nedelja, 25. december 2016

Očetovo naročje

Božič - dnevna maša


Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. 

Oče je spregovoril glasneje kot kdajkoli. Poslal je namreč Sina, ki je Njegovo obličje, »odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja«, kakor pravi Pavel Hebrejcem. Bog, ljudem nedostopen, je sestopil v človeški nič in postal dotakljiv, s tem pa tudi ranljiv. Tako je za vedno pokazal pot edine prave ljubezni, ki mora vselej biti dotakljiva in ranljiva. Sicer ni ljubezen.

»On z besedo svoje moči nosi vse
Božja Beseda, silna in močna, ki v sebi nosi vso veličino bivanja in življenja, polna milosti in resnice, se je utelesila na svetu. Postala je otipljiva in ranljiva.
Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nastalo nič, kar je nastalo, je prišla na svet. Ni bila to več le Beseda, ki je prihajala po prerokih, temveč je ta Beseda prišla sama, v tišino noči in teme ter privzela človeško telo.

To je Beseda, ki biva v Očetovem naročju in se je iz tega naročja spustila k nam, ki smo se z grehom odtrgali iz tega istega naročja zato, da bi nam vrnila dom. Čeprav je zapustila dom, da bi dosegla človeka, je vendarle prišla domov, v svojo lastnino, kajti človek sam je ustvarjen po tej Besedi. Človek sam je sestavljen iz Besede, kajti ta je edina, ki ga je lahko priklicala v obstoj.

V svojo lastnino je prišla, med tiste, ki so se izgubili in oddaljili. Med tiste, ki so pozabili, kako zgleda Očetovo naročje. Prišla je kot Otrok, da bi človek razprl dlani in objel Boga. Vendar je njeni niso sprejeli. Preveč je tema postala trdna, brez objema, brez naročja, zagledana sama vase. Preveč je človek postal ujet v lastne plane in reševanje samega sebe, da bi lahko sprejel Luč.

Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Postati Božji otrok pa ni nič drugega kot sprejeti Očetovo naročje, sprejeti dom in se pustiti objeti. Kajti z mehkobo prihaja ta Beseda na svet, zato jo lahko sprejmejo tisti, ki so ponižnega srca. Sprejmejo jo pastirji in sprejmejo jo modri. Preprosti in učeni, ni pomembno, pomembno je le, kam je zazrto srce. Ponižno v Boga ali ošabno vase.

Beseda je prišla tudi, da zlomi jarem naših bremen in palico na našem hrbtu, šibo naših priganjačev. Da zlomi vse, kar je trdo, kruto, nasilno, zaprto vase. Zato prihaja z milino deteta. Da odpre, poboža, poveže, združi. To je nova logika in nova miselnost. Nič več nasilna in kruta, ki si mora sama pridobiti Boga, ampak ponižna in odprta, ki sprejema drugega.


In kdorkoli od nas se vsaj za trenutek pusti dotakniti tej novosti in milini Boga, kdorkoli se pusti osvojiti Otroku, prejme milost za milostjo in tako izkusi Očetovo naročje. In tam, samo tam, človek lahko postane ljubek glasnik, ki povsod, po gorah in dolinah, oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi: "Tvoj Bog kraljuje!"




Čas se je dopolnil

Polnočnica

Končno! Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.

Prišel je - ta sveti večer, poln pričakovanja in negotovosti. Poln radosti in obenem skrbi. Za Marijo in Jožefa to ni bil enostaven večer. Soočala sta se z negotovostjo tujine, doživljala sta skrb in strah, ko sta hodila od vrat do vrat in upala, da bo nekje prostor tudi za njiju. Morala sta zaupati, četudi je vse govorilo nasprotno. V tem je moč vere. Ko zaupamo takrat, ko še ne vidimo. Ko verujemo takrat, ko še ni jasno. In Oče poskrbi. Ker je Oče, ker je Ljubezen in ker preprosto svojih otrok ne more pustiti samih.
Vendar prav Oče v svoji ljubezni svojega Sina ni poslal v bogastvo udobja, ampak v preprost, reven hlev. Hotel je pokazati, da išče in ljubi, kar je preprosto, čisto in lepo. Vse, kar je očem tega sveta prikrito. In hotel je povedati, da hoče vstepiti v naše hleve. V tiste prostore naših življenj in odnosov, v katere ga ne želimo spustiti. Tam trka na vrata.

Prišel je ponoči. Tiho, nežno in nevsiljivo. Da bi ga sprejeli tisti, ki želijo. In vsakemu, ki ga sprejme, da moč, da postane resničen Božji otrok, resničen otrok luči. 

Mariji se je dopolnil čas poroda, ko sta bila z Jožefom na poti, stran od doma, stran od domačih. Takrat, ko je človeško gledano bil najbolj neprimeren čas. Kolikokrat tudi sami v svojem življenju, posebno ko gre za velike stvari, doživljamo, da čas še ni pravi. Radi bi še vlekli, ker se bojimo odločitev, bojimo se “porodov” in vsega, kar je v našem življenju novega. Bog pa nam kaže, da je čas. On nas spodbuja, da mu zaupamo in pustimo, da se zgodi. Zato tisto, kar se nam zdi neprimerno, s svojo prisotnostjo spreminja v primerno in neugoden čas pretvarja v čas, pripraven za dejanje vere in ljubezni. 
Ljudje hočemo drugega najprej razumeti, da bi ga vzljubili. Bog nas vabi, da Njegovo najprej vzljubimo, da bi lahko razumeli.

To je tudi sveta noč, v kateri je angel dejal: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

To je sveta noč, v kateri si je Najvišji privzel naše, človeško telo in se za vedno zavezal, da bo Emanuel – Bog z nami. Zato je to sveta noč, noč veselja in radosti, sveta noč, ko naj naša srca prekipevajo v hvaležnosti nad ljubečo skrbjo Očeta, ki nam je poslal Odrešenika. Edinega, ki nam je lahko vrnil veselje in življenje. 

Naj bo nocoj v našem srcu ponižna hvaležnost nad Sinom, ki je zapustil udobje Očetovega objema in se spustil k nam. On, bogat, je postal ubog zato, da bi mi obogateli. On, oblečen v sijaj nebeške slave, je to slavo zapustil zato, da bi grešnemu človeku vrnil izgubljeni sijaj in On, ki ima za seboj angele, ki mu služijo, se je naredil popolnoma potreben in ubog zato, da bi ne izgubil tako ljubljenega človeka. Veliki Božji sestop, ki se dogaja vsak dan znova. Odgovorimo nanj s tem, da vsaj enkrat umolknemo in v srcu pokleknemo pred učlovečenim Bogom!

Jezus se je rodil v času vladanja cesarja Avgusta in v času kralja Heroda. Oba sta bila prestrašena človeka, saj sta se bala le za svoj obstoj. Vsak jima je postal nevaren in grožnja, tudi Otrok, ki se je rojeval v Betlehemu. Zaradi ukaza cesarja Avgusta, ki je od svojega ljudstva hotel davke, sta Jožef in Marija morala zapustiti varen in poznan Nazaret in se odpraviti v Betlehem. Zaradi sovraštva kralja Heroda, ki je Dete iskal, da bi ga umoril, sta morala bežati v Egipt in ostati tam ne da bi vedela za koliko časa. Ko človek zavrne Boga in postavi na to mesto samega sebe, začne ubijati. Ko človek ne prizna, da je ustvarjeno bitje, ki potrebuje in tudi ima Očeta, postane ogrožen in napadalen. Takrat izgubi brate in sestre, ki zanj postanejo sovražniki. 
Nocoj sva na vrsti ti in jaz. Kdo bo Kralj najinega srca? Bova pustila, da to novorojeno Dete, pričakovani Odrešenik, postane ne le Kralj vesoljstva, ampak tudi Kralj mojega in tvojega srca? Od tega zavisi marsikaj ...

Novorojeni se je najprej razudel pastirjem, preprostim, majhnim, zadnjim ... Ker so bili čistih oči. Ni jih namreč slepil blišč lučk in hrup Betlehemskega mesta. Zato so lahko sprejeli sijaj nebes, lahko so videli angela in njihova srca so lahko sprejela veselo novico. 
Klic te noči je tako tudi klic po osvoboditvi blišča, ki tiša praznino, je pa ne napolni! Po osvoboditvi zamer, "neporavnanih računov", miselnosti, ki ubija, ker se boji sama zase. In je klic, da bi svoja srca odprli edini in resnični Luči, ki se prav nocoj rojeva na ta svet. 

Čas se je dopolnil. Gospod je prišel, da bi v nobeni okoliščini ne bili več sami. Tukaj je. In kakor je nekoč nežno potrkal na vrata src Marije in Jožefa, danes trka na vrata naših src. Ne išče palače, išče pa srce, ki ga je pripravljeno sprejeti. Naj v nas to noč najde prostor!
 


sobota, 17. december 2016

On prihaja drugače

4. adventna nedelja

Po preroku Izaiju Bog velikokrat in na mnogotere načine govori in napoveduje prihod svojega Sina. To je obljuba, ki jo je poznalo vse izvoljeno ljudstvo. Vedeli so, da je Bog obljubil prihod Mesija, zato so ga vsi pričakovali, nekateri so poznali vse prerokbe. In vendar ... ko je prišel, je presenetil!

Gospod vedno izpolni obljubo in prihaja, a tako zelo drugače, kot so ga takratni Judje pričakovali in tako zelo drugače, kot ga mi danes pričakujemo. Judje so čakali političnega Mesija, človeka, ki bo imel posebne moči in sposobnosti, da svojemu ljudstvu vrne svobodo. In vse, kar se ni skladalo s to predstavo, so odklonili.

Mi danes pričakujemo Boga, ki bo prišel v to, kar smo si mi zgradili in pripravili, ki bo prišel, da blagoslovi vse naše napore in projekte, predvsem pa pričakujemo Boga, ki bo prišel takrat, ko bomo mi hoteli, tam, kamor bomo mi hoteli in tak, kakršnega bomo mi hoteli.

In prav nič ne želimo izpustiti iz rok, prav nič ne želimo spremeniti. Zato nas je tako obupno strah tega Otroka, ki pa prihaja in prinaša nekaj novega! Tako, kot to stori vsak otrok. Prinaša širino in prinaša drugačnost, predvsem pa prihaja kot tisti, ki nam kaže, da središče ni v nas, ampak v Njem. Da center našega življenja nismo mi sami, ampak tiste jasli pred nami, tisti Drugi, ki si, kakor dojenček, želi le, da smo z Njim, želi le, da dobi srce, ki se bo uglasilo nanj in se pustilo preoblikovati. Srce, ki bop na prvo mesto postavilo Nanj in ne sebe, kajti to je edini način, da se človek osvobodi postave lastnega greha, ki ga sili k delanju za lastne koristi in ga ob tem nevidno zapleta v gosto pajčevino osamljenosti in žalosti.

In kje bolj, kakor prav ob ranljivem otroku, lahko človek odpre svoje srce, da postane mehko in dovzetno? Kje bolj se človek lahko odpre za novost, kakor prav ob drobnem bitju?
A tudi nikjer drugje kakor prav ob drobnem bitju človek zazna, da ni samozadosten, da ni nedotakljiv, zato se ustraši. Herod celo do te mere, da brezglavo pobija, Judje do te mere, da Jezusa, ki ne paše v njihove okvire, pribijejo.

Tega otroka se je pravzaprav ustrašil tudi Jožef. Ker Mesija tudi on ni pričakoval tako. Vsi so ga namreč čakali, tudi Jožef, in vendar je takrat, ko se je napovedal, presenetil. Tako Bog dela še danes. Prebuja hrepenenje, prebuja iskanje, a ko pride, pride drugače, kot bi ga pričakovali. Pride tako, kot ga mi potrebujemo in tam, kamor ga mi ne bi spustili ...

Jožefa torej preseneti, vendar se odzove tako zelo drugače od Heroda!

Jožef je kot Jud dobro poznal prerokbe, dobro je poznal tudi Izaijevo prerokbo, kako bo "Devica spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel". A ko je pred seboj gledal nosečo Marijo, svojo zaročenko, preprosto ni mogel tega povezati. To je bilo preprosto preveč!

Tudi mi beremo Besedo, nagovarja nas, tako zelo, da se nekatere dele naučimo na pamet, a ko se začne izpolnjevati v našem konkretnem življenju, je ne prepoznamo. Ko se znajdemo pred utelešeno Besedo, ki smo jo morda malo prej molili, smo presenečeni, zmedeni, prestrašeni. Začne se čas notranjega boja, zmede in iskanja.

In Bog nam in Jožefu ta čas dopušča. Dopušča nam, da nekaj slutimo, a ne vemo točno kaj in kako storiti ... Dopušča nam čas, da se v nas izoblikuje prostor za Božje, kajti karkoli je od Boga, človeka vedno presega, preseneča in prestavlja v križišče. Božji načrti in Božje misli so namreč vedno nad našimi, zato je človek s svojimi malimi načrti ob njih presenečen in prestrašen.

A Gospod ne zapušča, ampak ostaja: "Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene, kar je spočela, je namreč od Svetega Duha."

Karkoli je od Boga, se vrača v srce in trka, išče in vabi, da dobi svoj prostor in odgovor. In kjerkoli najde srce, ki je pripravljeno spremeniti načrt, se naseli in tisti droben "da" postanev blagoslov za vse ljudi!
Koliko lepega in koliko milosti se zgodi vsakič, ko človek dopusti, da ga Bog preseneti, ko človek upa spremeniti mišljenje, zamenjati smer, spremeniti plan! In koliko splavljenega je tam, kjer zmaga Herod, tam, kjer se človek Boga ustraši, kjer hoče vse sam in kjer mori zato, da bi obveljalo njegovo.

Bog sam nam daje znamenje; prihaja kot dete, v drobnem, malem, tihem, skorajda neopaznem ... kot gorčično zrno. Prihaja tam, kjer se zdi nemogoče in s tem ogrozi človeške načrte. Kjerkoli pa najde srce, odprto in sprejemajoče, zraste v mogočno drevo in "naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci." (Mr 4,32)

Ko Gospod obišče, obišče z malo Besedami in ne da točnih navodil. Ker potrebuje srce vere, ki sprejme in izreče skrivnosten "da" zaupanja. Kar se pa ob tem zgodi, presega nebesa, kajti rodi se Sveto, rodi se Sin Najvišjega, rodi se več, kot si človek sploh lahko zamišlja.

To pozna Jožef in to pozna Marija. Zelo dobro pa to pozna tudi Pavel, ki sebe imenuje služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola in odbran za Božji evangelij, kar kaže, kako močno je svoje življenje doživljal kot poklicanost, kod odgovor na povabilo Boga. Poznal je križišča, kjer se je kot Jožef moral odločiti - za človeško ali Božje. Za dojemljivo ali tisto, kar presega ...

To lepoto znamenja pa na koncu spozna celo Ahaz, kljub temu, da Božjemu povabilu zapre srce. Kajti vesela novica je ravno v tem, da Gospod vodi zgodovino odrešenja tudi skozi zaprta vrata src. Vodi jo kljub Herodom, ki ga preganjajo in vodi jo kljub temu, da ga Judje umorijo, ker ni Mesija, kakršnega so si sami zamislili. Še več, saj zlo celo uporabi in pretvori v odrešuje.

Zato se ne bojmo, ko prihaja v temo naše noči tudi takrat, ko se mu ta tema upira. Ne bojmo se, ko se zdi, da smo nepripravljeni. Ne bojmo se notranjih bojev in spraševanj. A na koncu vendarle upajmo izreči tiste drobne da-je, ki so staknejo z Gospodovim, da nastane to, kar On sanja in se iz Besede rodi tisto, za kar je bila poslana k vsakemu izmed nas.


petek, 09. december 2016

Gospodovi osvobojenci

3. adventna nedelja - Gaudete

Bog se razodeva skrivnostno. Tam, kjer se ga še ne pričakuje in drugače kot bi ga pričakovali.

Tako Izaija kliče in oznanja puščavi in goljavi, pustinji in suhi deželi srca, naj se raduje in naj cveti kakor narcisa, kajti dano ji bo veličastvo Karmela in Šarona. Kako pomembno je gledati z očmi vere predno vidimo z očmi telesa! Kako pomembno je videti onkraj tega, kar je človeško.

Izaija spominja in krepi ujeto ljudstvo v Babilonu, obenem pa tudi nas, tolikokrat izgnano ljudstvo v sužensjtvu zahtev in glasov sveta. Srcu, ki se počuti kakor posušen vrt, tako obljublja dež blagoslova. Suhi zemlji polni razpok obljublja cvetenje narcis. Utrujenim rokam in klecavim kolenom trdnost in pogum, kajti On prihaja, da reši!

Dobro je človeku, da se zave svoje meje. Dobro je, da izkusi, kako sam ne zmore oživiti svojega suhega vrta, ampak potrebuje Boga. Dobro je okusiti svojo majhnost, kajti takrat se srce razpre in hrepeneče zazre v tistega, ki prihaja in ki edini lahko reši in zasužnjeno ljudstvo spreminja v Gospodove osvobojence.

Ta proces pa se ne dogaja samo v adventnem času, ampak nenehno, zato je kristjan tisti, ki preprosto IMA razlog za veselje! Četudi se počuti kot presušena zemlja, četudi so se kolena omehčala in roke izgubile pogum, vendarle ima razlog veselja. Kamorkoli namreč pride On, se zgodi nov polet, nova prihodnost. Ne gre drugače, ker je On zažetnik življenja. Potrebuje le puščavo, ki sprejme. In zgodijo se narcise!

Zato, potrpimo do Gospodovega prihoda! Ker On zagotovo pride. Kakor poljedelec potrpežljivo čaka zgodnjega in poznega dežja za svoj pridelek in ve, da je odvisen od vremena, tako naj kristjan pričakuje obiske Boga, ki prinašajo rodovitnost! Včasih za hip začnemo verjeti tolikim ponudbam v srcu, ki nam zagotavljamo, da bodo stvari zacvetele šele, ko jih bomo prevzeli v svoje roke, a ni tako.
Preroško srce to ve, zato zmore počakati in potrpeti ter se obenem že veseliti! Tudi takrat, ko se narcis še ne vidi. Kajti kristjan jih vidi in ve, da Gospod ob svojem času na Njegov način pride in dela. Čudovite stvari.

Vendar je tudi Janeza, največjega med preroki, stil Jezusovega delovanja presenetil. Ni ga pričakoval. On, oblečen v kameljo dlako in veliki naslednik preroka Elija, oznanja z močjo, s silo, z glasnim vpitjem: "Gadja zalega!"
Potem pa pride Jezus, ki "še nalomljenega trsa ne zlomi" , temveč le vztrajno, spoštljivo in dostojanstveno ozdravlja. Vrača vid, vrača sluh, vrača gibljivost nog, vrača svobodo, kjer je greh zasužnjih, suhi deželi daje cveteti in obuja krasoto Karmela in Šarona! On vrača raj.

In kakor se je Elija moral spreobrniti in iz grožnje ter poboja prerokov na Karmelu preiti v ponižno držo pred Gospodom "rahlega, tihega šepeta", tako je pred istim križiščem tudi Janez, zmeden in v ječi. Ta dolgo napovedovani in pričakovani Mesija prihaja z močjo, ki preseneča. Ker prihaja kot moč majhnih, ker prihaja kot moč, ki premika gore ne da bi ob tem zbujala pozornost ali povzročala trušč. Grmenje, potresi, vihar se morata umakniti rahlemu tihemu šepetu.

Enako tudi danes. Prevečkrat tudi sami Bogu določamo stil, ki bi ga moral prevzeti v našem življenju. Hočemo ga udarnega, glasnega, vpijočega, takega, ki bi zbujal pozornost in bil opažen. Toda ne. On prihaja tiho, spoštljivo, rahlo, da bi človek lahko ostal svoboden v tem ali ga sprejme ali ne. Ali ga potrebuje ali ne.
Roka je ponujena, cvetenje puščave je pred očmi, hrome noge dobivajo moč. Izobilje milosti je pred nami, in vendar se moramo sami odločiti ali želimo postati del tega ali ostati gledalci na tribunah.

In kdorkoli ga sprejme, dobi moč, da postane nova stvar - novi raj, v katerem prebivata Bog in človek skupaj. Kot eno.

Dovolimo srcu, da veruje in vstopi tja, kamor ga tako vleče in kamor se hkrati tako boji. V logiko Boga, ki preseneča s svojim stilom, a daje vse, kar človek potrebuje. In Mu pustimo, da tudi nas preseneti s svojim stilom.




četrtek, 08. december 2016

Brezmadežni ...

Praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije


Potem, ko je Adam jedel od drevesa, se je začela drama padcev in bojev. Izgubljanj in iskanj. Zablod in ujetosti. Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kajti vse je sprejelo in nosilo nekaj strupenega.
In ko je Bog po tem ponovno prišel v vrt po Adama, ga naenkrat ni več našel, kajti skril se je.

To namreč dela greh. Osvaja, vleče, obljublja, ko pa človek naposled ugrizne, kača umolkne, vzame, sleče, rani in izgine … Tako človek ostane sam in nezavarovan. In se skrije. Tudi pred Bogom, ki ga nič več ne dojema kot ljubljenega Očeta, temveč kot tekmeca in tistega, ki bo kakor kača ranil in vzel. Človek se skrije pred Darovalcem, posledično pa tudi pred darom. Žena tako ni več dar, ampak postane kriva. Začne se torej doba »figovih listov« …

"Kje si Adam?" odmeva po tem vrtu, v katerem je bila pretrgana lepota tistega svetega druženja, ko se je človek sprehajal s svojim Stvarnikom.
"Kje si človek?" odmeva v hladni noči Betlehema, ko se Dete rodi na svet, ko prihaja tista resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. 
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli (Jn1, 9-11). Skrili so se, ker so vedeli, da so "nagi".

Ko okužena človeška duša zazna obiskanje, se ustraši in skrije. Pa naj bo to bližina moža, žene, prijatelja, soseda ali Boga samega, ko pride s svojo Besedo in svojim navdihom. Ker so oči otemnele in je zaradi pika enega človek ogrožen pred vsakim.

Druga lastnost padle narave je, da vselej išče krivca. Običajno v drugem, pogosto tudi v sebi, vedno pa nenasitno išče tistega, ki je zlo povzročil!
"Žena mi je dala od drevesa in sem jedel." In žena: "Kača me je zapeljala in sem jedla."
"Ti si kriv, ti ..ti ...ti ..." 

Kako globoko je v nas zakoreninjena izguba raja, kako težko sprejmemo to pogrešanje! In kako težko nam je v odnosih prevzemati odgovornost! Ne krivde, ki zablokira, ampak odgovornost, ki pelje naprej. Res težko, ker se tudi v odnosih dogajajo stvari, ki se nekoč niso in ki spominjajo na ta tako pogrešani raj.
  
Tretja stvar, ki je skrita v strupu greha, pa je nevoščljivost in zavist. "Kača" je bila nevoščljiva prvemu človeku, ker je bil oblečen v Božjo slavo. In ker je sama to slavo izgubila, je zavistna, zato še danes ne prenese, da bi jo človek imel. In sika naprej …

Bog in Oče pa, ki nas od prvega trenutka ni nehal ljubiti in vse od prvega padca ni nehal iskati, nas je hotel nazaj. Kajti že pred stvarjenjem sveta nas je izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred Njim. 

V ljubezni nas je vnaprej odločil, da bomo ostali Njegovi ljubljeni otroci. In ker nas drugače ni mogel dobiti nazaj, kakor da je ozdravil to padlo naravo, je poslal Sina, ki je na svoje telo prevzel padlo naravo in jo ponovno dvignil do sijaja Božjega veličastva.
Oče je hotel dobiti nazaj svoje sinove in hčere, zato nas je v Njem (Sinu) blagoslovil z vsemi nebeškimi blagoslovi. 

In kakor nobeno zdravilo, naj bo še tako učinkovito, ne deluje, dokler ne pride v bolno telo, se z njim spoji in poveže v eno, tako tudi Bog ni mogel odrešiti od greha ranjene človeške narave, dokler ga ta narava ne bi sprejela in postala eno z njim. Toda prav ta, od greha ranjena narava ves čas beži, se upira in skriva. Kaj je torej storil Oče?

V svoji usmiljeni ljubezni je tam, v skritem mestecu Nazaret, varoval in pripravljal srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha, edino srce, ki tako pred Njim ni zbežalo in se skrilo, temveč ga z odprtimi rokami sprejelo. 

Ob obisku angela Marija ne pobegne in skrije kakor Adam, temveč ostane in prisluhne!
Ob nerazumevanju ne obtožuje nikogar, ampak ostaja pred tem, česar ne razume, ponižnain odprta: "Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?" 

Svoje rodovitnosti ne postavlja v drugega, ne sklicuje se na počasnost ali neustreznost drugih, ne krivi nikogar, temveč vse pričakuje od Boga. Zato je devica, zato je čista, zato je Brezmadežna.

In nenazadnje Marija, vnaprej obvarovana »kačjega strupa«, ni ljubosumna in ni zavistna. Ko izve novico o tem, kar je Gospod storil Elizabeti, takoj obišče svojo sorodnico in z njo deli veliko veselju, ki ji ga je storil Gospod. Niti za trenutek je ne vidi kot tekmico, niti za trenutek se z njo ne primerja, temveč se je iskreno veseli velikih Božjih del v sebi in tistih, ki jih srečuje. To je raj! To je odrešena narava!

Tako je Bog v Mariji našel srce, ki je zmoglo dopustiti, da sta se človeško in Božje staknila, prepletla in postala eno. Po njej je Jezus postal pravi človek in ostal pravi Bog. To je bila edina pot, da sta se združili padla človeška narava in zdravilna Božja moč. Zdravilo je torej lahko postalo učinkovito!

Po Njej, ki je izrekla svoj:" Zgodi se!" je bila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem "kači" strta glava in odvzeto želo strupa. Tako je Sin, poslušen Očetu, na lesu križa dokončno ozdravil človeško naravo.

Ker pa je kača človeka ranila na peto, ostajamo na tem svetu še v boju med dobrim in zlim. Ostajamo tisti, ki se moramo vedno znova odločati, kateremu glasu bomo verjeli - kačinemu ali Božjemu. Ostaja boj, ker smo bili pičeni, vendar je sedaj očitna razlika!

Z utelešenjem in odrešenjem Kristusa je naša narava ponovno prejela sijaj Boga. Postala je ozdravljena in osvobojena za svobodo. Svoboda pa je prav v tem, da človek ponovno zmore izbirati dobro!
Odgovornost sicer ostaja na nas, kajti časa, ko človek za greh še vedel ni, ni več, vendar je človek prav po Brezmadežni in njenem Sinu sposoben, da izbere raj. Že tu dol!

Tako torej, ko naslednjič prejmemo nova ponudbo obeh - pšenice in plevela, z Marijo prisluhnimo obisku Boga in ne pobegnimo. Vprašujmo in ne obtožujmo. Se z drugimi veselimo in z njimi ne tekmujmo.


Osvobojeni in usposobljeni smo bili namreč prav za to! Da sprejmemo Besedo, ki prihaja, kajti vsem, ki  jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci, ljubljeni in sveti!




nedelja, 04. december 2016

Božji poganjek

2. adventna nedelja

Advent ostaja čas treninga, ko se učimo zavestno izpuščati dela teme ter izbirati orožje luči. Res, za izbiro luči je včasih potrebno prav orožje, vendar ne tako, kot bi si ga človek predstavljal, temveč orodje Boga.

Beseda danes po preroku Izaiju govori o mladiki in poganjku. Nečem majhnem, preprostem, odvisnem od nečesa večjega. Poganjek namreč ne more obstajati brez korenine. Zato ostaja v tem času poganjek čudovita prispodoba tega, k čemur nas kliče Gospod. Da bi tudi mi postati majhni, dovolj majhni in dovolj prazni svoje samozadostnosti, da bi Gospod lahko pokazal svojo moč. Dovolj majhni in pristni, da bo lahko nad to mladiko prišel in počival Njegov duh: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Da bo lahko tudi nas obsenčila moč Najvišjega in bo naše življenje postalo sveto.

Janez Krstnik z namenom tega cilja prihaja kakor grenko zdravilo. Tistim, ki so se imeli za glavne korenine Izraela, tako neizprosno vpije:"Gadja zalega!" Ker so strupeni, ker se prikazujejo pobožne in lepe, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in nevoščljivega strupa. Vpije jim, da so suha korenina, na katero je že nastavljena sekira. 
Tudi danes ni dovolj reči: "Kristjan sem," potem pa tega ne živeti. Tudi danes ni dovolj, da obstaja pobožna religija, Odnosa pa ni! Tudi danes pred našimi cerkvenimi vrati stoji Janez Krstnik in vpije: "Gadja zalega!" vsakič, ko se oblačimo v ovčje kože, ostajamo pa grabežljivi volkovi, z jeziki strupene kače, ki pikajo druge. Takrat, ko mislimo, da smo Boga ujeli v svoje roke, je sekira že nastavljena, da bi izruvala vse naše ošabnosti in samozadostnosti.

Zato:"Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!"
Kajti okusijo ga lahko le tisti, ki so lačni, tisti, ki vedo, da so Božji otroci in da brez Očeta ne morejo storiti ničesar.

Zato:"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze," kajti Božje steze so ravne, preproste, četudi ozke. Mi smo tisti, ki jih krivimo, mi delamo ovinke, da bi opravičili tiste korenine gospodovalnosti nad Bogom in ljudmi, ki bi morale umreti.

Mladike namreč išče Gospod, po poganjkih hrepeni Njegovo srce, po tistih, ki bodo tako iskreni in odprti, da bodo zahrepeneli po Odrešeniku, da bodo zahrepeneli po Gospodovem duhu, brez katerega ni življenja in ni rodovitnosti.
Se zavedati, da smo kristjani toliko, kolikor smo zraščeni v Njem, pomeni sprejeti srce otroka, ki ve, da ima Očeta. Pomeni sprejeti klic po tem, da se v moje življenje naseli Božje, da po mojih žilah steče Kristusova kri, da po mojem telesu prihaja njegovo Telo, da po mojih besedah njegova Beseda, po mojih dejanjih Njegova, ...

Janez Krstnik tako s svojo kameljo dlako in preko puščave v kateri vpije, spominja izgona iz raja. Spominja nas na čas, ko obleke nismo potrebovali, ker smo bili oblečeni v Božji sijaj. Spominja nas na čas, ko smo živeli v raju in je Gospod bil človekov prijatelj in ne sovražnik. Spominja nas na rodovitnost raja, ki nam je namenjena. Pred oči nam zato postavlja posledice greha, da bi videli zeleno, ki se je spremenilo v puščavo, studenec, ki je postal posušeno kamenje, sijaj človeškega dostojanstva, ki ga je zagrnila nagota, za silo zagrnjena s kameljo dlako. Kliče nam, naj odpremo oči in spoznamo, kaj v naših življenjih povzroča izbira teme. Koliko puščav, koliko izgonov, koliko presahlih studencev veselja!

Toda približalo se je nebeško kraljestvo, približalo se je, da bi vsi tisti, ki hrepenijo po vrnitvi v raj občestva z Bogom, dobili odgovor, dobili belo oblačilo krstnega dostojanstva, prejeli rodovitnost in prejeli brate in sestre, med katerimi kače zavisti in sovraštva ne pikajo več. Srce, ki ve, da je ta majhen poganjek, potreben soka glavne korenine, bo ta prihod pričakalo z radostjo v srcu, s široko odprtimi vrati in ponižno hvaležnostjo. In puščava bo ponovno ozelenela!

Naj bo zato ta čas resnično prošnja Gospodu, da bi naše srce iz farizejske in saducejske prevzetnosti prešlo v ponižnost poganjka, ki raste, ko je vcepljen v korenino Boga.
Sok korenine je tako sok poganjka, Božji Duh je tako eno s človeškim duhom.

Pet značilnosti se rodi takrat, ko kristjan resnično postane ta Božji poganjek:

- zave se svoje majhnosti in dragocenosti,
- ne sodi več po pogledu človeških oči in ne odloča po sluhu svojih ušes, temveč ve, da mora iskati Božji pogled in svoje uho nagniti k njegovi Besedi,
- sliši siromake in pomaga stiskanim, ker mu ni tuje lastno siromaštvo pred Bogom,
- vedno govori resnico, četudi se zdi, da včasih skorajda "tepe mogočneže s šibo svojih ust",
- vedno  povezuje, odpira vrata in ustvarja dom, združuje tisto, kar je v tem svetu nezdružljivo:
volk in jagnje, panter in kozlič, teliček in lev, krava in medvedka, dojenček in modras ... protislovja greha, ki v Bogu postanejo harmonija občestva. Posamezni individualisti, drug drugemu nasprotni in drugačni, ki v skupni Kristusovi korenini postanejo občestvo, Božje ljudstvo.

Najprej pa se mora ta mir zgoditi v srcu vsakega od nas. Tudi v nas je namreč del, ki je krotek kot jagnje in del, ki je nasilen kakor volk. Je igrivost kozlička in je napadalnost panterja, je zadovoljstvo telička in je grabežljivost leva. Oboje je v nas, plevel in pšenica in oboje raste.

In vendar dokler ostajamo sami in iztrgani iz korenine, ta nasprotja v nas povzročajo nemir, konflikt, napetost, ki se nezadržno širi tudi med nas, ko pa pride Beseda in v nas loči žito od pleve, se naseli mir. Četudi pleve še ne izgine. Ko namreč pride On, Beseda, ki se je utelesila, je srce obiskano in ta obisk zmore v nas spraviti vse, kar je skregano. Zmore odrešiti to, kar je strupenega in preglasiti to, kar ruši.

On prihaja, da na noge postavi odrešene kristjane, odrešene žene in može, ki bodo tudi sami lahko postali pristna Jesejeva korenina, ki bo stala kot znamenje za ljudstva in jo bodo iskali narodi. Nje bivališče bo slavno, ker bo v središču imela Njega, služabnika kraljestva svetlobe!