petek, 29. januar 2016

On pa je šel sredi med njimi in hodil dalje

4. nedelja med letom - nedelja Svetega Pisma


"Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih ... Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagalai, ker sem jaz s teboj, da te rešujem," govori Gospod.

Močna je ta beseda! Polna poguma in moči, polna spodbud in vabil k brezmejnemu zaupanju v to, kar se Gospod odloči. Ko On reče, se zgodi, ko On pošlje, se ne da izmikati. Izbira je Njegova in vsakega od nas je izbral za pomembno poslanstvo. Beseda poslanstvo že z imenom pove, da gre za dejstvo poslanosti.

Jeremija je bil tak prerok. Poznan in posvečen še predno je bil upodobljen v materinem telesu. Da bi bil poslan kot prerok. Kaj pa je naloga preroka? Resnica! Nesprejemljiva, nehlinjena in čista resnica. Vedno. Prerok je torej poslan, da oznani resnico ne glede na ceno. Zato že v paketu svojega poslanstva dobi zagotovilo: "Bojevali se bodo proti tebi."  In vendar tudi: "Pa te ne bodo premagali. Ker sem jaz s teboj." To je vsa skrivnost resničnih prerokov.

Tudi mi smo bili spoznani in poznani od Gospoda daleč preden smo bili spočeti. In Bog nas pozna, pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom. Šele po smrti bo tudi nam dano spoznati, kako zelo nas Bog že sedaj pozna. Od vekomaj in na vekomaj. Vmes, na tej zemeljski poti, kjer vse gledamo z ogledalom in v ugibanju, pa nam ostajajo resnično vera, upanje in ljubezen. 
Ker človeku ni dano jasno spoznanje, od tu izhaja logično sklepanje, da človek sam po sebi ne more najti resnice, ne more se ji približati in ne more ji slediti. Ne resnici o sebi, ne resnici o dobrem ne resnici o lastnem poslanstvu. Mora se torej pustiti voditi in to ne komurkoli, ampak tistemu, ki ga resnično pozna - svojemu Bogu. V veri, v upanju, v ljubezni.

Kaj od tega trojega je največje, vemo, presune pa, kako zelo je ta ljubezen tesno povezana z resnico.

V evangeliju namreč beremo nadaljevanje drame v domačem kraju. Beremo Jezusa, ki se razodene kakor popolnoma uresničena Beseda. In gledamo ljudi, ki se čudijo in pritrjujejo besedam, ki so prihajale iz njegovih ust. Nagovorile in dotaknile so se jih te besede milosti. Njihovo srce je zagorelo. Spoznalo je, da je obiskano z Besedo, ki obuja, Besedo, ki je živa, spoznali so, da je k njim prišel Nekdo, ki jih zelo presega.

To je trenutek, ko se sleherno srce mora odločiti, tudi danes. Ko obišče Beseda, pogosto najprej poboža, a ne ostane pri tem. Zahteva korak, zahteva odločitev.
Nazarečani so v trenutku, ko bi jo morali vzeti zares in besedam milosti ne le kimati, temveč jih resnično vzeti kot resnico svojega življenja, popolnoma obrnili smer. Za trenutek so se pri teh lepih besedah pogreli, ko pa je Beseda zahtevala spremembo življenja, je bilo konec.

Takrat je ušla iz varnega sistema in jo je bilo potrebno ujeti, ograditi in ponovno zvezati. In kaj je pri tem lažje kakor razvrednotiti njen pomen?
Kaj je tudi danes lažje, kot reči: "To je veljalo nekoč, danes je vse drugače." Ali pa: "To pomaga samo nekaterim, jaz sem drugačen. To so samo lepe besede, realnost je drugje."
Vse to je skrito v stavku: "Ali ni to Jožefov sin?", ki se porodi vsakič, ko Beseda spreminja našo utečeno smer.


Preobrat je silen. Kakor so prej kimali, tako potem besnijo. Kolikor se prej sliši vzklikanje: "Hozana!", toliko se potem sliši: "Križaj ga." Tako je. Vsakič, ko Beseda postane zahtevna, vsakič, ko prerok pokaže Resnico, ki ne dopušča laži in ne dopušča prirejanja.

In tu se razodene velika skrivnost povezanosti med ljubeznijo in resnico, ki ji je na poseben način zavezan in odgovoren vsak prerok, vsak kristjan. Jezus je prišel med te ljudi z ljubeznijo. On je prvi, ki je utelesil resnico ljubezni. Dovolj je le v drugo berilo namesto besede ljubezen, postaviti besedo Gospod.

On je potrpežljiv in dobrotljiv, ni nevoščljiv, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobziren in ne išče svojega. Ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi. 
Kako zelo res je to! Vse prestane in ne kloni, da oznani resnico, ki se je, kakor pravi pismo, veseli! Kjerkoli jo je najti. Kristus torej pooseblja ljubezen, ki nikakor ne more odstopiti od resnice. In ko resnica sproži boj, ljubezen vzdrži in ne kloni. Se ne da razdražiti, ampak gre sredi med njimi in hodi dalje. 
Da opravi to, za kar je prišla. In kdorkoli jo sprejme, najde moč, najde upanje, najde resnico in najde ljubezen.

Bog nas torej pozna. Od njega smo poznani predno smo bili upodobljeni, od Njega smo posvečeni in postavljeni za preroke še preden smo prišli iz materinega naročja. Zato Bog želi in potrebuje odrasle ljudi, ljudi z opasanimi ledji, kar pomeni pripravljene na pot, na premik, na spreobrnenje, na resnično iskanje resnice, ki velikokrat zahteva opustitev lastnih vnaprej izdelanih idej in konceptov.

Nazarečani so imeli dobro izdelan koncept Mesije, in ko je ta Mesija - Resnica, prišla v popolnoma drugačni izvedbi, so pobesneli. Zato Godpod kliče in vabi, da smo opasani. Pripravljeni na pot, pripravljeni vsak dan zapuščati lastne ideje in koncepte in stopiti na pot za Resnico, ki je večja od nas in vodi drugam. 
"Vstani in jim govori vse, kar ti ukažem." 
Pomembno ji je torej prisluhniti tudi, ko pripravi popolnoma drugačen scenarij, kot si ga je naša domišljija zamislila.

In prav to pomeni postati mož in odložiti to, kar je otroškega. To pomeni prenehati govoriti kakor otrok, misliti kakor otrok, sklepati kakor otrok, ampak odrasti in začeti govoriti kakor odrasel, misliti kakor odrasel, sklepati kakor odrasel. In odrasel se mora odločiti, komu bo sledil. In ko sprejme Resnico, sprejme preroško poslanstvo.

To pa nujno pomeni začeti govoriti kakor Bog, torej govoriti Besedo, misliti kakor Bog, torej sprejeti Kristusovo misel in sklepati kakor Bog, torej po postavi svobode. Za to nas je osvobodil Kristus. Zato danes potrebuje preroke, ki so pripravljeni hoditi sredi sveta, ukoreninjeni v Bogu, sposobni prejeti pritrjevanje in napade, topla občestva in robove prepadov.

Vse zaradi Resnice, ki edina osvobaja, edina ljubi in zato tudi edina ostaja.



sobota, 23. januar 2016

Pohujšljivo blaga vest!

3. nedelja med letom

Luka piše o svojih natančnih poizvedbah in zapisu poročila o dogodkih, ki so se zgodili med nami. Piše torej o nečem zelo konkretnem in resničnem, o Besedi, ki je postala človek in prebivala med nami. O Besedi, ki je bila v začetku pri Bogu in je bila Bog, polna milosti in resnice, poslana, da prinese življenje vsem, ki jo sprejmejo.
Obstaja torej Božja beseda, ki je postala konkretno telo.

V prvem berilu beremo o izvoljenem ljudstvu, ki sme po dolgem izgnanstvu in suženjstvu ponovno brati Besedo. In jočejo od ganjenosti. Kajti po letih puščave in teme, ko niso mogli brati knjige postave, močno občutijo, kaj pomeni beseda Boga. Občutijo Besedo. Živo in učinkovito, v svojem konkretnem telesu. Sprejmejo jo, dajo ji moč in ta Beseda jim podari veselje, tisto veselje v Gospodu, ki je vsa njihova moč.

V evangeliju Jezus stoji v nazareški shodnici in bere Besedo. Ko konča, zvitek zvije, ga vrne služabniku, sede in pove: "Jaz sem ta Beseda."
Tista, ki prinaša upanje.
Prinaša veselje, ker naznanja prostost.
Prinaša usmiljenje - Jezus namreč v nazareški shodnici prvi napove izredno leto Božjega usmiljenja!
Čas, ko so zatirani osvobojeni, dolžniki odpuščeni, slepi prejmejo vid.
Res, Beseda je poslana, da prinese blagovest ubogim.

Nazarečani, njegovi domačini, njegova lastnina, pa ga odvede ven, do prepada, da bi ga pahnili čez rob. Ker je čisto preveč pohujšljiva in konkretna ta Beseda. Popolnoma izven naših shem, polna blagovesti, na katere nismo pripravljeni.

Preveč pohujšljivo usmiljena je! Preveč pohujšljivo odrešujoča in blaga! Preveč pohujšljivo polna upanja, milosti in resnice! Preprosto preveč ... Bog je popolnoma ušel iz našega nadzora, ušel iz vseh naših shem in škatlic, iz vseh predstav in naših pričakovanj. Res je "iz uma", kot smo brali včeraj o trditvah  njegovih domačih, ki so ga hoteli odvesti domov. Res, preprosto izven našega razuma in veliko večji od njega. zato Bog nenehno uhaja. Uide tem, ki ga hočejo odvesti domov, "na varno", uide tem, ki ga hočejo pahniti v prepad, uide nam, ko ga zapiramo.

Bog nenehno uhaja, ker ni to, v kar bi ga mi radi pretvorili, ni Bog predala in škatlice, ampak ostaja Bog, svoboden, Oče, ki ljubi. Do konca.
To je Beseda, pohujšljivo blaga vest. In zdi se, da jo samo ubogi lahko slišijo. Ostale namreč še preveč ogroža.
Tisti pa, ki so ubogi, slepi, zaprti, majhni, zmorejo slišati blagovest usmiljenja.

Izraelci so dobro vedeli, kaj pomeni suženjstvo, zato so se pred Besedo zmogli pripogniti ter se pokloniti Gospodu z obrazom do zemlje, zmogli so pred njo jokati od ganjenosti.
Tisti, ki okusi jetništvo, dobro ve, kaj je svoboda, slepi ve, kaj je svetloba, zatirani ve, kaj je oproščenje, mrtvi ve, kaj je življenje, izgubljeni ve, kaj je luč, ranjeni ve, kaj je milost, izdani ve, kaj je resnica.

In vse to je Beseda, polna milosti in resnice, polna življenja in luči, polna blage vesti.
Za tiste, ki so tako pogumni, da smejo biti pred njo ubogi. Obiskani ubogi.

In če Besedo sprejmejo, jim da moč, da postanejo tudi oni polni milosti in luči, polni veselja in moči. Da jim možnost, da postanejo resnično bogati!



četrtek, 21. januar 2016

Definirati zlo

Sreda 2. tedna med letom

To življenje je večkrat boj, srce nenehno ostaja polje boja in odločanja med dobrim in zlim. V srcu človeka ostaja bitka med Davidom in Goljatom.

Filistejcev je bila velika množica, ki predstavlja veliko množico stisk in težav, ki nas obdajajo in jemljejo pogum.
In David pokaže strategijo boja.
Zaveda se, da v ta boj ne vstopa sam, ampak je vanj poslan. Poslan, da premaga zlo. Zaveda se, da mu je Bog v svoji dobroti dal moč, da premaga sleherno zlo. V boj stopa z zavestjo, da je pravzaprav Gospod tisti, ki se bojuje. Vse, kar mora je le to, da ostane to, kar je - majhen deček s fračo. Da se ne daje v oklepe in ščite, da ne poskuša biti kakor drugi in zadovoljevati predstave drugih, ampak da v življenje stopi s tem, kar je. In tisto Bog uporabi in stori.

Druga pomembna stvar je definirati zlo. Mnogokrat se prikazuje številčno, glasno, nenasitno. David pa ve, da mora najti želo zla, tega Goljata, ki je središče množice Filistejcev. Tudi v našem življenju je pomembno poimenovati strah, poimenovati tisto stvar, ki nas hromi in preganja. Če jo pustimo razpršeno, bo nenehno dajala vtis nepremagljive množice, ko pa enkrat specificiramo epicenter skušnjav ali zla, ki nas napada, tudi boj postane smiseln. Naenkrat ni več množice ob kateri ne veš ne kod ne kam, ampak ta množica postane "Goljat s šibko točko". Tudi zlo je ranljivo. Dovolj je en kamen v čelo. Dovolj je poimenovati bistvo in ga premagati.

In tretja stvar je zmožnost nositi napor. Veliko več je bilo priprav kakor samega boja. Veliko več je v našem življenju notranjih priprav in zorenja kakor samega delovanja. Tako bi moralo biti.
Vsak od nas bi moral posvetiti dovolj časa tistemu, kar se ne vidi, da bi njegov boj bil uspešen. Da bi njegova dejanja bila sporočilna. Kratka, jasna, urna. Kakor Davidov napad.
Velikokrat je v življenju tako. Znati vzdržati včasih prav mučno zorenje, znati prenašati ustrahovanja in nasprotovanja ter ob tem ohraniti jasen cilj, je milost, ki jo je potrebno izprositi in jo Bog daje tistim, ki vedo, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, ampak z vero in zaupanjem.

V evangeliju pa nato srečamo človeka s suho roko. Lahko bi rekli človeka, ki se ni zmogel več bojevati. Ker je imel suho roko. Lahko predstavlja današnjega človeka, ki je zmeden, ki ne ve več, kje in kako mora zalučati kamen, človeka, ki ima posušeno roko in tega kamna ne more zalučati. To je človek, ki je v življenju obstal ali obležal. Ohromljen od vseh prepovedi strogih farizejev, ohromljen od vseh nasprotovanj in prepovedi, ki jih je kdajkoli v življenju doživel.

Zato Jezus prihaja, da osvobodi tega človeka. Da mu vrne jasen pogled in jasno smer, da mu vrne roke, izurjene za boj proti zlu.
On nas je osvobodil, sedaj smo torej mi tisti, ki moramo vsak dan znova stopiti v sredo, z obrobja v središče svojega življenja in začeti boj.
Boj dobrega!



sobota, 16. januar 2016

Šest kamnitih vrčev - praznih!

2. nedelja med letom

Človek razdvaja, Bog združuje. Tudi nezdružljivo, tudi različno. Vstopamo v teden molitve za edinost kristjanov. Večkrat pomislim, kako bi že samo to, da bi bili katoličani med seboj edini, se ne kregali in ne spotikali, pomenilo veliko veselje, pomenilo tisto svatbo z vinom!

Pogosto pa smo kakor svatje, ki so brez razloga za veselje, polni suhote, celo zavisti in tekmovalnosti, nesposobni, da bi se veselili drug drugega in darov, ki jih drugi ima.
Ker smo izgubili Očeta, ker ne vidimo več, da je za vsakim darom, kakor pravi apostol Pavel, isti Duh, isti Oče, ki deli vsakemu v korist vseh. Nihče ne prejme daru samo zase, ampak za vse. Zato bi se morali veseliti darov drug drugega, veseliti različnosti služb in del, kajti Bog, ki dela vse v vseh, je isti.

Samo tam, v tem Očetu, ki daje vsakemu vse, se lahko spoznamo kot bratje in se veselimo svoje različnosti. Samo v Njem lahko občestveno življenje postane svatba in ne množica izmučenih, prekurjenih in izsušenih ljudi, ki so se spoznali kot poražence. Se videti kot take, je namreč tistih šest kamnitih vrčev - praznih, izsušenih, kakor naše skupnosti, naši odnosi, naše družine, naša molitev.

Bog pa je ljubitelj življenja in veselja, On ljubi rodovitnost. To razodeva že prerok Izaija v prvem berilu, ki napoveduje svatbo. In Bog ne bo miroval, dokler se ta svatba ne zgodi.

Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval, dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje.

Bog ne more mirovati, dokler človek ne zaživi v polnosti svojega bitja. Ne more molčati, dokler vidi hromega, gobavega, obsedenega, izgubljenega in izpraznjenega človeka, brez veselja in brez življenja. Preprosto ne more, ker je ljubitelj življenja.

Vino je simbol Božjega, simbol polnosti življenja, simbol rodovitnosti.
Voda je simbol človeškega, naših darov, sposobnosti in omejenosti.
In Marija pravi: "Vina nimajo". 

Vidi torej človeštvo, ki je izgubilo Očeta in postalo sirota. Vidi te otroke, odrezane od vira življenja in veselja, ujete v svet praznine in izsušenosti, monotonosti in izgube smisla.
In pripravi pot.
Kajti Marija v svoji ženski intuiciji in materinski ljubezni prva ne vzdrži več in ve, da je prišla ura. Prišla je ura, da se človeštvu povrne smisel življenja in okus bivanja.

Tako Marija ponovno stoji ob začetku porajanja življenja. Kakor v Betlehemski votlini, kakor ob vstajenju, kakor ob binkoštih. Stoji kot znanilka novega upanja in tako svatba v Kani postaja tudi pred podoba teh binkošti, ko Cerkev prejme Dih življenja, ko se rodi in zadiha. Ko okamenela in izpraznjena postava šestih kamnitih vrčev dokončno prejme Duha, to vino življenja in postane privlačna, živa, okusna in tako lahko stopi v svet in ga tudi nagovori..

Marija torej ve, da potrebujemo novo rojstvo življenja, ki pa se lahko zgodi samo v združitvi Božjega in človeškega. Ker samo tam je rodovitnost.

Vrči so prazni, zato Jezus najprej naroči vode.
Pomembno je prepoznati, kaj je tisto, kar moramo storiti mi, kaj pa tisto, kar lahko stori le Bog. Ne moremo spremeniti vode v vino, lahko pa prazne vrče napolnimo z vodo. To je tisti del človeškega, ki ga Bog vedno želi od nas, ker noče ničesar storiti preko človeka ali brez njega. Zato potrebuje našo privolitev, naš "tukaj sem". Potem se lahko zgodi.

Voda postane vino, človeško in Božje se srečata in človeško postane Božje. Z novim okusom, z najboljšim okusom. Zgodi se torej izpolnitev Božje obljube o svatbi in rodovitnosti, o deželi, ki ji ne bodo več rekli Zapuščena in ne Osamljena, temveč jo bodo imenovali "Pri njej je moja radost" in deželo Omožena. Zgodi se svatba.

Bog v našem življenju komaj čaka, da izpolni to obljubo veselja in izpolnitve, to obljubo "poročenosti" in rodovitnosti. Potrebuje pa naš del, potrebuje naša kamnita in izsušena srca in potrebuje, da se ta srca najprej izpraznijo vsake grenkobe, ki jo nosijo v sebi. Potrebuje to našo odpoved vrčem, napolnjenih z zamero, bolečino, težo spominov in sovraštva. Potrebuje našo odpoved zlu.
In ko se srce odpove vsemu temu, nastane praznina, praznina, ki čaka, da se napolni z milostjo.

A tudi tu Bog ni čarobna palčka, tudi tu potrebuje našo vodo, našo človeškost in naš del truda. Pa ne kateregakoli, ne tistega, ki se nam zdi, ampak tistega, ki je odgovor na Marijino naročilo: "Karkoli vam reče, storite." 
Beseda pove, kaj je tista voda, ki jo moramo napolniti mi. Vse ostalo stori Bog! Ki ne miruje dokler ne vidi svojih otrok rodovitnih.
Ker je ljubitelj življenja in ljubitelj svatbe! Ne more drugače.

Naj Marija posreduje za nas, da bi bili odprti Besedi in storili vse, kar nam poreče, nato pa v zaupanju pustili, da On dopolni in stori, da življenje dobi sijaj Božjega.



sobota, 9. januar 2016

Na skrivnem srca

Nedelja Jezusovega krsta

"Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju ..."
Ljudje so pričakovali Njega, ki so ga napovedovala vsa pisma. V tem tednu smo spremljali odlomke polne iskanja in najdenja, polne srečanj med Jezusom in prvimi učenci. Ko Andrej najde Petra, mu pravi: "Našli smo Mesija."
Ko Filip dobi Natanaela mu reče: "Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta."

Ljudje, učenci so pričakovali, iskali so Mesija, a tudi Mesija je iskal njih. Bilo je to vzajemno hrepenenje, vzajemno iskanje, ki se odvija na skrivnem srca, kot še danes. Bog, ki nas tako ljubi, da prvi pošlje Sina, vedno dela prve korake in v srcih prebuja hrepenenje, da ga iščemo. "Ne bi ga iskali, če nas ne bi On prvi našel," nam je bilo razodeto že po sv. Avguštinu.
In duša ne more doživeti večje sreče kot takrat, ko se zgodi to srečanje med njo in Bogom. Na skrivnem srca.

Danes Jezusa zremo v Jordanu, v tej umazani vodi človeštva, v katero se potopi, da bi jo očistil in posvetil. Da bi se Luč oblila s temo in ji vrnila življenje. Da bi nihče več ne živel v tavanju in slepem iskanju.
Jezus prihaja tiho, neopazno, nevidno. Pomeša se z ljudstvom, ki stoji ob bregovih Jordana. Da se do konca izenači z ljubljenim grešnim človeštvom.

Krst se zgodi, voda je posvečena, človeštvo sme biti oprano.
Tedaj se nad Jezusom zasliši glas Očeta: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje."
Ta glas Očeta, ta Očetova potrditev in veselje se zgodi prav ob začetku Jezusovega javnega delovanja. Zgodi se tik pred puščavo in preizkušnjami. Ko mora Sin do konca izkusiti šibkost človeške narave. Zato tudi Jezus potrebuje ta Očetov stavek, potrebuje to Očetovo vero vanj. Da lahko gre in izpolni Njegovo voljo.

In ta Očetov glas se ponovi na gori spremenjenja: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, Njega poslušajte!" (Mt 17,5) Ponovi se razodetje Sinovstva in veselje Očeta. In ponovi se pred trpljenjem. Jezus se z gore samo še spusti v Jeruzalem, kjer trpi, umre in vstane. Kjer se dokončno zgodi to, kar je vnaprej ponazarjal krst v Jordanu. Jezusovo smrt in vstajenje, našo smrt in vstajenje.

V obeh primerih je Jezus potreboval to Očetovo razglašenje, potreboval je glas, ki mu je dajal moči in ga spremljal v izpolnjevanju Očetove volje tudi v absurdu križa, ko se je zdelo, da nebo molči. Tudi v stiski puščave in tudi v nenehnem delovanju med ljudmi. Potreboval je ta Glas.

Vsi mi ga potrebujemo. Potrebujemo ta Očetov glas izvolitve, ljubljenosti in potrditve. Potrebujemo ga ob vstopu v življenje, potrebujemo ga vsak dan in potrebujemo ga, ko življenje postane trdo. Po Jezusovem krstu, po njegovi daritvi smo prejeli posinovljenje, prejeli smo Božje otroštvo in s tem oblekli Kristusa. Tako se je ob krstu tudi nad vsakim od nas razlegel čisto isti Očetov glas veselja in ljubečega objema. Še vedno se razlega, vsak dan.

Vendar ta glas lahko kaj hitro preglasijo šumi, ki niso skladni z njim. Zato tudi Jezusa v evangelijih velikokrat najdemo v molitvi, na samem, v pogovoru z Očetom. Tam, kjer ta Glas postane jasnejši in kjer lahko doseže srce. S tem nam je dal smer in pokazal pot, ki omogoča, da krstna milost v nas ostaja živa. Da Glas Očeta, ki ljubi in se nas veseli, nikdar ne zamre.

Molitev je tudi nenehno iskanje in srečevanje - človeštva in Boga. In molitev je kraj, kjer se srce lahko umiri in  vzradosti, da zmore naprej, iz Jordana v puščavo preizkušenj, iz gore spremenjenja v Jeruzalem trpljenja. S srcem, v katerem doni Očetov glas: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje!"

Ta glas ne vpije in ne kriči, ne da slišati svojega glasu po ulicah, nalomljenega trsa ne zlomi in tlečega stenja ne ugasi. Tako zelo spoštljivo nežen je. In ostaja zvest, ne opeša, ne kloni. Nikdar se ne naveliča nam, svojim otrokov ponavljati ljubečih besed izvolitve: "Ti si ..."

In tisti, ki zmore sprejeti Besedo, v molitvi prisluhniti in se pustiti najti Glasu, tisti, ki zmore na skrivnem srca okusiti in zreti obličje Očeta, ki se veseli nad njim, ki verjame vanj, ki ga zvesto ljubi, zmore okusiti mir, ki presega vse. In zmore zaznati veselje, ki hoče naprej, do drugih. Tako kot Andrej do Petra, Filip do Natanaela ...

Tak, ki v svojo lastnino sprejme Besedo milosti in resnice o lastni ljubljenosti,  nič več ne potrebuje "vpitja in kričanja" niti ne nenehnih obveznosti, ki služijo samopotrditvi niti ne opozarjanja nase. Ne potrebuje več nemira, ki žene v primerjanje in tekmovanje, v tiho dokazovanje lastne vrednosti, ampak to neizmerno vrednost nosi v sebi, na skrivnem srca.

Iz molitve, iz tega Jordana in te gore razodetja zmore nazaj v življenje, zmore do drugih s tiho in zvesto ljubeznijo, ki ne opeša in ne kloni dokler ne vzpostavi pravice, ki ne vpije in ne kriči, ampak spoštljivo ljubi. Enega naenkrat.

To je razodela milost krsta, to je razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.




sreda, 6. januar 2016

Razodetje drugače

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo praznik Gospodovega razglašenja, dan, ko se je Bog pustil razodeti tudi preko mogočnikov.
Najprej se je namreč pustil razodeti po malih. Ti bodo Gospodu vedno najljubši. Pastirjih, nepomembni ljudje, ki so prišli, se mu poklonili in povedali, kaj vse je bilo o Njem rečeno po angelih.
Pusti se razodeti preprostemu in malemu Simeonu in Ani. Oba sta služila Bogu na skrivnem, v zvestobi. In oba sta ga smela videti, pa ne samo videti, kajti videlo je tega otroka veliko ljudi, ampak tudi prepoznati kot Mesija. Tistega Mesija, ki je drugačen od pričakovanj.

Danes se Gospod pusti razglasiti mogočnim z vzhoda. Svetim trem kraljem, kakor jim rečemo. Tudi po njih je imel kaj povedati naši zemlji. Bili so to pomembni ljudje, modri, učeni, kraljevega rodu. Vendar je med njihovim kraljevskim dostojanstvom in Herodovim kraljestvom velika razlika. Obojni so imeli oblast in mesto v družbi. So se pa modri razlikovali po svoji ponižnosti. Zaradi nje so se pustili nagovoriti.

Že dejstvo, da so se odpravili na pot, ki še zdaleč ni bila kratka in preprosta, je pomenilo, da so priznavali in sprejemali še drugega Kralja. Zavedali so se, da je Nekdo nad njimi, četudi ga niso poznali. In so odšli, da bi se mu poklonili. V njih je bila drža ponižnosti, resnične modrosti, drža majhnosti. Zato se zvezde, ki je naznanjala rojstvo novega kralja niso ustrašili, nasprotno, razveselili so se je in njeno sporočilo vzeli tako zelo zares, da so se ji pustili voditi.

Njihova drža je podobna drži Janeza Krstnika. Tudi on se ni ustrašil, ko je zasijal Kristus. Ni se ustrašil, ko so njegovi učenci zapuščali njega in odhajali za Gospodom. Še več, on sam je zanje postal ta zvezda vodnica, ko jim je pokazal: "To je Jagnje Božje". Bil je ženinov prijatelj, ki se je lahko iz srca veselil, ko je glas Ženina rastel, njegov pa se manjšal. Izpolnil je namreč svoje poslanstvo.

Janez in modri z Vzhoda so vedeli, da potrebujejo še Nekoga. In četudi ga modri niso poznali in pričakovali kot Mesija, so bili kot znanstveniki toliko ponižni, da so Stvarnika prepoznali v njegovem stvarstvu. In se mu poklonili. Sprejeli so, da jih stvarstvo presega.

Na drugi strani pa ob tej božičmi zgodbi nenehno srečujemo kraja Heroda z vsem njegovim nasiljem in grobostjo. Tudi on se je zavedal, da ni središče sveta. Tudi on se je zavedal svoje majhnosti. Pa še kako! Ker pa ob njej ni zmogel sprejeti Odrešenika, se je stvari loteval sam. Da bi prikril svojo neznatnost, jo je v resnici razgalil pred celim svetom. Da bi zasedel svoj kraljevski stol, ga je izgubil še predno bi zares kdaj sedel nanj.
V njem se pokaže vsa igra zla, ki se divje igra v tistem, ki svoje majhnosti ne sprejme in je ne izroči v roke Najvišjega. Tako se rojeva zavist, rojeva se smrtni strah, eksistencialni strah, rojeva se nemir in sovraštvo.
In nenazadnje se rodi obupna osamljenost. Kralj Herod je dal pomoriti celo svojo družino, ker se je bal, da spletkarijo proti njemu. Bal se je vsega in ostal sam.

Modri so bili trije. Bili so občestvo. In bili so nenehno dovzetni za zvezdo, ki jih je presenetljivo vodila. V neznano. Ko pa so bili že skoraj na cilju, so se pustili zavesti svoji človeški logiki. Kralja so normalno začeli iskati na dvoru. Tudi nam se zgodi, da ob vsej dobri volji slediti Gospodu, izgubimo smer. Ne vemo več, kje smo in kako naprej. Takrat vsi tvari vzamemo v svoje roke in začnemo reševati sami.
Tudi to je del poti in tudi ta del pelje h Kralju. Kajti točno v teh delih življenja se naučimo, kako zelo izgubljeni smo brez zvezde, brez Glasu, brez Besede, ki pokaže smer in postane pot.

Takrat se je pomembno ne ustaviti, ampak nadaljevati pot. Kajti takrat, prav takrat, ko so kralji naredili prve korake v temi, se je pojavila zvezda in jih vodila do cilja.

A tudi potem niso nehali biti poslušni. Ostali so zvesti poslušalci in se domov odpravili po drugi poti tako, kakor so bili v sanjah opomnjeni.

Veliko je sporočil v današnjem svetu, veliko je zvezd in niso vse take, ki bi vodile v smer dobrega. Modri so bili z Vzhoda, gojili so drugačno religijo, vendar so iskali resnico. Zgolj resnico. Ker so bili ponižni.
In zato so zmogli izmed vseh glasov, izmed vseh kraljevih služb, izmed vseh zvezd spoznati tisto, ki jih je pripeljala h Gospodu.Pripeljala k tistemu, ki edini daje kraljevsko dostojanstvo in kraljevski prestol.


sobota, 2. januar 2016

Tistim pa, ki so jo sprejeli

2. nedelja po božiču

Ko preberemo današnje prvo berilo in evangelij, se med njima zariše zelo močna povezava.
Modrost, ki je pred vekom, od začetka in na veke ne bo nehala biti, Ona, ki v občestvu Najvišjega odpira svoja usta, ki izhaja iz ust Najvišjega, je tista Beseda, ki je bila že v začetku pri Bogu in je bila Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem.

Modrost, ki prihaja iz ust Najvišjega, je potemtakem Beseda sama, od vekov pri Bogu in Bog sam. Ona pride v svojo lastnino in kraj svojega bivališča najde pri človeških otrocih. Tam je prostor, ki ji ga je Oče po blagohotnem sklepu določil. V ljubljenem mestu, v Jeruzalemu, v poveličanem ljudstvu, v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini. Tam se je zakoreninila, tam je njena lastnina.

Prišla je, da bi človeku vrnila sijaj, ki ga je ob grehu izgubil. Prišla, da bi ponovno našla človeka in mu vrnila odnos, prišla, da človek ne bi več sam in razosebljen taval po hladnem svetu, ampak bi ponovno imel luč in milost, resnico in življenje.

S tem ko je človek deležen te Besede, ki izhaja iz ust Najvišjega, postane deležen tudi njene Božje narave. Obe, Modrost, o kateri piše Sirah in Beseda v prologu Janezovega evangelija, sta čisti sami v sebi. Neodvisni od okolja, v katerega sta poslani, ostajata čisti, neomadeževani, v občestvu Najvišjega. Zato imata v sebi življenje samo, moč, da obudita in oživita vsakega, ki ju sprejme. Ne more torej smrt uničiti Besede, temveč je Beseda tista, ki oživi še tako mrtvo morje, v katero se izlije, še tako mrtvo srce, v katero vstopi.

In obe, Modrost in Beseda, sta pokorni.
Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor, moj prestol je stal na oblačnem stebru. Tedaj mi je zapovedal Stvarnik vsega, moj Stvarnik mi je odkazal prostor za šotor. In Modrost je izpolnila voljo Očeta. Utelesila se je in se zakoreninila v Gospodovem ljudstvu, postala je meso in se naselila med nami. To je tudi pokornost Sina, ki ostaja eno z Očetom, ki se spusti s kraljevega prestola, da bi nas po njem Oče lahko blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom in nas obdaril v ljubljenem.

Beseda je torej prišla v svojo lastnino, a mnogi je niso sprejeli. Tisti pa, ki so jo sprejeli, so postali deležni tega, kar ona sama je. Prejeli so Boga samega in postali Božji otroci.

S strani Boga je torej vse dopolnjeno. On se je približal in to nadaljuje še danes. Nenehno hoče vstopati v naša življenja. Ne vdirati, ampak vstopati. To nujno pomeni, da spoštljivo čaka pred vrati in nežno trka. Na različmne načine, vendar trka, da bi smel vstopiti in posvetiti v življenje slehernega. Čaka torej, da se njena lastnina odloči, kaj bo storila.
Sprejela svojo identiteto ali jo zavrgla, sporejela svojo vrednost ali beračila naprej, sprejela svoje dostojanstvo ali ostajala izven Odnosa in tako prepuščena sami sebi.

Glavna drama se tako dogaja v našem srcu in ne v srcu Boga. On je 100 %, mi smo vprašljivi.
Tistim, ki odprejo in sprejmejo luč, se zgodi, da vidijo njeno veličastvo, ki ga ima od Očeta, vidijo milosti in resnico, ki začne osvetljevati njihovo življenje.

Kako pomembno je zato skupaj z apostolom Pavlom stopiti v držo molitve in se ne nehati zahvaljevati za ta veliki sestop Boga, za to nepreklicno odločitev učlovečenja, vstopati pa tudi v držo ponižne prošnje, da bi Bog razsvetlil oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas kliče, ko stoji tam pred vrati in trka, da bi vsaj zmogli zaslutiti, kako bogato je veličastvo, ki ga Beseda prinese tistemu, ki jo sprejme in veruje v njeno ime.

Kajti zato, samo zato je Modrost svoj šotor z nebeških višav prestavila na goro Sion, v ljubljeno mesto, v človeško srce. Samo zato je Beseda, ki je bila od začetka pri Bogu sestopila in se utelesila v revnost človeštva.

Da bi ugasli človek ponovno zasvetil in zasijal v lepoti življenja, v milosti Božjega otroštva, v svojem polnem dostojanstvu.