nedelja, 15. januar 2017

Ti si moj služabnik ...

"Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

1) Zagotovo so te preroške besede najprej namenjene Kristusu. On je prvi, ki je bil v Marijinem telesu upodobljen za Služabnika vseh služabnikov, prvi, v katerem se je poveličal Oče. On je tisti poslani, "da bi Jakoba spet pripeljal k njemu in Izraela zbral pri njem" in prvi postavljen za luč narodom in odrešenje do konca zemlje,

On torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, prihaja kakor Jagnje, krotko in ponižno, tiho in brez vpitja k reki Jordan - kraju človeškega greha. Danes nam evangelist Janez še z drugega zornega kota približa Jezusov krst in Duha, ki se spušča ter postaja znamenje pripadnosti. Kajti krst je kakor glasna uresničitev resnice: "Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje." In je kakor vrnitev pripadnosti, kakor razjasnitev identitete. Janez Krstnik je Jezusa prepoznal po znamenju Duha, tako je tudi kristjan prepoznan po tem znamenju, ki se kaže v tem, da živi resnico tega novega Božjega življenja v njem,

2) Drugi, o katerem veljajo preroške besede Izaija, je Janez Krstnik. Že v Elizabetinem telesu upodobljen za služabnika Služabnika, tistega, ki je poslan za to, da Jakoba in Izraela zopet pripelje nazaj k Bogu, tistega, ki je postavljen za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Janez torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, stoji tam, ob reki Jordan, kraju človeškega greha in vpije. Na ves glas. Da bi pripravil pot in zravnal kar je krivo. Ko pa pride On, Služabnik služabnikov, Janez stori največji in najbolj spoštovanja vreden korak človeške narave, Začne se manjšati, da bi Jezus rasel. On, Ženinov prijatelj, se veseli glasu Ženina in on, ki nikoli ni kazal nase, sedaj lahko pokaže tistega, o katerem je ves čas govoril: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta." Besede, ki jih slišimo pri vsaki maši. Andrej in še drugi učenec sta ob teh besedah šla za Jezusom, kaj pa mi? Komu sledimo, ko stopimo iz Cerkve? Koliko se mi znamo manjšati, da bi On v nas rasel? Koliko svojega glasu porabimo zato, da bi pripravljali pot Njemu, ki se tudi danes spušča v srca mnogih?

Janez je bil resnični prerok, ki je to zmogel in pokazal nanj. In bil je resnični apostol, ki je dal življenje zanj. Evangelisti nam kažejo samo dve srečanji, ki sta se zgodili med Janezom in Jezusom. Eno pred njunim rojstvom, drugo po. Eno, ko sta se srečali materi in je takrat Janez poskočil od veselja, ko je prišel Ženin. Že takrat je dal prostor Njemu, Služabniku služabnikov in se razveselil Njegovega prihoda. Drugo, ko se odrasla srečata pri reki Jordan. Tudi takrat "poskoči od veselja", kajti prišel je "mož, ki je bil pred njim, kajti bil je prej kakor on". Zanj je prišel in bil poslan, da bi krščeval z vodo in pripravil prostor tistemu, ki krščuje z Duhom.

3) Tretji, o katerem veljajo preroške besede Izaija, smo mi. Že v materinem telesu upodobljeni za služabnike Služabnika, tiste, ki so poslani za to, da današnjega "Jakoba in Izraela", današnje ljudstvo zopet pripeljemo nazaj k Bogu. S krstom smo postavljeni za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Mi torej, izvoljeni in izbrani, poklicani in sveti, stojimo tam, ob reki Jordan, na kraju tolikega človeškega greha in vpijemo. Včasih k Bogu, včasih k sočloveku, včasih pa na sočloveka. Vpijemo. A tudi nam je razodeto Jagnje Božje, ki je odneslo greh sveta in prišlo, da bi ga sprejeli ter tako zaživeli novost življenja. Tudi nam je bil pokazan in razodet On, ki dela vse novo in tudi mi smo vključeni v to dogajanje "ob reki", kjer se moramo odločiti. Ali bomo med tistimi, ki bi radi ostali v vernosti stare zaveze ali smo pripravljeni stopiti za Njim in z Njim izpolnjevati Očetovo voljo.
Tudi mi smo na potezi - se zmoremo Njegovega prihoda razveseliti kakor Ženinovega prihoda? Zmoremo svoj glas posoditi njemu in zmoremo svoje manjšati zato, da bi Njegovo raslo?

Jezus je preroške besede izpolnil. Janez je preroške besede izpolnil. In mi?
Gospod se svoje izvolitve ne kesa. "Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

Potrebuje in čaka pa na odgovor.



nedelja, 08. januar 2017

Na bregu Jordana

Nedelja Jezusovega krsta

Danes se Beseda kar šestkrat dotakne vprašanja pravičnosti. In kako trdo ta beseda zazveni človeškim ušesom, kako neizprosno zahteva poravnavo računov in izterjatev davkov, ki so nam jih, po našem mnenju, drugi še dolžni. In vendar to ni pravičnost o kateri piše prerok Izaija. To ni pravičnost Gospodovega služabnika, ki bo narodom delil pravico in o katerem pišejo Pisma.

1) Božja pravičnost je namreč pravica do usmiljenja. Božja pravičnost je storiti vse, da bo vsak lahko izkusil usmiljeno obličje Boga, izkusil, kako se odpirajo naše slepe oči in kako se odpirajo vrata zaporov in ječ, ki smo si jih ustvarili. Božja pravičnost je pravica vsakega, da sreča Njegov pogled, občuti Njegovo srce in sliši njegov Glas.

Zavoljo tega je prišel Sin, da bi narodom delil pravico. Ne deli je z ekstremi niti s posebnimi efekti, kajti On ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil. Deli jo namreč z vztrajno navzočnostjo. Ne deli je v senzacijah, ampak z zvestobo: "Zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji in dokler otoki ne bodo dočakali njegove postave."

To je naš Bog. Tisti, ki prihaja in sestopa, da bi vsi dobili pravico do Obličja, ki je usmiljeno, do svetlobe, ki je od greha ranjene in slepe oči ne morejo zaznati. Iz tega logično sledi to, kar Peter vzklika, namreč, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Tisti torej, ki obleče Kristusa in deli usmiljenje, tisti, ki ve, da je poslan v svet zato, da bi postal luč narodom, da bi odpiral slepe oči in izpeljeval jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. To je poslanstvo vsakega kristjana, vsakega, ki je krščen v Kristusa, vsakega, ki je Kristusa oblekel.

2) Pravico, da se smemo imenovati kristjani, smo tudi mi prejeli po velikem usmiljenju. Po sestopu Sina, ki se tam, ob Jordanski reki postavi v vrsto z grešniki, ne da bi ob tem dal slišati svoj glas. Priča smo le tihim besedam dialoga z Janezom: "Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da izpolniva vso pravičnost." Spodobi se, da v Sinu vsak prejme pravico do novega, Božjega življenja.

S tem sestopom pa že kaže na veliki sestop trpljenja, smrti in vstajenja. On, Jagnje Božje, prihaja in se spušča v globino Jordana, v predpekel izgubljenega človeštva in v tisti globini izreka prerokbo, ki jo je oznanjal Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči, izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi." 

Samo tisti, ki ga je Kristus našel na dnu lastnega "Jordana greha", ga prijel za roko in potegnil ven, zmore delati ista in še večja dela, kot jih je delal Kristus sam. Potopljeni in vstali v Njem, smo po krstni milosti postali tisti sinovi in hčere, nad katerimi se razlega ljubeč glas Očetove potrditve in veselja.

3) Podoba goloba, ki se spušča nad Jezusa in je simbol Svetega Duha, Njegovega maziljenja, nas spomni na goloba, ki je Noetu naznanil konec potopa in začetek umitega stvarstva. Takrat je golob nosil le oljčno vejico, danes se nad Jezusa spušča Duh v podobi goloba in ga mazili s krizmo, sadom oljk, ki so se pustile zmleti v torklji Getsemanija. Getsemani namreč pomeni stiskalnica. "Noetov golob" je šele naznanjal to, kar se bo v polnosti zgodilo z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.

Samo On, ljubljeni Sin, je lahko postal tisti "stisnjeni sad", iz katerega je priteklo olje, posvečeno v krizmo in vsem nam vrnilo dostojanstvo sinov in hčera. Samo On je tisti, ki se je lahko brezmadežen spustil v predpekel Jordanskih globin in iz temin ječe ujetega človeka potegnil v svobodo življenja. Samo On je lahko opral in posvetil to vodo in z njo vse stvarstvo.

Ne da bi pri tem vpil ali kričal, ne da bi zlomil nalomljeni trs in ne da bi ugasil tleče stenje. Le zvesto je vsakemu, ki ga je srečal, delil pravico. Pravico do Božjega otroštva, pravico do tega, da se je sleherni človek "Jordana" srečal z njegovim usmiljenim pogledom in v Njem izstopil na breg - v vstajenjsko jutro. Tako je tudi danes. Ne vpije in ne kriči, ne lomi in ne gasi, vendar prihaja, sestopa in ostaja sredi med nami. In kdorkoli ga sprejme, mu da moč, da postane Božji otrok (Jn1,12).
Kdorkoli ga sprejme, Jezus z njim takoj stopi iz vode. na breg, kjer se odprejo nebesa, kjer se odpre pot vstajenja.

Naj bo današnja nedelja za vse nas spomin in opomin na to, kar smo prejeli pri krstu.
Naj današnja Beseda v nas prebudi vprašanje ali res živimo kakor odrešeni in vstali, kakor tisti, ki so prešli iz smrti v žvljenje, zakaj takih pričevalcev išče svet!

Ne takih, ki bodo vpili in kričali niti takih ne, ki bodo z efekti kazali na moč našega Boga, ampak takih, ki bodo z vsakim svojim dejanjem kazali, da so nad seboj slišali glas: "Ti si moj ljubljeni sin, nat teboj imam veselje."

Pričevalcev, ki bodo živeli na bregu, vedoč, da so bili rešeni iz globin Jordana in si bodo prav zato tudi sami upali sestopiti v Jordane današnjega ranjenega človeštva in mu pokazali pot do bregov vstajenjskega jutra.


petek, 06. januar 2017

Z Modrimi na pot

Gospodovo razglašenje

Oni so si upali - stopiti iz svojih varnih okvirjev in domačnosti, na pot. Zaradi zvezde. Danes bi rekli zaradi Besede, ki se je razodela. In kakor so se Modri ob tej zvezdi morali odločiti ali ji bodo dali pomen ali ne, tako se moramo vsakič tudi mi odločiti ali bomo Besedi, ki jo slišimo in v nas spregovori, dali pomen ali ne. Ji prisluhnili in ji verjeli do te mere, da ji bo sledilo konkretno dejanje ali se bomo raje delali, da se Beseda ni zgodila. Kajti Modri bi se lahko zvezde samo razveselili, jo proučevali, študirali, nato pa živeli enako naprej. Šele ko so se ji pustili voditi, se je ob njej in preko nje začelo spreminjati tudi njihovo življenje.

Danes mnogi Besedo poslušajo, opazijo, proučujejo, študirajo, nato pa živijo enako naprej. In vendar se šele tam, ko nekdo v srcu pred njo poklekne, stopi z njo v odnos in se ji pusti voditi, zgodi metanoia, spreobrnenje srca.

1) V tem je tudi razlika med človekom vere in človekom religije. Prvi je v Odnosu in se Glasu tudi pusti voditi ter preoblikovati, drugi pa je v pravilih in shemah, od katerih ne odstopa in v imenu katerih ubija človeka. S tem, da ga poreže po merilih in uporabi za to, da rešuje strukturo.Spregleda pa se življenje.

Vera je zato nekaj povsem drugega, ker je Odnos. Ta pa ne more ostati v kalupih, temveč se nenehno spreminja in raste. Zato je človek vere človek poti. človek dinamike, človek, ki služi življenju in ne strukturam.

Modri so bili ljudje vere, ker so prisluhnili, se podali na pot in se na tej poti pustili preoblikovati. Domov so se namreč vrnili drugače, spremenjeni, še več, spreobrnjeni.

2) Biti na poti pomeni tudi biti ponižen. V neznanem se nihče ne more "delati pameten", temveč mora ostajati ponižno pozoren na znamenja in ponižno pozoren na sočloveka, brez katerega te poti ne more izpeljati. Pot je torej vzgojiteljica poslušanja in gledanja znamenj ter vzgojiteljica pri razločevanju glasov in duhov.
Bil je glas: "Videli smo namreč, daje vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit."
In bil je glas: "Pojdite in natančno poizvedite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!"

Tako zelo podobno zvenita, a tako zelo različen sad prinašata. Kako potrebno je torej, da se v svojem življenju naučimo razločevati glasove. Kajti zlo se bo nenehno oblačilo v oblačila dobrote, da bi pritegnilo človekovo srce, znotraj pa ostaja kakor grabežljivi volk, ki se obleče v volčjo kožo, kakor Trojanski konj, ki se zdi rešitev, v sebi pa skriva prevaro.

Modre je pot vere naučila ločevati, zato so Besedo, ki se jim je razodela v sanjah in jih opomnila, naj se ne vračajo po isti poti nazaj, vzeli zares. Njihova veličina je prav v tem, da svojo človeško modrost vseskozi dajajo v službo Božji modrosti, ki v središče ne postavlja sebe, ampak Boga samega: "Prišli smo se mu poklonit."

3) In nenazadnje je njihova veličina v tem, da so na tej poti živeli občestvo, živeli so Cerkev. Skupaj so se podali na pot, se prenašali, zagotovo tudi skregali in vendar znali poiskati besedo opravičila in novega začetka. Vedeli so namreč, da se za dosego cilja potrebujejo. In tam, v skupnosti, se jim razodene Dete, Kristus. Enako velja za nas. Vere se ne da živeti individualno, Kristusa se ne da spoznati izven njegovega Telesa, ki je občestvo, ki je Cerkev, ne da se ga spoznati izven konkretnih občestev bratstva. On se razodeva tistim, ki so na poti skupaj.

Nasproti temu pa se ponovno postavlja Herod, simbol individualista, ki v središče postavlja sebe. In ker je človek sam po sebi ogrožen, je vse njegovo vladanje in življenje grajeno na strahu in ustrahovanju, na tekmovalnosti in maščevanju, na preganjanju in morjenju. Drugače ne gre, kajti človek, ki je izven Odnosa, postane ogroženo bitje.

Pustimo se danes odpeljati na pot skupaj s temi Modrimi, ki postajajo učitelji krščanske duhovne poti. Pustimo se nagovoriti Besedi, ko se zgodi in stopimo z njo v odnos. Pustimo se spraviti na kolena pred Otroka, ki se razodeva tistim, ki ga iskreno iščejo in se pusti najti tistim, ki po njem hrepenijo. In nenazadnje tudi mi odprimo svoje zaklade srca in predenj postavimo vse, kar bi nekoč radi našli posvečeno in preoblikovano v slavi Vstalega. 

nedelja, 25. december 2016

Očetovo naročje

Božič - dnevna maša

Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. 

Oče je spregovoril bolj kot kdajkoli. Poslal je namreč Sina, ki je Njegovo obličje, odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, kakor pravi Pavel Hebrejcem. Bog, ljudem nedostopen, je sestopil v človeški nič in postal dotakljiv, s tem pa tudi ranljiv. Tako je za vedno pokazal pot edine prave ljubezni, ki mora vselej biti dotakljiva in ranljiva. Sicer ni ljubezen.

On z besedo svoje moči nosi vse. Božja Beseda, silna in močna, ki v sebi nosi vso veličino bivanja in življenja, polna milosti in resnice, se je utelesila na svetu. Postala je otipljiva in ranljiva.
Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nastalo nič, kar je nastalo, je prišla na svet. Ni bila to več le Beseda, ki je prihajala po prerokih, temveč je ta Beseda prišla sama, v tišino noči in teme ter privzela človeško telo.

To je Beseda, ki biva v Očetovem naročju in se je iz tega naročja spustila k nam, ki smo se z grehom iztrgali iz istega naročja, da bi nam vrnila dom. Čeprav je zapustila dom, da bi dosegla človeka, je vendarle prišla domov, v svojo lastnino, kajti človek sam je ustvarjen po tej Besedi. Človek sam je sestavljen iz Besede, kajti ta je edina, ki ga je lahko priklicala v obstoj.

Med svoje je torej prišla, tiste, ki so se izgubili in oddaljili. Med tiste, ki so pozabili, kako zgleda Očetovo naročje. Prišla je kot Otrok, da bi človek razprl dlani in objel Boga. Vendar je njeni niso sprejeli. Preveč je tema postala trdna, brez objema, brez naročja, zagledana sama vase. Preveč je človek postal ujet v lastne plane in reševanje samega sebe, da bi lahko sprejel Luč.

Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Postati Božji otrok pa ni nič drugega kot sprejeti Očetovo naročje, sprejeti dom in se pustiti objeti. Kajti z mehkobo prihaja ta Beseda na svet, zato jo lahko sprejmejo tisti, ki so ponižnega srca. Sprejmejo jo pastirji in sprejmejo jo modri. Preprosti in učeni, ni pomembno, važno je le, kam je zazrto srce. Ponižno v Boga ali ošabno vase.

Beseda je prišla tudi, da zlomi jarem naših bremen in palico na našem hrbtu, šibo naših priganjačev. Da zlomi vse, kar je trdo, kruto, nasilno, zaprto vase. Zato prihaja z milino deteta. Da odpre, poboža, poveže, združi. To je nova logika in nova miselnost. Nič več nasilna in kruta, ki si mora sama pridobiti Boga, ampak ponižna in odprta, ki sprejema drugega.

In kdorkoli od nas se vsaj za trenutek pusti dotakniti tej novosti in milini Boga, kdorkoli se pusti osvojiti Otroku, izkusi Očetovo naročje. In tam, samo tam, človek lahko postane ljubek glasnik, ki povsod, po gorah in dolinah, oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi: "Tvoj Bog kraljuje!"

Beseda se je torej nepreklicno utelesila in prišla. Polna milosti in resnice, da bi vse, ki se ji približajo in sprejmejo v svoje naročje, vrnila v Očetovo naročje ter usposobila za večne prinašalce Luči!

In kdorkoli temu povabilu pritrdi, prejme milost za milostjo in tako tudi njegovo življenje postaja nenehno utelešenje Besede!


Čas se je dopolnil

Polnočnica

Končno! Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.

Prišel je - ta sveti večer, poln pričakovanja in negotovosti. Poln radosti in obenem skrbi. Za Marijo in Jožefa to ni bil enostaven večer. Soočala sta se z negotovostjo tujine, doživljala sta skrb in strah, ko sta hodila od vrat do vrat in upala, da bo nekje prostor tudi za njiju. Morala sta zaupati, četudi je vse govorilo nasprotno. V tem je moč vere. Ko zaupamo takrat, ko še ne vidimo. Ko verujemo takrat, ko še ni jasno. In Oče poskrbi. Ker je Oče, ker je Ljubezen in ker preprosto svojih otrok ne more pustiti samih.
Vendar prav Oče v svoji ljubezni svojega Sina ni poslal v bogastvo udobja, ampak v preprost, reven hlev. Hotel je pokazati, da išče in ljubi, kar je preprosto, čisto in lepo. Vse, kar je očem tega sveta prikrito. In hotel je povedati, da hoče vstepiti v naše hleve. V tiste prostore naših življenj in odnosov, v katere ga ne želimo spustiti. Tam trka na vrata.

Prišel je ponoči. Tiho, nežno in nevsiljivo. Da bi ga sprejeli tisti, ki želijo. In vsakemu, ki ga sprejme, da moč, da postane resničen Božji otrok, resničen otrok luči. 

Mariji se je dopolnil čas poroda, ko sta bila z Jožefom na poti, stran od doma, stran od domačih. Takrat, ko je človeško gledano bil najbolj neprimeren čas. Kolikokrat tudi sami v svojem življenju, posebno ko gre za velike stvari, doživljamo, da čas še ni pravi. Radi bi še vlekli, ker se bojimo odločitev, bojimo se “porodov” in vsega, kar je v našem življenju novega. Bog pa nam kaže, da je čas. On nas spodbuja, da mu zaupamo in pustimo, da se zgodi. Zato tisto, kar se nam zdi neprimerno, s svojo prisotnostjo spreminja v primerno in neugoden čas pretvarja v čas, pripraven za dejanje vere in ljubezni. 
Ljudje hočemo drugega najprej razumeti, da bi ga vzljubili. Bog nas vabi, da Njegovo najprej vzljubimo, da bi lahko razumeli.

To je tudi sveta noč, v kateri je angel dejal: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

To je sveta noč, v kateri si je Najvišji privzel naše, človeško telo in se za vedno zavezal, da bo Emanuel – Bog z nami. Zato je to sveta noč, noč veselja in radosti, sveta noč, ko naj naša srca prekipevajo v hvaležnosti nad ljubečo skrbjo Očeta, ki nam je poslal Odrešenika. Edinega, ki nam je lahko vrnil veselje in življenje. 

Naj bo nocoj v našem srcu ponižna hvaležnost nad Sinom, ki je zapustil udobje Očetovega objema in se spustil k nam. On, bogat, je postal ubog zato, da bi mi obogateli. On, oblečen v sijaj nebeške slave, je to slavo zapustil zato, da bi grešnemu človeku vrnil izgubljeni sijaj in On, ki ima za seboj angele, ki mu služijo, se je naredil popolnoma potreben in ubog zato, da bi ne izgubil tako ljubljenega človeka. Veliki Božji sestop, ki se dogaja vsak dan znova. Odgovorimo nanj s tem, da vsaj enkrat umolknemo in v srcu pokleknemo pred učlovečenim Bogom!

Jezus se je rodil v času vladanja cesarja Avgusta in v času kralja Heroda. Oba sta bila prestrašena človeka, saj sta se bala le za svoj obstoj. Vsak jima je postal nevaren in grožnja, tudi Otrok, ki se je rojeval v Betlehemu. Zaradi ukaza cesarja Avgusta, ki je od svojega ljudstva hotel davke, sta Jožef in Marija morala zapustiti varen in poznan Nazaret in se odpraviti v Betlehem. Zaradi sovraštva kralja Heroda, ki je Dete iskal, da bi ga umoril, sta morala bežati v Egipt in ostati tam ne da bi vedela za koliko časa. Ko človek zavrne Boga in postavi na to mesto samega sebe, začne ubijati. Ko človek ne prizna, da je ustvarjeno bitje, ki potrebuje in tudi ima Očeta, postane ogrožen in napadalen. Takrat izgubi brate in sestre, ki zanj postanejo sovražniki. 
Nocoj sva na vrsti ti in jaz. Kdo bo Kralj najinega srca? Bova pustila, da to novorojeno Dete, pričakovani Odrešenik, postane ne le Kralj vesoljstva, ampak tudi Kralj mojega in tvojega srca? Od tega zavisi marsikaj ...

Novorojeni se je najprej razudel pastirjem, preprostim, majhnim, zadnjim ... Ker so bili čistih oči. Ni jih namreč slepil blišč lučk in hrup Betlehemskega mesta. Zato so lahko sprejeli sijaj nebes, lahko so videli angela in njihova srca so lahko sprejela veselo novico. 
Klic te noči je tako tudi klic po osvoboditvi blišča, ki tiša praznino, je pa ne napolni! Po osvoboditvi zamer, "neporavnanih računov", miselnosti, ki ubija, ker se boji sama zase. In je klic, da bi svoja srca odprli edini in resnični Luči, ki se prav nocoj rojeva na ta svet. 

Čas se je dopolnil. Gospod je prišel, da bi v nobeni okoliščini ne bili več sami. Tukaj je. In kakor je nekoč nežno potrkal na vrata src Marije in Jožefa, danes trka na vrata naših src. Ne išče palače, išče pa srce, ki ga je pripravljeno sprejeti. Naj v nas to noč najde prostor!
 


sobota, 17. december 2016

On prihaja drugače

4. adventna nedelja

Po preroku Izaiju Bog velikokrat in na mnogotere načine govori in napoveduje prihod svojega Sina. To je obljuba, ki jo je poznalo vse izvoljeno ljudstvo. Vedeli so, da je Bog obljubil prihod Mesija, zato so ga vsi pričakovali, nekateri so poznali vse prerokbe. In vendar ... ko je prišel, je presenetil!

Gospod vedno izpolni obljubo in prihaja, a tako zelo drugače, kot so ga takratni Judje pričakovali in tako zelo drugače, kot ga mi danes pričakujemo. Judje so čakali političnega Mesija, človeka, ki bo imel posebne moči in sposobnosti, da svojemu ljudstvu vrne svobodo. In vse, kar se ni skladalo s to predstavo, so odklonili.

Mi danes pričakujemo Boga, ki bo prišel v to, kar smo si mi zgradili in pripravili, ki bo prišel, da blagoslovi vse naše napore in projekte, predvsem pa pričakujemo Boga, ki bo prišel takrat, ko bomo mi hoteli, tam, kamor bomo mi hoteli in tak, kakršnega bomo mi hoteli.

In prav nič ne želimo izpustiti iz rok, prav nič ne želimo spremeniti. Zato nas je tako obupno strah tega Otroka, ki pa prihaja in prinaša nekaj novega! Tako, kot to stori vsak otrok. Prinaša širino in prinaša drugačnost, predvsem pa prihaja kot tisti, ki nam kaže, da središče ni v nas, ampak v Njem. Da center našega življenja nismo mi sami, ampak tiste jasli pred nami, tisti Drugi, ki si, kakor dojenček, želi le, da smo z Njim, želi le, da dobi srce, ki se bo uglasilo nanj in se pustilo preoblikovati. Srce, ki bop na prvo mesto postavilo Nanj in ne sebe, kajti to je edini način, da se človek osvobodi postave lastnega greha, ki ga sili k delanju za lastne koristi in ga ob tem nevidno zapleta v gosto pajčevino osamljenosti in žalosti.

In kje bolj, kakor prav ob ranljivem otroku, lahko človek odpre svoje srce, da postane mehko in dovzetno? Kje bolj se človek lahko odpre za novost, kakor prav ob drobnem bitju?
A tudi nikjer drugje kakor prav ob drobnem bitju človek zazna, da ni samozadosten, da ni nedotakljiv, zato se ustraši. Herod celo do te mere, da brezglavo pobija, Judje do te mere, da Jezusa, ki ne paše v njihove okvire, pribijejo.

Tega otroka se je pravzaprav ustrašil tudi Jožef. Ker Mesija tudi on ni pričakoval tako. Vsi so ga namreč čakali, tudi Jožef, in vendar je takrat, ko se je napovedal, presenetil. Tako Bog dela še danes. Prebuja hrepenenje, prebuja iskanje, a ko pride, pride drugače, kot bi ga pričakovali. Pride tako, kot ga mi potrebujemo in tam, kamor ga mi ne bi spustili ...

Jožefa torej preseneti, vendar se odzove tako zelo drugače od Heroda!

Jožef je kot Jud dobro poznal prerokbe, dobro je poznal tudi Izaijevo prerokbo, kako bo "Devica spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel". A ko je pred seboj gledal nosečo Marijo, svojo zaročenko, preprosto ni mogel tega povezati. To je bilo preprosto preveč!

Tudi mi beremo Besedo, nagovarja nas, tako zelo, da se nekatere dele naučimo na pamet, a ko se začne izpolnjevati v našem konkretnem življenju, je ne prepoznamo. Ko se znajdemo pred utelešeno Besedo, ki smo jo morda malo prej molili, smo presenečeni, zmedeni, prestrašeni. Začne se čas notranjega boja, zmede in iskanja.

In Bog nam in Jožefu ta čas dopušča. Dopušča nam, da nekaj slutimo, a ne vemo točno kaj in kako storiti ... Dopušča nam čas, da se v nas izoblikuje prostor za Božje, kajti karkoli je od Boga, človeka vedno presega, preseneča in prestavlja v križišče. Božji načrti in Božje misli so namreč vedno nad našimi, zato je človek s svojimi malimi načrti ob njih presenečen in prestrašen.

A Gospod ne zapušča, ampak ostaja: "Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene, kar je spočela, je namreč od Svetega Duha."

Karkoli je od Boga, se vrača v srce in trka, išče in vabi, da dobi svoj prostor in odgovor. In kjerkoli najde srce, ki je pripravljeno spremeniti načrt, se naseli in tisti droben "da" postanev blagoslov za vse ljudi!
Koliko lepega in koliko milosti se zgodi vsakič, ko človek dopusti, da ga Bog preseneti, ko človek upa spremeniti mišljenje, zamenjati smer, spremeniti plan! In koliko splavljenega je tam, kjer zmaga Herod, tam, kjer se človek Boga ustraši, kjer hoče vse sam in kjer mori zato, da bi obveljalo njegovo.

Bog sam nam daje znamenje; prihaja kot dete, v drobnem, malem, tihem, skorajda neopaznem ... kot gorčično zrno. Prihaja tam, kjer se zdi nemogoče in s tem ogrozi človeške načrte. Kjerkoli pa najde srce, odprto in sprejemajoče, zraste v mogočno drevo in "naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci." (Mr 4,32)

Ko Gospod obišče, obišče z malo Besedami in ne da točnih navodil. Ker potrebuje srce vere, ki sprejme in izreče skrivnosten "da" zaupanja. Kar se pa ob tem zgodi, presega nebesa, kajti rodi se Sveto, rodi se Sin Najvišjega, rodi se več, kot si človek sploh lahko zamišlja.

To pozna Jožef in to pozna Marija. Zelo dobro pa to pozna tudi Pavel, ki sebe imenuje služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola in odbran za Božji evangelij, kar kaže, kako močno je svoje življenje doživljal kot poklicanost, kod odgovor na povabilo Boga. Poznal je križišča, kjer se je kot Jožef moral odločiti - za človeško ali Božje. Za dojemljivo ali tisto, kar presega ...

To lepoto znamenja pa na koncu spozna celo Ahaz, kljub temu, da Božjemu povabilu zapre srce. Kajti vesela novica je ravno v tem, da Gospod vodi zgodovino odrešenja tudi skozi zaprta vrata src. Vodi jo kljub Herodom, ki ga preganjajo in vodi jo kljub temu, da ga Judje umorijo, ker ni Mesija, kakršnega so si sami zamislili. Še več, saj zlo celo uporabi in pretvori v odrešuje.

Zato se ne bojmo, ko prihaja v temo naše noči tudi takrat, ko se mu ta tema upira. Ne bojmo se, ko se zdi, da smo nepripravljeni. Ne bojmo se notranjih bojev in spraševanj. A na koncu vendarle upajmo izreči tiste drobne da-je, ki so staknejo z Gospodovim, da nastane to, kar On sanja in se iz Besede rodi tisto, za kar je bila poslana k vsakemu izmed nas.


petek, 09. december 2016

Gospodovi osvobojenci

3. adventna nedelja - Gaudete

Bog se razodeva skrivnostno. Tam, kjer se ga še ne pričakuje in drugače kot bi ga pričakovali.

Tako Izaija kliče in oznanja puščavi in goljavi, pustinji in suhi deželi srca, naj se raduje in naj cveti kakor narcisa, kajti dano ji bo veličastvo Karmela in Šarona. Kako pomembno je gledati z očmi vere predno vidimo z očmi telesa! Kako pomembno je videti onkraj tega, kar je človeško.

Izaija spominja in krepi ujeto ljudstvo v Babilonu, obenem pa tudi nas, tolikokrat izgnano ljudstvo v sužensjtvu zahtev in glasov sveta. Srcu, ki se počuti kakor posušen vrt, tako obljublja dež blagoslova. Suhi zemlji polni razpok obljublja cvetenje narcis. Utrujenim rokam in klecavim kolenom trdnost in pogum, kajti On prihaja, da reši!

Dobro je človeku, da se zave svoje meje. Dobro je, da izkusi, kako sam ne zmore oživiti svojega suhega vrta, ampak potrebuje Boga. Dobro je okusiti svojo majhnost, kajti takrat se srce razpre in hrepeneče zazre v tistega, ki prihaja in ki edini lahko reši in zasužnjeno ljudstvo spreminja v Gospodove osvobojence.

Ta proces pa se ne dogaja samo v adventnem času, ampak nenehno, zato je kristjan tisti, ki preprosto IMA razlog za veselje! Četudi se počuti kot presušena zemlja, četudi so se kolena omehčala in roke izgubile pogum, vendarle ima razlog veselja. Kamorkoli namreč pride On, se zgodi nov polet, nova prihodnost. Ne gre drugače, ker je On zažetnik življenja. Potrebuje le puščavo, ki sprejme. In zgodijo se narcise!

Zato, potrpimo do Gospodovega prihoda! Ker On zagotovo pride. Kakor poljedelec potrpežljivo čaka zgodnjega in poznega dežja za svoj pridelek in ve, da je odvisen od vremena, tako naj kristjan pričakuje obiske Boga, ki prinašajo rodovitnost! Včasih za hip začnemo verjeti tolikim ponudbam v srcu, ki nam zagotavljamo, da bodo stvari zacvetele šele, ko jih bomo prevzeli v svoje roke, a ni tako.
Preroško srce to ve, zato zmore počakati in potrpeti ter se obenem že veseliti! Tudi takrat, ko se narcis še ne vidi. Kajti kristjan jih vidi in ve, da Gospod ob svojem času na Njegov način pride in dela. Čudovite stvari.

Vendar je tudi Janeza, največjega med preroki, stil Jezusovega delovanja presenetil. Ni ga pričakoval. On, oblečen v kameljo dlako in veliki naslednik preroka Elija, oznanja z močjo, s silo, z glasnim vpitjem: "Gadja zalega!"
Potem pa pride Jezus, ki "še nalomljenega trsa ne zlomi" , temveč le vztrajno, spoštljivo in dostojanstveno ozdravlja. Vrača vid, vrača sluh, vrača gibljivost nog, vrača svobodo, kjer je greh zasužnjih, suhi deželi daje cveteti in obuja krasoto Karmela in Šarona! On vrača raj.

In kakor se je Elija moral spreobrniti in iz grožnje ter poboja prerokov na Karmelu preiti v ponižno držo pred Gospodom "rahlega, tihega šepeta", tako je pred istim križiščem tudi Janez, zmeden in v ječi. Ta dolgo napovedovani in pričakovani Mesija prihaja z močjo, ki preseneča. Ker prihaja kot moč majhnih, ker prihaja kot moč, ki premika gore ne da bi ob tem zbujala pozornost ali povzročala trušč. Grmenje, potresi, vihar se morata umakniti rahlemu tihemu šepetu.

Enako tudi danes. Prevečkrat tudi sami Bogu določamo stil, ki bi ga moral prevzeti v našem življenju. Hočemo ga udarnega, glasnega, vpijočega, takega, ki bi zbujal pozornost in bil opažen. Toda ne. On prihaja tiho, spoštljivo, rahlo, da bi človek lahko ostal svoboden v tem ali ga sprejme ali ne. Ali ga potrebuje ali ne.
Roka je ponujena, cvetenje puščave je pred očmi, hrome noge dobivajo moč. Izobilje milosti je pred nami, in vendar se moramo sami odločiti ali želimo postati del tega ali ostati gledalci na tribunah.

In kdorkoli ga sprejme, dobi moč, da postane nova stvar - novi raj, v katerem prebivata Bog in človek skupaj. Kot eno.

Dovolimo srcu, da veruje in vstopi tja, kamor ga tako vleče in kamor se hkrati tako boji. V logiko Boga, ki preseneča s svojim stilom, a daje vse, kar človek potrebuje. In Mu pustimo, da tudi nas preseneti s svojim stilom.