četrtek, 30. januar 2014


Skrito, da bi postalo očitno

2 Sam 7,18-19..24-29
Mr ,21-25

Ustvarjeni smo, da bi svetili. Da bi bili luč, Njegov odsev. Bog obljublja, da nam bo On sezidal hišo, kar pomeni, da On sam ve, kje in kako nas želi imeti.
Pomeni, da se lahko sprostimo.
Da je Obljuba dana, mišljena zares in da lahko sedaj za te velike sanje, ki jih ima Gospod z nami, za svoje življenje, skupaj z Davidom zmolimo k Njemu, ki nas varuje in vodi kot punčico svojega očesa:

Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal? A to se je zdelo še premalo tvojim očem, Gospod Bog; govoril si marveč o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, o Gospod Bog. Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njih Bog. Gospod Bog, uresniči torej za vselej besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, ter stori, kakor si obljubil. Naj se poveličuje Tvoje ime na veke, naj se govori: ‚Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‘ In hiša tvojega služabnika Davida naj bo utrjena pred teboj. Ti namreč, Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, si razodel svojemu služabniku: ‚Hišo ti bom sezidal.‘ Zato se je obrnil k tebi s to molitvijo. Zdaj tedaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in ti si napovedal svojemu služabniku te dobrine. Zdaj torej začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo ostala pred teboj na veke! Ti namreč, Gospod bog, si to obljubil. Bodi torej s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke!

Smo pripravljeni? Da Gospod začne s svojimi blagoslovi in uresniči delo, ki ga je v nas začel ...
Da bi res zasvetili kot luči.

A biti luč pomeni imeti globino.Pomeni si upati ogromno stvari narediti na skrivnem. Kjer ni priznanj.
Močno drevo ni tisto, ki je košato in veliko, ampak tisto, ki ima globoke korenine. Korenin pa se ne vidi, nihče jih ne opazi, nihče jih ne ceni. Kar torej ni vidno ostalim, kar se ne da pokazati, postja vir luči. Sadovi tihega, vsakdanjega, skritega dela in truda. Noben korak, še tako majhen in še tako na skrivnem, za katerega veš samo ti, ni zamanj.

Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan. 23 Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.

sreda, 29. januar 2014


Mi boš mar ti zidal hišo? 

2 Sam 7, 4-17
Mr 4, 1-20

Kolikokrat si želimo ujeti Boga? Mu postaviti meje, ograditi in mu določiti prostor Njegovega delovanja v nas, po nas in v našem življenju? Ker je tako bolj varno. Bog, ki ga obvladam. Koliko stiske in tesnobe, koliko nezaupanje je v takem odnosu. Koliko omejenosti. In vendar nam je tako najbolj domače. Določati Bogu meje znotraj katerih se mu je dovoljeno gibati in delovati. Če že mora.

On pa se nenehno sklanja k nam z ljubeznijo in nas vabi k zaupanju. Kot zaljubljenec nam kaže in dokazuje, kako vendar ne vidimo, da je On tisti, ki pozna pot in vodi. 
Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, enako imenu velikašev na zemlji. 

Z ljubeznijo nam pove, da smo mi navadni pastirčki, ki nas je vzel iz naših omejenih pašnikov ter nas postavil, da bi bili Njegove priče po vsej zemlji. Z nami je, nas usposablja in daje tisto Obljubljeno deželo, ki jo je že pred našim spočetjem namenil - prostor in kraj, kjer bomo lahko rodovtni. Ne trideseterno, ne šestdeseterno, ampak na polno - stoterno! 

Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej ...  

A pot pozna le On ... in mi, ko mu jo pustimo razodeti. Zato v evangeliju tako ponavlja: "Poslušajte!" in spet: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša." A si jih upamo imeti? A si upamo prisluhniti Besedi in pripraviti teren našega srca? Kajti Beseda je vedno popolna, narejena za stoteren sad ... Rodovitnost zavisi torej od našega terena!
  • Pot smo takrat, ko se pustimo speljati prvi reakciji naše psihe, ko zasliši Besedo. "Ah, to že poznam." In srce se zapre, da ne more več slišati. Ali pa: "To, kar slišim, je preveč lepo, da bi bilo res." To je klasičen ugovor na veselje, ki ga prinaša evangelij. A resnica je prav tam, kajti mi smo tisti, ki smo namesto življenja v čisti vodi Resnice, izbrali življenje v mlakuži.
    "To velja za druge, zame ne". In že priletijo ptice zla in pozobajo Življenje za moje srce.
  • Kamnita tla smo takrat, ko nas vodijo zgolj čustva. Čustva, ki so večkrat nestanovitna, spremenljiva in se gibljejo med "mi paše in mi ne paše". Od čustev se človek lahko tudi ZELO utrudi. Želja je velika, napor je velik, sadu pa kar ni in ni. Pomembno je torej, da naša čustva začne voditi in preoblikovati Duh.
  • Trnje - so klasični ugovori o času, tempu tega življenja, obveznostih in nujnih stvareh. Beseda (Bog) pa se ne bo nikoli prikazal kot nujen, vsiljiv, urgenten! Nasprotno. On bo vselej mirno, tiho, spoštljivo čakal, da prisluhneš. Ko boš sam želel. Vedno je tam. In za Besedo ni potrebno veliko časa. Dovolj je, da pade v zemljo, Duh pa ji bo preko dneva dajal rasti
  • Rodovitna zemlja smo takrat, ko upamo biti to, kar smo. Pristni, ponižni in odprti. Spravljeni z dejstvom, da mi nismo Bog, ampak smo potrebni vodstva. Takrat Odnos postane osrečujoča avantura vstopanja v dialog z Gospodom in v sodelovanje z njim.
    In tam se zgodijo stotke!

torek, 28. januar 2014


Biti z Njim v žlahti

2 Sam 6,12b-15.17-19
Ps 24
Mr 3,31-35

Bog je tako spoštljiv, da nikoli ne vdira. Vedno čaka, da se vrata odprejo z notranje - naše strani. Pusti, da je povabljen, a sam nikoli ne neha vabiti: "Dvignite vrata, svoje glave, dvignite se, starodavne duri, da vstopi kralj veličastva!"

Naše srce res večkrat spominja na velika, trda, škripajoča vrata, ki se le z muko odprejo Božjemu glasu. A zakaj, ko pa smo tako izgubljeni?

Je to takrat, ko pozabimo ali ne upamo več prisluhniti hrepenenju žejne zemlje? Kajti nori ritem dneva dela vse, da bi to hrepenenje utišali.

Ali je to zato, ker je naša podoba Boga kdaj resnično grozna? Kot da spuščamo vase nekoga, ki dela proti nam in naši sreči, nekoga, ki je daleč stran in sploh ne ve, kako nam je ... Ne vem koliko je to Bog naše krvne žlahte, naših prednikov.

In ko naposled prerastemo obe oviri, si moramo priznati, da si navkljub hrepenenju duše, kljub izčiščeni podobi, še vedno ne upamo z veseljem sprejeti Besedo. Bojimo se. Da bo Bog prevzel "komando". Da ne bomo več mi glavni, ampak On. Da nas Bog ne bo več "ubogal", ampak bo nas prosil, naj hodimo za njim, tam, kamor On hoče.

Je zato tako težko biti z Njim v žlahti? Biti njegova mama, sestra, brat? Biti tisti, ki sedi ob njegovih nogah in posluša, biti tisti "notri" in ne tisti, ki stojijo "zunaj".

Jezus danes močno poudari, kako pomembno se je roditi znova in v tem novem rojstvu izbrati, kateri žlahti pripradati. Tisti, ki je poznana, tradicionalna, "zunanja" in tam zato, ker vsi tako delajo, ali tistim, ki so se posebej, vsak zase odločili, da stopijo "notri", odprejo vrata, vstopijo v Odnos prepustijo vodilne niti Bogu.

Mi Boga vedno iščemo "zunaj", v resnici pa je tam, kjer ga nočemo, kjer se ga bojimo - znotraj nas, zato, da bi ga lahko poslušali in slišali. A nam vsak trenutek prepušča izbiro. David je skrinjo zaveze sprejel z radostnim vzklikanjem in donenjem tromb. Kaj pa mi?

Po krstu je Bog sicer na poseben način že v nas, in vendar spoštuje in umolkne, če vztrajamo, da bomo glasnejši. In stoji pred starodavnimi in zarjavelimi vrati srca in trka ... Da se sami odločimo ali ga želimo "notri" ali "zunaj". Da sami izberemo, koliko si upamo biti z Njim v žlahti.











ponedeljek, 27. januar 2014


Ljubiti sebe

Pon, 27.1.2014
Sam 5,1-7.10
Mr 3,22-30

Tebi je Gospod obljubil: "Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš knez čez Izraela."

Gospod je v srce vsakega od nas položil Obljubo. Vanj je položil globoke sanje, poslanstvo, velik zaklad, ki ga mora vsak od nas odkriti in nanj odgovoriti. Toliko bolj so pred to nalogo postavljeni mladi.

Zanimivo je, da je Bog mazilil Davida za kralja še kot dečka in še v času, ko je ljudstvu vladal kralj Savel.
Prav kakor je v nas že s krstom položil veliko poslanstvo - da bi v nas zorelo, da bi ga odkrivali, prepoznali in zaživeli.

Prva naloga mladosti je torej odkriti poslanstvo, ki ga daje Gospod. Kakšna je njegova obljuba meni? Na katero pot me vabi, da bi bil srečen? Je to poročeno življenje? Je to posvečeno? Kajti oboje je klic.

A ni dovolj, da obljubo prepozna človek v sebi, pomembno je, da se nekaj zgodi tudi v vsakdanji konkretnosti. Ni dovolj, da nekdo prepozna, kako bi se rad poročil, če potem fanta / punce kar ni ... Ni dovolj, da bi nekdo rad živel posvečeno življenje, če ni konkretnega odgovora v konkretni skupnosti, občestvu ...

Ni bilo torej dovolj, da je bil kralj David že maziljen za kralja, moralo ga je namreč prepoznati tudi ljudstvo.
Potem so mazilili Davida za kralja čez Izraela. Takrat je imel 30 let. Pri teh letih je tudi Jezus začel javno delovati. To je torej čas, ko pa vsak mlad človek res že želi živeti na polno, 100 % rodovitno.

"Kaj pa če fanta/punce ni?"
"Kaj pa, če so vse redovne skupnosti čudne? Bogoslovje zadrto?"

Jezus pokaže, da je za izpolnitev Obljube vedno potrebno začeti pri sebi. Pri ljubezni do sebe, pri sprejemanju samega sebe, pri tem, da se vzljubimo. Kajti edino tako se pokaže prava pot, edino tako, v sprejemanju svojega telesa in duše, je možna zvestoba. Kjerkoli že.

In če je kraljestvo sámo v sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. In če je hiša sama v sebi razdvojena, ta hiša ne more obstati.

Potrebno je torej najprej pozidati notranjo hišico in odnos do samega sebe. Narediti svoj del, Gospod bo pa svojega. Dal bo fanta/ punco, pokazal bo pot skozi nemogoče strukture Cerkve.

"Nikdar nas ne pustiš samih na naši poti, temveč si nam zmeraj blizu. Nekdaj si vodil izraelsko ljudstvo skozi puščavo, kjer ni bilo poti, zdaj pa spremljaš Cerkev, novo Božje ljudstvo, z močjo svojega Duha. Tvoj Sin nam skozi sedanji čas utira pot v veselje večnega živjenja," molimo pri maši v evharistični molitvi za Cerkev.

Kakor je nekoč vodil izraelce, tako bo torej danes nas po svojem Svetem Duhu. Vendar le v sodelovanju z nami. Zato pa tako zelo potrebuje utrjeno in močno stavbo srca. Potrebuje kraljestvo, ki ni razdeljeno, temveč je močno, skladno s seboj in s seboj tudi v ljubečem odnosu.Takrat smo močni in nas obup ne more opleniti.

Ko pa se pustimo zvezati dvomu, krivdi, besedam laži, kot so: "Iz tebe ne bo nikoli nič, prepozen si, vsi najdejo, samo zate ni mesta, tebi ni namenjena sreča," ter druge variacije na temo, postane skušnjava močnejša. Nas oropa upanja in zaupanja. Morda pa je ravno to tista najhujša kletev, o kateri govori Jezus.  Ko nehamo zaupati in verovati.

Prosimo zato milosti, da bomo v notranjosti eno, nerazdeljeno kraljestvo in tempelj Svetega Duha.
Prosimo vere v Svetega Duha, ki je pripravil pot in ve, kam nas pelje.
In prosimo, da bi znali prepoznavati znamenja časa in nanje odgovorili. Kot posameznik, kot par, kot družina, kot redovna skupnost, kot duhovniško bratstvo, kot Cerkev nasploh ...

Da bodo mladi lažje odkrili in zaživeli Obljubo!



 

Gledati Gospodovo milino


Danes v prvem berilu beremo o Zabulonovi in Neftalijevi deželi, o poganski Galileji. Lahko bi rekli, da prvo berilo govori o nas. O tistih trenutkih našega življenja, ko se vse stemni. Ko se zaprejo vrata in včasih tudi okna. Takrat, ko smo resnično ljudstvo, ki živi v deželi smrtne sence in hodi v temi. Ko nič več ne razumemo. Govori o tistih delih nas samih, ki ostajajo poganski, torej brez Boga.

In točno takrat se zasliši prerokov glas, ki napoveduje sij svetlobe. V deželo teme se naseli veselje, radost, nastopi žetev. Napoveduje tisto obiskanje Boga, ki naredi rodovitno vse, celo puščavo.
Ampak kaj takrat, ko pridemo do konfliktov?
Pavel se namreč dotika problema skupnosti, v kateri se kregajo, tekmujejo, obžirajo. Dotika se družin, v katerih so stalni prepiri, nasilje, stiska in nerazumevanje. Dotika se parov, v katerih so razdalje in otujenost. Dotika se nas samih, naše notranjosti, ki je polna priganjačev, notranjega nemira in napetosti, palic na našem hrbtu, jarmov naših bremen. Ramen, ki nosijo težo in skrbi, ki nas presegajo. Res, Pavel zadane v center. Govori o nas. Govori direktno nam.

Saj tudi mi pogosto govorimo različne jezike, se prepiramo o tem, kdo je pomembnejši, kdo ima več zaslug in sposobnosti, kdo je bolj ugleden ... Pavel pa nam spregovori o jeziku, ki ga razumejo vsi. O Kristusu, ki se dotakne src.

Kajti On je tisti edini nerazdeljeni, edini, ki upa prisluhniti glasu Očeta in mu slediti. Zato je v sebi brez konflikta. Ne tekmuje in se ne boji za svojo lastno vrednost, ampak ima lahko vse za svoje brate in sestre. Kakšen mir in kakšna milina! In kako nasprotno od nas, ki nenehno tekmujemo.
Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov ... jaz salezijanski, jaz frančiškov, jaz skavtski in jaz ... od nikogar. To smo Slovenci, majhni in razdrobljeni. Dokler v središče ne pride Kristus, ob katerem ima vsak od nas prvo, edino in nenadomestljivo mesto.

Ko naša  poganska Galileja naposled sprejme Njegovo obiskanje , se v nas naseli varnost. Od nikogar nismo več ogroženi, z nikomer primerjani, z nikomer v tekmi, ampak preprosto edini in ljubljeni!
In to smo poklicani oznanjati.
Da smo krščeni v eno Ljubezen, potopljeni v eno Osebo, ki je za nas že vse naredila. To pomeni sprejeti Boga. Pustiti, da ozdravi vsakovrstne bolezni in slabostizlomi vsakršno palico nasilja in priganjačev in stiskanim oznani evangelij miline in svobode. To je tema, ki zagleda veliko luč.

Jezus pravi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." Nič več ni potrebno tekmovati, nič več priganjati in se dokazovati ... kajti nebeško kraljestvo je med nami.
Tudi nas kliče k velikemu spreobrnenju. Morda celo večjemu, kot je nekoč Savla.

Zanimivo pa je, da Jezus prva učenca pokliče k spreobrnjenju medtem, ko sta uspešna, ko lovita ribe. »Hodi za menoj.« Pokaže nam, kako potrebno je, da tudi mi naše bolj ali manj uspešne projekte uglasimo nanj.

Druga dva učenca sedita v čolnu in popravljata mreže. Jezus pokliče takrat, ko nam ne gre v redu. Ko se naši odnosi »strgajo«. In zopet pravi: «Hodi za menoj«. Kakor bi hotel reči: "Pusti me v svoj način popravljanja, dovoli, da uredim." Kajti šele tam, v hoji za Njim, se spremeni pogled in drugi lahko ponovno postane moj brat.

nedelja, 26. januar 2014

Obrniti smer

Apd 22,3-16
Mr 16, 15-18

Ob današnjem prazniku spreobrnenja apostola Pavla se lahko samo vprašamo, kje in na kakše načine mi preganjamo Kristusa. Kje tudi meni reče: "Anja, Anja, zakaj me preganjaš?"

Res. V prvi vrsti ga opreganjam v samem sebi. Takrat, ko se Bog oglasi s svojo iniciativo, takrat, ko v meni deluje Sv.Duh 100/ h in upa, da nekaj storim, a ga začnem preganjati. Ker je izven sistema. Ker vedno znova ponuja nekaj novega. Nekaj, kar me spravlja ven iz moje ustaljene predstave.

Drugič ga preganjam v svojem bližnjem. Ko me pokliče ravno takrat, ko mi najmanj ustreza. Ko me jezi in se tega ne odločim povedati z besedo, ampak začnem jezo preigravati v dejanjih. Ko ne odpustim krivice, ko ne slišim besedo oprosti. Ko se prepustim primerjanju, ki porodi zavist, zavist zagrenjenost, zagrenjenost pa tekmovalnost in poniževanje drugega. Preganjam ga vsakič, ko ne delam nič v smeri miru in odpuščanja, ampak hočem kakor Savel svoje nasprotnike tako ali drugače zvezati in zvezane kaznovati.

In nenazadnje ga preganjam vsakič, ko v srcu vem, da bi moralo biti več prostora za tišino srca, za molk, ki rodi Svetlobo, za čas, ko se preprosto ustavim in ponovno poiščem v njegovem pogledu.

V preganjanju pa prekosimo vse Savle takrat, ko Njegovi besedi ne verujemo.
Vanj smo krščeni in potopljeni, a kakor pravi Jezus učencem, je prav vera tista, ki spremeni vse. Krščenih je  veliko, tistih, ki so milost krsta aktivirali pa zelo malo. A ta gumbek "on" je ključen in ta gumbek "on" je naša vera.
Kajti vera v Njegovo resnico, mi daje moč, da:
  • Izganjam hude duhove = da ločim Božji glas od skušnjave, izberem dobro in zavrnem vse "ej, brezveze je, nič nisem vreden, nobenega ne briga zame, Bog me je pozabil, drugi so boljši, uspešnejši, jaz vedno prezrt ..." To so CD-ji s taktično klasično glasbo zla. In koliko časa jih poslušamo!
  • Govorim nove jezike = jezik ljubezni, ki ga razumejo vsi. jezik spoštovanja, miline, dobrohotnosti. Jezik, ki pozna dobre besede, ki blagoslavlja. Jezik, ki spregovori in ljubi v jeziku drugega. Jezik, ki ob zlu in sovraštvu zmore pokazati na drugo plat, zmore povedati, kaj prizadane, kaj boli in česa ne želi več.
  • Dvigam kače s tal = zmorem vstopiti v svoje strahove in jih premagati. Kača je simbol strahu, nevarnosti, simbol nečesa, kar nas zaradi strahu popolnoma ohromi in zabetonira, da ne moremo več naprej. Jezus pa tistemu, ki veruje v Njegovo besedo pravi Vstopi v svoj strah. In pusti, da ga jaz preoblikujem. Jezus daje moč, da se soočimo s stvarmi, od katerih smo vedno bežali. Kajti On noče "prebežnikov" 
  • Če kaj strupenega izpijem, mi ne bo škodovalo = kritika, zlo, napad drugega nima več moči nad mano. Ima je le toliko, kolikor jaz dopustim. toliko, kolikor ne verujem Besedi, ki je strupu nasprotna.
  • Na bolnike polagam roke in ti ozdravijo = naj naši odnosi postanejo le za kanček bolj sočutni in usmiljeni, spoštljivi in hrepeneči ... naenkrat mrtve kosti oživijo, rane prenehajo krvaveti, srca oživijo.
Spreobrnjenje je torej potrebno. Od vseh ustaljenih CD-jev grenkobe in ujetosti v melodijo evangelija.

Pojdite po vsem svetu ga oznanjujte! To veselo novico, da smo v ekipi zmagovalcev!  
 



petek, 24. januar 2014

Apostol z dodanim imenom

1 Sam 24,3-21
Mr 3,13-19

Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. 
Gospod nas je poklical, da bi bili Njegovi apostoli. Čisto vsi. Mladi, stari, vsi stanovi. Edini pogoj je privolitev, da vstopiš v Njegov proces. Poklical te je. Ker te je želel. Da bi bil del izvoljenega roda, kraljevskega duhovništva, svetega naroda, ljudstva za Božjo last (prim. 1Pt 2,9).
V evangeliju piše, da so tisti, ki jih je izvolil in poklical, prišli. Kaj pa ti?
Pomemben je tvoj odgovor. Pomembno je ali stopiš na pot ali ne. Ali obuješ "gojzarje" ali ne ...

Kajti ... da bi lahko bili njegovi pričevalci, nas najprej pelje na goro. Včasih nižjo, včasih pa kar v visokogorje. Vse z namenom, da bi bili z Njim in ga poslušali.
Šele nato nas pošilja v svet oznanjevat. Da bi bile naše besede odsev Besede in ne zgolj naše.

In še nekaj je pomembno v svetu: oblast nad hudimi duhovi. Zakaj? Da bi v moči Svetega Duha vedno razločevali duhove, ločili semena od pleve, prepoznali Njegove vzgibe od vzgibov hudiča, ki se tako rad oblači v "angela luči". In izbirali blagoslov. Ne prekletstvo, ampak blagoslov. Kajti oboje je položeno pred nas.

Opremil nas je, da bi vstopili v ta svet kot pričevalci. Kajti med tistimi naštetimi imeni je tudi tvoje!
Nekaterim je Jezus dodal svoj "nickname".
Simonu je dodal ime Peter. Z razlogom.
Jakobu in Jakobovemu bratu Janezu je dodal ime Boanerges - sinova groma. Najbrž z razlogom.
Juda si je dodal ime sam - izdajalec. Z razlogom.

Kaj pa ti? Katero ime ti dodaja Gospod? Ne ti sam, ampak Gospod. Z razlogom.

Smo tudi v tednu molitve za edinost kristjanov. Za začetek bi bilo dovolj že edinost katoličanov.
Zakaj je to tako težko živeti? Zakaj je toliko Judov v naših skupnostih? Toliko Savlov, ki preganjajo Davide, čeprav sta oba izvoljena? Toliko ljubosumja in zavisti, konfliktov in grenkobe?

A vsak od nas je pred temi ljudmi postavljen pred enako vprašanje, kot David. Umoriti, sejati zlo naprej, Ponižati in osramotiti drugega, ki je morda res bil krivičen do nas? Ali?
David je ponovno izbral Boga in v svoja usta spustil njegovo Besedo. Za ostalo je poskrbel Bog.

Je pa težko živeti z "nasprotniki" v isti skupnosti, v istem občestvu. Ko vsak rine v svojo stran. In tu je potrebna molitev.
Včasih pa pozabimo, da smo za druge tudi mi lahko Juda s priimkom izdajalec.

V končni fazi postajamo vsi izdajalci, ko ne prisluhnemo Besedi, ko ne vzdržimo najprej vzpona na goro samote srca in poslušanja, ampak hitimo brezglavo v svet, misleč, da delamo dobro. In govorimo, govorimo ...svoje besede. Delamo dobro ...ki nima efekta.
A Bog vztraja.
Da postanemo njegovi apostoli, da se usedemo k njegovim nogam in prisluhnemo, da upamo nato v svet z drugačno držo in besedo ter da na poti nenehno razločujemo Glas od glasov.





četrtek, 23. januar 2014

1 Sam 18,6-9;19,1-7
Mr 3, 7-12


Moč jezika ...

... je velika!

To vidimo že v prvem berilu, ko se do Savla razleze petje in vriskanje: "Savel jih je pobil tisoč,
David pa deset tisoč." Govorice, da je David boljši, močnejši, pogumnejši, bolj zaslužen, v Savlu rodijo zavist.
Govorice rojevajo primerjanje, primerjanje zavist, zavist zle naklepe. In tračnice so speljane.
Nimam več bratov in sester, nimam več prijateljev, temveč tekmece, ki jih je potrebno prehiteti, premagati. In če ne gre drugače - tudi odstraniti.
Kakor da ponovno gledamo Heroda in njegov strah pred izgubo mesta.

Takrat je angel opozoril Jožefa naj se skupaj z materjo in otrokom umakne in skrije, dokler ne bo varno.
Davidu pa Bog pošlje dobrega prijatelja Jonatana, sina kralja Savla. Jonatan bi lahko šel po stopinjah svojega očeta in prav tako postal zavisten do Davida, saj je ogrozil prestolonasledstvo. A je raje ostal zvest sebi in njunemu prijateljstvu.
In tako kakor angel Jožefu, tudi Jonatan Davidu pravi: "Moj oče Savel ti streže po življenju. Zato, prosim, se varuj jutri!  Umakni se na skrivno mesto in se skrij! Jaz pa pojdem in bom stal zraven svojega očeta na polju, kjer boš ti, in bom govoril o tebi s svojim očetom. Kar bom zvedel, ti bom naznanil."

Blagoslov resničnega prijateljstva!

Jonatan je govoril dobro o Davidu,  se pred njegovim sovražnikom zavzel zanj in poudaril njegovo dobro plat. Ni bil konflikten, nasprotno, prinesel je mir. Kako zelo naši odnosi kličejo po takih prinašalcih miru. Po tem, da bi se znali blagoslavljati (lat.benedicere = dobro govoriti).

Potem pa nas Jezus pelje, kot običajno, še korak naprej in pokaže, kako ni niti vseeno, kdaj in kako govorimo. Četudi dobro. Kajti hudi duhovi so bili tudi verni, ga prepoznavali in priznavali: "Ti si božji Sin." Hoteli so ga razglašati. A ni to dobro? Saj potrebujemo oznanjevalcev ... Saj potrebujemo ljudi, ki govorijo o Bogu, ga kažejo in razglašajo ali ne?

In vendar Jezus pokaže, da ni vseeno kdaj, kako in če spregovoriti o Bogu in njegovih delih. Kakor bi nam želel reči, da je pomembno najprej prisluhniti, se uglasiti na Besedo, na glas Boga, šele nato govoriti in delati to, kar nas prosi On. In ne, kar sami mislimo, da bi bilo dobro.

Nekoč sem slišala, kako je vsak človek poklican delati in govoriti dobro. Kristjan pa je poklican delati in govoriti tisto, kar ga prosi Bog. Za to pa je pomembno prej prisluhniti. Da naše besede ne bi bile več prazne in zgolj govorice, ampak polne Resnice.



sreda, 22. januar 2014

Sreda
1 Sam 17,32-33.37.40-51
Mr 3,1-6

Pred Goljatom ...

Razlika med Goljatom in Davidom? Ogromna! Pa ne v velikosti njune postave, kar je bila sicer očitna neenakost, temveč v velikosti njunega zaupanja.
Goljat - močan, visok, nadut, aroganten, poln oklepov, mečev, ščitov in kopij ...
David - droben, zvedav, pogumen, odločen, prebrisan ...

Oba sta verjela vase in v svoje sposobnosti. Pri zanašanju na svoje lastne moči pa vsak ve, da so te omejene in kljub vsemu šibke, zato ne preostane drugega kot pomoč.
Razlika med njima pa je v tem, da je vsak od njiju to pomoč iskal drugje.

David je vse svoje sposobnosti, talente in omejitve naslonil na Boga. 100% je zaupal vanj, ki se za Izraelce bojuje. Vedel je, da v boj odhaja v imenu Boga. Prišlo je do ključne sinergije - Davidovih darov in Božjega posega, ki jih je David poznal že iz časa, ko je pasel drobnico in se pogosto zapletel v kremplje leva in medveda. Poznal je Boga in bil z njim v odnosu. Računal je nanj.

Na drugi strani pa stoji Goljat, navzven sicer močan, v sebi pa zgolj droben preplašen fantek, ki mu ne preostane drugega kot oklep in orožje. Ter arogantnost. To je edini dodatek, ki ga ima. Od vseh je ogrožen, od vseh napaden ...
Nasprotno pa je Davidu lahko vsak brat, ker se prepoznava kot sin.

Kaj pa mi? Komu smo kdaj podobni? Na koga se naslonimo, ko je pred nami naš Goljat? Naš življenjski izziv? Na Boga ali na to, da smo vredni toliko, kolikor so drugi poleg nas ponižani in ničvredni? In jih zato ponižujemo ...pa četudi z jezikom, ki je močno orožje.

Bog nas namreč vabi, da bi si upali sodelovati z Njim. Da bi upali zaupati v svoje sposobnosti in darove, a se v vsem nasloniti Nanj, ki edini daje moč. Šele v tej sinergiji je možna resnična zmaga. In Gospod ne rečuje z mečem in sulico.

A kljub temu vsakič, ko v svojem življenju želimo nekaj spremeniti, izboljšati in narediti korak naprej, se oglasijo Savli, ki pravijo:"Ne moreš iti proti temu Filistejcu, da bi se bojeval z njim. Kajti mladenič si še, on pa je vojak od svoje mladosti."
Ali pa se oglasijo farizeji v nas in napadajo vsako spremembo, vsak naš trud. Ter grejo in se posvetujejo s herodovci, ki so bili sicer njihovi nasprotniki, kako bi umorili vsako novost. Ob skupnem sovražniku se povežejo celo nasprotniki. Tako težko je včasih resnično spreobrnenje.

A Gospod vztraja:"Upaj si! Stopi v sredo! Iztegni roko!" On hoče ozdraviti vse hrome dele, vse preplašene in zamrznjene dele, ki nas ovirajo, da bi živeli polno.
In hoče, da gremo na pot. Danes je sreda! Jezusovo navodilo:"Stopi v sredo!", ki jo je slišal mož s suho roko, lahko razumemo tudi kot njegovo povabilo nam, da bi si upali zakorakati v to sredo! V jutrišnji četrtek ... in petek! V čisto vsak dan!
Z zaupanjem v prejete darove in njegovo Milost. Tako ni več potrebno, da bi nam upadlo srce pred še tako velikim Goljatom, kajti boj je tudi Gospodov ...


Prosimo, da bi skušnjavo ("Goljata") znali poimenovati in opredeliti. Nato pa zadeti v center in premagati.
1 Sam 16,1-13
Mr 2, 23-28

Torek, 21.1.2014

Z Jezusom smukati klasje = delati prepovedane stvari!

Pa spet Bog preseneča. Že v prvem berilu. Ko Samuela spodbuja, naj neha riniti po svoje, ampak stori tisto, kar ga prosi On. Naj gre na pot, korak za korakom, po novega kralja.
In Samuel: "Kako naj grem? Ako Savel to sliši, me bo umoril."
Kako nam je podoben. Kolikokrat rečemo enako pred nečim, kar vemo, da moramo storiti? "Kako? Če to nardim, me bo ubil!" Kdorkoli že. Saj ni pomembno. Ker je to le naš izgovor in naš srah. Pred tem, da bi zaupali Besedi in naredili. 
Kajti človeške predstave in pogled so zavajajoče.
Samuel bi - sodeč po sebi - mazili kar prvega sina Isaja. A Bog mu to odreče in pove pomembno resnico: "Saj ne gre za to, kar človek vidi. Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce." In zato ve, kam in zakaj nas hoče peljati.

In evo, Bog izvoli Davida. Tistega, ki ga oče niti ni predstavil kot svojega sina. Bil je skrit za drobnico in pasel. Ne da bi iskal pozornosti, je opravljal svoja vsakdanja tiha dela. In Gospod ga je videl in povzdignil.
Enako dela z nami. 
Ko se ti zdi brezveze vse, kar počneš, ko si prepričan, da nihče ne opazi, vedi, da te Gospod vidi na tvojem pašniku. In te mazili. Ti daje priznanje, te išče in ti govori - cenim te in te spoštujem. Zame si dragocen. Od krsta, ko sem te mazilil, so moje oči na tebi. In kakor je od tega dne in nadalje duh Gospodov prešinjal Davida, tako od krsta daje Duh prešinja tebe. In te mazili za kralja, preroka in duhovnika.

Bog je vse stvari ustvaril, da bi služile človeku, da bi ga razveseljevale in napolnjevale z veseljem. Ustvaril je žitna polja, ustavril je soboto ... za človeka in ne obratno. 
Jezus nam prihaja naproti v naših človeških potrebah. pokaže se realnega, prizemljenega, stvarnega, preprosto človeškega! Brani in ščiti svoje učence, ko smukajo klasje, kar je bilo v soboto prepovedano. 

Jezus nas opominja, naj ne (p)ostajamo sužnji črke, ki ubija, ampak naj bomo služabniki Duha, ki oživlja. Naj si dovolimo biti pristni in človeški. Nenarejeni. Naj si upamo tudi "umazati" na svoji poti s tem, da si dovolimo nekaj novega - tudi, če ob tem padamo...
Papež Frančišek je prav danes mladim ponovil: "Raje imam Cerkev, ki se je na tisoče krat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti".

To je to. Si upati prekoračiti svoje notranje farizeje, ki nas postavljajo v kalupe in nas delajo zamrznjene kristjane. Obtičane sredi poti. On pa nas vabi naprej, dalje, v nova, prepovedana območja življenja, vsakega na njegovo "prepovedano polje". Da bi si upali hoditi naprej, gledati širše.

Kajti včasih Beseda spodbuja k temu, kar je za človeška merila nedovoljeno, nerazumljeno, predvsem pa nepričakovano. 
Si upamo še nadaljevati v to smer? Kajti farizeji vedno gledajo in ocenjujejo ...enkrat od zunaj, drugič pa kar znotraj tebe.






ponedeljek, 20. januar 2014

Ponedeljek

1 Sam 15,16-23
Mr 2,18-22 

Novosti, ki strašijo 

 

Jezus je vedno poln novosti. Preseneča. Ko imamo svoje plane, gre On definitivno širše. Zavije še na desno in levo pa naj bo naša cesta še tako "preračunana" in ravna. In prav je tako. Ker prinaša novo vino in novo obleko. Nov stil. Ki se ga ustrašimo in hitro poskušamo skriti in prilagoditi na vse obstoječe sisteme.

Pa ne gre. On potrebuje nove mehove našega srca in nove obleke našega razuma.Da bi lahko sprejeli to, kar želi on spremeniti. Na boljše. On gre vedno naprej ...
 Želi si, da bi preobrazili svoje mišljenje in ga ne prilagajali na ta svet. Si upamo? 

 

Si upamo na življenje ne več gledati  kot na čas, poln truda in naporov, poln trpljenja (tako definicijo pogosto prejmemo od starejših generacij), ampak na čas izziva? Čas, ko smo poklicani v središče svojega življenja postaviti Ženina in dopustiti, da je naše življenje lahko tudi svatba? Svatba, na kateri ima glavno besedo Ženin.

In On ve, kaj je resnično dobro. Včasih Besede res ne slišimo in se zdi, da Ženina ni. Da so časi "posta". Včasih pa besedo dobro slišimo, a jo težko upoštevamo. Ker gre mimo naših predstav.

 

Tako, kakor je šla beseda Boga mimo predstav kralja Savla. A je bil po preroku opomnjen, da je Bogu dragocenejša poslušnost kakor posebni obredi in darovi.

Kajti Bog nam tako zelo želi dobro, da nam ne privošči odvečnih ovinkov na poti postajanje tega, kar resnično smo. Zato nas prosi, da bi ga poslušali in ne hodili po svoje. 

Tu pa je resnično potrebna preobrazba našega uma in srca, ki mislita, da vidita čisto, a pogostokrat ne ločita krpe od novega oblačila. 

 

 

nedelja, 19. januar 2014

Sobota

1 Sam 9,1-4.17-19;10,1a
Mt 2,13-17


Izgubljeno iskanje ...

Kolikokrat se mlad človek počuti prav kakor mladi Savel, ki še ni točno vedel, kaj naj v življenju počne. Kaj je res njegovo poslanstvo. In je samo sledil dinamiki svoje družine ter ubogal. 
Ko so se izgubile oslice Savlovega očeta Kisa, je rekel Kis svojemu sinu Savlu: »Vzemi s seboj enega izmed hlapcev ter vstani in pojdi iskat oslice!«
In Savel je šel. Kakor mnogo mladih, ki poskuša izpolnit pričakovanja svojih staršev. Glede šole, glede poklica, glede izbire dekleta/fanta, glede kraja svojega bivanja ter glede "prizidkov".

Sveto pismo pravi, kako je prehodil ogromno pokrajin, od Efraimskega pogorja, Salisa, pokrajine Šalim pa do Benjaminove pokrajine. Pas nič ...oslic ni bilo nikjer.

Podobno, ko iščemo in iščemo, upoštevajoč vsa tiha pričakovanja staršev in sorodnikov za naše življenje. Včasih pa je to iskanje mladih tudi brez vseh teh napotkov iskreno in utrujajoče. Ker odgovora ni. Ker ni črede v nobeni od iskanih dolin. In tedaj Savel začne iskati preroka. Začne iskati Božji glas.

Ne vemo, kako zelo je temu mlademu Savlu bil podoben cestninar Matej. Vsaj glede iskanja. Kako zelo se je v sebi počutil izgubljenega in poraženega, brez prave smeri, da je njegov notranji teren postal končno dovzeten za Glas, ki edini lahko pokaže smer in "pravo dolino".

»Hôdi za menoj!« In vstal je ter šel za njim. Zanimivo. Brez ugovarjanja. Srečanje, ki spremeni življenje. <in pokaže smer. Kakor Samuel Savlu, tako Jezus Mateju. In nam. Ko smo pripravljeni slišati. Ko smo se dovoljkrat izgubili in iskali v prazno. Ko smo naredili nešteto km po svoji zamisli, a ostali prazni. Takrat je naš teren končno pripravljen, da sprejme Besedo. In sledi...
Kam?

Na gostijo. Jezus stalno je' s svojimi učenci. Nenehno so ob mizi, ki je kraj srečevanj, pogovorov, ozdravljenj, ki pa jih lahko doživijo le tisti, ki so se že spoznali kot "izgubljeni, cestninarji, grešniki ..."
Kot tisti, ki vendarle potrebujejo smerokaz.

Vprašanje je, kateri del bo zmagal v meni? Cestninar, ki prisede, ker ima željo slišati ali farizej, ki je popoln in ima preveč dela z ocenjevanjem drugih ...

četrtek, 16. januar 2014

1 Sam 4,1-11
Mr 1,40-45

Verniki - ovira "ateistom" na poti k Bogu?

Danes v prvem berilu beremo, kako so Hebrejci 2x poraženi s strani Filistejcev. Čeprav so zaupali Bogu in po prvem porazu v svoj tabor prinesli velo skrinjo zaveze. Da bi Bog nekoliko "bolj deloval". Pa tudi potem doživijo poraz. Zakaj? Ali se ne tudi mi sprašujemo, zakaj se zdi, da se Bog včasih ne bojuje z nami, temveč se umakne, utihne?  In zmagujejo drugi, "ta glasni".
Enako so se spraševali Hebrejci. In zdi se, kakor da bi Bog želel pokazati na pomembno držo, ki so jo Filistejci ohranili, Hebrejci pa zavrgli - na pomen stanovitnosti v svoji veri.

Filistejci so se potem, ko so Hebrejci skrinjo zaveze prenesli v svoj tabor, resnično ustrašili. Bali so se hebrejskega Boga, ki je udaril Egipt z vsakršnimi nadlogami. Torej niso imeli težav s sprejetjem vsemogočnosti Boga, s dejstvom, da Bog obstaja! In če Filistejce, ki so častili druge bogove, primerjamo z današnjimi "ateisti", se zdrznem. Ker sem velikokrat slišala, kako tudi oni nimajo težav z Bogom, ampak z nami, kristjani. Torej s Cerkvijo. Zato ostajajo daleč ... in večkrat zaprejo vrata tudi Bogu.

Filistejci so torej sprejemali Boga, vendar se jim je upirala drža Hebrejcev. Med sabo namreč govorijo:"Gorje nam! Kajti kaj takega se poprej ni nikdar zgodilo. Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke tega mogočnega Boga? To je Bog, ki je udaril Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi.Okrepite se in bodite možje, Filistejci, da ne boste služili Hebrejcem, kakor so ti služili vam! Bodite torej možje in bojujte se!«
Upira se jim torej to, da so Hebrejci večkrat v zgodovini zatajili svojega lastnega Boga, sebe same, svoje vrednote in prepričanje, ter sprejeli njihove navade in kupaj z njimi služili bogovom.
Bili so brez hrbtenice, brez prepičanja, brez stanovitnosti. Ne vroči ne mrzli, ampak mlačni - torej tsti, ki jih je potrebno izpljuniti.

Ali jim nismo zelo podobni tudi današnji kristjani, današnja Cerkev? In res se vprašam, koliko pomagamo Bogu, da bi se lahko po nas razodel, koliko pa postajamo ovira. In izgubljamo ...bitko za bitko ...

Danes lahko zato skupaj z gobavcem iz evangelija tudi mi zakličemo Gospodu:" Če hočeš, nas moreš očistiti ...Gobavosti nestanovitnosti, zatajitve Tebe, nas samih ..."

Kajti kakor je bila gobavost bolezen, ki je predstavljala bolezen celotnega človeka - v fizičnem (razpadajoče telo), socialnem (bili so umaknjeni iz civilizacije) in duhovnem smislu (prepoved udeležbe pri bogoslužju), je izguba vere, mlačnost in mešanje z miselnostjo tega sveta gobavost, ki razjeda najprej nas same. Druge pa odbija.
A Jezus steguje svojo roko, se dotika telesa Cerkve in čisto vsakemu kristjanu posebej pravi: "Hočem, bodi očiščen."
Ozdravljenemu nato prepove, da bi ga začel razglašati. Kakor bi tudi nam želel reči: "Svoje spreobrnenje najprej živite, nato me razglašajte, sicer me ne bodo spoznali."

A Bog kljub naši neubogljivosti ostaja iznajdljiv. In najde poti do src ljudi četudi ga s samosvojim ravnanjem večkrat odrinemo na rob naših mest.



sreda, 15. januar 2014

1 Sam 3,1-10.19-20
Mr 1,29-39

Kako je Jezus živel svoj vsakdan?

Ob Samuelu lahko odkrijemo, kako težko je včasih slišati glas Boga, še težje pa ga je prepoznati in ločiti od glasov ljudi, sveta, tihih pričakovanj drugih ali celo lastnih.
Včasih pa se celo zgodi, da ta Glas, ki se nam razodene in spregovori, slišimo pa si kar sami rečemo: "Vrni se in spi!" In to večkrat na dan. Na teden. Na mesec. Morda celo leta. A Bog je vztrajen. Če mi odnehamo, on verjame v svojo Besedo in čaka, da bi bila vzeta zares.

Prav tako, kakor je pogovor z Očetom = Besedo, jemal zares Jezus. Dan je začel s tiho molitvijo, s tišino svojega srca. Da bi slišal to, kar je resnično pomembno živeti in storiti. In potem je šel med ljudi. Ozdravljal, učil, jim služil. A ne tako, da bi izpolnjeval njihove želje, saj se ni ustavil tam, kjer so ga želeli videti, kjer bi v končni fazi požel vso slavo in priznanje, ki ga sami včasih prav bolestno iščemo. Vedel je, kam mora iti in svoje poti ni prepustil volji drugih.

S tem pa nam je pokazal na 3 zelo pomembne usmeritve:

1) Jezus je šel na samoten kraj in tam molil. Vsak dan v tišini srca prisluhniti Božji besedi, Glasu Boga, ki edini ve, kako je ta dan najmodreje preživeti
2) Jezus je ozdravljal in bil z ljudmi sočuten. Tako naj tudi vsak, ki od nas odide, odide drugačen, obogaten, s koščkom nebes v srcu
3) Čeprav so učenci oznanili Jezusu:  »Vsi te iščejo«, je sam dejal: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« Naša dejanja naj torej ne vodi tiho iskanje priznanja in potrditve ljudi, temveč modrost in spoznanje naših resničnih dolžnosti in poslanstva vsakega dneva

torek, 14. januar 2014



"Umolkni in pojdi ..."

Torek, 14.1.2014
1 Sam1,9-20
Mr1, 21-28

"Ne bo ti uspelo. Poglej, kakšen si. Totalno si zaril. Ti tega nisi sposoben narediti, drugi so veliko boljši in bolj usposobljeni ..." Taki in podobni stavki, ki se v nas prikradejo kot nečisti duh, nas večkrat zaustavljajo na poti življenja, nam vzamejo pogum in napolnijo z občutkom, da smo nevredni.

In k čemu nas vabi Jezus danes?

Da bi tudi mi upali razločevati duhove, prepoznavati, kaj je resnično Božji glas, kaj pa le skušnjava, ki ji z Njegovo močjo in oblastjo lahko ukažemo:"Umolkni in pojdi!"
Vsaki laži o lastni identiteti. Vsaki besedi, ki mori, ubija, deli (kar beseda hudič - diabolo - tudi pomeni).

In zanimivo, nečisti duh se oglasi takrat, ko se mu približa Dobro. Pred tem je bil prisoten, a tiho. Oglasi se takrat, ko se oglasi Beseda, ki je skušnjavi nasprotna. Beseda, ki nad tabo izgovarja popolnoma drugačno resnico: "Ti si moj ljubljeni, moja ljubljena!"

Povabljeni smo torej sprejeti oblast nad duhovi, ločevati besedo od Besede, vzeti resnico in zavrniti laž. To pa je dar milosti, za katerega lahko prosimo prav preko molitve.

V prvem berilu nam Ana pokaže moč, ki jo molitev premore. V svoji stiski se je zatekla h Gospodu, predenj izlila vso stisko in bolečino, a na koncu znala tudi zaupati in izpustiti. Vse je položila k Jezusovim nogam in zaupala. To je drža, ki nam večkrat zmanjka, drža, ko hočemo kljub nemogoči situaciji še vedno vse obvladati sami, sami nadzirati in usmerjati. Molimo, molimo ...a ne izpustimo iz svojih rok. In ravno s tem, ko bolečine ne izpustimo, preprečimo, da bi le-ta padla v Roke, ki jo resnično zmorejo preoblikovati.

In še ena drža Jezusa vznemirja do konca. V čem je on tako drugačen od farizjev?
Zdi se mi, da so farizeji podobni nam. Ali mi njim. Učijo, a tega ne živijo.
Jezus pa prihaja z novim naukom. Z oblastjo, ki pa je v tem, da ničesar ne izreče, česar ne bi tudi sam živel. On sam je poosebljena Beseda.
Da bi ga videli, slišali, otipali ... nato pa to vedno bolj postajali tudi sami.



ponedeljek, 13. januar 2014


Hoditi v drugo smer ...

Ponedeljek, 13. januar
1 Sam1,1-8
Mr 1,14-20

Prvo berilo nam danes prikazuje dve ženi - Feneno, ki je imela otroke, torej je v tistem času veljala za rodovitno ter Ano, ki otrok ni imela in je bila nerodovitna. Fenena se je Ani večkrat posmehovala, jo jezila in žalila, pravi Sveto Pismo.
In če smo iskreni, tudi v nas prebivata ti dve ženi; Fenena - to je tisti del nas, kjer se počutimo dobre, uspešne, rodovitne in Ana - tisti del, kjer se počutimo razočarane, prazne in odveč ...In kolikokrat se tisti "popolni" del nas posmehuje "Ani", posmehuje in zaničuje vse tisto, kar je v nas padlega, neuspešnega, mrtvega ...

In tu pride Jezus, ki naznanja, da se je čas dopolnil ... Prišel je čas, da se stvari spremenijo. Božje kraljestvo se je približalo in v tem kraljestvu vlada ravnovesje. V tem kraljestvu je tudi Ana gledana z usmiljenjem, Fenena pa povabljena k ponižnemu služenju.

V evangeliju nam evangelist Marko opisuje, kako je Jezus poklical svoje prve učence. Kako se je najprej ozrl na Simona in Andreja, ki sta bila sredi svojega, morda celo uspešnega dela, saj sta ravno metala mreže v morje. S tem predstavljata tisti rodovitnejši del nas samih - "Feneno", ki zasliši besede: "Hodita za menoj ..." in On ju bo napravil za resnična ribiča. Če bosta sredi svoje "uspešnosti" upala spremeniti smer in slediti Besedi.

Nato pa se Jezus ozre še na Jakoba in Janeza, ki z očetom v čolnu popravljata mreže. Popravljati mreže pomeni, da se je nekje nekaj strgalo. Da ni šlo po načrtih. Da je bilo potrebno popraviti. To je tista "Ana" v nas, tisti navidezno nerodoviten del. To so tisti časi, ko se trudimo popravljati naše odnose, mrežo naših odnosov - bolj ali manj uspešno. In tudi tam se zasliši Beseda: "Hodita za menoj ..." Jaz poznam pot naprej. Pot, ki vodi v rodovitnost.

In res, če želimo slediti Gospodu, je potrebno spreobrnenje obeh - Fenene, da bi znotraj svoje uspešnosti tudi mi upali spustiti svoje plane in jih uglasiti na Besedo. Ter Ane, da bi nekatere res nerodovitne poprave odnosov in našega dela, znali včasih spustiti in slediti Gospodu. Četudi z občutkom, da smo nepopolni...in nerodovitni ...kajti On ve, kaj želi storiti!