nedelja, 19. maj 2019

Ljubite se, kakor ...

5. velikonočna nedelja

V drugem berilu je predstavljen naš cilj; sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 
Kristjanov pogled je usmerjen v to resničnost, ko bo vsa ljubezen dopolnjena in bo Bog vse v vsem. Kot Cerkev bomo takrat zasijali v vsej lepoti okrašene neveste, ki sreča svojega ženina.

Prav v moči tega pogleda in te vizije smo zato poklicani drugače živeti sedanji trenutek, ki nas nenehno kliče k pravi ljubezni. Tisti, ki bo ranjena. Kajti na tej zemlji je prava ljubezen vedno ranjena. Je tista, ki gre skozi mnoge stiske, da postane podobna Božjemu kraljestvu, kakor sta Pavel in Barnaba opogumljala kristjane. Ranjena pa je zato, ker se ob pravi ljubezni ne da ostati ravnodušen. Ob njej se je potrebno odločiti. In prava ljubezen mnoge vznemiri. Nekoč in danes.

Juda ob Ljubezni, ki ga negativno preseneti, ker ni po njegovih pričakovanjih slave in zmage, odide. Preveč se počuti izdanega od te ljubezni, da jo sklene tudi sam izdati in zatajiti. Kolikokrat se tudi mi ob pohujšljivi konkretnosti ljubezni, ki prosi za naše sestope iz okvirčkov zmedemo, prestrašimo, pobegnemo in zatajimo. Zato so v tistem Judovem srcu tudi naša srca in naša izdajstva.

Toda prav medtem ko človek izdaja Sina, Sin odgovarja: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem." Zakaj prav zdaj?

Juda pospešuje veliko noč, ko se bo dokončno razodela resnična Božja ljubezen, ki gre do konca. Ko človek izdaja ljubezen, dobi prava ljubezen priložnost, da preko stiskalnice pokaže, kaj je njena vsebina. Zdaj je lahko Bog pokazal, KAKO bo odrešil človeštvo. Pokaže način, s katerim hoče ljubiti. Do konca in brez naših zaslug. Bolj kot so ga okoliščine stiskale, močnejši koncentrat ljubezni je prihajal ven. Kakor tudi najčistejše oljčno olje pride šele, ko se olive stisnejo.

Kristus že postaja dokončna čista daritev, olje, ki teče za naše posvečenje. In Njegove besede naročila, naj se tudi mi ljubimo med seboj, KAKOR nas je tudi On ljubil, so že sad tega stiskanja. Že je bil izdan, že se je pričenjala stiskalnica in iz njegovih ust prihajajo še močnejše besede ljubezni:
"Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. "

Ne ljubite se kakorkoli, ampak kakor sem vas ljubil jaz. To pa je na velikonočni način.

S prihodom Svetega Duha smo bili vsi dokončno prežeti in prepojeni s to velikonočno ljubeznijo, ki se je prva dala za nas in nas posvetila ter usposobila, da postanemo njeni pričevalci.

Pavel in Barnaba sta to vzela zares. Pustila sta se tako prepojiti Kristusovi daritvi, njegovi ljubezni in Besedi, da sta sama postala ta živa Beseda in navzočnost Kristusa. Zato sta oznanjala, kamorkoli sta prišla. Prinašala sta življenje, ker sta bila polna življenja. Prinašala sta ljubezen, ker sta sama v svojem življenju izkusila Božjo ljubezen. Prinašala sta potrpežljivost, ker sta vedela, kako zelo je bil z njima potrpežljiv Gospod.

Tako močno sta se pustila osvojiti Kristusu, da se je čutil in videl že v njunem medosebnem odnosu. Njune besede preprosto niso mogle biti prazne, ker so bile nenehno potrjene z znamenji in čudeži, ki so v lepoti odnosa, ko so ljudje pripravljeni dati življenja drug za drugega. To je otipljivi evangelij in tega sta prinašala. Nič čudnega, da so ljudje kar tekli, da bi slišali in videli evangelij, medtem ko so se zavistni Judje, suhi in ne-pričevalni ujetniki črke, jezili in spletkarili zoper Pavla in Barnaba. Toda zaman, kajti Besede ne da okleniti. Ljubezen vedno najde pot.

Malo pred odlomkom, ki ga danes beremo v prvem berilu, so Pavla pretepli tako močno, da so bili prepričani, da je mrtev. Vendar se Pavel vrne živ in vrne se točno v njihova mesta ter nadaljuje z oznanjevanjem in utrjevanjem učencev. Če kdo, potem je Pavel lahko spodbujal, naj vztrajajo in naj se ne pustijo ustrahovati ogroženim individualistom. S krstom so bili namreč poklicani v občestvo svetih, ki so lepi, ker se ljubijo in ker dišijo po Vstalem ter so prav zato nepremagljivi.

Da pa sta se z Barnabom upala vrniti prav v Listro in Ikonij, od koder so ju že izgnali, pričuje, kako zelo sta apostola že umrla sebi in že živela v Kristusu. Apostola sta lahko prav zato, ker se ne bojita več zase in ne iščeta več svojega, temveč osvojena s Kristusovo ljubeznijo neustrašeno in prepričevalno posvečata življenje bratom.

Lepo je tudi videti, kako se med delom znata ustaviti in priporočiti Božji milosti ter izročiti vse, kar sta sejala. Tako nenehno ostajata v zavesti poslanosti in drži majhnih služabnikov. V Antiohiji pa zbereta vso Cerkev, da se skupaj veselijo vsega, kar je Bog storil za pogane po njima. Med njimi ni zavisti ali ljubosumja, temveč beremo o enem samem veselju in hvaležnosti za vse, kar Bog dela.

Prav s tem so prvi kristjani za ves svet postali živo znamenje nebeškega Jeruzalema, v katerega smo poklicani. Z bratstvom, s Cerkvijo, ki se veseli vsakega, z odnosi, kjer se bratje ljubijo in so pripravljeni dati življenje drug za drugega. In kjerkoli se to zgodi med nami, zadiši po vstajenju, zadiši po Kristusu, umrlem in vstalem, ki ga čakajo narodi.

Naj torej med nami nenehno diši!


sobota, 18. maj 2019

Resnični poslanci Besede

Sobota 4. velikonočnega tedna

Kdor vidi mene, vidi Očeta. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni.

Kako vztrajno in močno Jezus poudarja svoje sinovstvo, ki ima temelj prav v Očetu. On je, ki dela, Sin posluša in ljubi skozi sebe. Z milostjo krsta smo bili torej potopljeni v to ljubezen med Očetom in Sinom, ki je Sveti Duh. Postali smo polno udeleženi v tem Božjem življenju, potopljeni v svežo studenčnico ljubezni.

Živeti s tem zavedanjem in izhajajoč iz te resnice, se začne novo življenje. Tudi svet ga čaka in išče, tudi svet, čeprav se tega ne zaveda, ponavlja Filipove besede, ki so tokrat namenjene nam, kristjanom: "Pokažite nam Očeta in zadosti nam bo." In kako lepo bi bilo, da bi za vsakega od nas kristjanov, resnično veljalo: "Kdor vidi mene, vidi Očeta."

To je namreč naše poslanstvo. Kakor Pavel in Barnaba smo v zavesti resnice poslani v našo, žal še vedno z religijo zaznamovano resničnost, v kateri bo veliko tiste "judovske" zavisti, sramotenja, napadanja pobožnih in uglednih žena ter nahujskanih mestnih poglavarjev, ki sprožajo preganjanje. Preganjanje življenja, preganjanje evangelija, Besede, ki je nad črko in nad navado, preganjanje milosti, ki presega postavo.

Kako težko nam je vstopiti skozi ozka vrata milosti. Skozi vrata, kjer v središču ni naš protagonizem, naše uveljavljanje in sposobnosti, iz katerih se nujno rodi zavist in tekmovalnost takoj, ko ima nekdo kaj boljšega od nas, temveč je v središču Kristus, odnos med Očetom in Sinom. Tam postajamo resnični poslanci Besede. Služabniki, ki skrbijo, da bo Beseda dobila prostor v naših srcih ter rasla in se krepila. Kajti ljudje smo je žejni.

Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. 

Da bi vstopili v to resničnost naše vere, je potrebno vstopiti skozi ozka vrata, ki je Kristus sam.
"Jaz sem vrata" (Jn 10,9).

Ozka so ta vrata, da bi odzunaj lahko ostal ves naš ego, vsa naša potreba starega človeka po tem, da bi bili potrjeni, uveljavljeni, pomembni, opaženi. Ozka, da nas postrgajo starega kvasa in nas rodijo kakor skozi ozek porodni kanal v novo življenje, kjer postanemo pretočna mladika Božjega življenja in rojevamo sad občestva, sad bratstva, sad odnosov, v katerih se že prepoznava nebeško kraljestvo.


Kristjan - užitni studenec

Petek 4. velikonočnega tedna

Jaz sem pot in resnica in življenje. 

Niti zavedamo se ne, kako drugače je imeti pred seboj odprta vrata, izhod, pot, ki ima cilj. Kako drugače od onih, ki mislijo, da se vrtimo v krogu tega življenja, brez cilja. Če je namreč cilj smrt, potem je živeti grozno, stresno, naporno in je od vsega tega res še najbolje pobegniti v apatično ležernost, kjer je pomembno le, da bi bil jaz sam čim bolje. Toda veselja ni. Sreče ni.

Šele potok, ki ima strugo in ima pot odprto, lahko postane živ, kristalno jasen, bister, poln življenja in užiten! Taki smo poklicani postati kristjani; užitni studenec. Kajti dana nam je bila obljuba, da je v hiši našega Očeta mnogo bivališč. Priče smo izpolnitve obljube, ki jo je Bog dal našim očetom in izpolnil s tem, da je obudil Jezusa. V Njem imamo dostop v Očeta in njegovo hišo. Lepšega cilja ne moremo imeti. Lepše poti kakor je Kristus sam, si ne moremo želeti.

Nam je torej dana milost, ki pa pripada celotnemu svetu. Ljudje imajo pravico, da v kristjanih vidijo žive, sveže, užitne potočke, ki z življenjem oznanjajo evangelij in postajajo kažipot, neke vrste struga za večno življenje. Resnično, ljudje, ki milosti Kristusa niso spoznali, imajo pravico, da jo okušajo v nas in po nas!

Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu in njih poglavarji, Jezusa niso spoznali in so svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se berejo vsako soboto.

Tudi danes je veliko takih, ki delajo za Boga, a ne dišijo po Njem, ki berejo o Njem, a Ga še niso izkusili v lastnem življenju. Mi pa smo priče, da se pot ne konča pri tem, da so ga sneli s križa in položili v grob. Priče smo tega, da se tam pot šele začne.

On je pot, kajti samo v Kristusu smo sinovi in tudi nad nami zazvenijo te čudovite besede: "Moj Sin si ti, danes sem te rodil." 

Ta veliki privilegij smo poklicani živeti na polno! Da bo tudi svet, v katerega smo poslani, zažejalo po življenju odrešenih!



četrtek, 16. maj 2019

Sijaj odrešenih

Četrtek 4. velikonočnega tedna

Ko Pavel in Barnaba prideta na sobotni dan v antiohijsko shodnico, jima rečejo: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"

Tako Pavel vstane ter mojstrsko izpelje rdečo nit odrešenjske zgodovine. Povzame rešitev iz Egipta, čas bivanja v Obljubljeni deželi, ki je zaznamovan s sodniki, poudari, kako pride čas, ko Izraelci pozabijo, da so izvoljen rod, ki se mu Gospod sam razodeva in zahtevajo kralje, da bi tekmovali s preostalim svetom. Četudi jih Bog opozarja, da bo to pomenilo novo tlako, novo podrejenost, trmasto vztrajajo. Da bi le bili enaki ostalim.
Kako smo jim podobni! In kako neumno, da še danes zapuščamo Njega, studenec žive vode, in si kopljemo kapnice, razpokane kapnice, ki ne držijo vode (prim. Jer 2,13). 

Toda Gospod je usmiljen in ne zapušča svojega ljudstva. Za Savlom pošlje Davida, Jesejevega sina ter iz tega rodu Odrešenika Jezusa, ki končno pokaže, kaj je resnično kraljevanje.

Potem ko je Jezus učencem umil noge, jim je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali!"

On, edini Kralj, umiva učencem noge. On, edini Najvišji, pride, da služi in da svoje življenje za druge. Zato blagor nam, ko ne bomo pozabili, da smo njegovi in ne lastni poslanci ter kot taki ne moremo biti nad Njim ali pred Njim, temveč skupaj z Njim tudi sami poklekati k umazanim nogam človeštva in mu preko odpuščanja ter spoštljive ljubezni, vračati sijaj odrešenih.



Poslušni

Sreda 4. velikonočnega tedna

Kako pomembna je poslušnost. V Apostolskih delih beremo, kako je tiste dni Božja beseda rasla in se vedno bolj širila. Duh je namreč v mnogih srcih našel prostor, da je lahko povedal svoje sanje in voljo. Srca ljudi so bila poslušna in odprta, kajti v prvi Cerkvi je bilo temeljno in močno prav zavedanje, da je vsa kristjanova novost v deleženju Svetega Duha, ki nas dela sinove in hčere Najvišjega. Če pa je deleženje Nekoga temeljno, potem je normalno, da je vsa pozornost naravnana prav na to, da bi tega Nekoga ne preslišali in ne spregledali.

Bistvo kristjanov je torej od začetka poslušanje. Poslušanje in odprtost, da Sveti Duh pove in mi odgovorimo: "Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical." Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili.

Bili so služabniki Duha in ne obratno. Duh pa je tisti, ki lahko vsakega poslušnega človeka oblikuje v preroka in učitelja. V prvi antiohijski cerkvi so to bili: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel.

Če pogledamo ozadje teh mož, niso nič kaj svetniška. Če pogledamo okoliščine, v katerih so rasli, niso nič kaj idealne, kajti če je Manahen bil vzrejen skupaj s Herodom, ki je moril, potem bi tudi sam lahko izbral to pot. In vendar ni. Ti možje so odprli srce Besedi in s tem prejeli moč, da so postali Božji otroci, preroki in učitelji.

Temelj Cerkve je tako vera v Drugega in ne v lastne ideje in ozadja, ki naj bi človeka določala, Premalo je to. Premalo je, da bi nas določala samo vzgoja, ozadje, zgodbe, travme, rane, pohvale ... Premalo! Duh je za kristjana edini, ki ga lahko določa in edini, ki lahko v vsakem trenutku stori nekaj novega.
Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi.

V evangeliju Jezus z vsakim stavkom pove, kako dela le tisto, kar je slišal in videl pri svojem Očetu. Jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj oznanim.

Sin ostaja nenehno poslušen Očetu ter prav preko te poslušnosti pokazal, kje je edina resnična svoboda; v tem, da nismo poslušni zgolj sebi, svetu ali drugim, temveč Bogu, ki je edini svoboden in ki edini ve, kaj je resnična ljubezen. In mi smo poklicani prav k ljubezni. Zato je potrebno prisluhniti.



torek, 14. maj 2019

V Očetovi roki

Torek 4. velikonočnega tedna

Ko je Barnaba prišel v Antiohijo in videl Božjo milost, se je razveselil in opominjal vse, naj z odločnim srcem vztrajajo v Gospodu. 

To je resnična duhovna drža očetov in mater. Tistih, ki znajo videti lepo in dobro, ki se dogaja v in med ljudmi ter se tega iskreno razveselijo. V njih ni prostora za nikakršno ljubosumje, zavist ali ogroženost, kakor sta kmalu za tem s strani zavistnih Judov doživela Pavel in Barnaba, temveč je prostor veselja in hvaležnosti za sleherno srce, ki se odpre Milosti in pusti, da prične rasti nekaj novega in lepega.

Sposobnost pristnega veselja nad sadovi Milosti v drugih je tako edino pristno merilo zrelosti na duhovnem področju.
Obenem to predpostavlja naravnanost na to, da Milost sploh priznavamo, ji dajemo prostor in jo iščemo. Judom to ni bilo tako samoumevno, saj Milost preseže postavo. Zato so se je ustrašili. Iskali so jo, pa ne ker bi si jo želeli, ampak ker jih je tako zelo vznemirjala.

Tako poiščejo Jezusa, ko se ta sprehaja po Salomonovem stebreniku. "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam povej odkrito!" 
"Povedal sem vam, pa ne verujete." 

Tako nas je strah, ko ne verjamemo v odnos, ko ne zaupamo več in ko si ne dovolimo objeti darovanjski logiki.
Tistim pa, ki so Besedo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).

Teh pa ne more nihče iztrgati iz Jezusove roke. Kajti Oče, ki nas je podaril Sinu, je večji kot vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.

Lepo je živeti v zavesti, da smo Očetov dar Sinu, tako zelo Njegov, da nas nihče ne more iztrgati iz Njegove milosti.
To je temeljni izvir našega veselja, ki postaja s tem spoznanjem, tudi naša dolžnost svetu.



Njemu vratar odpre

Ponedeljek 4. velikonočnega tedna

Resnično, resnično povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar, kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on pokliče svoje ovce po imenu in jih vodi ven.

Pripadnost Kristusu je torej vezana na prepoznavanje in poslušanje Njegovega glasu, ki kliče. Pomembno je to vedeti, kajti prepogosto se zgodi, da pripadnost pripisujemo zgolj na podlagi določenih znamenj, ki pa večkrat sploh nimajo kaj opraviti z evangelijem. Zato ni tako redko, da bodo Besedo lažje sprejeli "pogani", tisti, ki niso obremenjeni z idejami in lastno ustvarjenimi podobami o Bogu kakor izvoljeno ljudstvo samo. Temu smo močno priča v odlomkih, ki nam jih ponujajo Apostolska dela, pa tudi v odlomkih, ki smo jim lahko priča v vsakdanjem življenju.

Jezus je torej jasen. Njegovi so tisti, ki slišijo in hodijo za tem Glasom. So tisti, ki mu dovolijo, da gre pred njimi in da On sam postane vrata, skozi katera se edino da varno vstopiti in izstopiti ven.
Ovčji hlev je simbol človekovega srca, ki ima ograjo, kar pomeni, da je to srce zavarovano in ograjeno ter ima vrata. Naše srce ma torej vratarja in ima vrata. Vrata je Kristus sam. Vratar je naša svobodna volja.

Celotna prilika nas torej spodbuja, da pričnemo duhovno razločevati. Ni vsaka misel ali čustvo pravo, kar pomeni, da se ne bo hotelo predstaviti pri vratih. Nekatere stvari se v naše srce želijo vsiliti kar na skrivaj, preko ograje. kakor tatovi in roparji, da bi kradli, klali in pobijali. To je zlo, ki se želi v nas naseliti preko tihih, "nedolžnih" zamer, preko ljubosumja, strahu, tekmovalnosti, sovraštva ...

Zato Jezus vztraja, da je On tisti edini varni vhod, edina varna vrata, skozi katera je potrebno peljati misli in čustva. Tista, ki želijo v nas vstopiti kakor tista, ki želijo skozi naša usta ali dejanja izstopiti. On sam je edina Resnica, ki razkrinka laž. On je edini, ki lahko vsako pristno dejanje, misel ali čustvo, obleče v resnično obleko ljubezni. Zato pravi: Kdor vstopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in hodil ven in bo našel pašo. 

Samo kdor vse spusti skozi Kristusa, lahko živi polno in radostno. Odločitev pa ostaja naša, kajti vratar smo mi sami.