nedelja, 5. avgust 2018

Ozki prehodi

18. nedelja med letom

Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše "Rdeče morje", na drugo stran.

Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, "prepeljevanje" z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.

Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po "uspešni karieri"  pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.

Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.

Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.

Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: "Kje bomo dobili dovolj kruha zase?", v skrivnost besed: "To je moje telo, ki se daje zate." Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.

Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane "porodna soba" novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.

Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.

Zato mana - nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.

Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.

Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.

"Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!

Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!