Na poti

2. adventna nedelja

Druga adventna nedelja nas še bolj utrdi v zavesti, da je Bog na naši strani. On je prvi, ki dela vse, da bi iz našega življenja nastalo nekaj lepega, nekaj, kar diši po nebesih. Želi nas žive, zrele, na nogah, svobodne in napolnjene z Njim, zato torej rodovitne in lepe. To je naša vizija.

1) Prejšnjo nedeljo smo videli koliko obljub je Gospod položil v srce slehernega človeka in kako je dejansko advent čas, ko te obljube obujamo. Zakaj? Da bi šli na pot. Kajti samo na poti se zori in raste. Na poti, na kateri je potrebno nenehno nekaj zapuščati in nekaj novega sprejemati. In ker se človek boji novega in težko izpušča staro, se rad ustavi in parkira. Bog pa je tisti prvi usmiljeni Oče, ki prihaja in nenehno obuja svojo Obljubo. V tej Obljubi je namreč skrito Njegovo obličje. In ko človek ve, da je Obličje, ki ga kliče, si upa na pot. Samo takrat.

2) Na tej poti tudi Bog ne želi, da bi omagali, ampak se okrepili, zato nas ne neha hraniti in napolnjevati s toliko tolažbo Baruha (1. berilo) in tolikimi vzpodbudami Pavla (2. berilo).

Pavlove besede in priprošnja nas krepijo, da bi naša ljubezen vedno bolj napredovala v spoznavanju in vsakršnem dojemanju, da bomo znali razlikovati, kaj je boljše! 
To je namreč naša velika naloga - razlikovati med dobrim in boljšim ter izbrati to Njegovo boljše in tako graditi občestvo v evangeliju.
On je tisti, ki je v nas to dobro delo začel in ga bo tudi dokončal, če mu bomo le pustili.

Prerok Baruh pa pred nas razgrinja besede tolažbe. Enako zato, da na njej ne bi omagali ali obstali.

Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga. Položi si na glavo venec veličastva Večnega!

- Lepota, veličastvo, pravičnost, venec, sijaj ... Kdo si tega ne bi želel? A kako pogosto se v tem odlomku ponavlja, da je vse to od Boga. Njegov je sijaj, venec, veličastvo, lepota. In to svojo Božjo naravo, ki vsebuje vse to, je prišel preplesti z našo, da bi človek ponovno zasijal! Še močneje kot takrat, ko je bil ustvarjen, kajti takrat človeška in Božja narava še nista bili eno.

- Bog ti bo za vekomaj dal ime: "Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja."
Ime novega človeka je mir. Mir, ker je ponovno najden, ker je postal najden sin in tako prejel brate in Očeta. Cerkev, to novo občestvo v evangeliju, je tako ponovno poklicana zaživeti in obleči svojo resnico:"Glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda, so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog."

- Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
On je torej prvi, ki išče pot ...

3) Baruhova knjiga naj bi nastala za Jude, ki so v času siceršnjega babilonskega izgnanstva ostali v Jeruzalemu. Torej je prerokova beseda kakor svetilka, ki sveti na temnem kraju (prim. 2Pt 1,19) in čaka izpolnitev Obljube, ki je za takratne Jude bila vrnitev v Jeruzalem in obnovitev templja.

Nam pa govori, kako takrat, ko smo sami morda še v temi, Bog pred nami že pripravlja poti, ki so blagoslovljene (Baruh v hebrejščini pomeni blagoslovljeni). Bog je tisti prvi, ki skuša popraviti poti med seboj in človekom, zravnati steze, doline napolniti, gore in hribe pa znižati. Da bi vendarle krivo v nas in med nami postalo ravno in vsaka razpokana pot vnovič gladka.

4) Če pa je On prvi, kaj je torej naša naloga? Preprosto to, da Njegov prihod v naše življenje prepoznamo in nanj odgovorimo. Vsa naša pozornost je v prepoznavanju načina, s katerim Bog vstopa v zgodovino človeštva. Ta način je čudovito prikazan prav v evangeliju. Luka natančno opiše vladanje tistega časa. Postavi zelo natančen opis in jasno začrta pot človeške zgodovine. V to zgodovino pa naenkrat vstopi Beseda:

"V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje (...), je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu."

Beseda se zgodi v konkreten čas in prostor, vstopi v konkretno človeško zgodbo, torej tudi v mojo konkretno zgodbo, v ta moj "danes". Vstopi in se zgodi, kakor se je zgodilo angelovo obiskanje Device. In kakor je angel počakal Marijin odgovor, tako Beseda počaka naš odgovor.

Zgodi se nam torej obiskanje, na nas pa je, da ga prepoznamo in nanj odgovorimo. In zanimovo, kadarkoli človek odgovori pritrdilno, se sprožijo reke življenja. Marija gre k sorodnici v oddaljeno Judejo. Gre torej na pot. Janez Krstnik odgovori Besedi in zato prehodi vso jordansko pokrajino ter uči. Gre torej na pot. Jožef se prebudi iz spanja in sprejme Marijo, sprejme življenje. Gre torej na pot.

Vedno namreč, ko človek sprejme Besedo, ki ga išče in dela vse, da bi ga tudi našla, se zgodi eksplozija življenja. Zgodi se Božje odrešenje, ki ga bo videlo vse človeštvo! Tisti sijaj, ki se mu ne da upreti, ker se rodi iz Srečanja, ki edino prinaša rodovitnost!

Začel se je čas obljube

1. adventna nedelja

Začel se je torej čas, ko se spominjamo obljube, ki jo je Bog že izpolnil s svojim Sinom in čas, ko se sprašujemo, katero obljubo je še položil v naše življenje in na njeno izpolnitev še čakamo. Vsak jo ima, tam, na dnu srca. Advent je namenjen temu, da jo prebudimo.

1) Prva obljuba, ki jo je položil v srce vsakega od nas je zagotovo klic po svetosti. Ne more biti drugače, saj je naše srce ustvarjeno po Njegovi podobi, On pa je svet! (prim. 3Mz 11,44)
Ta klic je neugasljiv in nobene razburkane vode tega sveta ali tega decembra ga ne morejo preglasiti. Nasprotno, sredi tega časa Gospod ponavlja po preroku Jeremiju: "Pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši". 
Prišel je čas!

2) Druga obljuba je obljuba po rodovitnosti. Davidu požene mladika pravičnosti; delal bo prav in pravično.
Vsi hrepenimo po tem, da bi iz nas vzbrstela mladika, še več, da bi mi postali ta Gospodova mladika, ki raste in se krepi dokler vsi ne prejmejo sad. Advent je čas nove rasti in okrepitve tistega, kar raste iz Njega.

3) Tretja obljuba je obljuba po tem, da bi šle stvari prav in bi bile stvari pravične. Delal bo prav in pravično.
Bog je v svojem Sinu razodel edino pot pravičnosti, ki je usmiljenje. Naše srce ne bo potešeno, dokler bo hrepenelo po maščevanju, bo pa zajokalo od veselja, ko bo v sebi izkusilo usmiljenje, ki je nad vsem in vse postavlja na pravo mesto. Advent je čas usmiljenja. Do sebe in do drugih. Čas nežnosti in sočutja.

4) Četrta obljuba, ki jo navaja prerok Jeremija, je obljuba varnosti. V stari zavezi je to pomenilo, da je ljudstvo imelo svojo zemljo in je bilo rešeno sovražnikov. Danes to pomeni, da se človek končno lahko naseli v svojem telesu, ki mu je dano kot obljubljena dežela, kot sveti tempelj v katerem prebiva Sveti Duh. To telo je poklicano ljubiti, se darovati. Samo tisti, ki prebiva v svojem telesu, lahko postane daritev za drugega. Samo tisti, ki mu je lepo v svojem telesu, lahko vidi in se veseli lepote drugih ter jih ljubi. Advent je čas ponovnega bivanja v telesu in ne več ločenosti od njega.

5) Peta obljuba je obljuba odrešenosti. O tem govori evangelij. O rušenju starega, navideznega, tistega, kar je človek zgradil iz lastne moči, da bi se uveljavil. Govori o bučanju morja in valov, o strahu in negotovosti tistih, ki so zaupali zgolj vase, govori celo o nebeških silah, ki se bodo majale. In tam, sredi tega rušenja vsega, kar smo si mi postavili iz lastnih norm, pravil in zapovedi, ko nismo živeli po Duhu, se rojeva novo. Že vstaja in prihaja na površje odrešeni človek, tisti, ki je rojen iz milosti in ki ne računa samo nase, temveč na tistega, ki edini odrešuje. Zato Jezus vsakemu, ki živi novost Njegovega odrešenja kliče: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje."

Sredi majavih sil pride Odrešenik.
Sredi teme se rodi Otrok.
Ko je bila še tema, Marija najde grob odprt.

V temi se razodeva Odrešenje, ne v dnevu. Tam, kjer se človeško konča in ne tam, kjer se človek še vedno dela močnega tudi če ni. Tam, v za nas neidealnem, si Gospod pripravlja idealno.

Odrešenje torej vključuje rušenje, stisko, zmedo, kajti ruši se tisto, kar ni od Boga. In vstaja tisto, kar biva iz Njegove milosti. Kako naj torej postajamo resnično skladni z našo resnico novega človeka v Kristusu, če se nič ne sme zrušiti? Če se nič od starega ne sme zamajati? Ne gre. Novo in staro ne gre skupaj, to govori že vino in mehovi.
Advent je torej čas rušenja starega, ki otežuje in smrdi po človeškem trmastem uveljavljanju svojega ter čas poganjanja in utrjevanja novega, vsega, kar živi po Duhu.

6) Zato je šesta obljuba obljuba po odnosih veselja in radosti. Pavel za Tesaloničane moli, da bi bili napolnjeni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh. To ponavlja tudi v nadaljevanju pisma. Ljubezen med nami je obleka adventa.

7) In zadnja, sedma obljuba, ki jo pred nas postavlja današnja Beseda, je obljuba čistosti. Smo v 9-dnevnici k Brezmadežni, ki je mati čistih src in teles. V evangeliju beremo o klicu k budnosti, k srcem, ki so mehka, živa, odprta za novost evangelija in ne obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ki si jih tolikokrat sami večamo in napihujemo zato, ker je tako težko ranljivo stopiti v Odnos in odnose.
Advent je torej čas lahkotnosti, čas, ko odvečno odpada in nastaja prostor za bistveno!

Naj bo torej ta advent nenehna prošnja, občudovanje in zrenje izpolnjevanja Njegovih obljub!

On, ki je prvi vrgel vse

32. nedelja med letom

Danes Beseda pred osvetljuje kar nekaj nasprotij in s tem tudi nas sprašuje, na katero stran smo se pripravljeni postaviti.

Na eni strani imamo namreč farizeje in pismouke, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnici in častnih mest na gostijah. Pred temi Kristus opozarja svoje učence.
Njim ob bok lahko postavimo vse tiste ljudi, ki so glasno in hrupno metali denar v tempeljsko zakladnico. Metali so namreč iz svojega preobilja in se v marsičem dali videti in slišati.
To je torej množica tistih nenasitnih ljudi, ki iščejo, kako bi z drugimi nahranila sebe. Išče, kako bi preko opaženosti dvignila svoj položaj in vrednost. Človek, ki išče zase, zato tudi daje drugače. res da meče kovance v zakladnico, kar je pohvalno, vendar vrže vselej le toliko kolikor to dejanje ne ogrozi njegovega lastnega udobja in le toliko kolikor mu tako početje obljublja neko korist. Vsaj pri Bogu, če že pri ljudeh ne.

To je tista nenasitna miselnost, ki človeka vselej pušča pustega in praznega (prim. 1Mz 1,2), brez topline odnosa, ki vključuje daritev samega sebe. To miselnost lahko ponazorimo s tisto veliko in lačno množico v času suše, h katerim prerok Elija ni poslan. To je namreč tista množica ljudi, ki ostaja lačna in nenasitna, kar je prvi rezultat miselnosti, ki rešuje samo sebe. Takrat smo nenasitna zakladnica, v katero morajo mnogi vreči veliko, morda celo od svojega uboštva, pa nam še vedno ni dovolj. Mnogi morajo opaziti naše metanje kovancev, ploskati morajo, pa še vedno nam ni dovolj. Ker smo še v temi, ker še iščemo zase, ker še druge uporabljamo zato, da bi rešili sebe.

Kristus pa tako kakor običajno, tudi tokrat zareže v bistvo in pokaže drugačno pot. On se postavi na stran vdove, ki ni imela druge zaščite kakor Boga samega, postavi se na stran tistih, ki so pripravljeni darovati sebe in videti druge. On poviša nizke, ki sami ne iščejo povišanja od ljudi ter jim podari novo življenje v izobilju. Življenje, v katerem moka v loncu ne poide in olja v vrču ne zmanjka. Ker se to življenje napaja v odnosu z Gospodom, ki deli vsakemu po meri njegovega naročja.

Tisti torej, ki se odločijo, da svojega praznega naročja ne polnijo sami ali z drugimi, tisti, ki so se odpovedali sebi in so pripravljeni v zakladnico vreči sami sebe, vse, kar so in kar imajo, lahko doživijo lepoto Nebeškega kraljestva, ki je vedno nova in vedno lepa. To Kraljestvo se običajno
najprej najavi z veseljem v srcu, nato z izpolnjenostjo in še nato z gorečo željo po daritvi drugemu.

Tako vdova iz Sarepte kakor vdova iz templja predstavljata podobo tega, kar je kristjan poklican postati. Obe sta bili beračici, ki nista mogli vzdrževati sami sebe. To je podoba nas samih pred Bogom.
Obe pa sta sklenili, da zaupata tej skrivnostni Besedi v srcu in data vse. Prva vdova tako Eliju da vse, kar še ima zase in za sina, druga da vse, kar še ima za preživetje. Čeprav ima dva novčica, ne pridrži enega zase. Verjame namreč vrstnemu redu Boga, ki najprej prosi vse, zato, da bi potem lahko vse podaril in bi tega podarjenega ne zmanjkalo nikoli.
Obe igrata vse, kajti v življenju je ljubezen tista, ki prosi vse, da lahko tudi da vse. 

Tistemu torej, ki upa razpreti svoje dlani, lahko Gospod podari veliko in za vedno, kajti temeljna lastnost Božjih darov je prav v tem, da nimajo konca. Še več, bolj kot se jih deli, bolj se množijo. To je logika v katero nas kliče današnja Beseda.

Logika zaupanja in izpuščanja, da bi se nam res lahko v celoti podaril tisti, ki se je daleč pred nami naredil ubogega in v našo zakladnico srca "vrgel", kakor pravi drugo berilo, enkrat za vselej samega sebe in se človeku podaril v celoti. To je evharistija.

To bo tudi vedno Njegov odgovor pred ponižnim srcem, ki ne polni samo sebe in ne išče zase, temveč ostaja majhno in proseče, odprto in podarjajoče. Takemu resnično podarja vse - samega sebe.

Eno ti manjka ...

28. nedelja med letom

"Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal (...)"

Na eni strani vidimo Jezusa, ki se ponovno odpravlja na pot, morda utrujen in vendar poln življenja, na drugi strani pa priteče nekdo, ki še ni našel svojega imena ter ves zasopel, utrujen, izmučen in v stalnem lovljenju časa in samega sebe pade na kolena.
Kako tako velika razlika? Kaj je za vsem tem?

Ta nekdo, ki ga na drugem mestu evangelist Matej imenuje mladenič, si je zgradil že precej stabilen projekt, sestavljen iz 7 horizontalnih zapovedi, med katerimi so se izgubile prve 3, ki vključujejo odnos z Bogom. Nabral si je torej že kar nekaj uspehov in vendar ni v sebi občutil niti najmanjšega zadovoljstva. Vedno mu je še nekaj zmanjkalo. Tisto eno, ki ga je neprestano mučilo in pehalo v nove in nove aktivnosti.

Za tega mladeniča je namreč to eno bila le še ena manjkajoča stopnička, ki jo je potrebno preplezati in tako končno osvojiti svoj cilj - Boga. Ker pa sam te stopničke ni našel, je za pomoč vprašal dobrega Učitelja, ki  še ni smel postati Odrešenik. Prav zato, ker zanj še ni smel biti Bog, ga Jezus zbode z vprašanjem čemu mu potem pravi dober, saj ta naziv resnično pripada samo Bogu. On pa zanj to še ne sme postati. Še bi ta mladenič raje ustvarjal sam ter utrujen in izmučen še enkrat poskusil prejeti navodilo za zadnji vzpon do svetosti. Kristus ga torej razočara, ker ne vstopi v njegovo miselnost, ampak ga povabi v svojo. Zato ta nekdo še vedno odide brez imena, razočaran in žalosten ...

Kristus ne daje navodil, ne daje tistega enega kakor si ga sami predstavljamo, ampak nas povabi v odnos, kjer je Bog lahko resnično Bog. Tako moramo tudi sami dokončno spoznati, da vse prigarano v resnici nima ničesar skupnega z nebeškim kraljestvom, v katerem tisto eno ni več človeški napor, ampak sprejetje Boga, sprejetje Odnosa.

Vse prevečkrat se vero razume kot pridnost in nabiranje točk za nebeško kraljestvo, kar logično prinese le utrujenost in željo po odhodu. Kako znano občutje tolikih kristjanov, ki se izgubijo v doseganju ideala in ideje, spregledajo pa tisto edino, ki manjka - odnos s Kristusom, ki še vedno ljubeče zre in upa, upa, da ga bomo končno sprejeli za edinega Boga in Odrešenika.

Kristus sam nam je pridobil večno življenje, zato nam ni potrebno drugega kakor ta dar sprejeti, izbrati in živeti. To pa pomeni postati kakor otroci, ki vedo, da sami ne morejo ničesar in so zato nenehno zazrti v svoje starše, ki jim dajejo sami sebe. Edino taka duhovna drža pripravi prostor Bogu, zato Jezus svojim učencem ne reče pomotoma: "Otroci ..."
Ne otročji, ampak otroci.

Vstopiti v večno življenje je torej postati kakor otrok ter vstopiti v logiko daru, izpuščanja in poslušanja.

Daru, ker si tega ne gre zaslužiti s pridnostjo, liturgičnimi zvezki in 1000 dejavnostmi.
Izpuščanja, ker šele ko izkusiš Ljubezen, ki gleda in ljubi, veš, da je ogromno odvečnih dejavnosti, ki zamegljujejo stik z Bogom.
Poslušanja, ker šele ko gremo in prodamo svoje ideje, projekte in zamisli o tem kako bi moralo biti, nastane prostor za tišino in poslušanje. Šele takrat lahko Sveti Duh kaj pove in popelje naprej, v lepoto in veselje hoje za Kristusom in v Kristusu.

Dokler pa vztrajamo v lastnem navideznem "bogastvu" in se oklepamo del za Boga, a brez Njega, v naših življenjih, programih, skupinah in projektih Sveti Duh nima več prostora. Še več, če slučajno najde špranjo in pride z navdihom, ga označimo za nezaželenega gosta, ki ruši naše projekte prav kakor so Jezusove besede zrušile in užalostile tako popoln projekt tega človeka.

In prav je tako. Prav je, da nas Božja beseda preseneti, šokira, tudi užalosti. Prav je, da ostane živa in dejavna, ostrejša kakor dvorezen meč in zareže v tisto, kar ni Božje.
Sveti Duh nas namreč noče izgorelih, zadihanih in v teku, temveč nas sanja umirjene, jasne, lepe, vesele in rodovitne. Lepo utrujene in ne izgorele. Take, ki vedo, da je vsa lepota življenja v odnosu, ki ne potrebuje zlata in srebra, ampak ljubezen in zaupanje. Vse ostalo ne gre skozi šivankino uho ali ozka vrata večnega življenja, po katerem vsi tako močno hrepenimo.

Pustiti torej vse, zlasti samega sebe, lastne ideje in načrte ter prisluhniti Gospodovemu glasu in hoditi za njim, je klic vsej Cerkvi, vsem nam, ki se prevečkrat izgubljamo v poznanem pridobivanju točk in delanju kljukic, pozabljamo pa na obraze ljudi, ki so prav poleg nas, nas gledajo in čakajo, da bi z njimi preprosto živeli to večno življenje, ki se je samo sklonilo k nam in nas poiskalo.

Morda je to tista največja modrost in preudarnost za katero moramo prositi danes. Tako bodo skupaj z njo k nam prišle še vse ostale dobrine in neizmerno bogastvo, ki je več kakor vse bogastvo tega sveta. Kdor je okusil ljubezen in zaradi nje izpustil svoje oklepe, je zagotovo že izkusil lepoto prijateljev, bratov, sester, otrok, mater, očetov, hiš in njiv ter v njih že zaslutil lepoto in veličino večnega življenja, v katerem je potrebno le eno - ljubeč in odpuščajoč odnos.

Klici so prišli do ušes Gospoda

26. nedelja med letom

Gospod vedno sliši! Tudi neme krike src, ki iščejo, pa včasih ne vedo niti koga ali kaj. In daje odgovor, vedno znova. Pošilja nam svojega Duha, pošilja svojega Sina, da bi vsi prerokovali, torej pričevali, da smo sinovi in hčere ter tako vsem, ki tudi želijo videti, pokazali Očeta.

Bog pa, ki svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem, hoče pri odreševanju sodelovati s človekom. Zato kliče. Tudi z Njegove strani tako prihajajo do nas klici in prošnja, da bi sprejeli njegovo milost, njegovega Duha in ga delili naprej.

Tu pa se pričnejo prvi zapleti. Človek, ki v sebi še vedno nosi tisti del starega mišljenja, ki mu prigovarja, da je pomembna ekskluzivnost, pripadnost, znamka, točno določena oblika, se ob tem spotakne. Nasede namreč obliki in prepričanju, da je potrebno dišati po "našem", prezre pa vsebino.

Jozue, ta veliki Nunov sin Jozue, ki bo pozneje pripeljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo, se tukaj pokaže še zelo nezrel. Obnaša se kakor tisti "starejši sin iz prilike", ki zapade v miselnost, da si je milost potrebno prigarati. Tudi Jozue od malega služi Mojzesu in tako prične verjeti, da lahko oznanja in prerokuje samo nekdo, ki je naredil "uradno šolo" in si pridobil "diplomo" ter kupil pripadnost. Milost pa ne deluje tako.

Zato ga Mojzes zaustavi in reče: "Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!"
Mojzes je po poti osebnega prečiščevanja v dolgih letih skritega dela pri tastu Jitru dokončno spoznal, da je Milost dar, ki se je ne da prislužiti. In ker ve, da je zastonj podarjena tistim, ki odprejo srce, hrepeni po tem, da bi jo prejeli še drugi, da bi vsi prerokovali in bi vse ljudstvo izpolnjevalo voljo Boga.

Drugo berilo samo stopnjuje kruto realnost starega, individualnega človeka, ki rešuje samega sebe! Bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 

Stari človek misli, da je bogat, v resnici pa je tako zelo prestrašen zase in tako reven, da se oklepa sleherne stvari. Vse je potrebno kopičiti, vse držati v rokah, kajti konec je neizbežen. In vendar to "bogastvo" začne rjaveti in celo razjedati meso tistega, ki ga hrani. Močne prispodobe uporablja apostol Jakob, a tako resnične! Kajti kadarkoli pademo v zanko miselnosti, ki človeku prigovarja, da je sam in se mora zato tudi reševati sam, pričnemo kopičiti, postajamo ljubosumni, ekskluzivni in celo krivični. Bogataši namreč prenehajo dajati celo nujno in zasluženo plačilo delavcem, kaj šele da bi okusili besedo "dar".

Ta "bogataš" se pokaže tudi v velikem apostolu Janezu, ko ponosno pripoveduje Učitelju, kako so branili dobro delati nekomu, ker ni bil "njihov". In Jezus jih ustavi ter z usmiljenjem in prizanašanjem prične ponovno razlagati.

V miselnosti novega človeka, ki se je rodil iz Milosti, ni več prostora za "naši" in "vaši", temveč je temeljni skupni cilj, da bi vsi izkusili sinovstvo in hčerinstvo ter vse spoznali kot dar.

In res, kdor ve, da je Izvir žive vode v Kristusu, ki ne mine, bo z lahkoto dal kozarec vode potrebnemu. Ker ve, da je sam obdarovan, daruje ne le kozarec vode, ampak celo samega sebe. Kdor pa misli, da si mora milost vode zaslužiti, bo kozarec vode še kako krčevito držal v rokah, saj bo ta kozarec zanj postal osebni dosežek, trofeja, ki jo je potrebno kazati in celo ploskati.

Gre se torej za temeljni preobrat miselnosti, gre se za vprašanje odrešenja, vprašanje krsta. Kristus staremu "bogatašu" v nas, ki sebe in druge pohujšuje s tem, da "oznanja" vero ter milost kakor sredstvo, ki jo je potrebno kupiti in pridobiti, je potrebno dati mlinski kamen okrog vratu in ga vreči v morje, ga ponovno potopiti v krstne vode. Potrebno ga je shirati, kar v semitskem jeziku predstavljajo podobe sekanja rok in nog ter v nas ponovno dati prostor novemu človeku, ki je že vstal iz krstnih vod in misli po Božje. Misli po sinovsko, torej v luči milosti, ki je zastonjski dar, dan vsem, ki so ga pripravljeni sprejeti, nato pa spontano darovati naprej.

O ko bi se torej vsi mi in vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke in pričevalce edinega in pravega ljubečega Očeta!

Si upati nevarno

25. nedelja med letom

Ubijate in ste nevoščljivi in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite - namreč za to, da bito porabili za svoje naslade. 

Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.

Pred današnjo Besedo moramo umolkniti vsi, kajti postavlja nas pred dejstvo življenja, ki kliče, da gremo v njem do konca. Kako malokrat si upamo v globino stvari, kako malokrat si upamo pogledati v oči in stvari poimenovati z njihovim imenom, take, kot so in ne take, kot jih skušamo prikazati samo za to, da nikogar ne bi vznemirili in bi vsaj navidez vse imelo podobo "moralne neoporečnosti". Ta je veliko let očitno bila pomembnejša od samega Kristusa, ki je za marsikoga zelo oporečen. Še danes.

V človeku se namreč bije bitka med izbiro in ne izbiro. Veliko ljudi ne izbira in s tem avtomatsko izbira smrt. Življenje, ljubezen in dobroto pa je potrebno zavestno izbrati! Ta izbira pa ne pozna vmesne poti, pozna samo tisto, ki gre do konca.

In zakaj se tja bojimo? Zaradi konca ... ker življenje zares vključuje daritev samega sebe, svojega življenja, vključuje vznemirjanje, vključuje razkrinkanje hudih duhov, vključuje razkrinkanje povprečnosti in ležernosti življenja, ki nobenega ne zadovolji! Kakor vrečka čipsa ne more nadomestiti dobrega kosila, tako povprečno življenje, ki se trudi, da nikogar ne bi vznemirilo in prav tako nihče ne bi vznemiril njega, ne more nagovoriti.
Nasprotno, vedno so nagovarjali tisti, ki so biti budni! Svetniki. S častjo oltarja in brez nje.
Oni so prebujali, ker so se upali pustiti raniti, umazati, dotakniti in stvari poimenovati z njihovim pravim imenom.

Kristus sam vznemirja, ker stvari predstavi take, kakršne so. Farizejska in herodovska miselnost tega ne prenese, zato jasno pove: "Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal."

Prvo berilo jasno in brez olepšav razkrinka misel, ki vodi brezbožne, tiste, ki ne prenesejo življenja: "Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji."

Sprašujem se, koliko ljudi, ki so imeli v sebi življenje, je bilo med nami že utišanih? Kolikim smo mi sami nastavili zanko in jih odrinili preprosto zato, ker so nam bili v napoto? Ker so vznemirjali našo misel povprečnosti.

Kristus je bil marsikomu v napoto. Pravzaprav je še danes. Ker nas nenehno meče ven iz "evangelija", ki smo si ga prikrojili po svoje, interpretirali po svoje, na način, ki nikogar več ne vznemirja. A to ni evangelij!
Bojimo se, da bi nas resnični evangelij spravil v nelagodje kakor je Kristusovo vprašanje presenetilo učence. Bojimo se, da bi nas zaustavil in razkrinkal, ko nas vodi pravilo: "Kdor me vznemirja, ga odrežem. Kdor nasprotuje in se z menoj ne strinja, ga utišam."

Vsi imamo v sebi to pokvarjeno in preračunljivo misel, s katero hočemo rešiti sami sebe. Tudi za ceno utišanja drugih. Še je v nas Kajn, ki Abela preprosto ubije, ker mu je v napoto. Še so v nas vprašanja o tem, kateri izmed nas je največji.
Kristus pa nas ljubeče in odločno vedno znova vrača k pravemu cilju. Naš cilj so nebesa, je daritev življenja, so praske, so rane zaradi ljubezni in zaradi zla, ki se v to ljubezen zaganja. Naš cilj je izpolnjenost, ki je v tem, da bi vsi spoznali Očeta.

Za Kristusa je prvi tisti, ki služi. Tisti, ki se ne ukvarja s sabo in s svojim povišanjem, temveč opazi drugega v njegovi potrebi in se mu daruje. S tistim malim, kar ima. To je dovolj. Nato drugemu in spret drugemu. Tako cilj našega življenja postaja izgubljanje lastnih prvih mest, da bi vsi imeli vse.

V nas poleg tega Kajna, ki se boji zase in ga brat ne zanima, živi tudi otrok. Tisti otrok, ki ga Kristus vzame k sebi in učencem pokaže za zgled. Kdor torej sprejme enega takih otrok, sprejme in oznanja Boga. Ker otrok povezuje, otrok vedno išče odnos, išče in da samega sebe, da bi dobil tako iskano in potrebno ljubezen. Vse je pripravljen narediti, da bi starše prebudil in bi mu ti dali sami sebe. Ta otrok je v nas. Otrok, ki je pripravljen iti do konca zato, da bi v ljudeh prebudil košček topline. Pripravljen se je odpovedati sebi, da bi v drugem prebudil njegov najlepši potencial, ki je ljubezen. Njegovo edino poslanstvo in cilj je torej sprejeti in dati ljubezen. Na to bistvo Božjega otroštva smo prevečkrat pozabili. Pozabili smo na odnose. Na to, da je bolj pomembno biti bratje kakor to, da nekaj naredimo in zablestimo.

Premalo imamo očetov in mater med nami. Premalo smo očetje in matere, ki bi pred seboj ne imeli to, kdo izmed nas je največji, temveč Očeta, ki hoče preko naše grešnosti in majhnosti svetu pokazati, da smo med seboj lahko bratje! Če pa smo bratje, obstaja Oče!

Bog torej potrebuje normalne kristjane! Kristjane, ki si upajo umazati drug z drugim, pogledati v obraz, spoštljivo poklicati stvari po imenu, zlo tudi poimenovati kot zlo in ga ne skrivati v pobeljene grobove, si odpustiti in ranjeni, a odpuščeni hoditi naprej. Do cilja, ki je nebeški Jeruzalem, kjer je Oče končno združen z vsemi svojimi otroci.

Jutro osmega dne

24. nedelja med letom

Danes se ponovno odvija bitka med resničnim in lažnim, med tem kar je resnična vera in tem, kar se tako imenuje, pa to ni. Kajti vera je odnos, pristen odnos z Očetom, ki dejansko vključuje odnos z brati. Ne gre drugače. Kjer je Bog je tudi brat in kjer je brat je tudi Bog. To skrivnostno zamenjavo je Kristus sam večkrat poudaril in pokazal v svojem življenju, dokončno pa s svojim trpljenjem, križem in vstajenjem, po katerem je Božjo naravo za vedno združil s človeško in ju neločljivo povezal. S tem je bila človeški naravi ponovno vrnjena možnost in svoboda za življenje po Bogu.

V čem pa je razlika med človeško in Božjo mislijo? Ko je človeška narava sama, brez zavedanja združenosti z Božjo, se obnaša kakor ogrožena in dela vse, da bi rešila sebe. Uporablja druge, preračunava, rani, daje samo, če ima korist ter jemlje, kjer se izplača. Božja pa ima v temelju drugega, išče to, kar je zanj najbolje, čaka in nenasilno vabi, da bi se lahko podarila. In ne jemala. Razlika je precejšnja.

Ko pa se ti dve naravi združita - kar je za nas storil Kristus - je tudi človeška narava sposobna izbirati drugačno, odrešeno misel. Misel, ki daje in izgublja, ker ve, da je tam tisto več. Misel, ki ljubi in se ne boji zase, temveč vidi drugega, misel, ki ima cilj, da bi bili vsi najdeni in se ne ozira več na to ali je pri tem opraskana ali ne ali mi nekdo paše ali ne ali me je brat pravilno nagovoril ali z napačnim tonom.

Velika noč naše misli in čustev je torej temeljni prehod, ki ločuje med "vero farizejev" in "vero božjega kraljestva".
Ta dvoboj se v današnjem evangeliju močno odigra med Jezusom in Petrom. Jezus ve, da je prišel izpolniti Očetovo voljo, ki je v tem, da se nihče ne izgubi, da nihče ne ostane brez možnosti ljubezni. Ve, da je Očetov sin, zato daje. Peter, ki še ne razume in še ni prešel velike noči, pa se brani, se bojuje, dokazuje in dela vse, da bi rešil sebe in Ljubezni preprečil, da se daruje. Tako Peter izgublja. Ker rešuje svojo ogroženo naravo, ki še ni kapitulirala pred Božjim pogledom. Za to bosta potrebna "dekla in petelin".

Tisti, ki hoče hoditi za Njim, naj se torej odpove sebi. Odpove lastnemu strahu in miselnosti, da mora rešiti sebe ter se odkrije ljubljen in pusti ljubiti in voditi Tistemu edinemu, ki se podarja. Kliče nam, naj končno izpustimo kontrolo svojega življenja, ljudi in stvari, ter razpremo dlani in sprejmemo. Konkretnost življenja, ki nam jo pripravlja brat. Brat, ki je večkrat grešen. Kakor mi.

Apostol Jakob zato zelo suvereno dokazuje in izziva: "Ti imaš vero, jaz pa imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero." Vera se torej spozna iz del! Vendar so to dela, ki niso več aktivizem človeka, ki je sam in se dokazuje, temveč so to dela, ki dišijo po tihi daritvi človeka, ki se je našel v Odnosu in ve, da je ljubljen. Dela takega človeka namreč dišijo povsem drugače od dela ogroženega posameznika, ki se rešuje. Kdor je izkusil, to dobro pozna!

Beseda nas torej vabi v pristno vero, kjer je temelj "odpreti uho in se ne upirati Besedi, se ne umakniti nazaj". Prisluhniti Besedi, umolkniti, izpustiti in se odpreti novosti pa je nekaj, česar se ogrožen človek boji. Je pa tudi samo v tem porod resnične vere, kjer akter ni več človeška ogroženost, temveč Božja ljubezen, ki kliče človeka in človek, ki odgovarja nanjo. Središče torej postane odnos. Odnos z Besedo, pred katero se ne umikamo več nazaj, ne iščemo več izhodov pobega, ampak upamo stopiti v tisto, k čemur nas kličejo konkretne situacije.

Človek bi naredil vse, da bi pobegnil iz lastne velike noči, kjer je poklican vstopiti in ljubiti konkretno. Kjer drugemu, ki čaka in prosi za spravo in pogovor, ne reče: "Bom molil zate!" in lačnemu ne reče: "Pojdi v miru! Pogrej se in najej!" temveč mu da nekaj svojega. Odgovori na konkretnost, ki mu ni všeč ter je ne več spreminja kakor Peter, temveč kakor Kristus. Peter jo je skušal spremeniti od zunaj, Kristus pa je tisti, ki je vstopil vanjo, dal samega sebe iz ljubezni in dejansko prinesel največjo spremembo vseh časov - vstajenje.

Vsi čakamo vstajenjsko jutro, nihče pa ne bi vstopal v preobrazbe, ki zajemajo veliki četrtek, petek in soboto. To še kako velja v naših odnosih, v katerih režemo, odhajamo, zapiramo, spreminjamo, ne vstopimo pa kot bližnji. Ker se bojimo bolečine. Ker se kakor učenci bojimo že samo prisluhniti o čemerkoli, kar diši po "semenu, ki pada v zemljo", kaj šele, da bi notri tudi zakorakali. Raje pobegnemo in raje vlečemo Učitelja k sebi in mu začnemo braniti.

Radi bi umrli neporabljeni, lepi, nedotaknjeni, ljubezen pa kliče k rokam, ki si upajo umazati, k nogam, ki si upajo poklekniti k drugemu, k očem, ki upajo jokati in prositi, k obrazu, ki upa stopiti pred drug obraz in odpustiti.
Vsi hrepenimo po takih odnosih in vsi bežimo od njih, ker vključujejo tudi rane. Toda samo preko ran se lahko zgodi vstajenje. Krepko in močno "meso" novosti vstajenja ne potrebuje.

Velikonočna jutra naših odnosov bodo torej prišla, ko si bomo upali misliti ne več po človeško temveč po Božje, ki tam, kjer nekaj boli in se človeško gledano zdi "izgubljanje", že vidi novost vstajenja.

In bil je večer in bilo je Jutro osmega dne!