sobota, 29. februar 2020

Zdravilo za virus skušnjav

1. postna nedelja

1) Drevo življenja sredi vrta.

Kaj pravzaprav je to drevo in zakaj je postavljeno tam?
Za človeka, ki je postal živa duša, ker je Gospod vanj dahnil življenjski dih, je življenje pravzaprav odnos s svojim Stvarnikom. Je poslušanje Besede iz katere je nastal in ki mu edina lahko da življenje, pokaže smer in da moč za hojo. Zato je življenje človeka prav v poslušanju Besede. Da tega nikdar ne bi pozabil, je Gospod v sredo raja posadil drevo. Kot vabilo in spomin, kajti ljubezen ne more prisiliti nikogar, da jo posluša, lahko le vabi.

Toda kljub drevesu, ki naj človeka spominja, da je vse dar in da je njegovo življenje v dialogu z Gospodom, le-ta ne posluša Besede, prisluhne pa kači, ki prepričuje, da si je stvari potrebno vzeti sam. In človek stegne roko. Roko, ki se posuši, ker ne zna več sprejemati, ne zna več podarjati, zna le še krasti. Da bi ta suha roka ozdravela, je bil potreben Kristus (Lk 6,8).

Prav Njega Duh sam odvede v puščavo. Zakaj? Puščava je kraj, kjer trpi naša človeška narava. Je kraj pomanjkanja, kraj lakote, kraj, kjer postane narava nezadovoljna. Prav tam, v neidealnih okoliščinah, nam Kristus pokaže, kako počutje ni ovira za to, da ostanemo sinovi Očeta, kot taki pa lahko tudi našo lačno človeško naravo živimo na nov, odrešen način. Na način Boga, ki je v podarjanju.

2) Kako deluje skušnjava?

Njeno bistvo je v zasajanju dvoma. Prepričuje nas, da nam Bog v resnici ne privošči dobrega in okusnega, da ga je strah človeka in je zato ljubosumen nanj ter da ta Bog v človeku vidi tekmeca. In ko človek nasede temu, si nujno vzame, skrije in izkusi strah.

Pri Kristusu ta skušnjava ravna podobno, le da ta dvom tokrat zasaja v Njegovo sinovstvo: "Če si Božji sin ..."

a) Prepričuje ga, da si utrujena in lačna človeška narava zasluži, da ji vsi strežejo, da so vsi zanjo, da je vse in vsak samo za to, da jo poteši. Zato lahko kamen postane kruh, stvar bog in človek v službi naših interesov. Toda Kristus ostaja Sin in odgovori, da mu vse to preprosto ni potrebno. Ker ima Očeta, ima Odnos in dialog, ki mu daje življenje.

b) Poskusi znova in ga prepričuje, da se mora uveljaviti sam. Dobra ideja bi bila se vreči s templja, opozoriti nase, narediti nekaj senzacionalnega. Po Božji obljubi ga bodo zagotovo ujeli angeli in s tem priredili čudovito predstavo za ljudi. Gledanost in popularnost se mu bo v trenutku povečala. Toda Kristus odgovori, da mu vse to ni potrebno, ker je Sin, ki ne uveljavlja sebe, temveč razodeva Očeta. Ta pa se razodeva na skrivnem, tistim, ki to želijo.

c) Nenazadnje se skušnjava predstavi kot misel, da je samo še nekaj potrebno, potem pa bo: "Samo še predme padi, pa bo .. samo še to naredi, pa si boš zaslužil, samo še malo se potrudi, pa te bodo opazili ..." Toda Kristus odgovori, da mu ni potrebno, ker že vse ima. Ima Očeta in ostaja Sin, katerega bistvo je v poslušnosti.

Kristus na vsako skušnjavo, ki nas poskuša iztrgati iz Odnosa, odgovarja tako, da še bolj okrepi odnos z Očetom.

3) Iz skušnjav, ki so opisane in tistih, ki jih okušamo sami, je očitno, da nas satan poskuša prepričati, da nečesa bistvenega še nimamo: "Bosta kakor Bog ..." ter "Vse to ti bom dal, če ...". Toda Adam in Eva sta že bila kakor Bog, saj sta bila ustvarjena po Njegovi podobi in podobnosti. Kristus je že imel vse, saj je svet Očetov in ne satanov.
Kako hitro torej nasedemo našim zunanjim čutom, ki so lahko lačni, žejni in prazni in se prav zato zlahka pustijo prepričati, da nečesa nimajo. Toda mi vse bistveno ŽE IMAMO, saj smo sinovi in hčere, imamo Očeta in imamo odnos.

Kako močne so torej te tri drže, ki jih Kristus servira satanu ob vsaki skušnjavi, dokler ga ne pošlje stran: Poslušanje Besede, zaupanje v Boga ter služenje Bogu, kar pomeni dajanje ljudem.

Ker sem sin, lahko poslušam Besedo, ki mi kaže pot tudi, ko se slabo počutim, sem lačna, me boli glava in sem sitna (Jezus je bil skušan, ko je bil lačen in žejen in se res ni dobro počutil). Lahko zaupam, da se bo Bog razodel preko mene takrat, ko me skušnjava prepričuje, da se moram dokazati sama (Jezus naj bi se vrgel s templja). In lahko mu služim = podarjam drugim takrat, ko se mi zdi, da nimam ničesar in da si moram še vse pridobiti (Vse to ti dam, če ...). 

Poslušanje, zaupanje in dajanje. 

Svojo človeško naravo lahko živimo na način sinov, ki vedo, da zunanji čuti niso vse. Da je Resnica o nas globlja. Zato lahko poslušam, zaupam in dajem naprej. Naj nas tako te tri besede spremljajo ta post, posebej takrat, ko bomo tako ali drugače lačni, žejni in sitni.




sobota, 15. februar 2020

Več kot postava

6. navadna nedelja

Danes srečamo Kristusa, ki v dolgem učenju na gori, odstira nov pogled. Ne uničuje postave, ampak jo dopolnjuje. Kaj to pomeni?

Postava nam je bila dana kakor vzgojiteljica (Gal 3,24), da bi nas vzgojila za Kristusa in pripravila na prihod milosti. Dana je bila, da bi pokazala na greh. Na neki način bi lahko rekli, da je postava kakor merilec telesne temperature, ki človeku pove, da ima vročino. Postava je človeštvu jasno in neizpodbitno pokazala, da je z grehom zbolel, saj je izgubil Odnos, s tem pa tudi odnose.

Dalje je še postava kakor skelet, nujen za to, da človek stoji pokonci, in vendar ne dovolj, da je živ. Potrebna so tkiva, mišice, koža in nenazadnje je potreben Duh.

Kakor nam torej termometer sam po sebi ne vrne zdravja, tudi skelet ni dovolj, da bi človek hodil. Potrebno je bilo Zdravilo, potreben je bil Odrešenik, potreben je bil Duh, ki oživi te mrtve kosti postave in jih dopolni z novim človekom Duha (prim. Ezk 37)

Postava je torej pomembna, zato je Jezus ne izniči, ampak celo krepi. Če je doslej veljalo "Ne ubijaj!", je za Kristusa že jeza na brata dovolj, da prideš pred sodišče, kaj šele, če drugemu rečemo "norec"!
Če je do takrat po postavi veljalo "Ne prešuštvuj!", Jezus odločno pove, da se prešuštvo začne že s poželjivim pogledom.
Če je do takrat veljalo "Ne prisegaj po krivem", Jezus pravi, naj sploh ne prisegamo!

Kaj torej sporoča z vsem tem stopnjevanjem? To, da je potrebno še dodatno stisniti zobe in se potruditi? Nikakor! Nihče namreč sam po sebi ne more izpolniti niti pičico te postave, kajti njena izpolnitev in dopolnitev je možna samo v Odrešeniku.

Samo ljubljeni sinovi v Sinu lahko ne vračamo zoba za zob, ampak svoje sovražnike ljubimo in zanje molimo. Samo v Njem je možno druge blagoslavljati (bene - dire = dobro govoriti) in ne zmerjati. Jezik nam je namreč dan zato, da bi postal mikrofon Besede in ne prekletstva. Samo v Njem je možno prejeti nov in očiščen pogled, ki drugega ne jemlje in uporablja zase, temveč ljubi s čistim pogledom. Samo v Njem je mogoče razločevati in prepoznati ali smo v nekem trenutku poklicani reči da ali ne. Samo v Njem je možna zvestoba izrečenemu, zato lahko slečemo starega človeka z vsemi njegovimi navadami vred.

V ljubezni je namreč dopolnjeno vse!

Skelet dobi mišice in tkiva, človek po Kristusovi smrti in vstajenju pa prejme Duha, to Ljubezen, izlito v naša srca, s čimer postane popoln. Zato Pavel v drugem berilu piše, kako modrost Boga oznanjamo med popolnimi, tj. med sinovi, ki so dopolnjeni z Očetovo ljubeznijo.

Samo Odrešenik je lahko postal to zdravilo, ki ozdravlja naše vroče odnose, spore, konflikte ali hladne vojne. Samo On je tisti, ki povezuje in ustvarja občestvo. Zato je potrebno preiti iz pravičnosti pismoukov in farizejev, ki sloni na lastnih močeh ter preiti v postavo milosti, postavo svobode, postavo sinov, ki so dopolnjeni v Ljubezni in kot taki lahko ljubijo.

Vendar odrešenje ne poteka čudežno. Naša človeška narava je res ponovno odeta z Božjo, kar pomeni, da je usposobljena za izbiro ljubezni in vendar odločitev ostaja naša izbira. Sirah ima namreč prav, ko pravi, da je sta pred ljudmi življenje in smrt, ogenj in voda, roko pa boš iztegnil, po čemer boš hotel. Ljubezen namreč ne more prisiliti nikogar v dobro!

On je torej naše Zdravilo, ki ga prejmemo v lekarni Cerkve. Tam je polje, kjer vedno znova ozdravljamo preko zakramentov in preko bratov, kajti bratje in sestre ostajajo za nas polje preverjanja našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi (ali ti proti njem), pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. 

Očetu je najpomembneje, da smo med seboj bratje, a tudi odpuščanje je možno šele, ko se pustimo dopolniti z Njegovim ljubečim pogledom. V moči tega pogleda, ki kakor mehko otroško meso obda skelet postave, je možno drugega ne zgolj peljati na sodišče, ampak mu tudi odpustiti.

Res, ni prišel razvezovat postave, ampak dopolniti z Odnosom, v katerem se med nami rojeva Kraljestvo sinov. Zato bo Jezus naslednjo nedeljo šel še dlje in zaklical: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!" 

Imeti Očeta pomeni biti sin in to ne katerikoli, ampak ljubljen. Prav v tem pa je vsa naša ozdravitev, v tem vse naše odrešenje. Da lahko ponovno ljubimo, dopuščamo in živimo odnose.



nedelja, 9. februar 2020

Da bi svetili

5. navadna nedelja

Da bi bili sol zemlje, luč sveta, mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti, prižgana svetilka na podstavku, da bi svetila vsem, ki so v hiši ... To je današnji evangelij, to je smer, ki jo Gospod kaže ter klic, namenjen slehernemu kristjanu.

1) Kliče nas, naj bomo sol za ta svet. Sol in ne sladkor. Sol, ki je sama po sebi dprecej neužitna, vsaj toliko, kolikor je neužiten izoliran kristjan, ki živi individualno vero, če ta sploh obstaja. Nič ne moreš z njim, kajti kristjan je poslan zato, da gradi in ustvarja občestvo. Poslan je kakor sol v hrano, da jo osoli in ji vrne okus. Poslan, da se raztopi, da se manjša, Gospod v njem pa raste. Tudi je sol smiselna dokler ima okus, tako je kristjan lahko kristjan samo dokler ve, da je ljubljen. To mu namreč daje okus, ki ga je poslan dajati naprej. Kako? Prek konkretne ljubezni, ki jo prerok Izaija opisuje v prvem berilu. In medtem ko ljubimo, postajamo vedno manjši, ljudje okrog nas pa vedno okusnejši.
On mora rasti, jaz pa se manjšati (Jn 3,30).

2) Luč sveta; luč je namenjena oddajanju svetlobe in ne srkanju vase. Namenjena je, da sije svetlobo in z njo ožari vse okrog sebe do te mere, da sleherna stvar prejme podobo in barvo. Tudi kristjan, pripet in potopljen na glavni izvir in glavni dotok "Elektrike" = Božje ljubezni, sije. Prežarjen s to Božjo svetlobo gori in sveti do te mere, da se ne vidi več njega, temveč ljudi okrog njega. Namen luči tako je, da vsaki stvari pomaga razodeti njeno dopolnjeno obliko, njeno končno poslanstvo. Namen luči je, da pomaga živeti poklicanost drugih. Samo v siju te svetlobe vsaka stvar in vsak obraz prejme podobo, ime in čudovitost barv. Človek, poln Duha sije in kot tak tudi drugim razodeva njim lastno mesto ter vrednost. Zato se tak človek ne more prevzeti četudi je postavljen visoko, na podstavek, na vidno mesto. Nič več namreč ne sveti nase, temveč na druge - s svetlobo Ljubezni, ki ni njegova, ampak jo tudi sam prejema.
Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).

3) Mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti

Gora je od vedno veljala za kraj Božjega razodetja. Kristjani smo poklicani postati mesto, torej prostorje odnosov, poklicanih, da razodevajo Boga samega. Danes se Kristus lahko razodene svetu samo preko telesnosti kristjanov, preko naših odnosov in našega načina življenja. Način je pomemben, ne to, kar se da prešteti. Pomembna je domačnost, pomembna je toplina, ki jo človek zazna ali ne zazna, ko vstopi v občestvo krščenih. Pomembno je, da živimo kakor tisti, ki so prejeli dar; velik in zastonjski dar ponovnega Odnosa z Očetom, dar sinovstva, dar bratov, dar doma. Dan nam je bil dostop do neskončne ljubezni med Očetom, Sinom in Duhom, ki se pretaka po nas ponoči in podnevi in v moči te ljubezni smo poklicani živeti en v drugem, kakor občestvo. Enost v vsej raznolikosti in drugačnosti. Drugi namreč ostaja drugi in tudi nasproten meni in vendar ga lahko gledam in ljubim z isto Ljubeznijo, s katero sem ljubljen sam, prav tako od Drugega in drugačnega od mene.
Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Jn 13,35).

Niso torej potrebne vzvišene besede ter modrost oznanila, temveč posredovanje resničnega izkustva Božje ljubezni, polne Duha in moči, ki izvira iz Boga samega. V taki drži Cerkev resnično postaja mati, ki rojeva svet Kristusu in Kristusa svetu.

In On, ki je obljubil, da bo z nami do konca sveta, vse do danes kliče in šepeta tolikim srcem: "Tukaj sem! Bodite moja luč sredi teme tega sveta!"