sobota, 30. maj 2015

V objemu Trojice

Sveta Trojica

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!" (1 Mz 1,26)
S tem se je začela ta velika avantura med Bogom in človekom. Med Bogom, bitjem odnosa in človekom, ustvarjenim iz tega ljubečega odnosa in za odnos. Bog se z uporabo množine že v "štartu" razodene kot občestvo, kot Trojica.

Človek je torej ustvarjen iz občestva treh Oseb, ki so med seboj povezane s popolno in čisto ljubeznijo. Oče, ki ljubi vselej prvi, Sin, ki ostaja nenehno poslušen Očetu in Sveti Duh, ki je "vez popolnosti" in vse združuje v eno. Vsak je poslušen vsakemu in vsak eno z vsakim. Po tej podobnosti je ustvarjen človek, kot telo, duša in duh. Že v naši strukturi je skrita podoba Svete Trojice. Človek, le podoba Trojice je tako kompleksen, da ga nobena znanost ne more zaobjeti, mi bi pa radi zaobjeli celo Boga.

Znanosti zaradi svoje omejenosti človeka delijo, v njem vidijo bodisi samo telo bodisi samo prisho in čustva, nekatere duhovnosti pa bi v človeku rade priznale samo duha. Nič od tega ni prav, kajti človek je veliko več.

Bog je torej ustvaril človeka kot svojo podobnost, da bi bil deležen Njegove sreče, te neskončne ljubezni, ki se pretaka med božjimi osebami. Človek je bil postavljen v ta raj odnosov, kjer vlada popolna pripadnost in izpolnjenost. Postavljen je bil v krogotok ljubezni, kjer je poslušnost najbolj naravna in neogrožujoča stvar. Ko pa je človek nasedel skušnjavi, ki je pojem poslušnosti popačila in izkrivila, se je iztrgal iz tega objema ljubezni in se znašel nag in ranljiv, izven raja. Ni poznal več lepote odnosov, kajti ti so postali grobi, nevarni, ogrožujoči. In rodilo se je nasilje.

Oče pa, ki mu ni moglo in mu ne more biti nikoli vseeno za to, kar je ustvaril in ljubil, je pričel s svojo dolgo zgodovino odrešenja. V prvem berilu beremo, kako je nenehno kazal svojo skrb za izvoljeno ljudstvo, razodeval se mu je v ognju, se zanj bojeval  s preskušnjami, z znamenji, s čudeži, z bojem, z močno roko, s stegnjenim laktom in z velikimi strašnimi deli, da bi jih izpeljal v svobodo. V svobodo, četudi še vedno sredi zasužnjenega sveta.

A potrebno je bilo močnejše zdravilo, kajti človek je šel zelo daleč in zelo globoko. Potreben je bil nov spust Boga k človeku. Globlji spust, utelešenje. Zato je dal svojega Sina, ki je dokončno razodel obraz Boga. In ta obraz je človeka šokiral. Ker je bil to obraz, ki misli zares, gre do konca, se pusti opljuvati in umazati, pribiti na križ, da bi človek doumel, kako zelo je Bogu dragocen.

Bog, ne govori več "samo" iz ognja, temveč se spusti pod njegov greh in zanj umre. Da bi človek dojel Ljubezen in da bi uničil smrt, ki je človeku nenehno grozila. In tista smrt ni imela izhoda. Smrt se pa premaga tako, da se ji pusti "pičiti". In ko strup zadane ob zdravilo, ki je močnejše, za vedno izgubi  moč, s katero je človeka držal v strahu.

Človek je s tem končno osvobojen, a to je tako težko verjeti! Evangelist Matej poroča, kako so enajsteri prišli na goro, od koder se je Jezus vzdignil v nebo. Eni so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Še vedno. Četudi je bil to štirideseti dan po vstajenju, čas v katerem so se dogajali mnogi čudeži, dogodki v katerih se je Jezus dal tipati, slišati in videti, da bi končno dojeli novo realnost svobode.
A človek še vedno dvomi v to novo realnost, ki je preveč lepa, da bi bila resnična. Klasika ranjenega človeka. Jezus pa ostaja potrpežljiv. Takrat kot tudi danes, zato tudi od svojih želi potrpežljivosti in usmiljenja.

In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Po nikomer se te Besede niso mogle resnično izpolniti kakor po Svetem Duhu, ki je dan vsem krščenim. On je tisti, ki izpolnjuje še najmanjšo Besedo, kajti niti ena ne bo prešla, ne da se izpolni.

Nimamo več Boga, ki bi ga mogli gledati le od daleč, s strahospoštovanjem pred goro, ki se kadi, kjer grmi in od koder švigajo plameni. Ni niti več v podobi Jezusa, ki vidno hodi po zemlji.
Danes Bog, Presveta Trojica prebiva v človeškem srcu. On, ki ga ne morejo obseči nebes nebesa, želi prebivati v srcu človeka, te svoje podobnosti. Tam je Njegov dom. Prav po Svetem Duhu, ki v nas kliče: "Aba, Oče!"  

Ko se damo torej voditi Duhu, ki že prebiva v nas, živimo resnico svojega dostojanstva sinov in hčera. Nismo več ljudstvo, ki bi moglo iskati Boga na kadečih se gorah, nismo več ljudje, ki bi se morali gnesti, da bi videli Jezusa. Danes lahko živimo kot tisti, ki nas je obiskal Bog sam in se naselil v nas. Kot živi tabernaklji, živi templji, živi kamni duhovne zgradbe, v katerih prebiva Sveti Duh.

On nas nenehno vrača nazaj v ljubeči objem, iz katerega smo izšli v začetku. S tem nas tudi usposablja, da se vedemo kakor sinovi in hčere, kot dediči in ne sužnji. Z drugimi besedami, usposablja nas, da bi tudi naši odnosi bili skladni z odnosi Svete Trojice - svobodni, dostojanstveni, resnični, v medsebojnem podarjanju in služenju.
Kajti nismo več ujetniki starih vzorcev, po katerih bi zapadli nazaj v suženjstvo in strah, ampak imamo Duha, vedno novega, vedno živega, ki nenehno moli v nas.

Po tem čudovitem delu odrešenja smo torej položeni nazaj v raj Trojice, kjer je tudi naš resnični dom. In tam, globoko v sebi ga lahko zaznamo in živimo.


četrtek, 28. maj 2015

Hoja za Kristusom ali kariera?

Sreda 8.tedna med letom

Današnji evangelij v vsej dramatičnosti razkriva tisto, kar se skriva v namenu srca. Veliko ljudi je hodilo za Jezusom in evangelist Marko poudarja, da so se bali in se Jezusu čudili. Bili so namreč na poti v Jeruzalem.
Kako pogost pojav. Kolikokrat, ko se Bogu pustimo zares voditi, se prične čudenje. Čudenje nad njegovimi potmi, ki večkrat niso na zemljevidu naših predstav in zamisli.

In Jezus nadaljuje: »Glejte, v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; in obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom;  zasramovali ga bodo in vanj pljuvali in ga bičali ter umorili; in po treh dneh bo vstal.« 

S tem pove statusni znak vsega, kar je Božje. Kajti vse, kar je zaznamovano z Ljubeznijo, je križano, mora biti izročeno, mora umreti, nemalokrat biti poteptano, a vselej tudi vstane. Bolj kot kristjane preganjajo, več jih je, bolj kot je Božje napadano, bolj se širi in krepi. Ponovno logika Boga, ki daje takrat, ko zlo misli, da jemlje in zmaguje.

Jezus je torej napovedal, kaj pomeni hoditi za njim, mi pa tako kakor Zebedejeva sinova, ne slišimo in nadaljujemo s svojo verzijo, v kateri se razkrivajo nameni srca.
Jakob in Janez sta želela imeti položaj, biti pomembna in ustvariti kariero. Zanjo sta bila pripravljena narediti vse, tudi hoditi za Jezusom, piti njegov kelih in biti krščena z njegovim krstom. Vse, da bi le imela veljavo, moč in oblast.

Če prevedemo - koliko kristjanov, duhovnikov, laikov je danes pripravljenih hoditi za Jezusom na način karirerizma. Kdo bo bolj pomemben, kdo bo imel višje točke pri škofu, boljše mnenje ljudi, kdo bo v Cerkvi nekaj veljal, kdo bo uspel doseči, da bodo samo slišali zanj in že ga bodo množice iskale in pozdravljale. Za to smo pripravljeni tudi pretrpeti to, kar napoveduje Jezus. Pripravljeni smo dati življenje. In vendar, smo izgubili bistvo in popolnoma zgrešili smer. Zarili v nulo!

Jezus je vedel, da sta "Jakob in Janez" v nas pripravljena narediti vse, da bi le bili bolj pomembni kakor ostali, vsaj v nečem. In tukaj Jezus, ki je bil ob napovedi trpljenja popolnoma preslišan, pokliče učence skupaj in začne znova: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Hoja za Jezusom ni delanje kariere, ni tekma za to, kdo bo lepše urejen, kdo bo lepše izpadel in bolj pametno povedal. Ne, hoja za Jezusom je odpoved karieri. Pomeni pa sprejeti zakon ljubezni, ki gre raje korak nazaj, umolkne, prisluhne, da le ne bi koga pohodila in spregledala. To je ljubezen, ki zapušča svoje in sliši Drugega, ki se pusti najti in se pusti voditi Ljubezni, ki ne bo razumljena, ki bo morala umreti, da bi lahko vstala.

Za Boga je kariera v izpuščanju in izgubljanju oblasti, nadzora in moči nad drugimi, da bi jih končno lahko slišali in v njih našli brata.

In kakor pravi modri Sirah v prvem berilu, hoče Gospod ponovno obnoviti znamenja in ponoviti čudovita dela, v nas in po nas. Vendar za to potrebuje učence, ki so pripravljeni hoditi za Jezusom na način služenja in ne karierizma.



sobota, 23. maj 2015

Prepih in svežina

Binkošti 

Prihod Svetega Duha, močno pričakovanega in neznanega gosta, o katerem so učenci veliko slišali, a še ne razumeli. Na današnji dan se spominjamo dneva zelo konkretne izkušnje Svetega Duha. Prišel je nenadoma. Kakor presenečenje. Navdihi Duha prihajajo vedno nenadoma, ko pa padejo na pripravljen teren, omehčan z molitvijo, okrepljen s skupnostjo, se zgodi svež prepih, ta tako potrebna svežina.

Sveti Duh pride v obliki plamena, pride kot tisti, ki vžiga, poraja novo, prinaša gorečnost, zakuri tam, kjer je nehalo goreti. Je eden in celovit, a se daje vsakemu posamično in zelo osebno.

Sveti Duh vselej združuje. Tisto, kar je nezdružljivo in obnavlja, kar je satan (gr. diabolo), ki razdvojuje, raztrgal. In Duh prihaja tudi kot tisti, ki daje dar jezikov.

Pogovor, dialog, zmožnost pogovarjanja je osnova za vsak lep, globok in pristen odnos. Brez tega ostajamo  osamljeni, nerazumljeni in ločeni drug od drugega.To dela greh, Duh pa prihaja, da bi združil in razvezal neme jezike. Dal sposobnost, da bi govorili in razumeli jezik drug drugega.
Vsi še predobro vemo, kako resnično vsak od nas govori svoj jezik, četudi "po slovensko". Tako težko se je včasih pravilno slišati in pravilno izraziti. In tudi ko se nam zdi, da smo našli prave besede, je pred nami nekdo, ki jih razume in sliši popolnoma drugače, kot so bile mišljene. Bliže kot smo si, hitreje in močneje se to lahko zgodi. Kako potreben je torej ta dar jezikov, dar, da bi pravilno slišali svoje najbližje in dar, da bi se vsakemu znali približati v njemu razumljivem jeziku.

To je dar Svetega Duha. Tudi On prihaja k vsakemu od nas v njem razumljivem jeziku. In prihaja z darom, ki ni nikoli za posameznika, ampak za skupnost. On končuje strankarstva, sovraštva, prepirljivosti, razprtije in nevoščljivosti. Ker prihaja z ljubeznijo, veseljem, mirom, blagostjo, krotkostjo, samoobvladanjem. 

A Sveti Duh ni čarobna paličica, kot ga pogosto obravnavamo, ni čarovnik, ki ga pokličemo in bo ozdravil vse, naredil vse, spremenil vse. Sveti Duh prihaja vedno, a prihaja, da bi našel razpoložljivo srce, prihaja, da bi sodeloval s človekom. Jezus pravi: "Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete ..."

On pričuje, a v sodelovanju s tem, kar je našega. Sveti Duh prihaja, da bi se združil s tem, kar je čoveškega, se v to povezal, s tem prepletel in to tudi posvetil. Potrebuje vključenost zemeljskega, da se lahko zgodi sinergija, združitev Božjega in človeškega. Kakor v Mariji, kakor pri zakoncih, ki soustvarjajo novo življenje, kakor pri tolikih ženah in možeh, ki so se pustili voditi Duhu in iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega.

In za to je čas vedno, kajti binkoštni dan ni samo danes. Gospod se je odločil nenehno prihajati k nam, odločil se je prebivati v nas prav preko Svetega Duha, izlitega v naša srca. Ta šum, ki pride nenadoma, se nenehno dogaja v človeškem srcu, Sveti Duh nenehno nagovarja in daje vzpodbude dobrega, a le pripravljeno srce ga zazna in samo ponižno srce nanj tudi odgovori.

Naj torej prihaja med nas, v naše odnose in v naša življenja ta Duh, ki oživlja, združuje, sestavlja, razodeva, zdravi, zaliva, osvobaja, tolaži, krepi, prepiha, daje svežino in posvečuje, da bi iz naših človeških, zemeljskih in grešnih strun nastala čudovita melodija Duha. Za Boga in za ta svet.



petek, 22. maj 2015

Ta globoka tri vprašanja

Petek 7. velikonočnega tedna

Ob Pavlu se ponavlja zaplet, ki ga dobro poznamo tudi iz Jezususovega procesa sojenja. Ko takratni ateisti že določijo, da na obtožencu ne najdejo krivde, se oglasijo pravoverni in zahtevajo kazen, smrt ... In ta zaplet se ponavlja še danes. Ko današnji ateisti pogosto lepo sprejmejo vero, napadejo pa so tisti z zakramenti, od daleč.
Še večkrat in še huje pa tisti, ki so zelo "notri" in zelo prestrašeni pred novostmi in delom Duha. Tisti, pravoverni. Tej znajo obsoditi huje kakor vsi ateisti in oddaljeni skupaj. Ti "zelo notri" so včasih najbolj nevarni. Ker so ujetniki obreze, zato morajo nenehno obrezovati druge, po svoji postavi. Kako nevaren je ta Sveti Duh, ki sesuva naše ustaljene predstave!

Še so torej potrebni Pavli, ki se pustijo voditi Duhu. Ki dovolijo, da jih ta Duh opaše in odvede, kamor ni najlažje iti.
In še so potrebni Petri, ki si upajo vztrajati v odnosu do konca. In naposled tudi razpeti roke, se pustiti drugemu opasati in odvesti, kamor bi sami ne hoteli. To je sestavni del odločitve vsakega zakonca, vsakega posvečenega. To je vprašanje, ki ga postavlja zvestoba.

Kajti vsak, ki se je odločil - in v to življenjsko odločitev smo poklicani vsi - je spoznal resničnost Jezusovih besed: »Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!« 

Predati se konkretnemu (O)dnosu, pomeni pustiti se razlastiti in sprejeti zakonitost ljubezni, ki pa je v tem, da najde takrat, ko izgubi. Podariti se v zakonu, podariti se Bogu, pomeni točno to - raztegniti roke, pustiti, da te drug opaše in odvede, kamor sam ne bi šel. In prav v tem je radost in sreča tistih, ki so upali skozi. Ki so kljub strahu upali, da je nekaj umrlo zato, da se je rodilo tisto večje in boljše. Ko je nekaj njihovega, na kar so bili tudi ponosni odšlo, zato da se je pripravil prostor za odnos.

Peter je vztrajal v tem odnosu. Od začetnega preimenovanja v "Skalo", je moral doživeti popolno zrušenje svojih lastnih moči, doživeti kako se skala zdrobi v male kamenčke, ki sami po sebi ne morejo kaj dosti. Da pa je prišel do tja, je bilo potrebno tolikokratno dokazovanje pred Jezusom in drugimi učenci, najbolj pa je bila potrebna tista dokončna zatajitev - Boga, svojih prijateljev in lastne identitete. Tam se je Peter dokončno zavedel, kako majhen je ta njegov kamenček, kako daleč je od Skale, ko gradi na sebi. In prav v tem spoznanju, je zmogel izreči v globoki pristnosti in zavedanju svojih omejitev: "Gospod ti vse veš, ti veš, da te ljubim."

In tam, šele tam, ko so se vse njegove skale zrušile, tam, ko je ponovno sprejel, da ostaja v njem Simon, Janezov sin, toda ljubljen in izbran, tam je zmogel postati resnični učenec. Šele tam je lahko na to prejeto poslanstvo tudi odgovoril. Korak za korakom. Drugačen, spremenjen, vstali Peter.
Ker je vztrajal v zvestobi odnosa, ker se je pustil opasati Kristusovi ljubezni, ker si je upal umreti svojim predstavam in se končno pustil preoblikovati. V tistega, ki bo na tiste, ki mu bodo zaupani, lahko gledal s sočutjem očeta.

Vsi smo vprašani ta globoka tri vprašanja. Za vsakega od nas ima Jezus isto vprašanje: "Ali me ljubiš bolj?"
Ker je Ljubezen lahko samo osebna, ne more biti množična.
In ker se na Ljubezen da odgovoriti samo osebno!



 

sreda, 20. maj 2015

Ujetnik Duha

Torek 7. velikonočnega tedna

Tako se imenuje Pavel in to resnično je: ujetnik Duha. Popolnoma predan Njemu, ki ga v teh dneh še posebej kličemo naj pride. Pride in prenovi obličje zemlje, začne pa naj s prenovitvijo naših src.

Klicati Duha pomeni vedeti, da potrebujemo vodstvo, to pa posledično vodi v nujnost prisluškovanja. Včasih moramo biti dovolj v krizi, da nehamo voziti po svoje in raje prisluhnemo, toda vsi vemo, kaj je v nekem trenutku prav za nas. To resnico Gospod postavi v srce. Jo je pa težko vzeti zares. Včasih pa je v srcu resnično tema in dvom. Takrat Duh razsvetli ali pa preprosto moli v nas z neizrekljivimi vzdihi. Tisto, kar je prav.

On je tisti, ki je vselej naš zagovornik in pomočnik. Njemu se je torej Pavel pustil voditi do te mere, da se poimenuje njegov ujetnik. Popolnoma izročen volji Boga in tisti, ki mu v življenju nič več ne pomeni kakor dovršiti službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa, da spriča blagovest o Božji milosti. 

Pavel je na točki poslavljanja. Tam, ko ostane samo še bistvo, vse odvečno odpade. In bistvo je poslušnost Svetemu Duhu, ki edini ve, kaj želi dovršiti v nas in preko nas. Pavel zaupa in svojim naroča, naj pazijo nase in na vso zaupano čredo. Zaupa Bogu in nauku njegove milosti, zato lahko veruje, da njegovo delo ni bilo zamanj. Nekdo drug bo začeto tudi dokončal. Pavel zna izpuščati, ker je nenehno živel v zavesti, da je Nekdo večji in vodi tudi mimo njega.

V evangelijih srečujemo Jezusovo velikoduhovniško molitev in z njo Jezusovo poslavljanje. Oba, Pavel in Jezus odhajata v notranjem miru, čeprav v veliki stiski nad tem, kar ju še čaka. Oba govorita o delu, ki sta ga prejela, da ga dokončata. Oba sta izvrševala prejeto poslanstvo, oba sta bila poslušna. In oba molita za svoje. Ujetnika Duha, peljana, kamor človek sam po sebi ne bi šel.

A prav ta isti Sveti Duh, ki vodi preko človeškega, lahko tudi edini osreči in srcu prinese polnost veselja. Globljega od stisk in težav tega sveta.

Naj zato v teh dneh nenehno doni molitev, da bi naša srca bila pripravljena sprejeti tako velikega Gosta in pripravljena na preobrazbo in na polnost.
Naj torej pride v nas Sveti Duh in naj s svojo navzočnostjo spopolni v nas svetišče svoje slave!





sobota, 16. maj 2015

Na napačnem planetu?

7. velikonočna nedelja

Večkrat se vprašam ali živim na napačnem planetu. Včasih se res zdi, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Da kristjanova misel ne paše v kontekst okolja, v katerem živimo. Včasih nas svet obravnava kakor "ljudi s posebnimi potrebami" in ta naša posebna potreba je Bog. Svet je nima. Tako misli. 
Včasih pa se sami in neupravičeno naredimo za "neprebavljive". Čisto po svoji lastni neumnosti. Kajti biti kristjan ne pomeni biti čudaški. Pomeni biti "normalen", četudi drugačen, ampak "normalen"; na svetu a ne od sveta.

Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi razkrije globoko resnico kristjanov. Vedno bodo duša sveta, dajali mu bodo življenje in svet jih bo preganjal. Ker bodo vznemirjali, ker bodo ponavzočevali drugo realnost, tisti "izgubljeni raj", ki pa je ostal zapisan v vsakem človeškem srcu. Tudi ali zlasti v tistem, ki preganja.

Zdaj odhajam k tebi; vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 

Kristjani smo na tem svetu blagrovani in preganjani, iskani in osovraženi, potrebni in tako odveč. To je Božje protislovje, ki v nas pušča zdravo napetost, tisti ogenj, ki ga je Jezus vrgel na zemljo, tisti meč, ki preseneti ... (prim. Mt 10,34)

Ostajamo pa sredi tega sveta, varni edino v Njegovem imenu. V drugem imenu ni odrešenja. Neverujoči se bodo zveličali po resnično verujočih. Zato smo tu, na tem planetu, zato smo poslani v ta svet. V konkretnost bitke med človeško grešnostjo in Božjo modrostjo, med miselnostjo sveta in mislijo Boga, ki je njegova Beseda, ta Resnica, s katero smo posvečeni, da bi posvečevali. 

Ni nam obljubil, da ne bo preganjanj, nasprotno, napovedal jih je. Ni nam obljubil sprejetosti, nam je pa obljubil, da bo z nami do konca. V vsaki konkretnosti, kjer se bije bitka med glasom vesti in ukazom nadrejenega, kjer se bije bitka med iskanjem časa za družino in nekompromisnimi zahtevami službe, med pogledom kristjana, ki ve, da obstaja nekaj več in tistim, ki ta "več" išče tam, kjer je le "manj".

A Jezus nadaljuje:

Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 

Dal nam je svojo Besedo. To imamo, zapisana je v naša srca, stoječa pred našimi vrati z nežnim in vztrajnim trkanjem. Kdor odpre, se zgodi gostija, zgodi se lepota, zgodi se veselje. Veselje je v tem, da smo ljubljeni.

Ta boj pa, ki ga Jezus opisuje med svetom in njegovimi, je obenem tudi boj, ki divja v slehernem človeškem srcu. Jezus prihaja z Resnico. Ta resnica povzroča nemir, ker je v nasprotju z lažjo, ki prav tako prebiva v nas in nas nenehno obtožuje, nas in ostale.
Naučili smo se živeti v nesreči, v jamranju, vzljubili smo življenje žrtve. Jezus pa prihaja z drugačno Besedo. Da bi imeli polnost veselja in to sredi preganjanj!

Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Še več, hoče, da se sredi stisk in ljudi, ki nasprotujejo, sredi sveta, ki ga On sam opisuje kot svet, ki sovraži, ljubimo med seboj. Ljubezen, ki je možna samo, če mladika ostane na trti in se pusti ljubiti. Takrat lahko na tistega, ki je ranil, gledamo znotraj Kristusa. Tam, kjer nam svet ne more nič. Zato lahko vidimo drugače in postajamo apostoli. Varni v nevarnem.

Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. 

Tam torej, ko je žreb zadel Matija, mora vsak od nas postaviti svoje ime. Danes je tisto dvanajsto mesto rezervirano za nas!
Da gremo v ta svet, v to službo, v ta dan, v odnose, k tistim, ki sovražijo in tistim, ki ljubijo, kot priče njegovega vstajenja!



sreda, 13. maj 2015

Kaj stojite in gledate v nebo?

Gospodov vnebohod

Odhodi, spremembe, izpuščanja ... vse to je nekaj, kar nam ne gre najbolje. Vsaj večini ne. A prav to je osnova za svobodo, tisto notranjo. Znati dopuščati spremembe.
Mi radi gojimo držo teh mož Galilejcev, ki so po Jezusovem vnebohodu strmeli v nebo. V tistem molku je donelo tiho vprašanje: "In zdaj? Kako naprej?"
Situacija, ki jo doživljamo večkrat, na poseben način takrat, ko doživimo močno spremembo v našem življenu.

In tudi nam sta potrebna tista dva moža v belih oblačilih, da nas spomnita in preusmerita pogleda iz dogodka, ki nam je spremenil življenje in ga morda ne razumemo, nazaj v življenje, v konkretnost, v tukaj in sedaj. Kajti kakor pravi apostol Pavel: "Kaj pa pomeni beseda "Povzpel se je", če ne to, da se je prej spustil v nižine zemlje?" Mi Boga nenehno iščemo v višavah, na oblakih. On pa je še vedno tam, kjer so naše najgloblje nižine, teme, greh. Še vedno je pri naših nogah, v naši konkretnosti.

Res, potrebujemo ta dva moža, da nas spomnita, da Boga iščemo v napačnih smereh, ker nas On še vedno čaka v naših Galilejah.
Kakor apostolom, se je od svojega vstajenja pa vse do danes tudi nam dnevno prikazoval in nam dokazoval, da je živ! 

A zanimivo, Bog se hoče razodevati na običajen način. Nič vzvišenega, nobenih posebnih efektov. Apostolska dela nam navajajo, da je Jezus bil z njimi zbran pri jedi in je učencem naročil, naj ne odhajajo iz jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo.

Zbran z njimi pri jedi. Jezus je normalen, prihaja v običajni podobi v naš vsakdan. On je sedel z njimi pri obedu, nekaj kar je za nas vsakodnevna potreba - hrana. Bog obožuje, da se nam lahko razodeva v nam najbolj običnih in preprostih rečeh. Naša težava je, da ga tam sploh ne iščemo in zato večkrat spregledamo.

Učencem naroča naj počakajo na Obljubo. V duhovnem življenju je večkrat potrebna ta drža "čakanja". Notranjega zorenja, molka Boga, priprave na prihod nove realnosti.

Po vsakem odhodu, ki je na en način pretres, potrebujemo čas "čakanja", molka, priprave .. da lahko pride novo, da lahko nastopi nova resničnost, binkošti. Napaka je, da se tega časa čakanja vsi na smrt bojimo in zapademo v pravo abstinenčno krizo zaradi "neproduktivnosti". Takoj, ko ne vidimo sadov našega dela, smo v krizi. To ni drža h kateri nas vabi Jezus. Naša srca potrebujejo čas zorenja, čas mirovanja.

V tolažbo mi je, ko vidim, da apostoli po vseh letih hoje z Jezusom, po doživetju trpljenja in njegovega vstajenja, po tolikih prikazanjih in čudežih, še vedno niso dojeli, "da ni njihova stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče pripravil v svoji oblasti." 
 Še vedno so, tako kot mi, hoteli imeti vsaj delno oblast, vsaj delni plan tega, kar se mora zgoditi. Mi nenehno hočemo biti pri načrtovanju Božjih načrtov. In ponovno nas Jezus povabi k izpustitvi, k sprejetju odhoda, te "praznine", tega, da se ne da vsega razumeti in vedeti. Ker tudi zdaj ne bi mogli vsega nositi.

V tem, da ne vemo vsega se pravzaprav kaže izredna skrb Očeta. On sam nam daje svojo obljubo, da je z nami, da ima On pod nadzorom vse. In še nekaj pravi: "Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas." Dana nam bo moč! Ob pravem času, za tiste stvari, ki bodo naše poslanstvo.

"To," pravi Jezus, "vam zadostuje." Vabi nas v brezmejno zaupanje in izročanje. Ker je v Njem naša edina moč. In prav to, ko nismo več mi akterji, ampak postajamo sprejemniki za Novost, nas dela Njegove priče in nas usposablja, da odhajamo do skrajnih mej sveta. V moči tistega, ki pošilja.




sobota, 09. maj 2015

Ljubiti onkraj

6. velikonočna nedelja

Cerkev danes pred nas postavlja pismo apostola Janeza ter nadaljevanje Jezusovega govora o trti in mladikah, besedila, ki so prežeta z besedo ljubezen. Kar 19 - krat se ponovi v teh dveh kratkih sestavkih. In ni naključje, da prav apostol Janez toliko govori o tej ljubeči navzočnosti Boga. Zdi se, da je bila njemu, ki je slonel na Jezusovih prsih, na poseben način dana razumeti skrivnost Božjega srca. Njegovo pismo ter Jezusove besede so kakor eno, apostolove besede so resnično kakor podaljšek Jezusovih, kakor mladika, ki poganja iz trte in s seboj nosi isto sporočilo - ljubite se med seboj, ker je Bog ljubezen.

Danes je pojem ljubezni postal nasičen s tolikimi napačnimi podobami, prisilami in ponaredki, da že beseda sama v marsikom prebudi odpor. Zato jo je potrebno na novo osvoboditi vseh primesi, ki vanjo ne sodijo.

Ljudje ljubezen redno povezujemo z zasluženjem. To je kakor genska napaka, ki jo je pustil izvirni greh. Po naših izkušnjah so ljudje, ki si zaslužijo našo naklonjenost in so ljudje, ki so jo upravičeno izgubili. In nehote se ta pojem zasluženja prenese tudi na področje sprejemanja ljubezni. Tudi mi se občasno imamo za vredne ljubezni, še večkrat pa ne. Pred njo se zapremo, sočasno pa pričnemo delati vse, da bi si jo vendarle nekako pridobili in jo opravičili. Kako pogost pojav tudi v našem odnosu z Bogom. Upam si trditi, da je to največja herezija današnjega verovanja. Miselnost, da je ljubezen nekaj, kar se mora zaslužiti. Tako naše skupnosti, odnosi, skupine in sploh vsa dejavnost ostaja na temelju primerjanja in tekmavolnosti o tem, kdo je boljši.

Bog pa nas pelje drugam. Odstira nam resničnost, ki si jo naš razum težko zamisli. Ljubezen je izven nas, ona sama nas je prva dosegla, se k nam sklonila, nagovorila in vdihnila življenje. Ljubezen je večna in je onkraj našega razuma. Ljubezen je Oseba in ne "dobra energija", je živa in konkretna. V ljubezen si lahko samo potopljen ali pa se ji nenehno upiraš. Iluzija je misliti, da smo ljubezen sposobni živeti sami, izven izvora Ljubezni. Ljubezen je kakor zrak, ki nas obdaja, je kakor kri, ki teče po žilah, kakor sok, ki teče po trti do drobnih vejic. Lahko jo sprejmeš, lahko pa se proti njej bojuješ, a to pomeni tih in nenehen boj proti samemu sebi, Bogu in ljudem. Borba, ki se začne vsakič, ko ne dopustimo, da nas ljubezen zaobjame. To je kakor avtoimuna bolezen. Lastne celice nastrojene proti nam samim.

Ljubezen, ki je prava, je nujno ljubezen, ki spreminja in prelje onkraj lastnih sposobnosti in kriterijev. Petra in druge apostole je Sveti Duh - ta ljubezen izlita v naša srca - naučil, da so njihovi okvirji preozki, da je vesela novica za vse ljudi. Morali so preko svojih razumskih, utemeljenih, tisočletnih predstav o tem, kdo je izvoljen narod in kako bo izgledalo odrešenje. Odpovedati so se morali vsakršne gotovosti, ki jo je dajala postava in stopiti onkraj, v območje, kamor lahko povabi samo ljubezen.

Pri vsem tem je najlepše, a s tem hkrati tudi najtežje prav to, da nam ni potrebno storiti drugega, kakor se pustiti najti. Ljubezni, ki nas išče od vekomaj in ki od prvega greha naprej ni nehala klicati: "Adam, kje si?"

Bog je vedno prvi, On je določil novo izvoljeno ljudstvo, v katerega smo bili vsi povrsti izvoljeni od zunaj. Nismo si sami izvolili ali prigarali tega položaja, preprosto bili smo najdeni. Da bi ostajali v soku življenja, da bi izbirali polnost in ne životarjenja ter da bi ta sok ob svojem času in na svoj način rodil sad.

Težave imamo z mislijo, da je mladika, ki ostaja pokorno na trti manj svobodna od one, ki se loči in reče: "Zmorem sama." To je miselnost sina, ki je na resnično podobo Očeta prilepil glas skušnjave, vedno iste, nikoli originalne. Ta se vselej glasi proti Bogu in v nas spodbuja dvom in strah.
Nemalokrat, tudi po tisočletjih, verjamemo popolnoma isti prevari. In se odrežemo, ker moramo baje poskrbeti sami. Pograbimo in vzamemo stvari v svojo kontrolo. S tem pa vse, kar smo in kar imamo odrežemo od Stvarnika, edinega življenja. V tem ni svobode, v tem je le prevara in smrt.

Začetek svobode je pustiti Bogu, da se sam razodene. Ko se pa duši enkrat sme razodeti Bog ljubezni, ta mladika ne le, da ostane na trti in uživa "polnost veselja", ampak nehote, spontano prenaša to ljubezen na druge.

Tako se resnično izpolnjujejo Besede: "Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. To vam naročam, da se ljubite med seboj."

Kajti v tem je vsa skrivnost ljubezni. Sin se je pustil ljubiti Očetu. In prav to isto, popolno, celovito, brezpogojno in čisto ljubezen, preliva na nas.

Zato ostati v Njem pomeni ostati v silnem toku ljubezni, ki prepravlja, tako močno, da nihče, ne tisti, ki po naše zasluži ljubezen ne tisti, ki je ne, ne more ogrožati in nam ne more odvzeti ničesar. Lahko pa ob stiku z nami spozna, da obstaja Izvir, ki ne presahne in kjer je skrita moč tistih, ki so zmogli ljubiti "onkraj".



petek, 08. maj 2015

Preganjanja in ...

Teden 5. velikonočnega tedna

Vedno znova me pretrese in nagovarja, ko spremljam potovanja in delovanje apostola Pavla in Barnaba, njuno gorečnost in pogum, ko sta orala popolnoma novo pot.

V začetku tega tedna smo ju spremljali v obdobju zunanjega preganjanja, tam, ko so se nanju spravili mnogi, z napadi, kamenjanjem in preganjanjem. Ona pa sta pokazala veliko predanost in ukoreninjenost v poslanstvo in ohranila smer. Kristusa.

Tiste dni so se pogani in Judje v Ikoniju s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi sramotili in kamnali Pavla in Barnaba. 

Napad sta doživela od poganov in Judov. Oboji so se obrnili proti njima. Poglavarji pa itak. Ti so vedno zraven, ker so tudi nenehno ogroženi.

Pavel in Barnaba pobegneta naprej, v Listro in Derbe. In tam po čudežu ozdravitve hromega človeka, doživita veliko naklonjenost. Najbrž jima je prijala naklonjenost po tolikih prejetih grobostih, vendar sta ostala ukoreninjena v bistvo. Nista pustila in sta ljudem branila, da bi ju naredili za bogova in ju častiti. Vedela sta, da sta služabnika Najvišjega.

Potem pa so za njima prišli Judje iz Antiohije in Ikonija, od koder sta pobegnila, si pridobili zase množice in kamnali Pavla. Skoraj do smrti. A on vstane, takrat, ko so ga obstopili učenci. Kako močna prispodoba! Skupnost je potrebna, potrebni so ljudje, ki nas podpirajo, četudi to niso množice. Tam prejemamo moč, moč skupnosti.

In Pavel odide nazaj. Kam? Točno tam, od koder so ga pregnali in celo prišli za njim, da bi ga "za sigurno" ubili. Odide k tistim, ki so ga sovražili. Kajti tudi tam, med nasprotniki, so bili učenci, ki so potrebovali njegovo spodbudo in podporo.

Kaj takega zmore samo nekdo, ki ve, od kod je, zakaj je prišel in h komu se vrača. Samo tisti zmore sleči svoje vrhnje oblačilo, se obleči v platneni prt in umivati noge (prim. Jn 13, 1-20). Noge, ki lahko tudi brcnejo.

Nato pa se prične še težja preizkušnja ... Ne več preganjanje od zunaj, temveč preganjanje svojih, notranjih. Takrat, ko se začnejo notranja nesoglasja, je Cerkev v veliko večji preizkušnji kot takrat, ko jo preganjajo od zunaj. Enako velja danes za naš skupnosti in našemedsebojne odnose.

Pojavi se torej vprašanje o potrebnosti obreze in Mojzesove postave.

Pavel in Barnaba ostajata ob tem vprašanju jasno in odločno proti, spričo tolike milosti, ki jo je Bog pred njima storil poganom. Čutita s temi ljudmi, ki so žejni Kristusa, žejni odrešenja, a blokirajo ob predpisih, ki bi naj jih morali naložiti na svoja že itak utrujena življenja.

To skušnjavo bežanja v lastne predpise in postave imamo tudi mi vsakič, ko želimo "oddaljene" spraviti v naša pravila ter jim pozabimo prisluhniti, slišati, kje sploh oni so in koga iščejo. Premalo jih znamo spremljati, premalo jim znamo okrepiti žejo in hrepenenje po tistem, ki edini lahko odžeja.

Jeruzalem, kraj prvega cerkvenega zbora, tako postane resnično kraj delovanja Svetega Duha. Učenci  dajo prostor Bogu, stopijo v držo poslušanja in ostanejo odprti za usmeritev Duha. Kajti Cerkev je njegovo delo. Zato ob koncu iskreno napišejo: "Sveti Duh je odločil in mi z njim."

In Sveti Duh vselej prihaja s spodbudo, z dobro novico, z evangelijem, z odrešenjem, z Besedo, ki čoveka razveseli, okrepi in odžeja.
Učnci so zmogli to držo, ker so v njihovih dušah še vedno močno prebivale Jezusove besede: "Jaz sem trta, vi mladike. Ničesar ne morete storiti brez mene. Ostanite v meni in moje Besede v vas." (prim Jn 15, 1-8)

Ko nam zmanjka te drže poslušnosti in delanja prostora Bogu, za tem tiči vselej ista težava. Da mladika hoče postati trta in se održe od Kristusove misli, njegove Besede in življenjskega soka veselja.

Tisti pa, ki Bogu dopušča, da ga potopi v živ odnos s seboj, postane prepojen s Svetim Duhom, prazen svojih predstav in odprt za navdihe. Tak lahko rodi mnogo sadov, ker prihaja z dobro novico za mnoge. Prihaja ne s svojo besedo, ampak z Besedo, z evangelijem. Ta pa vedno odžeja in razveseli.

Odposlanci so prišli v Antiohijo; zbrali so množico in oddali pismo. Ko je bilo prebrano, so se vsi razveselili njegovih tolažilnih besed. 



Bog prvi

Petek 5. velikonočnega tedna

Odločil je namreč Sveti Duh in mi z njim.

To so napisali apostoli in starešine z vso Cerkvijo bratom izmed poganov v Antiohiji, Siriji in Ciliciji!
Koliko modrosti je tu notri in koliko drže, ki jo nam večkrat zmanjka.

V iskrenosti bi mi morali večkrat napisati:
"Odločili smo se in Sveti Duh z nami!"
In napisali bi kot pravoverni tistim, ki so oddaljeni in ki so ateisti. Ni si težko predstavljati primesi vsaj delne vzvišenosti, tistega podtalnega občutka: "Mi, ki smo nekaj več, pišemo vam, ki nas ne razumete."

Oni pa so napisali: "Mi, vaši bratje, pišemo vam, našim bratom!"
In da ne pozabimo ...vsi mi, ki se danes imenujemo kristjani, izhajamo prav iz teh poganskih prvih kristjanov. Mi nimamo korenin v judovskih prvih kristjanih, temveč v tistih, ki so po trmi in odločnosti Pavla in Barnaba, smeli prejeti vero in to brez tone dodatnih predpisov Mojzesove postave.

Če se zavedamo milosti, ki so jo za nas izvolili na ključnem posvetu v Jeruzalemu, potem bomo tudi mi znali z večjo naklonjenostjo in usmiljenostjo prihajati do tistih, ki niso skladni z merili katoliške vere. In jih morda celo nagovorili in navdušili, ker bomo pristni in ne bomo prihajali s tonom ogroženosti.

Božja beseda nas zelo spodbuja k spremembi te drže. K temu, da vselej in vedno spustimo naprej Milost. Ona mora pred nami in ne mi pred njo. Bog mora biti prvi, njegov načrt in njegov navdih. Mi pa se večkrat sami zberemo, načrtujemo in planiramo, kako mora biti, nato pa iščemo primerne ljudi, primerne kraje in kličemo Boga, naj vendar vse to naše naporno delo blagoslovi in ga naredi rodovitnega. In gorje, če ga ne!

Niti zavemo se ne, kolikokrat odločamo po svoje, brez posveta s Bogom, nato pa želimo, da bi tudi Sveti Duh odločil skladno z našimi odločitvami.

Vse naše delo in bivanje ima pečat božanskosti, ko pustimo Boga naprej. Ko se zavemo, da je On pred vsem, da lahko samo v moči Njegove ljubezni tudi mi ljubimo.

Sin nam nenehno ponavlja naj ostanemo v njegovi ljubezni. Govori nam, kako nas ljubi tako, kakor ga ljubi njegov Oče. Nihče od nas ne dvomi v to, da je ljubezen Očeta do Sina najvišja, čista in popolna. Ampak Jezus večkrat ponovi, da je ljubezen, s katero on nas ljubi popolnoma enaka tej, s katero Oče ljubi Sina.
Z dodatnimi podnapisi to pomeni, da smo nenehno ljubljeni s popolno ljubeznijo, z maksimalno dozo čiste, pristne in brezpogojne naklonjenosti.
Tisti, ki vsaj za trenutek dopusti, da to Resnico izkusi in okusi srce, edini lahko ljubi naprej. V moči te silne ljubezni, s katero je sam ožarjen. Drugače ne gre.

"To vam naročam, da se ljubite med seboj. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz." Z isto ljubeznijo torej, s katero ljubi Oče Sina.

Tisti, ki je osvetljen s Soncem, deli svetlobo in se ne boji, da bi mu je zmanjkalo. Tisti, ki se postavi v senco in ne sprejme Sonca, ne more deliti drugemu svetlobe. Ker je sam njima. Sončni sij, ta nora Ljubezen, ni v naši moči, ne moremo je imeti v posesti, ne moremo je sami ustvariti, lahko se ji le prepustimo in dovolimo, da preko nas posije še na koga.




ponedeljek, 04. maj 2015

Moč pripadnosti

5. velikonočna nedelja

Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

S tem Jezus pove srčiko vsega. Ni središče grozdje, ki je sad, ampak mladika na trti, torej odnos, ki lahko pripelje do sadu. Vsi bi radi videli sadove. Sadove svojega življenja, svojega dela, tisto, kar se opazi navzven. In mnogokrat nestrpno hlastamo po sadovih prav zato, da bi imeli kaj pokazati, da bi drugi lahko videli in pohvalili. V tem smo že zgrešili bistvo.

Vedno je pomemben tudi sad, vendar se nikoli ne začne pri njem. Ta pride na koncu. Tega je zdrave kmečke ljudi naučila narava. Dobri sad nastaja počasi, zanj je potreben čas, potrebna je potrpežljivost in potrebni so pravi pogoji. Mi pa smo v svoji nestrpnosti in hlastanju po priznanju postali kakor tisti, ki ne vedo več, kako nastane grozd. Postali smo ljudje trgovine, ki grozdje dobi na polici, kadarkoli. In takoj. To nas ubija, ker nas pelje stran od bistva. Nujen je drugačen vrstni res. Začne se pri osebi in ne pri sadu. Začne se pri »biti« in ne pri aktivnosti.

Jaz sem trta, vi mladike. Začne se torej pri odnosu. Pri bivanju v Njem, pri združenju z Njim. Tam je središče in rojstvo vsega dobrega. Naša resnična skrb bi pravzaprav morala biti nenehna pozornost na to, koliko smo v Njem in koliko pustimo, da On ostaja v nas.

Biti v Bogu in mu pustiti, da vodi, pomeni biti na pravem mestu, s pravimi stvarmi. Vedno. Biti v Kristusu, pomeni tudi imeti neskončno moč. V prejšnjih dneh smo brali: »Kdor vame veruje, bo tudi sam izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem, in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.« To je moč tistega, ki veruje.

Vsa skrivnost je torej v »biti«. Kristjan, ki da prostor Bogu, postane veličasten. V njem se ponovijo besede Kristusa: »Oče, ki prebiva v meni, izvršuje dela.« To pomeni ostati na trti in pustiti, da isti življenjski sok, ista Kristusova misel pride tudi v mojo misel, me napoji in očisti. »Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal.«

Biti v odnosu pa pomeni dinamičnost, kajti biti v odnosu pomeni nenehno doživljati obrezovanje. »Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.«

Ni lahko biti v odnosih, je pa nujno za življenje in rodovitnost. Res da se med seboj kdaj po nepotrebnem in pretirano obrezujemo, je pa tudi res, da je za razliko od naših, Očetova »obreza«  tista, ki ni nikdar krivična in nikdar odveč. Njegovo obrezovanje je vselej izraz ljubezni do nas.
Nam ni všeč razpreti dlani in se odpovedati lastninjenju, nam ni všeč priznati, da ne posedujemo na tej zemlji ničesar in nikogar, mi imamo s tem težave. On pa nas želi pripeljati prav do te točke, kjer bomo v izpuščanju in odpovedi kontroli, odkrili največje bogastvo in največjo svobodo. Tudi ali zlasti v odnosih.

To pa še vedno ne spremeni dejstva, da nam obreza ne paše! A Oče nas ljubi preveč, da bi nas pustil v nerodovitnosti. Ustvaril nas je za sad, za sočen sad.
To je tam,  kjer se ljubezen dejanja in resnice povežeta z mislijo in jezikom, tam se srce lahko umiri. To je človek, ki je zakoreninjen na trti. Tak človek rodi sad pravičnosti.

Rast in pot do sadu pa je sestavljena iz mirnih časov in iz bojev. To je močno izkusil tako apostol Pavel kakor prva Cerkev. V teh dneh smo mnogokrat slišali, kako je prva Cerkev doživljala mnoga preganjanja, a se prav po njih krepila, širila in doživljala veselje Svetega Duha. Doživljala pa je tudi velika obdobja miru, ki so prav tako potrebna za rast in krepitve. Enako izkustvo je prisotno tudi v Pavlovem delovanju – obdobja boja in obdobja miru. Vse to je namreč potrebno, da dozori užiten sad naše poklicanosti.

Bistvo in temelj vsega pa ostaja vedno in vselej Odnos, mi v njem in On v nas, to je naša moč, to je tudi edina moč Cerkve.