Kralj, oblečen v Pastirja

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Kdo je kralj? Spontano bi rekli, da je kralj tisti, ki vlada. Ki je nad nekom in mu določa pot. To je zemeljski pogled kralja. Kdo pa je kralj po Božje? Tisti, ki služi, ki je pod nekom in mu umiva noge. To nam je razodel Sin. Je torej tisti, ki streže in daje, ne nekaj, kar bi imel preveč, ampak samega sebe. 

V evangeliju, ki opisuje poslednjo sodbo, kjer bodo ljudje prepoznani po dejanjih ljubezni, se Gospod, kralj vesoljstva, razkrije kot tisti, ki je v času zgodovine skrit v ubogih, potrebnih, žejnih, lačnih, golih, ponižanih, pozabljenih... Tam je Njegov randi z nami, tam nas čaka. Pri bosih nogah tolikih ljudi, ki čakajo, da jih nekdo prime z ljubeznijo, sliši s sočutjem in pospremi z usmiljenjem. Jezus pokaže, da je najbolj ljubljen prav takrat, ko znamo vstopiti v jezik drugega, ko ne čakamo, da ta drugi poišče naš jezik, ampak smemo mi biti tisti, ki se sklanjamo. Kakor oče k otroku. Vsak dan, kot nekaj najbolj normalnega. Nam pa je postalo normalno ukazovanje, nadvlada, trma in zaprtost. Ko vidimo lačnega, še bolj stisnemo svoj kos kruha k sebi, ko vidimo žejnega pozornosti, se še bolj obrnemo stran, ko zaznamo vpitje ubogih, se učiteljsko povzpnemo nad in povemo, da bi drug pa zdaj že moral biti na višjem nivoju.

In če drugega zagledamo v jarku, gremo raje naprej, da si slučajno ne bi umazali rok in pokvarili našega ravno dobro pripravljenega prostorja udobja in navideznega miru. Ne, Gospod nam razbija take podobe in nas kliče ven, drugam, k popolnoma drugačni drži, ki, kakor obljublja, ne bo ostala prezrta. Kliče nas k tihemu sklanjanju drug k drugemu, k tihemu tkanju odnosov, k tihemu poslušanju in spremljanju po poteh življenja, ki je včasih divje in nasilno, a prav zato odprto za luč. Tema nima moči nad lučjo, ampak to luč le še bolj poudari. 

Pa vendar, kako se sklanjat k drugemu, ko se včasih sami počutimo največji berači? Kako dati kos kruha, ko se ti zdi, da tebi zmanjkuje? Pot je samo ena. 

Se najprej sami pustiti ljubiti Kralju vesoljstva, ki se je razodel kot Dobri pastir, ki nas išče in ljubi, še več, razodel se je kot Jagnje, ki se je pustilo vzeti v naše grešne roke in umoriti. Da bi po rokah človeka ne prišlo samo zlo v svet, ampak tudi življenje. Roke človeštva ostajajo roke Kajna, ki se steguje proti Abelu, zato se Kristus sam spremeni v Jagnje in pusti, da roka, ki mori, obenem postaje roka, ki prejema življenje. Iztegnjena roka, ki v zameno za zločin, prejme odnos. Kajti pred Njim se bo uklonil sleherni sovražnik, tudi smrt. To nam je razodelo Jagnje. Zato je točno to Jagnje lahko pastir vseh nas, tisti, ki edini zna poiskati srce vsakega in mu prinesti življenje. Kajti dobri pastir da življenje za svoje ovce. 

Že v stari zavezi se je Bog po preroku Ezekijelu, ki ga beremo v prvem berilu, predstavil kot pastir, ki mu je mar za svoje ovce. Je tisti, ki prvi vidi, prvi sliši, tisti, ki prvi prepozna goloto, slepoto in gluhoto človeštva. Vidi našo zlomljenost in pride, vidi, da smo sušični in nas želi okrepit, vidi, da smo zgubljeni in obljublja, da bo On sam poiskal pot do nas in nas poklical iz vseh krajev, kamor nas je odneslo zlo, tema in vihar. Notranji ali zunanji, vseeno. Dejstvo je, da se je človek naučil v stiski skriti. Tudi pred Gospodom, ker mu ne zaupa več. In Gospod ne odneha. Išče, kliče, obvezuje, zdravi in varuje. Pase nas, kakor je prav. Lepo bi bilo vsak dan prebrati ta odlomek in se vsak dan vprašati, v votlino katerega strahu in dvoma smo se skrili. Vstopamo v čas adventa, čas pričakovanja Luči, ki je prišla v votlino. Hoče vstopiti v naše votline ter jih objeti s svetlobo Pastirja.

Ko dovoljkrat tudi sami doživimo izgubljenost in najdenost, polomljenost in obvezanost, bolezen in ozdravljenje, smrt in vstajenje ter okusimo, kako Gospod sam skrbi za nas, počasi počasi, milimeter za milimetrom, tudi sami postajamo pastirji, očetje in matere. 

Poslani k razkropljenim, k mladim, družinam, odraslim, starejšim, pozabljenim, bogatim in revnim, k ljudem tega časa, v konkretno zgodovino, da bi poiskali zmedene, s sočutjem obvezali ranjene, z razumevanjem ujeli tiste, ki jih je razgnal napačen nauk moralizma, ozdravili bolne z mentaliteto tega sveta ter obvarovali in krepili vse, kar je Gospod že lepega naredil v nas in med nami. 

To je naše poslanstvo, da se pustimo poiskati Gospodu, ljubiti tudi tam, kjer bi najraje pobegnili ter vstopiti v proces (pre)oblikovanja v pastirje, ki si upajo slišati krik ubogih in mu prisluhniti. Ki upajo stopiti v svet, k nogam ljudem in upajo zanje dati svoje življenje.

Oče ali gospodar?

 33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem “neki” je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem “nekem človeku” prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu “bogu”. Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je “neki človek”. Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: “Kaj pa ti praviš, kdo sem?”

Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem “trgoval”, kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.

Sveta modrost

 32. nedelja med letom

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko o 10 devicah, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Gre za drugo od treh prilik o pričakovanju Gospodove vrnitve (parousia). Ta prilika je namenjena predvsem Izraelcem, izvoljenemu ljudstvu, ki jim je bilo oznanjeno, da pride Mesija. Oni naj bi ga iskali in čakali s prižganimi svetilkami, ga ljubili z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, kakor so tudi ponavljali 3x na dan. In vendar so prav oni ostali brez olja vere ...

Svetilka je namreč odnos z Gospodom, živ in pristen, zato tudi svetel kakor luč. Ker je Gospod - Beseda edina luč na naši poti, je svetilka lahko samo naš odnos z Njim. Vseh deset devic je imelo svetilko, kar pomeni, da so vse imele živ odnos z Gospodom in so hrepenele po dokončni združitvi z njim, kar predstavlja svatba. 

In vendar je med njimi pomembna razlika, ki se pokaže ob težavah. Glavna težava je, da ženin zamuja. Ni ga takrat, ko so ga pričakovale, zato jih je zajel spanec. Vse, tudi modre. Ko se opolnoči zasliši vpitje, da prihaja ženin, device vstanejo in vzamejo luč. Toda luč pojenja, potrebno je olje, ki je simbol človekove budnosti, želje, skrbi za ta odnos, je simbol globine odnosa, ki ni samo čuten, ampak sloni na trezni veri. Pet je torej bilo globokih, modrih, ki so videle dlje, pet pa trenutnih, časnih, čutnih, ki so iskale takojšnjo potešitev v vsem. 

Lahko bi rekli, da se šele ob preizkušnjah, ko življenje preseneti kakor je presenetil ženin s svojo zamudo,  pokaže, koliko resnično gradimo na skalo, koliko resnično slonimo na Njem, ki je naša prava Luč, koliko pa na sebi in lastnih občutjih. Beseda, ki jo besedilo uporablja za modre device je ista kot jo Jezus uporabi za moža, ki je gradil na skalo (Mt 7, 24-27), kar pomeni, da je ta človek slonel na odnosu z Gospodom in slišano Besedo tudi živel, izpolnil. Modre device torej vodi vera, vodi ljubezen, ki ne sloni zgolj na trenutnem počutju, zato v življenju zmorejo doživeti svatbo, ki je pristno veselje.

Beseda za nespametne device pa je enaka besedi, ki se uporablja za moža, ki je gradil na pesku, torej za tistega, ki sloni na sebi in gradi na lastnem čutnem svetu, ki je tako nestabilen kot pesek. Dovolj je nepredvidljiv val in že se pesek umakne... Dovolj je napačen pogled in že smo užaljeni. Nespametne device so torej zgrajene na pesku, odvisne od lastnega počutja in čutnosti, zato jih zmanjka ravno takrat, ko življenje pokliče in zahteva ljubezen "izven urnika". To je takrat, ko ne gre po naše, takrat, ko smo poklicani nekaj narediti, pa se ne počutimo pripravljeni. Zato zamudijo čas svojega obiskanja. Podobne so Jeruzalemu, nad katerim Gospod joče, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja. 

Prilika je torej prvotno namenjena Judom, prvim, ki bi morali prepoznati prihod Mesije. Toda kolikokrat tudi sami slonimo na trenutnem počutju? Kolikokrat nas vodi strah in ne ljubezen, ki je to olje in gre onkraj strahu, onkraj simpatije, onkraj zgolj prijetnih čustev? 

Razlika je torej v tem ali živimo svoje življenje, ki je "pričakovanje ženina", utemeljeni v Odnos, v vero ali postavljeni na pesek lastnega počutja. Prvi doživijo v življenju veliko Božjih prihodov, veliko obiskanj ter veliko svatbenih dvoran tihega veselja, drugi pa doživijo veliko beganja, zapravljanja, veliko pehanja za to, da bi imeli, pa vendar se nikoli ne doživijo obiskane. Vedno so prazni, vedno pred zaprtimi vrati svatbe, ki je praznik Odnosa! Je praznik tistih, ki znajo sprejeti obiskanje milosti.

Naj nam bo ta Beseda torej spodbuda, da bi svoje življenje začeli živeti v teh treh dimenzijah:

- kot izhod (device so se odpravile na pot),
- kot pričakovanje (vedele so, da je cilj življenja srečanje)
- kot sprejetje Milosti, ki je vstop v svatbeno dvorano veselja.

To je modrost, o kateri beremo tudi v prvem berilu. Že sedi pri naših vratih, dobrohotno se prikaže vsem, ki po njej hrepenijo, še več, sama išče in prihaja naproti tistim, ki si je želijo. Modrost je ta Ženin. Ženin, ki nas povede skozi vrata v svatbeno dvorano, ker je On vrata, je pa tudi tista modrost, ki sedi pri vratih našega srca. In kdor odpre, vstopi in ga povabi na praznik večerje, na kateri mu On sam streže. Samega sebe. 

Naj tako naše življenje resnično postane evharistija, naj postane svatba ženina Kristusa in neveste Cerkve, svatba Odnosa. 

Blagor nam, ubogim beračem ljubezni

 Vsi sveti

Svetost je dajanje prostora Svetemu Duhu in ga puščati svobodnega v Njegovem delovanju. Dajanje prostora pa ni enostavno, ker pomeni, da moram nekaj svojega umakniti, utišati, dati na stran, postaviti pod vprašaj. Pomeni sprejeti Gosta. In postati gostitelj ni najbolj preprosto.

Ker je v nas nekaj, kar želi biti prvo, glavno, kar se želi pokazati in dokazati, ob tem pa potrebuje drugega, da to vidi, občuduje in da priznanje. To smo prevečkrat v preteklosti zamenjali za svetost in svetnike naredili za heroje, protagoniste, ki jim je uspelo navdušiti dovolj veliko število privržencev. In ker so prejeli dovolj "lajkov", ker so bili ljudem všeč in ker je dovolj ljudi govorilo dobro o njih, so postali sveti. Ne vem, če bi se Kristus strinjal...

Ko pogledamo evangelij, ki nam ga Cerkev daje ob današnjem prazniku, srečamo drugačno sceno.

Prvo že to, da Kristus ne uči v shodnici, ampak na gori, sredi ljudi, sredi življenja. Ker je svetost življenjska. Uči sede, kot tisti, ki ima oblast in tistim, ki to želijo. Nikogar ne primora. In nenazadnje Njegove besede presenetijo, ker blagruje nenavadne reči.

Blagor ubogim, lačnim in žejnim, žalostnim, preganjanim zaradi pravice, zasramovanim ...Kar 5 blagrov se nanaša na stanje, ko manjka kakšna ključna človekova potreba. In vendar tam Gospod blagruje in napoveduje polnost. Zdržati "prazen prostor", "neizpolnjeno hrepenenje", "neizpolnjeno potrebo" ne da bi si sami "vzeli pravico", je svetost. Ker daje prednost Bogu v zavesti, da On pozna čase in trenutke...

V tem pa ohraniti srce, ki kljub pomanjkanju, ostane upajoče, ker ve, da je to stanje potrebno, da se notranji prostor razširi in pripravi, da bo lahko prejel že pripravljene darove. 

Štiri blagri so zato namenjeni drži srca, ki upa in ljubi: Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu, miroljubnim.

Ko nam kaj manjka, smo v nevarnosti, da bi zagrabili sami, stopili v držo glavnih in začeli izvajati pravico sami. Ko pa človek izvaja pravico po svoje, vedno naredi krivico. Ker vidi popačeno. Zato je blagrovano srce, ki zmore ohranjati držo Boga, usmiljenega, krotkega, čistega in miroljubnega. 

In kaj je tisto, kar Kristus sam obljublja, ko damo prednost Njemu, njegovemu načinu in ne svojemu? Nebeško kraljestvo, potolaženost, nasičenost, veliko plačilo, posedovanje dežele, usmiljenje, gledanje Boga samega in privilegij, da se bomo spoznali kot Božji otroci. 

Že sedaj smo, kakor nas spominja apostol Janez v svojem pismu. Smo Božji otroci, vendar se učimo živeti skladno s to resnico vse življenje. Takrat pa, ko ga bomo gledali, kakršen je, bomo tudi sami spoznani v ljubezni. To je naše upanje in ta cilj moramo imeti pred seboj, da lahko drugače gledamo in živimo sedanjost. 

V knjigi razodetja nam Janez še dodatno odstira vizijo nebeškega Jeruzalema, v katerem bomo vsi združeni in nosili bela oblačila s palmovimi vejami. Grška beseda za oblačilo (gr. stolḗ), je točno tista beseda, ki je uporabljena tudi za oblačilo angela, ki ženam naznani Kristusovo vstajenje (Mr 16,5) in ista beseda, ki je uporabljena za oblačilo, s katerim Oče ukaže obleči izgubljenega in vrnjenega sina (Lk 15,22). 

To belo, dolgo in svečano oblačilo, ki so ga na Vzhodu uporabljali samo imenitni ljudje, je Gospod namenil nam, ubogim beračem ljubezni. Ker je On ta ljubezen in ker je to oblačilo Njegovo!

Ne moremo si ga sami prislužiti, tudi ne pobeliti, ampak je to enkrat za vselej storil Kristus sam, ko je daroval samega sebe in naša grešna oblačila opral v svoji krvi, v krvi Jagnjeta, ki dela vse novo in vse čisto (Raz 7,14). V moči Svetega Duha je to oblačilo lahko vedno na nas, vedno del nas. S tem svečanim oblačilom hodimo po tej zemlji, ki še ni raj, zato so preganjanja, nasprotovanja, je lakota zaradi pomanjkanja pravičnosti in blagor tistemu, ki pred tem ne zatisne ušes in oči, ampak upa dvigniti glas, upa bojevati mirni boj, upa pokazati, da se da tudi po drugačni poti!

To je naš boj, to je naše pričevanje. Zato imajo sveti palmovo vejo, kajti prišli so iz velike stiske. Kdorkoli je živ, pozna tudi stisko. Včasih zares veliko. Toda blagor tistemu, ki v stiski ostane "berač Boga", ostane tisti, ki se ne zadovolji sam, ki si ne zapre ušes in srca, temveč ostane potreben Duha, potreben Ljubezni, ostane krotak sprejemnik in nato delivec. 

Takih svetnikov si želi Oče, takih, ki ga častijo s svojim življenjem in postajajo pričevalci. Grška beseda za pričevalca, je mučenec. Morda je današnje mučeništvo prav v tem, da znamo živeti kot ljudje, ki vidijo Cilj, ki vidijo Jagnje, žrtvovano, a stoječe na prestolu, kot ljudje, ki vidijo zase pripravljen prostor v občestvu svetih in zato ne postanejo volkovi, nasilni, glasni in rjoveči, temveč ostajamo jagnjeta sredi teh glasnih volkov, ostajamo berači njegove Ljubezni. 

Blagor nam ...

Kako živeti evharistijo?

 29. nedelja med letom

V preroku Izaiju ponovno beremo o Božji izvolitvi človeštva. Človek je Bogu dragocen, poklical ga je po imenu, ga prijel za desnico in ga odlikoval, še preden ga je človek zares spoznal in ne da bi mu za to milost lahko kaj dal. Le sprejme jo lahko, smo brali prejšnjo nedeljo.

To je Božja odločitev ljubezni, namenjena zares čisto vsakemu. Ta Ljubezen se sklanja, vabi, kliče in išče, da bi napolnila svojo svatovsko dvorano, kajti ljubezen se želi veseliti s tistimi, ki so njeni. Bog se želi veseliti s človeštvom, se z njim poročiti v Sinu in za vedno poskrbeti za svoje otroke. 

Berila in evangeliji pa nam iz nedelje v nedeljo predstavljajo dramatične odgovore, ki si jih človek izmišlja v svoji ranjenosti. Evangelij še dalje razodeva pokvarjeno miselnost farizejev in herodovcev, ki jih Jezusovo razodetje Očetove ljubezni, ki gre onkraj okvirov in shem tako močno vznemirja, da iščejo možnosti njegove eliminacije. Farizeji in herodovci, ki so veljali za zaprisežene nasprotnike, se tako zelo pustijo zasesti zlu, da naenkrat postanejo zavezniki. V Jezusu najdejo skupnega sovražnika, ki jih zbliža. V tem se že nakazuje drama velike noči, poslanstvo Sina, ki mora dati sebe, da bi Božja in človeška narava lahko postali zaveznici.

Načrtujejo torej, kako bi Jezusa ujeli v besedi, kar dobesedno pomeni, da so ga želeli "spraviti v past preko ene besede". Iz njega so želeli izvabiti nekaj, kar se ne sme reči, nekaj, kar bi mu povzročilo težave z rimsko oblastjo in kar bi ga spravilo v konflikt z množico. 

Oblekli so zloben namen, ki se kaže že v njihovem načinu. Ne pridejo namreč sami - hinavci težko gledajo v oči - temveč pošljejo svoje učence, ki Jezusa skušajo. Začnejo z laskanjem. Kar dvakrat poudarijo in podčrtajo  Jezusovo avtoriteto učenja: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot." S takim uvodom spomnijo na Nikodema, ki se je Učitelju približal s podobno držo tistega, ki že vse ve, čeprav se kmalu izkaže, da mu je resnica prikrita. 

Pred Jezusa postavijo vprašanje davka, vprašanje spoštovanja rimske oblasti, ki so jo farizeji sovražili, herodovci pa so z njo sodelovali. Karkoli bi torej Jezus odgovoril, bi nekoga razjezil. 

In Jezus spregovori. Jasno, odločno, skoraj jezno: "Kaj me preizkušate, hinavci?" 
Nič ne izbira besed. Jezus uporabi besedo skušati (gr. peirάzo), ki je uporabljena že v Mt 4,3 za satana, ki skuša Jezusa. S tem razkrinka namene njihovih src, ki ga ne sprašujejo zaradi zanimanja in želje po spreobrnjenju, temveč, da bi mu storili hudo. 

Na njihovo vprašanje odgovori s proti - vprašanjem. In vključi izpraševalce, ki mu dajo kovanec z vtisnjeno cesarjevo glavo. Nato Jezus, kakor tolikokrat prej in potem, pokaže nepričakovano tretjo pot. Odgovor, ki preseneti in pusti nasprotnike odprtih ust in brez besed. Lahko se spomnimo, kolikokrat je  tudi učence z odgovorom tako presenetil, da "se ga niso upali več ničesar vprašati". 

Jezus pokaže na Božjo modrost, ki ne more biti ujeta. Vedno najde tretjo pot, ki je človek, zaprt v svojo ozko misel izključevanja v smislu "ali to ali ono", ne more videti in nanjo še pomisli ne. Samo Bog lahko združi, kar je nezdružljivo. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega." 

S tem vrne zdravo avtonomijo tako političnemu sistemu kakor veri. Sporoči pa še nekaj veliko globljega. Cesarji so dali tiskati svojo podobo na kovance, na predmet, saj je njihova moč slonela na "popredmetenju drugih", na gospodovanju, ki je uporabljalo manjše ter se z grobostjo postavljalo "nad". 

"Med vami pa naj ne bo tako", reče Jezus svojim učencem ter pokaže, kako je služenje in daritev iz ljubezni najvišja oblika dostojanstva, ki jo človek lahko prejme in živi. S tem pokaže, da je v človeško srce vtisnjena ne cesarjeva podoba, temveč Božja podoba, podoba Očeta, ki daje sebe vsega. Ustvarjeni smo po Njegovi podobi, zato je v našem obličju skrito obličje Očeta in je naše srce mirno samo, ko se daje. In nihče nam ne more vzeti tega privilegija ljubezni, nihče zmanjšati dostojanstva, ki nam ga je izročil Božji sin.
Jezus glasno in očitno pokaže, kako se človek ne more kupovati ali prodajati za denar in četudi se je to zgodilo Njemu samemu in se dogaja tolikim današnjim bratom in sestram po svetu, ki so sužnji trgovine z ljudmi in krivične ekonomije ter politike, se s tem ne da izbrisati Božje podobe in dostojanstva, ki je zapisana v nas. 

Ko so Jezusa prodali za 30 srebrnikov, namreč ni nehal biti Božji sin, ni se začel obnašati kakor predmet, temveč je ostal svoboden, četudi v verigah grešnega človeštva. Svoboden pa pomeni tisti, ki je ohranil zavest resnice o sebi in zato ljubil. Enako spodbuja nas. 

Krivice so in se bodo dogajale, sistem bo poskušal človeka prestaviti na nivo tržnega blaga in ga uporabiti za denar in dobiček, vendar smo sredi tega sveta poklicani ostajati sinovi in hčere, svobodni, izvoljeni in ljubljeni. Občestvo odrešenih, ki se sme veseliti drugega, se sme veseliti brata in sme živeti to, kar naša vera je - občestvo Cerkve, občestvo odrešenih in pravičnejšo ekonomijo, ki ne zatira manjšega. 

Pavel, Silvan in Timotej v pismu Tesaloniški Cerkvi pokažejo prav veličino tega, kaj pomeni biti Cerkev. Četudi fizično narazen, četudi ponovno blokirani in omejeni pri gibanju ter obhajanju zakramentov, pa vendar ostajamo povezana Cerkev, poklicana, da se zahvaljuje drug za drugega. In ni res, da pride maša v dnevno sobo preko spleta, FB, RTV ali radia. Ne, premalo je to. Tudi ni maša evharistija v pravem pomenu (Cerkev z Glavo in Telesom združena ob oltarju), ko duhovnik mašuje sam. 

Lahko pa živimo evharistijo v naši dnevni, ko začnemo zares živeti kot odrešeni, ko se dojemamo kot del velikega telesa Cerkve, ki je Kristusovo telo. In četudi se ne da obhajati evharistije, jo sedaj živimo. Ko znamo vsak dan in drug drugega z ljubeznijo vzeti, blagosloviti, sprejeti razlomljenost in se podariti. Karkoli delamo na ta način, živimo liturgijo, kar je naša identiteta.

Evharistija se torej zgodi, ko končno dojamemo, da je Kristus sredi med nami, da smo kristjani s svojo konkretno telesnostjo Njegovo telo in da smo mi sami zakrament evharistije temu svetu, poslani, da bi svetu vrnili življenje.
Postanimo torej tisti, ki se ljubijo med seboj in tako bomo mi sami nenehna evharistična daritev. Ob pravem času pa bomo lahko ponovno vsi zbrani skupaj ob oltarju in se okrepili v zavesti tega, kar v resnično smo - Njegovo Telo za življenje sveta. 

Lepota naše vere

 28. nedelja med letom

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical. 

Da bi videli, okusili in doumeli, kako lepa je naša vera in kako zelo nas Gospod ljubi ter kliče k sebi zato, da bi bili deležni istega življenja, istega veselja in iste ljubezni, ki je tudi med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.

Tako preprosto se zdi, ker je že vse Gospod pripravil, ljudje pa tako radi zapletemo s svojo grešno naravo. Že po preroku Izaiju Bog kliče svojemu ljudstvu, da je zanj pripravljena gostija z okusnimi jedmi in prečiščenimi žlahtnimi vini ter obljublja, da bo na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode; za vselej bo uničil smrt.

Vse to je napoved Kristusovega prihoda in gostije, ki jo bo On sam pripravil s svojim Telesom in Krvjo. Prav tam na Kalvariji, tej sveti gori, je s svojo smrtjo za večno uničil našo smrt ter odprl prehod k Očetu. Zagrinjalo v templju, ki je ločevalo prostor Presvetega od svetega, se je pretrgalo na dvoje. Zagrinjalo, ki je zagrinjalo vsa ljudstva in pokrivalo vse narode, ter preprečevalo dostop. Oče ga torej pretrga, od zgoraj navzdol, kajti v Sinu ponovno prejme svoje izgubljene otroke. To je njegova ljubeča odločitev in izvolitev.

Kaj lahko naredi človek? Samo ponižno zre in hvaležno sprejme ta milostni dar poklica in izvolitve. Gostija je pripravljena, svatje so povabljeni. V evangeliju se ta podoba Božjega hrepenenja, ki kakor ženin hrepeni po nevesti, še poglobi.
Jezus v priliki opisuje Nebeško kraljestvo kakor svatbo, ki jo kralj prireja svojemu sinu. Gre torej za Očeta, ki je po blagohotnem sklepu pripravil svatbeno dvorano, da bi se človek in Bog lahko združila, tesneje kakor pred grehom, saj ženin in nevesta nista več en poleg drugega, temveč postaneta eno telo. Če je torej Sin ženin, potem smo svatje mi, njegova Cerkev. Povabljeni, da sprejmemo deleženost Njegovega življenja. Povabljeni, da sprejmemo vabilo ter stopimo v oseben in intimen odnos z Njim. 

Toda svatje niso hoteli priti. To priliko Jezus govori najprej velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, tistemu delu izvoljenega naroda, ki naj bi prvi prepoznal dopolnitev časa in prihod Mesija. Toda prav oni, prvi povabljeni, so povabilo zavrnili. V imenu tolikih idej in predstav, ki so jih imeli o Mesiju. Zato Oče poskusi še enkrat. Pošlje nove služabnike, nove glasnike, da bi povedali, da je čas dopolnjen. Da Bog več ne potrebuje naših volov in pitanih telet, ne potrebuje naših žrtev, askez, mlajev in procesij, ker je On sam pripravil vse! Pravi: "Moji (in ne vaši) voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!"

Gospod je, ki daje, On prvi daje svojega Sina kot zaklano pitano tele, kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta, na nas je le, da svobodno sprejmemo to veliko milost in pridemo na svatbo! Vera je zato sprejetje Božjega daru in ne pridnost v predpisih. Je zrenje tega, kar Gospod dela za nas in sprejetje te velike milosti. Toda ti se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. 

Naša trma je neizprosna. Človek hoče biti protagonist. Hoče z nečim osvojiti Boga sam ter ga nato še nadzorovati. Hoče ostajati tisti, ki določa in upravlja vse. Zato si izmisli svoje njive, svoje kupčije (tudi na videz svete in za Boga), da le ni potrebno ničesar izpustiti iz rok ter sprejeti, da nas je drug odrešil.  Še več, nemalokrat se zgodi, da so ljudje s pristno vero preganjani od tistih, ki so se zaprli v neštete predpise, zapovedi in prepovedi, verske prakse in obupno veliko število načinov, s katerimi je potrebno prebuditi Boga, ki nas mora slišati in ubogati. Po naše. 

Kristus v priliki take imenuje morilce. Kakor je nekoč Petru dejal, naj se pobere za njim in ga poimenoval Satan, ker ni mislil po Božje, tudi tukaj miselnost človeškega mišljenja, ki ne sprejema Božjega načina odrešenja, imenuje morilsko. S tem, ko hoče človek postati merilo vsega, postaja morilec Božjega delovanja. 

Svatba je torej pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Zato kralj pošlje nove odposlance na križišča in da povabiti vse, ki povabilo sprejmejo. In res, svatovska dvorana se napolni. 

Očitek je sprva letel na Jude, ki so bili prvi povabljeni, a so poklicanost in izvoljenost zavrnili, zato se je evangelij dal poganom. Tisti, ki nikoli niso slišali, sedaj slišijo in oko, ki ni videlo, spregleda. Leti pa očitek tudi na nas, ko mislimo, da je vstopnica v Kraljestvo naša žrtev. Kakšno presenečenje bo za vse nas, ko bomo v nebesih videli ljudi, ki niso nikoli zmolili niti ene zdravemarije, so pa sprejeli Božji način življenja, ki je ljubezen in daritev. In nenazadnje smo vsi mi potomci poganskega in ne Judovskega dela kristjanov. Sveti Pavel sam se je nemalokrat boril in prerekal, da bi ubranil svobodo evangelija, ki nam jo je pridobil Kristus in ni bila vezana na obrezo ali neobrezo, na to ali ono prakso, temveč na sprejetje milostnega daru.

Vse preveč se torej še "obrezujemo" z zunanjimi idejami in oblikami verskih praks, zmanjka pa vsebine. Zmanjka tisto svatovsko oblačilo, ki je naš krst, s katerim smo bili potopljeni in nerazdružljivo vcepljeni v Kristusa ter postali svobodni sinovi. To pomeni, da ne moremo živeti vere kot posamezniki, ampak kot bratje, kot občestvo, kot tisti, ki so bili mrtvi, a so živi, ki so bili v temi, a jih je dosegla roka in potegnila v svetlobo ljubljenih in izvoljenih. 

Veliko je torej poklicanih v to lepoto naše vere, malo pa izvoljenih, kajti res malo jih sprejme, da lahko ta dar odrešenosti, ki gre onkraj sitosti in lakote, obilja ali pomanjkanja, le sprejmemo v Njem, ki je naša moč in hrana.

Lepota harmonije

 26. nedelja med letom

Kar dela vsakega človeka lepega, je prav usklajenost med besedo, mišljenjem, dejanjem in življenjem.

Gospod je lep in vedno nov prav zato, ker vse kar  izreče po svoji Besedi tudi misli, izpolni in On prvi živi. Zato privlači, zato odžeja in zato nas tako nezadržno vleče k Njemu. Tudi človek je bil ustvarjen po njegovi podobi, toda greh je v njem to harmonijo uničil. Zato se prepogosto zgodi, da besedo sicer izrečemo, ne pa nujno tudi tega mislimo, še manj izpolnimo ali s svojim življenjem tudi izpričamo. 

Ko iz nas prihajajo lepe besede, ki pa jih življenje in dejanja sama ovržejo, ranimo in drug drugega utrujamo. Zato človek po grehu ni bil več lep. Izgubil je harmonijo in postal "razštelan". Šele Duh, ki smo ga prejeli z vstajenjem Sina, v nas ponovno postavlja in ustvarja red, nas uglašuje na Gospoda in v nas ustvarja novo harmonijo. Toliko kolikor mu pustimo, kajti Duh želi našo svobodno privolitev.

Prvo berilo nam razkrije razmišljanje tistega, ki hoče pred Bogom imeti prav in opravičevati svojo neuglašenost. Tak se glasno ali tiho nenehno pritožuje Bogu in ljudem, da Gospodove poti niso prave, da je Gospod krivičen, predober do drugih in preslab do nas.

On pa odgovarja: "Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?" Evangelij namreč razkrinka prav neuglašenost, ki nas izdaja, ko nismo poslušni milosti. V priliki drugi sin očetu sicer privoli, da gre v vinograd, vendar potem tega ne izpolni. Njegovo življenje in dejanja so nasprotna temu, kar izgovarjajo njegova usta. Besede, ki so lepe in se zdijo izpolnjevanje Gospodove volje, a so brez konkretne vsebine, so ne le prazne, ampak našim občestvo celo škodijo.

Prvi sin pa se navzven sicer upre, ker ga je prehitela uporna človeška narava, ki tako rada dela po svoje, toda na koncu vendarle zmaga Duh, ki je v njem. Kolikokrat se prepiramo, tekmujemo in napadamo samo zato, ker damo prednost naši grešni naravi, ki sama po sebi ne more nič, pa vendar se ima za gospodarico sveta in tudi Boga. 

Pod to naravo pa je Duh, ki si želi razodetja in poskuša na vse načine med nami graditi občestvo. Želi si izpolniti Očetovo voljo in ta je, da v nas in med nami ustvarja čudovito harmonijo, o kateri piše Pavel v drugem berilu: "Bratje, če kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja."

In dodaja, kako naj na prvo mesto ne postavljamo svoje grešne narave, temveč milost Duha, ki je v nas: "Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gledaa samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu."

Ključno vprašanje našega življenja je torej ali bomo dovolili, da prevlada naša trma ali Gospodova milost, ki je v nas. Naš napor, da bi se dokazovali, branili in zmagovali nad drugimi ali Očetova volja, da nas poveže v občestvo, kjer ni tekme, ampak so bratje. Dati prednost Milosti pa neizbežno pomeni sestop - sestop iz lastnega ega, sestop iz svojega prav in iz strahu zase, da bi postali svobodni sebe in resnično bližnji drugemu. In Gospod, ki je lep, karkoli reče, najprej On sam živi in izpolni. Ni namreč "oddaljeni gospod", kakor ga je poimenoval drugi sin, ki se je skrival za lepo podobo, ampak je tisti, ki je postal nam enak - hlapec hlapcem, da nas je povzdignil v dostojanstvo sinovstva. 

On je torej prvi pokazal ta sestop, praktično izničenje, ko se je brezmadežno čist spustil iz Očetovega objema in nase prevzel ranjeno človeško naravo ter jo usposobil, da ponovno ljubi. Ljubezen pa je tista lepota Duha, ki našo trmo vedno bolj uklanja in mehča, kar je tudi pogoj, da se med nami rodi občestvo. On je, ki nas povezuje v nekaj lepega in novega.

Naj postajajo taki tudi naši odnosi, občestva in celotna Cerkev!