petek, 29. december 2017

Zvezde na nebu

Sveta družina

"Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!"

Obljuba, ki jo je prejel Abram, je bila tako nerealna, tako nemogoča in človeško neizvedljiva, da je Bog Abramu pomagal z neizbrisnim znamenjem, kakršno so zvezde na nebu. Da bi ga vsako noč, ko bo na tem, da obupa, spomnile na Besedo, ki je bila izrečena.

Kajti ko je Beseda enkrat izrečena, se je ne da izbrisati. Pride z namenom in išče golo vero tistega, ki mu je namenjena. Kajti samo, če človek razpre srce in sprejme - kakor starček Simeon - Besedo v svoje naročje, lahko izkusi njeno izpolnitev. Beseda sama, brez sodelovanja človeka, ne more postati meso. V sebi sicer nosi vso moč, ki je potrebna za to, da se izpolni in vendar potrebuje človekov "da".

Da bi jo pa človek lahko sprejel, je potrebno tudi "slačenje in izpuščanje" starega. Pot vere zato nikoli ni bila in nikoli ne bo lahka, saj neizbežno pelje preko mnogih puščav, preko mnogih obdobij čakanja brez odgovora, preko veliko padcev in veliko preoblikovanj.

Abram je namreč obljubi veroval in mu je to bilo šteto v pravičnost, vendar je na poti do časa, ko je Obljuba lahko postala telo, moral prehoditi še veliko preobrazb. Velikokrat je še moral izpustiti svoje "projekte Izmael", da je nastal prostor za "projekt Izak". Ta preobrazba, ko človek mora izpustiti človeško dojemljivo, da bi sprejel Božje neujemljivo, je tako velika in intenzivna, da je vredna spremembe imena. Abram se nič več ne imenuje Abram, temveč ga Bog preimenuje v Abrahama. Saraja postane Sara. Jakob Izrael, Simon Petra, Savel Pavel ... Ime je vedno nosilo velik pomen, zato človek, ki izpusti staro mišljenje in zmore na Besedo objeti novo, prejme tudi novo identiteto in novo življenje.

Kako močno in kako resnično je tudi za nas tako drugo berilo pisma Hebrejcem, ki opisuje, kaj vse stori Beseda, ko nekdo veruje.

"...ker je Abraham veroval (...) in odšel, ne da bi vedel, kam gre, ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo."

On, ki more od mrtvih obujati, zmore izpolniti tudi obljubo, ki jo da. Težko je verjeti, ko sami doživljamo svojih "100 let" in se nam zdi "telo omrtvelo", težko je verjeti, ko se to, kar je potrebno zapustiti zdi tako očitno, tisto, kar je bilo obljubljeno pa tako oddaljeno in nevidno in vendar ostaja Beseda Boga, ki kliče vero človeka. 

Beseda in vera - dvojček, ki bo, ko se sreča in združi, vedno presenečal nad veličino Božjih del!

Poleg orjakov vere Abrahama in Sare, sta danes pred nas postavljena tudi Simeon in Ana ter Marija in Jožef. Da bi nam svetili kakor zvezde na nebu, kakor dokaz, da je možno. Kajti vsi ti so verovali Besedi tudi takrat, ko je niso čutili in ko ni bilo odgovora ter tako dočakali njeno izpolnitev.

Naj bo zato odslej vsak naš pogled v nebo spomin na najlepše obljube, ki nam jih Sveti Duh šepeče v srce. Nekatere že davno nazaj, nekatere pa sproti. Da bi to plaho in dvomeče srce tudi odprli in verovali, da se lahko enemu, in to omrtvelemu, rodi tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.




ponedeljek, 25. december 2017

Bog nežnosti

Božič

To noč je Oče spregovoril po Sinu, po ljubkem in nežnem otroku, ki se rodi v tiho noč človeškega spanja. Rodi se, ko tema doseže svoj vrhunec, ko se srca dvakratno zaklenejo pred vsakim tujcem in ko je razpoka med "izvoljenimi" in "zavrženimi" največja. V to razpoko se rojeva Odrešenik.
V svet poln nasprotij in absurdnosti, v svet, ki se ne prepozna več in zato ne prepozna tistega, po katerem je ustvarjen.

V svojo lastnino je prišla Beseda, a ta lastnina je ne prepozna, ker tudi sebe ne pozna več. Postala je tema. V temi pa so vsi obrazi enaki, v temi je vseeno ali nekdo manjka ali je prisoten, v temi je vse le nejasna številka.

In v tej temi cesar Avgust na glas izreče potrebo vsakega grešnega človeka. Potrebo, da grabi in obvladuje, šteje in uporablja. Vse za svojo korist in v imenu svoje ogroženosti.

Gospod se torej rojeva v to temo, da prinese luč in ponovno vrne obličje ljudem. Prihaja, da razbije mit o brezimni množici, ki predstavlja le številko in zgradi občestvo ljubljenih otrok, poklicanih po imenu. Pride, da nam vrne identiteto in bi se zato prepoznali kot tisti, ki so bili poiskani in vrnjeni v Očetovo naročje.

Tudi danes prihaja. V temino noči, v brezimnost številk, v hitenje, ki je postalo rešitev pred nevarnim mirom, v katerem je potrebno stopiti v odnose. Prihaja, da bi ustavil čas in začel na novo šteti. Z Njegovim prihodom nič več niso pomembne številke, temveč obraz in srce človeka. Enega samega, kajti v enem samem so skrita nebesa.

V tej "noči" smo poklicani postati pred obrazom in pogledati v oči, se pustiti nagovoriti pogledu in neizrečenim besedam. Kajti v teh očeh, ki so pred nami v otroku, ženi, možu, prijatelju ali neznancu, je skrito Dete betlehemske noči, ki brez besed kliče in čaka, da bo sprejeto. V teh očeh je skrito vse človeštvo, ki je izgubilo streho. Eni konkretno, drugi v srcu.

V poslušanju zgodb tolikih družin, ki so pribežale k nam, se sprašujem, koliko svetih družin danes trka na naša vrata. Koliko nemih oči čaka, da jih nekdo vidi in sprejme. Nimajo besed, ker ne znajo jezika, nimajo solz, ker je bilo pretežko, nimajo upanja, ker so vrata zaprta. V to noč naše realnosti se rojevajo in prihajajo.
V poslušanju tolikih zgodb naših ljudi se sprašujem, koliko svetih družin se uteleša v našem vsakdanu, koliko Jožefov in Marij hodi okrog in išče svoje mesto. V odnosih, v Cerkvi, v državi, v službi, v lastnem srcu. In vsak si želi le besedo sprejetosti in topline.

Dovolj je torej hrupnih škornjev, dovolj je jarmov bremen in palic na hrbtu, dovolj je šib priganjačev, dovolj je štetja. Potrebna sta milina in čas, potreben je odnos.

Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Dete, ki kliče po odnosu. Dete, ki potrebuje odnos in potrebuje čas, Sin, v katerem je skrita vsa milina in nežnost Očeta, ki jo svet išče, a jo je tako nevarno sprejeti.

Tako smo to noč in ta dan tudi mi vprašani ali sprejmemo? Ali upamo odpreti vrata nepoznanemu in drugačnemu, ali upamo karkoli zapustiti in narediti drugače ter v naše teme sprejeti Otroka?
Pastirji so prišli in odšli drugačni. Prišli so ubogi, odšli pa kakor glasniki miru in veselega oznanila, da je Gospod odgovoril na naše grobosti in hrupne škornje človeštva. Odgovoril z milino Sina.

Beseda, ki je bila od večno pri Bogu in je Bog sam, se je utelesila v svojem veličastvu. Sprejeli so jo angelski zbori, na zemlji pa revščina, uboštvo in ljudje, ki so izgubili vse, razen odprtega srca.

Utelesila se je Beseda iz katere polnosti lahko prejmemo milost za milostjo. Vse, kar je potrebno, je sprejeti. Nekaj, kar je človek v svojih priganjačih pozabil - razpreti dlani, odpreti naročje, odkleniti vrata in sprejeti oči, ki gledajo in prosijo, usta, ki molčijo, a glasno govorijo in ponuditi svoje jaslice, da se v njih rodi Bog nežnosti.

"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci."


nedelja, 24. december 2017

Šepet, ki je premagal svet!

4. adventna nedelja

David, Pavel in Marija so živi sodelavci današnje Besede. Niso oni protagonisti, kajti ta je en sam - Bog, so pa ključni člen teh veselih dogodkov celotne odrešenjske zgodbe.

1) Vsak od njih je imel svoj načrt. Lahko bi rekli, da so svoje življenje vzeli zares in ga hoteli živeti; David s svojimi lepimi, pa tudi svojeglavimi načrti, Pavel (Savel) v svoji gorečnosti, pa tudi zaverovanosti vase ter Marija, ki je s svojim čistim srcem ob Jožefu sestavlja zgodbo nazareškega para.

Vsi od njih pa so v nekem trenutku bili naprošeni, da krmilo svojega življenja radikalno prepustijo Drugemu. David in Savel, sta morala doživeti precej močan "poziv", da sta zmogla svojo grešno naravo predati Božji navzočnosti, Marija, obvarovana tega izvirnega greha trmastega vztrajanja, pa je bila nežno obiskana in naprošena za korak, ki jo je vodil v neznano.

Bog je torej tisti, ki od prvega padca, ko kača prepriča človeka, da sta človek in Bog tekmeca, išče dialog, išče občestvo in išče načine, da bi človeka ponovno pripeljal v lepoto Odnosa. Greh je namreč prav v tem, da sta človek in Bog ločena pod krinko laži: "ali jaz ali Bog". Odrešenje pa je v tem, da človek ponovno dojame, kako je s prihodom Sina, ta grešni "ali ...ali..." zamenjan z milostnim "in...in.." Ponovno sta namreč lahko skupaj - Bog in človek, en v drugem. Zato Gospod vstopa v naše "Nazarete" ter nas obiskuje z Besedo, da bi se le-ta smela utelesiti v nas in postati z nami eno. To je odrešenje!

2) Gospod je vsakemu od nas dal to obljubo in On je tisti, ki svoje obljube vselej izpolni.
Kralju Davidu potem, ko mu oznani, da mu bo Gospod sam zgradil hišo, obljubi, da bo ta Davidova hiša in njegovo kraljestvo obstalo na veke in bo tudi njegov prestol utrjen na veke.
In ko čez toliko let obišče mlado dekle v Nazaretu, ji angel ponovi obljubo, ki je bila dana Davidu: "Gospod Bog mu bo dal prestol očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca."

S tem Oče napove, da bo njegov Sin pravi Bog, pa tudi resnično pravi človek, po katerem obljuba postaja resničnost. V tej obljubi se Bog poistoveti z nami. Besede, ki so rečene Davidu so enake, kot so rečene o Božjem sinu. Kraljestvo Davida postane kraljestvo Boga. Ta David, grešen človek in božji Sin postaneta eno. To velja za vsakega od nas. Kar Oče stori Sinu, po njem stori nam in kar se zgodi nam, se zgodi tudi božjemu Sinu. Od učlovečenja naprej sta človek in Bog ponovno eno. To je milost!

3) V zadnjih dneh so nas spremljala različna obiskanja in napovedi rojstev - napoved ženi - materi Samsona, napoved Elizabeti in Zahariju, napoved Mariji in Jožefu...
In lepo je gledati dialoge, ki se odvijajo med Bogom in človekom, njihove podobnosti in ključne razlike.
Pri Samsonovi materi kakor pri Zahariju, se je angel prikazal in ni vstopil kakor pri Mariji. Prikazal se je in spregovoril, na drugi strani pa dobil nevero ali prekinitev dialoga. Samsonova mati je takoj tekla k možu ne da bi angelu dala odgovor, da bi pa zares postala rodovitna, se je morala paziti in se varovati vina in opojnih pijač ter vseh nečistih jedi! 
Zaharija je zdvomil in ni veroval ter je moral za devet mesecev umolkniti zato, da sta lahko iz sterilnosti govora prešla v rodovitnost Besede. Potrebno je bilo torej, da se človek pripravi.

Tudi ko je Bog obiskal Savla, je ta moral najprej pasti s konja, da je prisluhnil in nehal divjati po svoje. David je prav tako moral neštetokrat pasti s svojih "konjev", da se je postopno učil prepuščati Gospodu in govoriti z Njim. Podobna zgodba velja za poznejše Jezusove učence. Vsi od njih so morali skozi številne šole izpuščanja, preden so zmogli zapustiti lasten protagonizem in začeli resnični dialog z Gospodom.

Marija pa, vsa čista, ga edina zmore v celoti že v začetku. Ob branju Marijinega oznanjenja, se srce odpočije. Tam angel vstopi in pozdravi. Ko Marija ne razume, vpraša in prejme odgovor. Ko ga prejme, angelu odgovori, četudi ji še vedno ni vse jasno. In angel se poslovi. Poteka dialog. Lep in celovit.

Marija se ob oznanjenju prestraši kakor Zaharija in kakor Manuetova žena, vendar je njena reakcija tako tako zelo drugačna. Zato nam je v teh dneh še posebej postavljena v velik zgled odrešenosti.

Po krstu smo vsi mi prejeli Božjo naravo, ki posvečuje človeško in s tem postali usposobljeni za celovit dialog z Gospodom. Usposobljeni smo, da nič več ne živimo v stilu: "ali jaz ali Bog", temveč "jaz in Bog - en v drugem". Usposobljeni smo za zaupanje Gospodu, kajti On je zvest. In usposobljeni smo za neprekinjen dialog z "angelom", z Besedo, ki vsak dan prihaja k nam, da bi v nas našla svojo hišo in se po nas tudi utelesila v ta konkretni svet, tak, kakršen je.

Bog nas je torej po milosti Sina usposobil za odrešen stil življenja. Naj bodo ti praznični in sveti dnevi tako močno "naravnanje" , da ne bomo nasedali besedam razdvajanja kače, ki še vedno šepeče, temveč prisluhnili šepetu Besede, ki se uteleša v tihoto naših noči.

Oba šepetata, vendar je en šepet premagal svet!



sobota, 16. december 2017

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi ...

3.adventna nedelja - Gaudete

1) Nedelja, v kateri nam mogočno donijo tako besede apostola Pavla kakor besede preroka Izaija, nas spodbuja k veselju: "Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte." In spet: "Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu."

Mi imamo razlog veselja, ki je nad golim čustvom veselja. Le-to se konča in je vezano na neko določeno stvar, kristjanovo veselje pa temelji na resničnosti Osebe - Kristusa, ki "nas je (ŽE!) odel z oblačilom odrešenja, ovil z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom".
Odrešenje ni nekaj, kar se mora šele zgoditi, ampak je naša najbolj gotova resničnost. Zavest o tem, kar je Bog za nas že storil s tem, da je postal človek, poiskal grešnega človeka, izgubljenega v grobu in ga ponesel nazaj v Božjo slavo, je temeljni razlog globokega upanja, zaradi katerega lahko srce vedno najde razlog, da zapoje magnificat. Vedno.

2) Šele ko se človek zaveda svojega bogastva, ki je rojeno iz zastonjske odrešenosti, ga pot nehote pelje k ubogim in majhnim - vsem, ki so ponižno odprti - da jim oznani blagovest. Pelje ga k strtim v srcu, da jih poveže, k jetnikom, da jim oznani prostost in k zapornikom, da jim okliče osvoboditev!

Samo tisti, ki se zaveda, kaj vse mu je podarjeno, je lahko poslan. Prerok Izaija najprej piše, da je duh Gospoda Boga nad njim, ker ga je Gospod mazilil. Šele nato piše, da ga je poslal. Pomemben je ta vrstni red in ne obraten, kajti samo tak rodi sadove in samo tak oznanja resničnega Kristusa. Ko pa človek gre, da bi pričeval ne da je najprej sam potopljen (krst = gr. babtizein) v to Ljubezen in ne da je najprej sam obiskan (maziljen), ne bo oznanjal Kristusa, ampak samega sebe.

3) Prava drža pričevalca je torej drža tistega, ki ve da ni on sam luč, ampak je poslan, da bi pričeval o luči. Potem, ko jo je tudi sam izkusil. Tudi Izaija namreč ne piše, da je on jetnikom prostost in zapornikom osvoboditev, temveč da je poslan, naj jim to oznani. Prostost in osvoboditev pa je njim in nam pridobil en in edini - Sin.

Zato tudi v evangeliju zasledimo natančen opis tega, kar je resnično Janezovo pričevanje. Ni namreč to, da je vpil in ne to, da je jedel med in kobilice niti to, da je bil oblečen v kameljo dlako ...

Janezovo pričevanje je v tem, da je, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, in so ga vprašali: "Kdo si ti?", priznal in ni tajil,. Priznal je: "Jaz nisem mesija (...). Med vami stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali."

Krstnikova veličina je v tem, da je ostajal prerok luči in se ni postavljal na mesto luči. Ostajal je tisti, ki je oznanjal, da prihaja On in se ni postavljal na Njegovo mesto. Manjšal se je, da je luč lahko postajala vedno večja in se počasi dala spoznati. Navzoč je bil toliko, kolikor je moral, potem se je manjšal, da je On rasel.

Res je nase, medtem ko je tako vpil, pritegnil kar nekaj pozornosti, vendar ne zato, da bi se ta ustavila na njem, temveč se prenesla na Drugega. Ko pa je ta Drugi dejansko stopil v sredo "pogubi izročeni deželi", je z vsem svojim bitjem pokazal Nanj, sebe pa sklonil k Njegovim nogam, da bi mu odvezal jermen sandal. Gesta, ki jo je na "tisti večer" ponovil Jezus sam svojim učencem. In gesta, ki jo tudi danes zmore samo tisti, ki ve, da je najprej sam najden in šele potem poslan.

Se skloniti k človeškim ranjenim nogam tako ostaja edini način oznanila, ki prepriča. Ker je majhno, ubogo, ponižno in preprosto in zato, ker ga lahko storijo samo ljudje, ki se zavejo, da so že odrešeni, že maziljeni, že oblečeni v oblačilo zveličanja in zato poslani. Taki resnično ne kažejo nase, temveč na luč.


nedelja, 03. december 2017

Advent - klic k ponižni mehkobi

1. adventna nedelja

Začel se je. Čas priprave in pot rasti. Za vsako rast, za vsak proces, za vsako spremembo, pa je pomembno najprej ponižno spoznanje trenutne situacije. Potrebno je dati ime tistemu koščku poti, na katerem se trenutno nahajamo. Mi kot kristjani, mi kot družba, mi kot Cerkev, mi kot svet.

Zdi se, da nam prvo berilo preroka Izaija v tem prihaja naproti, kajti situacija se ponavlja.
Izaija namreč opisuje ljudstvo, ki je odšlo z Gospodovih poti, ki nič več nima Boga za Očeta in nič več ne kliče nase Njegovega imena. 

Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš (...). Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.

Logično. Ko človek prevzame krmilo in stopi iz Odnosa, ko misli, da bo vse rešil in uredil sam, se sam odrešil in si sam kupil tudi lastno osvoboditev, zablodi. Izraelci so globoko zablodili in mi smo njihovi potomci. Če ne krvno pa zagotovo duhovno.

Izaija zato spodbuja in vpije kakor bi poskušal prebuditi Boga ter ga prepričati, naj predre nebo in stopi dol, obenem pa prebuja človeka, saj ni bolj nepropustnega "neba" kakor je človeško srce.
Gospod je namreč prišel. Prvič kakor droben Otrok v temino človeštva. Drugič bo tudi prišel. O tem danes piše Pavel v pismu Korinčanom. Poznamo pa tudi "tretji Kristusov prihod", ki se dogaja tukaj in zdaj. O tem piše evangelij: "Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas(...) Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!"

Kakor refren se ponavlja ta beseda čujte. Biti pozoren, biti prost lastnih skrbi in projektov, lastnih samozadostnih naporov, ki ostajajo prazna, četudi pravična dela, tako postajajo vhodna vrata milosti. Jezus v evangeliju opozori na nalogo vratarja, ki mu je naročil, naj čuje, naj stoji pri vratih in pazi, opazuje, da ne bi zamudil Gospodovega prihoda in mimohoda.

To je naša naloga, to je naloga vsakega kristjana! Biti pri vratih medtem ko drugi spijo, bedeti medtem ko ostali hodijo po svojih kupčijah, se vedno znova vračati v dostojanstvo sinov in hčera, ki živijo drugače kakor ostali svet. Ker smo sinovi in ne sužnji.

Dokler namreč človek ostaja sam in misli, da bo tudi vse rešil sam, postaja nasilen, začne posedovati in šteti....ljudi ali lastnino.
Ko pa ponovno prepozna Očeta, ko se ponovno prepozna kot mehka glina v rokah svojega Upodabljavca, srce postane krotko, ponižno, hvaležno in veselo slehernega obiska Boga.

Takrat se v človeku znova prebudi hrepenenje po Božjih obiskih, takrat duša vpije: "Predri nebesa in pridi!" Takrat naš vratar čuje in sredi kaosa decembra, ko vsi služabniki v odsotnosti gospodarja opravljajo svoje delo, trgujejo in kupčujejo, kristjan stoji pri vratih in budno čuje. Pomeni, da živi isti svet, hodi sredi istih ljudi in vendar gleda z drugačnimi, umitimi očmi, ki iščejo Gospodovo navzočnost v sleherni "štali" sveta.

To je kristjan. Človek, ki prinaša upanje, kjer razlogov za upanje ni! Človek, ki vidi zarjo, kjer je nepredirna noč, človek, ki dogodkov svojega življenja in življenj drugih ne vidi več kot naključen skupek situacij, ampak v vsem zmore prepoznati tihe in nežne obiske Boga, ki pletejo zgodbo odrešenja. Skozi človeško bedo in greh.
To je naša vera! Tako daleč stran od vsakršne religije; tiste v trgovinah in tiste v nekaterih cerkvah in cerkvenih občestvih.

Šele ko človek zapusti svoj individualizem in z vsem svojim bitjem ponižno izreče: "In zdaj, Gospod, ti si naš Oče!" se zgodi čudež božiča. Rodi se živi Sin - Beseda, najprej v srcu, potem v odnosih. Živi Bog, ki sme ponovno predreti nebo in sme biti Oče, ki sme poskrbeti in sme govoriti, Bog, ki mu vrnemo dovoljenje, da postane vsa naša skrb, vsa naša budnost, vsa naša pozornost.

Čujmo torej, da bo sleherni dan tega adventa postal poln zavesti in pozornosti do tihih Božjih obiskov, ki so in vedno bodo, opazi in razveseli pa se jih lahko samo srce, ki je postalo majhno in ponižno mehko, tako mehko, da se ga lahko ponovno dotakne Božja dlan in iz njega ustvari svojo umetnino ljubezni!