Kako živeti evharistijo?

 29. nedelja med letom

V preroku Izaiju ponovno beremo o Božji izvolitvi človeštva. Človek je Bogu dragocen, poklical ga je po imenu, ga prijel za desnico in ga odlikoval, še preden ga je človek zares spoznal in ne da bi mu za to milost lahko kaj dal. Le sprejme jo lahko, smo brali prejšnjo nedeljo.

To je Božja odločitev ljubezni, namenjena zares čisto vsakemu. Ta Ljubezen se sklanja, vabi, kliče in išče, da bi napolnila svojo svatovsko dvorano, kajti ljubezen se želi veseliti s tistimi, ki so njeni. Bog se želi veseliti s človeštvom, se z njim poročiti v Sinu in za vedno poskrbeti za svoje otroke. 

Berila in evangeliji pa nam iz nedelje v nedeljo predstavljajo dramatične odgovore, ki si jih človek izmišlja v svoji ranjenosti. Evangelij še dalje razodeva pokvarjeno miselnost farizejev in herodovcev, ki jih Jezusovo razodetje Očetove ljubezni, ki gre onkraj okvirov in shem tako močno vznemirja, da iščejo možnosti njegove eliminacije. Farizeji in herodovci, ki so veljali za zaprisežene nasprotnike, se tako zelo pustijo zasesti zlu, da naenkrat postanejo zavezniki. V Jezusu najdejo skupnega sovražnika, ki jih zbliža. V tem se že nakazuje drama velike noči, poslanstvo Sina, ki mora dati sebe, da bi Božja in človeška narava lahko postali zaveznici.

Načrtujejo torej, kako bi Jezusa ujeli v besedi, kar dobesedno pomeni, da so ga želeli "spraviti v past preko ene besede". Iz njega so želeli izvabiti nekaj, kar se ne sme reči, nekaj, kar bi mu povzročilo težave z rimsko oblastjo in kar bi ga spravilo v konflikt z množico. 

Oblekli so zloben namen, ki se kaže že v njihovem načinu. Ne pridejo namreč sami - hinavci težko gledajo v oči - temveč pošljejo svoje učence, ki Jezusa skušajo. Začnejo z laskanjem. Kar dvakrat poudarijo in podčrtajo  Jezusovo avtoriteto učenja: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot." S takim uvodom spomnijo na Nikodema, ki se je Učitelju približal s podobno držo tistega, ki že vse ve, čeprav se kmalu izkaže, da mu je resnica prikrita. 

Pred Jezusa postavijo vprašanje davka, vprašanje spoštovanja rimske oblasti, ki so jo farizeji sovražili, herodovci pa so z njo sodelovali. Karkoli bi torej Jezus odgovoril, bi nekoga razjezil. 

In Jezus spregovori. Jasno, odločno, skoraj jezno: "Kaj me preizkušate, hinavci?" 
Nič ne izbira besed. Jezus uporabi besedo skušati (gr. peirάzo), ki je uporabljena že v Mt 4,3 za satana, ki skuša Jezusa. S tem razkrinka namene njihovih src, ki ga ne sprašujejo zaradi zanimanja in želje po spreobrnjenju, temveč, da bi mu storili hudo. 

Na njihovo vprašanje odgovori s proti - vprašanjem. In vključi izpraševalce, ki mu dajo kovanec z vtisnjeno cesarjevo glavo. Nato Jezus, kakor tolikokrat prej in potem, pokaže nepričakovano tretjo pot. Odgovor, ki preseneti in pusti nasprotnike odprtih ust in brez besed. Lahko se spomnimo, kolikokrat je  tudi učence z odgovorom tako presenetil, da "se ga niso upali več ničesar vprašati". 

Jezus pokaže na Božjo modrost, ki ne more biti ujeta. Vedno najde tretjo pot, ki je človek, zaprt v svojo ozko misel izključevanja v smislu "ali to ali ono", ne more videti in nanjo še pomisli ne. Samo Bog lahko združi, kar je nezdružljivo. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega." 

S tem vrne zdravo avtonomijo tako političnemu sistemu kakor veri. Sporoči pa še nekaj veliko globljega. Cesarji so dali tiskati svojo podobo na kovance, na predmet, saj je njihova moč slonela na "popredmetenju drugih", na gospodovanju, ki je uporabljalo manjše ter se z grobostjo postavljalo "nad". 

"Med vami pa naj ne bo tako", reče Jezus svojim učencem ter pokaže, kako je služenje in daritev iz ljubezni najvišja oblika dostojanstva, ki jo človek lahko prejme in živi. S tem pokaže, da je v človeško srce vtisnjena ne cesarjeva podoba, temveč Božja podoba, podoba Očeta, ki daje sebe vsega. Ustvarjeni smo po Njegovi podobi, zato je v našem obličju skrito obličje Očeta in je naše srce mirno samo, ko se daje. In nihče nam ne more vzeti tega privilegija ljubezni, nihče zmanjšati dostojanstva, ki nam ga je izročil Božji sin.
Jezus glasno in očitno pokaže, kako se človek ne more kupovati ali prodajati za denar in četudi se je to zgodilo Njemu samemu in se dogaja tolikim današnjim bratom in sestram po svetu, ki so sužnji trgovine z ljudmi in krivične ekonomije ter politike, se s tem ne da izbrisati Božje podobe in dostojanstva, ki je zapisana v nas. 

Ko so Jezusa prodali za 30 srebrnikov, namreč ni nehal biti Božji sin, ni se začel obnašati kakor predmet, temveč je ostal svoboden, četudi v verigah grešnega človeštva. Svoboden pa pomeni tisti, ki je ohranil zavest resnice o sebi in zato ljubil. Enako spodbuja nas. 

Krivice so in se bodo dogajale, sistem bo poskušal človeka prestaviti na nivo tržnega blaga in ga uporabiti za denar in dobiček, vendar smo sredi tega sveta poklicani ostajati sinovi in hčere, svobodni, izvoljeni in ljubljeni. Občestvo odrešenih, ki se sme veseliti drugega, se sme veseliti brata in sme živeti to, kar naša vera je - občestvo Cerkve, občestvo odrešenih in pravičnejšo ekonomijo, ki ne zatira manjšega. 

Pavel, Silvan in Timotej v pismu Tesaloniški Cerkvi pokažejo prav veličino tega, kaj pomeni biti Cerkev. Četudi fizično narazen, četudi ponovno blokirani in omejeni pri gibanju ter obhajanju zakramentov, pa vendar ostajamo povezana Cerkev, poklicana, da se zahvaljuje drug za drugega. In ni res, da pride maša v dnevno sobo preko spleta, FB, RTV ali radia. Ne, premalo je to. Tudi ni maša evharistija v pravem pomenu (Cerkev z Glavo in Telesom združena ob oltarju), ko duhovnik mašuje sam. 

Lahko pa živimo evharistijo v naši dnevni, ko začnemo zares živeti kot odrešeni, ko se dojemamo kot del velikega telesa Cerkve, ki je Kristusovo telo. In četudi se ne da obhajati evharistije, jo sedaj živimo. Ko znamo vsak dan in drug drugega z ljubeznijo vzeti, blagosloviti, sprejeti razlomljenost in se podariti. Karkoli delamo na ta način, živimo liturgijo, kar je naša identiteta.

Evharistija se torej zgodi, ko končno dojamemo, da je Kristus sredi med nami, da smo kristjani s svojo konkretno telesnostjo Njegovo telo in da smo mi sami zakrament evharistije temu svetu, poslani, da bi svetu vrnili življenje.
Postanimo torej tisti, ki se ljubijo med seboj in tako bomo mi sami nenehna evharistična daritev. Ob pravem času pa bomo lahko ponovno vsi zbrani skupaj ob oltarju in se okrepili v zavesti tega, kar v resnično smo - Njegovo Telo za življenje sveta. 

Lepota naše vere

 28. nedelja med letom

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical. 

Da bi videli, okusili in doumeli, kako lepa je naša vera in kako zelo nas Gospod ljubi ter kliče k sebi zato, da bi bili deležni istega življenja, istega veselja in iste ljubezni, ki je tudi med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.

Tako preprosto se zdi, ker je že vse Gospod pripravil, ljudje pa tako radi zapletemo s svojo grešno naravo. Že po preroku Izaiju Bog kliče svojemu ljudstvu, da je zanj pripravljena gostija z okusnimi jedmi in prečiščenimi žlahtnimi vini ter obljublja, da bo na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode; za vselej bo uničil smrt.

Vse to je napoved Kristusovega prihoda in gostije, ki jo bo On sam pripravil s svojim Telesom in Krvjo. Prav tam na Kalvariji, tej sveti gori, je s svojo smrtjo za večno uničil našo smrt ter odprl prehod k Očetu. Zagrinjalo v templju, ki je ločevalo prostor Presvetega od svetega, se je pretrgalo na dvoje. Zagrinjalo, ki je zagrinjalo vsa ljudstva in pokrivalo vse narode, ter preprečevalo dostop. Oče ga torej pretrga, od zgoraj navzdol, kajti v Sinu ponovno prejme svoje izgubljene otroke. To je njegova ljubeča odločitev in izvolitev.

Kaj lahko naredi človek? Samo ponižno zre in hvaležno sprejme ta milostni dar poklica in izvolitve. Gostija je pripravljena, svatje so povabljeni. V evangeliju se ta podoba Božjega hrepenenja, ki kakor ženin hrepeni po nevesti, še poglobi.
Jezus v priliki opisuje Nebeško kraljestvo kakor svatbo, ki jo kralj prireja svojemu sinu. Gre torej za Očeta, ki je po blagohotnem sklepu pripravil svatbeno dvorano, da bi se človek in Bog lahko združila, tesneje kakor pred grehom, saj ženin in nevesta nista več en poleg drugega, temveč postaneta eno telo. Če je torej Sin ženin, potem smo svatje mi, njegova Cerkev. Povabljeni, da sprejmemo deleženost Njegovega življenja. Povabljeni, da sprejmemo vabilo ter stopimo v oseben in intimen odnos z Njim. 

Toda svatje niso hoteli priti. To priliko Jezus govori najprej velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, tistemu delu izvoljenega naroda, ki naj bi prvi prepoznal dopolnitev časa in prihod Mesija. Toda prav oni, prvi povabljeni, so povabilo zavrnili. V imenu tolikih idej in predstav, ki so jih imeli o Mesiju. Zato Oče poskusi še enkrat. Pošlje nove služabnike, nove glasnike, da bi povedali, da je čas dopolnjen. Da Bog več ne potrebuje naših volov in pitanih telet, ne potrebuje naših žrtev, askez, mlajev in procesij, ker je On sam pripravil vse! Pravi: "Moji (in ne vaši) voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!"

Gospod je, ki daje, On prvi daje svojega Sina kot zaklano pitano tele, kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta, na nas je le, da svobodno sprejmemo to veliko milost in pridemo na svatbo! Vera je zato sprejetje Božjega daru in ne pridnost v predpisih. Je zrenje tega, kar Gospod dela za nas in sprejetje te velike milosti. Toda ti se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. 

Naša trma je neizprosna. Človek hoče biti protagonist. Hoče z nečim osvojiti Boga sam ter ga nato še nadzorovati. Hoče ostajati tisti, ki določa in upravlja vse. Zato si izmisli svoje njive, svoje kupčije (tudi na videz svete in za Boga), da le ni potrebno ničesar izpustiti iz rok ter sprejeti, da nas je drug odrešil.  Še več, nemalokrat se zgodi, da so ljudje s pristno vero preganjani od tistih, ki so se zaprli v neštete predpise, zapovedi in prepovedi, verske prakse in obupno veliko število načinov, s katerimi je potrebno prebuditi Boga, ki nas mora slišati in ubogati. Po naše. 

Kristus v priliki take imenuje morilce. Kakor je nekoč Petru dejal, naj se pobere za njim in ga poimenoval Satan, ker ni mislil po Božje, tudi tukaj miselnost človeškega mišljenja, ki ne sprejema Božjega načina odrešenja, imenuje morilsko. S tem, ko hoče človek postati merilo vsega, postaja morilec Božjega delovanja. 

Svatba je torej pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Zato kralj pošlje nove odposlance na križišča in da povabiti vse, ki povabilo sprejmejo. In res, svatovska dvorana se napolni. 

Očitek je sprva letel na Jude, ki so bili prvi povabljeni, a so poklicanost in izvoljenost zavrnili, zato se je evangelij dal poganom. Tisti, ki nikoli niso slišali, sedaj slišijo in oko, ki ni videlo, spregleda. Leti pa očitek tudi na nas, ko mislimo, da je vstopnica v Kraljestvo naša žrtev. Kakšno presenečenje bo za vse nas, ko bomo v nebesih videli ljudi, ki niso nikoli zmolili niti ene zdravemarije, so pa sprejeli Božji način življenja, ki je ljubezen in daritev. In nenazadnje smo vsi mi potomci poganskega in ne Judovskega dela kristjanov. Sveti Pavel sam se je nemalokrat boril in prerekal, da bi ubranil svobodo evangelija, ki nam jo je pridobil Kristus in ni bila vezana na obrezo ali neobrezo, na to ali ono prakso, temveč na sprejetje milostnega daru.

Vse preveč se torej še "obrezujemo" z zunanjimi idejami in oblikami verskih praks, zmanjka pa vsebine. Zmanjka tisto svatovsko oblačilo, ki je naš krst, s katerim smo bili potopljeni in nerazdružljivo vcepljeni v Kristusa ter postali svobodni sinovi. To pomeni, da ne moremo živeti vere kot posamezniki, ampak kot bratje, kot občestvo, kot tisti, ki so bili mrtvi, a so živi, ki so bili v temi, a jih je dosegla roka in potegnila v svetlobo ljubljenih in izvoljenih. 

Veliko je torej poklicanih v to lepoto naše vere, malo pa izvoljenih, kajti res malo jih sprejme, da lahko ta dar odrešenosti, ki gre onkraj sitosti in lakote, obilja ali pomanjkanja, le sprejmemo v Njem, ki je naša moč in hrana.

Lepota harmonije

 26. nedelja med letom

Kar dela vsakega človeka lepega, je prav usklajenost med besedo, mišljenjem, dejanjem in življenjem.

Gospod je lep in vedno nov prav zato, ker vse kar  izreče po svoji Besedi tudi misli, izpolni in On prvi živi. Zato privlači, zato odžeja in zato nas tako nezadržno vleče k Njemu. Tudi človek je bil ustvarjen po njegovi podobi, toda greh je v njem to harmonijo uničil. Zato se prepogosto zgodi, da besedo sicer izrečemo, ne pa nujno tudi tega mislimo, še manj izpolnimo ali s svojim življenjem tudi izpričamo. 

Ko iz nas prihajajo lepe besede, ki pa jih življenje in dejanja sama ovržejo, ranimo in drug drugega utrujamo. Zato človek po grehu ni bil več lep. Izgubil je harmonijo in postal "razštelan". Šele Duh, ki smo ga prejeli z vstajenjem Sina, v nas ponovno postavlja in ustvarja red, nas uglašuje na Gospoda in v nas ustvarja novo harmonijo. Toliko kolikor mu pustimo, kajti Duh želi našo svobodno privolitev.

Prvo berilo nam razkrije razmišljanje tistega, ki hoče pred Bogom imeti prav in opravičevati svojo neuglašenost. Tak se glasno ali tiho nenehno pritožuje Bogu in ljudem, da Gospodove poti niso prave, da je Gospod krivičen, predober do drugih in preslab do nas.

On pa odgovarja: "Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?" Evangelij namreč razkrinka prav neuglašenost, ki nas izdaja, ko nismo poslušni milosti. V priliki drugi sin očetu sicer privoli, da gre v vinograd, vendar potem tega ne izpolni. Njegovo življenje in dejanja so nasprotna temu, kar izgovarjajo njegova usta. Besede, ki so lepe in se zdijo izpolnjevanje Gospodove volje, a so brez konkretne vsebine, so ne le prazne, ampak našim občestvo celo škodijo.

Prvi sin pa se navzven sicer upre, ker ga je prehitela uporna človeška narava, ki tako rada dela po svoje, toda na koncu vendarle zmaga Duh, ki je v njem. Kolikokrat se prepiramo, tekmujemo in napadamo samo zato, ker damo prednost naši grešni naravi, ki sama po sebi ne more nič, pa vendar se ima za gospodarico sveta in tudi Boga. 

Pod to naravo pa je Duh, ki si želi razodetja in poskuša na vse načine med nami graditi občestvo. Želi si izpolniti Očetovo voljo in ta je, da v nas in med nami ustvarja čudovito harmonijo, o kateri piše Pavel v drugem berilu: "Bratje, če kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja."

In dodaja, kako naj na prvo mesto ne postavljamo svoje grešne narave, temveč milost Duha, ki je v nas: "Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gledaa samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu."

Ključno vprašanje našega življenja je torej ali bomo dovolili, da prevlada naša trma ali Gospodova milost, ki je v nas. Naš napor, da bi se dokazovali, branili in zmagovali nad drugimi ali Očetova volja, da nas poveže v občestvo, kjer ni tekme, ampak so bratje. Dati prednost Milosti pa neizbežno pomeni sestop - sestop iz lastnega ega, sestop iz svojega prav in iz strahu zase, da bi postali svobodni sebe in resnično bližnji drugemu. In Gospod, ki je lep, karkoli reče, najprej On sam živi in izpolni. Ni namreč "oddaljeni gospod", kakor ga je poimenoval drugi sin, ki se je skrival za lepo podobo, ampak je tisti, ki je postal nam enak - hlapec hlapcem, da nas je povzdignil v dostojanstvo sinovstva. 

On je torej prvi pokazal ta sestop, praktično izničenje, ko se je brezmadežno čist spustil iz Očetovega objema in nase prevzel ranjeno človeško naravo ter jo usposobil, da ponovno ljubi. Ljubezen pa je tista lepota Duha, ki našo trmo vedno bolj uklanja in mehča, kar je tudi pogoj, da se med nami rodi občestvo. On je, ki nas povezuje v nekaj lepega in novega.

Naj postajajo taki tudi naši odnosi, občestva in celotna Cerkev!

Kakor v nebesih tako na zemlji

 25. nedelja med letom

Že prerok Izaija močno kliče in opozarja, da Gospodove misli niso naše misli in Njegova pota ne naša, kajti razdalja med njimi je včasih kakor razdalja neba do zemlje. In res, kako malokrat na zemlji živimo kakor v nebesih in kako prevečkrat zakone zemlje kopiramo na nebesa. 

Toda Sinova in naša molitev Očetu ostaja kakor v nebesih tako na zemlji. Ne obratno!

V čem je ta velikanska razlika? Evangelij je precej natančen in podrobno oriše, kaj se dogaja v srcu človeka, ki pade v zanko primerjanja in tekme. V evangeliju torej ne gre za podpiranje krivičnega vrednotenja dela ter plačevanja, ampak ta prilika prikazuje logiko in način nebeškega kraljestva, ki pa sta pogosto res kakor nebo od zemlje narazen od logike in načina človeka, ki misli, da si mora vse zaslužiti sam. Tudi občestvo z Očetom, tudi njegovo ljubezen, kar v priliki ponazarja delo v vinogradu. 

V 15. poglavju Janezovega evangelija izvemo, da je vinogradnik Oče, trta Kristus in mi mladike, po katerih teče isti sok (Duh), ki je tudi v Očetu in Sinu. Vinograd kot tak je torej polje, kjer stopajo v odnos Oče, Sin, Sveti Duh in človek sam. Vsi vemo, da je delo v vinogradu prijetno in lepo, ko so sadovi, sadovi pa so samo, ko se človek pusti vcepiti v občestvo Božjih odnosov ljubezni. Takrat mladika rodi sad.

Zato biti najet za delo v vinogradu pomeni pri sebi in drugih zreti delovanje Milosti in odpirati prostor za Boga, ki hoče biti rodoviten. Hoče nas imeti ob sebi, še več, hoče nas imeti v sebi, torej mladike na trti, polne Ljubezni. Samo najeti delavci so lahko vstopili v ta vinograd občestva, kar pomeni, da človek sam tega vhoda v nov način bivanja ne najde. Sin je bil poslan na svet, da bi nam odprl pot do Očeta, postal neke vrste "najemodajalec", tisti, ki išče in kliče, da bi vsi ljudje ponovno smeli postati Božji sinovi, torej bratje. 

Plačilo enega denarija je tako v tem, da je človek, ki sam ni našel več poti v vinograd Očetovega naročja in je zgubljeno posedal po trgih in ulicah, ponovno najden in vrnjen občestvu svetih. Cilj je torej pripadati, je sprejeti vabilo in postati del te velike gostije s sočnimi jedmi in s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6), ki jo je Gospod po milosti svojega sklepa (Ef 1,11) pripravil človeštvu.

Tukaj začenjamo počasi razumevati, kako izven konteksta so bili odzivi prvih delavcev, najetih že zjutraj ali tekom dneva. Zdi se, da ves čas svojega dela niso spoznali milosti, ki se skriva v tem, da je njihovo življenje prav v darovanju našlo smisel, pot in smer. Svoj odnos z Gospodom so kljub temu, da so bili odrešeni, živeli kakor odplačevanje in kupovanje. Neizbežno je torej razočaranje, kajti dobiček se zanje meri samo v primerjavi s tem, kaj je pridobil drugi. Če je drugi prejel enako ali več od mene, sem v izgubi, če pa manj, imam dobiček. To je naša grešna misel, ki jo gospodar na koncu poimenuje kot hudobno, saj je popačena z grehom tekmovalnosti in grabljenja. 

Gospod pa ostaja dober in v svoji dobroti kliče, da bi vsi imeli dom v Njem. Njegovo plačilo je torej veselje nad tem, da ima svoje ljubljene pri sebi in to isto veselje želi kot plačilo deliti s človekom. V priliki ne izvemo ali so zadnji, ki so torej prejeli isto plačilo odrešenosti kakor prvi, to milost bolje zaživeli kot prvi, vemo pa, da je Gospod tisti, ki pokaže, kako vrednoti tako tiste, ki so prenašali težo dneva in vročino, ker so bili najeti, kakor tudi mučno posedanje in čakanje tistega, ki je dolgo čakal in posedal, ker ga nihče ni najel. Koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne povabi v odnos, nihče jim ne odkrije lepote Očeta! In Oče ve, kako ure v temi čakanja tečejo počasneje in so velikokrat bolj naporne od dela, ki ga človek živi kot daritev najdenega in ljubljenega. Zato je plačilo prav v veselju, ki ga Oče podarja tako zadnjemu, ki je srečal Kristusa ter vstopil kakor prvemu bratu, ki naj bi se veselil vrnitve svojega sobrata.

Sprašujem pa se - ko bo naslednjič nekdo vstopil v naš vinograd Cerkve, v naša občestva; bo tam našel tiste, ki se veselijo nad milostjo, da so bili najdeni in odrešeni ter z veseljem sprejmejo brata, ki to šele odkriva ali bo našel skupek zagrenjenih samooklicanih mučencev svete katoliške Cerkve, ki se celo življenje mučijo za Kristusa, ta pa jim ne da niti kozliča, da bi se poveselili s prijatelji? (Lk 15,29)

Naj nam današnja Beseda resnično pomaga priti do Pavlovega spoznanja, da je edini dobiček v Kristusu, po katerem imamo pripravljeno gostijo z izbranimi jedmi in prečiščenim žlahtnim vinom. Kristus sam je namreč postal ta izbrana jed Očeta, to Jagnje, pripravljeno za nas, njegova Kri pa prečiščeno vino, ki ga tako manjka svetu, na kar je Marija opozorila že v začetku: "Vina nimajo!" (Jn 2,3).

Enkrat najdeni in ljubljeni pa lahko tudi sami postanemo tisti apostoli, poslani na trge in ulice sveta, da bi tudi sami izgubljenemu človeštvu postali bratje in tako zgovorno znamenje Očeta, ki hrepeni, da bi človek postal deležen njegove Ljubezni.

Mreža ljubečih odnosov

23. nedelja med letom

Danes smo po Božji besedi spodbujeni, da bi nas drugi ponovno pričel zanimati. Spodbuja nas, da ne gremo samo mimo drugega, skomignemo z rameni in potiho nadaljujemo svojo pot, ampak da se pustimo vznemiriti. Od tistega, ki greši.

Matej v svojem evangeliju piše, da je ta, ki greši, tvoj brat. Gre torej za nekoga, s katerim smo v žlahti "po Kristusu". Gre za sorodstvo, ki je vezano na poslušanje in izpolnjevanje Besede ter na vcepljenost v Kristusa, ki jo prejmemo s krstom. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati (Mt 12,50).

Grešiti torej pomeni ne izpolnjevati Očetove volje, ki je v tem, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje (Jn 6,40). Izpolnjevati Očetovo voljo potemtakem pomeni sprejeti Sina, ki nam ga je poslal kot Odrešenika, da bi nas potegnil iz osamljenosti greha v občestvo z Njim. Vsak, ki sprejme to pomoč, kar pomeni vsak, ki se najprej prepozna potreben te pomoči in odpre srce, izpolni Očetovo voljo. In kdor sprejme Sina, postane tudi sam sin ter prejme Očeta. Bistvo odrešenja je namreč v ponovni vzpostavitvi ljubečega sinovsko očetovskega odnosa med človekom in Bogom.

Imeti Očeta pomeni imeti mnogo bratov, zato je greh v tem, da v drugem ne prepoznavamo brata, ki nam je podarjen, temveč odvečnega tekmeca, ki nam je nadležen ali nas je celo prizadel in bi ga zato s pravim "vzgojnim prijemom" radi popravili, tj. naredili primernega našim potrebam. Bratsko opominjanje tako radi razumemo kot nekakšno kritiziranje in popravljanje vsakega, ki ne ustreza našim merilom. Če tega popravljanja človek ne sprejme, lahko pokličemo še 2 ali 3 priče, če tudi teh ne posluša, pokličemo Cerkev ali še raje damo vse skupaj v časopis, morda sodišče. Če pa tudi to ne pomaga, ga označimo kot pogana in cestninarja in se nikoli več ne obrnemo k njemu.

Toda bratsko opominjanje, h kateremu nas spodbuja današnji evangelij, je nekaj povsem drugega. Prej smo videli, da je greh v tem, da pozabimo, da smo sinovi in med seboj bratje. Ko torej nekdo greši, ravna iz ogroženosti, ker je pozabil, da je ljubljen. Posvariti tega brata tako pomeni pristopiti k njemu kot bratje (in ne sodniki), ki niso izgubili zavesti, da so ljubljeni ter tistega, ki prizadene, spomniti, da obstaja nekaj lepšega od samote krivic. Obstaja občestvo ljubezni, ki nam je podarjeno, da bi ga medsebojno živeli.

Če torej nekdo pade iz tega občestva, potrebuje občestvo, ki se mu ljubeče odpre, se zanj zanima in mu toliko bolj prinaša toplino luči kolikor globlje je izkusil hlad teme. Če kdorkoli od nas in Cerkev kot celota tako dela, pridobi brata. Glagol pridobiti je glagol, ki se uporablja izključno v ekonomskih zadevah. Cilj Božje ekonomije ni torej pridobiti stavbe, zidove, temveč ljudi in odnose.

Cilj bratskega opominjanja ni drugega narediti po svojih merilih, temveč pridobiti brata z ljubeznijo ter mu tako pomagati, da ponovno okusi lepoto Cerkve, ki je lahko dom za vse. In če nekdo kljub vsemu tega ne sprejme, naj postane za nas pogan ali cestninar, tisti torej, za katere je Gospod dal svoje življenje in bodo prvi vstopili v nebeško kraljestvo.
Če je namreč On dal življenje zanje, kar pomeni, da je na zavrnitev odgovoril z ljubečo daritvijo, smo tudi mi, ki smo njegova Cerkev, poklicani storiti enako. Ljubiti tiste, ki se ne odzivajo.

Naloga Cerkve tako je in vedno bo v tem, da tke mrežo novih, odrešenih odnosov ter jo nato ljubeče meče v morje tega sveta, da se v te odrešene odnose lahko ujamejo vse vrste rib. Katera riba je dobra in katera slaba, je stvar Očeta, naša naloga je le, da ostajamo Cerkev, bratje in sestre, poslani v ta svet, da bi skozi našo mrežo odnosov sijala rešilna moč Kristusove ljubezni. Namenjena vsem, kajti vsi imajo pravico slišati in po nas okušati evangelij!

Stopiti nazaj, da bi šli naprej

22. nedelja med letom

Gospod je privlačen in kliče. Na popolnoma edinstven način nas z nitkami ljubezni priteguje k sebi. Srce se tako spozna nagovorjeno, odgovori in zahrepeni po več. Zato sledi in gre za Njim, tudi po vodi, tudi v neznano, tudi v negotovo. Ker ljubezen preprosto vleče.

Vsak zakonski odnos pozna te začetke, ko klic drugega srca postane tako močan, da se mu ne da upreti. In gresta na pot. V neznano, vedno dlje, vedno globlje. Ker ljubezen preprosto vleče.

Naenkrat pa ta ljubezen preseneti, ker nenapovedano prične napovedovati stvari, ki jih ušesa nočejo slišati. Govoriti začne o veliki noči, o prehodih, o trpljenju, smrti, izdajstvu, razočaranju in porazu, o izgubi, zavrženosti, spregledanosti in ponižanju. Nič, kar bi človek želel. Toda prav vsak resnični odnos pride do te točke. In takrat bi radi zamenjali temo, preusmerili pozornost, pogledali stran, si zavrteli glasbo prvih dni, zahrepeneli po tistem prvem navdušenju, ko je bilo še vse lahko. Toda ljubezen ne odneha. Ker misli zares. Zato naznanja prehod in izgubo, da bi prejeli več.

Človeški um tega ne dojame, saj je skregano z vsako človeško logiko. Človek namreč ve, da ima, če prejme ali vzame, nikakor pa, če izgubi. Ve, da je močan, ko zmaga in premaga druge in ne takrat, ko izpusti in da prednost drugemu. Človeška narava želi imeti vedno več. Za vsak slučaj. In želi zmagovati z lepoto, ki je minljiva.

V vse to zareže Gospodova napoved, da bo potrebno v Jeruzalem, da bo potrebno veliko pretrpeti od velikih duhovnikov in pismoukov, tistih, ki naj bi prvi razumeli. Trpljenje nam pripravijo bližnji, toda potrebno je, da se ljubezen prečisti. Odnos ne more ostati pri zaljubljenosti, temveč je pravi odnos le, če pelje v ljubezen daritve. Tiste žive, svete in edine, ki je Bogu všeč - daritve lastnih teles, daritve sebe samega.

Jeremija ob tem stoka, ker na poti ljubezen pokliče po več in postane zahtevnejša, glasnejša in pelje do mere, ko se je ne da več utišati. Ta ljubezen je obenem mikavna, ker srce ve, da bo srečno samo, če se podari v celoti in obenem zahtevna, ker ne "špara" s kapljicami krvi. Da, ta ljubezen naenkrat zapelje v enosmerno ulico, kjer se ne da več nazaj. Prava ljubezen zares zapelje.
"Zapeljal si me Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal."

In tako lep je ta boj med človeško miselnostjo, ki bi se rada ustavila, dokler je še čas za rešitev ter Gospodovim vabilom, ki pelje v daritev. In bolj kot gre zares, bolj postaja ta glas nepremagljiv ogenj v kosteh. Ker nas Ljubezen ljubi, vztraja in zahteva to neizprosno preobrazbo našega mišljenja.

Jeremija je moral skozi "ognjeno čiščenje" Ljubezni, da je postal privlačen in svoboden, Pavel je ob vseh verskih praksah, ki niso zahtevale njegovega srca spoznal, kako je edino smiselno bogoslužje v daritvi samega sebe in nenazadnje je to bolečo obnovo svojega mišljenja moral izkusiti tudi Peter in za njim vsi učenci.

Človeška narava se bo vedno upirala daritvi in se poskušala rešiti na varno. Zato daje, vendar ne vse, ljubi, a ne do konca, živi, a ne v polnosti. Toda Gospod nas je prišel osvoboditi prav tega polovičarstva, ki je največji razlog naših žalosti ter nam s svojo daritvijo podaril Božjo naravo, ki ne prešteva več. Le še daje.

Zato vsak, ki skuša rešiti sebe, izgublja življenje. In izgublja ga v neumnostih. Kdor ga pa izroči Gospodu, ga izgubi iz lastne kontrole, najde pa pomnoženega v Gospodovih rokah, ki vselej množijo.

Živeti na način Boga je zato zavestna izbira. Je odločitev, da človeško naravo, po kateri večkrat govori satan, utišamo in premaknemo za Gospoda, ki pelje, kamor človek sam ne bi šel. Za Ljubeznijo pa. Ker sta se z Njim trpljenje, izdajstvo in smrt za vselej preoblikovala v vstajenje in polnost življenja.

Še več, to polnost lahko začuti samo tisti, ki v sebi da prednost Božji naravi, na neki način stopi za njo in navkljub strahu ter negotovosti gre. Za Gospodom v Jeruzalem življenja. Kajti točno tam, na kraju, kjer se nekaj velikega izpusti, se nekaj velikega rodi. Kjer stoji križ in grob, srečamo Vstalega. Vstajenjski vrt je v Jeruzalemu in ne v Galileji. Je tam, kjer je daritev srca.

Življenje se vedno izgubi. Razlika je le, ali ga izgubimo v neumnostih branjenja in dokazovanja samega sebe ali v brezmejni ljubezni Gospoda, ki da, da življenje pomnoženo vzklije tam, kjer človek nekaj svojega izpusti.

Kamen še ni skala

21. nedelja med letom

Vsi bi radi nekaj gradili. Upam, da večina od nas nosi v sebi hrepenenje po gradnji nečesa lepega, drugačnega, novega. In to hrepenenje je zagotovo delo milosti v vsakem od nas. Vendar ni vsaka gradnja tudi Božja. Kje je past, na katero nas danes opozarja Beseda?

Kristus pripelje svoje učence na sever dežele, v pokrajino Cezareje Filipove, kjer je še veliko ostankov poganstva, poganskih templjev in poganske kulture. Kakor je bilo tudi med množico poslušalcev Jezusovega učenja veliko mnenj o tem, kdo ta Jezus je. Prav sredi vseh teh poganskih običajev in sredi vseh glasov množice, ki so jih učenci nosili v sebi, zaslišijo vprašanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Sredi vse zmede in kaosa se to vprašanje oglasi kakor dvorezen meč, ki hoče ločiti navidezno od resničnega, oddaljeno od konkretnega, splošno mnenje množice od osebne drže srca. Potrebna je jasnina in odločitev.

Enako danes. Sredi kaosa kulture, v kateri je še veliko ostankov poganskega verovanja, sredi mnenj in prepričanj ljudi, ki so Boga že srečali ali vsaj mislijo, da so ga, se oglaša direkten glas Kristusa: "Kdo sem jaz zate? Kdo smem biti v tvojem življenju? Prerok ali tvoj Odrešenik?"
Tako ključno je to vprašanje. Od odgovora nanj zavisi, kako in kaj bomo gradili.

Simon je od Kristusa prejel ime Peter (gr. Pétros), ki v izvorniku pomeni okrogel kamen, ločen od podlage, neke vrste prod. S tem je Jezus že nakazal začetek procesa Petrove preobrazbe. Peter še ne pomeni skala, ampak okrogel kamen, ki sam po sebi ni podlaga, na katero bi bilo smiselno graditi. Kamen, ki je ločen od podlage, lahko kdorkoli prime in zaluča stran. In dejansko je tisto noč, ko je bil Jezus izdan, bila dovolj ena sama dekla, da od Petrovega kamenčka ni ostalo nič. 

V Cezareji Filipovi pa Peter prejme še eno ime in sicer skala (gr. pétra), kar dobesedno pomeni skalna gmota, povezana s podlago. Gre za nekakšen klif, na katerem so lahko gradi.
Šele ko bo Peter vcepljen v Kristusa, ki je edina prava skala, edina podlaga, na katero se da graditi, bo na njem lahko začela rasti Cerkev. Beseda pétra - skala je tako podoba človeka,vcepljenega v Kristusa in na tej skali želi Kristus sam graditi svojo Cerkev. Po vseh nas, ki smo s krstom po Duhu že vcepljeni vanj. Tedaj se lahko ulije ploha, pridrvi vodovje in zapihajo vetrovi ter se zaženejo v to hišo (Cerkev) in vendar ne pade, ker ima temelj na Skali. (prim. Mt 7,25).

Pomembno je torej, kje začenjamo. Sami, s svojim kamenčkom ali vcepljeni v Kristusa - Skalo in zato v občestvu z Njim? Od temelja je odvisna stabilnost tega, kar gradimo. Ker nam je pa ta temelj podaril Kristus sam s svojim telesom in krvjo in tako tudi naše "meso in kri" vcepil v svoje, smo tudi sami usposobljeni, da postanemo pomembni temeljni kamni Cerkve, ki jo želji graditi na nas in po nas. 

V prvem berilu beremo, kako to, kar Gospod odpre, nihče ne more zapreti in kar zapre, nihče ne more odpreti. To je svoboda in vsemogočnost Boga. Kristjani pa, ki smo s krstom in po Kristusovem "mesu in krvi" združeni z Božjim življenjem, postajamo deležni tega istega poslanstva. Da že tu na zemlji odpiramo in zapiramo, zavezujemo in razvezujemo, ne več po naši miselnosti ali všečnosti temveč po naročilu Duha, s katerim smo prežeti. Tako je vse, kar počnemo tu, shranjeno v nebesih. In tam se bo dokončno zasvetilo vse, kar smo gradili iz občestva z Njim ter porušilo to, kar smo na vso silo želeli graditi sami. 

Kdo je torej Kristus zame? Skala ali kamenček? Skala, ki dejansko postaja moje bivanje ali ostaja On zame kamenček, ki ga jaz sam lahko primem kadar želim in kot želim, uporabim in zavržem, kadar želim in kot želim. 

Na tej skali - kristjanih, ki smo vcepljeni v Kristusa, želi graditi svojo Cerkev. Cerkev domačnosti, topline, bližine, sprejemanja, Cerkev občestva. Da bi se v vsakem od nas videlo, v koga smo postavljeni, kajti iz njega, po njem in zanj je vse.

Če torej črpamo iz te neuničljive združenosti z Njim, ki je ljubezen, bo vsa stavba skladno rasta in se gradila v Cerkev občestva ljubljenih. Prav ljubezen je tista, po kateri nas lahko spozna svet in katere ne morejo premagati peklenska vrata. Kajti ta so s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zaprta enkrat za vselej.