četrtek, 09. april 2020

Veliki četrtek

Veliki četrtek


Tokrat ste namesto k branju, tisti, ki želite, povabljeni, da prisluhnete katehezi, ki pomaga vstopiti v prvi del teh velikih skrivnosti našega odrešenja.  

https://www.youtube.com/watch?v=ZhhcQGmF43c  

S ponižnim in hvaležnim srcem vstopimo na to sveto Pot.



sreda, 08. april 2020

Prebujen jezik in uho

Sreda velikega tedna

"Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" so vpraševali učenci. In Gospod je odgovoril, da jim jo bo On sam pripravil. Ta kraj bodo oni sami, kajti pri njih, z njimi in v njih želi obhajati ta temeljni prehod, s katerim je tudi nam odprl pot k Očetu.
"Pri tebi (torej) hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci."

Okrog mize se podobno kot v Betaniji, zgodi praznik prijateljstva, pokaže se lepota, ki se je med njimi stkala v teh treh letih. Toliko stvari, ki so jih skupaj doživeli, spoznali, posebej poslušali od svojega Učenika, toliko pogledov, naklonjenosti, toliko bližine. Toda sredi te domačnosti ostajata tudi hlad in praznina. Ostaja človeška omejena narava, ki ne more več prav ljubiti. S težavo namreč sprejema ljubezen (že jutri bomo zrli Petra, ki bi pred sklonjenim Kristusom ob svojih nogah najraje pobegnil) in s težavo ljubi naprej. Kristus pa nas je prišel usposobit prav tega - sprejemanja in dajanja ljubezni. Toda moral je skozi veliko noč, ki so mu jo pripravili tudi grešni in omejeni učenci.

Vsi po vrsti so ga vpraševali: "Gospod, ali sem jaz?" , kajti vsak od njih ga je na svoj način tajil in pobegnil.Toda Ljubezen je ta naš beg in izdajstvo že vključila v svoj program odrešenja. O ta veličina Božje neustavljive žeje po človeštvu, ki ga ljubi!

Mi smo prav po tej Ljubezni odrešeni enkrat za vselej. Biti odrešen pa pomeni, da smo tudi mi prejeli, kakor napoveduje že prerok Izaija, jezik učencev, da bi krepili omagujoče. Kot odrešenim nam hitro zbuja besedo, ker je Beseda sama postala del nas. Kot odrešeni smo ponovno prejeli odprto uho, da bi slišali glas in se ne umaknili nazaj ter se skrili. Kot odrešeni zmoremo z ušesi in srcem slišati bolečino, ki je kakor udarec po licu, kakor puljenje brade, kakor tisto, kar dela obraz trd kakor kremen. In nenazadnje imamo prav kot odrešeni v lastnem življenju že izkušnjo Kristusovega vstajenja, zato nam ob bolečini ni potrebno pobegniti, ker vemo, da je v Kristusu ta bolečina objeta z ljubeznijo. Kot taka pa že diši po veselju vstajenja.



torek, 07. april 2020

Narediti prvi korak

Torek velikega tedna

"Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal."

Kako težko je slišati, pa tudi izgovoriti te težke besede za mizo in najbližjim. Za Jezusa so bile kakor meč, ko jih je moral izgovoriti. Za učence pa kot strela z neba. Sredi intimnega druženja nastane med njimi zmeda in prestrašenost. To apostol Janez zelo dobro opiše. Prav on, ki je v vsem tem preplahu ostal najbolj miren. S tem, ko si v takem trenutku upa skloniti k Jezusovim prsim in zaupljivo vprašati: "Gospod, kdo je?", kaže na to, kako intimen odnos je imel z Učenikom. In upam si predstavljati, da bi se Janez celo če bi mu Jezus odgovoril: "ti si", le še bolj privil k temu srcu. Kajti
Janez je že okusil globino in moč Božjega usmiljenja.

Zato je dejansko tudi edini izmed apostolov, ki vzdrži vse prevare, izdajstva, udarce tistih ur ter ostane tudi pod križem. V izkustvu Božjega usmiljenja je prehitel ostale, ki so še morali skozi svoje lastne velike noči izdajstva in poraze, da bi bili dovolj odprti za Usmiljenje.

Jezus torej ve, da ga bodo učenci zapustili, ve, da imajo dobre namene in želje ostati in vendar vstopa v uro, ko bo ostal resnično sam z Očetom.
Tudi v našem življenju so prehodi, ki jih moramo narediti sami in brez drugih. Celo tisti, ki so nam najbližji in bi resnično radi dali življenje za nas, lahko zatajijo ali pa preprosto ne morejo vstopiti v določene prehode, ki čakajo nas.

Ti prehodi čakajo, da jim prehodimo v edini gotovosti odnosa s Kristusom in po njem z Očetom. Samo ko to vemo, našim bližnjim ne očitamo, ker njih v teh prehodih ni bilo, saj vemo, da tam ne morejo biti četudi bi hoteli.
Jezus je moral najprej sam v prehod velike noči, da nam je lahko odprl pot k Očetu in nam vrnil sposobnost darovanja in ljubezni. Šele potem, ko je bila pot odprta, smo nanjo vstopili vsi ostali.

Ker Jezus to ve, zmore s tako nežnostjo nagovoriti učence ob vsem zavedanju, da ga bodo zapustili. Naj bo to navdih tudi za nas, ko nas pokliče življenje, da naredimo prvi korak.

"Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti". In še reče Petru: "Zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje." 

Ljubezen čisto vsakega od nas kliče, da nekje vstopi prvi.



ponedeljek, 06. april 2020

Hišna Cerkev

Ponedeljek Velikega tedna

"Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu na ulicah", piše Izaija v prvem berilu. In vendar se takrat, ko Jezus pride v Betanijo, v hišo Marije, Marte in Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih, hitro razve, da je v hiši. Kamor namreč pride življenje, se opazi. Kajti ljudje iščejo življenje.

1) Jezus se ustavi pri svojih prijateljih šest dni pred veliko nočjo, kar pomeni šest dni pred svojim trpljenjem. Ustavi se v hiši in pokaže, da je tam življenje. Tam se zgodi Cerkev, Cerkev občestva, Cerkev bratstva, Cerkev odnosov. Cerkev, ki je za mizo in daje domačnost. Tisti dan že živijo liturgijo "zadnje večerje". Zgodi se hišna Cerkev.

Pri evharistiji se učimo, kaj pomeni živeti liturgijo v življenju. Prav to, kako živimo, kako jemo, kako smo skupaj, govori o tem, koliko zares živimo evharistijo, ki je v podarjanju in slavljenju. V Betaniji so vsi del občestva iste mize. Lazar slavi Gospoda s tem, da je ponovno živ, da je prišel iz groba in si pustil odviti povoje, ki so znamenja smrti. Marta ga slavi s svojo strežbo, ko ne dokazuje več sebe kakor na prvem opisanem Jezusovem obisku, ampak resnično služi. Marija pa z gesto maziljenja Kristusa vnovično postavi na osrednje mesto. Učenci prav tu, v Betaniji, pred-okušajo zadnjo večerjo, ko bodo prav tako sedeli za mizo. A tudi Juda že pokaže, da ostaja, četudi sredi prijateljev, sam in zaprt v svoj samoodrešenjski načrt. Ostaja preračunljiv in prazen.

2) Čudovita pa je sredi vseh prav drža Marije. Ona je tista, ki je že sedela pri Kristusovih nogah in poslušala Besedo. Ne katerakoli, ampak tisto, ki ima moč obujati od mrtvih, kar je močno izkusila pri svojem bratu, Besedo, ki ima moč kazati pot in ki ima moč polniti. Ta Beseda je prva mazilila njeno dušo in ji napolnila srce do te mere, da je postala napolnjena alabastrna posodica. Njeno srce je bilo polno prijetnega vonja Kristusa, ki mu je znala prisluhniti. Zato se sedaj sklanja k tem istim nogam in jih mazili ona. Z dragoceno nardo svojega srca, ki ga "stre" tj. izlije in z vso prosojnostjo pokaže veličino svoje ljubezni.

Prav ta ljubezen, ki je najprej napolnila njo, sedaj odgovarja svojemu Gospodu. In On, ki vedno ljubi prvi, se tukaj radovoljno pusti ljubiti: "Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno."

Ko se pustimo ljubiti - maziliti z njegovo Ljubeznijo, spontano postajamo dišeča narda, ta blag Kristusov vonj, ki napolnjuje ves prostor in mazili srca tolikih, preko njih tudi Božje srce samo. Kajti Jezus se enači z ubogimi. Sedaj imate mene, potem boste imeli uboge - v njih bom jaz sam.

3) Nasproti te podobe imamo Juda, ki si v vseh teh letih hoje za Gospodom, ni pustil osvojiti srca. Ni še izkusil Ljubezni, ki polni, njegovo srce je ostajalo "prazna vreča", ki jo je moral nenehno polniti z denarjem (kradel je iz skupne blagajne), s preračunavanjem ("Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarijev?") in obvladovanjem Mesija samega (izdajstvo).

Kaj pa naše srce? Je podobno Mariji ali Judu? Srce obeh je bilo žejno in je iskalo ljubezni. Le kraj, kjer sta to ljubezen iskala, je tako zelo drugačen. Kje bomo iskali mi? Smemo sploh priznat, da smo žejni?

Gospod je namreč tu. Prihaja in vstopa v naša stanovanja, hiše, skupnosti. Useda se za našo mizo in želi, da bi se mu pustili ljubiti ter to ljubezen širili naprej.
Za kaj takega pa je potrebno izpustiti preračunavanja in načrte, kako bi morala biti ta velika noč in namesto tega sprejeti konkretnost tako, kakršna je.

Juda je na vsak način hotel spraviti Mesija v svoj načrt velike noči in končal z izdajstvom ljubezni same. Marija pa je z maziljenjem dala absolutno prednost Gospodu in pokazala, da sprejema Pot, ki jo bodo Gospodove noge izbrale. Poti, ki ni vedno razumljiva in najlažja, a je Njegova in zato pozna vstajenje.



nedelja, 05. april 2020

Pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Pred oči mi prihaja prizor Jezusa, ki se joka nad Jeruzalemom, ker ni prepoznalo časa svojega obiskanja (Lk 19,41-44).

Danes smo vsi mi v podobni nevarnosti. Prav zato, ker je letošnja velika noč drugačna, ker je ne moremo obhajati tako kakor smo bili navajeni, lahko mislimo, da Gospodovega obiskanja ne bo, da nas Milost ne bo dosegla, da "skozi ekran" ne more priti.
Toda Jezus prihaja in si želi, da bi našel naša srca odprta za Njegovo obiskanje.

Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: "Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel velikonočno večerjo?" Dejal jim je: "Pojdite v mesto k temu in temu (daj sem svoje ime) in mu recite: "Učitelj pravi: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Prav pri tebi, v tvojem srcu želim obhajati veliko noč s svojimi učenci. Jezusova volja je, da srce vsakega od nas postane ta Jeruzalem, v katerega vstopa, krotak in sedeč na osličku. Predenj položimo ne oljčnih vejic in butaric, tudi ne svoje plašče, ampak naša razgaljena in ponižna srca, v vsej iskrenosti in z vsem hrepenenjem.

Jezusova volja je tudi, da srce vsakega od nas postane dvorana zadnje večerje, v katero želi vstopiti ne sam, ampak s Cerkvijo, z učenci, z občestvom in na oltarju našega srca obhajati sveto daritev. On, ki je duhovnik, oltar in jagnje obenem si želi praznovati v našem notranjem svetišču.

Naše srce bo postalo tudi vrt Getsemani, v katerem se bijejo toliki boji, tolike skušnjave, bolečina, samota, trpljenje, izdajstva, zapuščenost, groza, strah in prošnja: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti."
Srce, ki joka, hrepeni, upa, trpi ... to je vrt Getsemani in On nas v njem ne pušča samih.

V tem vrtu nas tudi uči, kako odgovoriti na krivico. Peter pograbi za meč, toda Jezus ga ustavi: "Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani."
Kako težko nam je nad nasilje, četudi "samo" jezika,  ne udariti z mečem hujših besed. Kako težko se nam je ne braniti, ko se nam zdi, da smo po krivici obsojeni, sojeni, odstranjeni ...

Naše srce včasih postane tudi dvorana sojenja ter dvorišče velikega duhovnika, kjer nas Kristus želi obiskati s svojim usmiljenim pogledom tam, kjer so naša izdajstva, naše prevare, begi, laži in porazi. Tam, kjer smo mislili, da smo močnejši in boljši, pa ponižano spoznamo, da nismo boljši kakor drugi. Tam, kjer tečejo solze ...

Naše srce bodo Jeruzalemske ulice, na katerih je toliko kaosa, zmede, prestrašenosti, skrbi zase, toliko posmeha, sodb ob pogledu na druge, na tiste, ki so prizadeli, na tiste, ki se zdijo zločinci. In tam, sredi vsega tega, se bo morda našel del srca, ki bo kakor Marija tiho in nežno spremljal Odrešenika. Bo Veronika, ki bo stopila iz vrste in obrisala podobo trpečega Boga, ki je danes zapisana v tolikih izmučenih obrazih. Bo Simon, ki bo kljub uporom in trmi popustil in sprejel, da se dogaja nekaj, kar ga presega in kjer lahko le nemo sprejme.

In nenazadnje bo naše srce postalo Kalvarija, kraj tolikih smrti, tolikih krikov tistih, ki so jih križali, kraj krvi, vojakov in posmehov. To je srce, ki pozna bolečino izdajstev in zlorab, pozna slačenja, oropanost, udarce, posmeh, osramočenost, bolečino besed in dejanj, ki pribijejo.
Srce, ki ima za svoj vsakdanji kruh molitev križanega Jezusa: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
Kolikokrat si jo mi upamo moliti? Kolikokrat si upamo priznati žeblje in sulice, naše in drugih ter jih predati Kristusu? Kolikokrat upamo ne ostati brezbrižni ob križanjih in krivicah tolikih?

Jezus je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil.

Toda pot se tu ne konča. Ko se naše srce zdi grob, zapečatena usoda, ki nima izhoda, vrtenje v krogu brez smisla, Gospod ne počiva. Prav to srce, ki diši po smrti, bolečini in zapuščenosti, v skrivnostni moči Njegove milosti, ki dela tudi na skrivnem, postaja nekaj novega. Že se svita luč, že se svita jutro in prav to srce, bo v moči Duha, ki oživlja, postalo blagodišeči Vstajenjski vrt novega srečanja.

Naj bo ta sveta pot z Njim in v Njem polna spoštljive tihote in hvaležnega zrenja te večne Ljubezni, ki naše srce spreminja v Njegov oltar, v Njegovo najljubše svetišče, v katerem želi prebivati za večno.



sobota, 04. april 2020

"A Jezus pride na praznik?"

Sobota 5. postnega tedna

Glejte, vzamem Izraelove sinove izmed narodov, kamor so prišli, in jih zberem od vseh strani ter jih pripeljem v njih deželo. 

Prerok Ezekijel napoveduje odrešenje ljudstva, ki se dejansko izpolni v edinorojenem ljubljenem Sinu, poslanem od Očeta. On je tisti, ki nas je našel in pripeljal domov, v našo deželo, ki je Kristus sam, njegovo Telo, njegova Cerkev.

Rešim jih vseh njihovih nezvestob, s katerimi so se pregrešili, in jih očistim; oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog. Z njimi sklenem zavezo miru, z njimi bo večna zaveza.

To zavezo daritve, zavezo ljubezni, ki nikdar ne prekliče samo sebe in svojih odločitev, je dopolnil prav na križu. Preko te daritve se je popolnoma združil z ujetim človeštvom in ga osvobodil. Mi smo že tisti blagoslovljeni rod, ki že živi izpolnitev vseh starozaveznih prerokb, zato blagor našim očem, ki vidijo, kar vidijo in ušesom, ki slišijo, kar slišijo. Sin nam je namreč bil dan ...

Toda ob tem Sinu se srce lahko odpre ali zapre. V evangeliju vidimo ljudi, ki so potem, ko je Jezus obudil Lazarja, verovali in našli življenje in so ljudje, ki niso bili pripravljeni na spremembe in so zato živeli raje iz opravljanja. Ti so takoj tekli k farizejem in velikim duhovnikom, ki so se zbrali na "kriznem štabu" in odločili, da mora Jezus umreti.

Kajfa samo na glas pove to, kar so bile misli vseh tistih srcih, ujetih v slepo postavo črke.
"Za vas je bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod."

Kajfa je to rekel iz strahu za svoje mesto, rekel je kakor človek, ki misli, da lahko nadzira Boga. Njegova ošabnost ga izda takoj, ko odpre usta, saj se en od prevodov začne prav z besedami: "Vi ne razumete nič!" Zanimivo, kako je prav slep človek najbolj prepričan, da vidi.

A četudi je v teh beseda šlo za delovanje zla, apostol Janez piše, kako je Kajfa nevede povedal prerokbo. Povedal je resnico, kajti Gospodova veličina je prav tem, da celo neumne besede zaslepljenih, uporabi za razodetje svojega čudovitega načrta in zlo človeka uporabi za delo svojega odrešenja.To bomo na posebno intenziven način kontemplirali v tem tednu.

V tistih dneh, ko se je že bližal veliki praznik velike noči, so Judje iz vseh strani prihajali v Jeruzalem, da bi se očistili. Med seboj pa so se spraševali: "Kaj se vam zdi? Ali (Jezus) pride na praznik?"

Morda se v naših srcih porajajo ista vprašanja: "Kaj se vam zdi, letos, ko bodo prazniki tako zelo drugačni in nenavadni, ali Jezus pride na praznik?" 

In zdi se mi, da je točno letos čudovita priložnost, ko smo povabljeni, da ni Jezus tisti, ki mora priti v naše vnaprej in natančno pripravljene obrede in kulturne navade, ampak smo mi tisti, ki smo se povabljeni odločiti, ali bomo tam, kjer bo On!

Se mu bomo upali pridružiti preko Besede, se bomo upali s srcem postaviti v ponižno zrenje tega, kar je naredil za nas in preprosti biti tam, kjer je On. To je praznik!
Kajti bistveno v teh praznikih ni naše počutje ali navade, temveč Kristus sam in način ljubezni, s katero nam je razodel Očeta!

Bog pa je nenehna novost in nenehno presenečenje! Zato se ne bojmo novosti, sprememb, zmede. Tudi učenci so jo poznali v tisti veliki noči ... Pa še kako!




petek, 03. april 2020

Mi smo Kristus

Petek 5.postnega tedna

Potem, ko so Judje ponovno poskušali kamenjati Jezusa, se je umaknil čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. 

In mnogi so prihajali k njemu, kajti kjer je življenje, srce preprosto ve. In tam, na tistem kraju so se  spomnili vsega, kar je o Njem pričeval Janez. Začeli so verovati vanj, ker so spoznali, da Janez ni naredil nobenega čudeža, in vendar je vse, kar je povedal o Kristusu, bilo res. V osebi Jezusa so s svojimi očmi gledali izpolnjene preroške besede Janeza Krstnika in verovali.

Kako pomembno je torej preprosto oznanilo resnice, brez kakršnih koli posebnih efektov, čudežev ali čustvene obarvanosti, da se prebudi resnična vera v srcih ljudi.

In vendar Resnica, Ljubezen in vsa Božja dela, po katerih se želi svetu razodeti Oče, ne nehajo vznemirjati tiste, ki še niso pripravljeni spoznati Boga, takega kot je in ne takega, kot so si sami izdelali. O tem nam ponovno govori evangelij.

Kako težko je človeku zapustiti in izpustiti stvari, ki jih je pograbil z namenom obvladovanja. In četudi so mrtve, jih ne izpusti. Preveč je namreč nevarno verovati v Boga živih, ki je svoboden in ima načrte, ki so večji od naših, predvsem pa vključujejo človeka, ki neha dokazovati samega sebe, ampak preprosto sprejme Očeta, ki se je človeštvu podaril preko Sina.

Tako močna in tako resnično lepa je ta naša vera, obenem pa tudi danes tolikokrat tako strašljiva v  svobodi, ki jo prinaša Kristus, da človek še vedno prepogosto raje izbere malika, ki mora hoditi za njegovimi idejami, kakor da bi človek sam stopil za Gospodom. Tako strašljivo lepo je namreč, da nismo le "bogovi" , ker poslušamo Božjo besedo, ampak smo v Sinu tudi mi postali resnični Božji sinovi. Beseda sama se je sklonila k nam in se utelesila v človeštvu. In če so Kristusa obsodili, ker se je imenoval Božji sin, naj ne bi s svojim resnično evangeljskim življenjem vznemirjali tudi kristjani, kjerkoli so? Problem pa je, če vznemirjamo zaradi svojih življenj, ki čisto nič ne dišijo po evangeliju.

Toda mi smo Kristusovo Telo in nihče od nas ne more biti izvzet milostim Cerkve, četudi te dni ne more biti navzoč pri zakramentih. Mi, Božje ljudstvo, smo zakrament temu svetu, ker smo dejanska navzočnost Kristusa v svetu. Kakor je Oče posvetil in poslal svojega Sina na svet, tako je pri krstu posvetil in poslal nas v svet. Da živimo Kristusa v stvarni navzočnosti!