Srce, ki pogosti s tem, da sprejme

16. navadna nedelja

Tako v prvem berilu kot v evangeliju smo priča Gospodovega obiskanja ter človekovega sprejema. Gospod prihaja kot presenečenje. Ne Abraham ne sestri iz Betanije ga nista pričakovali. Vsak Jezusov obisk je pravzaprav presenečenje, v katerem nam, kot odkrijemo v obeh primerih, Gospod želi nekaj podariti.

Abraham, Marta in Marija. Vsem trem je skupna budnost in čuječnost. Nenapovedane goste so pripravljeni sprejeti in pogostiti ter ob tem zamenjati svoje načrt. Načini, kako to izpeljejo, pa so tako zelo različni.

1) Abraham sedi pred vhodom v svoj šotor ob dnevni vročini. V teh dneh si zlahka lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Zadnja stvar, ki si jo takrat človek želi, je kakršnakoli"motnja".
Nasprotno pa Abraham, kljub vročini in letom, ob pogledu na tri može, ki se mu bližajo, hitro vstane, jim steče naproti ter se jim pokloni do tal. Izkaže jim torej veliko dobrodošlico, obenem pa pokaže, kako je bilo njegovo srce nenehno budno. V dolgih letih čakanja na Gospodovo obljubo in po tem, ko jo je nekajkrat sam poskušal "izpolniti", postopoma postane poslušen, potrpežljiv, zelo pozoren, čuječ in pripravljen. 

Abraham tudi pokaže, kako je zmožen simbolnega pogleda. V treh možeh ne vidi zgolj može, ki so po vrhu še tuji, temveč v njih zagleda občestvo, vidi ljubeč odnos in tako prepozna Gospoda. Ker gleda simbolno, dovoli, da mu vsaka stvar pokaže še na nekaj globljega.

Abraham tudi sprejme Gospoda v veliki zastonjskosti. Da mu kolače iz najboljše moke, lepo in mlado tele, nato pa jih pusti oditi.

Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. 

Od njih ne pričakuje ničesar, le zastonjsko želi ljubiti s tem, ko razsipno povečuje jedi in dejanja, s katerimi izraža svojo naklonjenost in ljubezen do Gospoda.

In nenazadnje se Abraham zna ustaviti. Za razliko od Marte, ki kar ni zmogla sestopiti iz svojega protagonizma, Abraham vendarle po tem, ko vse postreže, obstoji pred njimi v senci, medtem ko oni jejo. Stoji, zre in posluša. Zato lahko prejme Besedo, ki v sebi nosi izpolnitev dolgoletne obljube: "Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja ena Sara bo imela sina." 
Gospod je vselej zvest in izrečene obljube tudi izpolni.

2) V evangeliju pa srečamo Marto, ki sicer prepozna Gospodovo obiskanje, toda vse preveč je še nje same. Gospod sicer pride in sede v njeno hišo, toda Marta ne neha z dokazovanjem lastnih sposobnosti. Zelo je še v skrbeh zase in za svoje ime, zato dela vse, da bi pred Gospodom izpadla dobra, pridna, sposobna, skratka zaslužna. Ob tem se niti zaveda ne, kako resnično srečanje polzi mimo nje. Besedo sicer sliši, toda preveč je še v njenem srcu lastnih besed, da bi se zgodilo srečanje.

Gospod prihaja v naša srca za to, da bi imel sogovornika! On ne potrebuje naših daritev, ne potrebuje dokazovanja pridnosti in nabiranja točk, ne potrebuje gospodarjev, ki vse znajo sami in se želijo od Njega le še diplomo s pohvalo! Ne, On si želi ljudi, ki so se že osvobodili samih sebe in so zato odprti za dar, ki jih je obiskal.

3) Marija je tako od vseh treh tista, ki si izvoli najboljši del. Ne čuti se nekdo, ki bi moral Gospoda "odplačati" ali "kupiti", ne čuti se gospodarica in lastnica svojega življenja in imetja, temveč ostaja hči. Zato ji tega dela ne more vzeti nihče. Ostaja namreč tista, ki išče odnos, ker ve, da je v Njem vse njeno bogastvo.
Tudi ona se kakor Marta in Abraham obiska Gospoda silno razveseli, postreže pa mu preprosto s svojo navzočnostjo. S svojo majhnostjo in potrebnostjo, ko v Jezusu prepozna Besedo, ki jo je prišla ljubiti. Kdor pa želi ljubiti, srčno išče nekoga, ki je to ljubezen pripravljen sprejeti. Ne kupiti, ampak preprosto sprejeti. S svojim praznim naročjem, s svojim srcem in s svojim molkom. Da bi lahko spregovorila Beseda. Marija se torej usede k nogam prestola modrosti in izbere del odrešenih, katerih bistvo je v hvaležnem sprejemanju vsega, kar Gospod dela zanje.

In tam, pri nogah večne Ljubezni, ki se razliva v nas, da nas napolni in nahrani, že postajamo apostoli na nogah, ki so kakor Pavel poslani v ta svet, da bi vsakega človeka postregli ter napolnili s to, pri nogah prejeto Modrostjo, ter tako tudi njega napravili popolnega v Kristusu.

Najdeni, ljubljeni in zato kreativni

15. navadna nedelja

Kolikokrat še vedno sami poskušamo priplezati do Boga, ki ga kakor nedosegljiv ideal postavljamo visoko v oblake. Pri tem se mučimo, trudimo in delamo neverjetne reči, da bi vsaj malo dosegli Ljubezen, s tem pa ostajamo neizogibno razočarani in prazni ob spoznanju, da je ta "ideal Boga" predaleč od naše realnosti in da sami ne moremo do nebes.

"Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo (Besedo) prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?"

Toda že Izraelci v stari zavezi spoznavajo, kako ni človek tisti, ki se mora povzdigniti do neba in ne preplavati morja, saj je Beseda sama prišla k njemu. Gospod sam se sklanja k njim in jih dosega s svojo Besedo, jo polaga v njihova usta in v srce, da bi jo lahko slišali in ji sledili.

Koliko bolj to velja za nas kristjane, ki smo oblečeni v Kristusa - Besedo samo, ki je sestopila v našo človeško naravo, jo prevzela nase ter ji vrnila dostojanstvo Boga. Nismo mi splezali do Njega, ampak je On sestopil, da bi našel človeka, od greha slečenega, ranjenega, oropanega in napol mrtvega v jarku ter ga oblekel s samim seboj, s svojo Božjo naravo in Očetovim sijajem.

Ta Božji sestop Sina, s krvjo katerega je Oče, kakor piše Pavel Kološanom, hotel spraviti s seboj vse stvarstvo in pomiriti, kar je na zemlji in kar je v nebesih, lahko čudovito zremo v evangeliju.

Pripoved o usmiljenem Samarijanu je dejansko pripoved o Sinu, ki se z Nebeškega Jeruzalema spusti v ranjeno Jeriho človeštva. Jeriha je tudi geografsko precej niže od Jeruzalema in leži pod gladino morja, zato predstavlja ta "jarek", v katerega je padel človek po grehu. Pod gladino morja, kjer ni več dihanja, ni več odnosov, ni več občestva. Sam je. Ker so ga razbojniki slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Točno to namreč z nami naredi greh. Skušnjava nas najprej priteguje in obljublja, ko ji privolimo pa se spremeni v greh, ki nas sleče, pretepe, pusti napol mrtve in odide. Tako človek ostane sam in nesposoben odrešitve, v jarku bolečine in ran.

Potreben je Sin. Tisti, ki je imel vse in je lahko svobodno zapustil vse, da bi človek ponovno prejel slavo. On je torej Samarijan, ki se naredi bližnjega, izliva olja in vina na rano človeka, ga obvezuje in ga preko Cerkve, ki jo v priliki ponazarja gostilna, usposablja za življenje odrešenih. Za življenje na nogah in v občestvu z drugimi.

Šele ko spoznamo, da je On sestopil do nas in nas ponovno oblekel v Ljubezen, lahko tudi sami neogroženo postajamo bližnji drugim in jih iz osamljenosti ter ždenja v jarku vračamo v lepoto življenja na poti. To je naša poklicanost!

Da sprejmemo dar Ljubezni, ki nas je obiskala ter se nehamo naprezati z dokazovanjem svoje pridnosti, svojega "prav", svojih naporov, ampak hvaležno sprejmemo čisti in nezasluženi dar Sina, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno. Tudi mi. Da bi živeli v svobodi ljubljenih in kot taki upali postajati bližnji tudi drugim, ki so še v jarku.

Največja nevarnost kristjanov je namreč prav ta, da iz Sina, ki se je s sestopom naredil eno z nami ter  nam vrnil Očeta, proizvajamo idejo o oddaljenem in strogem Bogu, ki kakor levit in duhovnik odhaja po drugi strani naših življenj mimo in se za nas ne meni. Preveč se mu mudi naprej in preveč je čist, da bi se "umazal" s človekom. Kako nevarno je tako mišljenje in koliko ga je še med nami! Toda to je ravno nasprotno naši veri!

Naj bodo zato ti poletni dnevi toliko lepša priložnost, da se odpremo in dovolimo, da nas obišče Milost. Da srečamo Sina, ki je v nas in ki je prvi postal eno z nami, da bi tako nobene preizkušnje, nobene težke ali lepe situacije ne živeli več kot posamezniki, ampak kot sinovi, ki so ljubljeni in zato kreativni! Kot taki pa lahko gremo v svet, izmučen hladnih levitov ter prinesemo toplino Samarijana!