nedelja, 14. avgust 2016

Beseda, ki žge

20. nedelja med letom

"Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni."

Jezus gori od želje, da bi se na svetu in v srcih ljudi razplamtelo tisto Božje, da bi srca in telesa zažarela v svetlobi vesele novice, ki jo je prinesel, da bi zažarela v odrešenju. Res je, prinesel je veselo novico in to dejstvo ostaja; evangelij je vesela vest o Bogu, ki nas ljubi do konca, vesela vest o našem dostojanstvo, našem odrešenju in vstajenju. A četudi je to vesela novica, ne pomeni, da je pot, ki jo evangelij ponuja, lahka. Mi veselje vse prevečkrat zamenjujemo z udobjem, vendar sta to dve popolnoma nasprotujoči stvari, celo izključujoči. V udobju ni veselja, je le uspavanost. Veselje se lahko rodi le tam, kjer je človek živ, kar tudi pomeni, da je tam napor.

Jezus danes preseneča s svojo jekleno besedo, z ognjem, krstom, razdorom in mečem. Ker od nekoga, ki prinaša veselo vest, pričakujemo toplino, nežnost, milino, skratka vse, kar dobro dene. In vendar Beseda ni zato, da bi nam zapolnjevala praznino in nas uspavala, ne, za to so trgovine, Beseda je tu zato, da prebuja, da razdeli, do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. To je Ogenj, ki žge, zaprt v kosteh, ogenj, ki ne da miru, ogenj, ki je nadležen, ogenj, ki zahteva nekaj, kar drugi ne bodo razumeli. Zato razdor, zato neskladnost, zato razhajanja. Ogenj, krst, razdor, meč ...vse to je tudi del življenja tistih, ki živijo zares, tistih, ki sledijo evangeliju zares.

Ogenj, ker daje svetlobo in toploto, a mora zato použiti les. Vedno je tako tudi v nas. Da bi lahko dajali svetlobo in toploto, mora nekaj zgoreti, mora nekaj odvečnega pasti, mora tisto, kar Pavel v drugem berilu imenuje vsakršno breme in greh, odpasti. To je krst, v katerem mora nekaj umreti. Potem pa je še krst, o katerem govori Jezus in skoz katerega je moral prvi on sam. Ker ljubezen gre do konca, ne šteje in ne preračunava, se ne špara in ne tehta, preprosto je. Zato jo čaka križ, napad, sulica ...prej ali slej. Ker vznemirja in ne da miru, ker prebuja tiste, ki bi radi spali. Zato napad, zato križanje. Tako 2000 let nazaj, tako danes.

Razdor, ker je Odnos oseben, zelo oseben in ker Gospod vsakega oblikuje za tisto mesto in poslanstvo, ki mu je namenjeno od začetka. In ker Gospod vabi bliže, tesneje k Njemu in kdor ga sliši in ta Glas sprejme, ima težave. Ker ruši udobnost sistema in ruši ustaljene prakse. Ta razdor povzroča Jezus sam. Moramo pa ta razdor ločiti od razdorov, ki so med nami delo Satana, tistega, ki ločuje. Ki niso namenjeni temu, da prebujajo, ampak da morijo vse, kar je lepega in dobrega. Razdor, ki ga sproža nevoščljivost in zavist.

In nenazadnje meč. Meč Besede, ki ločuje dobro od hudega najprej v srcu človeka. Takrat Beseda ni topla in nežna, ampak naporna, žgoča, direktna, potrebna, da iz kaosa naredi red, da postavi stvari na pravo mesto, da loči misli hudega od misli Boga, čustva hudega od čustev, ki jih prebuja Bog. Ni lahko rezati srca in vendar je tam, kjer se pojavi plesen, potrebno rezati. Da bi kraljevalo čisto in lepo, Božje.
In ko ta Meč v naših srcih loči in napravi razdor med dobrim in zlim, ko ta krst umiranja in izpuščanja slabega sprejmemo zares in pustimo, da nas On očisti, ostane dobro, kar nas povezuje. Ostane pogled, usmerjen v voditelja in dopolnitelja vere, v Jezusa, skozenj pa na vse brate in sestre. S pogledom pa, ki je očiščen zla, lahko vidimo dobro, ki je v drugem in se s tem dobrim povežemo, postanemo bratje in sestre.

Apostol Pavel naše življenje primerja s tekmo, v kateri naj vztrajno tečemo. In nadaljuje, kako se je športnik pripravljen tolikemu udobju odpovedati zgolj zavoljo minljive nagrade, kako se torej ne bi hoteli mi odpovedati udobju za nagrado, ki je večna? Nagrado, ki jo bomo zrli v jutrišnjem Marijinem prazniku - žena, obdana s soncem. K tej nagradi gremo, k ožarjenosti s Soncem. Zato je v vsem, kar nas doleti pomembno, kam je obrnjen naš pogled. Pomembno je, da stvari vidimo skozi končni cilj.

Ko imamo namreč pred seboj cilj, tudi pot postane drugačna, zlasti takrat, ko je polna ovir. Je pa tudi tu ponovno potrebno ločiti ovire, ki so znamenje zdrave hoje za Kristusom od ovir, ki so pri tej hoji breme in odveč. Slediti Kristusu zares nujno pomeni imeti težave, ker ta vesela novica evangelija prebuja človeška srca. Ko pa prebudiš nekoga, ki se je ravno potrudil, da bi se uspaval in nič več čutil, se prebudi jeza, napad. Jeremija tam, v kapnici, to dobro pozna. Take ovire in taki napadi so del kristjanove poti in take ovire je poznal tudi Jezus sam. On, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje.

In so na drugi strani ovire, ki so namenjene temu, da nas v dobrem ustavljajo, upočasnjujejo, zavirajo naš korak in ga skušajo odvrniti od hoje za Kristusom. To so ovire hudega, namenjene, da nas prestrašijo, ustavijo, nato pa ponovno uspavajo. Zato Pavel odločno pove, da je potreben boj. Najprej boj razločevanja, boj tistega meča v srcu, ki ločuje eno od drugega, nato pa boj, ko se odločno postavimo proti zlu. Do krvi.

Močna in trda je ta Beseda. A potrebna za naša uspavana srca, ki so se zadovoljila s povprečnim in z udobjem, pozabila pa na ogenj živosti in veselje tistih, ki se borijo. Naj nam zato danes ta Besedo ne bo v spotiko, ampak jo vzemimo zares in pustimo, da opravi krst, ki ga mora opraviti, nato pa vzplamti Ogenj, za katerega smo bili ustvarjeni.



sobota, 06. avgust 2016

Vera = zagotovilo tistega, česar ne vidimo

19. nedelja med letom

Kako hitro se zgodi, da za nas obstaja samo tisto, kar vidijo telesne oči. Kako hitro je pomembno in omembe vredno samo tisto, kar vzbuja hrup in ognjemet, kar se bohoti in zagotavlja predstavo očem. Vse pa, kar je tiho, nevidno, počasno, ostaja necenjeno in pogosto razvrednoteno.

1) Danes nas Bog pelje na drugo pot. Iz Ura na Kaldejskem v Obljubljeno deželo. Pot, na kateri vera dobi temeljni pomen, ker ustvarja temelj tistega, v kar upamo in zagotovilo tistega, česar ne vidimo. To je vera v Besedo, četudi še ne vidimo rezultatov, vera v odnos, četudi ni takoj sadov, vera v obljubo, ki je izrečena v srce vsakega in bo izpolnjena, a ob Njegovem času in v Njegovi obliki.

Včeraj smo praznovali praznik Gospodovega spremenjenja na gori, trenutka, ko je Jezus telesnim očem treh učencev dal videti slavo, ki se bo razodela ob koncu. Dal jim je okusiti lepoto, iz katere in za katero smo ustvarjeni, dal jim je okusiti cilj, h kateremu smo namenjeni. Še več, razkril jim je resnico našega dostojanstva, ki ga po krstu živimo že tukaj in zdaj, razodel zagotovilo naše izvolitve in ljubljenosti, zagotovilo tega, kar se dogaja za kopreno telesnih oči. Pomemno je videti ta cilj in iz tega cilja gledati na pot, ki jo pravkar hodimo. Kajti skozi svetlobo te Domovine, je ta pot drugačna.

2) Gospod že v tem življenju v srce vsakega polaga hrepenenje po njegovi Obljubljeni deželi, po njegovem mestu, kjer postaja Bogu podoben v vsakdanjem darovanju iz ljubezni. Veselje Obljubljene dežele pa se zgodi tam, ko človek prestopi prag človeško mogočega, prag varnosti, prag tega, kar uspe videti in dojeti s svojim pogledom in zaupa v tisti Glas, ki ga kliče naprej, onkraj samega sebe, preko njegovih lastnih zmožnosti. Kajti Obljubljena dežela in z njo povezana sreča je tam, kjer življenje ne vodi več človek, oprt na lastne moči in zunanje gotovosti, ampak Bog sam, s svojo Besedo in v sodelovanju s človekom, ki je pripravljen prisluhniti in storiti korak. V goli veri.

Abraham je bil poklican na to pot. Vsak od nas je v srcu nenehno klican na to pot. Iz lastne varnosti in gotovosti v deželo, kjer kraljuje Bog. Iz lastnega Ura na Kaldejskem, kjer so stvari jasne in obvladljive, v Obljubljeno deželo, kjer edini zemljevid ostaja Beseda, neujemljiva in neobvladljiva, ker izhaja iz odnosa z Bogom. Ki je živ!

Ta pot pa ni toliko pot iz slabega v boljše - ta je namreč že v temelju položena v človekovo srce - ampak je to pot iz dobrega v boljše. Abraham je zapuščal svojo deželo, ki je bila dobra. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Pride čas, ko je potrebno zapustiti dobro, da bi se lahko zgodilo boljše. Četudi so prvi koraki v temi, včasih nerazumljivi in predvsem neobvladljivi.
Abraham je šel.

Sara je bila stara in nerodovitna. Vsaka celica njenega telesa ji je dokazovala, da je prepozno, da ni več čas za otroka. In vendar je verovala, da je zvest tisti, ki je dal obljubo, zato je dobila moč in kljub starosti spočela. Nekaj novega, Božjega in lepega lahko rodijo samo ljudje, ki verujejo, ne da bi imeli dokaze in zagotovila. Tisti, ki pripravijo prostor novemu, četudi so okoliščine nemogoče. Tisti, ki z vero dovolijo Bogu, da stori.

Ko pa se obljuba naposled izpolni, Gospod kliče še naprej, dalje, onkraj človeškega, v svobodo Božjih otrok, ki si ne prilaščajo. Tako je Abraham vnovič zaslišal Glas, ki ga je klical k darovanju obljube, k darovanju Izaka. Izak, ki je bil edino zagotovilo, da se Bog ni hecal, da misli resno, ko je Abrahamu obljubljal potomstvo ... in sedaj ga prosi nazaj. In Abraham vnovič vstane in naredi korak. V popolni temi. V veri, da Gospod ve, kaj dela. In izpusti. Razpre dlani in se odpove vsakršni posesivnosti, vsakršnemu lastninjenju tega, kar je dar.

To je pot, ki je ljuba Gospodu. Pot, kjer človek ne prisvaja, ampak ostaja dar in pušča, da je drugi dar. Dokler je namreč nekdo dar, se ga ne da pograbiti, ko pa postane last in pravica, je dovoljeno vse.  A takrat je tudi izgubljeno vse.

Abraham in Sara sta tako pred nas postavljena kot podoba tega, kar smo poklicani živeti v svojem srcu.
To nenehno zapuščanje obvladljivega in znanega ter potovanje v neznano. To nenehno zapuščanje obupa nerodovitnosti, ki neusmiljeno tolče po stenah srca in prehod v vero tega, kar se zdi nemogoče.
In nenazadnje to nenehno izpuščanje vsega, kar nam je dano, ker ni naša last, ampak je dar. Da drugi za nas ne bi postali pravica in mi ne bi postali učitelji, ki se samookličejo za pobiranje "iver iz očesa brata", ampak bi ostali majhni. Tisti, ki si upajo zapuščati svoje predstave in vstopati v "boljše" Boga. V tem "boljšem" smo namreč vsi majhni, vsi le tujci in popotniki, odvisni drug od drugega in odvisni od Gospoda, ki edini pozna resnico, edini pot, edini polnost življenja.

3) Na poti smo ... iz svoje dežele v deželo Boga. Iz svojih predstav, v načrt Boga, iz ujetosti lastne "modrosti", v modrost Najvišjega, ki pripravlja nekaj, kar je človeku samemu nedosegljivo. Na tej poti je tako nujno biti budni, z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami. Kakor tisti, ki čakajo, ki pričakujejo Njega, da spregovori, da pokaže. In ko pokaže, biti tisti, ki z vso močjo in zaupanjem vase tudi stopijo na pot v novo. V veri in ne še v gledanju. Kajti šele ko vera v srcu pripravi prostor, se lahko zgodi, se lahko rodi Izak, se lahko zgodi obljubljena dežela.

Na tej poti vere se nam pogosto zdi, da Bog "zamuja", da je prepočasen v odgovarjanju na našo situacijo, da je zaspal, odpotoval daleč stran ... kakor gospodar v priliki. In takrat se vse prepogosto zgodi, da začnemo kakor malopridni služabnik "pretepati svoje hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati". Zgodi se, da zaspimo v lastnem udobju četudi ne prinaša veselja, da ne verujemo, ker ne čutimo in pustimo, da v nas zakraljujejo glasovi, ki niso Glas obljube. Ko nam postane vseeno, ko se zdi vse zamanj in vse obsojeno na večno čakanje.

A prav takrat Bog od nas želi, da dozorimo v svoji veri, da dozorimo v zrel odnos, v katerem nekdo preprosto je, živ in buden, sposoben stati na svojih nogah, ki prevzema odgovornost in si zaupa, dela in opravlja svoje dolžnosti, četudi se za trenutek zamegli cilj in se vse zazdi absurdno. Kajti Gospod obljubo izpolni zagotovo. In da jo izpolni, ne potrebuje veliko časa. Je pa vmesni čas potreben nam, tujcem in popotnikom, da bi dozoreli. V ljudi, ki pričujejo, da njihov dom ni tukaj, v ljudi, ki se nočejo več vrniti v svoj "Ur na Kaldejskem", kjer si uresničevanje sanj kroji človek sam in zato le do človeško mogočega, ampak ostajamo tisti, ki hodijo, pripravljeni na Glas, ki vsakič pokaže naprej, v novo, v nekaj, kar se še ne vidi, v Božje.

In prav tisti, ki verujejo in jih Gospod ob katerikoli uri najde tam, kjer morajo biti, pripravljene na pot, lahko okusijo Obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med in kjer se Bog sam opaše, jih posadi za mizo in jim streže. Vsak namreč, ki je ob vsakem času tam, kjer mora biti, četudi v najbolj nesenzacionalnem izpolnjevanju dolžnosti, zagotovo prej ali slej izkusi dobrotno skrb Boga, ki ga prehiteva s svojo milostjo.

Naj bo za vse nas danes in sleherni dan vera tista sila, ki nas iz uspavajoče in "upijanjajoče" udobnosti prebuja in kliče na pot, k pripravljenosti, k dinamičnosti. Iz dobrega v boljše. In ko je v goli veri in goli temi potrebno storiti korak in zapustiti dobro, da bi se zgodil Izak - Božji "boljši", pojdimo z zaupanjem, da Bog tistim, ki so opasani in pripravljeni, sam streže in daje vsega, kar potrebujejo.


sobota, 30. julij 2016

Iz zaprte v razprto dlan

18. nedelja med letom

"Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Kar si namreč pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je nečimrnost in velika nadloga."

To je človeška miselnost, posejana z grešno miselnostjo, ki se konča pri preštevanju, dobičku, uspehu in opaženosti. In res, ko človek dela zase in za to, da bi preko opaženosti prejel priznanje, s katerim polni svojo globoko notranjo praznino zaradi iztrganosti iz Odnosa, potem je razočaranj veliko. In bolečin veliko. Delo enega pobere drugi, tisto, kar je en gradil v potu lastnega obraza, prevzame tisti, ki ni zaslužen za nastale sadove. Zato postane modrost, znanje, napor, imetje, vir žalosti, bolečine, zavisti, ljubosumja in ogroženosti. In se zapremo. Pred dobrim, pred uspehom, pred rodovitnostjo ... da drugi ne bi pobral, ukradel in vzel. Nečimrnost čez nečimrnost, ko človek ostaja v svojem zaprtem krogu ujetosti in samote.

In točno v ta krog je vstopil Kristus, ga posrkal nase s tem, da se je kot živo Jagnje pustil umoriti tej isti grešni miselnosti, ki ubije vse, kar ogroža, nato pa vstal in vrnil svobodo tistim, ki upajo za Njim. Zato Pavel vztraja: "ČE ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici."
Zelo pomenljiv je ta "če" ... Vera je samo vera v Kristusa, ki ne more biti katerikoli, ampak le Vstali Kristus in se kaže prav v tem, kako živimo, kako upravljamo svoje "imetje", kako doživljamo sebe in ljudi, kako mislimo ...

Umrli smo in naše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Njegova veličina in polnost, njegov sijaj se bo tako pokazal šele, ko se prikaže Kristus. Takrat bo sijoče to, kar je tu v senci, v zlatu se bo bleščalo tisto, kar je tu pisano z ogljem in najbolj skrito dejanje ljubezni bo prejelo mesto, ki ga najbolj opazna stvar tega sveta ne more prekositi.

Kdor veruje v Kristusa, veruje v vstajenje, veruje v moč skritosti in v moč dejanj, ki so neopazna. Kdor veruje v Kristusa, ve, da se Kraljestvo razodeva ne da bi zbujalo pozornost, da prihaja tam, kjer ga človeška miselnost ne bi pričakovala in kamor se človeški slavi upira stopiti. To je Bog in tiste, katerim se hoče razodeti, pelje na pot, ki je skrita, ki ne išče prvih mest, ki ne išče svojega, ampak svojemu umira, izpušča, izgublja, da bi prejela drugače. Zato je življenje, ki je resnično srečalo Vstalega mirno, nekričeče, ampak zvesto sledenje Besedi in tistemu, kar srce preprosto ve, da mora storiti.

V človeku, ki je skrit v Kristusu, ni prostora za to, kar Pavel imenuje "teženje k zemlji" in kjer se nenehno pojavlja pohlep, pohota, strastnost, poželenje ... če smo pozorni, vsi ti glagoli označujejo držo človeka, ki grabi. Grabi, ker je ogrožen, grabi, ker je sam, grabi, ker ga je strah, grabi, ker mu drugi lahko vzame, grabi, ker še ni srečal Kristusa, četudi ga vsak dan omenja. Grabi, ker ne ve, da je vse, kar je storjeno v Kristusu, torej v ljubezni, kakor veliko dobrin za večno shranjenih v kaščo nebes, ki je ni potrebno niti zgraditi.

Samo tisto, kar je storjeno iz ljubezni, ostane, samo tisto preide smrt, samo tisto postane prepoznavno Kristusu in zato tudi samo tisto vstane za večnost. Zato se novi človek nenehno prenavlja po podobi svojega Stvarnika, da bi ga spoznal. Kajti samo po tej obleki ljubezni bomo spoznani. Samo te ne bodo razjedli molji in samo te ne bo mogel ugrabiti nihče. Ker je skrita v Bogu.

Človekovo življenje res ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo. Ob vsem, kar se nam zdi, da imamo in premoremo, materialno ali v osebnih darovih, tako postaja preizkusni kamen naše vere. Postaja tisti "sad", ki ni bil zato, da se ga roka oklene, pograbi in utrže zase. Postaja preizkusni kamen našega uboštva v grabljenju in bogastva v zaupanju Bogu. Kar se nam zdi, da imamo, postaja tako prizorišče človeka, ki daje, ker ve, da je obdarovan ali prizorišče človeka, ki jemlje in krade, ker ve, da je sam in zato ogrožen.

Človek torej, ki je vstal s Kristusom ve, da ima vse. Da v Njem ni več sužnja, ki se mora bati svobodnega, ni več Grka, ki bi se moral ponašati pred Judom, ampak smo vsi nova stvar, oblečeni v slavo, ki se bo razodela ob vnovičnem prihodu Kristusa. V tem času pa je vidna le duhovnim očem, ki so se pustile oprati ob Dotiku ljubezni, ki se je sklonila k človeku, da bi mu povrnila vid.

Te oči lahko vidijo tisto, kar svet ne vidi in za kar svet ne ploska. Te oči lahko občudujejo tisto, kar vidi samo Bog na skrivnem. Te roke lahko grejo tja, kamor kamere ne sežejo in te noge lahko stopijo do tistih stvari in ljudi, s katerimi se ne da ponašati. Ta usta lahko govorijo besede, ki ne bodo na naslovnicah, bodo pa prinesle lepoto nebes v srce tistega, ki jih bo slišal. Tako deluje naš Bog. V majhnem, na skritem in konkretno.

Daje in pričakuje, da bo njegov človek zmogel razpreti dlani, znal čakati in sprejeti. To pomeni živeti skrit v Kristusu. Nasprotno pa človek, ki ostaja v svoji miselnosti, odtrgani od Boga Darovalca, steguje roko, da bi zagrabil, obvladal, stisnil, privil, preskrbel ... in vse, kar človek dobi po tej poti, bo bolelo. Prej ali slej. Ker bo izgubljeno. Vse, kar pa človek prejme po poti daru, z razprtimi rokami vedoč, da nič od tega, kar mu je dano ni njegova last, bo bogat. Ker bo vedno imel ravno tisto malo, kar bo potreboval in bo vedno pripravljen deliti z drugim.

To je pretočnost ljubezni in k taki drži nas danes vabi Bog po svoji Besedi. Da bi se odpovedali malikovalstvu grabljenja in pridobivanja, ki obljublja rešitev sebe in nato izda ter zaživeli kot tisti, ki vedo, da jim ni potrebno več reševati samega sebe, ker so po Nekom že rešeni.

Zato lahko zaživijo z razprtimi dlanmi, iz bogastva današnjega daru. In tako ostajajo otroci Očeta, bogati pred Bogom in bogati za človeka, ki pride mimo.


sobota, 16. julij 2016

Boljši del ...

16. nedelja med letom



Marija si ga je izbrala, Abraham si ga je izbral. Oba sta namreč sprejela Gospoda, ki ju je obiskal in oba sta poslušala Besedo, ki je k njima prišla.  Marija ob Gospodovih nogah, Abraham ob treh možeh pod drevesom, ko so ti jedli, oba pa v tišini svojega srca. Sprejemanje in poslušanje torej, da se lahko zgodi - Beseda, ki postane telo, Beseda, ki postane  konkretnost »Izaka«!

Bog je vedno tisti, ki prihaja prvi na naš dom. On je prvi, ki išče srečanja z nami. Zato se pusti sprejeti in postreči. Obiskanje Boga pa se ne more zgoditi, če človek ni na svojem domu, kar pomeni tam, kjer mora biti. Sprejem se tudi ne more zgoditi, če človek bega okrog in ni pri sebi doma.  Zato je ključnega pomena, da postanemo resnično skladni sami s seboj, celoviti, enotni ter v vsakem trenutku točno tam, kjer takrat moramo biti. 

Abraham torej sprejme Boga na svoj dom, Marija sprejme Gospoda na svoj dom. In njen dom so bili odnosi, zato si vzame čas in se usede k nogam ter posluša. Beseda se zato lahko zgodi in rodi. Izvolila si je boljši del.
 
Nasprotno pa hoče Marta na vsak način pokazati, da je njen dom v akciji in povsod tam, kjer je lahko glavna in kjer lahko pokaže, da je gospodarica. Zato teka okrog, pripravlja in dela ne da bi se najprej ustavila in prisluhnila, kaj je zares potrebno. Njeno delo je zato res njeno, ker ne izhaja iz poslušanja Besede, ampak iz samoiniciative. Marta ne more biti obiskana, ker za to ni prostora.
 
Jezus jo pokara ne zato, ker bi strežba bila napačna, temveč zato, ker je vsa njena dejavnost izhajala iz osebne potrebe po kontroli in ne iz poslušanja. V poslušanju pa se mora človek najprej izprazniti sebe, da bi se sploh lahko napolnil z Besedo in šele nato, kakor pravi tudi apostol Pavel Kološanom, izpolniti to Božjo besedo, ki je spreghovorila. Ne svoje, ampak Božjo. Marta pa svojo celo polaga v usta Besedi sami: »Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Ni torej dovolj Boga sprejeti in postreči, ampak Mu je ključno tudi prisluhniti. V tem je razlika med Abrahamom in Marto. Oba sta namreč Boga sprejela in postregla. Dvomim, da je Marta na mizo nosila kaj manj obilnega kakor Abraham, dvomim, da je mizo napolnila počasneje kakor Abraham in vendar je med njima temeljna razlika. Abraham si je potem, ko je Boga sprejel, izvolil tisti boljši del in se znal ob Bogu ustaviti in preprosto biti z Njim: »Stal je pri njih pod drevesom, ko so jedli.«

Marta pa se ni znala ustaviti in poslušati, še je bila namreč pomembnejša njena beseda. Zato se resnično srečanje kljub gostoljubju ni moglo zgoditi. 

V življenju je pomemben vrstni red, ki ga damo posameznim opravilom. Naj bo današnja Beseda kakor  tiho vprašanje ali se mi sami znamo ustaviti in skloniti k Njenim nogam? Pustimo, da nas vpraša, katero mesto smo ji dali v svojem življenju! Naj nas vpraša, koliko nam sme povedati to, za kar je bila k nam poslana in koliko ji mi sami narekujemo, kaj želimo, da nam pove!

Beseda, ta skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim, nas obiskuje in išče srečanja. Potrebuje srce, ki je pri sebi doma in ne bega okrog, potrebuje srce, ki se usede k nogam in prisluhne, srce, ki sprejme in pogosti prav s tem, da je tam. Takrat se lahko zgodi, takrat se Beseda lahko rodi, takrat bodo dejanja »Marte« dobila popolnoma nov pomen in pravo smer, ker ne bodo več rojena iz osebne potrebe po dokazovanju, uveljavitvi in obvladovanju, temveč iz izpraznjenja sebe. 

Tam ni več potreben nadzor, ampak sprejetost, ni več ključno, kaj jaz naredim za Gospoda, ampak kaj On hoče storiti zame. Ko se bo naše življenje vedno znova začenjalo in iztekalo ob Njegovih nogah, bodo vsa naša dejanja postala resnično pričevanje. Ker ne bodo več oznanjala sebe, ampak Besedo, iz katere so tudi izšla.  


sobota, 09. julij 2016

Postati bližnji

15. navadna nedelja

Vsi trije, duhovnik, levit in Samarijan, so bili nekam namenjeni. Imeli so smer in cilj, zato so bili tudi omejeni s časom. Danes bi lahko rekli, da se je vsakemu od njih nekam mudilo. Mudilo, da bi prišel točno in opravil vse, za kar se je namenil v Jeriho.

Prva dva sta bila gotovo namenjena k nečemu, kar je po njunem mnenju bilo izpolnjevanje Gospodove volje in zato se nista dala motiti na poti. Ker je Bog zanju še vedno bil ujet v kletki postave in pravil, dolžnosti in del, ki jih nekdo mora izponiti, oba, duhovnik in levit, Gospoda zgrešita. Ga pa zato sreča Samarijan, ki je neobremenjen s kalupi religijske mentalitete, ampak odprt za sočloveka in s tem za Boga.

Kristus tako danes pove nekaj močnega. Za zveličanje ni dovolj religija, še huje, taka mentaliteta celo ovira dostop k Bogu, je pa dovolj iskreno in čuteče srce, ki se pusti dotakniti in okužiti z bolečino drugega. Samo tako srce lahko iskreno išče in najde Gospoda in samo tako srce je lahko od Njega tudi dotaknjeno in ozdravljeno. Pravzaprav samo tisti, ki se je že sam prepoznal v jarku, slečen, pretepen in puščen napol mrtev, lahko postane brat sobratu. Ker je tam, v jarku, definitivno spoznal, da ga drugi ne more rešiti, da se tudi sam ne more rešiti, ampak samo Kristus, ki se, kot še velikokrat pozneje, enači s tujcem, s Samarijanom.

Samo tisti, ki je sam okusil zveličavni dotik Božjega usmiljenja, Njegovo bližino, dlan, dotik in rešitev, ve, kaj pomeni biti v deželi mrtvih in preiti v življneje, ve, kaj pomeni Jeriha in kaj Jeruzalem, kaj luč in kaj tema, kaj ujetost in kaj osvoboditev.
Tak človek postane mehek in postane bližnji človeštvu, ki leži v jarku. Postane človek nove zaveze, ki je zaveza odnosov, zaveza bližine.

Kolikor pa ostajamo v religijski mentaliteti, kjer mora človek storiti sam, ostajamo oblečeni v duhovnika in levita, sterilni in suhi, brez okusa in brez življenja, dvignjeni nad resničnost življenja, ki se odvija v jarkih in ne na glavnih cestah! Bog se namreč vedno razodeva na obrobju, na skritem, v nenevadnih podobah tujcev, vsekakor tam, kjer ga trda mentaliteta starega človeka ne pričakuje in ga zato tudi ni pripravljena sprejeti.

S prihodom Kristusa se že izpolnjuje to, kar siši ljudstvo v peti Mojzesovi knjigi, kjer jih Mojzes spodbuja: "Kajti prav blizu je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu."  Ni onkraj morja in zanjo se ni potrebno povzpeti v nebesa, kajti Beseda sama se je iz nebes sklonila k izgubljenemu človeštvu. Ona sama se je utelesila in se kakor Samarijan sklonila k ranjenemu človeku, v katerem je povzeta zgodba vsakega od nas. Pot, ki jo ta popotnik prehodi, je pot človeštva po grehu.

Pot iz Jeruzalema v Jeriho je pot spusta po grehu, kajti Jeruzalem, simbol večnega mesta, je geografsko precej visoko, Jeriha pa globoko pod gladino morja. Človek, okužen z grehom, se spušča, pada, izgublja jasnino poogleda in izgublja zavest svojega dostojanstva. Zato postane ranljiv za nove "razbojnike", ki slečejo, kar pomeni zameglijo krstno oblačilo in pretepejo, torej na obrazu človeka zabrišejo podobo Boga ter ga pustijo samega in napol mrtvega. To dela greh.

Nasprotno pa Gospod prihaja in vidi. On vedno vidi in ve za stisko svojega ljudstva ter stisko slehernega srca.

Zasmilil se mu je ...
Božje srce je usmiljeno, se obrača in gori za človeka. Vendar ne ostane pri tem, kajti usmiljenje se ne konča s sočutjem, ampak se s konkretnostjo dejanj šele začne. Zato se Bog, popolno Usmiljenje, izenači s človeštvom, prevzame nase razbičano telo ter oropanemu telesu človeštva vrne krstno oblačilo.

Zlil je olja in vina na te rane, kar pomeni, da je svoje pomazilil, jih ponovno posvetil s kraljevskim, preroškim in duhovniškim dostojanstvom. Dal je sebe, dal svojo Kri, da je slabokrvnega človeka ponovno vrnil v življenje na nogah. To je simbol vina.

Samarijan človeka ne pusti, ampak ga pelje v gostišče ter poskrbi, da ranjeni človek prejme vse, kar potrebuje za to, da ponovno zaživi. Vključi torej druge ljudi, vključi občestvo Cerkve, zato je morda največje ozdravljenje tega, od greha ranjenega in osamljenega človeka prav to, da se ponovno vrne v občestvo, da po krstu ponovno postane del občestva svetih, del telesa, Cerkve, kjer je glava On, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno.

"Pojdi in tudi ti tako delaj." 

Odrešenje se je že zgodilo, kajti s Kristusovo smrtjo in vstajenjem se je usmiljeno dejanje Samarijana na nas že odvilo. Mi smo že bili pobrani iz jarka, ozdravljeni in vključeni v Cerkev, zato je zdaj na nas, da tudi tako živimo. Kot bližnji drugemu, kot bližnji vsakemu ter obenem vedno znova,v drobnih in večjih dogodkih življenja, s Kristusom prehodimo pot iz jarka na noge, iz smrti v vstajenje, iz obupa v upanje. To je velika noč, ki se ponavlja vsako jutro, vsak dan, v vsakem odnosu.

Poklicani smo postati tisti, ki ne živijo več v stari zavezi črke in postave, kjer se mora človek sam postaviti na noge in se povzpeti v Jeruzalem, da bi tam našel Gospoda. Ta človek, ranjen od greha, tega ne more. Zato je nova zaveza v tem, da človek sprejme to, kar Gospod dela zanj, da sprejme Kristusa, ki se je sam sklonil in se spustil s tega večnega Jeruzalema v Jeriho človeštva.

Poklicani smo, da se kakor ta učitelj postave, ki je Jezusa preizkušal, pustimo osvoboditi, pomeni, pustimo Kristusu, da osvobodi Svetega Duha, ki je v nas in hoče delovati, mu pa sami velikokrat zapiramo pot - s predpisi in postavo, z učenjem in izpolnjevanjem zapovedi, z odnosi, ki so od zgoraj dol, z odnosi, kjer je en nad in drugi pod, z odnosom, kjer je človek še vedno tisti, ki mora nekaj storiti zato, da doseže večno življenje. 

In Jezus odgovarja ... Ni večno življenje v tem, da mi nekaj storimo, ampak v tem, da mi nekaj oziroma Nekoga sprejmemo. Ni življenje na glavni cesti, kjer te nič ne zmoti in gre vse po načrtih - najbrž lastnih - ampak tam, kjer ti trpljenje sočloveka lahko ustavi korak, tam, kjer se zgodi nepopolno, tam, kjer se dogaja življenje - v jarku.

Krščanstvo ni v vzpenjanju v Jeruzalem, ampak je v sprejemanju tega, ki prihaja k nam v Jeriho. Je v tem, da pustimo Gospodu postati naš bližnji, da se pustimo postaviti na noge in zaživeti novo, vstalo življenje. Je v tem, da popolnost nehamo iskati na glavni cesti, kjer te nič in nihče ne zmoti v tvojem delu, ampak v jarku, kjer se odvija življenje brata, kjer se odvija moje in tvoje življenje in tam, kjer se edino lahko zgodi srečanje. Srečanje, ki obuja in vrača v Odnos na nogah.

Pustimo torej, da nas Kristus doseže in osvobodi, kajti zato prihaja; da bi osvobodil našo svobodo, da bi osvobodil Svetega Duha, ki je v nas in vpije v porodnih bolečinah: "Abba, Oče." Vpije in hrepeni po prostoru srca, ki bo razširjeno, široko, mehko in v katerem bo lahko deloval in v to Jeriho človeštva prinašal nebesa.

sobota, 02. julij 2016

DNA učenca


14. navadna nedelja

Žetev je velika, delavcev pa malo ... kako poznano. Dela je veliko, časa pa malo. Tega, kar je za postoriti, je vedno ogromno, časa za Gosopoda pa zmanjkuje. Ker ne začenjamo na pravem koncu, ker nas ta svet in zlasti zahodna civilizacija učita, da je najprej to, kar se vidi, najprej uspeh, najprej efekt, najprej funkcionalnost, potem šele odnosi, potem prijateljstva, potem čas za druženje, potem čas za Gospoda ... 

Jezus  tako po svoji navadi tudi tokrat obrača vse na glavo in svoje učence popelje skozi velike skrivnosti Nebeškega kraljestva. Veselje namreč ni nad tem, kar nam je uspelo, ampak nad tem, da so naša imena zapisana v tem Kraljestvu. Veselje ni nad tem, da smo uspešni in »boljši«, ampak je tam, kjer se človek lahko spozna ljubljenega in v Odnosu in kjer ni potrebno več, da se dokazuje kot uspešen idnividualist. 

Mislim, da bi tudi mi morali v svojem življenju začeti pri modrosti današnjega prvega berila preroka Izaija.
»Veselite se s hčerjo Jeruzalemsko, radujte se nad njo vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje vsi ...«
Začeti pri veselju nad seboj, se radovati nad svojim življenjem, ki nam je podarjeno kot dar in uživati globok mir nad zavestjo, da smo zapisani na dlani, da smo otroci luči, kar pomeni otroci Odnosa.  V tem je resnična moč in resnično veselje, v tem je vsa tolažba in ves mir. 

Veselje, tolažba in mir pa so sestavni deli DNA Kristusovega učenca.  Jezus nam danes razkriva identiteto tega učenca, po kateri je lahko kot tak tudi spoznan.  Vse troje torej, veselje, tolažba in mir, so stvari, ki se rodijo iz življenja v Bogu, iz občestva z Njim in iz izkustva, da je On tisti, ki vse to daruje. On je tisti, ki napeljuje svoj mir k nam kakor reko, da bi iz nje pili in hodili po svetu kot ljudje miru, On sam nas nosi v svojem naročju, ljubkuje na kolenih, skrbi za nas in nas tolaži kakor mati tolaži svojega otroka. Koliko nežnosti in skrbi, koliko varstva in kakšno vrednost imamo v Gospodovih očeh!

Tu, pri Njem se torej vse začne, pri tem, da se, predno se zaženemo vsepovprek v žetve, ki so velike, najprej ustavimo pri Njem in ga prosimo, naj pošlje delavcev, kar pomeni prosimo, da nam On pokaže, kje nas rabi in kam nas pošilja. 

Zato je razpoznavni znak Gospodovega učenca v tem, da ga srečamo najprej pri Gospodovih nogah, kjer posluša Besedo, potem, ko ta Beseda pokaže in pošlje, pa med ljudmi, v strežbi in služenju, na koncu pa zopet pri nogah, kjer vse izroča. To je nova stvaritev, to je novo življenje v Kristusu.
Jezus  je prišel oznanit prihod Božjega kraljestva, prišel je oznanit prihod Boga. Bog pa je vedno občestvo in ne posameznik, zato je Jezus prvi, ki je prišel oznanit pomen odnosov in ne funkcionalnosti.  

Svoje tako vedno pošilja po dva in dva. Ker je v tem srčika evangelija – v občestvu, v tem, kako bosta ta dva živela med seboj. Kako se bosta ljubila, kako se bosta kregala, kako bosta premagovala različnosti, kako si bosta znala odpuščati, si prisluhniti in kako bosta znala drug drugega gledati in videti skozi oči Očeta. V tem je prvo oznanilo Kraljestva. Če tega ni, se izgubi temeljno oznanilo Očeta. 

Zato ni nenavadno, da je medtem, ko so dvainsedemdeseti ostajali skupaj, Jezus gledal satana, ki je padal z neba. Če kdaj pada z neba, je to zagotovo takrat, ko se bratje ali sestre med seboj razumejo, ko si odpuščajo in se medsebojno dopolnjujejo. Tam satan ne vzdrži in se bo še bolj vrival v naše odnose, nas obtoževal v srcu drugega, vanj sejal dvom in zamero, ščuval enega proti drugemu. In bliže kot dva sta med seboj, raje bo prihajal mednju. 

Toda tisti, ki deluje v nas je večji od tistega, ki deluje v svetu (1 Jn 4,4,) zato tudi Jezus jasno oznani, da nam je dal oblast stopati na kače in škorpijone, ki se vrivajo v naše skupnosti, ter oblast stopati na vsakršno sovražnikovo moč.
»In nič vam ne bo škodovalo.«

Kajti tisti, ki je v Gospodu, je vedno močnejši in ima moč izbirati, ima moč, da zaustavi in premaga sleherno zlo.

Kristusov učenec je tudi učenec miru. Tega se pa ne da prejeti drugje, kot v naročju Boga. Prva stvar, ki naj bi jo na poti oznanjala tista »dva«, je: «Mir tej hiši!« Kristusov učenec je tisti, ki naj bi že s svojo prisotnostjo prinesel mir kamorkoli vstopi, saj je oblečen v Kristusa vstalega, ta pa ni nehal svojim ponavljati: »Mir vam bodi! Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.» 

Mir je torej en od temeljnih gradnikov DNA Kristusovega učenca. Mir, ki ga svet ne more dati in zato tudi ne vzeti. S tem upravičeno velja, da se bo mir, ki ga drugi ne bo pripravljen sprejeti, povrnil k nam. Ni opravičila, da bi nam kdo mir vzel, razen, če mu sami damo to moč, ker ves svoj mir iščemo in polagamo v druge. Tisti mir pride in gre, Kristusov mir pa ostane tudi v zavračanju, neuspehih in preganjanju. 

»Pojdite!«
 Kristusov učenec je tisti, ki je na poti, je tisti, ki je pripravlkjen na spremembe in ne zabetoniran v svoje sheme ali sheme drugih. 

»Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«
 Nevarnost učenca je, da v vsakem, ki ne misli enako kakor on, že vidi volkove. Nevarnost pa je tudi, da sredi resničnih volkov, tudi sam postane volk. Največje satanovo veselje pa je tam, ko učenca sama postaneta volk drug drugemu. 

»Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal!«
Učenec je tisti, ki vso svojo moč črpa iz Odnosa in ne iz zunanjih varnosti denarnice ali gotovih struktur, ki zaščitijo njega, sto drugih pa vrže ven. Ne sloni na torbi zalog in palici vnaprejšnjih zagotovil, ampak je njegova edina »hvala« križ našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato tak učenec ne bo nikoli nad Učiteljem in nikoli nad drugim učencem, četudi bo njegov nadrejeni. 

»... spotoma nikogar ne pozdravljajte.«
Ko učenec prosi Gospoda, da pokaže, kje je njegova žetev, je pomembno, da se nato tudi sam drži prednostnega poslanstva. Nihče ni poslan na vso žetev, zato je ključno, da z Gospodom odkrije svoj del, med potjo pa ne zapravlja moči in časa za mikavne, a nebistvene stvari. 

»Ne hodite iz hiše v hišo.«
 V navalu nalog, bi najraje začeli vse povprek in hiteli, da bi le lahko na koncu obkljukali. Gospod pa nam tako držo brani. Pomembno je, da smo pri eni stvari in tam celi, umirjeni. In četudi delamo več stvari hkrati, naj bomo naenkrat le »v eni hiši«. Drža, ki od marsikoga zahteva nekaj napora, predvsem pa zavestno odločitev.

In nenazadnje nas Gospod pošilja pred seboj. Da bi mu pripravili pot  tam, kamor namerava priti tudi sam. To so srca ljudi, to je ta svet. Poslani smo, da pospešujemo Njegov prihod, da pospešujemo prihod Božjega kraljestva. 

To pa je možno samo tistemu, ki to Kraljestvo najprej nosi v sebi, ki zmore najprej sam za Gospodom, z njim v Odnosu, saj je samo tam lahko rojena nova stvaritev, z novim DNA, ki ni nič drugega, kot DNA Učitelja. To pa poznamo, ker smo jo videli in otipali ... 


četrtek, 23. junij 2016

Ko Bog pokliče …

13. nedelja med letom

In Bog kliče, kliče vse od začetka, ker hoče sodelovati s človekom in ga ne pustiti izven odnosa, četudi se je z grehom človek sam iztrgal iz njega. Bog ostaja zvest, ker ve, da je odnos hrana človekovega dostojanstva in lepote.

Zato tudi danes vstopa v življenja in kliče, nenadno, nepričakovano in v času, ki se človeku zdi najmanj, če že ne popolnoma neprimeren. Ker kliče v novo logiko, novo miselnost in nova merila. Že v štartu.

V prvem berilu gledamo prizor, ko je Elizej nenadoma prejel klic v preroštvo. Nanj je padel plašč, za katerega ni bil zaslužen, si ga ni želel in ni do tedaj niti vedel, da sploh obstaja. Tako je takrat, ko v življenju pokliče Ljubezen. Zahteva odgovor, ki je tako radikalen kakor je radikalna ona sama.  Zato se človeku zdi, da Bog pokliče v najbolj nepravem trenutku.

Elizej je imel pred seboj dvanajst volov, simbol celega življenja, polnega sanj in načrtov, polnega mladostnih projektov, kajti število dvanajst pomeni polnost. Sam je bil pri dvanajstem, kar pomeni, da je bil v vrhuncu svojih idej in želja. Človeško gledano je bil v najbolj primernem času, da izpolni svoje projekte do konca.

In prav takrat zazna Elijev plašč, plašč Duha, ki kliče v nekaj, kar si človek sam ne bi mogel zamisliti ne izpeljati, kajti Gospodove stvari človeka vedno presegajo. Zato hoja za Njim ne sloni na človeški "pridnosti in inteligenci", ampak na moči Boga. Vsak resnični učenec se tega prej ali slej zave. Tudi Elizej. Kajti če je na začetku ta plašč zanj "težak, morda celo odveč", je na koncu Elizej sam tisti, ki Elija goreče prosi za delež njegovega Duha in prejme ta isti plašč, ko zdrsne z odhajajočega Elija. Tako milost, ki na začetku "moti", na koncu za vsakega preroka, nekdanjega in današnjega, postane sredstvo preživetja.

Poleg občutka neprimernosti časa, ki jo človeško srce lahko zazna ob klicu Boga, je druga največja zanka »klic preteklosti«. Nagnjeni smo k potrebi po popolnem, po idealnem, ki pa na tem svetu ne obstaja. Preteklost nas na to prva spominja, saj ni zgodovine človeka, ki bi ne vključevala padcev, neuspehov, ran in bolečin. Človeška tendenca pa je, da bi hotel nazaj, popraviti in rešiti, zato stoji na mestu. Kajti vse dokler preteklost ne postane del odrešilne zgodovine, sedanjost ne more postati svobodna sedanjost, ampak ostaja le ponavljajoča preteklost.

Gospod zato pravi: »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Pusti, da vse, kar ni bilo prav odmre, pusti, da postane gnoj, ki bo pognojil zemljo, pusti in odpusti, da vse, kar umre na veliki petek in v sebi nima Boga, ostane tam, ti pa pojdi in vstopi v »sveto tridnevje«, vstopi v veliko noč, tam, kamor lahko pelje le Bog.

Zato je vsak Božji klic nujno povezan s smrtjo starega in prehodom v novo. To pa boli. Ker umiranje boli, četudi umira slabo. Ker zapuščanje starega boli, četudi je pred nami Obljubljena dežela. Klic preteklosti, ki zahteva popolnost tako lahko postane nenehno čakanje človeškega pravega časa, in ker tega ni, postaja vozel, ki človeka ustavlja na poti za Gospodom. … 

Morda je prav zato vedno več mladih odraslih, zataknjenih in neodločenih. Pri dvanajstem volu, ki zgleda polnost, a ni. Ker je vol nedotaknjen, sterilen. Kristus pa vedno kliče od tam naprej, v veliko noč, v smrt in darovanje, kajti polnost se lahko zgodi šele takrat, ko "Elizej ubije vola in pripravi gostijo za druge«.  Takrat, ko mlad človek daruje svoje življenje, da bi mnogi imeli gostijo.

Jezus je svoje aktivno delovanje preživel na poti. V nenehnem zapuščanju enega in odhajanja v drugo. Vendar je tudi v njegovem življenju prišel čas, ko so se dopolnjevali dnevi. V življenju vsakega je čas, ko se dopolnjuje dnevi, čas, ko Gospod pokliče v nekaj večjega, v nekaj, kar človek ne zmore sam. Čas, ko je poklican odgovoriti na (L)jubezen in se darovati.

Tudi za Jezusa je torej prišel čas, ko se ni več umikal farizejem in pismoukom, čas, ko ni več ponavljal: »Moja ura še ni prišla.« Ta ura je zdaj prišla, to je Njegova ura, čas, ko ljubezen ni več obljuba, ampak postane dejanje izvršitve. Je trenutek, ko Jezus spremeni smer in se trdno odloči iti v Jeruzalem.  Prišel je čas.

V življenju vsakega od nas pride ta čas in dejstvo je, da se bo meseni del nas upiral. To je tista Samarija, ki Jezusa ne sprejme samo zato, ker gre v Jeruzalem. Tisti samarijski del nas se upira veliki nočli, ker ve, da bo nekaj umrlo. Ker gleda človeško in zato vidi do petka. Zato stari človek takrat najde tisoč ovir, rešil bi še toliko stvari preteklosti, rad bi se oklenil tolikih odnosov in poljubil še toliko starega. Za starega človeka ni čas nikoli priumeren, za Boga pa je. Zato kliče novega človeka, da pripravi gostijo samega sebe. Za druge.

Ljubezen pokliče, da se trdno odločimo iti v Jeruzalem, kjer se ne da slediti Gospodu ne da bi umrli svojim vzorcem mišljenja in meril.
Kajti; »bratje in sestre, za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje.«

In kako zelo se bojimo te svobode Kristusa, te svobode, ki svobodno služi in odgovarja Ljubezni. Te svobode, ki postane ujetnica Ljubezni. Te svobode, ki jo vodi Duh, trdno odločen, da pelje v Jeruzalem. Glasna je takrat Samarija, ki se upira in noče svobode, ampak idealizira ujetništvo.
»Meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete."
 
Toda ne pozabimo, mi smo svobodni, da izberemo - slediti Duhu, ki vodi  v veliko noč ali slediti mesu (poganski Samariji), ki se smrti upira. Paradoks je, da Duh in meso vodita v smrt, kajti oba vodita v Veliki petek. Toda meso človeka tam tudi pusti, Duh pa ga pelje naprej, v vstakjenje, v Božje.

Zato je hoja za Kristusom možna le novemu človeku, ki ne sloni več na svoji moči ali popolnosti, temveč na moči tistega plašča, moči Duha, ki daje svobodo in pelje v srečo darujoče Ljubezni.