sobota, 30. julij 2016

Iz zaprte v razprto dlan

18. nedelja med letom

"Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Kar si namreč pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je nečimrnost in velika nadloga."

To je človeška miselnost, posejana z grešno miselnostjo, ki se konča pri preštevanju, dobičku, uspehu in opaženosti. In res, ko človek dela zase in za to, da bi preko opaženosti prejel priznanje, s katerim polni svojo globoko notranjo praznino zaradi iztrganosti iz Odnosa, potem je razočaranj veliko. In bolečin veliko. Delo enega pobere drugi, tisto, kar je en gradil v potu lastnega obraza, prevzame tisti, ki ni zaslužen za nastale sadove. Zato postane modrost, znanje, napor, imetje, vir žalosti, bolečine, zavisti, ljubosumja in ogroženosti. In se zapremo. Pred dobrim, pred uspehom, pred rodovitnostjo ... da drugi ne bi pobral, ukradel in vzel. Nečimrnost čez nečimrnost, ko človek ostaja v svojem zaprtem krogu ujetosti in samote.

In točno v ta krog je vstopil Kristus, ga posrkal nase s tem, da se je kot živo Jagnje pustil umoriti tej isti grešni miselnosti, ki ubije vse, kar ogroža, nato pa vstal in vrnil svobodo tistim, ki upajo za Njim. Zato Pavel vztraja: "ČE ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici."
Zelo pomenljiv je ta "če" ... Vera je samo vera v Kristusa, ki ne more biti katerikoli, ampak le Vstali Kristus in se kaže prav v tem, kako živimo, kako upravljamo svoje "imetje", kako doživljamo sebe in ljudi, kako mislimo ...

Umrli smo in naše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Njegova veličina in polnost, njegov sijaj se bo tako pokazal šele, ko se prikaže Kristus. Takrat bo sijoče to, kar je tu v senci, v zlatu se bo bleščalo tisto, kar je tu pisano z ogljem in najbolj skrito dejanje ljubezni bo prejelo mesto, ki ga najbolj opazna stvar tega sveta ne more prekositi.

Kdor veruje v Kristusa, veruje v vstajenje, veruje v moč skritosti in v moč dejanj, ki so neopazna. Kdor veruje v Kristusa, ve, da se Kraljestvo razodeva ne da bi zbujalo pozornost, da prihaja tam, kjer ga človeška miselnost ne bi pričakovala in kamor se človeški slavi upira stopiti. To je Bog in tiste, katerim se hoče razodeti, pelje na pot, ki je skrita, ki ne išče prvih mest, ki ne išče svojega, ampak svojemu umira, izpušča, izgublja, da bi prejela drugače. Zato je življenje, ki je resnično srečalo Vstalega mirno, nekričeče, ampak zvesto sledenje Besedi in tistemu, kar srce preprosto ve, da mora storiti.

V človeku, ki je skrit v Kristusu, ni prostora za to, kar Pavel imenuje "teženje k zemlji" in kjer se nenehno pojavlja pohlep, pohota, strastnost, poželenje ... če smo pozorni, vsi ti glagoli označujejo držo človeka, ki grabi. Grabi, ker je ogrožen, grabi, ker je sam, grabi, ker ga je strah, grabi, ker mu drugi lahko vzame, grabi, ker še ni srečal Kristusa, četudi ga vsak dan omenja. Grabi, ker ne ve, da je vse, kar je storjeno v Kristusu, torej v ljubezni, kakor veliko dobrin za večno shranjenih v kaščo nebes, ki je ni potrebno niti zgraditi.

Samo tisto, kar je storjeno iz ljubezni, ostane, samo tisto preide smrt, samo tisto postane prepoznavno Kristusu in zato tudi samo tisto vstane za večnost. Zato se novi človek nenehno prenavlja po podobi svojega Stvarnika, da bi ga spoznal. Kajti samo po tej obleki ljubezni bomo spoznani. Samo te ne bodo razjedli molji in samo te ne bo mogel ugrabiti nihče. Ker je skrita v Bogu.

Človekovo življenje res ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo. Ob vsem, kar se nam zdi, da imamo in premoremo, materialno ali v osebnih darovih, tako postaja preizkusni kamen naše vere. Postaja tisti "sad", ki ni bil zato, da se ga roka oklene, pograbi in utrže zase. Postaja preizkusni kamen našega uboštva v grabljenju in bogastva v zaupanju Bogu. Kar se nam zdi, da imamo, postaja tako prizorišče človeka, ki daje, ker ve, da je obdarovan ali prizorišče človeka, ki jemlje in krade, ker ve, da je sam in zato ogrožen.

Človek torej, ki je vstal s Kristusom ve, da ima vse. Da v Njem ni več sužnja, ki se mora bati svobodnega, ni več Grka, ki bi se moral ponašati pred Judom, ampak smo vsi nova stvar, oblečeni v slavo, ki se bo razodela ob vnovičnem prihodu Kristusa. V tem času pa je vidna le duhovnim očem, ki so se pustile oprati ob Dotiku ljubezni, ki se je sklonila k človeku, da bi mu povrnila vid.

Te oči lahko vidijo tisto, kar svet ne vidi in za kar svet ne ploska. Te oči lahko občudujejo tisto, kar vidi samo Bog na skrivnem. Te roke lahko grejo tja, kamor kamere ne sežejo in te noge lahko stopijo do tistih stvari in ljudi, s katerimi se ne da ponašati. Ta usta lahko govorijo besede, ki ne bodo na naslovnicah, bodo pa prinesle lepoto nebes v srce tistega, ki jih bo slišal. Tako deluje naš Bog. V majhnem, na skritem in konkretno.

Daje in pričakuje, da bo njegov človek zmogel razpreti dlani, znal čakati in sprejeti. To pomeni živeti skrit v Kristusu. Nasprotno pa človek, ki ostaja v svoji miselnosti, odtrgani od Boga Darovalca, steguje roko, da bi zagrabil, obvladal, stisnil, privil, preskrbel ... in vse, kar človek dobi po tej poti, bo bolelo. Prej ali slej. Ker bo izgubljeno. Vse, kar pa človek prejme po poti daru, z razprtimi rokami vedoč, da nič od tega, kar mu je dano ni njegova last, bo bogat. Ker bo vedno imel ravno tisto malo, kar bo potreboval in bo vedno pripravljen deliti z drugim.

To je pretočnost ljubezni in k taki drži nas danes vabi Bog po svoji Besedi. Da bi se odpovedali malikovalstvu grabljenja in pridobivanja, ki obljublja rešitev sebe in nato izda ter zaživeli kot tisti, ki vedo, da jim ni potrebno več reševati samega sebe, ker so po Nekom že rešeni.

Zato lahko zaživijo z razprtimi dlanmi, iz bogastva današnjega daru. In tako ostajajo otroci Očeta, bogati pred Bogom in bogati za človeka, ki pride mimo.


sobota, 16. julij 2016

Boljši del ...

16. nedelja med letom



Marija si ga je izbrala, Abraham si ga je izbral. Oba sta namreč sprejela Gospoda, ki ju je obiskal in oba sta poslušala Besedo, ki je k njima prišla.  Marija ob Gospodovih nogah, Abraham ob treh možeh pod drevesom, ko so ti jedli, oba pa v tišini svojega srca. Sprejemanje in poslušanje torej, da se lahko zgodi - Beseda, ki postane telo, Beseda, ki postane  konkretnost »Izaka«!

Bog je vedno tisti, ki prihaja prvi na naš dom. On je prvi, ki išče srečanja z nami. Zato se pusti sprejeti in postreči. Obiskanje Boga pa se ne more zgoditi, če človek ni na svojem domu, kar pomeni tam, kjer mora biti. Sprejem se tudi ne more zgoditi, če človek bega okrog in ni pri sebi doma.  Zato je ključnega pomena, da postanemo resnično skladni sami s seboj, celoviti, enotni ter v vsakem trenutku točno tam, kjer takrat moramo biti. 

Abraham torej sprejme Boga na svoj dom, Marija sprejme Gospoda na svoj dom. In njen dom so bili odnosi, zato si vzame čas in se usede k nogam ter posluša. Beseda se zato lahko zgodi in rodi. Izvolila si je boljši del.
 
Nasprotno pa hoče Marta na vsak način pokazati, da je njen dom v akciji in povsod tam, kjer je lahko glavna in kjer lahko pokaže, da je gospodarica. Zato teka okrog, pripravlja in dela ne da bi se najprej ustavila in prisluhnila, kaj je zares potrebno. Njeno delo je zato res njeno, ker ne izhaja iz poslušanja Besede, ampak iz samoiniciative. Marta ne more biti obiskana, ker za to ni prostora.
 
Jezus jo pokara ne zato, ker bi strežba bila napačna, temveč zato, ker je vsa njena dejavnost izhajala iz osebne potrebe po kontroli in ne iz poslušanja. V poslušanju pa se mora človek najprej izprazniti sebe, da bi se sploh lahko napolnil z Besedo in šele nato, kakor pravi tudi apostol Pavel Kološanom, izpolniti to Božjo besedo, ki je spreghovorila. Ne svoje, ampak Božjo. Marta pa svojo celo polaga v usta Besedi sami: »Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Ni torej dovolj Boga sprejeti in postreči, ampak Mu je ključno tudi prisluhniti. V tem je razlika med Abrahamom in Marto. Oba sta namreč Boga sprejela in postregla. Dvomim, da je Marta na mizo nosila kaj manj obilnega kakor Abraham, dvomim, da je mizo napolnila počasneje kakor Abraham in vendar je med njima temeljna razlika. Abraham si je potem, ko je Boga sprejel, izvolil tisti boljši del in se znal ob Bogu ustaviti in preprosto biti z Njim: »Stal je pri njih pod drevesom, ko so jedli.«

Marta pa se ni znala ustaviti in poslušati, še je bila namreč pomembnejša njena beseda. Zato se resnično srečanje kljub gostoljubju ni moglo zgoditi. 

V življenju je pomemben vrstni red, ki ga damo posameznim opravilom. Naj bo današnja Beseda kakor  tiho vprašanje ali se mi sami znamo ustaviti in skloniti k Njenim nogam? Pustimo, da nas vpraša, katero mesto smo ji dali v svojem življenju! Naj nas vpraša, koliko nam sme povedati to, za kar je bila k nam poslana in koliko ji mi sami narekujemo, kaj želimo, da nam pove!

Beseda, ta skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim, nas obiskuje in išče srečanja. Potrebuje srce, ki je pri sebi doma in ne bega okrog, potrebuje srce, ki se usede k nogam in prisluhne, srce, ki sprejme in pogosti prav s tem, da je tam. Takrat se lahko zgodi, takrat se Beseda lahko rodi, takrat bodo dejanja »Marte« dobila popolnoma nov pomen in pravo smer, ker ne bodo več rojena iz osebne potrebe po dokazovanju, uveljavitvi in obvladovanju, temveč iz izpraznjenja sebe. 

Tam ni več potreben nadzor, ampak sprejetost, ni več ključno, kaj jaz naredim za Gospoda, ampak kaj On hoče storiti zame. Ko se bo naše življenje vedno znova začenjalo in iztekalo ob Njegovih nogah, bodo vsa naša dejanja postala resnično pričevanje. Ker ne bodo več oznanjala sebe, ampak Besedo, iz katere so tudi izšla.  


sobota, 9. julij 2016

Postati bližnji

15. navadna nedelja

Vsi trije, duhovnik, levit in Samarijan, so bili nekam namenjeni. Imeli so smer in cilj, zato so bili tudi omejeni s časom. Danes bi lahko rekli, da se je vsakemu od njih nekam mudilo. Mudilo, da bi prišel točno in opravil vse, za kar se je namenil v Jeriho.

Prva dva sta bila gotovo namenjena k nečemu, kar je po njunem mnenju bilo izpolnjevanje Gospodove volje in zato se nista dala motiti na poti. Ker je Bog zanju še vedno bil ujet v kletki postave in pravil, dolžnosti in del, ki jih nekdo mora izponiti, oba, duhovnik in levit, Gospoda zgrešita. Ga pa zato sreča Samarijan, ki je neobremenjen s kalupi religijske mentalitete, ampak odprt za sočloveka in s tem za Boga.

Kristus tako danes pove nekaj močnega. Za zveličanje ni dovolj religija, še huje, taka mentaliteta celo ovira dostop k Bogu, je pa dovolj iskreno in čuteče srce, ki se pusti dotakniti in okužiti z bolečino drugega. Samo tako srce lahko iskreno išče in najde Gospoda in samo tako srce je lahko od Njega tudi dotaknjeno in ozdravljeno. Pravzaprav samo tisti, ki se je že sam prepoznal v jarku, slečen, pretepen in puščen napol mrtev, lahko postane brat sobratu. Ker je tam, v jarku, definitivno spoznal, da ga drugi ne more rešiti, da se tudi sam ne more rešiti, ampak samo Kristus, ki se, kot še velikokrat pozneje, enači s tujcem, s Samarijanom.

Samo tisti, ki je sam okusil zveličavni dotik Božjega usmiljenja, Njegovo bližino, dlan, dotik in rešitev, ve, kaj pomeni biti v deželi mrtvih in preiti v življneje, ve, kaj pomeni Jeriha in kaj Jeruzalem, kaj luč in kaj tema, kaj ujetost in kaj osvoboditev.
Tak človek postane mehek in postane bližnji človeštvu, ki leži v jarku. Postane človek nove zaveze, ki je zaveza odnosov, zaveza bližine.

Kolikor pa ostajamo v religijski mentaliteti, kjer mora človek storiti sam, ostajamo oblečeni v duhovnika in levita, sterilni in suhi, brez okusa in brez življenja, dvignjeni nad resničnost življenja, ki se odvija v jarkih in ne na glavnih cestah! Bog se namreč vedno razodeva na obrobju, na skritem, v nenevadnih podobah tujcev, vsekakor tam, kjer ga trda mentaliteta starega človeka ne pričakuje in ga zato tudi ni pripravljena sprejeti.

S prihodom Kristusa se že izpolnjuje to, kar siši ljudstvo v peti Mojzesovi knjigi, kjer jih Mojzes spodbuja: "Kajti prav blizu je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu."  Ni onkraj morja in zanjo se ni potrebno povzpeti v nebesa, kajti Beseda sama se je iz nebes sklonila k izgubljenemu človeštvu. Ona sama se je utelesila in se kakor Samarijan sklonila k ranjenemu človeku, v katerem je povzeta zgodba vsakega od nas. Pot, ki jo ta popotnik prehodi, je pot človeštva po grehu.

Pot iz Jeruzalema v Jeriho je pot spusta po grehu, kajti Jeruzalem, simbol večnega mesta, je geografsko precej visoko, Jeriha pa globoko pod gladino morja. Človek, okužen z grehom, se spušča, pada, izgublja jasnino poogleda in izgublja zavest svojega dostojanstva. Zato postane ranljiv za nove "razbojnike", ki slečejo, kar pomeni zameglijo krstno oblačilo in pretepejo, torej na obrazu človeka zabrišejo podobo Boga ter ga pustijo samega in napol mrtvega. To dela greh.

Nasprotno pa Gospod prihaja in vidi. On vedno vidi in ve za stisko svojega ljudstva ter stisko slehernega srca.

Zasmilil se mu je ...
Božje srce je usmiljeno, se obrača in gori za človeka. Vendar ne ostane pri tem, kajti usmiljenje se ne konča s sočutjem, ampak se s konkretnostjo dejanj šele začne. Zato se Bog, popolno Usmiljenje, izenači s človeštvom, prevzame nase razbičano telo ter oropanemu telesu človeštva vrne krstno oblačilo.

Zlil je olja in vina na te rane, kar pomeni, da je svoje pomazilil, jih ponovno posvetil s kraljevskim, preroškim in duhovniškim dostojanstvom. Dal je sebe, dal svojo Kri, da je slabokrvnega človeka ponovno vrnil v življenje na nogah. To je simbol vina.

Samarijan človeka ne pusti, ampak ga pelje v gostišče ter poskrbi, da ranjeni človek prejme vse, kar potrebuje za to, da ponovno zaživi. Vključi torej druge ljudi, vključi občestvo Cerkve, zato je morda največje ozdravljenje tega, od greha ranjenega in osamljenega človeka prav to, da se ponovno vrne v občestvo, da po krstu ponovno postane del občestva svetih, del telesa, Cerkve, kjer je glava On, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno.

"Pojdi in tudi ti tako delaj." 

Odrešenje se je že zgodilo, kajti s Kristusovo smrtjo in vstajenjem se je usmiljeno dejanje Samarijana na nas že odvilo. Mi smo že bili pobrani iz jarka, ozdravljeni in vključeni v Cerkev, zato je zdaj na nas, da tudi tako živimo. Kot bližnji drugemu, kot bližnji vsakemu ter obenem vedno znova,v drobnih in večjih dogodkih življenja, s Kristusom prehodimo pot iz jarka na noge, iz smrti v vstajenje, iz obupa v upanje. To je velika noč, ki se ponavlja vsako jutro, vsak dan, v vsakem odnosu.

Poklicani smo postati tisti, ki ne živijo več v stari zavezi črke in postave, kjer se mora človek sam postaviti na noge in se povzpeti v Jeruzalem, da bi tam našel Gospoda. Ta človek, ranjen od greha, tega ne more. Zato je nova zaveza v tem, da človek sprejme to, kar Gospod dela zanj, da sprejme Kristusa, ki se je sam sklonil in se spustil s tega večnega Jeruzalema v Jeriho človeštva.

Poklicani smo, da se kakor ta učitelj postave, ki je Jezusa preizkušal, pustimo osvoboditi, pomeni, pustimo Kristusu, da osvobodi Svetega Duha, ki je v nas in hoče delovati, mu pa sami velikokrat zapiramo pot - s predpisi in postavo, z učenjem in izpolnjevanjem zapovedi, z odnosi, ki so od zgoraj dol, z odnosi, kjer je en nad in drugi pod, z odnosom, kjer je človek še vedno tisti, ki mora nekaj storiti zato, da doseže večno življenje. 

In Jezus odgovarja ... Ni večno življenje v tem, da mi nekaj storimo, ampak v tem, da mi nekaj oziroma Nekoga sprejmemo. Ni življenje na glavni cesti, kjer te nič ne zmoti in gre vse po načrtih - najbrž lastnih - ampak tam, kjer ti trpljenje sočloveka lahko ustavi korak, tam, kjer se zgodi nepopolno, tam, kjer se dogaja življenje - v jarku.

Krščanstvo ni v vzpenjanju v Jeruzalem, ampak je v sprejemanju tega, ki prihaja k nam v Jeriho. Je v tem, da pustimo Gospodu postati naš bližnji, da se pustimo postaviti na noge in zaživeti novo, vstalo življenje. Je v tem, da popolnost nehamo iskati na glavni cesti, kjer te nič in nihče ne zmoti v tvojem delu, ampak v jarku, kjer se odvija življenje brata, kjer se odvija moje in tvoje življenje in tam, kjer se edino lahko zgodi srečanje. Srečanje, ki obuja in vrača v Odnos na nogah.

Pustimo torej, da nas Kristus doseže in osvobodi, kajti zato prihaja; da bi osvobodil našo svobodo, da bi osvobodil Svetega Duha, ki je v nas in vpije v porodnih bolečinah: "Abba, Oče." Vpije in hrepeni po prostoru srca, ki bo razširjeno, široko, mehko in v katerem bo lahko deloval in v to Jeriho človeštva prinašal nebesa.

sobota, 2. julij 2016

DNA učenca


14. navadna nedelja

Žetev je velika, delavcev pa malo ... kako poznano. Dela je veliko, časa pa malo. Tega, kar je za postoriti, je vedno ogromno, časa za Gosopoda pa zmanjkuje. Ker ne začenjamo na pravem koncu, ker nas ta svet in zlasti zahodna civilizacija učita, da je najprej to, kar se vidi, najprej uspeh, najprej efekt, najprej funkcionalnost, potem šele odnosi, potem prijateljstva, potem čas za druženje, potem čas za Gospoda ... 

Jezus  tako po svoji navadi tudi tokrat obrača vse na glavo in svoje učence popelje skozi velike skrivnosti Nebeškega kraljestva. Veselje namreč ni nad tem, kar nam je uspelo, ampak nad tem, da so naša imena zapisana v tem Kraljestvu. Veselje ni nad tem, da smo uspešni in »boljši«, ampak je tam, kjer se človek lahko spozna ljubljenega in v Odnosu in kjer ni potrebno več, da se dokazuje kot uspešen idnividualist. 

Mislim, da bi tudi mi morali v svojem življenju začeti pri modrosti današnjega prvega berila preroka Izaija.
»Veselite se s hčerjo Jeruzalemsko, radujte se nad njo vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje vsi ...«
Začeti pri veselju nad seboj, se radovati nad svojim življenjem, ki nam je podarjeno kot dar in uživati globok mir nad zavestjo, da smo zapisani na dlani, da smo otroci luči, kar pomeni otroci Odnosa.  V tem je resnična moč in resnično veselje, v tem je vsa tolažba in ves mir. 

Veselje, tolažba in mir pa so sestavni deli DNA Kristusovega učenca.  Jezus nam danes razkriva identiteto tega učenca, po kateri je lahko kot tak tudi spoznan.  Vse troje torej, veselje, tolažba in mir, so stvari, ki se rodijo iz življenja v Bogu, iz občestva z Njim in iz izkustva, da je On tisti, ki vse to daruje. On je tisti, ki napeljuje svoj mir k nam kakor reko, da bi iz nje pili in hodili po svetu kot ljudje miru, On sam nas nosi v svojem naročju, ljubkuje na kolenih, skrbi za nas in nas tolaži kakor mati tolaži svojega otroka. Koliko nežnosti in skrbi, koliko varstva in kakšno vrednost imamo v Gospodovih očeh!

Tu, pri Njem se torej vse začne, pri tem, da se, predno se zaženemo vsepovprek v žetve, ki so velike, najprej ustavimo pri Njem in ga prosimo, naj pošlje delavcev, kar pomeni prosimo, da nam On pokaže, kje nas rabi in kam nas pošilja. 

Zato je razpoznavni znak Gospodovega učenca v tem, da ga srečamo najprej pri Gospodovih nogah, kjer posluša Besedo, potem, ko ta Beseda pokaže in pošlje, pa med ljudmi, v strežbi in služenju, na koncu pa zopet pri nogah, kjer vse izroča. To je nova stvaritev, to je novo življenje v Kristusu.
Jezus  je prišel oznanit prihod Božjega kraljestva, prišel je oznanit prihod Boga. Bog pa je vedno občestvo in ne posameznik, zato je Jezus prvi, ki je prišel oznanit pomen odnosov in ne funkcionalnosti.  

Svoje tako vedno pošilja po dva in dva. Ker je v tem srčika evangelija – v občestvu, v tem, kako bosta ta dva živela med seboj. Kako se bosta ljubila, kako se bosta kregala, kako bosta premagovala različnosti, kako si bosta znala odpuščati, si prisluhniti in kako bosta znala drug drugega gledati in videti skozi oči Očeta. V tem je prvo oznanilo Kraljestva. Če tega ni, se izgubi temeljno oznanilo Očeta. 

Zato ni nenavadno, da je medtem, ko so dvainsedemdeseti ostajali skupaj, Jezus gledal satana, ki je padal z neba. Če kdaj pada z neba, je to zagotovo takrat, ko se bratje ali sestre med seboj razumejo, ko si odpuščajo in se medsebojno dopolnjujejo. Tam satan ne vzdrži in se bo še bolj vrival v naše odnose, nas obtoževal v srcu drugega, vanj sejal dvom in zamero, ščuval enega proti drugemu. In bliže kot dva sta med seboj, raje bo prihajal mednju. 

Toda tisti, ki deluje v nas je večji od tistega, ki deluje v svetu (1 Jn 4,4,) zato tudi Jezus jasno oznani, da nam je dal oblast stopati na kače in škorpijone, ki se vrivajo v naše skupnosti, ter oblast stopati na vsakršno sovražnikovo moč.
»In nič vam ne bo škodovalo.«

Kajti tisti, ki je v Gospodu, je vedno močnejši in ima moč izbirati, ima moč, da zaustavi in premaga sleherno zlo.

Kristusov učenec je tudi učenec miru. Tega se pa ne da prejeti drugje, kot v naročju Boga. Prva stvar, ki naj bi jo na poti oznanjala tista »dva«, je: «Mir tej hiši!« Kristusov učenec je tisti, ki naj bi že s svojo prisotnostjo prinesel mir kamorkoli vstopi, saj je oblečen v Kristusa vstalega, ta pa ni nehal svojim ponavljati: »Mir vam bodi! Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.» 

Mir je torej en od temeljnih gradnikov DNA Kristusovega učenca. Mir, ki ga svet ne more dati in zato tudi ne vzeti. S tem upravičeno velja, da se bo mir, ki ga drugi ne bo pripravljen sprejeti, povrnil k nam. Ni opravičila, da bi nam kdo mir vzel, razen, če mu sami damo to moč, ker ves svoj mir iščemo in polagamo v druge. Tisti mir pride in gre, Kristusov mir pa ostane tudi v zavračanju, neuspehih in preganjanju. 

»Pojdite!«
 Kristusov učenec je tisti, ki je na poti, je tisti, ki je pripravlkjen na spremembe in ne zabetoniran v svoje sheme ali sheme drugih. 

»Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«
 Nevarnost učenca je, da v vsakem, ki ne misli enako kakor on, že vidi volkove. Nevarnost pa je tudi, da sredi resničnih volkov, tudi sam postane volk. Največje satanovo veselje pa je tam, ko učenca sama postaneta volk drug drugemu. 

»Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal!«
Učenec je tisti, ki vso svojo moč črpa iz Odnosa in ne iz zunanjih varnosti denarnice ali gotovih struktur, ki zaščitijo njega, sto drugih pa vrže ven. Ne sloni na torbi zalog in palici vnaprejšnjih zagotovil, ampak je njegova edina »hvala« križ našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato tak učenec ne bo nikoli nad Učiteljem in nikoli nad drugim učencem, četudi bo njegov nadrejeni. 

»... spotoma nikogar ne pozdravljajte.«
Ko učenec prosi Gospoda, da pokaže, kje je njegova žetev, je pomembno, da se nato tudi sam drži prednostnega poslanstva. Nihče ni poslan na vso žetev, zato je ključno, da z Gospodom odkrije svoj del, med potjo pa ne zapravlja moči in časa za mikavne, a nebistvene stvari. 

»Ne hodite iz hiše v hišo.«
 V navalu nalog, bi najraje začeli vse povprek in hiteli, da bi le lahko na koncu obkljukali. Gospod pa nam tako držo brani. Pomembno je, da smo pri eni stvari in tam celi, umirjeni. In četudi delamo več stvari hkrati, naj bomo naenkrat le »v eni hiši«. Drža, ki od marsikoga zahteva nekaj napora, predvsem pa zavestno odločitev.

In nenazadnje nas Gospod pošilja pred seboj. Da bi mu pripravili pot  tam, kamor namerava priti tudi sam. To so srca ljudi, to je ta svet. Poslani smo, da pospešujemo Njegov prihod, da pospešujemo prihod Božjega kraljestva. 

To pa je možno samo tistemu, ki to Kraljestvo najprej nosi v sebi, ki zmore najprej sam za Gospodom, z njim v Odnosu, saj je samo tam lahko rojena nova stvaritev, z novim DNA, ki ni nič drugega, kot DNA Učitelja. To pa poznamo, ker smo jo videli in otipali ...