Glas rahlega šepeta

19. nedelja med letom

Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.

1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.

Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.

In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.

2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu lahko razodene in pokaže, kako Božje delovanje ni v senzaciji ali dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.

Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.

Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.

3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti.  Petru tako reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.

Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učencem pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji tako za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.
Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastne ladje.

Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.
Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti  le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.

To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu pripetem na Kristusa in ne na moči lastnih čolnov. Je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.

Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je moč v smeri njegovega pogleda, gre tudi resnično ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.

Najdeni

Jezusovo spremenjenje na gori

Ob teh soparnih in vročih dneh se zdi, da tudi narave ne moremo nič več videti jasno, ampak od vročine zamegljeno. Kakor marsikdo vidi svojo realnost - od "vročine" popačeno.
Zato je potrebno na goro, v ta nov pogled, kajti kakor se samo z gore da videti z drugega zornega kota, tako lahko samo duhovne oči vidijo stvari kakor jih vidi Bog.

1) Iti na goro tako pomeni sprejeti Besedo ne kot bajko, ampak kot to, kar je, kot Božjo besedo, kot preroško besedo, ki je dana za temne kraje in čase, zato, da bi nanjo pazili in bi nam svetila dokler ne zasveti dan in ne vzide danica v naših srcih.
Srce, ki je polno Besede, lahko varno hodi in upa. Beseda je namreč tista, ki sveti dokler se v srcu ne zjasni.

Pri vsaki maši izrečemo: "Gospod, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."
Dovolj je torej ena sama Beseda vzeta zares, ena sama Beseda, ki kakor dobro seme pade v rodovitno zemljo in že lahko zraste mogočno drevo.
Potrebna je le Beseda in soparna dolina dobi jasen pogled, potrebna je le Beseda in boleča realnost prejme novo obličje. To je modrost gore in to je milost Besede. Da vrne Božji pogled človeško nedojemljivemu in razodene cilj, za katerega smo ustvarjeni.

2) Bog se na gori ne razodene kot samozadosten, ampak se razodene kot občestvo. Prava identiteta Boga je torej občestvo, je skupnost, je pogovor med osebami. Mojzes in Elija sta se pogovarjala z Gospodom in ta pogovor je bil tako privlačen in tako lep, da so si tudi učenci želeli biti del njega. Peter, ki je vedno poskušal prehitevati celo Boga, poskuša tudi tokrat. Njegovo srce je bilo tako prevzeto ob doživljanju lepih odnosov, da si je na neki način želel priskrbeti prostor med njimi.
Vendar si človek ne more pridobiti pripadnosti, prav tako si ne more sam dati bleščečih oblačil, temveč je Bog tisti, ki človeka oblači, mu daje sijaj in ga vključuje v občestvo s seboj.

Apostol Peter šele potem, ko preide Kristusovo smrt in vstajenje in šele potem, ko preide tudi svojo smrt izdajstva in vstajenje odpuščanja, v svojih pismih prvi Cerkvi piše, kako si tudi Sin ni sam dal slave, ampak jo je prejel od Očeta.  Takrat je že razumel, zato lahko zapiše: "Ko je namreč prejel od Boga Očeta čast in slavo, mu je ob veličastnem sijaju prišel glas: 'Ti si moj ljubljeni Sin.'"
Ne more se človek sam vzljubiti, ampak se lahko najde ljubljen. Ne more si človek sam dati slave, ampak se lahko najte objetega v Božjo slavo. In ne more se človek sam vključiti v Božje življenje, ampak je po krstu to že v njem.

3) Evangelist Matej poroča, kako so učenci potem, ko se jih Jezus dotakne in reče: "Vstanite in ne bojte se!" ozrejo in vidijo njega samega. In vendar so lahko v tem trenutku že videli globlje. Videli in okusili so namreč, da ni Sina brez Očeta in ni Očeta brez Sina, temveč sta eno. Ni Boga brez občestva in ni Boga brez dialoga.

Mojzes in Elija sta v nekem trenutku izginila, kajti postava in prerokbe so izpolnile svoje, na njihovo mesto pa vstopijo učenci, ki začnejo predstavljati to novo občestvo, v katerega so bili vključeni od Drugega.
Dar se da torej le sprejeli in to je naša slava - da se preko velikonočne ljubezni Sina že odkrijemo vključeni v Božje življenje, ki je občestvo in ki se pretaka v nas in med nami.

Bozje skrivnosti

17. nedelja med letom

Tudi današnjo nedeljo Gospod želi razodevati skrivnosti in lepote nebeškega kraljestva.
Kraljestvo je torej tisto, kar je pristno lepo, je zaklad in je biser. Obe besedi že sami po sebi ponazarjata nekaj dragocenega in pomembnega, kar razveseli tistega, ki to najde. Prilika o trgovcu celo piše o tem, da biseri niso bili katerikoli, ampak lepi.
Bog in vse, kar je njegovo, je torej lepo. 

Je pa vse Njegovo tudi skrivnostno. Zaklad je namreč skrit na njivi in ne položen nanjo. Biseri ne ležijo na mizi, ampak v posebnih za to namenjenih posodah. Je nekaj, kar vabi in vendar nekaj, kar potrebuje tudi naše korake pripravljenosti. Tudi prilike Gospod uporablja zato, da bi oznanil skrivnosti Kraljestva. Prilika je tista, ki pušča ogromno svobode, ki ne določa, ki ni takoj jasna, ampak ostaja kakor njiva, v kateri je skrit zaklad in samo tisti, ki to zasluti in po tem hrepeni, se ji bo pustil zajeti in osvojiti, dokler ne bo v njej našel sporočila. Koliko svobode nam torej pušča Gospod! Koliko spoštovanja! Kdor ima ušesa, naj posluša in kdor hoče, naj tudi sliši!

In še nekaj je pomembno. Zaklad je v zemlji, tam, kjer je temno, umazano, po dežju pa tudi blatno. Gospod nas večkrat čaka tam, kjer sami nočemo. S tem pa nam razodeva veličastni pomen skritega, podzemskega, tistega v našem življenju, kjer skorajda ne vzdržimo. In vendar samo tisti, ki vstopi k teminam korenin z Gospodom, bo videl in užival sadove luči!

Nadalje je nebeško kraljestvo tisto, ki hoče biti izbrano. Res je tisto, ki človeka najde, kajti človek, ki je odkril zaklad na njivi, ni storil nič posebnega. Prejel ga je v dar, pa vendar se je za ta dar moral odločiti. Moral je nekaj prodati in izpustiti, da je lahko kupil njivo in jo začel obdelovati. Pri obdelovanju pa ni naletel samo na zaklad, ampak zagotovo tudi na robidovje, osat, morda celo na ostanke kake "svetovne vojne". Taki so naši odnosi, taka je umetnost spoznavanja in odkrivanja sebe in drugih.
Tudi trgovcu z biseri je bil samo en biser razodet kot najlepši in vreden celega življenja. Kakor je dekletu en fant razodet tak in obratno. Zato je moral pustiti vse ostale in se odločiti za enega. v življenju se je potrebno odločati in od lepega bisera preiti k najlepšemu!

Še nadalje je res, da je nebeško kraljestvo čisti dar, hrepenenje po njem pa nas "priganja", da ga iščemo kakor trgovec. A medtem ko mi iščemo Njega, On najde nas. Zato je nebeško kraljestvo podobno tudi ribiški mreži, ki zajame ribe vseh vrst. Je podobno mreži te brezmejne ljubezni, ki osvoji.
Tistega, ki ga osvoji, pa tudi spremeni in preoblikuje, saj se v mnogih rečeh izpolnjujejo besede Pavla Rimljanom:"Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu."

Ko Jezus razodene skrivnosti in lepoto Božjega delovanja, učence vpraša: "Ste razumeli vse to?" Pomembno je najprej spoznati okus Božjega, doživeti lepoto mrež, ki te najdejo v dobrem in slabem, v lepih in "škart" ribah, šele nato lahko pismouk postane učitelj nebeškega kraljestva.

Če se to ne zgodi in ni takega vrstnega reda tvegamo, da bi ostali pismouki, tisti, ki mislijo, da obvladajo Besedo. Mi pa smo poklicani, da se pustimo zajeti mreži Besede do te mere, da nas ona obvlada in preoblikuje v učence. Še več, v tiste, ki niso le odkrili zaklad, ampak so postali zaklad za druge! Kajti resnični učenec nebeškega kraljestva je tisti, ki iz svojega zaklada prinaša staro in novo.

In nebeško kraljestvo je nenazadnje tudi tisto, ki si želi človeka kot celoto, v starem in novem, s koreninami pa tudi listi in sadeži, s tem, kar je bil, kar je in kar postaja. Kajti Gospod vselej združuje in razširja. Človek omejuje in drobi, On pa išče, povezuje in tako skrivnostno vse ustvarja lepo in dobro!

Ko nas torej naslednjič kakor Salomona obišče Beseda Boga: "Prosi, kaj naj ti dam!", se ne bojmo prositi za milost, da bi nas Kraljestvo našlo in osvojilo, prositi za modrost in ponižnost, da bi znali vladati, tj.služiti tam in tistim, h katerim nas pošilja in postavlja Gospod.

Tako bo z mojo besedo

15. nedelja med letom

Sajelec je šel sejat. To se zgodi, ko Jezus stopi iz hiše in se usede kraj Galilejskega jezera. In čaka, dokler ne pridejo k njemu vsi, ki so žejni Besede ... Ne kliče jih in ne prepričuje, kajti Njegova navzočnost je že sama po sebi vabilo. Ljudje že vedo, da bo vse, kar bo prišlo iz teh ust, močno, polno Življenja, upanja in jasnine. Tega jim je manjkalo in tega manjka nam.
Zato se tudi mi odpravimo na obrobje jezera in prisluhnimo tako, da vzamemo Besedo v roke in pustimo, da v vsakem od nas stori to, za kar je poslana.

Dejstvo, da Oče želi nahraniti svoje otroke, je 100% kakor je 100% učinkovito seme Besede. Vsako, brez izjeme. To seme je vrženo zato, da bi obrodilo sad in se ne vrača, kakor pravi Bog po preroku Izaiju, dokler ne stori, kar je On hotel.
Božja smer je zelo jasna in usmerjena v to, da bi bila naša polja življenj polna in rodovitna drže, besed in dejanj, ki zrastejo iz posejane Besede. Božja zvestoba je torej zagotovljena. On je tam in seje.

Teren, na katerega prihaja, pa je vprašljiv. Ob poti, kamnita tla, trnje, mehka zemlja ... Jezus posveti na področje, ki je odvisno tudi od nas, na področje ovir, ki nam preprečujejo rodovitnost, da bi nas spomnil na naš del odgovornosti.

Ob poti je človek takrat, ko sliši, a ne razume Besede in takrat, ko sliši in je noče razumeti. "Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil." Še vedno so namreč ljudje, med katerimi smo lahko tudi mi, ki nočejo ozdraveti, nočejo (s)hoditi in nočejo svobode in odgovornosti. Zato se priklopijo na "anestezijo", zaprejo ušesa in zatisnejo oči. Ta pojav ljudi, ki nočejo hoditi po poti življenja, ampak se raje navežejo na ždenje ob poti, je zelo pogost.

Kamnita tla so zahtevna za rodovitnost. Potrebno je pobrati kamenje, zložiti na kup ali zgraditi zid okrog njive, kot so to počeli na kamnitih kraških tleh, da bi seme lahko rodilo. Kamnje, puščeno na njivi, nikoli dotaknjeno in premaknjeno, zmanjšuje rodovitnost. To so kamni naših bolečin in ran, nikoli dotaknjenih in poimenovanih, nikoli priznanih in odpuščenih, ki zelo zmanjšujejo prostor sedanjim trenutkom in posledično omejujejo rodovitnost, ki bi se rodila iz njih.

So pa kamnita tla tudi ljudje, ki jim je vse prav. Nekakšni "new age" ljudje, ki v vsakem trenutku vzamejo le tisto, kar jim paše. Taki tudi zagovarjajo, da se pač človeka ne sme popraviti v njegovem mišljenju, ker ima vsak pravico, da misli kot misli in dela kot dela, pa četudi dela stvari, ko so hude v Gospodovih očeh. Splošni relativizem, kjer je vse o.k. in vse sprejemljivo, ko pa pride stiska, ki zahteva jasen položaj, vsi ti zbežijo, ker ni ničesar, v kar bi verovali  zares in za kar bi bili pripravljeni zastaviti besedo, kaj šele življenje.Tudi ta pojav je izredno pogost med nami.

Trnje je vsakič, ko sledimo miselnosti, da je vse odvisno samo od nas. Takrat smo tako zaposleni s svojim aktivizmom, z vsem, kar še moramo storiti, z vsemi načrti, ki smo si jih zadali, da Gospod resnično nima prostora, da bi vstopil. In četudi vstopi, deluje kot tat, ki hoče nekaj ukrasti, vzgibi Duha so takrat kakor neprijetna motnja, ki jo je potrebno zadušiti. Nenehen nemir zaradi vsega, kar še moramo postoriti (ker smo akterji mi), tako postane čudovita iznajdba človeka, da ne spremeni ničesar, saj še ni pripravljen slišati, videti in izpustiti iz svojih rok v roke Drugega.

Vsak od nas pa ima tudi dobro, lepo, rahlo in mehko zemljo, na katero Gospod najraje seje, jo obiskuje in prihaja, kajti tam je sprejet. Tam sreča človeški "da", tako nujno potreben za vse, kar hoče storiti v nas in po nas. Tam je kraj svetih srečanj med človekom in Bogom, tam se seme Besede prepoji z zemljo človeka in postaneta eno. In tam smo priče neverjetnim stvarem, ki lahko zrastejo iz preprostega Obiska, priče mogočnih dreves, ki poženejo iz drobnega zrna.

Ni vseeno torej, ali Beseda najde mehkobo za vgnezditev ali ne. Ni vseeno ali človek spočne, donosi in rodi ali ne. Sveti Duh, ki je izlit v naša srca, v nas vzdihuje kakor v porodnih bolečinah, ker si želi te zemlje, ker hrepeni po tem, da bi se človeško in Božje združilo, da bi človek zacvetel in rodil obilen sad. Na nas je ali bomo Svetega Duha v nas osvobodili in z njim sodelovali ali ne. Vsi mi smo namreč podvrženi suženjstvu razpadljivosti - miselnosti grešnega sveta - vendar poklicani, da bi se prav po vzgibih Duha in obiskih Besede rešili v svobodo slave Božjih otrok!

Pot je odprta in ta prehod iz suženjstva v svobodo je od Kristusovega vstajenja naprej možen vsak trenutek. Zato Bog ne neha prihajati in zalivati, ne neha obiskovati in sejati, da bi v nas končno lahko gledal in se veselil sijaja, lepote in svobode svojih ljubljenih otrok. To je največja sreča za Očeta in največje veselje za nas ljudi.

Bodimo zato med tistimi "znotraj", ki jim je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva in si upajo doumeti Besedo, da bo tudi nad nami zvenel vzklik Božje radosti: "Blagor pa vašim očem, ker vidijo in vašim ušesom, ker slišijo!"

Če pa prebiva v vas Duh njega ...

14. nedelja med letom

Ko z zgolj človeškimi ušesi slišimo "kralj, čigar oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje," se nam gotovo porodi misel na nekoga, ki bo nasilno osvajal, gospodaril in se povzdigoval, dokler ne bo mislil, da ima vse pod seboj in vse v oblasti. Človeška grešna misel besedo kraljevanje poveže z vozovi, konji in bojnimi loki, ki so nekoč bili določene oblike, danes pa so postali bolj prefinjeni, vendar kljub temu ostajajo samo za to, da bi drugega premagali, prehiteli in hitreje osvojili.
Vendar nas Sin uči popolnoma nove oblike kraljevanja ...

On je res prišel in še vedno prihaja kot najmogočnejši Kralj, vendar ne z vozovi, konji in bojnimi loki, temveč prihaja krotak, ponižen, tako, da jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Prihaja kot tisti, katere slavi v evangeliju in se zanje zahvaljuje Očetu. Tako se nam On sam razodeva kot tisti mali, ki nastopa proti modrim in razumnim. Takim malim se namreč Oče razodeva in komu se je prvi razodel, če ne ravno Sinu? Torej je On resnično prvi ponižen in krotak in tudi kot tak prihaja k človeku. Zato prerok Zaharija popolnoma upravičeno vzklika ne le izvoljenemu ljudstvu, ki se je vrnilo iz babilonskega suženjstva, ampak slehernemu srcu: "Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi." Kajti to, da je naš Bog ljubitelj majhnosti, pristnosti in resnice, bi za nas moralo resnično biti vir resničnega veselja.

In kakor se je izvoljeno ljudstvo kljub vsem ljubečim Božjim vabilom redno obračalo stran od Njega, tako se tudi naše srce še vedno rado obrača stran od te resnice, k miselnosti sveta, ki kraljevanje  povezuje s tekmovanjem in premočjo nad drugim. On pa prav zato ne neha prihajati kot tisti, ki slavi male, tiste, ki so dojeli, da je bistvo kraljevanja povsem drugje, ne v tekmovalnosti in bojnih konjih, temveč v ponižnosti in krotki poslušnosti Duhu, ki želi le eno - da bi bili vsi ponovno najdeni v Očetu.

To je bistvo našega krstnega kraljevanja, ki je v tem, da ne živimo po mesu in meseni miselnosti, kot bi dejal Pavel, temveč po Duhu, ki prebiva v nas. "Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umljiva telesa."

Tisti, ki ve, kje je bistvo kraljevskega dostojanstva, tisti, ki ve, da je v Njem ta isti Duh, ki je tudi Kristusa obudil od mrtvih, ne potrebuje "flirtanja" s svetom, še manj tekmovalne logike in logike bojnih konjev, ampak ve, da potrebuje le ponižno in krotko srce, ki si upa prisluhniti in pusti voditi Njemu, Kralju kraljev.

Zato je simbol oslička - žrebeta oslice, simbol majhnosti. Žrebe je tisto, ki se še uči, ki je sicer še  nemirno in nerodno, vendar se uči. Je krotko. In prav k temu je poklicana naša duša; da bi v krotkosti sprejela Besedo, ki je vsejana vanjo in se ji pustila voditi. Kakor se je Sin pustil voditi Očetu. Edino tako bomo lahko resnični kralji, vredni našega krstnega dostojanstva, v moči katerega bomo v svet prinašali veselje, saj bodo ljudje ob nas lahko spoznali, da so obiskani kakor ta Jeruzalem in spoznali, da nismo več dolžniki mesu niti meseni miselnosti, ampak je naša moč in naše bistvo v Duhu, ki prebiva v nas.

Če pa v nas prebiva Duh njega in če je naše bistvo že v nas, potem že imamo vse in se resnično lahko v tej resnici spočijemo.

Najdeni, osvojeni in pridobljeni

13. nedelja med letom

Beseda nas danes še posebej spominja in uvaja v novost Kristusa, v njegov vonj, okus in njegovo misel, ki nam je bila podarjena pri krstu.

Malo pred izbranim evangeljskim odlomkom beremo, kako Jezus ni prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč – da loči človeka id njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče.

 

On je namreč Božja beseda, živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve (Heb 4, 12). Beseda – Kristus, vzet zares, prinaša torej ločitev med človeškimi načrti in Božjimi, med človeško mislijo in Kristusovo mislijo. Loči ne zato, da bi ostalo ločeno, ampak zato, da razmeji in poimenuje. Loči zato, da prinese jasnost, kajti nemogoče je, da bi človeško mišljenje doseglo božje. Zato je tako težko slišati: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden: in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« In še nadaljuje z Besedami, ki se zdijo kakor kladivo. 

Biti vreden po božje pa pomeni živeti skladno z resnico o nas, ki jo čudovito predstavi apostol Pavel v drugem berilu. S krstom smo bili skupaj z Njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja. S krstom smo mi že bili pokopani in v Kristusu že vstali. Mi že živimo to novo življenje in že imamo Kristusovo misel.  In ker smo vstali s Kristusom, ki ne umre več, pomeni, da je resnična smrt, ki s strahom določa mnoge, že za nami. Tisto, česar se najbolj bojimo, smo že preživeli in je za našimi rameni. Kar je umrlo, je umrlo enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu, kajti vstali smo v novo življenje. 

Na nas in na Božji milosti je torej, koliko skladno s tem tudi živimo. Kot tisti, ki so že prešli »Rdeče morje« ali kot tisti, ki imajo smrt še pred sabo, za sabo pa »egipčane«. Razlika je očitna in se pozna tudi v najbolj banalnih konkretnostih vsakdana in odnosov.  Biti vreden Kristusa, živeti resnico o nas samih, pomeni živeti to novo življenje v krstu, kjer je Kristus na prvem mestu, nad in pred vsakim človeškim odnosom. 

Samo tam, kjer otroci, mladi in odrasli postavijo Kristusa na prvo mesto, bodo lahko odkrili in zmogli živeti to, kamor jih Gospod kliče. Kajti Božji načrt ima ime, ki si ga starši v vsej ljubezni do svojih otrok, ne morejo zamisliti, lahko jih le izpustijo in blagoslovijo. Zato so tudi starši lahko resnično starši samo toliko, kolikor ni na prvem mestu skrb za otroke, ampak Kristus. Kajti v njem bo pogled postal vreden, tj. skladen z veličino naše resnice in svobode. In v tem pogledu bodo zmogli pustiti, da da njihovim otrokom ime sam Stvarnik. Šele ko postavimo Boga na prvo mesto, lahko šele ljubimo druge in to veliko bolj kakor če bi bili na prvem mestu.

V tej novi miselnosti tako tudi križ dobi drugačno vrednost. Na križ je Gospod nesel to, kar je moralo umreti – naš greh. Sprejeti svoj križ pomeni torej sprejeti sebe z vso grešnostjo in se vedno znova spominjati svoje odrešenosti.  Zanimivo pa je tudi, da je beseda sprejeti namenjena križu in bratu. 

Jezus kliče o sprejemanju križa, govori pa tudi o sprejemanju preroka, pravičnega, enega izmed malih ... Zanimivo. Sprejeti brata, postati gostoljuben, kakor je postala gostoljubna premožna žena v Šunemu, pomeni sprejeti križ, napor, pomeni pa skupaj s tem bratom prejeti tudi blagoslov in dar. Nekoč je nekdo dejal: »Občestvo je kot palica v roki in breme na hrbtu.« Živeti bratstvo med nami pomeni tako oboje – breme umiranja lastnemu egoizmu in veselje odkrivanja bogastva bližine in skrivnega daru. Kjerkoli živimo sprejemanje in gostoljubje je v tem že skrit dar tistega »sina, ki ga ženi napove prerok Elizej«. 

Naša velika skušnjava je, da bi najprej čakali občutek polnega naročja, občutek sitosti in odžejanosti, potem bi morda odprli vrata. Gospod pa nas uči nasprotnega. Takrat, ko damo piti kozarec vode drugemu, četudi smo sami žejni, se zgodi tista čudovita zamenjava. Odpre se pot in zgodi se rodovitnost takrat, ko tega še ne doživljamo: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.«

Dati piti, ko smo sami žejni je moč Kristusovega učenca, ki ve, da je smrt že za njim. Ki ve, da je življenje že najdeno in podarjeno in ne nekaj, kar je potrebno osvojiti. Tak ve, da mora najprej kaj izpustiti zato, da bi lahko prejel še večji dar. Tak ve, da mu drugi ne more ničesar vzeti, ker mu je vse podarjeno, zato daje, sprejema, odpira, deli. Tudi, če je v tem skrit križ. 

Tisti pa, ki ostaja izven Kristusove misli in živi le v človeški misli, ki še ni dovolila, da Beseda loči in zareže med to dvoje, bo nenehno v strahu in skrbi iskal svoje življenje, da bi ga našel. Iskati pa pomeni, da nečesa nimam in si moram pridobiti sam. In ko to naposled najdem oziroma mislim, da imam, postane vse le osvojena trofeja, ki ne služi drugemu kakor razkazovanju lastnega ega in iskanja aplavzov. To ni Kristusov učenec in to ni drža vredna novega življenja. 

Samo v zavedanju Njegove misli, ki gre onkraj človeškega, samo v Resnici, ki nam jo je Sin razodel, smemo in moramo živeti kakor izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod. Ne kakor tisti, ki morajo še nekaj najti, osvojiti in pridobiti, ampak tisti, ki so najdeni, osvojeni in pridobljeni in zato svobodni, da podarjajo in dajejo – do konca. 

  

Ne bojte se torej!

12.nedelja med letom

Začelo se je poletje v pravem pomenu besede, končala se je šola in začenjajo se dopusti, ali vsaj hrepenenje po dopustu. Božja Besedapa se zdi, da gre prav v drugo smer ....
V prvem berilu beremo o Jeremiju, preroku, na katerega se je zgrinjalo ogromno stisk in preganjanj zaradi Božjega imena, beremo o njegovem ječanju in upanju, njegovi stiski in vpitju k Bogu, ki ga je poklical.
Nič počitniškega ...

Simbolno bi lahko rekli, da nas Beseda želi ohraniti budne tudi sredi tako potrebnih dni oddiha. Življenje kristjana namreč ni utopično spanje, v katerega vabi svet s svojimi ponudbami, ampak je drugačen počitek, tisti,ki se lahko zgodi samo na Jezusovem srcu. To pa se ne utrudi nikoli. On nas vabi k sebi, da bi se pri njem odpočili v tem Božjem počitku, ki se zgodi tudi sredi preganjanj in stisk in je zato tako zelo drugačen od počitka tega sveta. Ta svet nas hoče uspavati in narediti šibke, z zmešano identiteto, Jezus pa nas nasprotno hoče narediti za budne kristjane, z jasnim upanjem in pogumom.

V svetu bomo torej doživljali preganjanje in stisko, o čemer piše evangelist Matej pred današnjim odlomkom. Evangelij vznemirja, sicer ni pravi evangelij. Kristjan, ki vzame evangelij zares, vznemirja, sicer "nekaj ne gre skupaj."
V tej stiski, ki nastane zaradi evangelija, pa Bog svojih ne pušča samih. Drugo berilo apostola Pavla je tako kakor Božji odgovor na Jeremijevo ječanje. Greh in zlo, po katerih je svet postal tak kot je, ne moreta in nimata zadnje besede. Stiska, ki jo v svetu čutijo mnogi zaradi Božjega imena, ne bo nikoli imela zadnje besede. Milost je vedno močnejša od greha.
"Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, in to po milosti enega človeka, Jezusa Krtistusa."

Z milostnim darom tako ni kakor s prestopkom. Z Božjo močjo ni tako kakor s padlo človeško močjo. Božji odgovor prihaja v stiki, Njegova rešitev pride takrat, ko je za človeka konec. Ni namreč situacije, v katero bi preko svojega Sina in Duha ne vstopal Oče in "delal vse novo".

Zato imajo Jezusove besede: "Ne bojte se ljudi!" močan in trden temelj. Kajti karkoli ti ljudje nosijo v sebi, za karkoli že uporabijo svojo svobodno voljo, nimajo zadnje besede.
Četudi namreč grešni človek svojo svobodno voljo uporabi za zlo in s tem rani še druge, morda celo umori telo, rani srce, pretrže vezi, je milost močnejša. Še več, "kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," zatrjuje Pavel. Kamorkoli pa ta milost vstopi, nujno stori nekaj novega, lepega, odrešenega. Ne iz nič, ampak točno iz ruševin, ki jih je pustil greh.

To je naša vera! To je naše veselje! In to je tisto, kar nam Jezus pravi, ko smo v temi, da bi se to razodelo v dnevu, ki napoči po vsaki preizkušnji. Nič ni skritega, kar se ne bo spoznalo. Ni noči, ki jo je obiskal Bog in ne bi postala dan, ki bo kakor na strehah sporočal, da je naš Bog sredi zla in močnejši od njega.

In četudi vrabec res pade na zemljo, ne pade brez Očetove vednosti in njegove ljubezni. Četudi se zgodijo krivice, nesreče, težke stvari, niso brez Očetovega obiskanja. Ko je Jezus bil na križu, se Oče ni umaknil. Oba sta visela gor. Tako je tudi v našem življenju. Kjer smo mi, vstopi tudi Bog.
Zato: "Ne bojte se!"

Če Oče ve za vsakega vrabca, koliko bolj ve za nas, koliko bolj ve in obiskuje temo človeka, da bi jo, če mu človek dovoli, preoblikoval v dan vstajenja, v osmi dan, ki nima zatona!