas vžge za Gospoda. Zato plameni.

Lepa pa je tudi podoba jezikov, ki so bili dani apostolom, da bi vsakemu lahko spregovorili na njemu lasten način. Apostolska dela govorijo, da so tedaj v Jeruzalemu prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 

Če so bili pobožni, so najverjetneje mislili, da vsaj nekaj o Bogu že vedo. Vsaj nekaj Njegovega jezika. In vendar doživijo presenečenje. Vsi iz sebe strmijo in se čudijo nad novim načinom Boga. Ko bi le tudi sami nehali zapirati Boga v majhne okvirčke naših idej in pustili, da nas preseneti!On je namreč orginalen, svež, mlad in vedno nov ter poln življenja, da bi tudi mi po Duhu okušali in živeli to isto svežino, mladost in polnost življenja!

Naj nas torej Sveti Duh pogosto pelje ven "iz sebe", v novost, ki je ne poznamo, da bi lahko prepoznavali in oznanjali velika Božja dela!


nedelja, 02. junij 2019

Oblečeni v sijaj

7. velikonočna nedelja

Današnji evangelij je poln Jezusovega hrepenenja, da bi bili vsi, od apostolov do tistih, ki bodo po njihovi besedi verovali, eno.

Podobno hrepenenje najdemo v knjigi Razodetja, kjer Duh in nevesta pravita: "Pridi!" Kakor spev zaročencev, ki hrepenita, da bi končno postala eno, tako je hrepenenje našega Boga. Tako zelo nas je žejen, da k svoji nevesti Cerkvi nenehno prihaja z glasom ženina: "Pridi!" Da bova končno eno ...

In kdor je žejen, naj pride. Kajti ljubezen je svobodna in ne more prisiliti nikogar. Toda kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Tistim, ki iščejo in hrepenijo, Gospod sam odpira vrelce življenja, ki nimajo konca.

Kakor torej ženin in nevesta svobodno in samostojno odgovorita drug drugemu, tako tudi Gospod čaka na svoboden in zvest odgovor našega srca: "Da, pridem kmalu." 

Nevesto na poročni dan krasi čudovita obleka, čista in bela. In prav to obleko želi Ženin podariti vsemu svojemu ljudstvu. Obleko dostojanstva, obleko sinovstva, obleko Božje slave.
Ta obleka je sešita iz ljubezni, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta in s kakršno Oče ljubi svoje otroke. Kajti ta ljubezen je ista.
Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

Še več. Jezus tukaj prvič in zadnjič uporabi besedo: "Hočem."

Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. 

Oblačilo veličastva je torej oblačilo ljubezni, ki nam jo je Sin prišel podariti.
S prvim grehom se je človek slekel Božjega veličastva in spoznal, da je nag. Brez oblačila ljubezni, brez oblačila dostojanstva, ogrožen in sam, zato se skrije (prim. 1 Mz 3) In od takrat krade, kolje, preganja, se skriva, trže svoja in od drugih oblačila.

Ob umoru Štefana beremo, kako so priče položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Slekli so oblačilo svojega dostojanstva, da bi umorili tistega, ki jih je spominjal na slavo Božje ljubezni. Samo On ve, k nogam kolikih današnjih Savlov tudi sami polagamo oblačila ljubezni ter ranimo, tekmujemo, izločamo, mažemo, morimo.

V ta greh vstopa Kristus z oblačilom Sina, bleščečim in nadvse belim (Mr 9,3) in pusti, da ga grešen človek zasramuje ter si razdeli njegova oblačila (Mt 27,35). Greh nas namreč prepriča, da si moramo vse ukrasti, pridobiti in vzeti, tudi za ceno umora. Sin, ki je prišel prav zato, da bi ta greh uničil, prvi sleče svoje vrhnje oblačilo ter se opaše v laneno platno sužnja in učencem umije noge (Jn 13,4). Da bi spoznali, kako je lepota ljubezni v služenju in darovanju. Tam namreč postajamo eno, tam postajamo resnično učenci in resnično bratje in sestre, en v drugem.

Potrebno je torej bilo, da je Sin pretrpel smrt, ki ga je slekla, ranila in ponižala ter jo s svojo Krvjo premagal. Kajti nemogoče je, da bi smrt imela v oblasti začetnika Življenja. Odprl nam je širok vhod v mesto Jeruzalem, v katerem smo prejeli bela oblačila, očiščena in oprana z Jagnjetovo krvjo (Raz 22,14). Blagor torej nam, ko jih bomo zares nosili in skladno z njimi živeli.

In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. 

Sin nam je prišel povedati Besedo življenja in veselja. Zato nam odpira uho, zato tolikokrat ozdravi gluhega človeka, zato psalmist vzklika: "Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, odprl pa si mi ušesa," (Ps 40,7) ter zato od samega začetka Gospod kliče Izraelskemu ljudstvu: "Poslušaj Gospoda!"

Toda ta Beseda, utelešena v Kristusu, je tako močna, tako nova, tako lepa, tako ljubeča in tako sijoča, da si nekateri pred njo morajo zatiskati ušesa in povzročati veliko hrupa, da bi jo "utišali".
Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 

In vendar navkljub vsem preganjanjem Beseda najde pot naprej, predvsem pa pot v srca ljudi, ki so dovolj majhna, čista in žejna, da slišijo in odprejo.

Kakor apostoli in žene, ki so skupaj pričakovali in klicali svoj "Pridi!" vse dokler Duh resnično ni prišel in sta z nevesto postala eno. Od tam naprej pa je samo še ena pot. Pot ljubezni, pot služenja, pot svobode in veselja nad tem, da smo oblečeni v bela oblačila Božje ljubezni, oprana v Jagnjetovi krvi.


nedelja, 19. maj 2019

Ljubite se, kakor ...

5. velikonočna nedelja

V drugem berilu je predstavljen naš cilj; sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 
Kristjanov pogled je usmerjen v to resničnost, ko bo vsa ljubezen dopolnjena in bo Bog vse v vsem. Kot Cerkev bomo takrat zasijali v vsej lepoti okrašene neveste, ki sreča svojega ženina.

Prav v moči tega pogleda in te vizije smo zato poklicani drugače živeti sedanji trenutek, ki nas nenehno kliče k pravi ljubezni. Tisti, ki bo ranjena. Kajti na tej zemlji je prava ljubezen vedno ranjena. Je tista, ki gre skozi mnoge stiske, da postane podobna Božjemu kraljestvu, kakor sta Pavel in Barnaba opogumljala kristjane. Ranjena pa je zato, ker se ob pravi ljubezni ne da ostati ravnodušen. Ob njej se je potrebno odločiti. In prava ljubezen mnoge vznemiri. Nekoč in danes.

Juda ob Ljubezni, ki ga negativno preseneti, ker ni po njegovih pričakovanjih slave in zmage, odide. Preveč se počuti izdanega od te ljubezni, da jo sklene tudi sam izdati in zatajiti. Kolikokrat se tudi mi ob pohujšljivi konkretnosti ljubezni, ki prosi za naše sestope iz okvirčkov zmedemo, prestrašimo, pobegnemo in zatajimo. Zato so v tistem Judovem srcu tudi naša srca in naša izdajstva.

Toda prav medtem ko človek izdaja Sina, Sin odgovarja: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem." Zakaj prav zdaj?

Juda pospešuje veliko noč, ko se bo dokončno razodela resnična Božja ljubezen, ki gre do konca. Ko človek izdaja ljubezen, dobi prava ljubezen priložnost, da preko stiskalnice pokaže, kaj je njena vsebina. Zdaj je lahko Bog pokazal, KAKO bo odrešil človeštvo. Pokaže način, s katerim hoče ljubiti. Do konca in brez naših zaslug. Bolj kot so ga okoliščine stiskale, močnejši koncentrat ljubezni je prihajal ven. Kakor tudi najčistejše oljčno olje pride šele, ko se olive stisnejo.

Kristus že postaja dokončna čista daritev, olje, ki teče za naše posvečenje. In Njegove besede naročila, naj se tudi mi ljubimo med seboj, KAKOR nas je tudi On ljubil, so že sad tega stiskanja. Že je bil izdan, že se je pričenjala stiskalnica in iz njegovih ust prihajajo še močnejše besede ljubezni:
"Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. "

Ne ljubite se kakorkoli, ampak kakor sem vas ljubil jaz. To pa je na velikonočni način.

S prihodom Svetega Duha smo bili vsi dokončno prežeti in prepojeni s to velikonočno ljubeznijo, ki se je prva dala za nas in nas posvetila ter usposobila, da postanemo njeni pričevalci.

Pavel in Barnaba sta to vzela zares. Pustila sta se tako prepojiti Kristusovi daritvi, njegovi ljubezni in Besedi, da sta sama postala ta živa Beseda in navzočnost Kristusa. Zato sta oznanjala, kamorkoli sta prišla. Prinašala sta življenje, ker sta bila polna življenja. Prinašala sta ljubezen, ker sta sama v svojem življenju izkusila Božjo ljubezen. Prinašala sta potrpežljivost, ker sta vedela, kako zelo je bil z njima potrpežljiv Gospod.

Tako močno sta se pustila osvojiti Kristusu, da se je čutil in videl že v njunem medosebnem odnosu. Njune besede preprosto niso mogle biti prazne, ker so bile nenehno potrjene z znamenji in čudeži, ki so v lepoti odnosa, ko so ljudje pripravljeni dati življenja drug za drugega. To je otipljivi evangelij in tega sta prinašala. Nič čudnega, da so ljudje kar tekli, da bi slišali in videli evangelij, medtem ko so se zavistni Judje, suhi in ne-pričevalni ujetniki črke, jezili in spletkarili zoper Pavla in Barnaba. Toda zaman, kajti Besede ne da okleniti. Ljubezen vedno najde pot.

Malo pred odlomkom, ki ga danes beremo v prvem berilu, so Pavla pretepli tako močno, da so bili prepričani, da je mrtev. Vendar se Pavel vrne živ in vrne se točno v njihova mesta ter nadaljuje z oznanjevanjem in utrjevanjem učencev. Če kdo, potem je Pavel lahko spodbujal, naj vztrajajo in naj se ne pustijo ustrahovati ogroženim individualistom. S krstom so bili namreč poklicani v občestvo svetih, ki so lepi, ker se ljubijo in ker dišijo po Vstalem ter so prav zato nepremagljivi.

Da pa sta se z Barnabom upala vrniti prav v Listro in Ikonij, od koder so ju že izgnali, pričuje, kako zelo sta apostola že umrla sebi in že živela v Kristusu. Apostola sta lahko prav zato, ker se ne bojita več zase in ne iščeta več svojega, temveč osvojena s Kristusovo ljubeznijo neustrašeno in prepričevalno posvečata življenje bratom.

Lepo je tudi videti, kako se med delom znata ustaviti in priporočiti Božji milosti ter izročiti vse, kar sta sejala. Tako nenehno ostajata v zavesti poslanosti in drži majhnih služabnikov. V Antiohiji pa zbereta vso Cerkev, da se skupaj veselijo vsega, kar je Bog storil za pogane po njima. Med njimi ni zavisti ali ljubosumja, temveč beremo o enem samem veselju in hvaležnosti za vse, kar Bog dela.

Prav s tem so prvi kristjani za ves svet postali živo znamenje nebeškega Jeruzalema, v katerega smo poklicani. Z bratstvom, s Cerkvijo, ki se veseli vsakega, z odnosi, kjer se bratje ljubijo in so pripravljeni dati življenje drug za drugega. In kjerkoli se to zgodi med nami, zadiši po vstajenju, zadiši po Kristusu, umrlem in vstalem, ki ga čakajo narodi.

Naj torej med nami nenehno diši!