sobota, 29. avgust 2015

Umite roke?

22. nedelja med letom

"Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"
"Zakaj bi spreminjali, če se je pri nas vedno tako delalo?" 
"Kdo si ti, da hočeš kar nekaj spreminjati? Vedno je bilo tako!"

Takega in podobnega godrnjanja je polna naša cerkev. Da, cerkev z malo, ker je res tega največ slišati prav v cerkvah, ki krasijo to našo lepo deželo. Prihaja pa iz ust tistih, ki so poklicani graditi Cerkev, živo, svežo, prepihano z Sv.Duhom in odprto Besedi.

Ta poklicanost velja danes enako ali še bolj kakor je v Jezusovem času ali celo času Mojzesa. Oba sta svojemu ljudstvu pokazala, kje naj bo resnična nespremenljivost. Pri Besedi. Taka, kot je oznanjena, taka naj bo sprejeta.
Mi radi odvzemamo Besedi tisto, kar nas moti, si jo prikrojimo in dodamo tisto, kar bi radi slišali.
Mojzes pravi, naj tega ne počno niti s predpisi, ki jim jih daje kakor napotke v obljubljeno deželo, koliko manj torej danes mi z Božjo besedo, ki je edini napotek v obljubljeno deželo nebeškega kraljestva.

Držite se torej Besede in jo izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.
Apostol Jakob pa še dodaja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Beseda sama na sebi naj bo nespremenljiva, sprejeta s krotkostjo, brez prikrajanja, nato pa naj dobi ves prostor in čas, ki ga potrebuje, da dozori v želeni sad. In ta sad naj nima omejitev.
Naj postane resničen dober dar, popolno darilo, ki prihaja odzgoraj, od Očeta luči.

Ob Božji besedi je torej potrebna stabilnost in izročilo prednikov, modrih žena in mož, cerkvenih očetov, učenja Cerkve, ne pa pri navadah in tradiciji. Pri uresničevanju Beseda ne sme nikdar biti omejena s tradicijo, s prastarimi navadami in preprostim:" Ker je tako vedno bilo."

Samo Beseda je večno bila in večna bo, v kateri ni sprememb ne senc menjav. Sad pa, ki ga ta Beseda rojeva v zgodovini celega človeštva, naj bo mnogoter in raznovrsten, v čast in slavo Očetu, ki je poveličan prav v tem, da njegova Beseda v njegovih učencih rodi vedno nove in originalne sadove. To je Njegovo veselje.

Zato nas Jezus upravičeno vsakič, ko zatajimo novost Besede v imenu varne tradicije in navad, graja: "To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi."
To je trda beseda! Ampak tako zelo resnična in zdravilna, da jo slišimo danes.

Da bo pred Bogom končno srce in ne navada, odnos in ne tradicija, vera in ne religija. Takrat se ne bomo več ukvarjali z umitimi ali ne umitimi rokami, s tem koliko ljudi bo na procesiji in koliko ne, ampak s tem ali je naše srce res prisotno, res čisto ali pa zapacano s tolikimi nečistovanji, hudobnimi mislimi, pohlepi, hudobijami, nevoščljivostjo ...

In takrat bomo zmogli v priznanju svojih nečistosti pristopiti pred Besedo ponižni, majhni in žejni ter jo sprejeti v veliki hvaležnost ne le kot poslušalci, ampak kot izvrševalci.

Takih častilcev si namreč želi Oče!


sreda, 26. avgust 2015

Apostol ali gospodar?

Sreda 21. tedna med letom

Jezus nam v teh dneh jasno kaže pravo pot in držo kristjana - apostola. Že včeraj nas je spodbujal, naj očistimo najprej posodo od znotraj. Najprej srce, najprej vse, kar je skrito in se ne vidi. Ko tam, kamor se ne vidi posije sonce, bo svetlo tudi vse, kar se vidi.

Mi tako radi začenjamo v obratnem vrstnem redu. Pri tistem, kar se vidi, da bi dobili takoj potrditev od drugih in nekaj veljali. Kako malo resnice in vsebine je takrat v nas. In bolj kot je človek čist, lep, globok, duhoven, manj se meče ven, manj je "nad" komerkoli, bolj je dostopen in "eden od". In sij, ki ga prinaša, se ne more skriti.

Danes gre Beseda naprej. Apostol Pavel nam kaže resnično držo njega in vseh sodelavcev, ki so prišli med brate kot resnični Kristusovi apostoli. Med brate. Že to veliko pove.
"Spominjajte se, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, in medtem smo vam oznanili Božji evangelij, da bi komu izmed vas ne bili v breme."

Tako ponižno prihajajo med ljudi, kakor eni od njih, ki morajo noč in dan delati, da preživijo. Pavel in sodelavci prevzamejo enako držo. Delajo s svojimi rokami in zanimivo, medtem ko delajo, oznanijo Božji evangelij. Rekla bi, da je bilo glavno pričevanje, ko so jih ljudje videli hoditi z njimi, biti z njimi. Tam, kjer so bili oni.
Rekla bi tudi, da so že s svojim življenjem oznanili evangelij in to, kar so živeli le še oblekli z Besedo. Kako ne bi bili pričevalni?

Na drugi strani pa imamo farizeje in pismouke, ki jim Jezus namenja jasno in trdo besedo. "Gorje vam, pismouki in faizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe."

Kolikor je Pavel skrbel za to, da bi ljudem posredoval Božje kraljestvo, toliko so se farizeji trudili zato, da bi posredovali svoje. Kolikor je Pavel delal v trudu in naporu, da ne bi bil komu v breme, toliko so farizeji in pismouki nalagali bremena drugim, sami pa se jih še s prstom niso dotaknili. Kolikor se Pavel ni zmenil za to, kar se vidi, toliko so na drugi strani skrbeli, da bi bili v časti in na oblasti.

Še bi lahko naštevala. Jedro in ključ pa je vedno isti. Pavel je bil poslan od Kristusa, farizeji so samo mislili, da so Božji poslanci, Pavel je služil Kristusu, farizeji samim sebi in svojim interesom. Pavel je bil oče, farizeji gospodarji.

Kajti vse, prav vse povzame stavek: "...ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali..."
Ta "kakor oče". Kajti biti oče, mati, pomeni najprej do konca ljubiti. Iskati resnično dobro drugega in iskati jezik, ki ga drugi razume. Mu pokazati ljubezen v njemu razumljivi obliki.

Farizeji in pismouki niso poznali drže očetovstva in materinstva. Oni so bili gospodarji. Gospodar ne ljubi, za svoje mu ni mar. Ukvarja se z njimi dokler mu služijo in ima od njih korist. Potem zavrže. Oče pa da svoje življenje.

V tem, samo v tem se bo tudi pri nas vselej prepoznalo, na kateri strani smo. Ali tisti, kjer se štarta od znotraj, odspodaj, na skritem in tihem, iz ljubezni ali na tisti, kjer je potrebno v vsem skrbeti, da bi ostali "nad", sodili in popravili, a nikoli zares ljubili.

Gospodarji ali očetje?  Posesivne ali matere?




Eni močno odgovarjajo ...


sobota, 22. avgust 2015

Trda je ta beseda!

21. nedelja med letom

Res, divja je včasih ta beseda Boga, ki preseneti, pretrese, razširi in nenehno vabi naprej, ven iz majhnih okvirjev naših predstav.
Res, neprijetno je, ko se končno enkrat ustalimo v naših duhovnih foteljih in se zadovoljimo z vsem, kar nas uspava, potem pa nas Beseda vznemiri, povabi naprej. V nov korak rasti, v večjo svobodo.
Res neprijetna reč.
In res neprijetno, ko nekdo, ki je v tvojem življenju postal moteč, sporoči, da je hrana, poslana iz nebes, hrana, da bi imeli življenje. Ta tesar, Jožefov sin, pove, da je njegovo telo meso in kri za ta svet. Res neprijetna reč.
Farizejem je "vrglo varovalke ven". Pa ne samo farizejem, ampak še danes vsem, ki želijo imeti Boga na razdalji, na varnem oblaku, v abstraktnih nebesih.

In so šli. Eden, dva, mnogi ... ostali so zmedeni učenci. In stavek, ki pretrese: "Ali hočete tudi vi oditi?"
Bog, ki pretresa s tem neizmernim spoštovanjem do človekove svobode. Bog, ki govori resnico, pove dejstva, pove, kje je resnična sreča, nato pa dovoli, da se vsak odloči sam.
Človeka spravi v situacijo, kjer se mora odločiti. S to "trdo besedo" Bog odmika naše navidezne fotelje, ki nas na koncu pustijo prazne, izdane. Ker nas preveč ljubi, da bi nas pustil na njih. Želi odnos, resničen in pristen, za tak odnos pa je vedno potrebna odločitev. Da greš ali da ostaneš.
In tisti, ki ostane, mora vedeti zakaj ostaja.

Simon Peter si je odgovoril, Jozue in njegova družina tudi.
Pred Izraelskim ljudstvom, ki je že tolikokrat zapustilo Gospoda in izbralo božanstva drugih ljudstev, Jozue jasno izpove svojo odločitev: "Če pa vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev,v katerih deželi prebivate! Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu!« 

Jozue, kot pozneje Kristus, svoje sodobnike postavi ob zid. Od njih zahteva jasnost. In ljudstvo je odgovorilo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda ter služili drugim bogovom! Kajti Gospod, naš Bog, je pripeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in delal pred našimi očmi ta velika znamenja in nas varoval na vsem potu, ki smo po njem hodili, in med vsemi narodi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vse narode, tudi Amorejce, ki so prebivali v deželi. Tudi mi hočemo služiti Gospodu, ker je naš Bog!« 

Izraelci so lahko odgovorili potem, ko so se začeli spominjati vsega, kar je Gospod zanje že storil. Simon Peter je zmogel odgovor potem, ko se je spomnil vsega, kar je že doživel ob Jezusu. Kako pomembno je torej spominjanje! Spominjanje vsega, kar je Gospod že storil v našem življenju.
In kako pomembna je zvestoba! Kajti nobena odločitev ni samo enkratno dejanje, ki bi mu sledilo zaspano sedenje na fotelju. Vsaka, prav vsaka odločitev zahteva vedno nove "da"je, zahteva zvestobo in želi svobodo. Kajti Gospod noče nič, kar je prisiljeno.

Kako močna je v evangeliju tudi podoba Jezusa, ki ne prekliče svobode človeka, ampak mu dovoli, da odide. Tudi Jezusa so ti odhodi boleli, ker je bil resničen človek. Kot resnični Bog je zmogel do konca spoštovati človekovo svobodo, kot resnični človek pa je občutil vso bolečino tistega, ki daje do konca, ki daje sebe, da bi drugi imeli življenje, ki pripravi gostijo, poskrbi za vse ... človek pa, njegova največja ljubezen, odhaja. Obrne hrbet. Kolikokrat. In na koliko načinov.
A bil je tam in čakal do konca. Če človek vrata zapre, jih Bog vedno pušča oprte.

In ker smo podoba Boga, smo tudi mi poklicani v to, da postajamo in ostajamo dobri do vseh. Ker je to naš poklic. Vedno bodo ljudje, ki bodo tega hvaležni in še več bo takih, ki nas bodo zavračali. Ohranjati svobodo in jo puščati tudi drugemu. To zmore samo duhoven človek.
Vzdržati s tem, da bodo ljudje od nas odhajali, nas ne sprejeli, ne razumeli. In dovoliti, da nas ti odhodi ne  ugrabijo popolnoma, ne zamajejo in ne določajo. Kako pomembno je torej, da svoje bistvo zakoreninimo v drugačen Odnos, v Odnos, ki ne izda.

Postaviti soje korenine v Boga in ne v sočloveka velja tudi za zakonce, za moža in ženo, ki se ju tako močno dotika apostol Pavel v drugem berilu. Tudi zanju je pomembno, da na prvo mesto postavita Boga, potem bo tudi njun odnos prepojila luč svobode.
Tam se bosta zmogla resnično podrediti drug drugemu. Za podrejenost v angleščini uporabljamo besedo submission. Mission pomeni poslanstvo. Podrejati se drug drugemu pomeni tako sprejeti poslanstvo, ki ga ima drugi od Boga. Moževo poslanstvo je torej ljubiti svojo ženo kakor je Kristus ljubil Cerkev, žena pa je  povabljena, da to poslanstvo moža sprejme in se mu pusti ljubiti. Enako je mož poklican, da sprejme poslanstvo žene, ki kakor nevesta nenehno predstavlja Cerkev, poklicano se odpirati Gospodu, se pustiti od Njega obiskovati, ob Njem preprosto biti in šele nato odhajati naprej, v svet. Podrejati se drug drugemu in poslanstvu, ki ga je Bog drugemu zaupal, postane tako nekaj čudovitega.

In naenkrat ta trda beseda postane razumljiva, sprejemljiva, beseda, ki poboža in duši prinese neskončno veselje.
Vsak, ki v Besedi zazna duha in življenje, jo s Petrom prepozna za Besedo večnega življenja in Besedo svojega življenja, začne okušati lepoto. Tudi Beseda nas vabi, da se ji podredimo, da ji pustimo, da v nas izpolni svoje poslanstvo.
Tam se zgodi preobrat, ki ga je sv. Frančišek opisal: "To, kar je bilo prej grenko, je postalo sladkost duše in telesa."
Beseda, ki se mnogim zdi trda, je tistim, ki so se zmogli zanjo odločiti in se podrediti njenemu poslanstvu, postala neizmerna sladkost duše in telesa.

Skrivnost, ki jo razume samo tisti, ki to izkusi.



sobota, 15. avgust 2015

Mali obiski Boga

20. nedelja med letom

Modrost si je sezidala hišo, izklesala si je sedem stebrov ...
Božja beseda nam jih kaže, da bi bili modri in bi hodili proti pravemu cilju.

1) V našem življenju gre zares! Čas je kratek, zato: "skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi," piše Pavel Efežanom in nič manj goreče danes nam. V našem življenju gre res zares, čas je odmerjen in stvari niso za hec. Ljubezen ni za hec in klic te Ljubezni še manj. Bog nas jemlje 100 % zares, kako nevarno pa je nam Njega in njegovo ljubezen vzeti zares. Bojimo se biti ljubljeni, bojimo se biti odrešeni in bojimo se biti svobodni. Kakor bi raje ostali v začaranem spanju polovičnega življenja.

2) Vzeti življenje zares pomeni postati odgovoren. Sposoben dajati odgovor. Za razlog svojega upanja, pa tudi odgovor za to, kar mislimo, povemo in udejanjimo oziroma ne udejanjimo. Od odraslih ljudi se pričakuje, da stojijo za tem, kar mislijo in kar živijo. Da prevzamejo absolutno odgovornost za svoja dejanja in se pri tem ne sklicujejo na druge. Bog potrebuje svobodne in odgovorne ljudi. Zrele, za zrele odnose.

3) Biti odgovoren, pomeni prevzeti polno odgovornost tudi za svoj greh. Tam, ko smo verjeli in delovali ( ali spali) po nareku "kače".  Človek ob grehu rad pobegne, se skrije in išče svoje figove liste. Danes so ti figovi listi večkrat "opijanjanje". Pa ne samo z vinom, pred čemer opozarja Pavel in katerega grozoto pozna marsikatera slovenska družina. Opijanjanje pomeni vsak pobeg, vsako skritje takrat, ko bi mogli prevzeti odgovornost za greh. Pa ga ne. Zbežimo in se skrijemo v upanju, da ne bo posledic. A vsak greh ima posledico. Največ, kar lahko naredimo je, da sprejmemo odgovornost, priznamo, se opravičimo človeku in stopimo pred Gospoda, ki vrača dostojanstvo Božjih sinov in hčera.

4)  "Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja."
Potrebno je razločevanje. Morda bi to morala biti prva točka. Razločevanje duhov, razločevanje tega, kar je Božje od tega, kar je plevel, ki ga zasaja Satan, večkrat preoblečen v luč. Se naučiti izpuščati in sprejemati Božjo režijo ni najlažje, je pa to drža modrega človeka. In svobodnega.

Pomembno se je tudi znati ustaviti in pogledati v Božji zemljevid večnosti, na katerem stvari dobijo drugačen vrstni red. Potrebno si je postaviti lestvico prioritet, potrebno je pogledati z očmi modrosti in tehtnice večnosti. Ko imamo pred očmi cilj, h kateremu smo poklicani - svetost - se stvari razporejajo drugače. Nič več ne vzdržijo na prvem mestu kričeče stvari, ki hočejo zasesti vso našo pozornost, temveč dobijo mesto stvari, ki ne kričijo, ampak spoštljivo in tiho čakajo. Te so Božje.

5) Pomembno je, da si poiščemo ljudi, s katerimi lahko delimo duhovno pot, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo o Božjih stvareh. Poklicani smo, da drug drugemo pomagamo opaziti Božje sledove v našem življenju.  In se čuditi. Ti "psalmi, hvalnice in duhovne pesmi", se med nami zgodijo vsakič, ko naši pogovori postanejo duhovni.
Duhovno pa se lahko pogovarjamo tudi o kupovanju in popravljanju avta, o menjavi pleničk, o službi, dopustu in odnosih ...

6) Kako milostni so ljudje, ki znajo biti hvaležni. Ljudje, ki so že spoznali svoje uboštvo, ga sprejeli in se odprli bogastvu, ki ga daje samo Bog.
"...v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse."

7) Nenazadnje pa je delo modrosti to, da vemo, čigav sad je modorst in kje je njen izvir. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem začel nekaj povsem novega. Ostaja med nami. Res je, pod podobo Kruha in Vina. A vseprevečkrat ga omejimo "zgolj" na to. Bog se razodeva na tisoč načinov in ni vezan samo na zakramente.
Ni dovolj, da samo jemo Kruh, ne pustimo pa, da preoblikuje naše predstave in načrte. Potreben je živ Odnos, potrebno je osebno srečanje v molitvi in potrebno je dati prostor Božji besedi. Jo vzeti zares, tako zelo, kot nas Bog jemlje zares.

V hranjenju z Njim, bo tako tudi naše življenje postalo odsev Njega, ki je rad skrit v malem. Koščku kruha, kapljici krvi, drobnem nasmehu, nočnem vstajanju in skrbi za bolnega človeka, v iskreni kratki molitvi, v dejanju odpuščanja, v tihem "hvala" in drobnem dejanju vere zaupanja ...

Bog je tu in nam skupaj z modrostjo pripravlja gostijo. To zazna srce, ki sprejme Njegovo logiko majhnosti in nepomembnosti.
Judje je niso zmogli. Zanje je bila Beseda pretrda. Preveč je bilo še njih. Ne vem pa, kje se bo danes našel vsak od nas. Med tistimi, ki grejo kakor da se ni nič zgodilo ali med tistimi, ki so se pustili srečati in preoblikovati.

Po malih obiskih Boga.


petek, 14. avgust 2015

Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami ... a brez boja ne gre!

Marijino vnebovzetje

Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila na porodu in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.

V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjena in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!

Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen "da". »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. In vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mati.

Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete. 

Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je ta zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar prosili Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.

Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se tako v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.

Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in s krono zvezd. Danes se ti zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.

Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu te zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. In vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki s svojim repom meče te zvezde z neba, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako postanemo nekaj le, če prisluhnemo njegovemu sikanju.

Marija je danes še posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.

Deteta pa, ki ga je rodila, nikoli ni obdržala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ni ga zadrževala zase, ampak ga je podarila naprej za vse.
"Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo," nadaljuje Razodetje.

Ja, včasih je potrebno skozi samoto in puščavo, da se česa nehamo oklepati, temveč sebi in drugim dovolimo svobodo podaritve.
Marija tako podarja naprej. Ne ostaja zaprta vase, temveč odide, v hribovito deželo, k Elizabeti, da bi podarila naprej. Da ne bi gospodovala, ampak služila.
Puščava, hribovita dežela … Vse to postajata simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.

Marija tam pri Elizabeti zapoje hvalnico. Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami pa gre Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.

Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo tega cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne "da" Gospodu in vse potrebne "ne" zmaju.
Samo tako bo lahko zaživelo tisto, kar Oče od nekdaj želi, da bi bilo rojeno po našem življenju.