sobota, 27. avgust 2016

Povabljeni ali samopovabljeni?

22. nedelja med letom

Danes bi si za večino dogajanja, dejavnosti in dela v naših župnijah, skupnostih ali osebnih projektih, morali zastaviti vprašanje, ki nam ga postavlja Beseda, nežno in rahločutno, kot zmore le On. Je res vse to, kar delamo, Njegovo povabilo, smo res povabljeni, poklicani v to ali smo si sami izumili projekte, dejavnosti in pobožnosti, ki naj bi bile za Bogu a so brez Njega?

Sadovi namreč hitro pokažejo na korenine in celotno drevo. Jezusa danes srečamo na obedu prvaka med farizeji. On, prvak, ki vabi drugega prvaka, Jezusa, o katerem se je toliko govorilo. Vabi ga ne zato, ker bi v njem resnično prepoznaval Boga, ampak ker s tem on sam postaja pomemben, opažen, Jezus pa tisti, ki mu streže.

Bila je to častna gostija, za izbrane. Jezus, ki je prišel za vse, vstopa v ta omejeni prostor človeške mentalitete spoštljivo. Že s svojo držo pokaže priliko, ki jo potem le ubesedi. Evangelist Luka namreč piše, kako je Jezus videl, da si povabljeni izbirajo prve sedeže. Videl je, kar pomeni, da je najprej opazoval, opazuje in vidi pa lahko le tisti, ki nima pozornosti usmerjene nase, na to ali bo v središču ali ne, ampak ima v sebi prostor za drugega. Jezus je torej prvi, ki pride kot ponižni, kot povabljeni, kot tisti, ki se usede na zadnje mesto.

Tako k prvaku med farizeji, tako v naše življenje. Bog v človeško srce vedno vstopa spoštljivo, ne da bi zbujal posebno pozornost, »od zadaj«. Da bi ne bil vsiljiv... V središče ga mora povabiti človek sam.  Ta gostitelj, ki vabi, je namreč naša svobodna volja. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti koliko naprej bomo Gospoda povabili v svojem življenju. Ali mu bomo dovolili prvo mesto ali ga puščali odzadaj?  Res, samo naša svobodna volja je tisti gostitelj, kateremu se Bog v svoji usmiljeni in spoštljivi ljubezni popolnoma podreja. Ker Ljubezen ni nasilna, ni grabežljiva, ni vsiljiva. On stoji pred vrati in trka, odpira pa človek sam. V tem je veličina Ljubezni, ki sezuva.

In kakor pravi Sirah, je le ponižni človek tisti, ki se zaveda, da je ustvarjen, da je le mladika, ki brez trte ne more nič. Zato je le ponižni človek v vsej veličini človek! Ker živi svoje sinovstvo, v nenehnem Odnosu in zato nenehnem prisluškovanju Očeta. Kakor je namreč svoje življenje na zemlji živel Sin, smo poklicani tudi mi. Nikoli brez Očeta, nikoli odtrgani od Njega, ampak v nenehnem prisluškovanju in iskanju Njegove volje. Ta pa je, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi na to gostijo lahko povabljeni vsi. Do zadnjega ubogega, hromega in slepega.

Kdo pa je bolj ubog, hrom in slep, če ne ravno tisti, ki hočejo vse sami, ki sami najbolje vedo, kaj je prav, zato potrebujejo veliko izvrševalcev svojih ukazov, veliko podrejenih, ki morajo po vrhu ustrezati njihovim merilom? Ti mogočneži in naduteži tega sveta pa niso le nekje daleč, med bogatimi, ampak so zelo v nas samih. Vsakokrat, ko stopimo iz Odnosa in si vse preskrbimo sami – z obsojanjem, grabljenjem, posedovanjem, popravljanjem, prerekanjem – postajamo ta rana, za katero pravi Sirah, ni zdravila, razen ponižno spoznanje slepote in vrnitev v Odnos.

Zato tudi te ali bolje rečeno, posebno te, slepe, hrome in kruljave, Gospod kliče na gostijo, k sebi, ker je to Očetova volja. Da bi vsi spoznali Ljubezen in se ji pustili ljubiti.

Ko nas torej ta Ljubezen preoblikuje in naredi iskreno ponižne, resnične sinove in hčere, ki imajo Očeta in zato vsa naša dela rastejo iz Odnosa, postanemo luč in sol. Ne prej, ker so do tedaj še tako sveta dejanja in še tako krepostne drže globoko odspodaj le borba za prve sedeže. Tam Jezusa ni, tam Božjega kraljestva ni, tam je le tekma, zavist, užaljenost in ljubosumje... tam je resnično jok in škripanje z zobmi.


Še vse prevečkrat se dogaja, da živimo kakor ljudje v stari zavezi, ki so se bali, ko je spregovoril Gospod. Takrat so zadonele trombe, takrat se je vnela gora in se kadila. Razodeti Bog pa je učlovečeni Sin, ki se je do konca izničil in stopil na zadnje mesto zločinca, da bi res nikogar ne izgubil, ampak bi vsi imeli možnost spoznati Očeta. Umorjeni in vstali nas je nato prenesel v ta Nebeški Jeruzalem, kjer kraljuje živi Bog in Kri, ki nas zagovarja in je glasnejša od Abelove. Odprl nam je vhod v mesto, kjer živijo prijatelji, angeli brez števila, občestvo prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, torej naši bratje in sestre, ki so že tam, ki so že dosegli popolnost. Tolika množica pričevalcev, toliko tistih, ki pri Bogu nenehno prosijo za nas, da bi ne izgubili pogleda na to, kje je resnično in prvo mesto.

On sam se je hotel usesti na zadnje, k nogam človeštva, da bi resnično spoznali Ljubezen, jo vzljubili in sprejeli. Da bi resnično postajali ponižni pred Gospodom, odprti Njegovi besedi in poslušni Njegovemu glasu.

Šele tisto, kar zraste iz Odnosa, ima pečat večnosti, ker ne išče več prvih mest, ker niso to več projekti in dejavnosti o Bogu, a brez Njega, ampak vse postaja le odgovor tistemu, ki edini vabi - vse, ki so dovolj majhni, da poslušajo.

Povabljeni pa je potem tudi poslan, da sam pripravi gostijo samega sebe. Da se nihče od teh, ki mu je zaupan, ne bi izgubi, ampak spoznal Očeta.

Zrimo danes Jezusa, ki se useda k ponižnemu, ker edino tam lahko najde prostor še zase. In bolj kot je človek velik, bolj »preseda« Gospoda naprej, bolj se sam pomika nazaj. Takrat pa se začne goditi milostni prebrat, kajti takrat, ko Gospod najde tako srce, On sam vstane in začne streči.

Zato Oče potrebuje ljudi, ki so prvo mesto pripravljeni prepustiti Njemu in tako okusiti gostijo Njegovih dobrot. Edino ti so usposobljeni v naše odnose prinašati Božje kraljestvo.

Ker so bili dovolj majhni pred skrivnostjo Boga, zato zmorejo biti tudi dovolj majhni pred skrivnostjo drugega.


nedelja, 14. avgust 2016

Beseda, ki žge

20. nedelja med letom

"Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni."

Jezus gori od želje, da bi se na svetu in v srcih ljudi razplamtelo tisto Božje, da bi srca in telesa zažarela v svetlobi vesele novice, ki jo je prinesel, da bi zažarela v odrešenju. Res je, prinesel je veselo novico in to dejstvo ostaja; evangelij je vesela vest o Bogu, ki nas ljubi do konca, vesela vest o našem dostojanstvo, našem odrešenju in vstajenju. A četudi je to vesela novica, ne pomeni, da je pot, ki jo evangelij ponuja, lahka. Mi veselje vse prevečkrat zamenjujemo z udobjem, vendar sta to dve popolnoma nasprotujoči stvari, celo izključujoči. V udobju ni veselja, je le uspavanost. Veselje se lahko rodi le tam, kjer je človek živ, kar tudi pomeni, da je tam napor.

Jezus danes preseneča s svojo jekleno besedo, z ognjem, krstom, razdorom in mečem. Ker od nekoga, ki prinaša veselo vest, pričakujemo toplino, nežnost, milino, skratka vse, kar dobro dene. In vendar Beseda ni zato, da bi nam zapolnjevala praznino in nas uspavala, ne, za to so trgovine, Beseda je tu zato, da prebuja, da razdeli, do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. To je Ogenj, ki žge, zaprt v kosteh, ogenj, ki ne da miru, ogenj, ki je nadležen, ogenj, ki zahteva nekaj, kar drugi ne bodo razumeli. Zato razdor, zato neskladnost, zato razhajanja. Ogenj, krst, razdor, meč ...vse to je tudi del življenja tistih, ki živijo zares, tistih, ki sledijo evangeliju zares.

Ogenj, ker daje svetlobo in toploto, a mora zato použiti les. Vedno je tako tudi v nas. Da bi lahko dajali svetlobo in toploto, mora nekaj zgoreti, mora nekaj odvečnega pasti, mora tisto, kar Pavel v drugem berilu imenuje vsakršno breme in greh, odpasti. To je krst, v katerem mora nekaj umreti. Potem pa je še krst, o katerem govori Jezus in skoz katerega je moral prvi on sam. Ker ljubezen gre do konca, ne šteje in ne preračunava, se ne špara in ne tehta, preprosto je. Zato jo čaka križ, napad, sulica ...prej ali slej. Ker vznemirja in ne da miru, ker prebuja tiste, ki bi radi spali. Zato napad, zato križanje. Tako 2000 let nazaj, tako danes.

Razdor, ker je Odnos oseben, zelo oseben in ker Gospod vsakega oblikuje za tisto mesto in poslanstvo, ki mu je namenjeno od začetka. In ker Gospod vabi bliže, tesneje k Njemu in kdor ga sliši in ta Glas sprejme, ima težave. Ker ruši udobnost sistema in ruši ustaljene prakse. Ta razdor povzroča Jezus sam. Moramo pa ta razdor ločiti od razdorov, ki so med nami delo Satana, tistega, ki ločuje. Ki niso namenjeni temu, da prebujajo, ampak da morijo vse, kar je lepega in dobrega. Razdor, ki ga sproža nevoščljivost in zavist.

In nenazadnje meč. Meč Besede, ki ločuje dobro od hudega najprej v srcu človeka. Takrat Beseda ni topla in nežna, ampak naporna, žgoča, direktna, potrebna, da iz kaosa naredi red, da postavi stvari na pravo mesto, da loči misli hudega od misli Boga, čustva hudega od čustev, ki jih prebuja Bog. Ni lahko rezati srca in vendar je tam, kjer se pojavi plesen, potrebno rezati. Da bi kraljevalo čisto in lepo, Božje.
In ko ta Meč v naših srcih loči in napravi razdor med dobrim in zlim, ko ta krst umiranja in izpuščanja slabega sprejmemo zares in pustimo, da nas On očisti, ostane dobro, kar nas povezuje. Ostane pogled, usmerjen v voditelja in dopolnitelja vere, v Jezusa, skozenj pa na vse brate in sestre. S pogledom pa, ki je očiščen zla, lahko vidimo dobro, ki je v drugem in se s tem dobrim povežemo, postanemo bratje in sestre.

Apostol Pavel naše življenje primerja s tekmo, v kateri naj vztrajno tečemo. In nadaljuje, kako se je športnik pripravljen tolikemu udobju odpovedati zgolj zavoljo minljive nagrade, kako se torej ne bi hoteli mi odpovedati udobju za nagrado, ki je večna? Nagrado, ki jo bomo zrli v jutrišnjem Marijinem prazniku - žena, obdana s soncem. K tej nagradi gremo, k ožarjenosti s Soncem. Zato je v vsem, kar nas doleti pomembno, kam je obrnjen naš pogled. Pomembno je, da stvari vidimo skozi končni cilj.

Ko imamo namreč pred seboj cilj, tudi pot postane drugačna, zlasti takrat, ko je polna ovir. Je pa tudi tu ponovno potrebno ločiti ovire, ki so znamenje zdrave hoje za Kristusom od ovir, ki so pri tej hoji breme in odveč. Slediti Kristusu zares nujno pomeni imeti težave, ker ta vesela novica evangelija prebuja človeška srca. Ko pa prebudiš nekoga, ki se je ravno potrudil, da bi se uspaval in nič več čutil, se prebudi jeza, napad. Jeremija tam, v kapnici, to dobro pozna. Take ovire in taki napadi so del kristjanove poti in take ovire je poznal tudi Jezus sam. On, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje.

In so na drugi strani ovire, ki so namenjene temu, da nas v dobrem ustavljajo, upočasnjujejo, zavirajo naš korak in ga skušajo odvrniti od hoje za Kristusom. To so ovire hudega, namenjene, da nas prestrašijo, ustavijo, nato pa ponovno uspavajo. Zato Pavel odločno pove, da je potreben boj. Najprej boj razločevanja, boj tistega meča v srcu, ki ločuje eno od drugega, nato pa boj, ko se odločno postavimo proti zlu. Do krvi.

Močna in trda je ta Beseda. A potrebna za naša uspavana srca, ki so se zadovoljila s povprečnim in z udobjem, pozabila pa na ogenj živosti in veselje tistih, ki se borijo. Naj nam zato danes ta Besedo ne bo v spotiko, ampak jo vzemimo zares in pustimo, da opravi krst, ki ga mora opraviti, nato pa vzplamti Ogenj, za katerega smo bili ustvarjeni.



sobota, 06. avgust 2016

Vera = zagotovilo tistega, česar ne vidimo

19. nedelja med letom

Kako hitro se zgodi, da za nas obstaja samo tisto, kar vidijo telesne oči. Kako hitro je pomembno in omembe vredno samo tisto, kar vzbuja hrup in ognjemet, kar se bohoti in zagotavlja predstavo očem. Vse pa, kar je tiho, nevidno, počasno, ostaja necenjeno in pogosto razvrednoteno.

1) Danes nas Bog pelje na drugo pot. Iz Ura na Kaldejskem v Obljubljeno deželo. Pot, na kateri vera dobi temeljni pomen, ker ustvarja temelj tistega, v kar upamo in zagotovilo tistega, česar ne vidimo. To je vera v Besedo, četudi še ne vidimo rezultatov, vera v odnos, četudi ni takoj sadov, vera v obljubo, ki je izrečena v srce vsakega in bo izpolnjena, a ob Njegovem času in v Njegovi obliki.

Včeraj smo praznovali praznik Gospodovega spremenjenja na gori, trenutka, ko je Jezus telesnim očem treh učencev dal videti slavo, ki se bo razodela ob koncu. Dal jim je okusiti lepoto, iz katere in za katero smo ustvarjeni, dal jim je okusiti cilj, h kateremu smo namenjeni. Še več, razkril jim je resnico našega dostojanstva, ki ga po krstu živimo že tukaj in zdaj, razodel zagotovilo naše izvolitve in ljubljenosti, zagotovilo tega, kar se dogaja za kopreno telesnih oči. Pomemno je videti ta cilj in iz tega cilja gledati na pot, ki jo pravkar hodimo. Kajti skozi svetlobo te Domovine, je ta pot drugačna.

2) Gospod že v tem življenju v srce vsakega polaga hrepenenje po njegovi Obljubljeni deželi, po njegovem mestu, kjer postaja Bogu podoben v vsakdanjem darovanju iz ljubezni. Veselje Obljubljene dežele pa se zgodi tam, ko človek prestopi prag človeško mogočega, prag varnosti, prag tega, kar uspe videti in dojeti s svojim pogledom in zaupa v tisti Glas, ki ga kliče naprej, onkraj samega sebe, preko njegovih lastnih zmožnosti. Kajti Obljubljena dežela in z njo povezana sreča je tam, kjer življenje ne vodi več človek, oprt na lastne moči in zunanje gotovosti, ampak Bog sam, s svojo Besedo in v sodelovanju s človekom, ki je pripravljen prisluhniti in storiti korak. V goli veri.

Abraham je bil poklican na to pot. Vsak od nas je v srcu nenehno klican na to pot. Iz lastne varnosti in gotovosti v deželo, kjer kraljuje Bog. Iz lastnega Ura na Kaldejskem, kjer so stvari jasne in obvladljive, v Obljubljeno deželo, kjer edini zemljevid ostaja Beseda, neujemljiva in neobvladljiva, ker izhaja iz odnosa z Bogom. Ki je živ!

Ta pot pa ni toliko pot iz slabega v boljše - ta je namreč že v temelju položena v človekovo srce - ampak je to pot iz dobrega v boljše. Abraham je zapuščal svojo deželo, ki je bila dobra. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Pride čas, ko je potrebno zapustiti dobro, da bi se lahko zgodilo boljše. Četudi so prvi koraki v temi, včasih nerazumljivi in predvsem neobvladljivi.
Abraham je šel.

Sara je bila stara in nerodovitna. Vsaka celica njenega telesa ji je dokazovala, da je prepozno, da ni več čas za otroka. In vendar je verovala, da je zvest tisti, ki je dal obljubo, zato je dobila moč in kljub starosti spočela. Nekaj novega, Božjega in lepega lahko rodijo samo ljudje, ki verujejo, ne da bi imeli dokaze in zagotovila. Tisti, ki pripravijo prostor novemu, četudi so okoliščine nemogoče. Tisti, ki z vero dovolijo Bogu, da stori.

Ko pa se obljuba naposled izpolni, Gospod kliče še naprej, dalje, onkraj človeškega, v svobodo Božjih otrok, ki si ne prilaščajo. Tako je Abraham vnovič zaslišal Glas, ki ga je klical k darovanju obljube, k darovanju Izaka. Izak, ki je bil edino zagotovilo, da se Bog ni hecal, da misli resno, ko je Abrahamu obljubljal potomstvo ... in sedaj ga prosi nazaj. In Abraham vnovič vstane in naredi korak. V popolni temi. V veri, da Gospod ve, kaj dela. In izpusti. Razpre dlani in se odpove vsakršni posesivnosti, vsakršnemu lastninjenju tega, kar je dar.

To je pot, ki je ljuba Gospodu. Pot, kjer človek ne prisvaja, ampak ostaja dar in pušča, da je drugi dar. Dokler je namreč nekdo dar, se ga ne da pograbiti, ko pa postane last in pravica, je dovoljeno vse.  A takrat je tudi izgubljeno vse.

Abraham in Sara sta tako pred nas postavljena kot podoba tega, kar smo poklicani živeti v svojem srcu.
To nenehno zapuščanje obvladljivega in znanega ter potovanje v neznano. To nenehno zapuščanje obupa nerodovitnosti, ki neusmiljeno tolče po stenah srca in prehod v vero tega, kar se zdi nemogoče.
In nenazadnje to nenehno izpuščanje vsega, kar nam je dano, ker ni naša last, ampak je dar. Da drugi za nas ne bi postali pravica in mi ne bi postali učitelji, ki se samookličejo za pobiranje "iver iz očesa brata", ampak bi ostali majhni. Tisti, ki si upajo zapuščati svoje predstave in vstopati v "boljše" Boga. V tem "boljšem" smo namreč vsi majhni, vsi le tujci in popotniki, odvisni drug od drugega in odvisni od Gospoda, ki edini pozna resnico, edini pot, edini polnost življenja.

3) Na poti smo ... iz svoje dežele v deželo Boga. Iz svojih predstav, v načrt Boga, iz ujetosti lastne "modrosti", v modrost Najvišjega, ki pripravlja nekaj, kar je človeku samemu nedosegljivo. Na tej poti je tako nujno biti budni, z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami. Kakor tisti, ki čakajo, ki pričakujejo Njega, da spregovori, da pokaže. In ko pokaže, biti tisti, ki z vso močjo in zaupanjem vase tudi stopijo na pot v novo. V veri in ne še v gledanju. Kajti šele ko vera v srcu pripravi prostor, se lahko zgodi, se lahko rodi Izak, se lahko zgodi obljubljena dežela.

Na tej poti vere se nam pogosto zdi, da Bog "zamuja", da je prepočasen v odgovarjanju na našo situacijo, da je zaspal, odpotoval daleč stran ... kakor gospodar v priliki. In takrat se vse prepogosto zgodi, da začnemo kakor malopridni služabnik "pretepati svoje hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati". Zgodi se, da zaspimo v lastnem udobju četudi ne prinaša veselja, da ne verujemo, ker ne čutimo in pustimo, da v nas zakraljujejo glasovi, ki niso Glas obljube. Ko nam postane vseeno, ko se zdi vse zamanj in vse obsojeno na večno čakanje.

A prav takrat Bog od nas želi, da dozorimo v svoji veri, da dozorimo v zrel odnos, v katerem nekdo preprosto je, živ in buden, sposoben stati na svojih nogah, ki prevzema odgovornost in si zaupa, dela in opravlja svoje dolžnosti, četudi se za trenutek zamegli cilj in se vse zazdi absurdno. Kajti Gospod obljubo izpolni zagotovo. In da jo izpolni, ne potrebuje veliko časa. Je pa vmesni čas potreben nam, tujcem in popotnikom, da bi dozoreli. V ljudi, ki pričujejo, da njihov dom ni tukaj, v ljudi, ki se nočejo več vrniti v svoj "Ur na Kaldejskem", kjer si uresničevanje sanj kroji človek sam in zato le do človeško mogočega, ampak ostajamo tisti, ki hodijo, pripravljeni na Glas, ki vsakič pokaže naprej, v novo, v nekaj, kar se še ne vidi, v Božje.

In prav tisti, ki verujejo in jih Gospod ob katerikoli uri najde tam, kjer morajo biti, pripravljene na pot, lahko okusijo Obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med in kjer se Bog sam opaše, jih posadi za mizo in jim streže. Vsak namreč, ki je ob vsakem času tam, kjer mora biti, četudi v najbolj nesenzacionalnem izpolnjevanju dolžnosti, zagotovo prej ali slej izkusi dobrotno skrb Boga, ki ga prehiteva s svojo milostjo.

Naj bo za vse nas danes in sleherni dan vera tista sila, ki nas iz uspavajoče in "upijanjajoče" udobnosti prebuja in kliče na pot, k pripravljenosti, k dinamičnosti. Iz dobrega v boljše. In ko je v goli veri in goli temi potrebno storiti korak in zapustiti dobro, da bi se zgodil Izak - Božji "boljši", pojdimo z zaupanjem, da Bog tistim, ki so opasani in pripravljeni, sam streže in daje vsega, kar potrebujejo.