Apostoli v ječi in spet zunaj

Apd 5, 17-26
Jn 3,16-21

Jezus in Nikodem nadaljujeta svoj pogovor. Jezus ga vabi vedno globlje in naprej, kjer mu izda bistvo Božje ljubezni. Ta Ljubezen je zastonjska, prišla je zato, da bi svet lahko bil rešen, da bi se nihče ne pogubil, da bi vsak imel večno življenje. Človek, ki veruje v Sina - Odrešenika, najde svobodo in moč. Sprejme tisto Življenje, ki je aktivno tudi takrat, ko mi spimo, tudi takrat, ko smo mi v ječi. Zunanji ali notranji ali kar v obeh.

Imeti Boga v središču svojega bitja pomeni dovoliti, da vsaka situacija postane priložnost in kraj svobode.
Biti v Bogu in ga sprejeti v svoje življenje, pomeni dovoliti, da v nas deluje dinamika Božjega, ki vselej najde pot.

To beremo v Apostolskih delih, ki govorijo o tem, kako so apostole vrgli v ječo in postavili stražarje. Gospodov angel pa je ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel:  »Pojdite, stopíte v tempelj in ljudstvu govoríte vse besede tega življenja!«
To je Božje delovanje, ki ga ne more ustaviti nihče. Niti vrata, ki so bila iz strahu pred Judi zaprta, niti vrata, ki so jih drugi močno zaklenili in zastražili. Kar je od Boga, najde pot. Vedno. Ne more umreti, ne more biti zaustavljeno.

Na drugi strani pa vidimo pri velikih duhovnikih, njihovih privžencih, velikem zboru in starešinah popolnoma drugo držo. Tisto, ki mora vse nadzirati in držati v rokah, držo, ki je prestrašena in ujeta v samo sebe ter mora zato zaklepati še druge. Človeška ogroženost vedno postavi ječe, z vso varnostjo zaprte in stražnike stoječe pri vratih ... Ne spusti.

In koliko zaporov je v naših odnosih, koliko ujetosti - zaradi pritiskanja ali zaradi umikanja, kajti oboje je le druga plat istega kovanca. Koliko človeškega, ki nehote sebe in drugega priklene v nasilno ječo. In tam hoče vstopiti Bog, tam dejansko vstopa Bog in rešuje tisto, kar je Njegovega.

Prosimo, da bi naši odnosi bili prečiščeni, da bi lahko prišlo med nas pristno odpuščanje in sprava, da bi se vrata ječe konfliktov, lahko odprla in bi preživelo vse, kar je Božjega - spoštovanje, iskrenost, ljubezen, ponižnost. Vstajenje.

Nepričakovani obiski Boga

1 Jn 1,5-10;2,1-2
Mt 25, 1-13

Danes praznujemo god sv. Katarine Sienske, močne žene. Žene, kakršnih potrebujemo danes! Žene, ki zagotovo ni bila enkrat ponižana, zaustavljena, prezirana, tudi v cerkvenih krogih in tudi med svojimi kristjani, pa je kljub temu ohranila živ odnos, ki je ni pustil na miru. Vedela je, da mora slediti Njemu in izpolniti to, kar ji je bilo razodeto. To jo je marsikdaj puščalo v občutjih samote, nerazumljenosti, a prav to jo je tudi delalo močno.

Bog je luč in nobene teme ni v njem.
Živeti v Bogu, ki je luč, ni vedno lahko. Ker je tam pač luč in se vidi vse! Tudi tisto, kar bi ne hoteli. In res, ampak res je kdaj lažje hoditi v temi, se skriti za druge, biti kakor ostali, sprejeti položaj nemočne žrtve ali pa postati gospodovalni in ukazovalni do drugih.
In nič od tega ni luč, za kar nas je odrešil in osvobodil Kristus.

Vztrajati v resničnem in zaupnem odnosu s to Lučjo, ki nas zaradi ljubezni nikdar ne pusti spati, je izzivalno. A prav takih ljudi je danes žejna kultura, četudi tega ne bo nikdar priznala. Ljudi, ki so budni, ki so v nenehni pozornosti in prisluškovanju Svetemu Duhu, ki je kakor ta ženin, ki prihaja. K vsakemu od nas, da bi nas osvojil, prepojil, vodil in po nas deloval.

In kakor teh deset devic, tudi mi hitro pospimo v svojem notranjem življenju. Ker čas Boga in naš čas nista vedno v istem časovnem območju. Včasih se zdi, da imata velik zamik, tako velik, da ga sploh ne razumemo več. Razumemo ga kot Boga, ki je oddaljen, ki ga nič ne briga. Pa ni tako. Kajti Gospod ve, zakaj je potreben ta čas zorenja, zakaj je potreben tisti čas v našem življenju, ko se zdi, da se ne dogaja nič. Vsaj ne tisto, kar bi hoteli mi sami. On ve, kaj dela in zakaj dopušča ta obupen čas "niča" in "spanja".

A pride dan, ko se Bog razodene jasno in očitno. To ni zgolj takrat, ko življenje od nas zahteva odločitve, temveč zlasti takrat, ko se v nas zgodijo milostni tihi trenutki rasti. Takrat, ko v sebi premagamo novo blokado, ko razpremo svoje dojemanje, ko razširimo pogled našega razuma in odpremo svoje predalčke, v katere trpamo sebe, ljudi in Boga. To so tisti milostni časi obiskanja našega Ženina, ki nas želi peljati na svatbo. In to že na tem svetu.

Zakaj pa mi radi zamudimo te milostne čase v našem življenju, ko smo obiskani? In kaj je tisto olje, ki nam  zmanjka in prepreči, da bi vstopili v polnost življenja?

Lepo bi bilo imeti odgovor kot na dlani, a mislim, da si mora vsak od nas odgovoriti sam. Kaj je tisto, kar mu prepreči, da bi vsak dan, ne glede na ugodne ali neugodne zunanje okoliščine - Jezus je v končni fazi prišel ponoči! - vstopili v za nas pripravljeno svatbo. Kaj je tisto, kar nas zaustavi, da si ne dovolimo vstopiti v polnost življenja, za katerega smo bili ustvarjeni?

Lahko je to zamera, nerešeni odnosi, ujetost v preteklo bolečino, pomanjkanje svete jeze, ki omogoči nov korak, za nekoga je to olje lahko molitev, ki jo zmanjkuje, morda strah, ki rovari po naši notranjosti ... Karkoli.

Pomembno pa je to olje poiskati, kajti pametne device se od nespametnih niso razlikovale po tem, da v svojem življenju ne bi kdaj zaspale in delale napake, temveč po tem, da so predvsem znale imeti odprte oči in prepoznati čas, ko jih je obiskal Gospod. Morda v najbolj nepričakovanih in neugodnih okoliščinah, morda v obliki, ki je bila najmanj običajna. In vendar so srce pustile iz dneva v dan odprto za te milostne trenutke vsakodnevnega, večkratnega obiska Boga!

Iz predalčkov v svobodo Božjih otrok

Apd 4, 23-31
Jn 3, 1-8

V evangeliju vidimo Nikodema, predstavnika izobraženih ljudi in visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki je na svoj način ujet v lastne predstave, v predstave znanosti in religije, v zahteve pravil in predpisov. A vendar ga je Jezus vznemirjal. Ker je prinašal nekaj novega, svežega, do tedaj nepoznanega. Prinašal je vero, ki je konkreten Odnos. In to je nekaj, kar nas potegne. Tudi Nikodema je, morda celo tako močno, da se je ustrašil za svoje ugledno mesto, tisto, ki ga je moral igrati navzven. Zato je prišel ponoči, naskrivaj, previdno, kakor s tiho prošnjo Jezusu, naj mu ne poruši njegovih predstav in programa delovanja.

In Jezus je spoštoval, ostal je diskreten, najverjetneje ga je odpeljal celo stran od svojih učencev. A povedal mu je resnico. Potrebno se bo roditi znova, potrebno bo, da tudi on stopi skozi novo rojstvo, skozi tisto rojstvo, ki ne vzdrži tolikih predalčkov in predstav, katerim mora Bog ustrezati in ki ne vzdrži naše prestrašenosti pred novostjo Duha.
Res, potrebno se je roditi iz vode in Duha, potrebno je umakniti svoje predstave in dati prostor Božjemu. In kako težko je to slišati. Morda se je zato ta učeni in strokovni Nikodem naredil v nekem trenutku kar malo "neumnega", kakor ne bi hotel razumeti in slišati, kar govori Jezus. A v sebi je slutil.

Evangeliji nam ne poročajo o tem, kako je Nikodem živel po tem srečanju, nekaj pa vemo. Nikoli več ni Jezusa izpustil izpred oči. Ponovno se je pojavil ob njegovi smrti, kar priča o tem, da ga je spremljal. Ne vemo pa ali si je kdaj upal oditi iz svojih notranjih okvirjev delovanja, v katere je hotel spraviti tudi Boga ali ne. Ali si je kdaj upal zares roditi iz vode in Duha, odpreti vrata temu novemu ali je ostal "na pol". Na pol med starim in novostjo, a nikjer zares.

A tudi če ne vemo zanj, za nas ostaja ključno, da si sami odgovorimo, kaj bomo storili mi. Kje bomo mi ostali? V starih predstavah, se odprli novosti Duha ali begali nekje vmes? Sami se moramo odločiti, dejstvo pa je, da novo rojstvo zahteva popolno tveganje. Tveganje, ko resnično stvari niso več zgolj v mojih in tvojih rokah, ampak so popolnoma izročene v Božje. Da On sam pokaže, kako in kaj.

To so na novo rojeni ljudje, apostoli in učenci, h katerim se iz ječe vrneta Peter in Janez. In ko slišijo za vse grožnje, ki jih ves zbor napoveduje, se zavejo svoje majhnosti in prestrašenosti. A zaupajo. Zaupajo in se naslonijo na tistega, ki je obljubil, da bo vedno z njimi, do konca sveta. Zato v stiski najprej molijo. Težave se ne lotijo na lastno pest, temveč zavpijejo k Bogu, prosijo za moč in pomoč, ki jim bo dala možnost, da ostanejo Njegove priče.
In prejeli so potrebno moč, prejeli so Svetega Duha in se na neki način ponovno rodili.

Tudi v mestih, v katerih mi živimo, so se marsikje zarotili zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca, se zbrali zoper svetega služabnika Jezusa, zbrali tudi proti njegovim učencem, kristjanom.
Kaj bomo storili mi? Ostali v starem, se skrili za zaprta vrata in poskušali kar najmanj vznemirjati svet ali si upali moliti?

In zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. Zato iztegni roko za ozdravljanje in naj se godé znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa.« 

Skozi zaklenjena vrata

Apd 2,42-47
1 Pt 1,3-9
Jn 20, 19-31

V današnji Božji besedi srečamo dve občestvi, ki delujeta na povsem drugačen način. Apostolska dela nam opisujejo skupnost prvih kristjanov, kjer se človeku kar ogreje srce. Ob prebiranju teh vrstic se kar spontano prebudi hrepenenje po tem, da bi taka občestva ponovno obstajala. Zdi se skoraj nemogoče. Bili so stanovitni v lomljenju kruha in v molitvah, družili so se med seboj in imeli vse skupno. Poskrbeli so za vsakega, ki je bil v potrebi, skupaj so se zbirali tako v templju kakor po domovih ter živeli z veselim in preprostim srcem. Ljudje so jih imeli radi in Gospod jim je vsak dan pridruževal take, ki so našli odrešenje.

Mi pa smo nad takimi občestvi že obupali. Človeško gledano se zdi nemogoče! In vendar je tako občestvo dejansko obstajalo. Je pa tudi res, da se je pred tem moralo nekaj zgoditi ...

Evangelij namreč prikazuje sliko učencev, ki se zdi veliko bliže našemu stanju. Bili so prestrašeni, tiho, zamrznjeni in skriti za zaklenjenimi vrati. Iz strahu pred Judi, ki jih je bila veika večina.
Predstavljam si, da so se učenci po vseh dogodkih velikega tedna, po vsem stresu, ki so ga doživeli, med seboj tudi prepirali. Vsak je v sebi doživljal žalost in razočaranje ob spoznanju, da niso vzdržali ob človeku, ki jim je toliko pomenil. Dovolj je bila le drobna opazka drugega in že se je vnel prepir. Tako razboleni so bili.
Kako pogosta slika današnjih občestev in slika počutja večine kristjanov, ki morda občestva niti ne čuti.

V to stanje torej vstopa Jezus. Skozi zaklenjena vrata. Svojo veličino, moč in vsemogočnost pokaže prav s svojim izjemnim usmiljenjem. "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam."

Ne pride z obsodbo, ne reče jim: "Kje ste bili? Sem vedel, da se na vas ne da zanesti, za vse sem bil sam, hvala lepa!" Take besede pozna človeško ranjeno srce. Božje srce pa prihaja z usmiljenjem, z ljubečim mirom, ki presega človeško, z neverjetnim zaupanjem, ki še vedno verjame v nas in naše odnose. Prihaja s temeljno sprejetostjo človeške bede, ki jo objema s svojo veličino.

A tudi večkratni obiski Jezusa niso bili dovolj zato, da bi to prestrašeno in skregano občestvo postalo občestvo, o katerem beremo v Apostolskih delih. Potreben je bil čas privajanja na novo, potrebna je bila sprava med njimi in s samimi seboj, potrebno je bilo odpuščanje in usmiljenje do omejitev drugega in svojih lastnih omejitev. Potrebno je bilo iskreno dvomiti v to, ali je sploh mogoče, ali je vse spoloh resnično. ž

Potrebno je bilo, da se je vsak v sebi prepoznal v "Tomažu", ki je težko na pravem mestu ob pravem času in "Tomažu", ki se iskreno sprašuje in dvomi.
Tomaža so imenovali tudi Dvojček. Danes bi lahko rekli, da ta vzdevek simbolizira vse naše notranje dvojnosti in razklanosti, ki nas vodijo v manipulacijo s seboj, z drugimi in Bogom. Nismo pristni, eno govorimo, drugo delamo. To je ta Dvojček v nas. To so naši notranji konflikti, ki se odražajo navzven in ki tako močno potrebujejo slišati: "Mir vam bodi!"

Da so učenci naposled lahko prejeli vso potrebno milost in Svetega Duha, ki združuje v "eno telo", je bila potrebna tudi čisto človeška pot sprave in rasti.
Tudi danes vsi potrebujemo teh konkretnih človeških korakov sprave in odpuščanja, iskrenega, usmiljenega in sočutnega pogleda v oči.

Človeško je to nemogoče. Vrata so zaprta. Jezus pa vabi preko tega. Gre skozi ta vrata nemogočega, da bi to spravo in usmiljenje okusili najprej kristjani v sebi, nato med seboj, nato pa - poslani - odšli v svet, ki je žejen tega istega usmiljenja in miru.

Ribe grem lovit!

Apd 4,1-12
Jn 21, 1-14

Kako lepo je gledati to razliko med Božjim delovanjem in delovanjem človeškega strahu. Na eni strani vidimo Petra in Janeza, ki preprosto in jasno oznanjata, stvari se jima kar odpirajo, besede so napolnjene z Duhom. V vsem se čuti, da ne delata sama. In ker ne delata sama, ju niti ječa ne more ustaviti. Beseda najde pot.

Na drugi strani pa srečamo same prestrašene može, odete v prestižne nazive - poglavarji, starešine, pismouki, veliki duhovniki, vsi, kolikor jih je bilo iz tega rodu. Vsi prestrašeni pred tem novim, ki je še kako živo in nagovarja, a hkrati straši.
In podležejo na celi črti. Preiskujejo Pisma, besede življenja poznajo na pamet, a Življenju ne pustijo, da v njih živi. Gledajo, a ne vidijo, poslušajo, a ne slišijo. Vogelni kamen zamenjajo za odvečno opeko, spregledajo, kar je tiho, preprosto in skromno. Ker še ne poznajo moči Duha.

V evangeliju srečamo učence, ki prav tako poznajo, kaj pomeni strah. Srečamo jih še predno so bili odeti v moč z višave in veliko predno so si upali tako pogumno oznanjevati, kot nam to opisujejo Apostolska dela.

Res jih je strah, ker stojijo v novem, česar ne poznajo.
Ok, dojeli so, da je Jezus vstal. A kaj zdaj? Dvakrat se jim je prikazal, vse je novo. A kaj zdaj? Kdo se pa sploh lahko znajde v novem, v novi realnosti, kjer je Luč samo še občasna. In kaj naredimo, ko se ne znajdemo? Ko smo izgubljeni? Poiščemo svoje stare vzorce delovanja in vse, kar nam je bilo v preteklosti znano.
Zato Peter reče: "Ribe grem lovit." In apostoli za njim: "Gremo še mi." Super.
Grejo torej lovit ribe. Peter - voditelj, je to dobro poznal, zato so se bili tega pripravljeni naučiti še vsi ostali, četudi niso bili nikoli ribiči. Samo da je nekdo vodil. Ja, tako zelo močno začnemo iskati karkoli poznanega in varnega takrat, ko nam je resnično neprijetno in smo izgubljeni.

A nekaj, kar se je zgodilo in za vedno spremenilo njihova življenja, jih več ni pustilo pri miru. Vedeli so, da se ne da več nazaj. To je čas vnovičnih praznih mrež. Še so jih potrebovali.
In zato gre tudi Jezus nazaj, po njih. Nazaj na obalo, kakor na začetku. Tam na bregu Tiberijskega jezera torej stoji Jezus, ki jih spet kliče iz starega in poznanega, v novo in nepoznano, v hojo za Njim.

Enako, čisto enako dela z nami. Vsakič ko se vračamo v nekaj preteklega, v nekaj, od koder smo bili nekoč že poklicani naprej, nas na obali spet čaka Jezus in vabi, da pridemo nazaj v novo. Tja, kjer je rodovitno, kjer so ribe, je žerjavica, je hrana in kjer je občestvo.

In tam tudi nas vprašuje po ljubezni. "Ali me ljubiš?" Ne enako kot vsi, ne tako, kot vsi delajo, ampak enkratno, največ, z vsem, kar si ...To pomeni "bolj kot tile." Ljubiti Jezusa ne z več kot drugi, ampak z vsem, kar jaz imam in kar jaz sem.To nas sprašuje.

Da bi v moči te ljubezni lahko zaupali, hodili za Njim, raztegnili svoje roke in pustili, da nas odvede kamor hoče On.

Kristjani s klecavimi nogami

Apd 3,1-10
Lk 24,13-35

Danes beremo, kako sta Peter in Janez šla v tempelj ob deveti molitveni uri in pri vratih srečala hromega. Vsak dan so ga drugi prinašali k tempeljskim vratom, ki se imenujejo Lepa, da bi v tempelj gredoče prosil vbogajme. Bil je od rojstva hrom.

Hrom zaradi lakote po priznanju, po dobroti, po pohvali, po tem, da bi bil potrjen v svoji lepoti. Zato sei pri Lepih vratih. Zato mi tolikokrat sedimo pri lepih vratih in pri mimoidočih preverjamo, koliko smo vredni, lepi in primerni. Dajo nam različno ceno, največkrat drobiž. Dokler ...

Dokler se ne zgodi ključni preobrat. Hromemu je neko moral povedati, da to, kar pričakuje in išče, ne bo prejel od drugih, ker mu ti drugi tega ne morejo dati. Nekdo mu je moral sporočiti, da je največja vrednost že v njem, da ni več potrebno, da bi ga prenašali drugi, da mu ni več potrebno prosjačiti za priznanje, da mu ni več potrebno ponižanje. Zasluži si nekaj zelo drugačnega!

Prosjačiti za vrednost, za priznanje, moledovati za lepo ravnanje, je za vsakega neskončno ponižujoče. Prosjačiti in svojo lastno vrednost preverjati pri drugih, pomeni ne gledati v oči. Pomeni nositi sram, ki preprečuje, da bi lahko drugega pokončno in ponosno gledali.

Zato Peter reče hromemu: "Pogej v naju!" Kakor bi ga hotel spomniti, da je čas, ko mora začeti v odnose vstopati drugače - ne več na način, da sebe poniža, temveč kot enakovreden sogovornik, kot tisti, ki ve, da je vreden spoštovanja.
Tam, v spreobrnenju srca, je namreč začetek ozdravljenja.

Peter ga nato prime za desnico ter vzdigne. Pove mu, da je tisto, kar išče pri drugih, že v njem. Da je tisti, ki mu edini daje pravo dostojanstvo, že tam. V moči tega Jezusa zato lahko vstane in hodi, lahko stopi na svoje noge in zaživi to, kar že je.
V imenu tega Jezusa, ki edini govori resnico o njegovi in naši vrednosti, lahko zares zaživimo. Kot vstajenjski ljudje.

Odločitev pa se mora zgoditi v nas. Kajti stopala in gležnji se utrdijo šele takrat, ko vstanemo. Ne prej. Teh "močnih stopal" ne čutimo pred ključnim korakom, ki mora biti storjen v veri. V nas se mora najprej zgoditi čudež pripravljenosti, da zapustimo vlogo berača, čudež odločenosti za spremembo. In takrat nam sam Bog priteče naproti, v hipu se utrdi, kar se mora utriti za prvi korak. Nato za naslednji in spet naslednji. Dokler ne dokončno stojimo pokonci in hodimo, poskakujemo in hvaimo Boga. 

Ko pa se to zgodi, ko dokončno sprejmemo vlogo živega človeka, skačejo celo nebesa!
Bog potrebuje vstale kristjane!

Notranje vstajenje pa ostaja proces, ostaja pot. To nas pripovedujeta učenca, ki sta potovala v Emavs. Bila sta na poti, "zaciklana" v svoje stiske in težave, v velikih razpravah in obupu. Kot mi.

A Gospod je z nami tudi takrat. On ve, da je vstajenje proces, ve, da je vera pot. In hodi z nami. Korak za korakom. Prisluhne našim težavam, pusti, celo želi, da mu pripovedujemo, govorimo. Potem, če in ko mu to dopustimo, spregovori tudi On. Tako, da obuja srce, prižiga ogenj ...In ostane, želi ostati, če le ve, da ne bo v napoto. Tako zelo obziren je. Čaka povabilo. Noče biti vsiljiv.

In ostane. Vse dokler ni prepričan, da smo prejeli milost - hrano, potrebno za nadaljnje korake. Takrat "izgine izpred oči", pa ne zato, ker bi odšel, ampak zato, ker s tistim razlomljenim kruhom vstopi v nas. Postane z nami eno. Pa ne le pri bhajilo, temveč vsakič, ko se z njim srečamo. Tako ali drugače. Takrat postanemo nositelji Vstalega Kristusa.

Učenca sta se vrnila v Jeruzalem, kraj trpljenja. V kraj, iz katerega sta bežala, se zdaj vračata z novim pogledom, s spremenjenim pogledom. In tam, prav tam, kjer je najbolj bolelo, sta našla največje veselje, našla sta svoje brate. To je vstajenje. To spreobrnenje nerazumljivega, bolečega, obupanega v veličastvo veselja, ki se ga ne da vzeti.

Bog na poti

Apd 2,14.22-32
Mt 28,8-15

Prvo berilo nam danes govori prav o tem, kako Bog dela iz človeških grehov čudovite stvari. Nič ga ne more ustaviti. Oče dopusti, da Sina pribijejo na križ in ga nasilno umorijo. Pusti, da se zlo razbesni do konca nad njegovim Ljubljenim. Pusti, da človek spljuva v Drugega vse, kar ga teži, vse, kar ga boli, vse, s čimer je bil tudi sam spljuvan in ranjen. Ker človek zla, ki ga je prejel, sam po sebi ne more zaustaviti, ga širi naprej. Zato Oče dopusti, da se to zlo z vso silo zaleti v Sina in ga prebode. Da bi človek lahko odslej vsako prejeto zlo daroval na križ in s tem zaustavil širjenje. Ker ga edino prebodeni in vstali Sin lahko zaustavi.

To govori apostol Peter na binkoštni dan. Pove resnico, ne skriva, temveč jasno pove, kaj je naredilo zlo. Pove pa tudi, kaj je iz tega zla storil Bog. Preoblikoval ga je v žarke milosti, ki izvirajo iz prebodene strani.

Zlo je potrebno poimenovati kot zlo in ne opravičevati, vendar tudi izročiti in dati na križ, da bi tam ponovno izgubilo svojo širitveno moč. In Bog to zlo prav preko svojih ran  pretvori celo v blagoslov.
Zato lahko v še tako težkih situacijah ponavljamo: "Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam. Zato se moje srce veseli in moj jezik raduje in v upanju bo počivalo moje telo."

Verovati v to, pomeni verovati v vstajenje. Pomeni biti nenehno na poti rasti. Tudi v veri. Vstali Jezus sreča žene na poti. Tako kakor tudi nas srečuje na poti, v položaju, ko dopuščamo spremembe, ko nismo "zabetonirani" v svoj prav. Takrat nas lahko sreča in oznani veselo novico, ki presega omejeni razum. Ker ta vesela novica oznanja, da bo sleherno zlo v našem življenju preoblikovano v dobro. Če bomo Bogu dopustili, da opravi svoje. In On dela. Nenehno. On nas srečuje. Nenehno.
In to v Galileji, kar pomeni v našem vsakdanu, v stvareh, ki jih sami po sebi najraje ne bi počeli. Ženam in po njih nam, naroča, naj vstopimo v to Galilejo, da nas bo lahko srečal, da bo lahko preoblikoval naš vsakdan. Kajti nič se ne da preoblikovati, ko je statično. Preoblikovanje se lahko zgodi v dinamiki, v gibanju. Zato je pomembna pot. Zlasti takrat, ko bi raje obtičali.

Na drugi strani pa vidimo velike duhovnike in starešine, ki se tega vstajenja neskončno bojijo, ker jih ogroža v njihovi statiki - duhovni in umski. Vse naredijo, da bi ohranili svoj položaj, da bi imeli svoj prav četudi so vedeli, kaj se je zgodilo. Tipično delo ogroženega človeka. Da bi varali sami sebe, morajo še druge.

»Recíte: Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‘ In če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pogovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.«

Koliko strahu in koliko ogroženosti. In kaj vse je potrebno storiti, da bi se ubranili nemiru. A Življenje najde pot. Resnica najde pot. Ljubezen najde pot. Vedno.
Kakor pa se je govorica velikih duhovnikov in starešin razširila med Judi do današnjega dne, se je tudi med kristjani razširila govorica, da Gospod ni vstal. Ker se tudi kristjani bojimo vstajenja. Bojimo se Boga, ki je  živ in govori! Zato še danes tako malo kristjanov veruje v vstajenje.

In prav ti veliki duhovniki ter starešine v nas bodo takrat, ko nismo pripravljeni stopiti na noge, vstati in hoditi, našli neskončno podkupovanj, da bi nas prepričali v to, da se ne da. Da je vstajenje nemogoče, kar pomeni da ima obup dokončno besedo.

Mi pa smo priče, da ima Nekdo drug zadnjo besedo. Tisti, ki je močnejši od zla, obupa in teme. Ime mu je Jezus. Vsak od nas ga je že nekje srečal. On je tisti, ki nam nenehno prihaja naproti, vendar ne v oblakih in ne v hudo letečih molitvah.
Obiskuje nas v čisto navadnem vsakdanu. In to večkrat na dan s tem znanim glasom: "NE bojte se!"

Veste, kaj se je dogajalo!

Apd 10,34a.37-43
Ps 118
Kol 3, 1-4

Vemo, kaj se je dogajalo! Najprej v zgodovini odrešenja. Berila velikonočne vigilije nam čudovito opišejo pot izvoljenega ljudstva, ki je nenehno padalo v suženjstva, nenehno v greh in stisko, a Bog ga nikoli ni zares zapustil. Vedno mu je stal ob strani, ga reševal in pomagal. Vseskozi se ponavlja ista logika Boga. Ko več ni bilo poti naprej, ko je bila situacija dokončno brezizhodna, ko človeško ni bilo rešitve, je rešitev prišla. Šele takrat. Da bi vedeli, kako si odrešenja ne moremo priboriti ali zaslužiti, še najmanj pa si ga priskrbeti sami.

To Izraelsko ljudstvo je v to skušnjavo nenehno padalo. Nenehno je pozabljalo na Boga in verjelo, da zmore samo. In nenehno je to ubogo ljudstvo, ki večkrat res ni ločevalo med svojo levico in desnico, reševal in tolažil Bog sam. Po Mojzesu, Izaiju, Baruhu, Ezekielu in številnih drugih.

Nenazadnje pa to ubogo ljudstvo, ki še danes večkrat ne ločuje med svojo levico in desnico, odrešuje Sin.  Ko hodi iz kraja v kraj, v nenehnem iskanju izgubljenih, Sin, ki ozdravlja, osvobaja, rešuje.

"Veste, kaj se je dogajalo! Po Judeji, Galileji ... in do skrajnih mej sveta. "

Vemo, kaj se je dogajalo v Galilejah, Jeruzalemih in Golgotah naših src. Vemo za neskončno čudne dvoboje med življenjem in smrtjo, med svobodo in suženjstvom ter nenehno prisotno Božjo rešitvijo. Kakor v stari zavezi, tako v evangelijih in tako danes.
Bog, ki preseneti takrat, ko se zdi vsega konec.

V današnjem evangeliju beremo: Razpeli so ga na križ in usmrtili. Kaj se da še storiti? Nič. Konec je.  Učenci so v stiski pokazali svojo čoveško kapaciteto, ki ne seže daleč. A bilo je potrebno, da so doživeli svoje osebno razočaranje. Bilo je potrebno, da so zatajili sebe in Gospoda. Bilo je potrebno, da se je v najbolj ključnih urah pokazala njihova največja tema. Ker se je točno tam, ko so doživljali največje breme svoje ranjenosti in neuspeha, pokazala svetloba luči. Svetloba rešitve, ki nikakor ni mogla prihajati iz njih samih. Luč, ki rešuje ne zaradi naših zaslug, ampak zaradi svojega svetega imena (prim. Ezk 36,22).

To luč so morali doživeti propadli učenci. In točno to luč moramo doživeti mi sami. Da bi lahko izkusili odrešenje točno tam, kjer smo tudi mi najbolj "propadli" in tam, kjer je človeško gledano konec. Bog pa ga je obudil tretji dan. 

Bog nas vedno prehiteva. Njegova Milost je vedno pred nami, zato je tako lepo in hkrati ospupljivo odkrivati odvaljene kamne v naših življenjih. Nikoli jih namreč zares ne pričakujemo, največkrat smo nad njimi osupli in največkrat jih ne vidimo, kot nekaj dobrega, temveč kot nekaj, kar je šlo narobe.

Marija Magdalena, ki je prva prišla h grobu, odvaljenega kamna ni doživela kot vesele novice, nasprotno, ustrašila se je, zaskrbelo jo je, razumela ga je kot napako, veliko napako. Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.

In tako je tudi z našim življenjem. Dogodke vidimo s človeškimi očmi, kot polomijo, napako ali dokončno izgubo. In to tudi so. Potrebno pa je z Marijo, Janezom in Petrom preteči kar nekaj kilometrov, da bi v prav teh dogodkih izkusili nekaj drugega. Veliko večjega. Božjega. Novega. Vstajenjskega.

To je stil Boga. Ko nas človeško zaskrbi, ko pridemo v stisko, ko ne razumemo, pokaže svojo odrešenjsko moč. Tam, kjer vlada tema. Zato je potrebno temi dovoliti, jo priznati, da je, vstopiti v ta grob in videti povoje - simbol smrti.
Janez je prvi pritekel h grobu, pa ne zato, ker je hitreje tekel, ampak zato, ker je na Veliki petek bil tam. On je vedel, kje je Jezusov grob, Peter pa ne. In vendar je Petra spustil naprej. A ga ponovno prehitel v veri.

Čeprav nista še razumela Pisma, da Gospod mora vstati od mrtvih, je Janez videl in veroval. Preden je razumel Pisma, preden bi lahko bilo vse pod kontrolo. To je vera. Zmore videti preden razume in preden izkusi.

Povej nam, Marija, 
kaj si videla na poti!
Grob Kristusa živega
in slavo sem videla vstalega,
angelske priče, prtič in povoje.

Vstal je Kristus, upanje moje,
pred vami pojde v Galilejo.

Na začetek, tam, kjer se je vse začelo. Da bi odslej vse lahko videli z vstajenjskimi očmi, ker vemo, kaj se je dogajalo! In nam, ki vemo, kaj se je dogajalo, je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričujemo, da je On "tisti".

Naj govori molk

Veliki petek Gospodovega trpljenja

Ljudje, ki so ze okusili bolnišnico "od znotraj" povedo, da so jim najhujše trpljenje povzročali prav obiskovalci, ki so prišli tolažiti sami sebe. Tisti, ki niso vzdržali pogleda na križ. Ker ni lahek. Ker stisne. Da bi se zmanjšala tesnoba, so postali "pametni".

Kakšna bolečina za tistega, ki je na njem - na tem križu!

Bolečino bi lahko primerjali s pametovanjem pismoukov in velikih duhovnikov: "Naj stopi s križa, naj reši sam sebe!"

Bog pa je tisti, ki ne rešuje sebe, ampak mene in tebe. Vzdrži.
In največ, kar lahko mi naredimo, je to, da v globoki hvaležnosti sprejmemo na nas izliti dar. Največ, kar lahko naredimo, je, da znamo ob trpljenju drugega tudi umolkniti in le ljubeče stati pod križem.

Ko pa se na križu znajdemo sami, bo prav ta molk in spoštljivost do lastne bolečina tista "Veronika", ki bo prinesla nežnost in tolažbo.

Ni nam lahko ne imeti rešitve. Ni nam lahko vzdržati pod ali na križu.
Lahko pa vstopimo v Njegovo skrivnost in se v vsem le tiho izročamo. Tudi krike srca. Tudi "zakaj-e".  Vse! In naposled pustimo, da Jezusoviih sedem stavkov s križa postane tudi naših.

Naj nas molk ob pogledu na križ umiri.

Pravo vprašanje

Iz 50,4-9a
Mt 26,14-25

Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho,
da prisluhnem kakor učenci. Vsemogočni Gospod mi je odprl uho. Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil.

Kako čudovit klic v teh svetih dneh! Prisluhniti Gospodu, dopustiti, da nas On vodi skozi to sveto tridnevje. Še več, privzeti držo vsakodnevnega poslušanja. Se ne upirati, ko Beseda želi govoriti! To zahteva odločitev in pogum.
 
Umetnost poslušnja pa se včasih začne že veliko prej in sicer pri umetnosti postavljanja pravih vprašanj. V evangeliju srečamo dve vrsti vprašanj - Judovo ter vprašanje, ki ga Jezusu zastavijo ostali učenci.

Mi se pogosto ustavimo na vprašanjih, ki spominjajo na Judovo vprašanje: "Kaj mi hočete dati in jaz vam ga izdam?"
Juda je že odločen, kaj bo storil. Ne išče Resnice, temveč ostaja pri svoji resnici, s katero trguje in preračunava, kaj se mu najbolj splača? Kje bo največ prejel on sam?
Mi pogosto zastavljamo vprašanja, v katerih je že vključena naša odločitev. Ne zanima nas odgovor drugega, temveč le to, kako bomo mi najbolje prišli skozi in uspeli v svojem načrtu. Tako zelo smo ogroženi. Jaz nardim to, kaj mi daš ti? Se mi splača?

Na drugi strani pa srečamo vprašanje ostalih učencev, ki Bogu dopuščajo vso svobodo, ki mu pripada. Z vprašanjem: "Kje hočeš, da ti pripravimo pasho?" resnično iščejo to, kar je všeč Gospodu. Niso navezani na svoje zamisli, temveč ostajajo svobodni in odprti za Božje predloge. Takih vprašanj manjka v naših odnosih, takih vprašanj manjka v našem odnosu z Bogom!  Iskrenih vprašanj: "Gospod, kaj želiš, da storim?"

Kakšna preprostost, kakšna svoboda!
Kajti prav tako svobodo nam daje tudi Gospod. Nikogar od nas si ne prilašča, nikogar ne poseduje, temveč vsem pušča popolno svobodo. Celo v preizkušnji, celo takrat, ko pride njegova ura in bi nas potreboval.

Zadnja večerja je bil še zadnji čas, ko so bili vsi zbrani na enem mestu. Jezus je vedel, da ga bodo v zelo kratkem času vsi zapustili. Celo v vrtu Getsemani, kar pomeni veliko pred zunanjimi grožnjami in pritiski. Kakšna bolečina za Boga!

In vendar se pri mizi podari cel. Vsem. Brez izjeme, tudi Judu. Tudi nam.
Jezus si nikogar ne prilašča. Noče nas kontrolirati, noče siliti, noče prepričevati. Najdlje, kar mu spoštovanje naše svobode dopušča, je povabilo, da bi ostajali z Njim, čuli z Njim. Ne le v Getsemaniju, ampak vsak dan svojega življenja.

On se je že odločil, da gre do konca. On ostaja z nami. Vprašanje pa je, ali mi želimo ostajati z Njim, ga spustiti v dvorano naših src, da bi skupaj z nami in svojimi učenci obhajal pasho, kar pomeni prehod, rešitev iz suženjstva naših idej v svobodo Božjih otrok?
Odločitev ostaja naša. Ker smo svobodni.

Pri mizi

Torek

Iz 49,1-6
Jn 13,21-33.36-38

Te dni se pred nas razgrinja z vso dramatičnostjo dogajanje pri mizi, okrog katere so zbrani dvanajsteri in Jezus. V torek so pred nas iztopili zlasti trije liki, Juda, Peter in Janez, z njimi pa tudi tri oblike odnosa z Gospodom.

Juda je tisti, ki si je v svoji glavi skonstruiral Mesija po svoji podobi. Vedel je, kaj bi moral ta Mesija storiti, kaj bi bilo dobro in potrebno, da premaga krivice. Hotel ga je potisniti v svoj načrt, ga z izdajstvom spraviti v kot, da bi bil prisiljen nekaj ukreniti. Nekaj po Judovi zamisli. Ali pa po naši, kajti vsi poznamo to držo - prisiliti ljudi, da bi bili po naši zamisli. Uporabiti preračunljivost in manipulacijo za to, da bi prejeli, kar želimo. Takrat je v naših odnosih in v našem odnosu z Gospodom resnično noč, v katero je tisti večer vstopil Juda. Bila pa je noč.

Peter, kakor običajno, hoče prehiteti Gospoda samega. Vedno misli, da ve, kaj je zanj dobro in kaj ne, kaj je potrebno storiti in česa ne. Kakor da še vedno ne razume, da ne more on prehitevati Milosti, ampak lahko samo Milost njega. In četudi mu Jezus razloži: "Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje", mu ni dovolj. Nemirmo vztraja in odgovarja: "Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj?" 

Peter in potrpežljivost pogostokrat ne gresta skupaj. Peter še vedno misli, da mora nekaj narediti, da mora on poskrbeti za Jezusa. Nenehno se "meče naprej", nenehno hoče hoditi pred njim in ne za njim, nazadnje pa odpove tam, kjer bi res moral vzdržati. Takrat zanika Jezusa in sebe samega.

Petru smo podobni, ko tudi mi želimo govoriti Jezusu, kaj mora storiti, kaj je dobro za nas. Nenehno ga želimo prehitevali. In ko nam ne uspeva, se v nas zgodi upor, kot nam ga slika prerok Izaija v prvem berilu: "Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč." Obupujemo, ker nam naši načti ne uspevajo.

Na koncu pa vidimo še odnos, ki ga je do Gospoda imel apostol Janez. Pri večerji je slonel na Jezusovih prsih.
Kako lepa drža, blizu tistim, ki si upajo umolkniti, se nasloniti in umiriti na prsih Boga ter prisluškovati Njegovemu srcu, Njegovim načrtom, Njegovim sanjam.

To je zmogel Janez. Z Gospodom je razvil čist in pristen odnos, ki ohrani zaupanje celo tedaj, ko se vsi vznemirjajo. Srce tistega, ki sloni na Srcu, lahko ostaja mirno tudi v preizkušnjah. In samo Janez, ki je zmogel pred vsem spustiti Gospoda ter mu prisluhniti, je, četudi na začetku pobegnil kakor ostali, na koncu vendarle bil tam, kjer je moral biti - pod križem. Ker je znal najprej prisluhniti, je lahko izpolnil Načrt.

To pa je veličina zaupljivega odnosa, ki počiva na Jezusovem Srcu.

Moč sedanjiga trenutka

Iz 42, 1-7
Jn 12, 1-11

Jezus je vedel, d se bliža čas, ko bo izročen ljudem v roke in bo silno trpel. Predstavljam si, kako je moralo biti njegovo srce vznemirjeno ob najmanjši misli na to, kaj ga čaka čez nekaj dni ... kar pa najbolj nagovarja, je prav to, da je zmogel v tem času živeti sedanji trenutek. Ni se prepuščal teži jutrišnjega dne, temveč je ostajal v "danes". In v tem "danes" je delal to, kar je bilo potrebno - ljubil in pustil, da mu je bila ljubezen tudi izkazana.

To je skrivnost in milost vseh svetnikov, vseh velikih mož in žena in nenazadnje je to skrivnost vsakega, ki je kadarkoli močno trpel. Trpljenje je tisto, ki dobesedno ne pusti, da bi gledaliv prihodnost, v dneve, ki prihajajo, ker to vzame pogum. Skrivnost je v moči zaupanja in vztrajanja v sedanjem trenutku, v katerem naredimo to, kar je potrebno.

Zato je Gospodov služabnik tisti, ki nima potrebe po vpitju,  niti ne dela hrupa in ne daje slišati svojeg glasu po ulicah, nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi, ker ve, da je moč drugje. Gospodov služabnik vso svojo pozornost usmerja v "tukaj in zdaj", v to, kar lahko podari in prejme ta trenutek.

Morda je prav zaupanje v Gospoda tisti notranji mir, ki daje milost "za sproti". Daje ravno tisto milost, ki je potrebna za naslendnji droben korak.  Zaupanje v to, da nas Gospod drži za roko, da nas čuva, je tista luč, ki odpira oči, ki jetnike pelje iz vseh notranjih zaporov in temačnih ječ.
Samo zaupanje daje moč, da ostajamo v sedanjem trenutku in ne poskušamo obvladovati jutrišnjega dne.

Tudi Jezus je v zadnjih dneh svojega zemeljskega življenja, ko je z vsem bitjem že čutil srhljivost prihajajočega trpljenja, ostajal v sedanjem trenutku.
Odšel na obisk k svojim dragim prijateljem in z njimi obedoval. Pokazal je na moč sedanjega trenutka, moč druženja s prijatelji, moč skupnih obedov ...To so stvari, ki so resnično vredne maziljenja z najdragocenejšim oljem iz pristne narde. To so stvari, ki jih je s svojo prisotnostjo posvetil Gospod sam. Stvari, ki jih zaradi svoje "tihosti" in "običajnosti" niti ne opazimo.

A ravno v tihih, običajnih, nehrupnih stvareh, je na delu Godpod.

Ko pride ura ...

V zadnjih dneh smo priča nenehnim zaostrovanjem spora med Judi in Kristusom. Voditelji ljudstva so ga sklenili usmrtiti, večkrat poskušali kamenjati, tako da se je moral Jezus pred njimi že močno skrivati in bežati. Ker še ni prišla njegova ura. 

On, ki je bil do konca in v vsem poslušen Očetu, je nenehno prisluškoval kje, kdaj in kako bo prišla ta ura, ko bo poklican izkazati ljubezen do konca. In ta ura pride za vsakega od nas. Čas, ko ni več polovičnih izbir, čas, ko se je potrebno odločiti za koga in kako darovati svoje življenje. Do konca. Kajti v tem je edina resnična sreča in edini pravi cilj življenja. V popolni podaritvi samega sebe.

Da bi prepoznali to našo uro, ko ni več čas za skrivanje in izogibanje, temveč za konkretne odločitve, je potrebno sprejeti mesto učencev, ki jim Bog zgodaj zbuja besedo, zgodaj zbuja uho. 

Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Čeprav bi se bilo kdaj lažje. Za nedoločen čas zaspati ali pobegniti ...

Ker ni lahko biti učenec in ni lahko prisluhniti Besedi ter se ji pustiti voditi. Niti Jezusu ni bilo, saj ga je vodila v Getsemani, v notranji boj, pred zemeljske oblastnike, v popolno zapuščenost, izdajstvo najbližjih, samoto, ki reže, sramotenje mnogim in na koncu v dokončno razgaljenje in pribitost. Ne, ni lahko. Beseda včasih v svojih presenetljivih smereh tudi straši. 

A tisti, ki brezmejno zaupa vanjo ve, kaj mora storiti, ko pride ura, ko je postavljen pred odločitev - beg ali podaritev. In četudi bi zbežal, ve, da je sreča ravno tam, kjer vzdrži le še ljubezen ne glede na ceno. Takrat ni pomembno, če množica pljuva v obraz, zasmehuje in sramoti zaradi sprejetih odločitev, kremži ustnice in zmajuje z glavo, preži in prebada...Kajti takrat Bog pomaga, da se ne damo zmesti in naredimo svoj obraz kakor kremen.

Ta poslušnost Besedi torej daje moč, da zmagamo v vsaki stiski, ker v Njem res ne moremo biti osramočeni. A bodimo iskreni, lažje kot Besedo, je poslušati množice. Ta vsaj kdaj ploska, vsaj kdaj kriči: "Hozana, blagoslovljen ..."

A poslušanje množic je prazno, ker je množica sama v sebi prazna. Nima imena, vsak v njej je brezobrazen. Množica ne pozna osebe, ne pozna imen, zato ostaja prazna, brez vsebine, ki bi bila tehtna. In zelo malo je potrebno, da se "Hozana" spremeni v "Križaj ga!". Zelo malo.
Ljudje, ki nas še danes podpirajo, bodo jutri lahko že nasprotni. In konflikt v mnenjih je tem večji, čim pomembnejša in ranjivejša odločitev je pred nami. Takrat smo lahko hitro zapuščeni in nerazumljeni celo od najbižjih ... ali zlasti od njih. Pot velike noči, pot prehoda je očitno edina pot osvoboditve. Skozi zapuščenost in izdanost v vstajenje. Ni druge verzije.

A zakaj si je Bog izbral tako zahtevno pot? Vsaj On bi se lahko izognil tako ponižujoči in sramotni poti? Zakaj tako krotko jezdi na tem osličku, ko vendar ve, da vsi ti vzkliki ne iščejo Njegove besede, Njegove volje, temveč senzacionalnost vladajočega Mesija, ki bo s truščem voditeljem ljudstva dokazal svojo moč? Zakaj izbira tako težko pot za naše odrešenje?

Bog hoče odrešiti človeka in ga poiskati v najbolj oddaljenih krajih, kamor se je razkropil oblačnega in temačnega dne. In četudi bi lahko vsak trenutek "prosil svojega Očeta in bi mu takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov", se ponižno pusti voditi rokam ljudi.

Kajti mi sami smo mu določili pot, ki jo je moral prehoditi. Tako daleč, kot smo mi šli s svojimi grehi, tako daleč je moral On za nami. Vsak ovinek, vsako stranpot, ki smo jo mi prehodili, je moral tudi On. Da bi nas lahko prijel in potegnil ven. In moral je prav do tja, kamor je človek uspel priti - do groba.  Zato toliko ponižanja, toliko pljunkov, toliko srmotenja, toliko laži, udarcev in greha ... Tako daleč mora ta Ljubezen!

To je veliki teden - občudovanje te krotke Ljubezni, ki se pusti voditi, korak za korakom, tja do največjega brezna, kamor je kdajkoli prišel človek. Da bi ga potegnila ven.
Nekaj, kar razum ne dojame in srce vzdrhti.

Nekaj, pred čemer se da samo poklekniti.

Kaj je svoboda?

Dan 3,-14-20.24-25.28
Jn 8, 31-42

Zdi se, da sta naš pojem svobode in Božji pojem svobode precej drugačna.
Takrat, ko se mi pojmujemo svobodne, Jezus misli drugače. Zanimivo.

Svoboda je vsaj pri "bližnjih" kristjanih pogosto lahko zamenjana s pravovernostjo. Mislimo, da smo svobodni in torej na pravi poti, ker smo verni. Mislimo, da imamo Boga za očeta in da nismo nikomur sužnji. A Jezus je debato s področja svobode "udaril" prav z Judi, ki so verovali vanj, s tistimi, ki so se imeli za verne. Jezus nam torej ima nekaj za povedat.

V svojih besedah je preprost in jasen. Ve, da bi želeli biti svobodni, pa tega ne moremo doseči sami. Mi pa se trudimo in naprezamo, a nehote še bolj postajamo sužnji samih sebe, pričakovanj drugih in pritiska, da bomo dobro izpadli. Ne gre nam najboljše. Kakorkoli se obrnemo, se nekam ujamemo.

Obstaja torej samo ena pot do resnične svobode. Sin.
Samo On nas lahko resnično osvobodi.

To pa lahko stori takrat, ko tudi mi njemu pustimo svobodo Boga, mu dopustimo, da je Bog. In tu so nam trije pogumni mladeniči čudovit zgled.
Sredi pritiskov in napetosti, sredi zunanjih oklepov, so zmogli ohraniti notranjo svobodo srca. Zmogli so se odločiti skladno s seboj, zmogli so izbrati dobro.
Zavedali so se, da jih Gospod lahko reši, a kar je najlepše je to, da so tudi oni sami Bogu dovolili svobodo. Dopustili so možnost, da morda ne bo rešil njihovih življenj in vendar so vedeli, kaj morajo storiti sami. Samo človek, ki je svoboden, tudi drugemu dovoljuje svobodo.

Pustiti, da nas Sin osvobodi, pomeni da smo lahko notranje svobodni tudi v nemogočih zunanjih razmerah. Tudi tam, ko nas stiskajo in omejujejo, grozijo in ustrahujejo. Možno je biti svoboden znotraj "razbeljene peči", ki nam jo lahko pripravi okolica, kultura ali celo najbližji. Da se biti svoboden, ko se v to situacijo spusti Boga.
On je tisti, ki mladeniče razveže in skupaj z njimi svobodno in prosto hodi znotraj okvirov, ki so jim jih nasilno vrinili drugi.
To je veličina in lepota notranje svobode, v katero nas vabi Jezus. Vabi nas v resnico, da je moč svobode prav v notranjosti srca, še več, da je moč svobode v tem, da sprejmemo Sina, ki razvezuje in iz vsakršne, še tako "razbeljene" situacije pripravi prostor za polno življenje.

Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni!

Popikani

4 Mz 21,4-9
Jn 8,21-30

Ljudstvo obupuje. Pot po puščavi je postala dolga in naporna, težave se pojavljajo iz dneva v dan in ljudstvo prične godrnjati. Res so težave dnevne in vsakič nove, a zdi se, da rešitve, ki jim jo Bog prav tako pošilja dnevno in vsakič znova, pa kakor da ne vidijo.

Težko je zaupati v Previdnost, težko je verjeti, da bo poskrbljeno za vsak dan posebej. A najhuje je, da stiska in nezaupanje med ljudmi rodita napetost, rodita obsojanje, rodita konflikte. In začnejo se besede, ki ranijo. Naši jeziki so pogosto te strupene kače, ki začnejo pikati.

Beseda lahko globoko prizadane in rani, zaseje strup in prinese smrt. Mojzes ljudstvu pripravi rešitev - bronasto kačo na drogu. Kdorkoli je pičen in pogleda vanjo, je tudi ozdravljen. Kaj pa je naš drog danes? Kam lahko mi pogledamo, ko nas besede drugega ranijo? Kam se lahko mi obrnemo po zdravilo?

Tudi Jezusa so farizeji nenehno pikali in špikali, napadali in preizkušali, odločeni, da ga umorijo. In Jezus nam sam pokaže kaj takrat.
»Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz in da sam od sebe nič ne delam, ampak govorim tako, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.«

Jezus je nenehno eno z Očetom, nič ne dela sam od sebe, nič ločeno od Njega, ki ga je poslal in nič na lastno pest. Nenehno ostaja v zavedanju lastnega izvora in poslanstva in noben strup, ki napade njegovo osebnost, ga ne more usmrtiti. Ker ve, da je vse njegovo življenje v Očetu in Oče je vse življenje dal Sinu, da bi tudi mi, ko smo pičeni in se zazremo v obličje Sina, bili končno spoznani kot ljubljeni, kot posinovljeni otroci, kot odrešeni.

Tako ob Njem, ki nam edini govori resnico o našem dostojanstvo in identiteti, vsak strup poniževanja, nasprotovanja, konfliktov in laži ne more več imeti smrtonosne moči.
Želo smrti je uničeno in milost je močnejša od vsakega še tako močnega strupa, saj nam je dano Zdravilo, ki ima neminljivo vrednost in neuničljiv učinek!

Pripravljeni priti ven?

Tiha nedelja predstavlja situacije, ko tudi mi ostanemo tiho, brez besed, situacije, ki vzamejo upanje in naselijo občutek brezizhodnosti. Vsi jih poznamo. To je takrat, ko pridemo do konca. Do točke, ko se človeško gledano ne da narediti ničesar več. To so naši grobovi in zdi se, da jih ni malo.

Ko je Jezus izvedel, da je njegov prijatelj bolan, ni takoj odšel tja. Zakaj ne, ko ga je vendar imel tako zelo rad?

Tako se sprašujemo ob težkih situacijah in krivicah. "Bog, kje si? Zakaj te ni? Zakaj si to dopustil?" Marta in Marija v nas kričita: "Gospod, ko bi bil ti tukaj ..."  Zakaj, zakaj, zakaj?

Krivice in trpljenje ostajajo skrivnost. Nekatere odgovore dobimo v molitvi, nekatere bomo šele po smrti. A zanimivo, Jezus nas vabi, da ob krivicah ne sprašujemo zakaj temveč kako naprej?

Kajti: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." Bog je ljubitelj življenja, On je vstali, pomeni, da Bog ne prenese zaprtih grobov. Žene ga, da bi prinesel vstajenje, nas potegnil naprej in ven iz vseh situacij obupa.

Ljudje smo tisti, ki pridemo le do groba, On pa nas hoče peljati preko, v vstajenje. Ljudje pridemo do krivic, bolečine in ujetosti, Gospod pa nas hoče peljati v svobodo.

A če smo iskreni, se te svobode bojimo. Bojimo se vstajenja, bojimo se Svetega Duha, ki oživlja. Ker spreminja in prinaša novosti, mi pa se svojih grobov, četudi imajo zadah, privadimo. Nočemo ven. In včasih je Gospod primoran "počakati tista dva dni", včasih mora kljub svoji lastni bolečini dopustiti, da okusimo dno, brezizhodnost, kajti pogosto šele takrat dovolimo, da kaj stori. Prej ne. Ker hočemo vse sami.

Ko pa pridemo do dna in naposled vendarle dojamemo, da sami ne zmoremo, Bog lahko odpre naše grobove in nas dvigne iz naših grobov. Šele takrat dopustimo, da v nas dihne svojega Svetega Duha, ki oživlja. Ne ker prej ne bi hotel, temveč ker mu prej večkrat tega ne dovolimo.

Jezus je za nas pripravljen tvegati vse. Čas, ko se odpravlja v Betanijo je čas, ko mu že močno grozijo s smrtjo. Tudi apostoli zaznavajo to srhljivost, a kljub temu Tomaž, ki se imenuje Dvojček pogumno vzklikne: "Pojdimo še mi, da umremo z njim!" A kakor vsi, tudi on, ko pride Njegova ura, pobegne.

V nas se nenehno bije ta boj med vero in strahom, med zaupanjem in dvomom, tudi mi imamo v sebi ta dva brata dvojčka, tistega, ki veruje in tistega, ki podleže strahu in pobegne.

V svoji pristnosti in iskrenosti nam je blizu tudi Marta, ki iskreno veruje, hrepeni in upa, vpije in prosi vstajenja. A ko pride čas zanj, se ga ustraši in protestira. Ko je potrebno odstraniti kamen, je prva, ki se upre. To je kamen naše vere, kamen spotike, kamen, ob katerem si moramo odgovoriti ali si vstajenja resnično želimo ali bomo na grob raje valili dodatne kamne izgovorov:"Gospod, že ima zadah ..."

Kajti vstajenje pomeni spremembe. Vstajenje od nas zahteva svobodo, zahteva odgovornost, zahteva odpoved nemoči. Tisti nemoči v kateri radi ždimo četudi že vstanemo iz groba. A Jezus vztraja: "Razvežite ga in pustite, naj gre!" Kajti On ve, česa smo sposobni in ve, katere povoje si sami navijemo zato, da bi lahko ostajali nemočni.

Dejstvo pa ostaja isto, takrat in danes.  

Če v vas prebiva Duh njega, ki je od mrtvih obudil Jezusa, bo on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v vas prebiva. 

Če v nas prebiva Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih pomeni, da ne obstaja več sitacija, ki bi ne imela upanja, ne obstaja več grob, ki bi ostal zaprt, ne obstajajo več doline suhih kosti, ki bi ne imele moči, da oživijo. Duh, ki prebiva v nas je tisti, ki ima moč nemogoče spreminjati v mogoče. 

Vprašanje je ali si mi upamo Besedo, ki ima v sebi življenje, v grob tudi spustiti? Vprašanje je ali si res želimo slišati lastno ime in besede "Pridi ven!", stopiti na svoje noge, vstati in hoditi? Kajti to pomeni spremembo! To pomeni postati vstajenjski kristjani. Vsak dan, ne le 20. aprila.

Morda pa se te vere v velika Božja dela res bojimo zato, ker nam naši grobovi tudi "pašejo"?

Slepi, hromi in sušični ...

Ezk 47,1-9.12
Jn 5, 1-16


... se lahko počutimo precej pogosto. Utrujeni in ujeti v obveznosti, ki jim ni konca. S tiho zavestjo, da nekje odspodaj nekaj zmanjka. In si zaželimo izvira, da bi se odžejali ... a kaj, ko ni časa, tega izvira ni pri roki, toliko drugih stvari še vpije in kriči, da so nujne.

In res, Beseda nikoli ne kriči in ne maha z rokami, da bi jo videli. Ne predstavlja se kot urgentna, ker to ni stil Boga. Beseda je tiha, a ko jo srce sprejme, postane močna in rodovitna.. Zareže v živo, gre direkt. Ker pa ne dela trušča, (kakor to počne zlo), je tako enostavno najti izgovor, da si ne vzamemo časa zanjo.

V tem postanemo podobni hromemu pri kopeli Betesda, ki sicer hrepeni in čaka, a vsakič zamudi. Vsakič se nekaj zgodi, da ne uspe. Kako poznano! Vsakič je nekaj ali nekdo kriv, da nismo našli časa za globlje. Jezus pa pokaže, kako imamo vse milosti že v sebi, na dosegu roke, dovolj je le verovati in hoteti.

»Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« Dovolj je bilo! Lahko hodiš, lahko si najdeš čas, lahko se odločaš zame ...
In ko bomo naposled svoje globoke potrebe po izviru vzeli zares, ko bomo zares izbirali novo smer, ko bomo spremenili svoje mišljenje, pogovore in začeli gledati z očmi upanja in zagona, verjemite, farizeji v nas ne bodo čakali dolgo. Ob prvem koraku se bo v nas nekaj oglasilo in nasprotovalo. Ugovori pa bodo vsaj tako hecni kot : »Sobota je; ne smeš postelje nositi!«

Morda bodo ugovori celo bolj prefinjeni, to bo spoznal vsak sam. V vsakem primeru pa lahko samo želja in vera v Besedo data moči, da se novo življenje v nas razvija naprej.

Zanimivo je tudi, da se Jezus umakne, ker je bila tam množica. In šele kasneje, na samem, poišče ozdravljenega. Kako pomenljivo. Bog nas išče! Z nami želi govoriti čisto osebno! Lepo je, če mu vsaj kdaj pomagamo in se tudi sami odmaknemo od nepotrebnih množič in trušča. Lepo je, če se vsaj kdaj, še bolje pa redno, pustimo odpeljati 1000 komolcev naprej na poti vere ... in milosti.
Kajti Gospod nas vabi naprej. Naprej po tej reki milosti vse dokler nam ne da vedeti, da smo z milostjo objeti z vseh strani. Prav kakor reka, ki je ni več možno prebresti, ker te obdaja celega. Kako lepe so Gospodove milosti, kako lepo je imeti oči, odprte zanje in jih ne spregledati.

Objeti z rednim izvirom milosti, lahko nenehno rodimo sad. Pravočasno. Vsakovrstnega in užitnega, za jed in za zdravilo nam in drugim.