Kakor v nebesih tako na zemlji

 25. nedelja med letom

Že prerok Izaija močno kliče in opozarja, da Gospodove misli niso naše misli in Njegova pota ne naša, kajti razdalja med njimi je včasih kakor razdalja neba do zemlje. In res, kako malokrat na zemlji živimo kakor v nebesih in kako prevečkrat zakone zemlje kopiramo na nebesa. 

Toda Sinova in naša molitev Očetu ostaja kakor v nebesih tako na zemlji. Ne obratno!

V čem je ta velikanska razlika? Evangelij je precej natančen in podrobno oriše, kaj se dogaja v srcu človeka, ki pade v zanko primerjanja in tekme. V evangeliju torej ne gre za podpiranje krivičnega vrednotenja dela ter plačevanja, ampak ta prilika prikazuje logiko in način nebeškega kraljestva, ki pa sta pogosto res kakor nebo od zemlje narazen od logike in načina človeka, ki misli, da si mora vse zaslužiti sam. Tudi občestvo z Očetom, tudi njegovo ljubezen, kar v priliki ponazarja delo v vinogradu. 

V 15. poglavju Janezovega evangelija izvemo, da je vinogradnik Oče, trta Kristus in mi mladike, po katerih teče isti sok (Duh), ki je tudi v Očetu in Sinu. Vinograd kot tak je torej polje, kjer stopajo v odnos Oče, Sin, Sveti Duh in človek sam. Vsi vemo, da je delo v vinogradu prijetno in lepo, ko so sadovi, sadovi pa so samo, ko se človek pusti vcepiti v občestvo Božjih odnosov ljubezni. Takrat mladika rodi sad.

Zato biti najet za delo v vinogradu pomeni pri sebi in drugih zreti delovanje Milosti in odpirati prostor za Boga, ki hoče biti rodoviten. Hoče nas imeti ob sebi, še več, hoče nas imeti v sebi, torej mladike na trti, polne Ljubezni. Samo najeti delavci so lahko vstopili v ta vinograd občestva, kar pomeni, da človek sam tega vhoda v nov način bivanja ne najde. Sin je bil poslan na svet, da bi nam odprl pot do Očeta, postal neke vrste "najemodajalec", tisti, ki išče in kliče, da bi vsi ljudje ponovno smeli postati Božji sinovi, torej bratje. 

Plačilo enega denarija je tako v tem, da je človek, ki sam ni našel več poti v vinograd Očetovega naročja in je zgubljeno posedal po trgih in ulicah, ponovno najden in vrnjen občestvu svetih. Cilj je torej pripadati, je sprejeti vabilo in postati del te velike gostije s sočnimi jedmi in s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6), ki jo je Gospod po milosti svojega sklepa (Ef 1,11) pripravil človeštvu.

Tukaj začenjamo počasi razumevati, kako izven konteksta so bili odzivi prvih delavcev, najetih že zjutraj ali tekom dneva. Zdi se, da ves čas svojega dela niso spoznali milosti, ki se skriva v tem, da je njihovo življenje prav v darovanju našlo smisel, pot in smer. Svoj odnos z Gospodom so kljub temu, da so bili odrešeni, živeli kakor odplačevanje in kupovanje. Neizbežno je torej razočaranje, kajti dobiček se zanje meri samo v primerjavi s tem, kaj je pridobil drugi. Če je drugi prejel enako ali več od mene, sem v izgubi, če pa manj, imam dobiček. To je naša grešna misel, ki jo gospodar na koncu poimenuje kot hudobno, saj je popačena z grehom tekmovalnosti in grabljenja. 

Gospod pa ostaja dober in v svoji dobroti kliče, da bi vsi imeli dom v Njem. Njegovo plačilo je torej veselje nad tem, da ima svoje ljubljene pri sebi in to isto veselje želi kot plačilo deliti s človekom. V priliki ne izvemo ali so zadnji, ki so torej prejeli isto plačilo odrešenosti kakor prvi, to milost bolje zaživeli kot prvi, vemo pa, da je Gospod tisti, ki pokaže, kako vrednoti tako tiste, ki so prenašali težo dneva in vročino, ker so bili najeti, kakor tudi mučno posedanje in čakanje tistega, ki je dolgo čakal in posedal, ker ga nihče ni najel. Koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne povabi v odnos, nihče jim ne odkrije lepote Očeta! In Oče ve, kako ure v temi čakanja tečejo počasneje in so velikokrat bolj naporne od dela, ki ga človek živi kot daritev najdenega in ljubljenega. Zato je plačilo prav v veselju, ki ga Oče podarja tako zadnjemu, ki je srečal Kristusa ter vstopil kakor prvemu bratu, ki naj bi se veselil vrnitve svojega sobrata.

Sprašujem pa se - ko bo naslednjič nekdo vstopil v naš vinograd Cerkve, v naša občestva; bo tam našel tiste, ki se veselijo nad milostjo, da so bili najdeni in odrešeni ter z veseljem sprejmejo brata, ki to šele odkriva ali bo našel skupek zagrenjenih samooklicanih mučencev svete katoliške Cerkve, ki se celo življenje mučijo za Kristusa, ta pa jim ne da niti kozliča, da bi se poveselili s prijatelji? (Lk 15,29)

Naj nam današnja Beseda resnično pomaga priti do Pavlovega spoznanja, da je edini dobiček v Kristusu, po katerem imamo pripravljeno gostijo z izbranimi jedmi in prečiščenim žlahtnim vinom. Kristus sam je namreč postal ta izbrana jed Očeta, to Jagnje, pripravljeno za nas, njegova Kri pa prečiščeno vino, ki ga tako manjka svetu, na kar je Marija opozorila že v začetku: "Vina nimajo!" (Jn 2,3).

Enkrat najdeni in ljubljeni pa lahko tudi sami postanemo tisti apostoli, poslani na trge in ulice sveta, da bi tudi sami izgubljenemu človeštvu postali bratje in tako zgovorno znamenje Očeta, ki hrepeni, da bi človek postal deležen njegove Ljubezni.

Mreža ljubečih odnosov

23. nedelja med letom

Danes smo po Božji besedi spodbujeni, da bi nas drugi ponovno pričel zanimati. Spodbuja nas, da ne gremo samo mimo drugega, skomignemo z rameni in potiho nadaljujemo svojo pot, ampak da se pustimo vznemiriti. Od tistega, ki greši.

Matej v svojem evangeliju piše, da je ta, ki greši, tvoj brat. Gre torej za nekoga, s katerim smo v žlahti "po Kristusu". Gre za sorodstvo, ki je vezano na poslušanje in izpolnjevanje Besede ter na vcepljenost v Kristusa, ki jo prejmemo s krstom. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati (Mt 12,50).

Grešiti torej pomeni ne izpolnjevati Očetove volje, ki je v tem, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje (Jn 6,40). Izpolnjevati Očetovo voljo potemtakem pomeni sprejeti Sina, ki nam ga je poslal kot Odrešenika, da bi nas potegnil iz osamljenosti greha v občestvo z Njim. Vsak, ki sprejme to pomoč, kar pomeni vsak, ki se najprej prepozna potreben te pomoči in odpre srce, izpolni Očetovo voljo. In kdor sprejme Sina, postane tudi sam sin ter prejme Očeta. Bistvo odrešenja je namreč v ponovni vzpostavitvi ljubečega sinovsko očetovskega odnosa med človekom in Bogom.

Imeti Očeta pomeni imeti mnogo bratov, zato je greh v tem, da v drugem ne prepoznavamo brata, ki nam je podarjen, temveč odvečnega tekmeca, ki nam je nadležen ali nas je celo prizadel in bi ga zato s pravim "vzgojnim prijemom" radi popravili, tj. naredili primernega našim potrebam. Bratsko opominjanje tako radi razumemo kot nekakšno kritiziranje in popravljanje vsakega, ki ne ustreza našim merilom. Če tega popravljanja človek ne sprejme, lahko pokličemo še 2 ali 3 priče, če tudi teh ne posluša, pokličemo Cerkev ali še raje damo vse skupaj v časopis, morda sodišče. Če pa tudi to ne pomaga, ga označimo kot pogana in cestninarja in se nikoli več ne obrnemo k njemu.

Toda bratsko opominjanje, h kateremu nas spodbuja današnji evangelij, je nekaj povsem drugega. Prej smo videli, da je greh v tem, da pozabimo, da smo sinovi in med seboj bratje. Ko torej nekdo greši, ravna iz ogroženosti, ker je pozabil, da je ljubljen. Posvariti tega brata tako pomeni pristopiti k njemu kot bratje (in ne sodniki), ki niso izgubili zavesti, da so ljubljeni ter tistega, ki prizadene, spomniti, da obstaja nekaj lepšega od samote krivic. Obstaja občestvo ljubezni, ki nam je podarjeno, da bi ga medsebojno živeli.

Če torej nekdo pade iz tega občestva, potrebuje občestvo, ki se mu ljubeče odpre, se zanj zanima in mu toliko bolj prinaša toplino luči kolikor globlje je izkusil hlad teme. Če kdorkoli od nas in Cerkev kot celota tako dela, pridobi brata. Glagol pridobiti je glagol, ki se uporablja izključno v ekonomskih zadevah. Cilj Božje ekonomije ni torej pridobiti stavbe, zidove, temveč ljudi in odnose.

Cilj bratskega opominjanja ni drugega narediti po svojih merilih, temveč pridobiti brata z ljubeznijo ter mu tako pomagati, da ponovno okusi lepoto Cerkve, ki je lahko dom za vse. In če nekdo kljub vsemu tega ne sprejme, naj postane za nas pogan ali cestninar, tisti torej, za katere je Gospod dal svoje življenje in bodo prvi vstopili v nebeško kraljestvo.
Če je namreč On dal življenje zanje, kar pomeni, da je na zavrnitev odgovoril z ljubečo daritvijo, smo tudi mi, ki smo njegova Cerkev, poklicani storiti enako. Ljubiti tiste, ki se ne odzivajo.

Naloga Cerkve tako je in vedno bo v tem, da tke mrežo novih, odrešenih odnosov ter jo nato ljubeče meče v morje tega sveta, da se v te odrešene odnose lahko ujamejo vse vrste rib. Katera riba je dobra in katera slaba, je stvar Očeta, naša naloga je le, da ostajamo Cerkev, bratje in sestre, poslani v ta svet, da bi skozi našo mrežo odnosov sijala rešilna moč Kristusove ljubezni. Namenjena vsem, kajti vsi imajo pravico slišati in po nas okušati evangelij!

Stopiti nazaj, da bi šli naprej

22. nedelja med letom

Gospod je privlačen in kliče. Na popolnoma edinstven način nas z nitkami ljubezni priteguje k sebi. Srce se tako spozna nagovorjeno, odgovori in zahrepeni po več. Zato sledi in gre za Njim, tudi po vodi, tudi v neznano, tudi v negotovo. Ker ljubezen preprosto vleče.

Vsak zakonski odnos pozna te začetke, ko klic drugega srca postane tako močan, da se mu ne da upreti. In gresta na pot. V neznano, vedno dlje, vedno globlje. Ker ljubezen preprosto vleče.

Naenkrat pa ta ljubezen preseneti, ker nenapovedano prične napovedovati stvari, ki jih ušesa nočejo slišati. Govoriti začne o veliki noči, o prehodih, o trpljenju, smrti, izdajstvu, razočaranju in porazu, o izgubi, zavrženosti, spregledanosti in ponižanju. Nič, kar bi človek želel. Toda prav vsak resnični odnos pride do te točke. In takrat bi radi zamenjali temo, preusmerili pozornost, pogledali stran, si zavrteli glasbo prvih dni, zahrepeneli po tistem prvem navdušenju, ko je bilo še vse lahko. Toda ljubezen ne odneha. Ker misli zares. Zato naznanja prehod in izgubo, da bi prejeli več.

Človeški um tega ne dojame, saj je skregano z vsako človeško logiko. Človek namreč ve, da ima, če prejme ali vzame, nikakor pa, če izgubi. Ve, da je močan, ko zmaga in premaga druge in ne takrat, ko izpusti in da prednost drugemu. Človeška narava želi imeti vedno več. Za vsak slučaj. In želi zmagovati z lepoto, ki je minljiva.

V vse to zareže Gospodova napoved, da bo potrebno v Jeruzalem, da bo potrebno veliko pretrpeti od velikih duhovnikov in pismoukov, tistih, ki naj bi prvi razumeli. Trpljenje nam pripravijo bližnji, toda potrebno je, da se ljubezen prečisti. Odnos ne more ostati pri zaljubljenosti, temveč je pravi odnos le, če pelje v ljubezen daritve. Tiste žive, svete in edine, ki je Bogu všeč - daritve lastnih teles, daritve sebe samega.

Jeremija ob tem stoka, ker na poti ljubezen pokliče po več in postane zahtevnejša, glasnejša in pelje do mere, ko se je ne da več utišati. Ta ljubezen je obenem mikavna, ker srce ve, da bo srečno samo, če se podari v celoti in obenem zahtevna, ker ne "špara" s kapljicami krvi. Da, ta ljubezen naenkrat zapelje v enosmerno ulico, kjer se ne da več nazaj. Prava ljubezen zares zapelje.
"Zapeljal si me Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal."

In tako lep je ta boj med človeško miselnostjo, ki bi se rada ustavila, dokler je še čas za rešitev ter Gospodovim vabilom, ki pelje v daritev. In bolj kot gre zares, bolj postaja ta glas nepremagljiv ogenj v kosteh. Ker nas Ljubezen ljubi, vztraja in zahteva to neizprosno preobrazbo našega mišljenja.

Jeremija je moral skozi "ognjeno čiščenje" Ljubezni, da je postal privlačen in svoboden, Pavel je ob vseh verskih praksah, ki niso zahtevale njegovega srca spoznal, kako je edino smiselno bogoslužje v daritvi samega sebe in nenazadnje je to bolečo obnovo svojega mišljenja moral izkusiti tudi Peter in za njim vsi učenci.

Človeška narava se bo vedno upirala daritvi in se poskušala rešiti na varno. Zato daje, vendar ne vse, ljubi, a ne do konca, živi, a ne v polnosti. Toda Gospod nas je prišel osvoboditi prav tega polovičarstva, ki je največji razlog naših žalosti ter nam s svojo daritvijo podaril Božjo naravo, ki ne prešteva več. Le še daje.

Zato vsak, ki skuša rešiti sebe, izgublja življenje. In izgublja ga v neumnostih. Kdor ga pa izroči Gospodu, ga izgubi iz lastne kontrole, najde pa pomnoženega v Gospodovih rokah, ki vselej množijo.

Živeti na način Boga je zato zavestna izbira. Je odločitev, da človeško naravo, po kateri večkrat govori satan, utišamo in premaknemo za Gospoda, ki pelje, kamor človek sam ne bi šel. Za Ljubeznijo pa. Ker sta se z Njim trpljenje, izdajstvo in smrt za vselej preoblikovala v vstajenje in polnost življenja.

Še več, to polnost lahko začuti samo tisti, ki v sebi da prednost Božji naravi, na neki način stopi za njo in navkljub strahu ter negotovosti gre. Za Gospodom v Jeruzalem življenja. Kajti točno tam, na kraju, kjer se nekaj velikega izpusti, se nekaj velikega rodi. Kjer stoji križ in grob, srečamo Vstalega. Vstajenjski vrt je v Jeruzalemu in ne v Galileji. Je tam, kjer je daritev srca.

Življenje se vedno izgubi. Razlika je le, ali ga izgubimo v neumnostih branjenja in dokazovanja samega sebe ali v brezmejni ljubezni Gospoda, ki da, da življenje pomnoženo vzklije tam, kjer človek nekaj svojega izpusti.

Kamen še ni skala

21. nedelja med letom

Vsi bi radi nekaj gradili. Upam, da večina od nas nosi v sebi hrepenenje po gradnji nečesa lepega, drugačnega, novega. In to hrepenenje je zagotovo delo milosti v vsakem od nas. Vendar ni vsaka gradnja tudi Božja. Kje je past, na katero nas danes opozarja Beseda?

Kristus pripelje svoje učence na sever dežele, v pokrajino Cezareje Filipove, kjer je še veliko ostankov poganstva, poganskih templjev in poganske kulture. Kakor je bilo tudi med množico poslušalcev Jezusovega učenja veliko mnenj o tem, kdo ta Jezus je. Prav sredi vseh teh poganskih običajev in sredi vseh glasov množice, ki so jih učenci nosili v sebi, zaslišijo vprašanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Sredi vse zmede in kaosa se to vprašanje oglasi kakor dvorezen meč, ki hoče ločiti navidezno od resničnega, oddaljeno od konkretnega, splošno mnenje množice od osebne drže srca. Potrebna je jasnina in odločitev.

Enako danes. Sredi kaosa kulture, v kateri je še veliko ostankov poganskega verovanja, sredi mnenj in prepričanj ljudi, ki so Boga že srečali ali vsaj mislijo, da so ga, se oglaša direkten glas Kristusa: "Kdo sem jaz zate? Kdo smem biti v tvojem življenju? Prerok ali tvoj Odrešenik?"
Tako ključno je to vprašanje. Od odgovora nanj zavisi, kako in kaj bomo gradili.

Simon je od Kristusa prejel ime Peter (gr. Pétros), ki v izvorniku pomeni okrogel kamen, ločen od podlage, neke vrste prod. S tem je Jezus že nakazal začetek procesa Petrove preobrazbe. Peter še ne pomeni skala, ampak okrogel kamen, ki sam po sebi ni podlaga, na katero bi bilo smiselno graditi. Kamen, ki je ločen od podlage, lahko kdorkoli prime in zaluča stran. In dejansko je tisto noč, ko je bil Jezus izdan, bila dovolj ena sama dekla, da od Petrovega kamenčka ni ostalo nič. 

V Cezareji Filipovi pa Peter prejme še eno ime in sicer skala (gr. pétra), kar dobesedno pomeni skalna gmota, povezana s podlago. Gre za nekakšen klif, na katerem so lahko gradi.
Šele ko bo Peter vcepljen v Kristusa, ki je edina prava skala, edina podlaga, na katero se da graditi, bo na njem lahko začela rasti Cerkev. Beseda pétra - skala je tako podoba človeka,vcepljenega v Kristusa in na tej skali želi Kristus sam graditi svojo Cerkev. Po vseh nas, ki smo s krstom po Duhu že vcepljeni vanj. Tedaj se lahko ulije ploha, pridrvi vodovje in zapihajo vetrovi ter se zaženejo v to hišo (Cerkev) in vendar ne pade, ker ima temelj na Skali. (prim. Mt 7,25).

Pomembno je torej, kje začenjamo. Sami, s svojim kamenčkom ali vcepljeni v Kristusa - Skalo in zato v občestvu z Njim? Od temelja je odvisna stabilnost tega, kar gradimo. Ker nam je pa ta temelj podaril Kristus sam s svojim telesom in krvjo in tako tudi naše "meso in kri" vcepil v svoje, smo tudi sami usposobljeni, da postanemo pomembni temeljni kamni Cerkve, ki jo želji graditi na nas in po nas. 

V prvem berilu beremo, kako to, kar Gospod odpre, nihče ne more zapreti in kar zapre, nihče ne more odpreti. To je svoboda in vsemogočnost Boga. Kristjani pa, ki smo s krstom in po Kristusovem "mesu in krvi" združeni z Božjim življenjem, postajamo deležni tega istega poslanstva. Da že tu na zemlji odpiramo in zapiramo, zavezujemo in razvezujemo, ne več po naši miselnosti ali všečnosti temveč po naročilu Duha, s katerim smo prežeti. Tako je vse, kar počnemo tu, shranjeno v nebesih. In tam se bo dokončno zasvetilo vse, kar smo gradili iz občestva z Njim ter porušilo to, kar smo na vso silo želeli graditi sami. 

Kdo je torej Kristus zame? Skala ali kamenček? Skala, ki dejansko postaja moje bivanje ali ostaja On zame kamenček, ki ga jaz sam lahko primem kadar želim in kot želim, uporabim in zavržem, kadar želim in kot želim. 

Na tej skali - kristjanih, ki smo vcepljeni v Kristusa, želi graditi svojo Cerkev. Cerkev domačnosti, topline, bližine, sprejemanja, Cerkev občestva. Da bi se v vsakem od nas videlo, v koga smo postavljeni, kajti iz njega, po njem in zanj je vse.

Če torej črpamo iz te neuničljive združenosti z Njim, ki je ljubezen, bo vsa stavba skladno rasta in se gradila v Cerkev občestva ljubljenih. Prav ljubezen je tista, po kateri nas lahko spozna svet in katere ne morejo premagati peklenska vrata. Kajti ta so s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zaprta enkrat za vselej. 

Apostol apostolov

20. nedelja med letom

Danes v odlomkih, ki nam jih podarja Cerkev, srečamo tri osebe, ki imajo v sebi močno misijonarsko razsežnost. Kaj to pomeni? Pomeni, da so pripravljene spremeniti svoj plan, razširiti naročje in iti preko mnogih težav, da bi vesela novica Milosti lahko dosegla mnoge.

1) V drugem berilu srečamo apostola Pavla, velikega apostola Judov in poganov. Pavel je v vsakem mestu najprej iskal Jude, jih skliceval, govoril in prepričeval o Jezusu, njim najprej namenjenem Mesiju. Njegovo srce je gorelo za Jude! Toda vsakič je doživel razočaranje. Četudi je dobro poznal njihov kontekst in oznanilo priredil njihovemu jeziku, je vero sprejelo zelo malo Judov. Premnogi so ostali ujetniki lastnih predstav, v katere Mesija, ki svojo moč kaže v usmiljenju in ne dokazovanju lastne moči, preprosto ni sodil. Zato so ga zavrnili ter ostali v čakanju novega. Na drugi strani pa so se srca poganov široko odpirala in žejno sprejemala oznanilo Nebeškega kraljestva. Ker so bili brez vnaprej določenih okvirov, so dobro hrano tudi prepoznali in sprejeli.

Tu se kaže velika nevarnost tudi vseh naših okvirčkov in idej, ki vedno znova postavijo ozko ograjo Božji milosti, mnogo višji od vsega tega. Ko smo namreč tudi sami polni pravil, zapovedi in prepovedi ter polni že izdelanih predstav o tem, kako bi Bog moral v našem življenju delovati, evangelija preprosto ne moremo slišati, še manj sprejeti. Preveč je drugačen, preveč preprost, preveč "navaden" za naše popolno izdelane načrte.

Samo preprosto ubogo ljudstvo, med katerim so bili mnogi pogani, so lahko Pavlovo oznanilo sprejeli. Tako kakor žejni sprejme vodo, saj ve, da brez nje ne more živeti.

2) Podoben preobrat se zgodi tudi v evangeliju. Jezus je tu še prepričan, da je "poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." V tem prepričanju zavrne prošnjo kanaanske žene, ki je veljala za poganko. Toda ko vidi njeno vero, večjo od mnogih Izraelovih sinov, v njej prepozna klic Očeta. V njeni vztrajni prošnji, ki jo je vodila silna ljubezen in vera v Mesijo, četudi ni bila Judovskega rodu, je Kristus prepoznal, da jo vodi Oče. Sin je namreč dobro vedel, da "nihče ne more priti k njemu, če ga ne pritegne Oče".

In kakor je nekoč v Petru prepoznal, da njegova veroizpoved vanj ni sad njegovega mesa in krvi, ampak razodetje Očeta, tako v tej ženi prepozna Očetovo voljo, ki ga kliče, da Kraljestvo ponese širše. K vsem ljudem. In Jezus sprejme. On, ki je prišel, da izpolni Očetovo voljo, se pred njo ne zapre, ampak jo v poslušnosti sprejme.

3) In nenazadnje je tu ta žena, predstavnica nas vseh, ki smo rojeni iz vere poganov. Vsi mi smo potomci poganskega in ne Judovskega rodu.

To ženo sta gnali dve sili, ki sta med seboj nerazdružljivi.
Gnala jo je vera, da je pred njo Mesija, ki mu je vse mogoče in ki lahko sliši njeno stisko in prošnjo. In gnala jo je silna moč ljubezni do svojega otroka. Ta žena je bila najprej mati, zato jo je skrb za drugega peljala skozi vsa ponižanja, ki je niso mogla zaustavila, temveč so jo le še okrepila.

Kot žena bi se ustavila veliko prej. Verjetno že takrat, ko jo je Jezus ignoriral, sicer pa zagotovo po njegovem ostrem odgovoru. Užalila bi se in prizadeta odšla domov ter pestila svojo žalost. Toda tukaj ni šlo zanjo. Ta žena je velika, ker se ni več ukvarjala s sabo, ker se ni več bala zase in svoj ugled, ampak za življenje drugega! Njen cilj je bil otrok, nekdo, ki je po njeno bil vreden vsega sočutja, pomoči in ljubezni. Zato je vztrajala in zdržala ozka vrata, ki jih ji je nastavil Kristus.

In prišla je skozi. Še bolj osvobojena sebe, še bolj čista, še lepša in še bolj materinska kot prej. Taka pa je lahko postala apostol apostolov in celo apostol Jezusa samega. Ker je bila dovolj prosta sebe, da je Oče v njej našel mesto in po njej razodel milostno izvolitev poganov.
Tako resničen je zato Kristusov vzklik: "O žena, velika je tvoja vera!"

Ob tem pa se sprašujem, koliko imajo vsem nam povedati "neverujoči" tudi danes! Koliko vere in koliko pristnega iskanja Duha je v mnogih srcih, ki prevečkrat trčijo ob naše ozke okvire idej in v našo zaprtost pred klici in znamenji časa.

O, ko bi tudi mi znali prisluhniti njihovim krikom na pomoč, njihovim hrepenenjem po pravem in živem Bogu ter jim dovolili, da tam, kjer jih Duh lahko vodi veliko bolj kakor nas, oni sami postanejo naši apostoli.

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!

Grozeča množica ali prostor razodetja?

18. navadna nedelja

"Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Tako govori Gospod, ki hoče nahraniti človekovo lačno srce. Ne vabi, ker ne bi imel ničesar, ne vabi zato, ker se lepo sliši, temveč, ker je človeka ustvaril kot lačno bitje, kot tistega, ki potrebuje hrano. V prvi vrsti hrano odnosa, zato je v tej Božji obljubi sočne jedi kar trikratno povabilo "pridite" in trikratno vabilo "poslušajte". Glagoli, ki so vezani na bližino, pozornost in odnos. Vse, kar človek potrebuje, da bi živel polno in sočno. Gospod sam se torej predstavi kot naša glavna jed, kot tisti, ki edini lahko in tudi hoče napojiti in nasititi srce.
Zastonj!

"Zakaj trošite denar za to kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite ..."

Kristusova "trgovina" je odprta ne le ob nedeljah, ampak sleherni dan, On sam pa ostaja "prodajalec" samega sebe, tisti gostitelj, ki daje sebe, da bi človeštvo imelo življenje. Edine prave počitnice so zato lahko samo v Njem, v odnosu z Njim, ki ima srce, sočutno in usmiljeno do človekovih potreb.

Evangelij nam še nazorneje prikaže Gospodovo lakoto in žejo po tem, da bi človeštvo našlo pravo hrano in ne ostajalo pri "smeteh", ki jih svet prodaja kot zlato. On in samo On sam je skriti zaklad na njivi srca, biser, ki daje smisel vsem ostalim lepim biserom, Kraljestvo, ki se lahko zgodi med nami preko Njega.

Potem, ko je svet zamašil usta Janezu Krstniku, ker je preveč kričeče in glasno oznanjal, da je svet lačen Boga, se Jezus umakne na samo. Vedel je, da je smrt njegovega predhodnika oznanilo začetka  "Njegove ure", v kateri čaka enaka usoda. Zato molk. Molk, ki ga zmoti množica lačnih in razkropljenih, bolnih in zmedenih. Ta molk pred zlom tega sveta napolnijo obrazi tistih, ki so šli peš za njim, da bi od Njega prejeli hrano. Niso vedeli kakšno, vedeli so le, da so lačni in ta potreba je bila dovolj, da jih je spravila na pot do tistega, ki jih je skrivnostno pritegoval k sebi.

In Jezus se jih ne ustraši. Ti obrazi ga ne zmotijo, ampak dopolnijo molk Njegovega pogovora z Očetom. Zato se Njegova molitev spontano nadaljuje s tem, da jih začne ozdravljati.

Tega so se morali Njegovi najbližji učenci šele naučiti. Njih je množica strašila, kajti kraj je bil samoten in ura pozna, njihove oči pa utrujene in prestrašene tako stran od Jezusovega usmiljenega pogleda. Kajti samo Sinovske oči, ki gledajo skozi oči Očeta, lahko ljubijo brez strahu izgube. Oče je namreč tisti, ki daje sebe, da bi otroci imeli ne le dovolj, ampak celo dvanajst polnih košar koščkov. Tam se zanje prične vabilo v to čudovito šolo očetovstva.

Očetovsko in materinsko srce namreč počije takrat, ko vidi svoje otroke nahranjene, potolažene, ozdravljene, obvezane, okrepljene. To je počitek, ki se rodi v veselju nad tem, da je drugi vesel, ker je prejel ljubezen. Učenci so zato povabljeni razpreti dlani, da bi skoznje lahko stekla Ljubezen, se ne ustavila pri njih, ampak skozi njih nahranila ostale.

"Ni jim treba oditi, vi jim dajte jesti!" 
Ni torej potrebno, da se otroci umaknejo zato, da bi se starši odpočili, naj raje igra z njimi postane počitek. Ni potrebno, da se potrebe ljudi umaknejo zato, da bi bile zadovoljene naše, ni potrebno, da se problemi umaknejo zato, da bi našli počitek in ni potrebno, da odmislimo vse zato, da bi našli mir. Nasprotno. Jezus nas vpeljuje v skrivnosti Očetovega srca, ki vključuje vse.

Mi se poskušamo umakniti ali si vsaj goreče želimo umakniti in odmisliti vse, kar nas bremeni. Toda množica pride peš za nami in nas počaka. Podimo jo kakor učenci, ker nam je v grožnjo in vendar je vsak od nas poklican prav v svojem srcu nositi množico obrazov, nositi obličja in zgodbe ljudi, ki so postali del naših življenj. Vedno je lahko zanje prostor v srcu, vedno jim je lahko namenjena hrana molitve, vedno lahko vse in vsakega prinašamo v naročje Milosti, ki iz človeškega "nič" naredi vse.

Tista grozeča množica, ki se nam zdi ovira, nas v resnici ne more odvrniti od Kristusove ljubezni.

Res nam včasih prav ti obrazi, ki so nam zaupani in poslani na pot, predstavljajo stisko ali nadlogo, preganjanje in lakoto, celo nevarnost ali meč, in vendar prav v teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.
Zato je naša zmaga v tem, da brata ne odslovimo, ne odrežemo, ne napravimo za "nasprotnika", temveč skupaj z njim, skozi nevarnost in stisko, preganjanje ali lakoto, ostajamo v Rokah tistega, ki daje kruha za vse! Zato lahko šele v bratstvu, v občestvu odnosov, fizično narazen ali skupaj, zares spoznamo resnično visočino in globočino Božje ljubezni, ki nas prva čaka na bregu. Da bi nas nahranila sama s seboj.