sobota, 25. november 2017

Najdeni, da bi iskali

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

1) Matejeva prilika o poslednji sodbi, kjer bo Sin človekov prišel v vsem svojem veličastvu in vsi angeli z njim, nam resnično prikazuje Kristusa kot Kralja vesoljstva. A ta Kralj se obenem enači z zadnjimi, ubogimi, lačnimi, ponižanimi ... Božji stil obrača vedno vse na glavo!
 Njegovo kraljevanje je v resnici služenje. Je, kakor smo brali zadnje nedelje, sprejemanje in dajanje darov, je vstopanje v logiko Ljubezni, ki da vse, da bi tudi mi iz te polnosti dajali naprej.

In vendar povprečno slovensko srce ob besedi služenje ter ob prebiranju tega odlomka zagotovo sliši, kaj je še potrebno storiti, da bi zaslužilo Boga. Sliši, koliko točk je še potrebno pridobiti, da bi lahko gledali Boga. Polni smo moralizma, a prav to nima popolnoma nobene veze z našo vero in današnjim odlomkom, ki ostaja čudovita vesela novica.

2) Ljudje, ki bodo na desnici, na besedo: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti ...", odgovorijo s presenečenjem: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?" Noben od njih še ve ne, da je kaj takega storil, kar pomeni, da so to ljudje, ki zagotovo dobrih del niso delali zato, ker bi si z njimi prislužili nebesa. Sicer bi zagotovo dobro vedeli, koliko lačnim so dali jesti in koliko bolnih so obiskali. Njihov seznam bi bil natančno dodelan in preštet, saj v logiki meritokracije kraljuje statistika! In ne Sin.

Tu torej beremo o svetnikih, o odrešenih, ki na Gospodovo povabilo odgovarjajo z očitnim presenečenjem. Njihova dejanja ljubezni so izhajala iz  notranje drže, ki je drža hvaležnosti. Hvaležen pa je lahko samo človek, ki se prepozna obdarovan in obiskan.
To so torej ljudje, ki se zavedajo, da so bili najprej oni tisti lačni, a jih je Nekdo nasitil s samim seboj, žejni in jih je Drugi napojil z lastno krvjo, bili so nagi in je Nekdo slekel svoje kraljevsko oblačilo, da bi oni ponovno prejeli dostojanstvo sina, bili so v ječi in jih je Nekdo nenehno vodil ven. Ali, če bi dejali z besedami prvega berila preroka Ezekijela, so to ljudje, ki so spoznali Pastirja, ki je najprej sam poskrbel za svoje ovce, jih poiskal ter rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Razgnane je pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.

To je torej odrešenost, to je realnost kristjana, ki ve, kdo je njegova hrana in pijača, in ve tudi, da je bil sam nag in izgubljen, a je sedaj najden in rešen iz smrti.
Če smo torej vse, kar potrebujemo, že prejeli iz Očetovega odnosa, potem lahko tudi sami spontano dajemo naprej. Tako lahko lačnemu pozornosti spontano damo naklonjen pozdrav, žejnemu sočutja damo besedo sočutja, nagemu dostojanstva vrnemo spoštovanje ...

Če pa smo iz tega Odnosa odtrgani ali se ga sploh ne zavedamo, potem bo človek poleg nas neizbežno postal grožnja, saj od nas potrebuje nekaj, česar tudi sami nimamo dovolj. V tem primeru je nujno spregledati lakoto in žejo, nagoto in ječo, saj je te že v srcu dovolj.

Skrivnost drže tistih, ki lahko delijo naprej ne da bi šteli, je torej v tem, da so se končno odkrili sinovi in hčere Očeta, kjer je varno. Taki še vedo ne, da že samo s tem, ker so, že prinašajo nebesa!

3) In nenazadnje se naših konkretnih odnosov učimo tako, da pogledamo na Cilj, za katerega smo ustvarjeni. Tega še najlepše opiše Pavel v drugem berilu, ko razlaga poslednje reči.
"Ko pa mu bo vse podvrženo (Sinu), se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." 

Sin se bo torej podvrgel Očetu, ki je že vse podvrgel Sinu. Oče in Sin skorajda "tekmujeta" v tem, kdo bo komu prišel naproti, kdo bo koga prehitel v dajanju ljubezni. To je odnos, ki bi se moral slikati tudi v naših odnosih. Kako lepo bi bilo med kristjani, če bi med seboj praktično tekmovali, kdo bo hitrejši v dobrem do drugega.
Kajti to so odrešeni odnosi in prav za te smo bili odrešeni in usposobljeni. Ker smo bili izgubljeni in najdeni, nagi in oblečeni, lačni in napojeni z varnostjo Očetovega naročja.




sobota, 18. november 2017

Oče ali gospodar?

33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem "neki" je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem "nekem človeku" prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu "bogu". Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je "neki človek". Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem "trgoval", kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.




sobota, 11. november 2017

Svetilka in olje - hrepenenje in Odnos

32. nedelja med letom

Hrepenenje in pogled sta dve stvari, ki nas premikata iz mirujočega položaja v gibanje življenja, iz lastnega načina reševanja v Božji način, iz lastnih ugaslih svetilk do posodic z oljem, ki te svetilke na novo prižgejo. Kaj so torej svetilke in kaj posodice z oljem?

Da bi prišli do tega odgovora, je potrebno najprej zahrepeneti, kajti hrepenenje je tisto, kar ujeto srce premakne v hojo naproti Drugemu. Hrepenenje je tisto, ki odpira vhodna vrata, da vanje lahko vstopi modrost, ki že sedi pri njih. Hrepenenje je tisto, ki vodi v vsakršno spoznanje in preudarnost, to pa v lahkotnost življenja. Kajti kdor se bo k njej (modorsti) zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.

Odpreti se modrosti in s hrepenenjem priznati, da jo potrebujemo, pomeni, da naša življenja preprosto ne morejo več ostati polna aktivizma, dela, ki ubija in utrujenosti, ki ji ni videti konca. Modrost je tista, ki prva prišepne, kaj je potrebno storiti in kaj je prav izpustiti. Napotiti se k njej tako na neki način resnično pomeni spoznati, da je le-ta že pri vratih, to pa pomeni, da nam je prihranjen vsak napor, ki si ga ustvarimo zgolj z lastnimi idejami in načrti, ki niso rojeni iz Modrosti.

Hrepenenje se danes ponavlja tudi v psalmu, ki je resnična hvalnica hrepeneče duše: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi." 

Hrepenenje je tisto, ki tudi deset devic spodbudi, da gredo naproti ženinu. Lahko bi spale doma, na kavču. Pa so šle ... dale so prostor odnosu, dialogu, Ženinu.
Hrepenenje je torej tisto temeljno, kar nas odpira k Drugemu in prvo, kar nas spravi na pot, to pa ne pomeni, da nas zaščiti pred tem, da bi se na poti utrudili in izgubili bistvo. Zato je potreben še pogled, usmerjen v pravo smer.

Apostol Pavel nam v drugem berilu orisuje lepoto nebeškega Jeruzalema, kjer bomo zmeraj z Gospodom. Tam je naš cilj, tam je naša izpolnitev in dopolnitev, zato je pomembno, da v življenjskih nočeh, ko se vse zdi pusto in prazno in ko ves svet spi v omami, ostajamo pripravljeni, ker vemo, kam je usmerjen naš pogled. Takrat četudi zaspimo, ostaja temeljna notranja drža budnosti, ki je vselej pripravljena odgovoriti na tisto, kar prišepne modrost. Ona je namreč tista, ki "opolnoči" zavpije: "Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!" Ona je tista, ki našemu srcu pokaže skrite mimohode Gospoda, prišepne nam korak, ki vodi v svobodo, prigovarja in vabi, da bi že tukaj živeli svatbo z Gospodom. Biti na Gospodovi gostiji pa ni drugo kot biti v nenehnem živem odnosu z Njim.

V tem je tudi temeljna razlika devic. Vse so namreč hrepenele in vse so vstale iz udobnih domačih kavčev ter stopile na pot. Vse so iskreno iskale Gospoda in želele biti del svatbe. To hrepenenje srca ponazarjajo prižgane sveče, ki pa niso "večne lučke". Hrepenenje je namreč tudi ranljivo in upihljivo, je občutljivo in potrebno skrbi, zato je poleg svečk potrebno tudi olje.

Device, ki so ga imele, smo takrat, ko živimo pristen in nenehen dialog z Gospodom. Takrat je naša notranja drža pripravljena, da odgovori in sprejme vabilo Drugega, s tem pa že vstopamo v svatbeno dvorano, saj za dušo ne obstaja večjega praznika kakor je to, da se spočije v Božjem življenju, ki se pretaka v nas.

Če pa na ta Odnos pozabimo in se zapremo v lasten monolog reševanja, postajamo podobni nespametnim devicam, ki so dobro začele, a šle brez olja živega odnosa z Gospodom, ki edini daje moč vztrajanja, edini moč hoje in edini prižiga tam, kjer bi sami že davno ugasnili. Zato sta zanje značilni dve drži:
- ogroženost in posledično ljubosumje na olje ostalih,
- nenehno tekanje in aktivizem, ki ne dela drugega kakor to, da zamudimo in spregledamo bistvene trenutke in osebe življenja!
Zamudimo Ženina, ki nam prihaja naproti v tišini, v ljubljeni osebi, v ubogem beraču, v situacijah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tudi ženina se pričakuje pred polnočjo, pa vendar ...

Zato nas Beseda danes spodbuja, da bi hrepeneli. To pomeni hoditi s prižganimi svetilkami. Pomeni hrepeneti po modrosti, ki nas čaka pri vratih srca, pripravljena, da se da spoznati vsem, ki po njej hrepenijo. Ta modrost nam bo prišepnila (ali celo prebudila "polnočno" vpitje), ko bo Gospod vstopil v naše življenje s tihim povabilom, ohranjala nas bo budne za živ odnos z Njim, ki edini vodi skozi življenje s stalnostjo koraka, ki se ne utrudi. Spomnila nas bo na olje, ki je živ odnos s Kristusom.

To in samo to olje nam lahko daje moč zvestobe in lepote ter nas obenem že prestavlja v dvorano svatbe, kjer duša ponovno najde svoj izvir, kjer se suha ter izčrpana zemlja ponovno napojita in kjer človek spozna, da ga Bog dejansko čaka pri vratih srca... in trka. Da bi vstopil k njemu in iz njegovega življenja napravil svatbo!