nedelja, 25. junij 2017

Ne bojte se torej!

12.nedelja med letom

Začelo se je poletje v pravem pomenu besede, končala se je šola in začenjajo se dopusti, ali vsaj hrepenenje po dopustu. Božja Besedapa se zdi, da gre prav v drugo smer ....
V prvem berilu beremo o Jeremiju, preroku, na katerega se je zgrinjalo ogromno stisk in preganjanj zaradi Božjega imena, beremo o njegovem ječanju in upanju, njegovi stiski in vpitju k Bogu, ki ga je poklical.
Nič počitniškega ...

Simbolno bi lahko rekli, da nas Beseda želi ohraniti budne tudi sredi tako potrebnih dni oddiha. Življenje kristjana namreč ni utopično spanje, v katerega vabi svet s svojimi ponudbami, ampak je drugačen počitek, tisti,ki se lahko zgodi samo na Jezusovem srcu. To pa se ne utrudi nikoli. On nas vabi k sebi, da bi se pri njem odpočili v tem Božjem počitku, ki se zgodi tudi sredi preganjanj in stisk in je zato tako zelo drugačen od počitka tega sveta. Ta svet nas hoče uspavati in narediti šibke, z zmešano identiteto, Jezus pa nas nasprotno hoče narediti za budne kristjane, z jasnim upanjem in pogumom.

V svetu bomo torej doživljali preganjanje in stisko, o čemer piše evangelist Matej pred današnjim odlomkom. Evangelij vznemirja, sicer ni pravi evangelij. Kristjan, ki vzame evangelij zares, vznemirja, sicer "nekaj ne gre skupaj."
V tej stiski, ki nastane zaradi evangelija, pa Bog svojih ne pušča samih. Drugo berilo apostola Pavla je tako kakor Božji odgovor na Jeremijevo ječanje. Greh in zlo, po katerih je svet postal tak kot je, ne moreta in nimata zadnje besede. Stiska, ki jo v svetu čutijo mnogi zaradi Božjega imena, ne bo nikoli imela zadnje besede. Milost je vedno močnejša od greha.
"Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, in to po milosti enega človeka, Jezusa Krtistusa."

Z milostnim darom tako ni kakor s prestopkom. Z Božjo močjo ni tako kakor s padlo človeško močjo. Božji odgovor prihaja v stiki, Njegova rešitev pride takrat, ko je za človeka konec. Ni namreč situacije, v katero bi preko svojega Sina in Duha ne vstopal Oče in "delal vse novo".

Zato imajo Jezusove besede: "Ne bojte se ljudi!" močan in trden temelj. Kajti karkoli ti ljudje nosijo v sebi, za karkoli že uporabijo svojo svobodno voljo, nimajo zadnje besede.
Četudi namreč grešni človek svojo svobodno voljo uporabi za zlo in s tem rani še druge, morda celo umori telo, rani srce, pretrže vezi, je milost močnejša. Še več, "kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," zatrjuje Pavel. Kamorkoli pa ta milost vstopi, nujno stori nekaj novega, lepega, odrešenega. Ne iz nič, ampak točno iz ruševin, ki jih je pustil greh.

To je naša vera! To je naše veselje! In to je tisto, kar nam Jezus pravi, ko smo v temi, da bi se to razodelo v dnevu, ki napoči po vsaki preizkušnji. Nič ni skritega, kar se ne bo spoznalo. Ni noči, ki jo je obiskal Bog in ne bi postala dan, ki bo kakor na strehah sporočal, da je naš Bog sredi zla in močnejši od njega.

In četudi vrabec res pade na zemljo, ne pade brez Očetove vednosti in njegove ljubezni. Četudi se zgodijo krivice, nesreče, težke stvari, niso brez Očetovega obiskanja. Ko je Jezus bil na križu, se Oče ni umaknil. Oba sta visela gor. Tako je tudi v našem življenju. Kjer smo mi, vstopi tudi Bog.
Zato: "Ne bojte se!"

Če Oče ve za vsakega vrabca, koliko bolj ve za nas, koliko bolj ve in obiskuje temo človeka, da bi jo, če mu človek dovoli, preoblikoval v dan vstajenja, v osmi dan, ki nima zatona!



sobota, 10. junij 2017

Obličje, ki se je razodelo

Praznik Svete Trojice

"Kdo si ti in kdo sem jaz?" 
Vprašanje, ki je nenehno prihajalo iz Frančiškovih ust in srca, da bi spoznal nedojemljivo skrivnost Očeta in nedojemljivo skrivnost samega sebe. Vprašanje, ki je pomembno in ključno, saj vprašanje že samo po sebi pričakuje odgovor in tako s svojim bistvom odpira prostor Drugemu, odpira prostor za odnos in dialog.

Drugič pa je to vprašanje pomembno in ključno, ker lahko človek samega sebe odkrije samo v odnosu, v tej resnici Boga, ki ga je ustvaril. Kakor se otrokova identiteta zrcali v pogledu staršev, tako se človeška resnica zrcali v pogledu Stvarnika. Da bi človek odkril samega sebe, je nujno, da odkrije obličje Boga.

Obličje pa se razodeva s poslušanjem in majhnostjo. V stari zavezi je Mojzes posredoval za ljudstvo, ki se je Bogu nenehno upiralo. Bil je torej Bog, ki je hotel hoditi z ljudmi, bil je Mojzes, ki je nenehno branil svoje rojake in bilo je to trdovratno in trmasto ljudstvo, ki si je vsakih 200 metrov puščave izdelalo novega boga po svoji izgubljeni podobi.

Bog pa je svet (navkljub vsem zablodam) tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Bog, ki ga ne zaobjame vesolje, je sklenil, da bo prebival v človeškem srcu, zato je "stopil dol", v samo človeško naravo in jo prepletel z Božjo. Nič več ni Bog kamnitih tabel, ampak Bog srca, ki v Sinu postane eno s človekom. V tem istem Sinu smo dvignjeni nad angele in vrnjeni v občestvo Trojice, iz katere smo bili tudi rojeni. Bog sam je tako razodel svoje Obličje skupnosti, da bi tudi človek ponovno našel resnico samega sebe, resnico ljubljenosti in resnico skupnosti.

Resnica se je torej razodela. Bog je Bog občestva in ne ločenosti, je Bog, ki da samega sebe, da pridobi še drugega. Je Bog, ki se je iz zapovedi, ki so jih Izraelci morali izpolnjevati, premaknil v srce, ki ga je posvetil in prepletel s svojo, Božjo naravo. Zato človek in Bog nista več dva, ampak eno. Človek ni več ločen od Boga zaradi prvega greha, ampak je v Očetu po posredovanju Sina in Duha. "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči!"

Naša naloga je tako ostajati v Bogu, živeti z zavestjo, da je Trojica del nas in mi del nje.
Zato človek, ki se zaveda navzočnosti Trojice v samem sebi in sebe v Njej, postaja neizogibno drugačen, svetleč, živ, občestven, umirjen. Ker v zrenju Trojice odkriva sebe, v prisluškovanju ljubezni med njimi, se sam polni s to isto ljubeznijo ter v zrenju občestva, on sam postaja občestvo.

Še več, ta Trojica, ki biva v nas in mi v njej, se mora poznati tudi med nami. Zato apostol Pavel upravičeno spodbuja, naj se veselimo te lepote, naj bomo v različnosti naših misli vendarle eno, naj med nami kraljuje mir in sveti poljub, saj nas povezuje On, ki je v svojem mesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, podrl steno pregrade in v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka (prim. Ef 2,14-16)
To, kar je med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, to je po milosti tudi v nas in to naj se zrcali tudi med nami.

Tako bo Sveta Trojica, ki je nobena študija ne more zaobjeti, najlepše proslavljena in razodeta.