Več kot postava

6. navadna nedelja

Danes srečamo Kristusa, ki v dolgem učenju na gori, odstira nov pogled. Ne uničuje postave, ampak jo dopolnjuje. Kaj to pomeni?

Postava nam je bila dana kakor vzgojiteljica (Gal 3,24), da bi nas vzgojila za Kristusa in pripravila na prihod milosti. Dana je bila, da bi pokazala na greh. Na neki način bi lahko rekli, da je postava kakor merilec telesne temperature, ki človeku pove, da ima vročino. Postava je človeštvu jasno in neizpodbitno pokazala, da je z grehom zbolel, saj je izgubil Odnos, s tem pa tudi odnose.

Dalje je še postava kakor skelet, nujen za to, da človek stoji pokonci, in vendar ne dovolj, da je živ. Potrebna so tkiva, mišice, koža in nenazadnje je potreben Duh.

Kakor nam torej termometer sam po sebi ne vrne zdravja, tudi skelet ni dovolj, da bi človek hodil. Potrebno je bilo Zdravilo, potreben je bil Odrešenik, potreben je bil Duh, ki oživi te mrtve kosti postave in jih dopolni z novim človekom Duha (prim. Ezk 37)

Postava je torej pomembna, zato je Jezus ne izniči, ampak celo krepi. Če je doslej veljalo "Ne ubijaj!", je za Kristusa že jeza na brata dovolj, da prideš pred sodišče, kaj šele, če drugemu rečemo "norec"!
Če je do takrat po postavi veljalo "Ne prešuštvuj!", Jezus odločno pove, da se prešuštvo začne že s poželjivim pogledom.
Če je do takrat veljalo "Ne prisegaj po krivem", Jezus pravi, naj sploh ne prisegamo!

Kaj torej sporoča z vsem tem stopnjevanjem? To, da je potrebno še dodatno stisniti zobe in se potruditi? Nikakor! Nihče namreč sam po sebi ne more izpolniti niti pičico te postave, kajti njena izpolnitev in dopolnitev je možna samo v Odrešeniku.

Samo ljubljeni sinovi v Sinu lahko ne vračamo zoba za zob, ampak svoje sovražnike ljubimo in zanje molimo. Samo v Njem je možno druge blagoslavljati (bene - dire = dobro govoriti) in ne zmerjati. Jezik nam je namreč dan zato, da bi postal mikrofon Besede in ne prekletstva. Samo v Njem je možno prejeti nov in očiščen pogled, ki drugega ne jemlje in uporablja zase, temveč ljubi s čistim pogledom. Samo v Njem je mogoče razločevati in prepoznati ali smo v nekem trenutku poklicani reči da ali ne. Samo v Njem je možna zvestoba izrečenemu, zato lahko slečemo starega človeka z vsemi njegovimi navadami vred.

V ljubezni je namreč dopolnjeno vse!

Skelet dobi mišice in tkiva, človek po Kristusovi smrti in vstajenju pa prejme Duha, to Ljubezen, izlito v naša srca, s čimer postane popoln. Zato Pavel v drugem berilu piše, kako modrost Boga oznanjamo med popolnimi, tj. med sinovi, ki so dopolnjeni z Očetovo ljubeznijo.

Samo Odrešenik je lahko postal to zdravilo, ki ozdravlja naše vroče odnose, spore, konflikte ali hladne vojne. Samo On je tisti, ki povezuje in ustvarja občestvo. Zato je potrebno preiti iz pravičnosti pismoukov in farizejev, ki sloni na lastnih močeh ter preiti v postavo milosti, postavo svobode, postavo sinov, ki so dopolnjeni v Ljubezni in kot taki lahko ljubijo.

Vendar odrešenje ne poteka čudežno. Naša človeška narava je res ponovno odeta z Božjo, kar pomeni, da je usposobljena za izbiro ljubezni in vendar odločitev ostaja naša izbira. Sirah ima namreč prav, ko pravi, da je sta pred ljudmi življenje in smrt, ogenj in voda, roko pa boš iztegnil, po čemer boš hotel. Ljubezen namreč ne more prisiliti nikogar v dobro!

On je torej naše Zdravilo, ki ga prejmemo v lekarni Cerkve. Tam je polje, kjer vedno znova ozdravljamo preko zakramentov in preko bratov, kajti bratje in sestre ostajajo za nas polje preverjanja našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi (ali ti proti njem), pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. 

Očetu je najpomembneje, da smo med seboj bratje, a tudi odpuščanje je možno šele, ko se pustimo dopolniti z Njegovim ljubečim pogledom. V moči tega pogleda, ki kakor mehko otroško meso obda skelet postave, je možno drugega ne zgolj peljati na sodišče, ampak mu tudi odpustiti.

Res, ni prišel razvezovat postave, ampak dopolniti z Odnosom, v katerem se med nami rojeva Kraljestvo sinov. Zato bo Jezus naslednjo nedeljo šel še dlje in zaklical: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!" 

Imeti Očeta pomeni biti sin in to ne katerikoli, ampak ljubljen. Prav v tem pa je vsa naša ozdravitev, v tem vse naše odrešenje. Da lahko ponovno ljubimo, dopuščamo in živimo odnose.

Da bi svetili

5. navadna nedelja

Da bi bili sol zemlje, luč sveta, mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti, prižgana svetilka na podstavku, da bi svetila vsem, ki so v hiši ... To je današnji evangelij, to je smer, ki jo Gospod kaže ter klic, namenjen slehernemu kristjanu.

1) Kliče nas, naj bomo sol za ta svet. Sol in ne sladkor. Sol, ki je sama po sebi dprecej neužitna, vsaj toliko, kolikor je neužiten izoliran kristjan, ki živi individualno vero, če ta sploh obstaja. Nič ne moreš z njim, kajti kristjan je poslan zato, da gradi in ustvarja občestvo. Poslan je kakor sol v hrano, da jo osoli in ji vrne okus. Poslan, da se raztopi, da se manjša, Gospod v njem pa raste. Tudi je sol smiselna dokler ima okus, tako je kristjan lahko kristjan samo dokler ve, da je ljubljen. To mu namreč daje okus, ki ga je poslan dajati naprej. Kako? Prek konkretne ljubezni, ki jo prerok Izaija opisuje v prvem berilu. In medtem ko ljubimo, postajamo vedno manjši, ljudje okrog nas pa vedno okusnejši.
On mora rasti, jaz pa se manjšati (Jn 3,30).

2) Luč sveta; luč je namenjena oddajanju svetlobe in ne srkanju vase. Namenjena je, da sije svetlobo in z njo ožari vse okrog sebe do te mere, da sleherna stvar prejme podobo in barvo. Tudi kristjan, pripet in potopljen na glavni izvir in glavni dotok "Elektrike" = Božje ljubezni, sije. Prežarjen s to Božjo svetlobo gori in sveti do te mere, da se ne vidi več njega, temveč ljudi okrog njega. Namen luči tako je, da vsaki stvari pomaga razodeti njeno dopolnjeno obliko, njeno končno poslanstvo. Namen luči je, da pomaga živeti poklicanost drugih. Samo v siju te svetlobe vsaka stvar in vsak obraz prejme podobo, ime in čudovitost barv. Človek, poln Duha sije in kot tak tudi drugim razodeva njim lastno mesto ter vrednost. Zato se tak človek ne more prevzeti četudi je postavljen visoko, na podstavek, na vidno mesto. Nič več namreč ne sveti nase, temveč na druge - s svetlobo Ljubezni, ki ni njegova, ampak jo tudi sam prejema.
Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).

3) Mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti

Gora je od vedno veljala za kraj Božjega razodetja. Kristjani smo poklicani postati mesto, torej prostorje odnosov, poklicanih, da razodevajo Boga samega. Danes se Kristus lahko razodene svetu samo preko telesnosti kristjanov, preko naših odnosov in našega načina življenja. Način je pomemben, ne to, kar se da prešteti. Pomembna je domačnost, pomembna je toplina, ki jo človek zazna ali ne zazna, ko vstopi v občestvo krščenih. Pomembno je, da živimo kakor tisti, ki so prejeli dar; velik in zastonjski dar ponovnega Odnosa z Očetom, dar sinovstva, dar bratov, dar doma. Dan nam je bil dostop do neskončne ljubezni med Očetom, Sinom in Duhom, ki se pretaka po nas ponoči in podnevi in v moči te ljubezni smo poklicani živeti en v drugem, kakor občestvo. Enost v vsej raznolikosti in drugačnosti. Drugi namreč ostaja drugi in tudi nasproten meni in vendar ga lahko gledam in ljubim z isto Ljubeznijo, s katero sem ljubljen sam, prav tako od Drugega in drugačnega od mene.
Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Jn 13,35).

Niso torej potrebne vzvišene besede ter modrost oznanila, temveč posredovanje resničnega izkustva Božje ljubezni, polne Duha in moči, ki izvira iz Boga samega. V taki drži Cerkev resnično postaja mati, ki rojeva svet Kristusu in Kristusa svetu.

In On, ki je obljubil, da bo z nami do konca sveta, vse do danes kliče in šepeta tolikim srcem: "Tukaj sem! Bodite moja luč sredi teme tega sveta!"

Beseda, ki kliče v nov ribolov

Nedelja Svetega Pisma

1) Božja Beseda - tako močna in tako krhka obenem, tako močna, ker je polna Duha in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca (Heb 4, 12), obenem pa tako krhka, ker se ne vsiljuje nikomur, ker nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne ugasne, ker se ne prepira in ne vpije ter na ulicah ne da slišati svojega glasu (prim. Mt 12,19-20), vstopi pa tam, kjer je sprejeta in povabljena, želena in iskana.
In tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji sinovi (Jn 1,12).

To je ta Beseda, ki nas nenehno spoštljivo obiskuje. Kakor Luč, ki posveti v temino src in temino človeštva, v našo Neftalijevo in Zabulonovo deželo, v našo pogansko Galilejo, da tudi naše srce, ki včasih hodi v temi, spregleda in nad smrtno senco, ki obdaja naše misli, zasije svetloba.

Toda - ko pride ta Luč, ko pride svetloba, ko pride Sin človekov, bo našel vero? (prim. Lk 18,8) Bo našel prostor, kjer bi se lahko naselil? Ko se nad naše srce kakor ob Jezusovem krstu spusti Sveti Duh ali najde prostor, da nad nami in v nas tudi obstane in deluje?

Beseda nam je dana, da bi imeli pot in luč. Zato prihaja na naše obale, kjer se stikata morje in kopno, da bi se tudi v nas staknilo Božje in človeško. Prihaja in kliče tudi danes: "Hodi za menoj (...) Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo".

2) Kliče nas k spreobrnjenju od svojega k Božjemu. Učenca sta izpirala mreže, opravljala sta svoje delo. Dobro sta ga opravljala, četudi ni bilo vedno vidnega uspeha in so mreže včasih ostale prazne. Znotraj tega dobrega se oglasi spoštljiv in prepričljiv klic k boljšemu. Znotraj svojih načrtov, ki so dobri, slišita klic k Načrtu, ki potrebuje poslušnost. Poklicana sta, da se spreobrneta od tega, da bi vodila sama, k Drugemu, ki naj odslej vodi, onadva pa naj hodita.

Beseda nenehno hodi po obalah našega vsakdana in kliče. Da bi iz teme prešli v svetlobo, iz fiksiranih lastnih idej o tem, kako bi moralo biti, v mehkobo evangelija, ki kliče drugače, kot bi sami hoteli. Kliče nas, da se od skrbi zase, od ribolova zase, obrnemo k ribolovu za druge, v skrb za brate in sestre, ki čakajo naših mrež odnosov.

In kliče nas iz naših perfekcionizmov v popolnost odnosa. Iz čolnov, v katerih nenehno popravljamo svoje mreže, ker nikoli niso dovolj dobre, v hojo po poti, v hojo za Nekom, ki edini daje polnost človeku. Spre - obrniti se, pomeni torej obrniti svoj pogled iz lastnih ujetosti in ogroženosti zase, v pogled, ki zajame Kristusa. Tistega, ki daje vse in kliče naprej, k ljudem. Poklicani smo razširiti svoje obzorje oči in srca, tako zelo, da bodo v naše vsakdanje poklice in poslanstvo vključeni drugi.

3) Ko smo torej prejeli Klic evangelija, to Luč, ki prežene temo in zmedo misli in srca, smo povabljeni na pot. Ne sami, ampak v občestvu Cerkve, katere glava je Kristus. Zato se imenujemo kristjani, tj. Kristusovi in ne Pavlovi, ne Kefovi, ne od tega ali onega.
Dokler bo namreč med nami želja po posedovanju, po izražanju samega sebe in ne po izžarevanju Kristusa, bo vedno med nami razprtija in ogroženost. Med ogroženimi pa ne more biti edinosti.

Ker pa smo krščeni že potopljeni v neskončno mrežo ljubezni med Očetom in Sinom pomeni, da lahko živimo z razprtimi dlanmi. Nič več z dlanmi, ki krčevito držijo mreže lastnih uspehov ali darov, temveč z dlanmi, ki se razprte in s spoštljivo ljubeznijo stegujejo k drugemu, da bi med nami spletle novo mrežo odrešenih in lepih odnosov, polnih Duha. Mreža namreč, ki nas povezuje, je prav Sveti Duh. On, ki prebiva v vsakem od nas, nas tudi edini lahko skrivnostno poveže v eno samo Telo, edino v različnosti ter kot tako poslano v svet, da ga nahrani.

Odprto nebo

Jezusov krst

1) Izaijeva prerokba se je v Kristusu izpolnila. Na dan Jezusovega krsta je Oče izrazil svojo veliko ljubezen, ki jo je napovedoval Izaija: "Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha."

Ko Jezus stopi iz Jordana, se odprejo nebesa in glas iz nebes je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje".
Oče je svojemu Sinu poslal kakor poljub ljubezni in ta poljub je Sveti Duh, ki je prišel nadenj. Sveti Duh je ta utelešena ljubezen med Očetom in Sinom, je tisti, ki pokrije vsako razdaljo.

2) Dalje Izaija prerokuje: "Narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil."

Evangelist Matej nam opisuje, kako se je Jezus res tiho in neopazno postavil v vrsto z grešniki. Ni vpil, ni dal slišati svojega glasu, preprosto sestopil je in se On, edini brez greha, postavil v vrsto z grešniki. Ni nalomil trsa, ni ugasnil upanja, ki je še tlelo v srcih Izraelcev, preprosto odprl je pot! Nežno in odločno. Kajti kakor so nekoč Izraelci šli čez Jordan, da so prišli v Obljubljeno deželo, tako so se Judje dajali Janezu krstiti ter ob tem prešli Jordan v znamenje pripravljenosti na spreobrnjenje. Toda Janezov krst ni izmival grehe. Potreben je bil nov krst.

Potrebno je bilo, da se je Bog sam potopil v okužene vode Jordana in jih posvetil. Potrebno je bilo, da je stopil v Jordan in postal most. Kajti nemogoče je bilo, da bi kdo sam prešel z enega na drugi breg, iz stanja grešnosti v stanje pravičnih. Potreben je bil tisti, ki je s svojim telesom zapolnil to vrzel levega in desnega brega ter omogočil, da človeštvo skozi Njega prestopi v novo obljubljeno deželo, v nebeško Kraljestvo! Ta prehod je možen samo skozi Njega in v Njem. Naš krst je torej potopitev v Sina, v katerem preidemo iz brega suženjstva na breg svobodnih.

3) Še naprej pravi prerokba: "Zvesto bo delil pravico." Izaija govori o pravici.
Potem, ko se Janez Jezusu upre, ko se mu Odrešenik sam hoče dati krstiti, mu Jezus odgovori: "Pusti zdaj, spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost."

Za katero pravičnost torej gre? Za katero pravico? Pravica je nasprotje krivice. In krivica je za človeka prav to, da je z grehom postal ugasnjen, izgubljen in sam. Na to krivico je človek odgovarjal z novo krivico in pajčevina greha je postajala vse gostejša. Pravica, ki človeka osvobodi krivice, je torej samo Božje brezmejno usmiljenje.

"Spodobi se nama, da izpolneva vso pravičnost", je torej prav v tem, da Oče človeštvu po Sinu dokončno razodene vso svojo ljubezen, sočutje in usmiljenje. Svojega Sina postavi v človeštvo, da lahko preko njega na nas pride Sveti Duh. Sami ga namreč ne bi sprejeli, ker je grešen človek nesposoben sprejemati ljubezen.

Samo Sin lahko sprejme ljubezen, Svetega Duha, to nežno Očetovo ljubkovanje in izraz veselja, ki ga ima nad njim. Pravičnost je torej v tem, da se na Sina izlije vsa Očetova ljubezen in da se po Sinu vsemu človeštvu vrne dostop do te iste ljubezni.

4) Značilnost Gospodovega služabnika je tudi zvestoba, kajti "ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji." Ljubezen, ki ljubi, preprosto ne more mirovati, dokler zadnji človek na tej zemlji ne okusi Očetovega ljubkovanja in nežnosti. 
Sin, objet in obdan z Očetovo ljubeznijo, ki je Sveti Duh, preprosto ne more mirovati dokler Duh v vsakem ne zariše resnične podobe Očeta, ki je usmiljenje. In vendar ostaja spoštljivo nevsiljiv in podarjajoč do konca.

S Sinom smo torej po krstu tudi sami postali deležni tega ljubkovanja Svete Trojice. Potopljeni smo namreč bili v večnost ljubečih odnosov. Neprecenljivi dar, ki se ga da samo sprejeti in živeti. Tako preprosto in tako zahtevno in vendar je naša resnica samo ena: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje".

Ali kakor pravi Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici (tj. po usmiljenju) in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi."

To je naša identiteta, to je naše poslanstvo. Naj bo torej lepo to naše praznovanje ljubljenih in odrešenih!

Postanimo modri Zahoda

Gospodovo razglašenje

Vedno znova me ganejo ti modri z Vzhoda, ki niso častili Jahveja in vendar so bili do konca iskreni v svojem delu ter tako v njem razbrali govorico Boga, ki jih je iskal. In pustili so se odpeljati ...

Iz varnosti, iz domačega ozemlja, iz občutka, da "obvladajo sami", iz oprijemljivega v neoprijemljivo. Kajti zvezde se ne da oprijeti, da se jo le zreti in ji slediti.

Tako kakor vsakemu navdihu, ki ga Duh prebuja v naših srcih, tako kakor Besedi evangelija, ki se nam tudi danes razodeva in tako kakor modremu človeku, ki nam je dan kot "zvezda". Ne da se ga ujeti, lahko se le ponižno posluša, uči in pusti voditi. Bog torej poskrbi za znamenja, dovolj jasna in dovolj očitna za vse, korake pa moramo delati sami. In prav ta drža, ki na eni strani vključuje ponižno prisluškovanje in zrenje ter na drugi jasen in odločen korak, nas dela modre! Modre tega zahoda, ki je za svojo zvezdo vodnico vzel le še strah pred izgubo privilegijev, ošaben razumski napuh in mlačnost čustvenega omahovanja.

Danes smo mi, na zahodu, poklicani postati modri. Modri poslušalci evangelija, poslušalci znamenj časa, poslušalci Gospoda, ki se razodeva. Vsakemu na svoj način, zagotovo pa vsem. To zagotavlja že Pavel Efežanom. V poslušnosti evangeliju smo namreč prav vsi sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, ki je obljuba sinovstva, obljuba Očeta!

Poslušati Besedo, jo zreti utelešeno v evharistiji, gledati ljudi in poslušati krike izgubljenih, pomeni nujno iti na pot. Pomeni odpoved nečemu, pomeni tudi sprembo v lastni notranjosti. Včasih omahnemo že tu, še preden naredimo prvi korak. In vendar zvezda sveti in vabi ...

Druga past je blišč Jeruzalema. Kako velikokrat iščemo Kristusa v nečem, kar se vidi, kar se sveti, kar se zdi močno in kar je morda celo zavito v svete ideje in načrte, in vendar tam ni Otroka, ampak le ogrožen Herod, ki vse in vsakega uporablja zase. Pustiti naše življenje voditi kralju strahu, kralju tekme, kralju ogroženosti ter kralju navideznosti, je nevarno. Prej ali slej pride meč in razdor nečesa lepega. Toda zvezda tudi tam počaka, sveti in kliče naprej ...

Tretja past je potem, ko Gospoda že najdemo. Ko se nam na naši duhovni poti že da razodeti, že poznamo lepoto votline, obsijane z Njegovo navzočnostjo, že poznamo Njegovo tolažbo in bližino. Tam bi modri lahko vzeli stvari v svoje roke in nehali poslušati sporočilo, ki jih je vodilo po drugi poti nazaj. Toda četudi so dosegli svoj namen in našli Dete, ostajajo ponižno poslušni. Pustijo si spremeniti načrt in pot. Nikoli ne postanejo trmasto svojeglavi.

Modrost je torej v poslušnosti pravi zvezdi, je v tem, da gremo na pot in je v tem, da se pustimo peljati tja, kamor sami ne bi šli. Čisto vsem paše ostati v palačah Jeruzalema, čisto vsem paše ostajati v poznanih okvirih poznanega, četudi mrtvega. Toda Duh nas pelje naprej od tam, pelje nas na obrobje, na poljane, še več, pelje nas v votlino srca. In šele tam, v globinah srca, v teminah človeka, se razodene On, Luč, ki je prišla, da noč spremeni v dan, osamljenost v odnos, izgubljenost v pot, krivico v milost, zamero v odpuščanje. Vsak ima svojo temno votlino in prav tam, v tej temini, kjer ne iščemo Boga, se nam razodene Njegovo obličje.

S to izkušnjo tudi nas spreminja v znanilce upanja, oznanjevalce vesele novice, glasnike evangelija, ki prinaša življenje, kjer ga človek ne upa več iskati.

Preoblikovani in spremenjeni od tega srečanja smo ponovno poslani na pot. Da bi tudi sami postali zvezda drugim. Tista zvezda, ki ne sveti nase, ampak na novorojeno Dete, zvezda, ki ne prehiteva drugih, ampak jih spremlja, s hitrostjo, ki jo potrebujejo.
Zvezda, ki se zna tudi spoštljivo zaustaviti in počakati, ko človeka premoti blišč prestolnice, da bi ga ob pravem času peljala naprej in nenazadnje smo poklicani postati zvezda, ki ne miruje, dokler prav vsak ne sreča Kristusa, ki išče izgubljenega človeka.

Postanimo torej razodetje Njega, ki hoče iz vsakega srca narediti sijočo in novo prestolnico Jeruzalem. Tisto, o kateri piše prerok Izaija. Prestolnico, ki zaradi sija prejete Luči priteguje narode, toda ne več k sebi, da bi jih uporabila, ampak k siju Luči in Kruhu v jaslih. Da bi človeštvo, nahranjeno in obiskano ponovno postalo razodetje Očeta!

Nežno obličje Očeta

Polnočnica

"Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18, 14-15).

Ko je tema dosegla svoj vrhunec in je nasilnost ter grobost ljudi dosegla svoj višek, Gospod spregovori. Kot bojevnik, ki pa v Božjem slovarju nosi drugačen pomen kot v človeškem.
Sredi noči torej, ko ječanje in vzdihovanje tolikih dosega svoj vrhunec, se tudi danes, tudi to noč, rojeva Beseda.

Beseda, ki je bila pri Bogu in ki je Bog, Beseda, po kateri je vse nastalo in nič ne obstaja brez nje, Beseda, ki v sebi nosi luč in življenje in prebiva v Očetovem naročju, se je razodela, ko se je iz tega Očetovega naročja spustila v preprosto naročje Marije in Jožefa, v preprosto naročje stvarstva.

Prišla je med ljudstvo, ki je hodilo v temi in zato slepo tavalo, med ljudstvo, obremenjeno s tolikimi jarmi nerazumevanj, krivic, sporov, obremenjeno s težo palic naših besed, ki ne dišijo po Besedi. Prišla je, da zlomi šibo greha, ki je naš največji priganjač.

In vendar ta "bojevnik" vsega tega ne stori s silo, z glasnostjo ali vpitjem. Nasprotno; medtem ko eni spijo, drugi še iščejo prenočišča in se tretji jezijo nad toliko gnečo v Betlehemu, se Očetova obljuba dopolni ter razodene v podobi deteta, povitega v plenice in položenega v jasli. Tako, da ne zasede prostora in se ne vsiljuje, ampak vsakemu pusti svobodo odločitve.

Evangeljska pripoved nam pokaže, da je prav zato lahko razodeta na skrivnem in preprostim.
Ne razodeva se namreč po logiki mogočnikov tega sveta, ampak tistim, ki verujejo in se odpravijo na pot, še preden vidijo. Preprosti in tisti, ki ne slonijo na lastnih uspehih, se nikdar ne bojijo sprememb, h katerim redno kliče Ljubezen.

Pastirji so bili taki ljudje. Ljudje konkretnosti in prožnosti, ker niso bili zaposleni sami s seboj, ampak so imeli pogled zazrt v drugega. Tudi ponoči. Medtem, ko so noč za nočjo skrbeli za svojo čredo, so se osvobajali pretiranega strahu zase ter ohranili jasno oko ter dober sluh. In zgodila sem ji je Beseda, ki so jo potem tudi videli.

Koliko pa je naše srce budno kakor srce pastirja, ki tudi ponoči razločuje med dobrim in slabim glasom, med zvokom nevarne zveri ter glasovi angelov? Koliko razločujemo med obojnim in koliko smo potem, ko se nam Beseda vendarle razodene, res pripravljeni zapustiti poznano čredo in oditi tja, kamor nas Beseda pošilja? Kajti samo tako se zgodi utelešenje. Samo tako bomo to, kar nam je sporočeno, tudi zrli v konkretnosti življenja.

In še nekaj; ne iščimo utelešenja Besede drugje, kot sredi naših temin. Mislim, da vsak od nas kdaj pade v skušnjavo, da je naša tema za prihod Odrešenika pretemna, neprimerna, nevredna, premalo "okrašena".
Toda On prihaja prav v to neprimernost teme, da bi prinesel Luč. Ne potrebuje namreč luči dan, ampak noč.

Zato prihaja v naše votline, brezna in luknje, da bi jih preoblikoval v votlino rojstva. Prihaja v ujetništvo doline smrtne sence, da bi nas popeljal ven iz nje, na prosto in v svobodo odrešenih. Zato votlina srca, v katero se rojeva nocoj, že postaja odprti grob, iz katerega sije svetloba vstajenja, mi pa tisti, ki so polni milosti in resnice poslani kot utelešena Beseda ven - med ljudi.

Da bi tudi med nami in v naših odnosih zrli Otroka; ta nežen in usmiljen obraz večnega Očeta!

Pripravljen prostor

3. adventna nedelja

"Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!" nas spodbuja apostol Jakob. "Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu."

Zakaj poljedelcu ni težko čakati? Morda zato, ker je sam vsejal to seme, ker je videl, kako konkretno pada v zemljo in preprosto veruje, da bo nekaj prišlo ven?

In če je za nas prav Beseda to seme, ki jo Oče obilno trosi v zemljo srca, mar ne bo nekaj prišlo ven? Bolje, mar se ne bo nekaj res utelesilo?

Naša potrpežljivost in mehkoba čakanja je torej odvisna od vere v Tistega, ki je obljubil, da bo z nami v vsej naši človeškosti, v vsaki temini noči in v vsaki naši slami. In če srce sprejme to Obljubo, ji zaupa in v mehkobi pusti, da obljuba v njem najde pot, bo lahko kakor učenci to obljubo videl, slišal in otipal.

Seme potrebuje tudi zgodnji in pozni dež, potrebuje blagoslove, da raste in se krepi. Točno ta dež je potreben, da poljedelec prejme dragoceni sad zemlje. Kaj pa če je za nas ta zgodnji in pozni dež, ki dobro dene vsejani Besedi, prav konkretnost v kateri smo? Tiste "smotane", čudne, nepotrebne konkretnosti ...

Odvečna božična kosila in večerje v službi, živčnost ljudi, gužva na vsakem vogalu, napolnjen urnik, glasni sosedi ...  Morda pa je prav to naš "zgodnji in pozni dež", ki skrivnostno pripravlja prostor dragocenemu sadu ne le zemlje, ampak neba - Otroku, ki prihaja.

Kajti človek večkrat šele v neidealnem spozna, da njegovo srce hrepeni po Nekom! Da ga želi bolj kot karkoli, da vpije po tem Odrešeniku. V neidealnem srce še močneje zahrepeni in takrat se odpira teren srca, ki včasih nevede že sprejema milost, ki se hoče tudi utelesiti v konkretnostih.

Toda način, kako ta Odrešenik vstopa v naša življenja, je tako zelo drugačen od vseh naših predstav.
Tega nas uči Janez Krstnik, edini prerok, ki je smel pokazati na Jagnje božje. Vsi ostali, vključno z Izaijem, ki ga beremo v tem adventnem času, so ga le napovedovali, Janez Krstnik pa ga je smel videti in nanj pokazati.
Zato je največji izmed rojenih od žena, največji izmed prerokov, ki spadajo v staro zavezo, toda najmanjši v nebeškem kraljestvu, ki se je šele približalo.

Logika vstopanja v nebeško kraljestvo nove zaveze, v kateri kraljuje milost Sina, je povsem drugačna od logike stare zaveze, kjer so bile potrebne mišice, moč in hrabrost vojakov, da so premagali nasprotnike in se vrnili v obljubljeno deželo.
Nič nenavadnega, da je tudi Janez Krstnik pričakoval drugačnega Mesijo, takega, ki bo z močjo in silo končno iztrebil sovražnike, ozdravil hrome, slepe, gluhe ter za vedno končal smrt.

Vse to je Kristus dejansko storil in vendar na popolnoma nov način, ob katerem je Krstnik vidno zmeden. Jezus ni nastopil s silo, ampak z nežnostjo. Ni nastopil s trdoto kamelje kože, četudi se je rodil v trdi revščini, ampak je prinesel mehkobo neba, ki so ga Izraelci že pozabili.
Prinesel je mehkobo nebeškega kraljestva, ki edino premaga temo ter ljudem vrača nove odnose. Jezus nas namreč ni prišel osvoboditi ljudi, ki nam niso po volji, temveč nas povezati v novo občestvo, v katerem je središče On sam ter s tem premagati edinega resničnega sovražnika, ki nas je drug drugemu in Bogu napravil za tujce.

Ker greh za seboj vedno pušča oddaljenost in grobost, Odrešenik vstopa z milostjo, ki je nežna; ker se nasprotnikov ne premaga z večjim nasprotovanjem, ampak z milino odpuščanja, ki sprejema. Obljubljena dežela ni več prostor, ki ga je potrebno osvojiti in v katerem lahko prebiva samo eden, ampak je ta obljubljena dežela nebeško kraljestvo, ki se rojeva med nami in je namenjeno vsem. Ni ga potrebno osvojiti, ampak sprejeti. To pa zmore le mehko srce.

V odnosih, tem nebeškem kraljestvu med nami, človek tako ni več velik skladno z velikostjo svojih sposobnosti, talentov, askeze, kameljih kož, ampak skladno s tem, koliko je njegovo srce že izpustilo kakšno kontrolo, nadvlado, rigidnost ter postalo mehko, sprejemajoče in sposobno obiskanja tistega, ki je edini Velik, edini Sveti.

Ne pozabimo pa, da je ta Velik in Sveti med nas prišel kot nebogljen in krhek. Brez sile in brez nasilja, v upanju, da bi za svoje rojstvo našel prazno votlino srca, da bi našel slepe, ki si želijo videti, hrome, ki si želijo hoditi, mrtve, ki želijo biti obujeni ter puščave, ki že vriskajo nad veličastvom in krasoto, ki jim bo dana!