sobota, 25. julij 2015

Kako rešiti problem?

17. nedelja med letom

Življenje postavlja pred nas vedno nove izzive in vprašanja, ki nas ohranjajo budne. Tudi sredi vročine in "na plaži". Danes nas Jezus popelje v svojo logiko reševanja, ki je v tem, da postanemo dar.

V prvem berilu beremo o nekem možu, ki je prišel in Božjemu možu Elizeju prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja.
Pomenljiva je ta podoba.

Neki mož ... večkrat se ne zavemo, da smo obdarovani z vsem, kar imamo in včasih prav posebej s tistim, česar nimamo. Ta neki mož, ki ga prezremo, je v našem življenju pomemben. Simbolizira vse stvari, ki so nam tako zelo samoumevne, da ostanejo brez pomena, brez imena in brez obraza - pač neki mož. Bog pa hoče, da postanejo prav te "samoumevne" stvari v naših očeh zavesten dar, da postanejo konkretnost "petih ječmenovih hlebov in dveh rib".
Pomembno je, da se pričnemo dojemati kot resnični Božji možje in žene, s konkretnim imenom in konkretno obdarovanostjo, kajti vsak od nas je prejel "vrečo s kruhom: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja". 

Prav tako je vsak prejel klic, naj vse to živi kot dar za druge: "Daj ljudem, da bodo jedli!" In prav vsak ima ob tem ugovore, težave in blokade.
"Kako naj to postavim pred sto mož?"
A Gospod je odločen in jasen: "Daj ljudem, da bodo jedli! ... Jedli bodo in bo še ostalo!" 

Vse, kar naredimo v življenju na Besedo, na tiho vabilo in vzgib Duha, postane bogato, v obilju, za vse in ima pečat večnosti.
Karkoli pa delamo iz lastnih vzgibov, ki so običajno prepoznani po tem, da bi radi bili pomembni, poznani, priznani, močni in imeli stvari pod seboj, ostane minljivo. Preide, utrudi in nenazadnje umre. Tam ni pridiha večnosti.

Zgodba se ponovi v evangeliju, ko Jezus preko učencev razkrinka omejenost naših notranjih načinov reševanja ter razodene skrivnost rodovitnosti. Pred Jezusom je zopet velika množica in  dejstvo je, da Jezus ob lačnih ljudeh ne more ostati brezbrižen. On je prvi, ki je dar za druge in izpolnjuje s svojim lastnim telesom naročilo: "Daj ljudem, da bodo jedli!" Zato ne more ostati brez odgovora.

A prav tako ob vsaki taki situaciji ne ostane brez odgovora niti Filip v nas, ki išče rešitev najprej v finančni gotovosti in materialni varnosti. Tam, ko je vse pod streho, vse na pravem mestu, dovolj zaloge na TRR ... takrat lahko šele nekaj naredimo. Napaka! Bog deluje obratno in Filipu v nas ne brez razloga ponavlja: "Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih" (Mt 10,9).

Potem, ko Filip preračuna svoje in obupa, se oglasi Andrej, ki išče rešitev in pomoč navzven, horizontalno, pri ljudeh. Išče ali ima morda še kdo kaj, kar bi uspelo rešiti situacijo. Prositi in iskati pomoč pri drugem je zelo pomembno, a tu zdaj ne govorimo več toliko o reševanju težkih situacij, kakor o temeljni drži, h kateri nas vabi Jezus, da bi naše življenje postalo resnično rodovitno. 

"... ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico ..." (Mt 10,10) kar bi lahko prevedli: "Naj vaša dejavnost ne sloni na ničemer drugem, kakor na meni!". V tem je namreč vse, kar je potrebno, da seme obrodi. 

Filip in Andrej v nas prideta samo do določene točke, ne poznata pa izhoda. Dejavnosti, ki jih delamo z najboljšimi nameni in željami, a niso resnični odgovor na klic Drugega, pridejo samo do ene točke. Lahko obrodijo mnoge sadove, lahko so lepe, a zahtevajo statistiko, da bi se lahko ponašale. Zahtevajo množice, zahtevajo priznanja in uspeh. Jezusova logika pa rodi sadove, ne uspeh. 

Jezus nas vabi, naj se usedemo po tleh. Kakor bi želel reči: "Gremo po vrsti". Želi, da postavimo stvari v pravi vrstni red, da postavimo glas Filipa in Andreja v nas za glas Gospoda in ne obratno. Potem povabi, da se zavemo svoje konkretne obdarovanosti s "kruhom in ribami", konkretnih sposobnosti in želja ter jih vrnemo Njemu. Zakaj? Ker se edino tako lahko zgodi skrivnostna preobrazba in je vse, kar je vrnjeno, ne več samo človeško, ampak božječloveško, ki nosi v sebi večnost in vselej nasiti. 

Človeško delanje projektov utrudi, izmuči in postavlja glavni temelj na statistiko, na tisto, kar se vidi. Izvajanje dejavnosti kot odgovor na vabilo, na Besedo, pa so rojene vedno iz malega, nevidnega, želijo sodelovanja, vidijo koščke in so v presežku. V tej logiki človeku ni potrebno, da se ubija in rešuje nemogoče stvari, temveč, da se v zavedanju lastnih sposobnosti podari Gospodu, naredi svojih "pet hlebov in dve ribi" ter pusti Gospodu vse ostalo. 

Sliši se preprosto, a ko se ozrem okrog, se mi zdi, da je le malo ljudi odkrilo skrivnost te gore, kjer Gospod razodeva velike skrivnosti. 

Želim si, da bi za vsakega od nas veljale besede iz drugega berila: "Živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani." Ko se človek zave, da ga Gospod naslavlja, potem postane vse življenje in vse delovanje odgovor na klic, božječloveško in ne več le človeško načrtovanje in poskus uspešne izpeljave osebnih projektov.

Zopet nas vabi v preobrazbo, na drugo stran jezera in zopet vabi, da pustimo preoblikovanje v notranjosti. Bolj pomembna je torej ena stvar, narejena kot odgovor na Besedo, pa čeprav se ne vidi navzven in ni senzacionalna, kakor tisoč drugih, s katerimi se lahko ponašamo, a so storjene iz lastnih načrtov. 

Kajti prva ima pečat večnosti, nasiti in je v presežku, druge pa se nekje na poti ustavijo, izžamejo in nas pustijo prazne.








petek, 17. julij 2015

Ko si tudi Ljubezen odpočije

16. nedelja med letom

"Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte!"

Kako blagodejno deluje ta Gospodova beseda. Potem pa se zazdi, kakor bi nam nekdo nenehno hotel ta počitek ukrasti. Ko učenci z Jezusom dospejo na ta "samoten" kraj, jih tam pričaka nova, lačna množica. In Jezus začne učiti.
Na podlagi lastnih izkušenj to Jezusovo dejanje radi prevajamo v navodilo, kako se ne smemo nikoli odpočiti, kako naj se nikoli ne ustavimo in kako naj nenehno samo delamo in se dajemo na razpolago. Vendar je to miselnost sodobnih služb in direktorjev, ne pa Boga! Ravno On nas želi naučiti počitka, ker ve, kje je resnični počitek in resnično življenje.

Ve, da si duša in telo spočijeta, ko imata smer, cilj, smisel, pot, takrat, ko se življenje pretaka. In učenci so imeli vse to. Imeli so Pot, Resnico in Življenje. V Njem je bil njihov počitek. Na drugi strani pa jih pričaka brezštevilna množica, ki so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, kakor tisti, ki ne vedo, kaj bi s sabo, kje je njihova pot, kam se morajo obrniti, kje iskati življenje.
In v življenju ni večjega napora kakor brezciljnost in brezpotje. Tam se človek izmuči, kar ni težko videti v svetu, ki s svojimi ponudbami povzroča zmedo in zamegljuje edini in resnični cilj.
Jezus torej privošči počitek slehernemu človeškemu bitju, zato začne učiti.

Poleg usmeritve pa je za spočitost potrebno, če ne celo nujno, tudi odpuščanje. Temu se posveti apostol Pavel v drugem berilu. Stene pregrade, to je sovraštva so velik sovražnik počitka duše. Nemogoče je biti človek miru in počitka, ko je srce polno zamere, teže, spominov, ki ubijajo, besed, ki režejo, ran, ki še vedno krvavijo in spodbujajo maščevanje. Tako stanje človeka izpije. Tudi sem vstopa Kristus, ker se mu to ubogo in razkropljeno ljudstvo smili, ker mu privošči počitek in ne utrujajoče razdvojenosti.

On je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem telesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu v enem telesu oba spravil z Bogom, ko je v samem sebi uničil sovraštvo.

V Kristusovem telesu je vsako zlo premagano in preoblikovano. Smrtonosni strup, ki po naši človeški postavi zahteva povračilo, je odnesel na križ, ga posrkal v svoje Telo, da bi ne imeli več razloga za razprtije. Uničil je tisto, kar razdvaja, da bi v Njem ponovno postali občestvo bratov in sester. Občestvo ljudi, ki si upajo živeti odrešene odnose! Ti namreč spočijejo in napolnijo, ker črpajo iz odrešujoče ljubezni, ki nas edina usposablja za sinove in hčere istega Očeta.

"Gorje torej pastirjem in vsem tistim, ki še vedno ravnajo po svojih človeških merilih in postavah, ki pasejo in ravnajo po svoje, glede na svojo korist in priznanje," bi nadaljeval Jeremija.
Ko namreč izstopimo iz Odnosa in pasemo po svoje, razženemo in razkropimo mnogo skupnosti, porušimo mnogo odnosov, ubijemo veliko ljubezni. Ker ravnamo kakor z nekom, za katerega nismo odgovorni ali z nekom, ki nas ogroža v naši, z naporom pridobljeni poziciji. Ta drža nima nič skupnega z življenjem v Kristusu in njegovem telesu, zato gorje takim.

Mislim, da bomo vsi mogli dajati odgovor zato, da je vedno več ljudi, ki so nastrojeni proti Cerkvi, proti kristjanom. Eno je delo Satana, ki gotovo ne miruje, drugo pa je naše življenje, v katerem tolikokrat vero, ki je Odnos s Kristusom, zamenjamo za religijo, v kateri drug do drugega ravnamo po človeški postavi. Vračamo, opravljamo, tekmujemo, igramo predstave, ki jih je svet sit, ne prinašamo pa Kristusa. Ko nas torej ljudje vidijo utrujene in izmučene, pričujemo, da smo izgubili Odnos, izgubili sinovstvo in izgubili brate.

Zato Gospod tudi danes ne neha klicati, naj se vrnemo k Njemu, naj resnično živimo druženje z Njim, naj sprejmemo spravo, ki je že dobljena z njegovo Krvjo in zaživimo medsebojne odnose na nivoju Božjega otroštva.
Jezusov pogled na množico, utrujeno, zmedeno, skregano in razpršeno, prebudi Božje sočutje. In ta Ljubezen se ne ustavi dokler ne vidi našo vrnitev v Odnos, na Pot, v Življenje, v odpuščanje. Tam se rodi Cerkev, tam se rodijo lepi odnosi, tam se rodi Kristus v ta svet.
In samo tam si tudi Ljubezen, lahko odpočije.




nedelja, 12. julij 2015

Kaj je Božja volja?

15. nedelja med letom

Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo vlačimo po ustnicah in zlorabljamo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: "taka je Božja volja"? Kam vse lepimo ta naziv - Božja volja!

Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot "urad za prejem dovolilnice", da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran "Bog" in njegova čudna volja?
Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja!

On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.  
V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja - da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, (...), s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh.

In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva.
Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva.

Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice.

Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam not, med "dva in dva", se namreč preverja Resnica.

Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le "avtopošlje". Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi.
Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je "jaz s svojimi lepimi projekti" končno umrl.
Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.





sobota, 04. julij 2015

Počivanje na ljubkih pašnikih

Današnja Beseda in praznik slovanskih apostolov nas upravičeno vodita do razmišljanja o treh pomembnih vidikih našega duhovnega življenja in življenja velikonočnega kristjana; o Pastirju, o podaritvi svojega življenja ter o evangelizaciji.

Gospod se preko preroka Ezekijela predstavi kot skrben in srčen pastir, tisti, ki bo sam skrbel za svoje ovce, gledal na svojo čredo, jih iskal kolikor dolgo bo potrebno, da bi jih iz razkropljenosti pripeljal domov, v umirjenost in prisotnost. Govori o ljubkih pašnikih in sočni, obilni paši, ki bo povsod, po dolinah, v naseljih, na gorskih višinah. Ker govori o notranjem počitku in notranji paši duhovnega človeka, ki izkusi Boga in se mu prepusti. Takrat lahko središče mesta postane ljubki pašnik. Ker gre za pašnik duše.
Ta opis se kakor prelije v evangelij, kjer apostol Janez poglobi podobo Pastirja z opisom Jezusa, dobrega pastirja. Bog, ki se že v stari zavezi razodeva po prerokih, se konkretizira v Jezusu Kristusu, ki daje svoje življenje.

Ključna drža duhovnega človeka je torej duhovna ponižnost, majhnost pred Gospodom. Da bi ga lahko spoznal in okusil. To pa zmore samo nekdo, ki ima o Bogu pravo podobo. Ljudjem s podobo avtoritarnega voditelja, ki ne upošteva drugega, ampak samo nasilno vlada, se podoba poslušanja in prepuščanja zagotovo upre. Enako tistim, ki si v vodenju predstavljajo pohlevno uboganje ali nenehno zatiranje samega sebe v službi tega, da voditelju raste ego.
Ob takih podobah vsak zdrav človek pobegne koliko le more stran, se upre in kriči v bolečini izgube, saj vsaka duša hrepeni po Voditelju. Za take popačene podobe smo v veliki meri krivi ljudje sami, naši odnosi, naše boleče izkušnje in klerikalizem. Nič od tega ne pomaga Bogu, da bi se lahko razodeval svojim ljubljenim otrokom.

Zato je ključnega pomena kakšno podobo Boga ima posameznik. Ključnega pomena je zapustiti svojo popačeno podobo in pripraviti prostor zato, da se Gospod sam razodene. In se. Le duša se mora izprazniti svojega, da lahko izkusi Resnico dobrega pastirja, resnico Nekoga, ki je tam, edini, ko napadejo volkovi. Ne pobegne, ne zamiži, se ne skrije, ampak da svoje življenje.

Človek, ki torej izkusi resničnega Pastirja, se v hvaležni ponižnosti pusti voditi in nenehno okušati, kako Nekdo zanj ne prešteva, ampak daje do konca. Vedno. Šele iz tega spoznanja sledi naslednji korak - hrepenenje in želja, da bi tudi sami postali dar za drugega. Ko v polnosti okušamo podarjajočo Ljubezen, ki skrbi in išče sočno hrano vsaki duši posebej, takrat smo iz te polnosti Ljubezni in v samo njeni moči usposobljeni podariti sami sebe. In tako izpolniti cilj zaradi katerega smo na svetu.

Apostol Pavel Tesaloničanom opisuje prav to. Oni, apostoli, ki so se osrčili v našem Bogu in iz Njega samega prejemali moč, so zmogli nastopiti ponižno, kakor mati neguje otroke. Niso se več zanašali na svoje moči, kajti potem ne bi po prestanem trpljenju v Filipih, nadaljevali z isto srčnostjo. Človeško to ne gre. In predvsem ne bi zmogli priti ponižno, v zavesti, da si sami niso prislužili ničesar.

In Pavel govori o tem, da ne iščejo oblasti, ne iščejo človeške časti ne rabijo priliznjenega govorjenja, ker so spoznali Pastirja. Zato so jim najprej pripravljeni dati življenje. Življenje si pripravljen dati samo, ko si ti sam ljubljen z Ljubeznijo. In šele, ko upaš podariti samega sebe, lahko oznaniš evangelij. Kajti to je edini kanal, da Božji evangelij zmore doseči srca. Kajti evangelij je ravno to - veselo oznanilo resnične, konkretne podobe Boga, ki misli zares in ne pobegne, ampak da sebe, da ljubezen, ki jo je sam prejel od Očeta. Da bi tudi mi delali enako.

Takrat sami postajamo evangelij in kolikor je potrebno, ga dodamo tudi z besedami. To je evangelizacija. Pravo nasprotje udarnih pohodov, vzhičenih sklepov in želje po spreobračanju drugih. Ne, evangelizaija se začne pri čiščenju lastne podobe Boga. Pri tem, da dopustim razodetje Boga v konkretnosti mojega življenja in se mu pustim ljubiti, nato pa spontano voditi. Potem sem pripravljen dati življenje. Znotraj te dinamike pa že nastaja živi evangelij, ki ga ljuje, ki niso iz tega hleva, pa tudi tisti, ki so, lahko zaznajo, okusijo in po njem zahrepenijo. In tam, samo tam, nastane prostor za Besedo.

Naj se tudi v tem poletju naše srce napije ljubeče Navzočnosti, da se bo upalo podarjati in privlačiti mnoge.