sobota, 25. marec 2017

"To je res čudno!"

4.postna nedelja

Danes se Beseda poigrava med svetlobo in senco, med lučjo in temo. Med tem, kdo vidi in kdo je slep četudi misli, da vidi. Tako jasna je današnja Beseda in tako nevarna, če jo slišimo in vzamemo zares. Kajti pričakuje spremembo.

1) V prvem berilu vidimo razliko med človeškim pogledom in Božjim, med časnim in večnim, med navideznim in resničnim. Samuel, od Gospoda poslan k Jeseju, da bi izmed njegovih sinov mazilil kralja, se pusti zavesti človeškemu pogledu, ki je prepleten s sencami greha. Vendar ostaja tako ponižen, da kljub varljivemu pogledu posluša Glas in ne vztraja pri svojem. Zato Samuel, za razliko od farizejev, ostaja prerok. Ker prizna, da ne vidi dovolj, da bi sodil prav.

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek.
Gospodove oči vidijo dlje, tam, kamor naš pogled ne seže. Vidijo življenje in ne navideznost. Teh sedem bratov je od očeta izbranih zato, da izpolnijo njegove sanje. Zdi se, kakor bi jih že sam pripravljal na neko pomembno službo in jih zato tudi ponosno privede pred Samuela. Teh sedem, osmega še omeni ne. Kajti osmi mu "je ušel" na pašnike življenje.
Rdečkast David ni ostal "v izložbi" in čakal, ne, on je živel. Pustil se je "umazati" življenju in odpeljati iz varne očetove hiše v načrte drugega Očeta, ki gredo vedno dlje in globlje od še tako velikih sanj kateregakoli človeškega načrta.

Gospod torej izbere Davida, ki je izbral zelene pašnike, na katerih Gospod sam daje ležišča, kjer so vode počitka, ki poživljajo dušo. Ta psalm opeva življenje tistega, ki vidi. Ker gleda z novimi, duhovnimi očmi.

2) Pavel v pismu Efežanom nadaljuje rdečo nit: "Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." Tako jasno, preprosto, direktno. Brez ovinkov, ki jih potrebujejo farizeji. Tisti, ki vidi, je strnjen, bistven in jasen.
"Živite kot otroci luči! Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme!"
Zato: "Prebudi se, ki spiš!"

Potrebno nam je prebujenje in spoznanje, kje smo še vedno tema. Kje hočemo biti tema, megla in nejasnost, ker si še ne upamo spremeniti smeri. Še hočemo hoditi po domačem in še se bojimo sprememb. Zato kompliciramo. In vendar Pavel vztraja: "Bili ste tema, sedaj pa ste luč v Gospodu!"
Ne sami od sebe, ampak toliko, kolikor smo v Gospodu, ki se imenuje "luč sveta"

Človek, ki ve, da je sam po sebi slep, se pusti voditi Besedi, ki je luč. Tisti, ki misli, da vidi, pa Besede ne potrebuje. Slepi torej išče vodnika, išče luči, zato se samo duhoven človek, ki živi v Njem in ima njegovo palico in gorjačo, pusti voditi ven, iz varnega udobja struktur Jesejevih načrtov za svoje krepke sinove, na pašnike in celo v globeli smrtne sence. Da bi tam postal luč drugim.

3) Gospod torej išče majhne, "rdečkasto navihane", ki vedo, da so slepi in potrebujejo Besede. Išče preproste, kakor je preprost sleporojeni v evangeliju. Koliko jasnine je v njegovih besedah, koliko izčiščenosti! Njegovi odgovori so kakor čista studenčnica napram postanim vodam farizejev, ki so resnična megla in tema. Kakor osvežujoč potok napram mlakužam teh ljudi, ki so ga videli ozdravljenega. Tudi oni še nočejo sprememb, tudi oni še napletajo: "On je," in spet: "Ne, podoben mu je." Slepi pa preprosto vrača jasnino: "Jaz sem."

Na dolgo razpravljanje farizejev, ki so simbol zmede, odgovori: "Prerok je," ko ga ponovno vprašujejo pa še zaostri svetlobo in razkrinka njihovo temo: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti."

In vrgli so ga ven.

Preveč je bil direkten in preveč jasen. Premočna luč je postal za njih, ki so ljubili temo. Ko je namreč grešen človek potisnjen v kot resnice, se pa še ne misli spremeniti, začne metati ven in včasih tudi ozmerjati: "In ozmerjali so ga."

Celo starši sleporojenega, ki izrečejo nekaj stavkov čiste jasnine - "Midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star." - se na koncu razodenejo kot megleni, ker jih vodi strah. Tudi oni še nočejo spregledati.

Luč vznemirja temo in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela (Jn 1,5). Zato jo tema vrže ven.
In tam, zunaj, ga poišče Jezus in izpelje dokončno ozdravitev slepote. Poleg fizične izpelje tudi drugo, počasnejšo in postopno ozdravitev našega duhovnega pogleda.

Ta človek, ki je bil tema, res postane jasnina in luč. Vendar v Jezusu še vedno vidi zgolj preroka. Šele takrat, ko ga Jezus najde "zunaj" religije, ga ta človek  lahko vidi ne več kot preroka, ampak kot svojega Odrešenika. To je čudež svetlobe, ki ga Jezus dela nad nami!

Greh je človeka kakor pljunil po tleh, ga razgalil in pomešal z blatom. Zato Jezus ponovi isto pot, da bi našel od greha "izpljunjenega" človeka. Pljune torej po tleh, naredi blato in pomaže oči. To je s človekom storih greh. Kristus torej človeku najprej pomaga dojeti, da po grehu ne vidi prav, ker je na njem blato.

Zato Kristus nato v krstnih vodah "vodnjaka Siloa" umije to blato in vrne pogled, iz teme greha nas prestavi v svetlobo luči, iz megle in teme nejasnosti nas napravi strnjene in jasne, sposobne, da v njem vidmo Odrešenika. To je novi človek, ki vidi prav.

Človek, ki ne potrebuje več krivca: "Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Ne potrebuje več ovinkarjenja in kompliciranja, ampak se je sposoben odločiti in narediti korak vere, ki vključuje spremembo in vključuje Odnos. Zato je samo človek, opran v krstnih vodah in z vrnjenim duhovnim pogledom, lahko tudi poslan.

Siloa v prevodu namreč pomeni Poslani.


nedelja, 12. marec 2017

Hoditi in poslušati

2. postna nedelja

"Pojdi!"
To je zaslišal Abraham potem, ko se je ravno udomačil v poznanem.
"Pojdimo," so zaslišali Peter, Jakob in Janez, ko jih je Jezus peljal na visoko goro.

Božji glas vedno prebuja in spravlja na pot. Iz ustaljenega, udomačenega, zastarelega, poznanega, v novost, kajti Kristus je novost! Evangelij je novost! In blagor tistemu, ki si upa zapustiti vse, kar je poznano in stopiti v deželo, ki jo bo On šele pokazal.

Ko se je Abraham odpravljal na pot, ni vedel, kam ga bo ta pot pripeljala, ni imel pred seboj zemljevida in z rdečo barvo zarisane poti, ki naj jo prehodi. Pri Bogu ne gre tako.
Božji "gps" je drugačen. Pokaže en korak naprej. In predvsem kliče: "Pojdi" takrat, ko cesta še ni jasna in je Obljubljena dežela še vedno zgolj obljuba, ki se še mora izpolniti. Moč vere je v koraku, ki se zgodi takrat, ko vlada tema in ko cesta še ni poznana.

Vera je torej hoditi in poslušati ... Po takih ljudeh namreč lahko Gospod resnično naredi "velik narod", jih blagoslovi in po njih razlije blagoslov na vse rodove. To so ljudje svobode, ljudje hoje in ljudje vere.

Peter, Jakob in Janez so prav tako šli, ne da bi točno vedeli kam in kaj jih tam čaka. Zaupali so. Dovolj so že poznali svojega Učenika, da so ga vzeli zares in šli.  In tam, nad dolino vsakdanjika, jim je bil vnaprej dan pogled, ki ga je za vse nas Kristus pridobil na križu - pogled krsta, pogled, ki je ponovno očiščen greha in vidi tako, kot vidi Oče. Te Očetove oči že sedaj vidijo vsakega od nas v tej slavi, ki nam je pripravljena od začetka. Vidi nas v poveličani podobi in tako z nami tudi ravna.

Pomembno je zato hoditi "na goro", se zadrževati pod pogledom Očeta, ki vidi čisto in poslušati Glas iz oblaka, ki je jasen. Pomembno je pustiti, da nam vrača pogled, ki ga dolina skuša zamegliti. Nato pa je pomembno, da se vrnemo v to isto dolino s pogledom "gore".

K temu tudi Pavel spodbuja mladega Timoteja, napadanega in nerazumljenega, da ne bi pozabil na sveti Klic milosti, ki nas je odrešil in izpeljal iz doline suženjstva v obljubljeno deželo poveličanja. Iz laži greha, v jasen pogled Očeta. Zato ga spodbuja, naj se drži evangelija, ki ga bo nenehno spravljal na to pot, mu prinašal veliko veselje, zaradi meglene doline pa tudi nenehno bolečino. In vendar: "Z menoj trpi za evangelij!"

Blagor torej nam, ko bomo upali vstati in iti. Iz poznanega v neznano. Zaradi Glasu. Iz domačega v nedomače. Zaradi Glasu. In blagor nam, ko bomo v tej dolini življenja na vse gledali s tem novim, duhovnim pogledom, ki v vsakem že vidi tisto, k čemur je poklican od začetka sveta!


nedelja, 05. marec 2017

Začelo se je ...

1. postna nedelja

Začelo se je tam, v raju, kjer kača ni več prenesla lepote in sijaja človeka, oblečenega v Božje veličastvo. In je začela sikati ... Kakor nekoč, tako tudi danes. Kakor Evi, tako Jezusu v puščavi, tako nam v vsakdanu. Hudič ni originalen, zato se ponavlja, ne more ustvariti nič novega, zato obrača na glavo vse lepo in sveto, kar je ustvaril Bog Oče. Ne more se sprijazniti z lepoto in dostojanstvom človeka, zato prihaja z zavistjo. Svoje taktike ni spremenil vse do danes, zato je dinamiko zla modro vsaj malo spoznati.

- Skušnjava torej pride in se infiltrira v dobro, pride namreč z resnico in jo preplete z lažjo. Hudič tako ne začne s tem, da Boga ni, temveč s tem, da ta Bog ni Oče, ki bi poskrbel, ampak ljubosumen človekov tekmec, ob katerem mora človek poskrbeti zase sam.

- Skušnjava tudi pride in uporabi jezik tistega, h kateremu pride. Ko Jezus nanjo odgovarja z Besedo, tudi skušnjava naposled prevzame jezik Besede. Iztrga jo iz konteksta in ji spremeni pomen. Satan manipulira z Božjo besedo, jo uporablja in sprevrača njen pomen. Pride in človeku polaska v njegovem jeziku, na tisto temo, na katero je človek občutljiv, občjublja tisto, kar dejansko ne more dati, ko pa dobi človekovo privolitev, zagrabi, vzame, sleče in odide.

- In zanimivo, vedno pride skozi uho. Najprej prišepne misel ali rodi čustvo, ki vodi v določeno misel, šele potem sledi dejanje. Kača spregovori najrej na uho, potem Eva vidi, šele nato stegne roko.

Po enem človeku je torej na svet prišel greh, po grehu smrt, ta pa je zavladala nad vsemi ljudmi. Na to je prišla postava, ki pa greha ni odpravila, temveč ga le "izmerila" in določila, kako velik je posamezen prestopek. Človek zaradi postave ni nehal biti v prestopku in po njej ni mogel biti ozdravljen neposlušnosti. Potrebno je bilo torej Zdravilo, Jezus Kristus, ki v poslušnosti vrne človeku milostni dar občestva.

To zdravilo je prav tako prišlo skozi uho. Marija je namreč spočela najprej preko poslušanja. Glas angela je prišel skozi uho tako, kakor je skozi uho nekoč prišel glas kače. In kakor je greh spočet preko poslušanja skušnjave, je tudi milost spočeta preko poslušanja Glasu Boga.

"Z milostnim darom pa ni tako kakor s prestopkom," zatrjuje Pavel v pismu Rimljanom. Kakor bi nas želel zares prepričati v to, kar govori, nenehno ponavlja, kako je milost močnejša od greha, kako je greh sicer resnično zavladal nad svetom, vendar gre milost dlje.

Obenem pa nam naslednja Pavlova trditev pove o grehu še nekaj več:
"Sodba, ki je izhajala iz enega, se je povzpela v obsodbo, medtem ko se je milost, ki je prišla po mnogih, iztekla v opravičenje."

Skušnjava torej poskuša človeka najprej iztrgati iz odnosa, ga osamiti in prepričati, da tam ni Očeta, ki bo poskrbel, da tam ni odnosa, ki daje varnost. Čisto vsaka hudičeva zanka se začne z dvomom v Boga in dvomom v človekovo dostojanstvo: "Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?" In še naprej: "Če si Božji sin, reci ... če si Božji sin, se vrzi .."

1) Glas kače najprej vodi v greh individualizma, v greh verovanja laži, da je človek sam svoj gospodar, saj odnosa ni. Na to struno igra sleherna skušnjava. Človeka poskuša prepričati, da je sam in da mora zato kamen spremeniti v kruh. Svoje delo (kamen) zamenjati za Odnos, ki se hrani iz Besede (kruh). Prepričuje ga, da se mora samouresničiti in kaj je boljšega kakor delo, ki postane središče življenja, bog, religija in kruh obenem. Tam je človek resnično iztrgan iz Odnosa in prestavljen v svet produktiovnosti, ki maši, ne more pa zapolniti prostora, ki ga sleherni potrebuje za odnose. Jezus se tej skušnjavi upre s tem, da se postavi v Odnos.

2) Skušnjava tudi prepričuje, da se mora človek dokazati in preveriti svojo vrednost, saj mu je sicer ne bo dal nihče. V veličino dostojanstva Božjega otroštva vnaša dvom, zato namiguje, da se je potrebno "vreči s templja", metati ven iz množice, opozarjati nase in se pustiti nositi na rokah ljudi. Edino tako naj bi človek dobil svojo vrednost. Jezusov odgovor pokaže, kako tisti, ki ve, da je Božji sin/ hči, ne potrebuje preverjanja lastne vrednosti, ampak lahko služi drugim.

3) In nenazadnje gre skušnjava na človekovo ogroženost. Potem ko ga prepriča, da je sam in ogrožen, zaigra na struno človekove nujnosti po vsemogočnosti, po tem, da bi vladal, posedoval, gospodaril, upravljal, imel moč. Bolj kot je človek sam in prestrašen v sebi, bolj mora vladati in ukazovati drugim, bolj mora posedovati in grabiti lastnino, ki pa mu naposled uide iz rok in ga vrže v suženjstvo, ki je diametralno nasprotje služenju. 
Jezus se temu upre z dostojanstvom svobode, ki je poslušna in zato ne rabi suženjstva, temveč lahko služi Očetu.

Začel se je torej 40 dnevni post čiščenja in urejanja, razločevanja in odločanja, da bi naposled naša ušesa ločevala Glas od sikanja in izbirala resnico, ločevala skušnjavo od Obljube in izbirala odnos, ločevala laž od resnice in izbirala dostojanstvo otrok, ki imajo Očeta in zato lahko iz suženjstva hlapčevanja in grabljenja po moči in oblasti, preidejo v svobodo in poslušnost služenja Gospodu. V tem je namreč človekova slava.

Naj bo torej milost v teh dneh še obilnejša!