sobota, 08. avgust 2020

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!




sobota, 01. avgust 2020

Grozeča množica ali prostor razodetja?

18. navadna nedelja

"Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Tako govori Gospod, ki hoče nahraniti človekovo lačno srce. Ne vabi, ker ne bi imel ničesar, ne vabi zato, ker se lepo sliši, temveč, ker je človeka ustvaril kot lačno bitje, kot tistega, ki potrebuje hrano. V prvi vrsti hrano odnosa, zato je v tej Božji obljubi sočne jedi kar trikratno povabilo "pridite" in trikratno vabilo "poslušajte". Glagoli, ki so vezani na bližino, pozornost in odnos. Vse, kar človek potrebuje, da bi živel polno in sočno. Gospod sam se torej predstavi kot naša glavna jed, kot tisti, ki edini lahko in tudi hoče napojiti in nasititi srce.
Zastonj!

"Zakaj trošite denar za to kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite ..."

Kristusova "trgovina" je odprta ne le ob nedeljah, ampak sleherni dan, On sam pa ostaja "prodajalec" samega sebe, tisti gostitelj, ki daje sebe, da bi človeštvo imelo življenje. Edine prave počitnice so zato lahko samo v Njem, v odnosu z Njim, ki ima srce, sočutno in usmiljeno do človekovih potreb.

Evangelij nam še nazorneje prikaže Gospodovo lakoto in žejo po tem, da bi človeštvo našlo pravo hrano in ne ostajalo pri "smeteh", ki jih svet prodaja kot zlato. On in samo On sam je skriti zaklad na njivi srca, biser, ki daje smisel vsem ostalim lepim biserom, Kraljestvo, ki se lahko zgodi med nami preko Njega.

Potem, ko je svet zamašil usta Janezu Krstniku, ker je preveč kričeče in glasno oznanjal, da je svet lačen Boga, se Jezus umakne na samo. Vedel je, da je smrt njegovega predhodnika oznanilo začetka  "Njegove ure", v kateri čaka enaka usoda. Zato molk. Molk, ki ga zmoti množica lačnih in razkropljenih, bolnih in zmedenih. Ta molk pred zlom tega sveta napolnijo obrazi tistih, ki so šli peš za njim, da bi od Njega prejeli hrano. Niso vedeli kakšno, vedeli so le, da so lačni in ta potreba je bila dovolj, da jih je spravila na pot do tistega, ki jih je skrivnostno pritegoval k sebi.

In Jezus se jih ne ustraši. Ti obrazi ga ne zmotijo, ampak dopolnijo molk Njegovega pogovora z Očetom. Zato se Njegova molitev spontano nadaljuje s tem, da jih začne ozdravljati.

Tega so se morali Njegovi najbližji učenci šele naučiti. Njih je množica strašila, kajti kraj je bil samoten in ura pozna, njihove oči pa utrujene in prestrašene tako stran od Jezusovega usmiljenega pogleda. Kajti samo Sinovske oči, ki gledajo skozi oči Očeta, lahko ljubijo brez strahu izgube. Oče je namreč tisti, ki daje sebe, da bi otroci imeli ne le dovolj, ampak celo dvanajst polnih košar koščkov. Tam se zanje prične vabilo v to čudovito šolo očetovstva.

Očetovsko in materinsko srce namreč počije takrat, ko vidi svoje otroke nahranjene, potolažene, ozdravljene, obvezane, okrepljene. To je počitek, ki se rodi v veselju nad tem, da je drugi vesel, ker je prejel ljubezen. Učenci so zato povabljeni razpreti dlani, da bi skoznje lahko stekla Ljubezen, se ne ustavila pri njih, ampak skozi njih nahranila ostale.

"Ni jim treba oditi, vi jim dajte jesti!" 
Ni torej potrebno, da se otroci umaknejo zato, da bi se starši odpočili, naj raje igra z njimi postane počitek. Ni potrebno, da se potrebe ljudi umaknejo zato, da bi bile zadovoljene naše, ni potrebno, da se problemi umaknejo zato, da bi našli počitek in ni potrebno, da odmislimo vse zato, da bi našli mir. Nasprotno. Jezus nas vpeljuje v skrivnosti Očetovega srca, ki vključuje vse.

Mi se poskušamo umakniti ali si vsaj goreče želimo umakniti in odmisliti vse, kar nas bremeni. Toda množica pride peš za nami in nas počaka. Podimo jo kakor učenci, ker nam je v grožnjo in vendar je vsak od nas poklican prav v svojem srcu nositi množico obrazov, nositi obličja in zgodbe ljudi, ki so postali del naših življenj. Vedno je lahko zanje prostor v srcu, vedno jim je lahko namenjena hrana molitve, vedno lahko vse in vsakega prinašamo v naročje Milosti, ki iz človeškega "nič" naredi vse.

Tista grozeča množica, ki se nam zdi ovira, nas v resnici ne more odvrniti od Kristusove ljubezni.

Res nam včasih prav ti obrazi, ki so nam zaupani in poslani na pot, predstavljajo stisko ali nadlogo, preganjanje in lakoto, celo nevarnost ali meč, in vendar prav v teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.
Zato je naša zmaga v tem, da brata ne odslovimo, ne odrežemo, ne napravimo za "nasprotnika", temveč skupaj z njim, skozi nevarnost in stisko, preganjanje ali lakoto, ostajamo v Rokah tistega, ki daje kruha za vse! Zato lahko šele v bratstvu, v občestvu odnosov, fizično narazen ali skupaj, zares spoznamo resnično visočino in globočino Božje ljubezni, ki nas prva čaka na bregu. Da bi nas nahranila sama s seboj.




sobota, 25. julij 2020

Poslušno srce, ki zna razločevati

17. nedelja med letom

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?"

Tako prosi Salomon Gospoda, ko se mu ta razodene v sanjah: "Prosi, kaj naj ti dam!" Gospod se rad razodeva takrat, ko mi izpustimo iz rok in zdi se, da včasih dobi to možnost samo, kadar spimo. Takrat končno dobi priložnost, da spregovori. Tudi v Kristusovem življenju se pogosto zgodi, da Gospod sklepa čudovito zavezo s svojim Očetom in človeštvom ravno takrat, ko učenci spijo. Spomnimo se gore Tabor, Getsemanija in nenazadnje velike noči, v kateri človeštvo spi, Gospod pa zanj odpira Prehod prehodov.

1) Gospod torej nenehno išče prostor v človekovem tako zasedenem srcu. Da bi mu govoril, da bi ga poučil in mu pomagal. Bog se namreč razodeva kot tisti, ki hoče dati. Salomonu reče, naj ga prosi, ker mu Gospod želi dati, vendar šele prošnja omogoči, da se naše srce razpre.

Veličina tega mladega kralja Salomona je tako prav v tem, da prosi za poslušno srce ter za dar razločevanja. Prosi za srce, ki zna poslušati Drugega, da bi mu ta Drugi lahko pomagal voditi in razločiti, kaj je pomembno in kaj odveč.

Gospod mu po vrhu podari tudi tisto, kar si Salomon ni upal prositi. Vsakič namreč, ko na prvo mesto postavimo glas Boga, bo navrženo še vse ostalo. O tem govori tudi evangelij, ki nas zadnje nedelje preko evangelista Mateja seznanja z načinom utelešenja in uresničenja nebeškega kraljestva med nami. Čudovite so podobe, ki jih Kristus podaja svojim učencem in tako korak za korakom odstira Kraljestvo kakor odnos z Očetom, ki šele, ko odkrije poslušno in odzivno srce, rodi mnogo sadu. Sadu, ki je močnejše od plevela. Tam, kjer se torej stakneta srci človeka in Boga, se zgodi tudi čudež mogočne krošnje, ki raste in pripravi prostor tolikim, ki v Cerkvi iščejo svoj dom.

2) Nebeško kraljestvo se razodeva kakor odločno in vztrajno, toda nadvse tiho in ponižno, kakor skriti zaklad, ki ga lahko zazna oko, ki hoče videti onkraj navideznega in onkraj površja zemlje. Zato je bistvo vedno prihranjeno ljudem, ki upajo v globino ter v sebi in vsakem človeku odkrijejo tisto dobro jedro, skrito na še tako veliki njivi. Vsak ima svoj zaklad, dani pa smo si, da bi ga odkrivali in podarjali.

Tudi Bog hoče postati zaklad našega srca. Tudi On hoče biti iskan in ko se da najti, želi, da je to srečanje ohranjeno v tišini premišljujočega srca, ki zna biti "noseče", ki zna molčati in naposled roditi. Tudi vsak dan je kakor ta njiva s skritim obiskom Boga, s skritim zakladom, ki daje vsemu drugačno težo in pomen.

3) Dalje je človek poklican, da se odloča. Da v nekom odkrije poseben biser, vreden vseh ostalih ter zanj zapusti očeta in mater, svoje navade in ideje ter se mu pridruži in z njim postane eno telo. Naj je ta biser človek ali Bog sam, vsak od nas je poklican, da ga odkrije ter zanj podari vse svoje življenje. Šele takrat življenje vsakega postane dopolnjeno. Poklicanost pa od vsakega prosi veliko več, kot je sam sposoben, zato se Gospodovo vprašanje Salomonu ponuja tudi nam. Ker ve, da sami ne zmoremo. Vprašanje je le ali si tudi sami upamo prositi za poslušno in mehko srce, sposobno razločevanja?

4) Evangelij se namreč zaključi s podobo mreže, ki ujame vseh vrst rib. Srce človeka je polno glasov, dobrih in hudobnih, Božjih in glasov skušnjave. Vse se ujame v mrežo, ki je vržena v morje vsakega dne. Toda kako pomembno je, da se kot modri učenci nebeškega kraljestva znamo usesti ter te glasove odbrati; razločiti dobri Glas in ga shraniti kot podarjeni zaklad srca ter odstraniti hudobne, težke in moreče glasove, ki dajejo mreži (srcu) odvečno težo in jo (ga) vlečejo dol.

Kako pomembno je poslušati, razločevati in izbrati. Da bi resnično živeli kakor že vnaprej poznani, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani ter tako upodobljeni po Sinu, ki je čista poslušnost Očetu, nenehno razločevanje ter izbiranje za ljubezen. Do konca.



nedelja, 12. julij 2020

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...



nedelja, 05. julij 2020

Milo, kakor mati neguje svoje otroke

Sv. Ciril in Metod

Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.

On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.

Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.

On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...

Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!

"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.

Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.

Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.

Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.




sobota, 20. junij 2020

Oznanjeno na uho

12. nedelja med letom

Jeremija, prerok, ki se je veliko bojeval in spraševal, iskal in prosil ter bil deležen mnogih nasprotovanj zaradi zvestobe Bogu, je živel v času, ko je tema zameglila pogled na kakršnokoli luč. In sredi tega je opominjal in oznanjal Besedo, ki se mu je zgodila. Zato je bil nezaželen. Ker je jezil in dražil.

V prvem berilu ga srečamo v vnovični hudi stiski. Bil je Božji mož, toda bil je v stiski. Pomembno sporočilo za nas, ki bližino Boga vedno povezujemo z zgolj prijetnimi in lepimi občutji, z varnostjo, ki je oddaljena od vsakih vsakodnevnih skrbi, s katerimi se srečuje svet in z vsakršno odsotnostjo strahu. Toda Gospod nas ne rešuje izven naših konkretnosti, ampak v njih, zato nas rešuje skozi stisko.

"Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem". Jeremijevi zaupni prijatelji so se izneverili in izdali in to boli. Vselej. Ko torej Jeremija na lastni koži ponovno izkuša, kako zelo lahko rani človek, se zateče h Gospodu. Na Gospoda ne "kopira" ravnanja grešnih ljudi, ampak se mu zaupljivo odpre in izroči. Čeprav ga morda ni čutil. Toda ve, da je in da je močnejši od vsakega človeka, ki še ostaja ranjen in slep.

Greh je namreč na svetu, preden je nastopila postava, zato je smrt kraljevala nad vsemi. Zlo je po enem našlo vstop v človeštvo in zastrupilo mnoge, toda Gospod ni ostal tiho. Poslal je Sina, ki je resnični milostni dar. In poslal ga je zastonj. Toda tudi milost je potrebovala vstopno točko in ker je grešni in posledično pred lučjo zaprti človek ni mogel sprejeti, je Gospod sam stopil v temo kot Luč sveta. S prevzetjem človeške narave, je le-ta prejela zdravilo Božje narave in tako nenasilno prejela milostni dar. Dar, ki se ga lahko sprejme ali zavrne, ker je dar in mora dar tudi ostati.

Jezus Kristus je tisti človek in Bog, po katerem je na svet vstopila milost in prenovila tiste, ki to želijo, pravi Pavel Rimljanom. Sveti Duh je zagotovo namenjen vsem, toda le srce, ki ga sprejme, se lahko preoblikuje po tej prejeti Ljubezni vse do mere, ko naše življenje ne vodi več strah, ampak ljubezen.

Božja beseda se danes dotakne strahu. Pravega in napačnega.
Pravi strah je strah pred tem, da bi izgubili milost, kajti če odrešenje ostaja dar, se ga lahko tudi izgubi s  tem, da ne živimo v prejeti milosti, ki je Sin in tudi nas dela sinove.To je strah, ki se boji, da bi duša in telo izgubili Duha in se s tem obsodili na pekel, ki je popolna odsotnost ljubezni.

Napačen strah pa bi lahko delili v 2 kategoriji: prvi je strah, ki je, a se delamo, da ga ni. Taki ljudje so lahko še posebej nevarni, ker jih poganja zakriti strah zase, ta pa je pripravljen drugega odstraniti. Tudi telesno.
Drugi negativen strah pa je strah, ki se pretirano ukvarja z nevarnostmi, ki so sestavni del življenja, a nimajo moči, da bi nam odvzele svobodo ljubljenih.
Ta strah poznajo ljudje, ki vse svoje moči porabijo za to, da bi ugotovili, kako jih ljudje vidijo, kaj si o njih mislijo, kako se bo spremenila njihova podoba, če storijo to ali ono. Bojijo se tistih, ki lahko ranijo, a ne morejo vzeti svobode Duha. Toda prav teh, pravi Gospod, se ni potrebno bati.

Kot zdravilo nam Kristus ponuja samega sebe. Kliče nas v intenziven odnos z Njim, ki ima celo naše lase na glavi preštete in ki pozna potrebe slehernega vrabca, kaj šele naše. On sam nas torej varuje, toda ne pred stisko in težavo, ki jo sproža zlo tega sveta, temveč pred tem, da bi znotraj te teme izgubili pogled na Luč. Da bi znotraj laži pozabili na resnico, da bi znotraj zla postali tudi mi sami podobni zlu.
Tega nas varuje in tega se moramo zdravo bati tudi sami.

Človek, osvobojen napačnega strahu in okrepljen z zdravim strahom pred izgubo daru milosti, postane kreativno živ in pričevalen.
"Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah."

Evangelij se človeku vedno razodeva na skrivnem, v temi, na uho, da se tisti, ki ga sliši lahko svobodno odloči ali ga bo preslišal ali živel, skril v temo kleti ali oznanjal pri belem dnevu strehe. Božja beseda ostaja nevsiljiva. Oznani se na skrivnem, kot drobno seme, ko pa je sprejeta, postane veliko drevo, ki daje zatočišče in dom mnogim.
Naj se ta preobrazba zgodi tudi v našem srcu!



petek, 12. junij 2020

Polnost časa

11. nedelja med letom

Ta nedelja, ki je postavljena med dva pomenljiva praznika svetega Rešnjega Telesa in Krvi ter Srca Jezusovega, nas že po tem in tudi preko Božje besede same spodbuja, da se zazremo in odpremo tej nori Božji ljubezni, ki se ne ustavlja, ne izgublja časa in se ne naveliča v iskanju svojih otrok.

Že v prvem berilu nas Bog preko Mojzesa spominja, kako ni bilo trenutka človeške zgodovine kot tudi ne naše osebne zgodovine, v kateri Bog ne bi iskal načina, da bi nas kakor na orlih perutih pripeljal k sebi. K sebi, kajti tam pri Njem, je naš dom. Tam nas hoče narediti za kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Tudi danes nas išče in nosi s tema kriloma: Božjo besedo, ki prosi naš posluh ter Kruhom življenja, evharistijo, ki je utelešena Beseda med nami. In če kdo teh dveh kril še ni odkril ali mu ne pomenita veliko, On ostaja ter išče nove poti, vse z namenom, da bi osrečil človeka in ga napolnil s svojo ljubeznijo.

"Njegovo ime je usmiljenje", je že pred časom poudaril papež Frančišek, če pa je usmiljenje, pomeni, da se najmočneje razodeva prav tam, kjer smo mi bedni. Tam, kjer so naše omejitve, naša grešnost in potrebnost. Pavel v drugem berilu poudarja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili slabotni, ko smo bili grešniki in brezbožni. Takrat je za Boga polnost časa. Ne takrat, ko smo popolni in pred Njim navidezno samozadostni. Bog zmenke pripravlja takrat, ko naša beda doseže svoj vrhunec, ko noč doseže največjo gostoto in ko se zdi, da kraljuje zlo ... Takrat je Njegov čas. Ob polnosti stiske se začne Gospodov čas!

Ko Jezus zagleda množice, ki so izmučene in razkropljene, se mu zasmilijo.
Božje srce preprosto bije za žejo in lakoto človeštva, da bi ga nasitil in mu dal samega sebe.

Množice primerja z žetvijo, kar pomeni, da je zanj vsak človek kakor klas, poln zrnja, zrel za žetev, zrel za daritev ljubezni. On je torej prišel, da nas pripelje do dopolnitve svoje poklicanosti, ki je daritev ljubezni. Ta pa pozna mnogo prehodov ...

Zrnje mora biti zmleto, da nastane moka. Moka mora zapustili samo sebe in se pomešati z vodo, da postane testo, testo se mora pustiti odvesti tam, kamor samo ne bi šlo, v peč, da lahko postane kruh in kruh se mora pustiti vzeti v roke, blagosloviti, razlomiti in dati v hrano zato, da doseže svoj namen. To je naša pot, to je pot vsakega človeka. Pot, ki jo je pred nami začrtal On sam in na kateri edino je naše srce lahko srečno.

Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. 

Zdi se, da smo drug drugemu poslani kot žanjci, kot tisti, ki naj si pomagajo do dozoritve ljubezni. Zato prosimo drug za drugega, da bi vsak od nas lahko dozorel in postal lepo klasje, pripravljeno na daritev. Ime vsakega od nas je med imeni tistih, ki so poklicani, da postanejo ti delavci, kajti delavec je tisti, ki v srcu nosi to, kar je tudi v srcu njegovega Učitelja, to pa je lepota človeka. Je človek, uresničen s tem, da ljubi; konkretno, tiho, skozi prehode ...

Vsi mi smo povabljeni, da vstopimo v peč ljubezni, ki prečiščuje, osvobaja strahu in odpira ljubezni. Ob bogatih žitnih poljih, ki so postavljena pred nas ali pa ob poljih, ki imajo veliko manj klasja kot bi ga pričakovali ali si želeli, ima vsakdo od nas dve možnosti: lahko se iz strahu in v strahu zase zapre, lahko pa se v usmiljenju odpre. Vse zavisi od tega, koliko je naše srce smelo okušati usmiljenje Tistega, ki se je prvi dal v naše roke, da bi bil naš Kruh življenja.

Ko torej srce doživi usmiljenje, se spremenijo tudi oči. Takrat na te "žitne klase" ljudi, ki so nam podarjeni, ne gledamo več ogroženo, temveč se v spontano rodi sočutje in usmiljenje, ki pošilja ...