sobota, 08. avgust 2020

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!




sobota, 01. avgust 2020

Grozeča množica ali prostor razodetja?

18. navadna nedelja

"Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Tako govori Gospod, ki hoče nahraniti človekovo lačno srce. Ne vabi, ker ne bi imel ničesar, ne vabi zato, ker se lepo sliši, temveč, ker je človeka ustvaril kot lačno bitje, kot tistega, ki potrebuje hrano. V prvi vrsti hrano odnosa, zato je v tej Božji obljubi sočne jedi kar trikratno povabilo "pridite" in trikratno vabilo "poslušajte". Glagoli, ki so vezani na bližino, pozornost in odnos. Vse, kar človek potrebuje, da bi živel polno in sočno. Gospod sam se torej predstavi kot naša glavna jed, kot tisti, ki edini lahko in tudi hoče napojiti in nasititi srce.
Zastonj!

"Zakaj trošite denar za to kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite ..."

Kristusova "trgovina" je odprta ne le ob nedeljah, ampak sleherni dan, On sam pa ostaja "prodajalec" samega sebe, tisti gostitelj, ki daje sebe, da bi človeštvo imelo življenje. Edine prave počitnice so zato lahko samo v Njem, v odnosu z Njim, ki ima srce, sočutno in usmiljeno do človekovih potreb.

Evangelij nam še nazorneje prikaže Gospodovo lakoto in žejo po tem, da bi človeštvo našlo pravo hrano in ne ostajalo pri "smeteh", ki jih svet prodaja kot zlato. On in samo On sam je skriti zaklad na njivi srca, biser, ki daje smisel vsem ostalim lepim biserom, Kraljestvo, ki se lahko zgodi med nami preko Njega.

Potem, ko je svet zamašil usta Janezu Krstniku, ker je preveč kričeče in glasno oznanjal, da je svet lačen Boga, se Jezus umakne na samo. Vedel je, da je smrt njegovega predhodnika oznanilo začetka  "Njegove ure", v kateri čaka enaka usoda. Zato molk. Molk, ki ga zmoti množica lačnih in razkropljenih, bolnih in zmedenih. Ta molk pred zlom tega sveta napolnijo obrazi tistih, ki so šli peš za njim, da bi od Njega prejeli hrano. Niso vedeli kakšno, vedeli so le, da so lačni in ta potreba je bila dovolj, da jih je spravila na pot do tistega, ki jih je skrivnostno pritegoval k sebi.

In Jezus se jih ne ustraši. Ti obrazi ga ne zmotijo, ampak dopolnijo molk Njegovega pogovora z Očetom. Zato se Njegova molitev spontano nadaljuje s tem, da jih začne ozdravljati.

Tega so se morali Njegovi najbližji učenci šele naučiti. Njih je množica strašila, kajti kraj je bil samoten in ura pozna, njihove oči pa utrujene in prestrašene tako stran od Jezusovega usmiljenega pogleda. Kajti samo Sinovske oči, ki gledajo skozi oči Očeta, lahko ljubijo brez strahu izgube. Oče je namreč tisti, ki daje sebe, da bi otroci imeli ne le dovolj, ampak celo dvanajst polnih košar koščkov. Tam se zanje prične vabilo v to čudovito šolo očetovstva.

Očetovsko in materinsko srce namreč počije takrat, ko vidi svoje otroke nahranjene, potolažene, ozdravljene, obvezane, okrepljene. To je počitek, ki se rodi v veselju nad tem, da je drugi vesel, ker je prejel ljubezen. Učenci so zato povabljeni razpreti dlani, da bi skoznje lahko stekla Ljubezen, se ne ustavila pri njih, ampak skozi njih nahranila ostale.

"Ni jim treba oditi, vi jim dajte jesti!" 
Ni torej potrebno, da se otroci umaknejo zato, da bi se starši odpočili, naj raje igra z njimi postane počitek. Ni potrebno, da se potrebe ljudi umaknejo zato, da bi bile zadovoljene naše, ni potrebno, da se problemi umaknejo zato, da bi našli počitek in ni potrebno, da odmislimo vse zato, da bi našli mir. Nasprotno. Jezus nas vpeljuje v skrivnosti Očetovega srca, ki vključuje vse.

Mi se poskušamo umakniti ali si vsaj goreče želimo umakniti in odmisliti vse, kar nas bremeni. Toda množica pride peš za nami in nas počaka. Podimo jo kakor učenci, ker nam je v grožnjo in vendar je vsak od nas poklican prav v svojem srcu nositi množico obrazov, nositi obličja in zgodbe ljudi, ki so postali del naših življenj. Vedno je lahko zanje prostor v srcu, vedno jim je lahko namenjena hrana molitve, vedno lahko vse in vsakega prinašamo v naročje Milosti, ki iz človeškega "nič" naredi vse.

Tista grozeča množica, ki se nam zdi ovira, nas v resnici ne more odvrniti od Kristusove ljubezni.

Res nam včasih prav ti obrazi, ki so nam zaupani in poslani na pot, predstavljajo stisko ali nadlogo, preganjanje in lakoto, celo nevarnost ali meč, in vendar prav v teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.
Zato je naša zmaga v tem, da brata ne odslovimo, ne odrežemo, ne napravimo za "nasprotnika", temveč skupaj z njim, skozi nevarnost in stisko, preganjanje ali lakoto, ostajamo v Rokah tistega, ki daje kruha za vse! Zato lahko šele v bratstvu, v občestvu odnosov, fizično narazen ali skupaj, zares spoznamo resnično visočino in globočino Božje ljubezni, ki nas prva čaka na bregu. Da bi nas nahranila sama s seboj.




sobota, 25. julij 2020

Poslušno srce, ki zna razločevati

17. nedelja med letom

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?"

Tako prosi Salomon Gospoda, ko se mu ta razodene v sanjah: "Prosi, kaj naj ti dam!" Gospod se rad razodeva takrat, ko mi izpustimo iz rok in zdi se, da včasih dobi to možnost samo, kadar spimo. Takrat končno dobi priložnost, da spregovori. Tudi v Kristusovem življenju se pogosto zgodi, da Gospod sklepa čudovito zavezo s svojim Očetom in človeštvom ravno takrat, ko učenci spijo. Spomnimo se gore Tabor, Getsemanija in nenazadnje velike noči, v kateri človeštvo spi, Gospod pa zanj odpira Prehod prehodov.

1) Gospod torej nenehno išče prostor v človekovem tako zasedenem srcu. Da bi mu govoril, da bi ga poučil in mu pomagal. Bog se namreč razodeva kot tisti, ki hoče dati. Salomonu reče, naj ga prosi, ker mu Gospod želi dati, vendar šele prošnja omogoči, da se naše srce razpre.

Veličina tega mladega kralja Salomona je tako prav v tem, da prosi za poslušno srce ter za dar razločevanja. Prosi za srce, ki zna poslušati Drugega, da bi mu ta Drugi lahko pomagal voditi in razločiti, kaj je pomembno in kaj odveč.

Gospod mu po vrhu podari tudi tisto, kar si Salomon ni upal prositi. Vsakič namreč, ko na prvo mesto postavimo glas Boga, bo navrženo še vse ostalo. O tem govori tudi evangelij, ki nas zadnje nedelje preko evangelista Mateja seznanja z načinom utelešenja in uresničenja nebeškega kraljestva med nami. Čudovite so podobe, ki jih Kristus podaja svojim učencem in tako korak za korakom odstira Kraljestvo kakor odnos z Očetom, ki šele, ko odkrije poslušno in odzivno srce, rodi mnogo sadu. Sadu, ki je močnejše od plevela. Tam, kjer se torej stakneta srci človeka in Boga, se zgodi tudi čudež mogočne krošnje, ki raste in pripravi prostor tolikim, ki v Cerkvi iščejo svoj dom.

2) Nebeško kraljestvo se razodeva kakor odločno in vztrajno, toda nadvse tiho in ponižno, kakor skriti zaklad, ki ga lahko zazna oko, ki hoče videti onkraj navideznega in onkraj površja zemlje. Zato je bistvo vedno prihranjeno ljudem, ki upajo v globino ter v sebi in vsakem človeku odkrijejo tisto dobro jedro, skrito na še tako veliki njivi. Vsak ima svoj zaklad, dani pa smo si, da bi ga odkrivali in podarjali.

Tudi Bog hoče postati zaklad našega srca. Tudi On hoče biti iskan in ko se da najti, želi, da je to srečanje ohranjeno v tišini premišljujočega srca, ki zna biti "noseče", ki zna molčati in naposled roditi. Tudi vsak dan je kakor ta njiva s skritim obiskom Boga, s skritim zakladom, ki daje vsemu drugačno težo in pomen.

3) Dalje je človek poklican, da se odloča. Da v nekom odkrije poseben biser, vreden vseh ostalih ter zanj zapusti očeta in mater, svoje navade in ideje ter se mu pridruži in z njim postane eno telo. Naj je ta biser človek ali Bog sam, vsak od nas je poklican, da ga odkrije ter zanj podari vse svoje življenje. Šele takrat življenje vsakega postane dopolnjeno. Poklicanost pa od vsakega prosi veliko več, kot je sam sposoben, zato se Gospodovo vprašanje Salomonu ponuja tudi nam. Ker ve, da sami ne zmoremo. Vprašanje je le ali si tudi sami upamo prositi za poslušno in mehko srce, sposobno razločevanja?

4) Evangelij se namreč zaključi s podobo mreže, ki ujame vseh vrst rib. Srce človeka je polno glasov, dobrih in hudobnih, Božjih in glasov skušnjave. Vse se ujame v mrežo, ki je vržena v morje vsakega dne. Toda kako pomembno je, da se kot modri učenci nebeškega kraljestva znamo usesti ter te glasove odbrati; razločiti dobri Glas in ga shraniti kot podarjeni zaklad srca ter odstraniti hudobne, težke in moreče glasove, ki dajejo mreži (srcu) odvečno težo in jo (ga) vlečejo dol.

Kako pomembno je poslušati, razločevati in izbrati. Da bi resnično živeli kakor že vnaprej poznani, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani ter tako upodobljeni po Sinu, ki je čista poslušnost Očetu, nenehno razločevanje ter izbiranje za ljubezen. Do konca.



nedelja, 12. julij 2020

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...



nedelja, 05. julij 2020

Milo, kakor mati neguje svoje otroke

Sv. Ciril in Metod

Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.

On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.

Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.

On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...

Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!

"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.

Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.

Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.

Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.




sobota, 20. junij 2020

Oznanjeno na uho

12. nedelja med letom

Jeremija, prerok, ki se je veliko bojeval in spraševal, iskal in prosil ter bil deležen mnogih nasprotovanj zaradi zvestobe Bogu, je živel v času, ko je tema zameglila pogled na kakršnokoli luč. In sredi tega je opominjal in oznanjal Besedo, ki se mu je zgodila. Zato je bil nezaželen. Ker je jezil in dražil.

V prvem berilu ga srečamo v vnovični hudi stiski. Bil je Božji mož, toda bil je v stiski. Pomembno sporočilo za nas, ki bližino Boga vedno povezujemo z zgolj prijetnimi in lepimi občutji, z varnostjo, ki je oddaljena od vsakih vsakodnevnih skrbi, s katerimi se srečuje svet in z vsakršno odsotnostjo strahu. Toda Gospod nas ne rešuje izven naših konkretnosti, ampak v njih, zato nas rešuje skozi stisko.

"Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem". Jeremijevi zaupni prijatelji so se izneverili in izdali in to boli. Vselej. Ko torej Jeremija na lastni koži ponovno izkuša, kako zelo lahko rani človek, se zateče h Gospodu. Na Gospoda ne "kopira" ravnanja grešnih ljudi, ampak se mu zaupljivo odpre in izroči. Čeprav ga morda ni čutil. Toda ve, da je in da je močnejši od vsakega človeka, ki še ostaja ranjen in slep.

Greh je namreč na svetu, preden je nastopila postava, zato je smrt kraljevala nad vsemi. Zlo je po enem našlo vstop v človeštvo in zastrupilo mnoge, toda Gospod ni ostal tiho. Poslal je Sina, ki je resnični milostni dar. In poslal ga je zastonj. Toda tudi milost je potrebovala vstopno točko in ker je grešni in posledično pred lučjo zaprti človek ni mogel sprejeti, je Gospod sam stopil v temo kot Luč sveta. S prevzetjem človeške narave, je le-ta prejela zdravilo Božje narave in tako nenasilno prejela milostni dar. Dar, ki se ga lahko sprejme ali zavrne, ker je dar in mora dar tudi ostati.

Jezus Kristus je tisti človek in Bog, po katerem je na svet vstopila milost in prenovila tiste, ki to želijo, pravi Pavel Rimljanom. Sveti Duh je zagotovo namenjen vsem, toda le srce, ki ga sprejme, se lahko preoblikuje po tej prejeti Ljubezni vse do mere, ko naše življenje ne vodi več strah, ampak ljubezen.

Božja beseda se danes dotakne strahu. Pravega in napačnega.
Pravi strah je strah pred tem, da bi izgubili milost, kajti če odrešenje ostaja dar, se ga lahko tudi izgubi s  tem, da ne živimo v prejeti milosti, ki je Sin in tudi nas dela sinove.To je strah, ki se boji, da bi duša in telo izgubili Duha in se s tem obsodili na pekel, ki je popolna odsotnost ljubezni.

Napačen strah pa bi lahko delili v 2 kategoriji: prvi je strah, ki je, a se delamo, da ga ni. Taki ljudje so lahko še posebej nevarni, ker jih poganja zakriti strah zase, ta pa je pripravljen drugega odstraniti. Tudi telesno.
Drugi negativen strah pa je strah, ki se pretirano ukvarja z nevarnostmi, ki so sestavni del življenja, a nimajo moči, da bi nam odvzele svobodo ljubljenih.
Ta strah poznajo ljudje, ki vse svoje moči porabijo za to, da bi ugotovili, kako jih ljudje vidijo, kaj si o njih mislijo, kako se bo spremenila njihova podoba, če storijo to ali ono. Bojijo se tistih, ki lahko ranijo, a ne morejo vzeti svobode Duha. Toda prav teh, pravi Gospod, se ni potrebno bati.

Kot zdravilo nam Kristus ponuja samega sebe. Kliče nas v intenziven odnos z Njim, ki ima celo naše lase na glavi preštete in ki pozna potrebe slehernega vrabca, kaj šele naše. On sam nas torej varuje, toda ne pred stisko in težavo, ki jo sproža zlo tega sveta, temveč pred tem, da bi znotraj te teme izgubili pogled na Luč. Da bi znotraj laži pozabili na resnico, da bi znotraj zla postali tudi mi sami podobni zlu.
Tega nas varuje in tega se moramo zdravo bati tudi sami.

Človek, osvobojen napačnega strahu in okrepljen z zdravim strahom pred izgubo daru milosti, postane kreativno živ in pričevalen.
"Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah."

Evangelij se človeku vedno razodeva na skrivnem, v temi, na uho, da se tisti, ki ga sliši lahko svobodno odloči ali ga bo preslišal ali živel, skril v temo kleti ali oznanjal pri belem dnevu strehe. Božja beseda ostaja nevsiljiva. Oznani se na skrivnem, kot drobno seme, ko pa je sprejeta, postane veliko drevo, ki daje zatočišče in dom mnogim.
Naj se ta preobrazba zgodi tudi v našem srcu!



petek, 12. junij 2020

Polnost časa

11. nedelja med letom

Ta nedelja, ki je postavljena med dva pomenljiva praznika svetega Rešnjega Telesa in Krvi ter Srca Jezusovega, nas že po tem in tudi preko Božje besede same spodbuja, da se zazremo in odpremo tej nori Božji ljubezni, ki se ne ustavlja, ne izgublja časa in se ne naveliča v iskanju svojih otrok.

Že v prvem berilu nas Bog preko Mojzesa spominja, kako ni bilo trenutka človeške zgodovine kot tudi ne naše osebne zgodovine, v kateri Bog ne bi iskal načina, da bi nas kakor na orlih perutih pripeljal k sebi. K sebi, kajti tam pri Njem, je naš dom. Tam nas hoče narediti za kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Tudi danes nas išče in nosi s tema kriloma: Božjo besedo, ki prosi naš posluh ter Kruhom življenja, evharistijo, ki je utelešena Beseda med nami. In če kdo teh dveh kril še ni odkril ali mu ne pomenita veliko, On ostaja ter išče nove poti, vse z namenom, da bi osrečil človeka in ga napolnil s svojo ljubeznijo.

"Njegovo ime je usmiljenje", je že pred časom poudaril papež Frančišek, če pa je usmiljenje, pomeni, da se najmočneje razodeva prav tam, kjer smo mi bedni. Tam, kjer so naše omejitve, naša grešnost in potrebnost. Pavel v drugem berilu poudarja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili slabotni, ko smo bili grešniki in brezbožni. Takrat je za Boga polnost časa. Ne takrat, ko smo popolni in pred Njim navidezno samozadostni. Bog zmenke pripravlja takrat, ko naša beda doseže svoj vrhunec, ko noč doseže največjo gostoto in ko se zdi, da kraljuje zlo ... Takrat je Njegov čas. Ob polnosti stiske se začne Gospodov čas!

Ko Jezus zagleda množice, ki so izmučene in razkropljene, se mu zasmilijo.
Božje srce preprosto bije za žejo in lakoto človeštva, da bi ga nasitil in mu dal samega sebe.

Množice primerja z žetvijo, kar pomeni, da je zanj vsak človek kakor klas, poln zrnja, zrel za žetev, zrel za daritev ljubezni. On je torej prišel, da nas pripelje do dopolnitve svoje poklicanosti, ki je daritev ljubezni. Ta pa pozna mnogo prehodov ...

Zrnje mora biti zmleto, da nastane moka. Moka mora zapustili samo sebe in se pomešati z vodo, da postane testo, testo se mora pustiti odvesti tam, kamor samo ne bi šlo, v peč, da lahko postane kruh in kruh se mora pustiti vzeti v roke, blagosloviti, razlomiti in dati v hrano zato, da doseže svoj namen. To je naša pot, to je pot vsakega človeka. Pot, ki jo je pred nami začrtal On sam in na kateri edino je naše srce lahko srečno.

Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. 

Zdi se, da smo drug drugemu poslani kot žanjci, kot tisti, ki naj si pomagajo do dozoritve ljubezni. Zato prosimo drug za drugega, da bi vsak od nas lahko dozorel in postal lepo klasje, pripravljeno na daritev. Ime vsakega od nas je med imeni tistih, ki so poklicani, da postanejo ti delavci, kajti delavec je tisti, ki v srcu nosi to, kar je tudi v srcu njegovega Učitelja, to pa je lepota človeka. Je človek, uresničen s tem, da ljubi; konkretno, tiho, skozi prehode ...

Vsi mi smo povabljeni, da vstopimo v peč ljubezni, ki prečiščuje, osvobaja strahu in odpira ljubezni. Ob bogatih žitnih poljih, ki so postavljena pred nas ali pa ob poljih, ki imajo veliko manj klasja kot bi ga pričakovali ali si želeli, ima vsakdo od nas dve možnosti: lahko se iz strahu in v strahu zase zapre, lahko pa se v usmiljenju odpre. Vse zavisi od tega, koliko je naše srce smelo okušati usmiljenje Tistega, ki se je prvi dal v naše roke, da bi bil naš Kruh življenja.

Ko torej srce doživi usmiljenje, se spremenijo tudi oči. Takrat na te "žitne klase" ljudi, ki so nam podarjeni, ne gledamo več ogroženo, temveč se v spontano rodi sočutje in usmiljenje, ki pošilja ...


sobota, 06. junij 2020

Razlog našega veselja

Praznik Svete Trojice

"Bratje in sestre, veselite se ... Pozdravite drug drugega s svetim poljubom."
Tako nas v drugem berilu spodbuja apostol Pavel na današnji praznik. In vendar se lahko v vsakem pojavi tudi dvomeče vprašanje: "Kako, ko pa je nenehno toliko razlogov za skrb? Kako živeti v miru, ko je toliko nemira, kako si dati sveti poljub miru, ko pa je toliko razlogov za obrambo in napad?"

In vendar, veselite se! 
V čem je torej ta neuničljivi razlog našega veselja?

Že v prvem berilu beremo o Mojzesu, ki se na pobudo Boga samega povzpne na Sinajsko goro, s kamnitimi ploščami v rokah. In Gospod stopi dol v oblaku in se razodene kot "usmiljeni in milostljivi Bog", pred katerim Mojzes pade na obraz in ga počasti. Najsvetejši se spusti dol, vendar se ustavi poleg Mojzesa, nekoliko stran in ne v Mojzesu. Še sta narazen, ni še prišel Tisti, ki edini lahko Boga ponovno združi s človekom. In Mojzes prosi: "Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpusti našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!"

In Gospod je Mojzesa vzel zares in nas dokončno vzel za svojo lastnino!
On je stopil dol še enkrat, v svojem Sinu in postal eno z nami. Ni več Bog poleg nas in mi nismo tisti, ki bi se morali vzpenjati na kako visoko goro vrlin, da bi ga lahko videli, ampak je Bog v nas, kajti spustil se je do nižin človeškega uboštva in se za vedno naselil v človeku. Tako danes Bog ne piše več na kamnite table, ampak je svoj podpis ljubezni izlil v naša srca. Izlil nam je Svetega Duha, ki prebiva v nas in po katerem smo deležni te veličine življenja, ki se pretaka med Očetom in Sinom.

Prav po Sinu in Svetem Duhu tako spoznavamo pravo podobo Očeta, posledično pa nas samih. Oče, ki je svet tako ljubil, je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil in tako razodel globino svojega srca in volje. On sam hrepeni po človeku in si vsakega od nas želi pri sebi - v slavi. Zato Sin ni prišel, da bi koga obsodil, ampak rešil tiste, ki verujejo, tiste torej, ki so pripravljeni to rešitev ljubezni sprejeti. To je namreč naša vera - sprejetje Ljubezni.

Kdor pa ne veruje, je že sojen, ker se izključi iz občestva svetlobe, ki edina vrača vid in resnico, da smo ljubljeni sinovi in tisti, ki nimajo Boga pred seboj ali daleč od sebe, temveč kar v sebi, v lastnem srcu. Tam je Njegova nova gora Sion.

Ker pa smo sinovi, smo med seboj tudi bratje, zato bo ta gora razodetja vedno tudi naše občestvo, naši odnosi. Kristjani smo razodetje Trojice, ker smo Njegov vidni del skrivnostnega Telesa, v katerem je edino možno odrešenje.Tako si je zamislil Oče. Zato smo poslani, da bi izžarevali to lepoto življenja in ljubezni, ki sta nam po milosti izlita v naša srca.

Upravičeno lahko tako tej čudoviti hvalnici psalmista dodamo še: "Slavljen moj Gospod, ne le v svetišču svojega svetega veličastva, ne le nad kerubi in na prestolu svojega kraljestva, temveč slavljen tudi v mojem srcu ter v srcu brata, s katerim edino lahko izžarevava Tebe, o presveta Trojica!






https://youtu.be/bkjakqqXzac  

sobota, 30. maj 2020

Nenadoma, kot šum

Binkošti

Apostolska dela nam o tem velikem prazniku pripovedujejo tako: "Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali."

Evangelist Janez o času po vstajenju pa: "Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

V obeh primerih srečamo učence, ki se zadržujejo skupaj, v hiši in čakajo. Prvič zaklenjeni, iz strahu pred Judi, zmedeni in razočarani nad preteklimi dnevi, drugič morda enako zmedeni, vendar ne več prestrašeni. V binkoštni dvorani jih namreč spremlja Marija, Mati, ki povezuje. Ona je prva uspela med njimi stkati mrežo občestva, ker na nikogar od njih ni kazala s prstom; ni namreč potrebovala krivcev, ampak brate. In jih je našla ali bolje rodila. V to, človeško stkano občestvo, pride torej Sveti Duh, resnični protagonist občestva, in ga posveti.

Kako v naša življenja vstopa Bog? 

Današnja Beseda nam kaže, da Bog pogosto izbira način presenečenja. Tako po vstajenju, ko učence preseneti pri zaprtih vratih, kakor na binkoštni dan in kakor v slehernem dnevu našega življenja.

"Nenadoma, kakor šum", piše Luka v Apostolskih delih. Bog je zvest in vselej dopolni svojo obljubo. Toda kolikokrat je potrebno v življenju dolgo čakati, pričakovati, zoreti, da se nenadoma nekaj dopolni in se obljuba izpolni. In se, ker Bog ne zataji. Sad lahko zelo dolgo zori in vendar enkrat dozori, človek lahko dolgo išče in čaka in vendar mu je enkrat dano najti in sprejeti.

Prišel je torej - Duh Tolažbe, Duh resnice, da bi nas vse uvedel v resnico.
Prišel je v podobi daru jezikov in daru ognja.

Možje in žene, ki so tisti dan doživeli obiskanje Duha, so govorili v materinem jeziku tolikih tujcev, ki so se tiste dni zadrževali v Jeruzalemu. Prejeli so dar materinega jezika, lahko bi rekli dar jezika matere. Tistega jezika, ki ga razume vsak, ker je to jezik ljubezni, sočutja, nežnosti. Ta jezik podira ovire in pregrade, nenasilno ruši zidove in popravlja razpoke. Prav tega jezika je danes žejna vsa zemlja in toliki naši odnosi.
Zato je to dar, za katerega moramo prositi, saj ga tako krvavo potrebuje celotno človeštvo. To je namreč jezik, ki edini oznanja velika Božja dela! Ostali jeziki - jezik nasilja, dokazovanja, popravljanja, laskanja, laži ... vedno oznanjajo nas same, samo jezik Duha je tisti, ki oznanja Njega - Boga nežnosti in občestva. Zato je to edini jezik, ki lahko gradi občestvo med nami. S šprihodom Svetega Duha pa je to tudi naš edini materni jezik!

Nadalje je Duh prišel kot ogenj, kar pomeni, da Njegov prihod ogreje srce, ker prinaša toplino in žar ter zato prebuja, oživlja in pošilja.
Učenci po prejemu Duha ne ostanejo zaprti v sobi, veseli nad samimi seboj in zaprti v svoj krog. Ne, odpravijo se ven, k ljudem, saj so prejeli Duha, ki je - kakor pravi apostol Pavel Korinčanom - v korist vseh. 

Podobno Vstali. Ko se prikaže učencem, pride z jezikom miru in ognjem Duha: "Mir vam bodi!" Ta pozdrav napolni preplašena srca in vendar je to mir, ki jih ponovno ne zapre v lastno samozadostnost, ampak jih pošilja naprej in ven.
"Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. Prejmite Svetega Duha".

Kristusov mir je ognjeni mir. Je resnični mir od greha in nenehen nemir evangelija in ljubezni, ki pošilja onkraj nas samih. Prvo poslanstvo pa, ki ga Vstali zaupa učencem, je prav sprava: "Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

Sveti Duh, ki je glavni akter vseh zakramentov, tudi zakramenta sprave, želi postati glavni akter tudi naših src, ki se sleherni trenutek odločajo ali bodo krivice odpustila ali jih bodo zadržala. Ali bodo povezovala v občestvo ali oddaljevala z zaklenjenimi vrati. Ko je bil v nas izlit Duh, popolna Ljubezen, nam je bilo odpuščeno mnogo. Da bi, polni te iste Ljubezni, tudi mi odpuščali mnogo in nenehno.

Samo tako, v Duhu ljubezni se rojeva resnična Cerkev, samo tako postaja Mati, mi pa priče, da nas je obiskala ta velika Moč neba; On, ki madeže izmiva, kar je suho spet zaliva in ozdravlja rane vse. On, ki upogiba, kar upira se, vse ogreje, kar ohlaja se, vodi vse, ki so zašli. 

Pridi, pridi, Sveti Duh!


nedelja, 24. maj 2020

Priprava na rojstvo

7. velikonočna nedelja

Smo v binkoštni devet dnevnici, ko na glas ali potiho hrepenimo in vzklikamo: "Pridi Duh!"
Naj pride On, ki je obljubljena Tolažba, okrepitev, voditelj, resnica, On, ki nas vključuje v eno z Očetom in Sinom in nas usposablja za življenje Boga. To življenje ni vzporedna realnost, ampak nov način bivanja, nov nivo in kvaliteta, ki si jo človek sam ne more dati.

Govorimo o življenju tistih, ki so jim bile odprte oči za velika Božja dela, ki se dogajajo sredi zgodovine, skozi dogodke, ki jih vidimo in gledamo vsi, le da eni v njih vidijo priložnost za svoj boj, drugi pa razodetje Boga. Enako je bilo v Jezusovem času; vsi so gledali Sina človekovega. Za nekatere je ostal navaden sin človekov, sin Jožefa in Marije, morda z nadnaravnimi darovi, kaj več pa ne. Drugi so premogli v njem videti preroka. Spet drugi nekoga, ki je prišel rušit dolgo vzpostavljajočo religiozno strukturo in ga je bilo zato potrebno odstraniti in utišati somišljenike. Nekaterim pa je bilo dano, da so v njem prepoznali Sina Boga Najvišjega, Odrešenika, ki je dal svoje življenje, da bi ga mi lahko živeli v polnosti. V njegovi smrti niso videli rešitve problema, ampak upali na tisto več, četudi še niso vedeli, kaj to je.

Ko pa je po vstajenju prišel Duh in vse uvedel v Resnico ter v človeških srcih in umu harmonično povezal celotno zgodbo odrešenja, so se začela nebesa na zemlji. Kraljestvo, ki ga je Sin oznanjal, se je po moči Duha dogodilo v občestvu kristjanov. Ta Duh je njih in danes nas gnal, da se ne ustavimo, ampak smo v nenehnem prisluškovanju ter hoji po poti evangelija.

Ta Duh tudi danes potrebuje odprta srca, ki ga pričakujejo, zato je ta devet dnevnica čas, v katerem smo poklicani, da se pridružimo Petru in Janezu, Jakobu in Andreju, Filipu in Tomažu, Bartolomeju in Mateju, Alfejevemu sinu Jakobu in Simonu Gorečniku, Jakobovemu sinu Judu, mnogim ženam ter Jezusovi materi Mariji v tistih gornjih prostorih izbe - porodni sobi, ki je prva videla rojstvo nove Cerkve. V tej izbi je zagotovo še kak prostor za nas, zato se te dni vzpnimo v Duhu vanjo in vztrajajmo z njimi v molitvi in pričakovanju, kajti vsak porod potrebuje pripravo in vsak nov začetek ta čas zadrževanja v hrepenenju in upanju.

Mi smo nenehno v porodni sobi, saj je Cerkev tista, ki je poklicana k vedno novemu začetku. Ker je poslušna Duhu, ta pa ne miruje nikoli, saj preiskuje srca in na krike človeštva odgovarja z vedno novimi odgovori. Preko nas. Zato je tako pomembno, da vstopimo v to notranjo pripravljenost za rojstvo novega - v našem življenju in odnosih, v našem vsakdanu in načinu naših reakcij na dogodke življenja.

Ko na nasilje nekdo odgovori z dobroto, pomeni, da je izstopil iz človeško mogočega v območje Božjega. In to se opazi. To opazi tudi svet, vznemirjen, ker ni po njegovem. Zato bodo kristjani, tisti živi in resnično polni Duha, tako ali drugače vedno kamen spotike, nosilci trpljenja in preizkušenj.

Toda blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Kristus sam namreč moli za nas: "Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje je moje in poveličan sem v njih. Nisem veča na svetu; oni so na svetu .."

Kolikor je torej v nas in med nami edinost in Duh, toliko ostaja Kristus na svetu po nas. In kakor so preganjali njega, bodo tudi nas. Važno je le, da preverimo, ali smo preganjani zaradi Kristusovega imena ali zaradi upravičene jeze sveta, ker ne prinašamo več Kristusa, temveč le še lastno izdelana prepričanja in nenavadne religiozne prakse.

Zato pridi Duh, pridi in prebivaj v nas, da bomo tvoje priče in bo tvoja slava počivala nad nami! Po nas naj Kristus ostaja na svetu, mi pa naj se že tukaj spočijemo ob misli, da smo po Njem, ki je povzdignil našo človeško naravo, že v slavi Očeta.




nedelja, 17. maj 2020

Moč povezovanja

6. velikonočna nedelja

V prvem berilu vidimo diakona Filipa, ki pričevalno oznanja evangelij, tako zelo, da ga množice enodušno poslušajo. Beseda je namreč potrjena tudi s konkretnimi dejstvi: nečisti demoni odhajajo, hromi in šepavi so ozdravljeni. 

Ko Beseda pride v srce in ji srce verjame, se zgodi točno to. Luč posveti v temo in v najbolj skritem kotičku teme se razkrinka laž, ki smo ji verjeli in po njej ravnali. In laž se mora Resnici umakniti. Zato hudi duhovi pobegnejo. Podobno tam, kjer smo hromi in nesposobni pretočnosti za življenje, tam, kjer življenja ne opazimo več in ne premoremo hvaležnosti, Beseda vrne okus, odpre oči in da videti to, kar je bilo dotlej skrito in necenjeno. Tam, kjer šepamo, ker nas je lasten greh ali greh drugega udaril, se vrača moč in novo upanje. Vse to se zgodi, ko res oznanjamo Besedo in ne besede. Vrne novo upanje.

To upanje, za katerega Peter pravi, naj bomo vselej pripravljeni odgovoriti odkod prihaja. To upanje je namreč že v nas, ker je to sam Sveti Duh, izlit v naša srca. Upanje, ki ne osramoti, upanje, ki odpre pot tam, kjer se zdi neprehodno, vrne pomen tam, kjer ga je nekdo ukradel in utrdi voljo, kjer je ta postala šepava.
Kajti Sveti Duh je Bog ljubezni, ki večno živi v nas. Ker pa je On sam izvir dobrega, lahko tudi sami izberemo primat dobrega. Petrovo pismo je ena sama spodbuda k izbiri dobrega neodvisno od reakcij ostalih. Delati dobro zaradi dobrega samega povzroči, da so osramočeni tisti, ki nas obrekujejo. Četudi je včasih dopuščeno tudi trpljenje zaradi dobrega. In vendar je to krivično trpljenje Kristus sam spremenil v skrivnosten slavospev in hvalnico odrešenih.

Ta ljubezen, izlita v naša srca je tudi nekaj krotkega, zato je tudi odgovor, ki ga dajemo tistemu, ki vpraša, lahko le krotek in ne nasilen. Sicer način nasprotuje vsebini. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki nas v sleherni situaciji življenja uči krotkosti, bo morda prav naša krotkost nekoga spodbudila k zanimanju za razlog našega upanja. Kajti za ranjeno človeško naravo pač ni naravno, da bi ostala krotka sredi preganjanj. To zmore le tisti, ki je že umrl sebi in skozi lastno naravo že In vendar bi razodeva skrivnostnega Drugega, po katerem žeja sleherno človeško srce.

Nenazadnje pa nas Samarija uči še ene pomembne stvari. Filip je evangelij oznanjal ter srca pripravljal za prihod Svetega Duha. Pred polaganjem rok, je torej nujno oznanilo, ki je podprto z dejanji, z našim načinom življenja. Takrat se lahko zgodi birma. Vse prevečkrat se namreč birma zgodi, ker "se mora", ker so toliko stari in nad srcem, ki sploh še ni zahrepenelo po veri. Morda tudi zato, ker mu ta ni bila resnično oznanjena, še manj med nami živeta.

Prva Cerkev nas tako spominja in opominja, da je na prvem mestu oznanilo, ki pa ni zgolj v praznih besedah, temveč v življenju celotne krščanske skupnosti. Če torej naše oznanilo ne zmoti nobenega hudega duha, če ne utrdi nobenega zvina in ne ozdravi hromosti, ampak jo še povzroči, potem nekaj ni v redu. Na to oznanilo se pač ne more klicati Svetega Duha, kajti Bogu je Bog skladnosti.

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 

Sveti Duh nam ni bil dan zato, da bi ostal zapornik naših duš, temveč, da bi nas povezal v eno in bi medtem ko se gledamo, lahko videli Njega, ki nas ni zapustil sirot. Svet ga ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna, lahko pa Ga spozna, ko se sme razodevati po slehernem življenju in še bolj, po načinu življenja v naših občestvih.
Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 

Tisti dan bomo tudi pričevalni drug za drugega in za svet! Ker ne bomo ločevali, ampak povezovali.



Še nekoliko drugačno audio razmišljanje:

https://youtu.be/DiTNrcrsYEI 

sobota, 09. maj 2020

Živi kamni

5. velikonočna nedelja

Ko bomo po dolgem času ponovno skupaj pri maši, bomo spet gledali to, kar v resnici smo - občestvo živih kamnov, ki se zbira ob vogelnem kamnu, Kristusu. Smo pšenična zrna, ki z vseh strani pridejo skupaj, da bi postali en velik evharistični kruh, namenjen v hrano mnogim. To je naša resničnost!

Peter govori o duhovni stavbi, ki je sestavljena iz novih ljudi, ki so Bogu izbrani in dragoceni. On sam se z ljubeznijo dotika vsakega od teh živih kamnov, da bi ga iz teme prestavil v svojo čudovito luč. Ko pa kamen pride na luč, dobi svoj originalni odtenek barve.

V Cerkev, ta izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, smo bili poklicani kot "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", kot tisti, ki so zaradi greha izgubili luč in barvo ter ostali v temi. Po milosti smo bili prestavljeni v svetlobo ljudstva, ki je določeno za Božjo last. In četudi so kamni med seboj zelo različni, gradijo enotno zgradbo in ustvarjajo lepoto prav zaradi svoje originalne različnosti. Tako poslanstvo slehernega izgrajuje celotno občestvo. V prvem berilu beremo, kako so apostoli skrbeli za molitev in oznanjevanje Besede, diakoni pa za strežbo in vsakovrstno služenje. Dani smo si namreč, da bi se z ljubeznijo dopolnjevali, vsak z darom, ki ga je prejel. Če pa smo ga prejeli, ga nismo le zase, temveč v korist vse skupnosti. Prav ta skupnost pa je poklicana svetu razodevati Očeta.

Filip izgovarja globoko hrepenenje tolikih src: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo."
In Jezus, presenečen, da še vedno ne doume, odgovarja: "Kdor je videl mene, je videl Očeta. Jaz sem v Očetu in Oče je v meni." Oče sam govori po Sinu, deluje po Sinu, združuje po Sinu.

Tako tudi mi, ko enkrat prejmemo Sina, prejmemo tudi Očeta ter njuno ljubezen, ki je Sveti Duh.
Tako velika je ta skrivnost po kateri prav nihče od nas ne more več trditi, da je "zavrženi kamen", saj smo pri Bogu izbrani in dragoceni, četudi kdaj za ta svet "kamen spotike" in "skala pohujšanja" . In vendar smo pobrani tudi iz zadnjega kotička sveta in prestavljen v duhovno občestvo tistih, ki so ljubljeni.

Kdorkoli vidi nas, vidi Očeta in vidi Sina! Zato gremo k maši, da bi se nagledali in naužili te globoke Resnice, da bi nahranili to novo Življenje in tudi mi postali Pot za druge.
Naj torej tudi za nas velja, da besed, ki jih govorimo, ne govorimo mi, ampak Oče, ki je v nas, da dejanj, ki jih delamo, ne delamo mi, ampak jih vrši Oče.

Da ne bomo oznanjali sebe, ampak slavna dela tistega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč.


Še audio verzija razmišljanja: 

https://youtu.be/rthkm7_--Xc






četrtek, 07. maj 2020

Beseda, spremljanje, služenje

Četrtek 4. velikonočnega tedna

"Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!" prosijo načelniki shodnice v Antiohiji, v katero sta na sobotni dan prišla Barnaba in Pavel.

In Pavel pripoveduje čudovito zgodbo odrešenja, ki se dopolni v prihodu Odrešenika Jezusa, obljubljenega Mesija. Kaj je tukaj za nas pomembno?

Prvič, govoriti spodbudne besede. Vsi smo siti besed smrti, besed, ki ločujejo, odvračajo, ranijo, zapirajo ... In kako močno vse hrepeni po besedah življenja, spodbude, upanja, vere, po Besedi, ki odpira pot. In prav te besede in Besedo smo poklicani živeti in oznanjevati kristjani. Pa je temu res tako? Če pogledamo samo v majhen košček svojih lastnih odnosov ...

Drugo, kar tudi Pavel poudari, je Božja zvestoba. Iz pripovedovanja celotne zgodbe izvoljenega ljudstva je zaznati lepo in nežno Božjo navzočnost. On, ki svojih ni zapustil nikoli, medtem ko ga ljudstvo nenehno zapušča. Toda Bog hodi naprej ob svojem ljudstvu in ga kliče nazaj. Ves čas je Gospod vzgajal človeško srce, da bi ponovno postalo mehko in dovzetno za Glas in bližino. Prav to, v kar je greh prinesel toliko zmede in nejasnosti.

In ker "služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal", smo poklicani delati prav tako kakor smo videli pri Sinu. Kajti tudi Sin nenehno dela to, kar vidi pri Očetu. In četudi se med izvoljenimi vedno najde tudi grenka korenina (to velja najprej za naše notranjosti), Gospod ponavlja kako On ve, katere je izvolil. In On se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve.

Mi smo ti izvoljeni, smo poslani. Toda ta, ki nas pošilja se je razodel kot Služabnik služabnikov, tisti, ki se sklanja k nogam, da bi jih umil. Smo namreč v 13.poglavju Janezovega evangelija potem, ko Jezus učence šokira s svojim dejanjem služenja. In če je On, ki nas pošilja, največji služabnik pomeni, da tudi mi nismo nad njim, ampak povabljeni, da mu postanemo v vsem podobni.

Kliče nas, da postanemo njegova spodbudna Beseda, ki prinaša poslušalcem korist, kliče, da postanemo tudi mi zvesti in potrpežljivi spremljevalci tolikih in nenazadnje, da si tudi mi upamo sklanjati drug k drugemu in si služiti. Ne z viška ali z vrha, ne "od zgoraj navzdol", ampak kot tisti, ki se naredijo čisto majhne, tako majhne, da so pri nogah in jih umijejo ter vsakemu vrnejo lepoto brata.

Spodbudna Beseda, nežno spremljanje in ponižno služenje. To je torej razodeti Služabnik, v katerem smo vsi mi usposobljeni in poklicani k istemu.



ponedeljek, 04. maj 2020

Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!

Ponedeljek 4. velikonočnega časa

Danes se nadaljuje ta čudovit opis dobrega Pastirja, ki mu gori srce za vsakega od nas, ne le za kristjane, ampak tudi za vse, ki niso "iz tega hleva". Za vse je prišel, da bi vsem bil Pastir in varuh duš.

Kako pomenljivo je tako prvo berilo, kjer beremo o zagovoru Petra pred kristjani iz Judovstva, ki so ga napadali zaradi obiska poganske hiše. Toda Peter je le ubogal in poslušal Tistega, ki ga je klical.
"Če je torej Bog dal isti dar njim kakor nam, ki smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?" 

Kako močne besede človeka, ki resnično ni iskal sebe, ni iskal varnosti in se ni izgovarjal na "navade". Bil je odprt Duhu in ta ga je klical onkraj predstav, ki so jih imeli prvi kristjani. Mislili so namreč, da je odrešenje le za ljudi iz postave in ne tudi za pogane. Toda Duh preseneti: "Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!"

Kaj je danes po naših merilih izven "pravovernih" ograd in imenujemo "omadeževano"? V resnici pa nas prav tja kliče in vabi Duh? Koliko odnosov, del in koliko delov našega vsakdanjega življenja in konkretnosti smo poimenovali za omadeževane ali bolje rečeno "premalo svete"? Kajti prav tiste najbolj preproste vsakdanje stvari so za Gospoda posvečene! Najmanjša dejanja ljubezni so zanj vredna našega časa, ovrednotenja in veselja, kajti tam se je Bog namenil izlit svoje darove.

Kdo smo torej mi, da bi Bogu določali, katere reči so svete in katere ne? On sam želi vstopiti v čisto vse predele, tudi najbolj temačne, da bi jih očistil, ozdravil in posvetil.

Zato je prišel Kristus, najčudovitejši obraz Očeta in nam pokazal svojo zastonjsko ljubezen, ki ne išče "popolnih", ampak izbira "potrebne".

Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

In to naročilo svobode smo prejeli tudi mi - oblast, da se podarimo ali zadržimo zase, oblast da odpustimo ali zamerimo, da se odpremo ljudem ali se zapremo.

Vsak od nas mora izbrati. In to večkrat ...




sobota, 02. maj 2020

Postati pastir

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega Pastirja

Postati pastir, tj. oče in mati, je naloga in poslanstvo zaupano vsakemu kristjanu. Kajti biti pastir vključuje daritev svojega življenja. In to je naše bistvo prav zato, ker imamo tako dobrega Pastirja, ki je za nas že dal življenje in nas usposobil za ljubezen v polnosti.

Nismo več najemniki, ki bi delali in dajali kolikor in kar nam ustreza, ampak smo s krstom postali pastirji, ki dajejo sebe vsega. Kje pa je ta prostor daritve, ostaja stvar osebne in specifične poklicanosti.

In kakor se mora vsak pastir hraniti z dobro pašo, se mora vsak kristjan hraniti ob Pastirju, ki daje Besedo.

V Janezovem evangeliju je ta Pastir opisan kot nekdo, ki vstopa skozi glavna vrata, skozi glavni vhod. Tat in ropar se priplazita od drugod, ker prideta krast, klat in uničevat. To so izjemno težke besede in vendar je to namen greha. Pastir pa prihaja, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Zato prihaja skozi vhod. Ne enkrat, ampak nenehno.

Njegov glas ovce slišijo, ker je poln Življenja. Ko je Jezus začel učiti, so mnogi rekli: "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!" (Mr 1,27).
Ko se namreč oglasi nekdo, ki misli zares, se ga da slišati!

Ta Pastir tudi kliče po imenu. Ne pozna anonimnih množic, ne zanimajo ga številke, saj svojim najožjim učencem potem, ko ga mnogi zapustijo, tudi sam reče: "Ali hočete oditi tudi vi?" (Jn 6,67)
Namesto množic in številk Jezus vidi obraze. Posamezne obraze, posamezne zgodbe in življenja.

Pastir svoje ovce spusti ven, kliče jih iz staje. Evangelij nas danes kliče ven iz naših varnih navad, v življenje, k ljudem, v ranljivo bližino naših odnosov četudi še ostajajo na fizični razdalji. Bližina v katero nas kliče, je bližina src, bližina sočutja in poslušanja, da bi tudi sami postala dobra paša za ljudi.

Čas, v katerem živimo, nas uči, da prihajamo v dobo, ko bo pomembna nova smer Cerkve, v kateri bo na prvem mestu in temeljna bližina in spremljanje ljudi. Ključno bo postati pastirji, duhovni očetje in matere, ki se ne bojijo več zase, ampak lahko prisluhnejo drugim.

In nenazadnje se Jezus predstavi kot vrata: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo."
Kjer je Kristus, je življenje, je ustvarjalnost in je pot.

V krščanstvo zato ne spada zaspanost, apatičnost, iskanje samo dobrega počutja - to je premalo. Dobro počutje pride z utrujenostjo od tega, da si cel dan dajal svoje življenje, v velikem in malem, opaznem in še večkrat neopaznem. To poznajo vsi starši, v to smo poklicani vsi. Ko morda boli glava, toda srce je srečno, ker je našlo svoje mesto daritve in ljubezni.

Ta vrata pa so ozka (Mt 7,13), ker nas želi osvoboditi vsega balasta, ki nas dela uspavane in neprivlačne, ter nas vrniti k našemu bistvu. V bistvu pa smo vsi ustvarjeni kot čiste studenčnice in ne postane mlake.

Imamo torej Glas in glas, Glas Pastirja in glas skušnjave, ki nas skuša preslepiti. In imamo vratarja, ki se mora znova in znova odločati, kateremu glasu bo odprl. To je duhovno razločevanje.

Da bi pa lahko vedno bolj in hitreje prepoznali način Božjega vstopanja v naše življenje, njegov Glas in pašo, je nujno, da se dovolj dolgo sami pasemo na dobri paši Božje besede in iskrenem dialogu z njo. Edino tako Ga bomo prepoznali tudi v življenju in skoraj nevede tudi sami postajali Glas za druge.

In še audio razmišljanje:

https://youtu.be/EWHODlvLVwc



Vstani in si postelji

Sobota 3. velikonočnega tedna

Apostola Petra danes srečamo v Lidi in Jafi, mesti ob morju, kjer obiskuje prvo Cerkev, ki je ravno v obdobju velikega miru. Cerkev se zato krepi, živi v Gospodovem strahu in raste po tolažbi Svetega Duha. To je čas, ki je bil zelo pomemben, da se je droben poganjek te prve Cerkve razvil v krepkejše drevo, sposobno, da prenese tolika preganjanja, ki so jo še čakala.

Med svojim obiskom Peter sreča hromega moža Eneja, ki je že osem let ležal na postelji. Če je mož in hrom osem let pomeni, da ta bolezen ni od rojstva, temveč se je nekaj moralo zgoditi na poti. Naenkrat ni več hodil. Ustavil se je in padel v stanje blokiranosti.

Tako zgovoren primer tolikih odraščajočih danes. In odraslih. Nekje na poti ohromiš. Ker je nekdo ranil, izdal, ker si poskušal, pa ni uspelo, ker je strah močnejši, ker nekdo ne veruje v "nemogoče" ... Zaradi tega ali onega se nekdo ustavi in ne živi več zares.

Tam vstopi Peter, poslan, da prinaša Besedo življenja, Besedo, ki edina obuja mrtve in vrača vero, ter izreče tako močan stavek, ki je danes namenjen slehernemu zablokiranemu kristjanu:

"Enej, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji." 

Amen.
Tako preprosto in jasno. Vstani in živi to, kar želiš, da bi živeli drugi. Ali kakor je nekdo pomenljivo rekel: "Bodi sam sprememba, ki jo želiš v svetu in Cerkvi".
Vstani in si postelji, ker lahko in ker je tvoja odgovornost! Vstani in veruj, da se lahko zgodi. Tvegaj.

Naj tudi nas najdejo te Besede, tam, kjer smo sami hromi in ne živimo več zares. Jezusovi učenci so mu v nekem trenutku dejali: "Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?" In so odšli.

On pa pred tistimi, ki ostanejo, nadaljuje: "Ali hočete oditi tudi vi?"

Vsak od nas Mu mora dati odgovor. Ker ljubezen ne sili nikogar, daje pa Življenje vsakemu, ki to res želi.

Morda pa kdo od nas vseeno vstane s svoje postelje in izgovori: "Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš Besede večnega življenja, ti si moje življenje, ti si moja moč in odločitev, da vstanem in živim zares!"



četrtek, 30. april 2020

Evangelizacija danes

Petek 3. velikonočnega tedna

Današnji odlomek iz Apostolskih del nam ob Filipu in služabniku etiopske kraljice čudovito prikazuje lepoto, preprostost in vrstni red vsake evangelizacije:

1) Poslušnost Svetemu Duhu, ki ga je Filip najprej slišal. Šele na to se je odpravil na pot.

2) Pot je samotna, na njej pa le ta etiopski služabnik. Vse to kaže na to, kako Bog ne išče statistike, ne zanimajo ga številke, pomemben Mu je namreč vsak človek. Resnično ne išče množic, išče pa obraze!

3) Filip najprej prisluhne in spozna, na kateri točki je služabnik, nato pa pogovor začne z vprašanjem. Ne trditvijo, ne zahtevo, ne učenjem, ampak z vprašanjem. Vprašanje vedno drugemu dovoljuje prostor dialoga, odpre pot, trditev zapre.

4) Šele, ko pri služabniku zazna željo in žejo, Filip spregovori. Tako, da začne z mestom, na katerem se je služabnik nahajal. Ne začne, kjer bi njemu ustrezalo, ampak tam, kjer človek dejansko je. In ga popelje korak naprej. Tak pristop v človeku prebudi še večje hrepenenje, v srcu vžge vero in krst se lahko zgodi.

6) Temeljni sad te obdarovanosti s krstom, z odrešenjem in novim življenjem, je veselje. Služabnik gre veselo naprej svojo pot. Ker pa je odrešenje izkusil s svojim življenjem, tudi sam postane apostol, oznanjevalec, prerok.

7) Filip pa ostane misijonar, ki pride, podari in gre naprej. Ostaja poslanec, ki z vsem srcem opravi svoje poslanstvo, nato pa dalje gredoč oznanja blagovest. Ne ustavi se na uspehih, ker jih ne pripisuje sebi, zato ostaja svoboden in Njegov. In medtem ko hodi dalje, še naprej oznanja. S Svojim življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

To je osebna izkaznica kristjana, "prstni odtis" Božjega delovanja in klic nove evangelizacije, ki se začne s poslušanjem. Najprej Duha, potem še človeka, ki nam je zaupan. Smo v času, ko smo kristjani primarno povabljeni živeti svoja občestva na način, ki bo v ljudeh vzbujal hrepenenje in žejo po Bogu. Dokler ne živimo tako in te žeje ni, je morda bolje, da smo nekaj časa tiho, dokler ne zaslišimo Duha.

Jezus se v evangeliju namreč predstavlja kot Kruh življenja, Kruh sveta, kot tisti, ki odžeja vsakega, ki pride k Njemu.

Kako lepo in temeljno je torej, da kristjani s svojim življenjem prebujamo lakoto in žejo po Bogu ter tako v svojem srcu kakor v srcih bližnjih, pripravljamo teren, na katerem bo tudi Duh našel svoje mesto in počitek.



torek, 28. april 2020

Trma in mehkoba

Torek 3. velikonočnega tedna

Tisti, ki so polni Duha, so običajno jasni in harmonični. Kakor Štefan. V njem ni zvijače, to, kar govori, je opaziti tudi na njegovem obrazu, ki je bil kakor angelski. Celo ti, ki so ga tožili, so to opazili.

Njegovo sojenje evangelist Luka, ki je pisatelj Apostolskih del, močno vzporeja s sojenjem Kristusa, kjer so prav tako iskali lažnivih prič. Štefanova smrt tako resnično postaja podoba Kristusove smrti, ob kateri najprej odpusti storilcem, nato pa svojega duha izroči v Očetove roke.

V Štefanu se tako ne prepoznava več le angelskega obraza, temveč predvsem obraz Odrešenika, v katerega je veroval, zanj dal življenje in mu postal tako zelo podoben. Tudi Štefanova oblačila so si razdelili in jih položili k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kakor je stotnik pod Kristusovim križem prvi izpovedal svojo vero v Božjega sina, se pod Štefanovim "križem" že nahaja novi oznanjevalec, ki bo mogočen apostol narodov.

Storilec in žrtev torej. V Gospodovem načrtu je mesto za oba, z obema ima Gospod svoj plan, če mu človek le odpre srce in to pusti. Odrešenje je namreč tudi za zločince. In nobena solza, jok, vpitje ali bolečina tistih, ki so po krivici preganjani in mučeni, ne gre v prazno. Tudi tam vstopa Gospod in ustvarja "rojstvo novega".

In kakor jasnina Štefana trešči ob trdo gmoto Judovske trme in zaslepljenosti, tako tudi Jezusov govor o kruhu življenja, ki ga podaja v šestem poglavju Janezovega evangelija, trči ob nerazumevanje. V nadaljevanju odlomka, ki smo ga danes brali, srečamo Jude, ki močno godrnjajo nad "kruhom, ki je prišel iz nebes", vse do točke, kjer postane Jezusova beseda pre-pretrda in gredo stran.

Toda ni bila Beseda trda, ampak njihovo srce, ki se je zakrknilo v svojem trmastem prepričanju o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Trmasto srce, ki ima samega sebe za edino merilo pač ne more okusiti "kako dober je Gospod", ampak se mu bo Beseda sama zdela trda in nedostopna.

Toda On ostaja in se daje, da bi vsak, kdor vendarle ostane, četudi skupaj z učenci ne razume vsega, nikoli ne bil lačen in nikoli žejen. Kajti Izvir, ki nas napaja, ne pozna zatona in smrti, ampak le temen prehod, ki pa vselej pripelje v Jutro.

Tudi v našem življenju in tudi skozi obdobje, kakršno živimo sedaj.




sobota, 25. april 2020

Mi pa smo upali, da ...

3. velikonočna nedelja

V današnjem evangeliju nam Luka opisuje učenca, ki se oddaljujeta od Jeruzalema. V tistem trenutku je bil Jeruzalem zanju mesto bolečine, razočaranja, izdajstva, prevare, mesto, ki je prebujalo v srcu toliko bolečih vprašanj, ki niso dobile odgovora, toliko tistih razočaranih vzdihov: "Mi pa smo upali, da ..."

Med potjo se pogovarjata, grški prevod nakazuje, da je bolj kot za pogovarjanje šlo za nerazumevanje, brezplodno iskanje razlogov, skupne rešitve, nečesa, kar bi lahko združilo. Toda človeško razglabljanje samo po sebi nima moči, da nas poveže. Potreben je dialog z Vstalim.

Ta se jima približa, ne da bi ga učenca prepoznala. Medtem ko ona razpravljata, medtem ko mi vidimo svoje življenje ali kak posebno tragičen dogodek zavit v temo, medtem ko se mi sprašujemo po vzrokih, iščemo krivce, zremo v negotovo prihodnost, On pride in posluša.
Medtem ko človek blodi in hodi stran od Jeruzalema, ki je sveto mesto, stran od Boga, se mu Bog sam približa in se z njim oddaljuje. Kajti Njegov cilj je človek sam, Njegov cilj je najti človeka in raztreščene koščke zgodbe, ki se zdi ena sama krivica, povezati v novo, čudovito in povezano zgodbo odrešenja.

Učenca žalostna razlagata in med razlaganjem naštejeta vse elemente, ki so danes temelj evangelija, temelj oznanila odrešenja: To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v besedi in dejanju pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu, niso našle telesa in so celo videle angele, ki so dejali, da živi. 

Vse je bilo pred njihovimi očmi, toda oni so še vedno videli le krivico. Enako Marija Magdalena, ki pred odprtim grobom, ki je temelj našega odrešenja, vidi samo krivico. Res, potrebno je, da vstopi On sam, edini, ki lahko človeku ponovno odpre oči, da vidi, povrne sluh, da razpozna Glas, odpre um, da umeva Pisma ter segreje srce, da veruje in ljubi.

Vse to, oko, uho, srce in um je namreč raztreščil prvi greh, Vstali pa sedaj vse to ponovno sestavlja v novo celoto. Toda ni vsiljiv. Na koncu se dela, da gre dalje. Šele odprto srce, ki je pripravljeno sprejeti novost četudi je še ne dojame, kako Gospod sam večerja z njim (Raz 3,20).
Tam, ob lomljenju kruha, pri evharistiji, se nam vrača pravi pogled. tam spoznamo, kdo je v resnici On, kdo smo ob njem mi in kdo je brat, ki je z nami ob isti mizi. Tam je mogoča sprava, tam se zgodi naša resnica in zato šele od tam lahko gremo drugačni in nahranjeni Resnice. V iste domove, k istim ljudem, in vendar je sedaj možno novo občestvo.

Vrnila sta se k enajsterim in vsem, ki so bili z njimi in pripovedovali so si o vsem, kar so medtem doživeli. To ni več jezik kreganja, dokazovanja, uveljavljanja sebe, ampak je jezik deljenja in čudenja nad tem, kar dela nekdo Drug. In ta Drug povezuje. Po vstajenju še dolgo hodi in povezuje svoje učence kot koklja zbira svoja piščeta pod peruti (Mt 23,37) in kot dobri Pastir zbira svoje ovce, ki so se razkropile oblačnega in temačnega dne (Ezk 34,12).

Dovolimo Mu tudi mi, da vstopa v naše odnose, v naše pogovore, misli, poglede in srce, tako dolgo dokler ne ogreje srca in ne nakloni novega pogleda, ki bo v razbitih črepinjah naših idej videlo veliko večji in lepši načrt Njegovega odrešenja in veselja, ki nam ga je namenil v svoji ljubezni.

S spremenjenim pogledom in z gorečim srcem v prsih pa lahko tudi drug drugega vidimo pravilno in zaživimo občestvo, ki je Cerkev, poslana, da to veselo oznanilo gorečih src deli naprej. Spontano in preprosto, kakor je spontana in preprosta vsaka resnična ljubezen.



Pa še audio posnetek razmišljanja:

https://youtu.be/vff4E1s2mv0

Močnejši od kač

Sveti Marko

V današnji praznik nas uvede berilo iz Prvega pisma apostola Petra, v katerem je omenjen tudi sin Marko, ki je po izročilu prav evangelist Marko. Ta naj bi nekaj časa preživel s Petrom in po njegovem pripovedovanju zapisal evangelij, srečamo ga pa tudi pri apostolu Pavlu.

Prvo Petrovo pismo nas torej primarno spodbuja h kakovosti naših odnosov, ki naj bodo skladni s tistimi, ki vedo, da so ljubljeni in obiskani. Bog nas nenehno obiskuje, vhodna vrata pa najde le pri srcih, ki so ponižna. Zato se ponižajte pod mogočno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. To zmore samo tisti, ki ve, da Gospod dela zanj, da ga ni spregledal in da dela vse v njegovo dobro. Tak ne potrebuje dokazovanja in kazanja nase, ker ve, da ima Gospod z njim načrte blaginje in lepote.

Kliče nas tudi, naj ostanemo trezni in budni, ker je skušnjava nenehno na preži in išče, koga bi požrla, išče srca, ki so pripravljena verjeti, da se morajo dokazati sama in se zato začno prevzemati. Takim se Božja milost ustavlja, ker pri njih preprosto ne najde prostora zase.

V občestvu ponižnih - tistih, ki se zavedajo, da so obdarovani in to obdarovanost hvaležno delijo z drugimi - pa prebiva Bog. Iz takega občestva, v katerem zagotovo ne manjka preizkušenj, ki pa nas le izpopolnjujejo, utrjujejo, krepijo in postavljajo na temelj, se zgodi tudi pristno oznanjevanje, k čemur nas kliče evangelij po Marku.

Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.



petek, 24. april 2020

5 + 2 ni = 7

Petek 2. velikonočnega tedna

V zboru je vstal farizej z imenom Gamaliel in se postavil v bran Božjemu delovanju. Ne primarno apostolom, ampak načinu, ki ga je zaznal pri njih in mu je dal misliti.

Kajti mnogi so vstali pred Jezusom, imeli so učence, po smrti pa so se vsi razkropili. Tudi Jezus je imel učence, ubili so ga, njegovi učenci so se prav tako razkropili, toda pozneje so se ponovno zbrali. Še več, celo množili so se vse do danes.
To je namreč dinamika delovanja, ki jo izbira Sveti Duh; kdor izgubi svoje življenje, ga najde, kdor izpusti, ima, kdor daje, prejme, kdor odpušča, obogati. To je evangelij, ker je ta "matematika" možna samo v Bogu. Gamaliel je bil pozoren nanjo ter opozoril ostale.

Očitno je bil tako prepričljiv, da so ga poslušali in apostole "le" pretepli in jim zagrozili. Toda apostoli so od tam odhajali veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. Imena, zaradi katerega so pred kakimi 2 meseci pobegnili in se razbežali, sedaj pa skupaj, sredi preganjanj odkrivali in okušali novo svobodo in veselje.

Enako "matematiko" srečamo v evangeliju, kjer 5 + 2 ni enako 7, ampak je polnost + ostanek.
Ker ni delo ni človeško, ampak Božje. Ker ni res, da ti drugi jemlje, ampak si ti, ki daješ. Ker ni res, da veljajo človeške moči, ampak srce, ki se odpre in ponudi. Kakor srce tega dečka s 5 hlebi in 2 ribama. Eno odprto srce je dovolj, da se odpro še druga in naenkrat je za vse dovolj.

Današnji čas potrebuje prav to: ljudi, ki so odprti Božjemu načinu delovanja, ki imajo odprto srce in pripravljenost verovati. Potrebuje ljudi, ki naredijo človeško mogoče, da Gospod naredi tisto nemogoče.
Tako apostoli ne le preživijo, ampak jih je vedno več, hlebi kruha ne le zadostujejo, ampak postanejo hrana za vse in vsak od nas, ne le da ni nepomemben, ampak postaja Vstali Kristus sredi tega sveta.

Ali obstaja še kaj močnejšega?




četrtek, 23. april 2020

Prežeti z Besedo

Četrtek 2. velikonočnega tedna

"Boga je treba bolj ubogati ko ljudi."
To je stavek, ki ga Peter, poln Svetega Duha, pogumno izreče pred sinedrijem, ki jim je poskušal na vse načine groziti in preprečiti oznanjevanje. Apostoli pa so nasprotno, z vsako grožnjo in preizkušnjo postajali močnejši, prosojnejši za Besedo, vedno bolj naslonjeni na Duha in ne več nase. Bili so popolnoma predani in izročeni, kot taki pa neustavljivo pričevalni.

"Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko." 

V prvi vrsti te besede veljajo za Jezusa samega, ki je kot Božji sin postal oznanjena Beseda. Toda kdorkoli sprejme Njega, tudi sam postane pričevalec, da Bog je.
Kdor pa je njegovo pričevanje sprejel, je potrdil, da je Bog resničen.

Tako zelo resničen, da se je v podobi Duha izlil v naša srca in postal prebivališče in svetišče Besede v nas samih. Kdorkoli mu prisluhne in da prednost, tako ne govori več zgolj pozemeljske besede, ampak Božje, tiste, ki mu jih narekuje Duh. Te Besede imajo moč spreobračati srca, vlivati moči, vračati upanje, ozdravljati hromost, odpirati ječe in spravljati ljudi ...

Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede; kajti Bog ne daje Duha na mero. 

Naj bodo naše besede resnično prežete z Besedo, da bomo tudi sami prinašali Nebeško kraljestvo, kamorkoli nas pripelje konkretnost naših življenj!




Dvoboj teme in luči

Sreda 2. velikonočnega tedna

Luč je prišla na svet, da bi nihče ne živel v temi, ampak v resnici.
Še naprej ostajamo v tem močnem nočnem dialogu med Jezusom in Nikodemom. Sredi noči govori Luč, ki je Jezus sam. In razodeva neizmerno Očetovo ljubezen, ki je tako zelo ljubil svet, da je nanj poslal svojega Sina, da bi se vsak, kdor vanj veruje, rešil.

Poslal ga je v temo sveta. Kot luč, da bi vse pritegnil k sebi. Prišel je, da bi svet rešil in ne obsodil. Toda svet se je sam obsodil s tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njihova dela so bila hudobna. 

Vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne spričala njegova dela. Tisti, ki krade in laže, naredi to ponoči, v temi, na skrivnem, stran od oči, da ga nihče ne bi videl. Tako deluje tudi skušnjava v našem srcu; ostati hoče neopazna, skrita, medtem ko v naših srcih plete pajčevino laži, v katero se prvi ujamemo mi sami.

Jezus nadaljuje: "Kdor pa vrši resnico, pride k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu." 

On je Resnica in samo kdor je v Njem, je v resnici. Zanimivo, da Jezus luč povezuje neposredno z resnico. Koliko je resnice v nas, toliko je tudi luči, kolikor je laži, toliko je teme. Vsak zase najbolje  ve, koliko laži se poslužuje, da bi rešil sebe in se skril. Beseda danes sveti kot močna Luč prav na to področje.

Resnica torej. Ko skrbimo zanjo, četudi je kdaj težka, se približamo Luči.

Všeč mi je prispodoba ječe, ki jo srečamo v prvem berilu. Apostole je ločina saducejev, polna zavisti - polna teme torej - vrgla v mestno ječo. Niso prenesli njihove luči, zato so jih vrgli v temo, da jih ne bi dalje vznemirjali. Ker tema ne prenese luči, luč pa obratno, celo v temo prinese luč. Ker je močnejša!
Luč torej zmaga, angel jih popelje ponovno v tempelj, kjer naj oznanjajo resnico, besede resnice in življenja. Zanimivo, bilo je zgodaj zjutraj, ob jutranjem svitu. 

Ko so služabniki šli ponje v ječo, je bila ta prazna. Velikim duhovnikom in poveljnikom tempeljske straže so sporočili besede, ki bi morale biti tako zelo resnične za vsakega kristjana:
"Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar. "

Drugi ti lahko pripravijo še tako veliko temo, še tako močno zastraženo ječo krivic, zla, laži, svet nas lahko zapre v še tako gosto pajčevino laži, kristjan ostaja svoboden. Sredi zla ostaja luč, ki je nobena tema ne more zmagati ali ujeti.
Apostolov ni bilo v primežu laži, tema jih ni mogla zadržati, kajti Resnica, ki so jo oznanjali, je bila močnejša. Luč je posvetila celo v najgostejšo temo in ta ji je morala priznati prvenstvo.

Naj bo tako tudi v nas in povsod kamor pridemo!


torek, 21. april 2020

Delitev

Torek 2. velikonočnega tedna

Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.

Večno življenje pa je v tem, da spoznamo Očeta in tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa (Jn 17,3). Prav Sin, ki so ga povzdignili na križ kakor nekoč Mojzes kačo na drog, pa nam je iz svoje prebodene strani podaril Duha. Tistega, po katerem smo znova rojeni in o katerem je potekal tisti nočni pogovor.

"Kako se more to zgoditi?" vprašuje Nikodem Jezusa.
Te dni bomo veliko poslušali o Duhu, ki po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju prevzema temeljno vlogo in akterstvo v Cerkvi. In ta Duh je že domačin naših src, je ljubezen, ki je že izlita v nas. Zato brez Njega, ni niti nas, ker smo ustvarjeni za ljubezen in odnos. In ta je primarno in temeljno v Njem. Naši medosebni odnosi le pokažejo, koliko zares dajemo prednost Duhu, koliko pa še vedno samim sebi in posledično svojim strahovom ter ogroženosti.

Apostolska dela nam zato, kot privlačno vabilo in spodbudo, da bi živeli po Duhu, ponovno slikajo lepoto življenja in občestva tistih, ki so se pustili znova roditi:

Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in enega duha. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki lahko ustvarja enost v različnosti.
Tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. Ko zares spoznamo in okusimo, da je življenje in kar smo z njim prejeli, dar, ne moremo več trditi, da smo avtorji vsega mi sami. Roditi se od zgoraj pomeni svoboda od lastnega avtorstva in zavest, da je glavni avtor Drug.

Če so tako živeli, potem ni čudno, da se pripoved Apostolskih del nadaljuje tako: "Z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi."

Prav s svojim načinom življenja so pričevali, da je s Kristusovim vstajenjem odrešena naša ogrožena človeška naravo, ki bi se rada nenehno podpisovala, opozarjala nase, grabila zase ter razdirala.
Ti učenci so živeli drugače; živeli so povezano, neogroženi drug od drugega, ljubeče, v medsebojnem spoštovanju, deljenju in hvaležnosti. Nič ni bilo " s stisnjenimi zobmi, ker bi kdo to ukazal", ampak je bilo naravno, kot spontan odgovor na obiskanje Duha.

Kako si želim, da bi bilo tudi med nami vedno več Duha in posledično vedno več prijetnih, domačih, bratskih odnosov! Svet kliče po taki Cerkvi.


ponedeljek, 20. april 2020

Novo rojstvo

Ponedeljek 2.velikonočnega tedna

Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.

Potrebno je novo rojstvo, nov začetek, nov način razmišljanja. Kolikokrat stvari, ki jih živimo, odnos, v katerega vstopamo, začnemo kot Nikodem: "Rabi, mi vemo (...)" Tako slepi smo, ko začenjamo z lastnim prepričanjem. To je rojeno iz mesa. Nam pa je bil dan Duh, temeljni dar, ki ga Jezus izroči svoji Cerkvi in brez katerega Cerkve sploh ni. Rodil nas je od zgoraj, kar pomeni, da se v novem življenju lahko začenja le z milostjo. Milost pa je skrivnost, pred katero je potrebno umolkniti, za hip zaustaviti korak, ne takoj vsega vedeti ... To je rojstvo od zgoraj, iz Duha.

Potrebno nam je, da začnemo živeti kot tisti, ki so nerazdružljivo povezani z Duhom. Ne katerimkoli, ampak Svetim Duhom. Ko v apostolskih delih beremo skoraj adrenalinsko pripoved prve Cerkve, vidimo prav to, ljudi, ki ne začenjajo zazrti vase, ampak računajo na Duha. Tako zelo, da je prvi, na katerega se obrnejo, ko skoraj v smrtni nevarnosti ne vedo kako naprej.

Danes beremo odlomek, ki sledi dogajanju pred velikim zborom, ko Petru in Janezu zagrozijo, da ne smeta več oznanjati Jezusovega imena. Po takratnem zakonu je to pomenilo, da ju ob naslednji priložnosti, zaprejo.

Cerkev pa, to domače občestvo, v katerega sta se s tako zaupljivostjo Peter in Janez vrnila, prične nemudoma moliti. Bili so tako domači, da sta jim lahko takoj povedala vse, kar sta doživela. Kako lepo je, ko prideš domov, v sobo, na hodnik ali preprosto pokličeš nekoga, ob katerem veš, da lahko poveš vse, kar se je zgodilo.

In ko to občestvo ni vedelo kako naprej, ne pričnejo s strateškimi plani, ne pričnejo z analizo stanja in novimi pastoralnimi načrti, ampak se obrnejo na Gospoda. In molijo. Goreče molijo.

"Zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. Zato iztegni roko in naj se godijo znamenja in čudeži v imenu tvojega služabnika Jezusa."
Ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so srčno oznanjali Božjo besedo.

To pomeni rojstvo od zgoraj - začeti z Drugim. In ta Drugi je Gospod, ki je za nas dal svoje življenje. Nemogoče je torej, da bi svoje pustil same, brez luči in brez tolažbe. Takoj, ko se srce vsaj malo odpre, pride in pokaže. On sam nam je obljubil Duha, ki je Tolažnik, Zagovornik, Paraclitos.

Naslednjič, preden si razbijemo glavo z razmišljanjem in preračunavanjem o najboljši možnosti, se obrnimo raje na Tistega, ki je za to, da nam pomaga in svetuje dal samega sebe in je tukaj za nas. On je na naši strani, je v nas in si želi, da bi našli pravo pot.

nedelja, 19. april 2020

"Gospoda smo videli"

Bela nedelja

To je nedelja, ko so katehumeni odlagali svoja bela oblačila na grobove mučencev in s tem izrekali prošnjo, da bi tudi sami dar vere živeli in pričevali s svojim življenjem.

In je to tudi nedelja Božjega usmiljenja. Evangelij po Janezu nam kaže, da je prvo dejanje Božjega usmiljenja do nas prav v tem, da nas Vstali Gospod najde prav tam, kjer smo.
Za zaklenjenimi vrati, pod noč prvega dne, v strahu pred Judi in v razbitem ter ranjenem občestvu. 

Pod noč, kajti človeško srce je samo po sebi izgubljeno, brez svetlobe. Šele ko vstopi Luč, je lahko spoznano in spozna Odrešenika.
Kjer so bila vrata zaklenjena, kakor v naših srcih. Vsak od nas ve, koliko je vrat, ki so bila odprta za drugega, pa je ta drugi ranil, koliko je izdanih odnosov, zaupanja, koliko nerazumevanj, ki so počasi zaprli vrata naših odnosov in zgradili stene. Bele, uradne, vljudne, prepleskane ... Iz strahu "pred Judi". Iz strahu, da bi drugi (spet) ranil, da bi bili nesprejeti, nerazumljeni, vrženi ven, ubiti...

Učenci so vse to nosili v sebi in med seboj. Bili so razbito občestvo. Med njimi je manjkal Juda, ki si je sodil sam in manjkal je Tomaž, ki je svoje razdrobljene upe iskal nekje zunaj, v temni noči svojih dvomov in vprašanj. V to, nepopolno in ranjeno občestvo vstopi Vstali in reče: "Mir vam bodi!"

To občestvo izbira, da ga mazili, mu podeli Svetega Duha in pošlje: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam". In ko je to izrekel, je dihnil vanje Svetega Duha. 

Obiskuje nas torej tam, kjer smo, v nočeh, za zaklenjenimi vrati, v strahu drug pred drugim ne le zaradi virusa, ampak tudi zaradi naših grešnih človeških narav, v razbitih občestvih. Prihaja in prinaša Mir. On prvi odpušča, On prvi ne kaže s prstom, On prvi je Jagnje, ki je prineslo spravo, da bi jo živeli tudi med seboj. Zato nam podarja svojega Duha, ki je objem Ljubezni, da bi v moči te ljubljenosti, ki presega sleherno človeško krivico, odpuščali tudi sami.

Samo po takem načinu življenja bomo kakor prvi kristjani, o katerih tako lepo poročajo Apostolska dela, temu svetu tudi brez besed oznanjali: "Gospoda smo videli."

In svet si želi izkušnje Vstalega. Kakor Tomaž in kakor vsak izmed nas. In svet ima pravico, da to izkušnjo dobi prav ob tem, ko bo srečal nas, kristjane. Kako lepo je, če nekdo ob kristjanih spozna, da so res Kristusovi, da je v njih in med njimi resnično navzoča odpuščajoča ljubezen. Ta mir, ki presega simpatičnosti in nas kliče ven iz okopov, v korak naproti drugemu, z besedo oprosti, z besedo odpuščam ti.

In še nečesa ne smemo nikdar pozabiti. Namreč, da ima Ljubezen rane. Brez njih je sumljiva, vprašljiva. Kristus sam je spoznan po ranah, ki ne govorijo najprej o krivici, o žebljih, o moči zla, ampak o silnosti Ljubezni, ki je šla za svojimi izgubljenimi otroki tudi do točke ranjenosti.

Rane, ki jih nosimo na svojih telesih, srcu in duši, postajajo v Njegovem vstajenju priče naše ljubezni. Za vsako prejeto rano je globlja ljubezen, ki nas je gnala, vodila, je ljubezen, ki se ni bala in je dovolila celo, da jo je kdo ranil. Te rane v njegove Usmiljenju postajajo velika znamenja Njegove navzočnosti med nami. On sam te rane - rane Cerkve, naših občestev in naše osebne - spreminja v poveličana znamenja, v stigme, ki so dokaz, da smo ljubili.

Če ne bi ljubili, ne bi živeli in ne bi bili ranjeni, kajti samo tisti, ki ne živi, ni poškodovan. On torej vstopa v naša nepopolna, a živa občestva in nas mazili s svojim Duhom ter pošilja, da v moči Sina odhajamo in oznanjamo s svojimi odnosi: "Gospoda smo videli".

Za Tomaže vseh časov bodo prav naši odnosi edino merilo in dokaz, ali smo resnično srečali Vstalega. Ali nas je Ljubezen res obiskala in nam odpustila ter prav s tem usposobila za odpuščanje. Tega živega odpuščanja in ljubečih odnosov se hoče dotakniti tudi svet s svojimi prsti. Mi smo ta edina konkretnost Vstalega v tem svetu. Ko bodo videli nas, bodo lahko otipljivo tikali Vstalega, otipljivo okušali odpuščajočo ljubezen?

Dana nam je velika odgovornost ...



Kdor želi, je povabljen, da prisluhne tudi audio razmišljanju ob današnji Besedi.

https://youtu.be/89TcjMpETHc