nedelja, 30. oktober 2016

Naše majhne postave ...


Gospod, ljubitelj življenja, preprosto mi mogel ostati zaprt, Ljubezen se preprosto mora odpreti k drugemu. Zato je Bog ustvaril svet, ustvaril je življenje, ustvaril človeka, da bi ta lahko bil deležen Njegove lepote.

In On ljubi vse, kar je, nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril. 
To resnico pa clovek vse od padca naprej, nenehno pozablja. Pozablja, da je ustvarjen in da ima nad seboj Očeta. Pozablja, da ga ta ni pustil samega, izven vrta, ampak ga vse od takrat nenehno išče, da bi postal zopet del tega občestva, deležen Ljubezni. 

In ko človek to pozabi, ostaja sam, ogrožen in poln strašljive zavesti lastne nezadostnosti, lastne omejenosti in grešnosti. Takrat obstajata samo dve poti - ali se vrne v Odnos in sebe prepozna kot ljubljenega, ustvarjenega in zato potrebnega Drugega ali pa na vse mogoče načine sebi in svetu dokazuje, da ne potrebuje nikogar, da zmore sam, četudi mu vsaka celica njegovega bitja dokazuje nasprotno. 

Zavest o lastni omejenosti tako postaja ta naša majhna postava, ki jo vsi poznamo, vključno z Zahejem in množico, ki je sledila Jezusu, kajti tudi ta je bila "nezadostna" in grešna, le da si tega ni zmogla priznati.

Jezus tudi danes prečka Jerihe naših src. Prihaja in vsakemu na svoj način oznanja svoj obisk. In je del nas, ki se za ta obisk ne bo zmenil, kakor se tudi takrat mnogi niso zmenili za obisk nekega Jezusa iz Nazareta. 

Drugi del nas se bo na to obiskanje odzval z zanimanjem, kakor tista mnozica, kajti Luka opisuje, da se Zahej ni mogel približati Jezusu prav zaradi mnozice, ki mu je sledila. 
Bili so torej ljudje, ki so se nad Jezusom navdušili in mu sledili, vender bolj iz radovednosti kakor iz prave vere, bolj iz interesa kakor iz potrebe po Odrešeniku. 

To je tisti del nas, ki ne zmore sprejeti, da je majhne postave, da je ustvarjen in zato potreben drugega. To je tudi tisti del, ki bo Boga vedno držal na distanci, ki ga bo vedno rad našel v sinagogi, se bo pa pohujševal nad Bogom življenja, Bogom, ki prihaja v konkretnost našega bivanja, za našo mizo grešnosti in potrebnosti. To je tisti del, ki bo moral nenehno poniževati druge, da bi sam smel ohraniti lažno samozadostnost. To je tisti del, ki bo ločeval vero od življenja, ločeval in zapiral Boga v par opravljenih obredov, nato pa živel po svoje, pogansko, kakor narekuje svet. 

Znak, da je ta množica v nas, bo pa takrat, ko bomo ob pogledu na uspeh in milosti v življenju brata, namesto veselja zaznali
obtožbo: "Ustavil se je pri gresnem cloveku!", namesto navdušenja, zaznali ljubosumje.

Nenazadnje pa je v nas tudi tisti Zahej, ki se zaveda, da je majhne postave, tisti del, ki hrepeni, da bi srečal Odrešenika in je zato pripravljen presegati merila, ki jih postavljajo drugi. Zahej se v nekem trenutku ni več zmenil za mnenje drugih, kajti hrepenenje v njem je bilo preprosto preveliko, zato je le še iskal način, da bi videl Boga. Iskal je način, da bi ga prestregel, ne da bi se ob tem že zavedal, kako je Bog sam tisti prvi, ki ga išče, tisti, ki je prvi vedel, kje mora iti mimo, da bi se srečanje med njima lahko zgodilo.

Zahej je svoji majhni postavi dovolil, da ga je pripeljala do tistega, ki edili zmore to nezadostnost spremeniti v rodovitnost. Pripeljala ga je do ljubitelja življenja, ki dela vse, da bi človeka znova in znova vračal na noge, vračal v odnos sinovstva, vračal v vrt, kjer sta se človek in Bog skupaj sprehajala po vrtu... Dovolil je, da je bil najden in iz suženjstva grabljenja in ogroženosti premaknjen v svobodo sprejemanja in podarjanja.

Ko bo Gospod naslednjic prečkal naše srce, bodo v njem zopet vsi trije - ignoranti, množice, ki rabijo Boga odstranjenega iz življenja, pa tudi Zahej, ki bo dopustil srečanje odrešenja. Vsi trije se bodo med seboj bojevali, na koncu pa se bo moral vsak od nas odločiti, kateri bo zmagal.

Pavel nas preko prisma Tesalonicanom opominja, kako moli zato, da bi zmagal Zahej. Da bi nas Gospod spoznal za vredne poklica in da bi s svojo močjo izpolnil vse naše hrepenenje po dobrem ter udejanjil našo vero. Da bi tudi mi bili najdeni v tej majhni postavi ogroženosti, kjer je potrebno krasti in grabiti ter spoznali veličino Ljubezni, ki nas išče, da bi nas obdarila ter premaknila iz suženjstva grabljenja v svobodo dajanja, kar je osebna izkaznica Božjih otrok.

Tudi knjiga modrosti nas spodbuja in opominja pred nevarnostjo, da bi ob prvem padcu obstali in pozabili, da nam Oče v svojem usmiljenju nenehno odpušča zato, da bi se spreobrnili. Prav zato, ker On zmore vse, je z vsemi usmiljen. Ko človek pozabi, da ima Očeta in misli, da zmore vse sam, postane krut - do sebe in do drugih. Zato Jezus prihaja znova in znova, prečka naše misli in čustva, da bi jih očistil in preoblikoval, prihaja, da bi nas našel v konkretnosti našega življenja in  znova in znova v našo hišo prinesel odrešenje ter usmiljenje ob zavesti, da smo lahko "preprosto" ljubljeni in ustvarjeni, potrebni in tudi deležni Odnosa ljubezni.

Naj mu tako ob naslednjem "prečkanju srca", tudi uspe ...



nedelja, 23. oktober 2016

Paziti na pogled

30. nedelja med letom

Farizej se je postavil in pri sebi molil tako, da je našteval svoje zasluge. Pogled je imel obrnjen navzgor, kakor je bilo običajno za judovsko molitev, vendar ob tem ni srečal Boga. Nahranil je le svojo ošabnost.
Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel dvigniti proti nebu ... in vendar je ta srečal Boga, kajti prav takrat,  ko je zrl v svoje ranjeno srce, je gledal Boga.
Pomembno je, kam imamo usmerjen pogled.

V današnji Besedi se pred nas postavijo trije možje - cestninar, Pavel in farizej. Cestninar in Pavel imata nekaj skupnega, saj svoj pogled začenjata pri odnosu jaz-Bog in šele nato gledata druge.
Zato, kakor beremo v drugem berilu, zmore Pavel do tistih, ki so ga zapustili, ko se je moral zagovarjati, ostajati usmiljen. Zmore jim odpustiti, zmore prositi Boga, naj se jim to ne šteje v zlo. Ker je ukoreninjen v Bogu, ker vse stavi nanj in od Njega tudi vse pričakuje: "Zame je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni ..."

Cestninar štarta iz odnosa jaz-Bog, zato pristopi ponižno. Dobro se namreč zaveda, kdo je on in kdo je Bog. Zaveda se svoje majhnosti, grešnosti in nepolnosti, zaveda pa se tudi veličine Boga, ki se kaže v Njegovem velikem usmiljenju. Zato je lahko ljubljeni grešnik, ki bo, ko bo opravičen odšel iz cerkve, tudi sam v drugih videl podobne ljubljene grešnike.

Farizej pa na drugi strani štarta iz odnosa primerjanja, iz odnosa jaz-drugi, kjer je drugi lahko veliko boljši od tebe v primeru samozaničevanja ali pa veliko slabši od tebe v primeru, ko je lasten strah prekrit z obrambami in oklepi ošabnosti. Vsekakor pa ta drugi ne more postati sogovornik niti brat niti prijatelj, ampak zgolj predmet, ki ga je potrebno prehiteti.
"Zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim."

Pavel in cestninar se tako izenačita s siromakom, siroto in vdovo iz prvega berila, kjer v Sirahovi knjigi beremo, kako Bog takih nikdar ne presliši in kako njihova molitev vselej predre oblake. Ker so ubogi, ker so brez človeške zaščite in brez prihodnosti, ker so tisti, ki nimajo nikogar drugega, razen Boga samega. Njihovo edino upanje je slonelo v Bogu.

Ker je Pavlovo središče postal Kristus, je zna živeti v bogastvu in pomanjkanju, v miru in preganjanjih, v udobju in tegobah. Njegova moč ni več izhajala iz izpolnjevanja postave in iz lastnih sposobnosti, ampak iz milosti. Zato skupaj s cestninarjem in siromaki stare zaveze, ostaja pred Bogom ponižen, odprt, potreben in vendar ponosen. Ker je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil.

Med ponosom farizeja in ponosom Pavla je torej neka temeljna razlika. Farizej je poln samega sebe in Odrešenika niti približno ne potrebuje, potrebuje pa Boga, ki mu bo s kadilnico kadil pred njegovimi lastnimi posti, miloščinami in molitvami. Zanj je Bog urad za podeljevanje medalj, ki jih je prislužilo njegovo izpolnjevanje postave. Če že ne popolno, pa vsaj veliko boljše kakor cestninarjevo! Vse torej izhaja iz njega in Bog sam mu mora služiti.

Pavel pa ob tem, ko pričakuje venec pravičnosti, ostaja ponižen, majhen, prazen sebe in poln Boga. Vse, kar mu je prej bilo v dobiček, ima sedaj za smeti, ker je še kako spoznal in izkusil, da Božje življenje ne izhaja iz izpolnjevanja postave, ampak iz milosti. Ne iz pesti, ki skušajo premagati drugega, ampak iz razprte dlani, ki v upanju čaka. Ne iz srca, ki misli, da nikogar ne potrebuje, ampak iz grešnega srca, ki pa je bilo obiskano. Pavel ve, da vse premore v Njem in ne v sebi, zato se ob koncu veseli in raduje nagrade, ki mu jo bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. 

Postaviti odnos z Bogom na prvo mesto in samo skozi njega gledati ostale, nas torej usposablja, da postajamo resnično veliki ljudje, ljudje občestva, odpuščanja in druženja.
Ostajati izpraznjeni sebe in vse pričakovati od Boga, nas ohranja ponižne in hkrati odprte za milosti, ki jih podarja Gospod.

In nenazadnje, samo pogled, ki se ne osredotoča na druge, ampak se najprej usmeri v lastno srce, resnično odpira k Bogu in s tem ozdravlja vsakršne težnje primerjanja in nastopaštva. Pogled, ki gre skozi lastno srce in tam sreča odpuščajočega in ljubečega Boga, zmore nato tudi k drugemu - prečiščen z zavestjo lastnega uboštva, prežarjen z veličino Ljubezni, ki umiva in pripravljen, da pred drugimi, četudi so ranili in prizadeli, izreka: "Naj se jim to ne šteje v zlo." 


sobota, 15. oktober 2016

Leva in desna roka

29. nedelja med letom

Ob molitvi sklenemo roki, levo in desno, simbol celote in uravnoteženosti. Leva roka je poslušanje, desna je konkretno dejanje. Molitev, ki se v taki ali drugačni obliki ne konča s tem, da se roke razklenejo in se desnica stegne k sočloveku, je beg iz življenja. In desnica, ki se steguje k drugim ne da bi se ustavila in združila z levo roko poslušanja in tihe molitve, je protagoniztem in reklama sama sebe. Poklicani smo torej k uravnoteženosti molitve in dela.

V prvem berilu spremljamo Izrael, ki se bojuje z Amalekom, Božje ljudstvo, ki se bojuje z zunanjim svetom. Dokler je vojskovanje podprto z molitvijo Mojzesa, zmagujejo, ko se molitev prekine, izgubljajo. Tako ta bitka postaja čudovita prispodoba našega življenja. Vsako stvar namreč, ki jo kristjan počne in izhaja iz molitve, je zmaga. Ker takrat vsako dejanje postane posvečeno in pozlačeno, veliko in sveto. Nasprotno pa, ko naša dejanja izvirajo iz golega aktivizma, postajajo le sredstvo raztresenosti, izčrpanosti, bega pred globljim srečanjem s seboj in tekma dokazovanja pred drugimi. Tam izgubljamo, tam smo razočarani in poraženi.

Potrebno je torej, da vsako dejanje začnemo s tiho molitvijo in prošnjo Bogu, da bi bilo vse Njegovo, da bi bili tekom dneva odprti navdihom Svetega Duha in bili z njimi pripravljeni tudi sodelovati. To je tisti stabilen kamen, na katerega se Mojzes usede, da bi lažje molil. To je tisti potreben prostor, ko se Marija usede k Jezusovim nogam, da bi poslušala ...

Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani.
Tako nas spominjata na zelo pomembnno resničnost in sicer, da kristjan nikoli ne moli sam, saj v nas prebiva sam Duh, ki moli: "Aba, Oče!" ter obenem z neizrekljivimi vzdihi prosi za nas tudi takrat, ko sami ne vemo, kako bi prosili. Se odpreti temu toku milosti, ki je v nas, pomeni vstopiti v občestvo Trojice ter v občestvo z mnogih svetimi, ki so že na cilju in tako v polnosti zaživeti v Kristusovem telesu, kot različni udje, vendar združeni v eno. Izoliranih kristjanov torej ni!

Pavel svoja pisma pogosto začenja s tem, kako se v svojih molitvah nenehno spominja ljudi in se zanje zahvaljuje. Izraelci so zmagovali, ker so bili podprti z molitvijo. Potrebno se je torej spominjati in zahvaljevati, da je marsikatera milost in resničnost, ki raste v našem življenju, sad mnogih skritih molitev znanih ali manj znanih ljudi, ki pa jih Gospod gotovo ne bo pustil brez plačila.

 Pride torej čas, ko se mora Mojzes v nas preliti v Jozueta, kajti oba sta potrebna. Tisti, ki moli in tisti, ki se bojuje. Marta in Marija, obe sta potrebni. Tista, ki se usede, da bi slišala Besedo in tista, ki streže.

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.
Pomeni, da je potrebna tako tista molitev, ko se usedemo in poslušamo, kakor tista molitev na nogah, v akciji, med delom. Ko se desnica skloni k človeku in streže, levica ne neha moliti, vse dokler se obe ponovno ne združita v eno. Se najprej vsesti, poslušati, potem delati, med delom ponovno prislušati, se spominjati, nato pa ponovno vsesti.

Ravnovesje, ki ga lahko vsakemu osebno navdahne le modrost. V vsaki konkretnosti življenja drugače in v vsakem obdobju življenja drugače. Ta modrost pa ni drugega kakor se odpreti temu Božjemu življenju, ki se pretaka po naših žilah. Nič drugega, kakor se odpreti Besedi, ki je živa in učinkovita, navdihnjena od Boga in polna Duha in modrosti, ki pelje v rešitev.

K temu nas preko pisma Timoteju ponovno spodbuja apostol Pavel, veliki pričevalec Besede, ki je vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah, prepričeval, grajal, spodbujal z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. In dokler bo ta Timotej v nas ohranjal prav tak živ odnos z Besedo, z njo dihal in živel, se z njo pogovarjal in jo poslušal, bo vse oznanjevanje in vse delovanje zares postalo tudi pričevanje. Ker bo izvirno, novo, sveže, originalno, pravi odgovor na krik človeštva in pravi odgovor na resnično potrebo slehernega srca.

Tako oznanjevanje bo končno umrlo reklamiranju samega sebe, ker bo postalo oznanjevanje Drugega, umrlo bo praznemu besedičenju, ki draži ušesa in utruja srca poslušalcev ter postalo resnična hrana, ki napolni, okrepi in nasiti. Duh je tisti, ki preiskuje globine in pozna potrebe, zato lahko samo Duh tudi odgovori na potrebe človeštva. Po tistih, ki so mu odprti in poslušni. Po tistih, ki znajo levico in desnico združiti, ju nato razkleniti ter ponovno združiti. Kristjan je namreč poklican k aktivni kontemplaciji in kontemplativni akciji.

Bog tako kot v vsej zgodovini odrešenja, tudi danes močno hrepeni po tem, da bi deloval v in po srcih ljudi. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?
Ali bo takrat, ko Duh zaveje in Beseda nagovori, tudi našel srce, pripravljeno verovati, sprejeti, spočeti in roditi? Bo Beseda v nas našla vero in tako po našem telesu postala meso?

Na to si mora danes odgovoriti vsak čisto sam ...


nedelja, 9. oktober 2016

Novo srce

28. nedelja med letom

Po Jezusovi besedi je ozdravljenih deset gobavcev. Po besedi preroka Elizeja je ozdravljen Sirec Naaman. Vsi ti so bili prej gobavi, kar je v tistem času pomenilo biti odrezan iz sveta živih. Ko pa srečajo Boga, začetnika in delivca življenja, tudi ozdravijo.

Današnja gobavost je prefinjena, skrita, a zato nič manj tista, ki ljudi reže iz dežele živih. Je gobavost naših shem, gobavost senzacionalnosti in čustvenih efektov ter gobavost, ko dar izgubi Obličje in postane samoumeven.

1) Prvo gobavost, ki jo Gospod rešuje, je gobnavost naših shem, rešuje pa jo po tujcih. Naaman je bil Sirec, hvaležni gobavec, ki se Jezusu zahvali, pa Samarijan. Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je večkrat prikazoval v podobi, ki je bila njegovim učencem tuja. Na poti v Emavs, mu učenca celo pravita: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«(Lk 24, 18)

Bog izvoli tujce, ker v Judovskih shemah nima prostora. Nima ga niti v farizejskih glavah in nima ga v naši zapetosti v fiksne predstave, pa naj bodo te o Njem samem, o našem življenju ali o drugih. To so kalupi, ki morijo Duha in Boga delajo za ujetnika. V teh shemah se srečanje težko zgodi. Devet gobavcev se je sicer srečalo z Jezusom in bilo ozdravljenih, a le telesno. Njihovo srce je ostajalo mrtvo, saj so dar iztrgali od Obličja, ga zamenjali za abstraktni čudež in spregledali Osebo. Samo deseti, tujec, je Boga spoznal in počastil.

Od vedno je Jezus imel največ dela s farizejskimi glavami, ki so trmasto vztrajale na svojem, največ dela je imel z Judi, ki so bili zasuti s tisoč pravili postave in največ dela ima danes z nami, kristjani, ko smo ujeti v lastne predstave vernosti, ki na koncu to sploh ni.

Zato se tolikokrat pristna srečanja v evangeliju zgodijo prav s tujci, ker ga le-ti ne ovirajo in zapirajo v svoje predalčke, v katerih se še prahu ne sme premakniti za milimeter, temveč ostajajo preprosto odprti za novo - torej za Boga, ki je edini nov in edini svež. Nazadnje pa se tudi Jezus sam preobleče v tujca, nagega, lačnega, žejnega, da bi svojim vendarle dal spoznati, da je Bog neujemljiv in neobvladljiv, tisti ki uhaja našim kontrolam in predstavam.

2) Gospod nas želi rešiti tudi gobavosti hlepenja po senzacionalnosti in čustvenih doživetjih. Vse prevečkrat je v nas iskanja tega, kar se vidi in opazi, kar je odmevno, kar polni medije ali kar v človeku zbuja močne čustvene efekte. Bog pa gre mimo tega, v bistvo, kjer je preprostost in vsebina.

Poznamo zgodbo Naamana, ki je burno odreagiral na prerokovo besedo, ko mu je ta sporočil, naj se za svoje ozdravljenje preprosto sedemkrat potopi v reko Jordan.  
Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: »Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime GOSPODA, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost.  Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel ...

... ker ozdravljenje ni imelo senzacije in ker ni imelo posebnih čustvenih efektov. In kolikokrat Boga tudi danes poskušamo spraviti na ta nivo? Bog pa ostaja svoboden, živi Bog, ki ljubi in bo vedno ljubil preprostost in zrel odnos vere. Zato tudi ostaja pri sedemkratni potopitvi v Jordan in ne mahanju z rokami. In zato je deset gobavcev ozdravljenih preprosto med potjo, potem, ko so se bili pripravljeni na Besedo odpraviti na pot, da bi se pokazali duhovniku. Ozdravljeni so bili torej med potjo, praktično neopazno.

3) In nenazadnje nas Jezus želi ozdraviti gobavosti samoumevnosti ter gobavosti, ko dar izgubi Obličje.

Znak resnične spreobrnitve srca je hvaležnost. Samo kdor ve, da je za prejeto milostjo Oseba in potemtakem odnos, se zmore zahvaliti, kajti hvaležnost ni drugega, kakor odpreti se odnosu in bližnjega prepoznati za potrebnega. Hvaležnost je tista, ki prejeti dar tudi ohranja in varuje.

Ni torej dovolj, da ozdravi naše telo, potrebna je predvsem obuditev srca. Sirec in Samarijan, oba tujca, nam pokažeta pot. Oba sta počastila Boga s tem, da sta ga prepoznala za darom in z Njim stopila v odnos.

Hvaležni Naaman na koncu vzklikne: "Tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu."
Samarijan pade na obraz pred Jezusove noge, kar pomeni, da ga prizna za svojega edinega Boga, in se mu zahvaljuje. Oba sta bila ozdravljena notranje gobavosti, ki ju je zadrževala v deželi smrti izoliranosti in osamljenosti ter vstopila v občestvo z Bogom, v odnos. Ostalih devet gobavcev pa je ostalo v deželi osamljenosti, četudi so se lahko vrnili domov. Ker je njihovo srce ostalo gobavo.

Res, potrebni smo novega srca, srca, ki hvaležno priznava, da drugega potrebuje in ga je vesel, četudi je sam sredi preizkušnje.

Pavel to dokazuje s svojimi pismi Timoteju. Piše jih v verigah, kot ujetnik Jezusa Kristusa, kot tujec mnogim, a domač Njemu, od kogar ga nihče več ne more loćiti. Zato je hvaležen, ker ve, da Božja beseda, ki prebiva v njem in v njemu zaupanim, ne more biti vklenjena.

Ni torej največji čudež ozdravitev gobavosti, ampak ozdravitev srca.
To novo srce pa se kaže ravno v tem, da Boga ne poskuša več oklepati v verige farizejske miselnosti, ampak mu dopusti novost tujca. Novo srce tudi vzljubi nesenzacionalnost in preprostost Božjega delovanja, ki ni ujeto v zahtevo čustvenih efektov. In novo srce prepozna prejeto milost in se zanjo zmore zahvaliti, ker ve, da je za darom tudi Darovalec.


sobota, 1. oktober 2016

Preprosti služabniki smo ...

27. nedelja med letom

1) "Če bi z vero, ki jo imate, veliko kot gorčično zrno, rekli tej murvi: "Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje," bi vam bila pokorna."
Tako se glasi prevod Jeruzalemske Biblije. Torej ne govori o veri, ki naj bi jo imeli, ampak o veri, ki jo kot Jezusovi učenci že imamo. Sicer veliko kot gorčično zrno, drobno, skoraj neopazno, vendar z zametki in genskim zapisom, ki obljublja veliko več. "To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31)

To je vera tistega, ki svoje življenje, to, kar je, svoje talente in sposobnosti, svoje gorčično zrno torej, spusti iz svoje roke in ga posadi v Boga ter dovoli, da zraste to, kar iz lastne človeške moči ne more zrasti. To dejanje vere - drobno glede na sadove, ki jih prinaša - je upravičeno primerjano z velikostjo zrna. Sadovi pa postanejo podobni podobi nemogočega - "murve, ki se s koreninami vred izruje in presadi v morje." Tisti namreč, ki sebe celega položi v Boga, zraste v mogočno drevo.
To je prva vesela novica današnjega Lukovega evangelija.

2) Druga je v tem, da nas Jezus provokativno preverja. Preverja naš odnos z Bogom. Kajti tisti, ki si ta odnos še vedno služi in kupuje, je ob današnjih Jezusovih besedah nevrednega služabnika, razočaran. Sliši jih kakor nezadostna ocena, kakor trditev, da smo nevredni, za Boga nikoli dovolj dobri. Karkoli namreč storiš, četudi čez svoje moči, si še vedno storil le tisto, kar je logično in samoumevno. To je trpljenje mnogih sodobnih perfekcionistov, ki nimajo nič skupnega z logiko Boga. Logika Boga je logiki perfekcionizma nasprotna, kajti Bog je popoln! Ne perfekten, ampak popoln, kar je bistvena razlika!

Sporočilo, ki ga Jezus v resnici daje svojim učencem, je osvobajajoče, ker je sporočilo zastonjskosti odnosa z Bogom, v katerega smo že včlenjeni. K temu nas bolj nazorno usmerja Jeruzalemski prevod, ki se glasi: "Preprosti služabiki smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti."

Tisti namreč, ki je ves v Bogu, tisti, ki je svoje življenje kakor gorčično zrno skril v Kristusovo življenje, bo nenehno hrepenel in si želel, da bi bil tam, kjer je njegov Gospod. Hrepenel bo po tem, da bi mu bil podoben. In kje drugje je vendar Kristus, če ne pri mizi kot tisti, ki streže? Kot tisti, ki nam je prvi pripravil večerjo lastnega telesa in krvi, ki se je prvi prepasal, se prvi postavil v vlogo služabnika, dokler se vsi ne najemo in napijemo, dokler vsi mi ne postanemo ponovno ena družina ob Očetu.
Jezus je tako prvi preprosti služabnik Očetove volje.

Kdor svoje življenje presadi in skrije v Kristusa, ne more drugače, kakor goreti od želje, da se na njem izpolni obljuba Sina: "Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 12,26)
Biti preprosti služabniki pomeni biti tam, kjer je Sin, torej tam, kjer se streže, do daritve lastnega življenja. Živeti to, je za tistega, ki je oblekel Kristusa ne samo z imenom, ampak s svojim resničnim življenjem, največje plačilo, največje veselje:  "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje." (Lk 15, 31)

Nič ni za človeka bolj izpolnjujočega kakor to, da vera postane življenje, da vse to, kar je moje, postane tudi Očetovo in vse, kar je Očetovo, tudi moje. Ker se takrat krogotok sklene in duša ponovno doživi, da pride sam Oče, jo posadi za mizo, se opaše in ji streže (Lk 12,37).


Vesela je torej ta novica, da je vsa skrivnost v drobnem dejanju vere, ko svoje zrno prestavimo v pravo zemljo ter pustimo, da vse naše postane Božje in vse Božje tudi naše. Takrat to seme rase in se krepi do velikosti drevesa, ki presega človeške zmožnosti, kar se vidi v življenju vseh, ki so umrli sebi in logiki kupovanja odnosov ter so svoje življenje s Kristusom skrili v Bogu (Kol 3,3). Ti rodijo stoteren sad, kajti tam tudi najmanjše dejanje postane sveto, posvečeno in veliko.
To je preprosto veselje služabnikov, ki so tam, kjer je njihov Služabnik ...

3) Tretja vesela novica pa je v prvem in drugem berilu današnje Božje besede. Prerok Habakuk v imenu tolikih vpije k Bogu s krikom nerazumevanja in obupa ob pogledu na tolike krivice, nad tolikšno sovražnikovo moč, ki jih zasipa, Bog pa se zdi oddaljen ... In vendar ga v dialogu, katerega delček beremo v prvem berilu, Bog spomni na obljubo, ki se bo uresničila. Gospod ne zataji, On ne zapusti in ne vara. Besede, ki jih je dal izvoljenemu ljudstvu, se bodo izpolnile. "Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil." Ter dodaja: "Pravični pa bo v svoji veri živel."

Četudi se pogosto znajdemo v zunanjih koliščinah, ki nam niso naklonjene, ki se kdaj zdijo krivične, težke, morda za koga neznosne, Gospod ostaja. Ostaja in prihaja, da rešuje in preoblikuje. Vera, ki je morda le velikosti gorčičnega zrna, tako postane dovolj, da se človek odloči in sebe vsega presadi v Boga, svoje upanje položi vanj in od Njega pričakuje pomoč in rešitev. Kajti On pride zagotovo! Če odlaša pomeni, da pripravlja še večje stvari, kakor si jih lahko sami zamislimo. Vendar prihaja, vprašanje je le, ali ob svojem prihodu najde vero in odprto srce, prepasano in pripravljeno za Njegovo pot ...

K taki drži pripravljenosti nas spodbuja pismo apostola Pavla, ki ga piše Timoteju, mlademu škofu, ki se je srečeval s številnimi zapleti in stranpotmi zaupanega mu ljudstva. Besede, ki danes veljajo vsem nam, ki smo pri krstu postali svetišče Svetega Duha, tako postajajo vodilo preprostega služabnika. 

"Dragi Timotej, opominjam te, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč Duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda ... z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan."

Vzeti svoj krst zares, vzeti Božje življenje, ki po milosti prebiva v nas zares, vzeti dejstvo, da smo vključeni v Kristusovo telo zares, pomeni radikalno spremembo in novost. Pomeni veselo vest, da smo resnično po Sinu že vsajeni v Očeta, polni tistega istega Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, Duha moči, ljubezni in razumnosti, ki je tuj duhu boječnosti. 

Kolikor torej jemljemo to resnico zares, kolikor smo zares skriti v Bogu, toliko smo jasni v življenju. Ker so naše korenine takrat globoke in pijejo moč iz Gospoda, iz Božjega milostnega daru, ki je v nas. To nas vodi v trpljenje za evangelij in v držo pričevalcev, ki so tam, kjer je Gospod, Služabnik služabnikov, tam, kjer se ljubi in zato tudi neizbežno trpi.

Tako storimo to, kar smo preprosto dolžni storiti, in sicer vzeti zares lepi zaklad Božje milosti, ki je v nas in nam je bil zaupan, se napiti in najesti z mize Gospoda, se presaditi in biti ves v Njem, nato pa postati sami gostija za druge, služabnik, ki streže s tem, ko v polnosti živi to, kar je.

V tem se konča vsakršno kupovanje in služenje zaradi obveznosti, konča se vsak perfekcionizem in izmučenost ob misli, v katero nas potiska svet ali celo mi sami: "Karkoli storim, ni dovolj dobro."

Mi smo tisti poklicani, da pričujemo novost Kristusa, ki ne kupuje, ampak preprosto živi odnos z Očetom in iz te moči služi tam, kjer je človek. Vsakič, ko mi sami živimo kot tisti, ki vedo od kod so in kam se vračajo oziroma od koga so in h komu se vračajo, s svojim življenjem pričujemo evangelij, ki je edina novost, edina razlika med nami in svetom.

In samo kolikor ga živimo vsajeni v Kristusa in oprti na Njegovo moč, toliko smo na tem svetu veseli pričevalci lepega zaklada, ki nam je bil zaupan ter preprosti služabniki, ki se veselijo, da so lahko tam, kjer je njihov Služabnik.