sobota, 18. november 2017

Oče ali gospodar?

33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem "neki" je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem "nekem človeku" prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu "bogu". Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je "neki človek". Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem "trgoval", kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.




sobota, 11. november 2017

Svetilka in olje - hrepenenje in Odnos

32. nedelja med letom

Hrepenenje in pogled sta dve stvari, ki nas premikata iz mirujočega položaja v gibanje življenja, iz lastnega načina reševanja v Božji način, iz lastnih ugaslih svetilk do posodic z oljem, ki te svetilke na novo prižgejo. Kaj so torej svetilke in kaj posodice z oljem?

Da bi prišli do tega odgovora, je potrebno najprej zahrepeneti, kajti hrepenenje je tisto, kar ujeto srce premakne v hojo naproti Drugemu. Hrepenenje je tisto, ki odpira vhodna vrata, da vanje lahko vstopi modrost, ki že sedi pri njih. Hrepenenje je tisto, ki vodi v vsakršno spoznanje in preudarnost, to pa v lahkotnost življenja. Kajti kdor se bo k njej (modorsti) zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.

Odpreti se modrosti in s hrepenenjem priznati, da jo potrebujemo, pomeni, da naša življenja preprosto ne morejo več ostati polna aktivizma, dela, ki ubija in utrujenosti, ki ji ni videti konca. Modrost je tista, ki prva prišepne, kaj je potrebno storiti in kaj je prav izpustiti. Napotiti se k njej tako na neki način resnično pomeni spoznati, da je le-ta že pri vratih, to pa pomeni, da nam je prihranjen vsak napor, ki si ga ustvarimo zgolj z lastnimi idejami in načrti, ki niso rojeni iz Modrosti.

Hrepenenje se danes ponavlja tudi v psalmu, ki je resnična hvalnica hrepeneče duše: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi." 

Hrepenenje je tisto, ki tudi deset devic spodbudi, da gredo naproti ženinu. Lahko bi spale doma, na kavču. Pa so šle ... dale so prostor odnosu, dialogu, Ženinu.
Hrepenenje je torej tisto temeljno, kar nas odpira k Drugemu in prvo, kar nas spravi na pot, to pa ne pomeni, da nas zaščiti pred tem, da bi se na poti utrudili in izgubili bistvo. Zato je potreben še pogled, usmerjen v pravo smer.

Apostol Pavel nam v drugem berilu orisuje lepoto nebeškega Jeruzalema, kjer bomo zmeraj z Gospodom. Tam je naš cilj, tam je naša izpolnitev in dopolnitev, zato je pomembno, da v življenjskih nočeh, ko se vse zdi pusto in prazno in ko ves svet spi v omami, ostajamo pripravljeni, ker vemo, kam je usmerjen naš pogled. Takrat četudi zaspimo, ostaja temeljna notranja drža budnosti, ki je vselej pripravljena odgovoriti na tisto, kar prišepne modrost. Ona je namreč tista, ki "opolnoči" zavpije: "Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!" Ona je tista, ki našemu srcu pokaže skrite mimohode Gospoda, prišepne nam korak, ki vodi v svobodo, prigovarja in vabi, da bi že tukaj živeli svatbo z Gospodom. Biti na Gospodovi gostiji pa ni drugo kot biti v nenehnem živem odnosu z Njim.

V tem je tudi temeljna razlika devic. Vse so namreč hrepenele in vse so vstale iz udobnih domačih kavčev ter stopile na pot. Vse so iskreno iskale Gospoda in želele biti del svatbe. To hrepenenje srca ponazarjajo prižgane sveče, ki pa niso "večne lučke". Hrepenenje je namreč tudi ranljivo in upihljivo, je občutljivo in potrebno skrbi, zato je poleg svečk potrebno tudi olje.

Device, ki so ga imele, smo takrat, ko živimo pristen in nenehen dialog z Gospodom. Takrat je naša notranja drža pripravljena, da odgovori in sprejme vabilo Drugega, s tem pa že vstopamo v svatbeno dvorano, saj za dušo ne obstaja večjega praznika kakor je to, da se spočije v Božjem življenju, ki se pretaka v nas.

Če pa na ta Odnos pozabimo in se zapremo v lasten monolog reševanja, postajamo podobni nespametnim devicam, ki so dobro začele, a šle brez olja živega odnosa z Gospodom, ki edini daje moč vztrajanja, edini moč hoje in edini prižiga tam, kjer bi sami že davno ugasnili. Zato sta zanje značilni dve drži:
- ogroženost in posledično ljubosumje na olje ostalih,
- nenehno tekanje in aktivizem, ki ne dela drugega kakor to, da zamudimo in spregledamo bistvene trenutke in osebe življenja!
Zamudimo Ženina, ki nam prihaja naproti v tišini, v ljubljeni osebi, v ubogem beraču, v situacijah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tudi ženina se pričakuje pred polnočjo, pa vendar ...

Zato nas Beseda danes spodbuja, da bi hrepeneli. To pomeni hoditi s prižganimi svetilkami. Pomeni hrepeneti po modrosti, ki nas čaka pri vratih srca, pripravljena, da se da spoznati vsem, ki po njej hrepenijo. Ta modrost nam bo prišepnila (ali celo prebudila "polnočno" vpitje), ko bo Gospod vstopil v naše življenje s tihim povabilom, ohranjala nas bo budne za živ odnos z Njim, ki edini vodi skozi življenje s stalnostjo koraka, ki se ne utrudi. Spomnila nas bo na olje, ki je živ odnos s Kristusom.

To in samo to olje nam lahko daje moč zvestobe in lepote ter nas obenem že prestavlja v dvorano svatbe, kjer duša ponovno najde svoj izvir, kjer se suha ter izčrpana zemlja ponovno napojita in kjer človek spozna, da ga Bog dejansko čaka pri vratih srca... in trka. Da bi vstopil k njemu in iz njegovega življenja napravil svatbo!



sobota, 28. oktober 2017

Odnosi - pričevalci Boga

30.nedelja med letom

Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo - Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš "jaz" ali Boga, ki lahko postane središče.

Današnji psalm je čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: "Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam." On je središče mojega življenja in ne jaz.

Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja pomeni, da se to preprosto mora poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto.  On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.

Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu potem, ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi Ga preizkusili in ne, da bi se ob Njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.

Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem." Kakor bi jim rekel: Stopi iz sebe in se obrni k Drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja". To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, z zmago, z navideznim in dokazovanji lastnega "prav", je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.

Odpoved lastnemu "jazu" je torej nekaj povsem drugega, kot prepoved ljubezni do sebe. To mi mešamo in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in Njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo "sebi", tistemu "jazu", ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo v Drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.

V tem stoji ljubezen, v tem vsa postava in preroki, v tem se rojeva skupnost, o kateri beremo tudi danes v drugem berilu. Pavel, Silvan in Timotej so Tesaloničanom oznanjali evangelij kot odrešeno občestvo, saj jih je združeval Sveti Duh in ne skupni sovražnik. Zato so med ljudmi upali postati majhni, za njihovo dobro. V ospredje namreč niso več polagali samih sebe in lastne uveljavitve, temveč Boga, ki jih je poklical in izvolil ter zaupane jim ljudi, za katere so bili pripravljeni dati življenje. Njihovo občestvo je bilo tako privlačno, da oznanjevanje evangelija ni temeljilo samo na besedi, temveč na privlačnosti odnosov, ki so jih živeli. Občestvo, ki predstavlja in v sebi nosi Kraljestvo je edino prepričljivo do te mere, da naleze še druge.

"Tako je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas (...)"

In ta govorica, ki edina podira stene src, je dejansko edina resnična odvrnitev od malika - ki je lastni "jaz", lastna kariera, lastna uveljavitev - k služenju živemu in resničnemu Bogu. Tu not naše življenje postane okusno in privlačno, občestveno in zato ljudem prinaša živega in resničnega Boga.

Tega pa so žejni vsi. Ljudem se namreč upira naša farizejska drža moralizma in potreba po "imeti prav", nagovarja pa jih naše umiranje sebi, ki rojeva drugačne odnose, take, ki odslikujejo edinega živega in pravega Boga. 




nedelja, 22. oktober 2017

Današnji misijoni

29. nedelja med letom

Po Jezusovem nenehnem vabljenju v novo logiko Boga, ki ne pozna preštevanja, ampak darovanje, imajo farizeji dovolj. Odidejo in se posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Kar je preveč, je preveč. Človek, ki se je odločil, da je sam bog, vidi v vsem konkurenco in je ne prenese. Zato mori in ubija.

Zanimivo je danes preko Besede opazovati razliko drže tistega, ki se je pustil osvojiti Ljubezni in je vabilo na že pripravljeno gostijo sprejel ter tistega, ki raje ostaja v temi lastne samozadostnosti, kjer je jok in škripanje z zobmi. Dobesedno, kajti tam, kjer je človek ločen od Boga, ne more biti drugega kot zavist s škripanjem z zobmi!

Prvo in drugo berilo nam torej kažeta lepoto Božjega delovanja, ki ima svoje dinamike in jih predstavljajo Gospodov maziljenec Kir, nato Pavel, Silvan, Timotej in vsa Tesaloničanska Cerkev.  Odlomek Matejevega evangelija, ki je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje pa razodeva dinamiko človeškega ogroženega delovanja, ki ga predstavljajo farizeji, njihovi učenci in herodovci.

V čem je razlika? Obojni se namreč med seboj povezujejo, cilj pa je zelo drugačen. Božje se povezuje zaradi zavesti izbranosti, ljubljenosti in obdarovanosti z namenom, da bi vse to okusili tudi drugi. Kar je "cesarjevega", pa se poveže z namenom, da bi nekoga odstranili.

1) V drugem berilu beremo čudovito povezanost med Pavlom, Silvanom in Timotejem, med katerimi ni tekmovalnosti, ampak drža služenja. Ker njih same povezuje zavest svatovskega oblačila izvoljenosti, se tudi na Cerkev Tesaloničanov obračajo z držo hvaležnosti, polno milosti in miru. 
"Milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse ..."

Kako ponižna, povezovalna in duhovno bogata je drža tistih, ki so spoznali, da je bistvo vere v sprejemanju tega, kar Gospod dela in odgovarjanju na tisto, kar Gospod kliče. Kjer človek odide z mesta samoupravljanja, se nekaj sprosti. Začuti se prostor svobode in izpuščanja.

Da bi bolje vstopili v to držo, nam tudi prvo berilo govori o Kiru, ki Gospoda še poznal ni in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je On tisti, ki vse pripravlja, On tisti, ki kliče, ki prijemlje za desnico in vodi, ki odpira duri tako, da nobena vrata ne ostanejo zaprta. On je, ki vodi in ne človek.
"Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega maziljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."

To drugačno logiko nebeškega kraljestva smo v obilju spoznavali zadnje štiri nedelje, da bi se končno odkrili obdarjene in zato hvaležne, odkrili v občestvu in zato tudi gradili občestvo s tistimi, ki so nam poslani. S Kristusom hvaležno zbirali in ne rušili.

2) Tisti pa, ki ostaja v drži, v kateri hoče biti sam bog, sicer tudi povezuje, morda celo do tedaj skregane posameznike - farizeji in herodovci so bili namreč med seboj skregani - in vendar vse le z namenom, da bi odstranili tistega, ki ruši religijo in oznanja vero. Kakor nekoč, tako tudi danes.

Zanimivo je, da farizeji ne gredo sami do Jezusa, ampak k njemu pošljejo druge; svoje učence in herodovce. Tipično za individualnega človeka, ki se boji zase. Tak bo vedno pošiljal in krivil druge.

Grešna miselnost tudi nenehno ločuje človeško od Božjega. Od prvega greha naprej se namreč  človeško in Božje zdita konkurenca. Hudič - tisti, ki deli, nas nenehno prepričuje, da v središču ne moreta biti človek in Bog skupaj, temveč je enega potrebno odstraniti. Ker pa se grešni človek še kako boji zase, ob tem, ko nasede skušnjavi, preprosto ne more drugače, kakor da prične izrivati Boga. Prefinjeno in z laskanjem, kakor farizejev in herodovci.
"Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ..." 
Hinavščina, ki odvrača.

"Učitelj, vemo ..." 
Samozadostnež misli, da ve vse in ne dopušča dialoga, zato Jezus, ki ljubi vsako grešnost, ne sprejema pa nobene zlaganosti, odvrne: "Kaj me preizkušate, hinavci? Čigava sta ta podoba in napis?"

Človek po padcu misli, da ima toliko, kolikor poseduje, zato svoje podobe tiska v kovance, v druge in celo Boga poskušati narediti po svoji podobi. Gospod pa je prišel, da nas osvobodi posedovanja in nam razodene lepoto obdarovanosti. Božja podoba je namreč že vtisnjena v naša srca, zato kot sinovi in hčere ne potrebujemo hlapčevanja in prodajanja, temveč smo povabljeni v svobodno hojo služenja. Ta pa ne more biti izven tega sveta, ampak znotraj njega, kjer je še veliko cesarjev, ki se bojujejo za svoj obstoj, vendar je prav svoboden človek tisti, ki sredi tekmovalnosti pričuje, da je obdarjen, sredi boja za obstanek pričuje, da je že vse prejel in med tolikimi hlapci, ki se klanjajo cesarjem današnjega časa pričuje, da ima Očeta, ki zanj (po) skrbi.

Ko bo torej ta svet v kristjanih videl vtisnjeno podobo Očeta, bo razkrinkan tudi cesar! Takrat bo vsak prejel svoje in ljudje bodo našli odgovor na globoka hrepenenja.
So današnji Evropi kakšni misijoni sploh lahko bolj potrebni?



sobota, 14. oktober 2017

Žlahtno vino in okusne jedi

28. nedelja med letom

Že nekaj tednov nas evangelij vabi v lepoto Božjega vinograda, v bogastvo gostije, ki je preprosto deleženje Božjega življenja.

Danes evangelij govori o svatbi, ki jo kralj pripravlja svojemu sinu. Torej gre za skrivnost življenja med Očetom in Sinom, v katerega Oče nenehno vabi, kliče in spodbuja tudi nas.
Gostija je namreč že pripravljena: "Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli  in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Sin, to Jagnje, ti "voli in pitana teleta", je bilo že darovano, da bi to polnost življenja prejel vsak, kdor veruje vanj.

Zato Oče ob vsakem času in vedno znova pošilja svojega Duha, ki ga v priliki predstavljajo odposlani služabniki, da bi s svojimi vzgibi prebujal in navdihoval srca ljudi. Nam je namreč namenjena vsa ta lepota občestva, ki jo prerok Izaija v prvem berilu predstavlja kot gostijo za vsa ljudstva, gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini.

Nič več ni zagrinjala, ki bi nas od te svatbe ločilo s smrtjo, kajti na veliki petek se je to zagrinjalo postave, ki je ločevalo presveto od svetega, pretrgalo na dvoje. Po krstu smo v Kristusu že prestopili prag smrti in vstopili v presveto Nebeške gostije. On je storil tisto, kar si človek še sanjati ni upal, sedaj pa je človek povabljen, da stori tisto, kar Bog namesto njega ne more - sprejeti, kar je Ljubezen zanj že storila!

To je klic današnjemu kristjanu, to je klic vsakemu, ki iskreno išče Kraljestvo, četudi ga tako ne imenuje. S Sinovo smrtjo in vstajenjem so nebeška vrata odprta vsem! In kakor so bili nekoč Judje tisti izvoljeni narod, kateremu je bilo najprej namenjeno odrešenje in so ga z delom za lastne njive in kupčije zamudili, tako se dogaja tudi danes nam kristjanom. Prevečkrat je namreč naša drža še vedno drža samozadostnežev, ki ne potrebujejo vabila, ne potrebujejo svatbe in ne potrebujejo živega Boga. Še okopavamo svoje njive in urejamo svoje kupčije. V imenu Boga a brez Boga.
Še "morimo" tiste, ki nas spominjajo, da je vera drugje, v Odnosu in ne v religiji.

Tako je bila samozadostnežem svatba vzeta, dana pa tistim, ki so bili vabilu odprti. Tistim, ki so verjeli v odnose in so hrepeneli po lepoti svatbe, kjer sta dar in Darovalec eno, kjer so ljudje med seboj bratje in kjer namesto zakona kupčevanja prevlada zakon podarjajočega služenja. Ti so smeli vstopiti in postati deležni polnega veselja.

Evangelist Matej izpostavlja, da so med temi tako hudobni in dobri, s čimer izniči našo mentaliteto privilegijev. Pri Bogu res ni prvo- in drugorazrednih grešnikov, ampak samo ljubljeni grešniki, povabljeni, da sprejmejo odrešenje. Očeta ne ovira naša grešnost, močno pa ga ovira naša zagledanost vase in zaprtost za sleherni dialog.

Zato lahko Nebeško kraljestvo okusi samo človek, ki upa postati majhen in sprejeti njegovo odpuščanje, sprejeti Boga, ki, bogat kakor je, lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse naše potrebe v Kristusu Jezusu. 
Kdor upa razpreti dlani in sebe spoznati kot zastonjsko obdarovanega, izkusi svatbo in lahkotnost svatovskega oblačila.

Kaj pa mož, ki sredi svatbe ostane brez prazničnega oblačila?

To je tisti, ki sprva začne dobro. Stopi na pot kot poklicani in tudi prisluškuje tistemu, ki kliče. Nekje na poti pa se mu zgodi, da Gospoda prehiti in stvari vzame v svoje roke. Nič več ni Bog, ki vodi, ampak človek, ki postane upravitelj vsega - lastnega življenja, življenja drugega in tudi Boga samega. Vsaj misli si tako. Ko pa človek prevzame to držo in Boga začne uporablja za lastne njive, se kmalu znajde v temi obvladovanja, kontrole, nasilja, joka in škripanja z zobmi. On sam se prestavi tam, saj kot grešni posameznik preprosto ne more proizvesti drugega kakor le temo.

Tisti pa, ki hvaležno vstopi v Odnos, uživa sočne jedi gostije, kjer je že vse pripravljeno. Tam se človek spozna kot del nečesa večjega, del svatbe, kjer Gospod sam streže in kjer drža služenja postaja svatovsko oblačilo slehernega človeka.To so nebesa, ki jih okusi srce, ki umre svojemu in vse svoje življenje pretvori v poslušanje in odgovarjanje na Klic. To so tisti sočni okusi obdarovanosti, kjer ni več priviligiranih ljudi, ampak samo bratje in sestre - ljubljeni grešniki.

In nenazadnje je prav v tem tudi vsa veličina svobode. Samo tisti namreč, ki v sebi okuša pretočnost Božjega življenja, zna biti reven in biti v obilju, biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Na vse mogoče se namreč navadi, saj ve, da vse zmore v Njem, ki edini daje moč.

To odrešenost preroško opeva prerok Izaija, okuša jo apostol Pavel, pred nas pa jo danes postavlja Sveti Duh, poslan, da nas popelje v prečiščene okuse pristnega odnosa med Očetom in Sinom. Potrebno nam je le izpustiti "prepečence" lastnih idej in sprejeti "okusne jedi" konkretnega življenja, prepojenega z navzočnostjo Odnosa.



sobota, 07. oktober 2017

Viničje in žlahtna trta

27. nedelja med letom

Bog je ustvaril čudovit vinograd, ki predstavlja rajski vrt. Vanj je položil človeka, da bi užival Njegovo ljubezen in rojeval sad lepote. Zasadil ga je kakor tisti, ki je zaljubljen v človeka, veliko bolj kot je starš sploh lahko zaljubljen v svojega otroka. V tem vinogradu naj bi tako prebivala skupaj - človek in Bog.

S prvim grehom se je ta rodovitni grič, na katerem je bila zasejana žlahtna trta, spremenil v puščavo in viničje. Nič več ni ta trta rodila sadu, saj ni imela življenjskega soka. Odnos z Vinogradnikom je bil namreč pretrgan.

Da bi po trti človeka ponovno lahko stekel življenjski sok, Oče pošlje preroke. Viničarji ene pretepejo, druge ubijejo, spet druge kamnajo. Na koncu pošlje Sina, rekoč: "Mojega sina bodo spoštovali." A viničarji še vedno ločujejo dar od Darovalca in zato vse svoje življenje spremenijo v neskončno tekmo brez počitka, kjer celo Sin predstavlja nevarnost. Ubijejo ga.

Kakor nekoč, tako danes. Človek, ki se zavestno ne odzove Božjemu klicu, ko ob vsakem času vabi v ta Odnos ljubezni, o čemer smo brali pred 14 dnevi, ali se temu klicu celo upre - evangelij prejšnje nedelje - ostane sam in zato nujno ogrožen pred vsem in vsakim. Tak človek ubija; enkrat z besedo, drugič s pogledom, tretjič z dejanjem, enkrat človeka, drugič Boga.
To je takrat, ko človek nasede laži, da je sam gospodar vsega, tudi Božjega vinograda.
In takrat, ko si človek domišlja, da poseduje celo Boga in njegovo Besedo ter zato postane aroganten, nedostopen in izključujoč.

Sin pa pride prav zato, da bi miselnost izključevanja spremenil v odnose vključevanja in tako svoj vinograd ponovno spremenil v občestvo ljubečih, toplih in odrešenih ljudi, ki bodo rojevali sadove lepih odnosov.

Evangelij že tri nedelje jasno kaže, kako so to lahko samo tisti ljudje, ki so se že doživeli izgubljene in najdene, nevredne in poiskane, zavržene in dragocene. Ti, ki so izkusili obrnjeno logiko Boga, ti lahko rojevajo sad in širijo njegovo Kraljestvo ljubezni, ker delajo iz Odnosa. Vsak, ki pa dela iz samega sebe, ostaja prazno viničje, ki samo pije sok s tem, ko mora reklamirati samega sebe in ubijati vsakega, ki utegne ogroziti njegov položaj.

Zato Gospod tudi danes na neki način jemlje Božje kraljestvo - življenje, od tam, kjer so ostale samo še strukture in Bog "nalepka" ter ga daje tam, kjer bi po običajih najmanj pričakovali.

Res, marsikaj je drugače v Božji logiki, zato se tudi danes na veliko področjih javnega in skupnega duhovnega življenja tiho, počasi, a zanesljivo ponavlja zgodba: "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen."
Gospod je to naredil in čudovito je v njegovih očeh. Naj bo tudi v naših.



ponedeljek, 02. oktober 2017

Tretji Sin

26. nedelja med letom

Danes je pred nami vprašanje naših "hočem" in naših "nočem". Obojni so potrebni, težava je le v tem, da ljudje pogosto zamenjamo, komu je potrebno katerega izreči.

Iz nedelje v nedeljo se nadaljuje podoba Gospoda, ki kliče v svoj vinograd, v katerem ni prvega in ni zadnjega, ni štetja, ampak je ljubezen. Se pa danes prvič pojavi vprašanje človeške zavrnitve Gospodovemu klicu.

Evangelij govori o dveh sinovih. Prvi je navidezno uporen in neskladen, vendar v sebi skriva srce, ki se pusti nagovoriti in preoblikovati, zato je podoben cestninarjem in nečistnicam. Ti s svojim zunanjim ravnanjem res sporočajo neke vrste upor, vendar v njih bije srce, ki ve, da je ranjeno in potrebno. Oni so že izgubili zunanjo podobo navidezno lepega, zato jim je ni več potrebno ščititi. Tako postanejo prvi, ki si upajo priznati potrebnost Drugega. Razkol med zunanjim "nočem" in notranjim "hočem", se postopoma omili in zlije v eno, ob tem pa se v človeku rodi skladnost, za tem mir, za tem pa nebesa. Zato Jezus upravičeno trdi, da bodo ti v nebesih pred ostalimi. Na neki način so že, saj so se pustili najti Odnosu.

Drugi sin so farizeji, ki jim je pomembna samo zunanja podoba, blišč in zlato, ki se mora razkazovati in svetiti, da bi vsaj delno prekrilo notranje "mrtve kosti". Tak človek potrebuje veliko navidezno lepega, zato je Bog zamenjan za "zlato tele", ki se sveti in se z njim lahko počne, kar se hoče. Tudi današnja kultura in religija (= vera, ki je izgubila živ Odnos s Kristusom) sta z vsemi pritiski zunanjega videza in besed, ki se svetijo, a so brez konkretnih dejanj, podobni temu drugemu sinu.
V evangeliju lahko vidimo, kako je ta drža veliko nevarnejša od prve, saj se človek zapre v svoj mali svet monologa, v katerega ne spusti nikogar več. Niti Boga.

Za nas pa je dobro, da se pred Bogom odkrijemo berači. Za nas je dobro, da se spoznamo potrebne in grešne, saj tam Beseda lahko vstopi in deluje.

Imamo namreč še tretjega, Božjega sina, tistega edinega, pri katerem je vse skladno in je "hočem" tako zunanji kakor notranji. On je tisti, ki je zmogel umreti sebi in dati prednost Očetovi volji. Zmogel je sam sebe izničiti in postati podoben človeku, ki je zaradi greha postal hlapec, da bi temu hlapcu ponovno vrnil Očeta, z njim pa tudi sinovstvo.

Kristusova drža je tako popolnoma nasprotna farizejski. Če za njih velja, da se nenehno bojijo zase in grabijo vse, da bi zaščitili svoj položaj, je Sin tisti, ki je že bil v Božji podobi, a se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, temveč je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca. Po zunanjosti je bil kakor človek, torej ubog, nag in umrljiv. Vendar za razliko od človeka, ki je zašel v držo prvega ali drugega sina, je Božji sin ostal ponižen in pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom. Ta slava pa je popolnoma drugačna od slave, ki so jo iskali in grabili farizeji
Zelo pomenljive so torej Jezusove besede: "Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil." (Lk 9, 24)

Da bi prva dva sinova lahko ponovno odkrila Očeta, je Sin izgubil sebe in rešil hlapca. Tako je obema bil vrnjen dostop do Očeta, vendar le prvi sin dopusti spreobrnjenje in je po milosti rešen osamljenosti, drugi pa še vedno misli, da spreobrnjenja ne potrebuje in ostaja v izoliranosti prevare.

Pred vse nas prihaja ta tretji Sin, ki je dal sebe, da bi se nam ponovno odprla pot do Očeta, do sinovstva in posledično do medsebojnega bratstva. Mi smo tisti, ki to sprejmemo ali kakor drugi sin zavržemo. Od tega namreč zavisijo naši medsebojni odnosi. Od te drže zavisi ali bomo zmogli živeti odnose, kjer bližina pomeni sočustvovanje in usmiljenje, pomeni biti istih misli in iste ljubezni, torej Očetove ali bomo še naprej ravnali iz prepirljivosti in praznega slavohlepja, ki ga potrebuje osamljen posameznik.

Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, potem nas Pavel spodbuja iz ljubezni, naj dopolnimo njegovo veselje s tem, da izberemo povabilo, umremo farizejskemu "jazu" in tako dovolimo, da vse, kar smo, kar imamo, kar živimo in kar počnemo, postane resnična slava Bogu in našemu Očetu, viru slehernega usmiljenja in veselja!