četrtek, 28. maj 2015

Hoja za Kristusom ali kariera?

Sreda 8.tedna med letom

Današnji evangelij v vsej dramatičnosti razkriva tisto, kar se skriva v namenu srca. Veliko ljudi je hodilo za Jezusom in evangelist Marko poudarja, da so se bali in se Jezusu čudili. Bili so namreč na poti v Jeruzalem.
Kako pogost pojav. Kolikokrat, ko se Bogu pustimo zares voditi, se prične čudenje. Čudenje nad njegovimi potmi, ki večkrat niso na zemljevidu naših predstav in zamisli.

In Jezus nadaljuje: »Glejte, v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; in obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom;  zasramovali ga bodo in vanj pljuvali in ga bičali ter umorili; in po treh dneh bo vstal.« 

S tem pove statusni znak vsega, kar je Božje. Kajti vse, kar je zaznamovano z Ljubeznijo, je križano, mora biti izročeno, mora umreti, nemalokrat biti poteptano, a vselej tudi vstane. Bolj kot kristjane preganjajo, več jih je, bolj kot je Božje napadano, bolj se širi in krepi. Ponovno logika Boga, ki daje takrat, ko zlo misli, da jemlje in zmaguje.

Jezus je torej napovedal, kaj pomeni hoditi za njim, mi pa tako kakor Zebedejeva sinova, ne slišimo in nadaljujemo s svojo verzijo, v kateri se razkrivajo nameni srca.
Jakob in Janez sta želela imeti položaj, biti pomembna in ustvariti kariero. Zanjo sta bila pripravljena narediti vse, tudi hoditi za Jezusom, piti njegov kelih in biti krščena z njegovim krstom. Vse, da bi le imela veljavo, moč in oblast.

Če prevedemo - koliko kristjanov, duhovnikov, laikov je danes pripravljenih hoditi za Jezusom na način karirerizma. Kdo bo bolj pomemben, kdo bo imel višje točke pri škofu, boljše mnenje ljudi, kdo bo v Cerkvi nekaj veljal, kdo bo uspel doseči, da bodo samo slišali zanj in že ga bodo množice iskale in pozdravljale. Za to smo pripravljeni tudi pretrpeti to, kar napoveduje Jezus. Pripravljeni smo dati življenje. In vendar, smo izgubili bistvo in popolnoma zgrešili smer. Zarili v nulo!

Jezus je vedel, da sta "Jakob in Janez" v nas pripravljena narediti vse, da bi le bili bolj pomembni kakor ostali, vsaj v nečem. In tukaj Jezus, ki je bil ob napovedi trpljenja popolnoma preslišan, pokliče učence skupaj in začne znova: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Hoja za Jezusom ni delanje kariere, ni tekma za to, kdo bo lepše urejen, kdo bo lepše izpadel in bolj pametno povedal. Ne, hoja za Jezusom je odpoved karieri. Pomeni pa sprejeti zakon ljubezni, ki gre raje korak nazaj, umolkne, prisluhne, da le ne bi koga pohodila in spregledala. To je ljubezen, ki zapušča svoje in sliši Drugega, ki se pusti najti in se pusti voditi Ljubezni, ki ne bo razumljena, ki bo morala umreti, da bi lahko vstala.

Za Boga je kariera v izpuščanju in izgubljanju oblasti, nadzora in moči nad drugimi, da bi jih končno lahko slišali in v njih našli brata.

In kakor pravi modri Sirah v prvem berilu, hoče Gospod ponovno obnoviti znamenja in ponoviti čudovita dela, v nas in po nas. Vendar za to potrebuje učence, ki so pripravljeni hoditi za Jezusom na način služenja in ne karierizma.



sobota, 23. maj 2015

Prepih in svežina

Binkošti 

Prihod Svetega Duha, močno pričakovanega in neznanega gosta, o katerem so učenci veliko slišali, a še ne razumeli. Na današnji dan se spominjamo dneva zelo konkretne izkušnje Svetega Duha. Prišel je nenadoma. Kakor presenečenje. Navdihi Duha prihajajo vedno nenadoma, ko pa padejo na pripravljen teren, omehčan z molitvijo, okrepljen s skupnostjo, se zgodi svež prepih, ta tako potrebna svežina.

Sveti Duh pride v obliki plamena, pride kot tisti, ki vžiga, poraja novo, prinaša gorečnost, zakuri tam, kjer je nehalo goreti. Je eden in celovit, a se daje vsakemu posamično in zelo osebno.

Sveti Duh vselej združuje. Tisto, kar je nezdružljivo in obnavlja, kar je satan (gr. diabolo), ki razdvojuje, raztrgal. In Duh prihaja tudi kot tisti, ki daje dar jezikov.

Pogovor, dialog, zmožnost pogovarjanja je osnova za vsak lep, globok in pristen odnos. Brez tega ostajamo  osamljeni, nerazumljeni in ločeni drug od drugega.To dela greh, Duh pa prihaja, da bi združil in razvezal neme jezike. Dal sposobnost, da bi govorili in razumeli jezik drug drugega.
Vsi še predobro vemo, kako resnično vsak od nas govori svoj jezik, četudi "po slovensko". Tako težko se je včasih pravilno slišati in pravilno izraziti. In tudi ko se nam zdi, da smo našli prave besede, je pred nami nekdo, ki jih razume in sliši popolnoma drugače, kot so bile mišljene. Bliže kot smo si, hitreje in močneje se to lahko zgodi. Kako potreben je torej ta dar jezikov, dar, da bi pravilno slišali svoje najbližje in dar, da bi se vsakemu znali približati v njemu razumljivem jeziku.

To je dar Svetega Duha. Tudi On prihaja k vsakemu od nas v njem razumljivem jeziku. In prihaja z darom, ki ni nikoli za posameznika, ampak za skupnost. On končuje strankarstva, sovraštva, prepirljivosti, razprtije in nevoščljivosti. Ker prihaja z ljubeznijo, veseljem, mirom, blagostjo, krotkostjo, samoobvladanjem. 

A Sveti Duh ni čarobna paličica, kot ga pogosto obravnavamo, ni čarovnik, ki ga pokličemo in bo ozdravil vse, naredil vse, spremenil vse. Sveti Duh prihaja vedno, a prihaja, da bi našel razpoložljivo srce, prihaja, da bi sodeloval s človekom. Jezus pravi: "Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete ..."

On pričuje, a v sodelovanju s tem, kar je našega. Sveti Duh prihaja, da bi se združil s tem, kar je čoveškega, se v to povezal, s tem prepletel in to tudi posvetil. Potrebuje vključenost zemeljskega, da se lahko zgodi sinergija, združitev Božjega in človeškega. Kakor v Mariji, kakor pri zakoncih, ki soustvarjajo novo življenje, kakor pri tolikih ženah in možeh, ki so se pustili voditi Duhu in iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega.

In za to je čas vedno, kajti binkoštni dan ni samo danes. Gospod se je odločil nenehno prihajati k nam, odločil se je prebivati v nas prav preko Svetega Duha, izlitega v naša srca. Ta šum, ki pride nenadoma, se nenehno dogaja v človeškem srcu, Sveti Duh nenehno nagovarja in daje vzpodbude dobrega, a le pripravljeno srce ga zazna in samo ponižno srce nanj tudi odgovori.

Naj torej prihaja med nas, v naše odnose in v naša življenja ta Duh, ki oživlja, združuje, sestavlja, razodeva, zdravi, zaliva, osvobaja, tolaži, krepi, prepiha, daje svežino in posvečuje, da bi iz naših človeških, zemeljskih in grešnih strun nastala čudovita melodija Duha. Za Boga in za ta svet.



petek, 22. maj 2015

Ta globoka tri vprašanja

Petek 7. velikonočnega tedna

Ob Pavlu se ponavlja zaplet, ki ga dobro poznamo tudi iz Jezususovega procesa sojenja. Ko takratni ateisti že določijo, da na obtožencu ne najdejo krivde, se oglasijo pravoverni in zahtevajo kazen, smrt ... In ta zaplet se ponavlja še danes. Ko današnji ateisti pogosto lepo sprejmejo vero, napadejo pa so tisti z zakramenti, od daleč.
Še večkrat in še huje pa tisti, ki so zelo "notri" in zelo prestrašeni pred novostmi in delom Duha. Tisti, pravoverni. Tej znajo obsoditi huje kakor vsi ateisti in oddaljeni skupaj. Ti "zelo notri" so včasih najbolj nevarni. Ker so ujetniki obreze, zato morajo nenehno obrezovati druge, po svoji postavi. Kako nevaren je ta Sveti Duh, ki sesuva naše ustaljene predstave!

Še so torej potrebni Pavli, ki se pustijo voditi Duhu. Ki dovolijo, da jih ta Duh opaše in odvede, kamor ni najlažje iti.
In še so potrebni Petri, ki si upajo vztrajati v odnosu do konca. In naposled tudi razpeti roke, se pustiti drugemu opasati in odvesti, kamor bi sami ne hoteli. To je sestavni del odločitve vsakega zakonca, vsakega posvečenega. To je vprašanje, ki ga postavlja zvestoba.

Kajti vsak, ki se je odločil - in v to življenjsko odločitev smo poklicani vsi - je spoznal resničnost Jezusovih besed: »Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!« 

Predati se konkretnemu (O)dnosu, pomeni pustiti se razlastiti in sprejeti zakonitost ljubezni, ki pa je v tem, da najde takrat, ko izgubi. Podariti se v zakonu, podariti se Bogu, pomeni točno to - raztegniti roke, pustiti, da te drug opaše in odvede, kamor sam ne bi šel. In prav v tem je radost in sreča tistih, ki so upali skozi. Ki so kljub strahu upali, da je nekaj umrlo zato, da se je rodilo tisto večje in boljše. Ko je nekaj njihovega, na kar so bili tudi ponosni odšlo, zato da se je pripravil prostor za odnos.

Peter je vztrajal v tem odnosu. Od začetnega preimenovanja v "Skalo", je moral doživeti popolno zrušenje svojih lastnih moči, doživeti kako se skala zdrobi v male kamenčke, ki sami po sebi ne morejo kaj dosti. Da pa je prišel do tja, je bilo potrebno tolikokratno dokazovanje pred Jezusom in drugimi učenci, najbolj pa je bila potrebna tista dokončna zatajitev - Boga, svojih prijateljev in lastne identitete. Tam se je Peter dokončno zavedel, kako majhen je ta njegov kamenček, kako daleč je od Skale, ko gradi na sebi. In prav v tem spoznanju, je zmogel izreči v globoki pristnosti in zavedanju svojih omejitev: "Gospod ti vse veš, ti veš, da te ljubim."

In tam, šele tam, ko so se vse njegove skale zrušile, tam, ko je ponovno sprejel, da ostaja v njem Simon, Janezov sin, toda ljubljen in izbran, tam je zmogel postati resnični učenec. Šele tam je lahko na to prejeto poslanstvo tudi odgovoril. Korak za korakom. Drugačen, spremenjen, vstali Peter.
Ker je vztrajal v zvestobi odnosa, ker se je pustil opasati Kristusovi ljubezni, ker si je upal umreti svojim predstavam in se končno pustil preoblikovati. V tistega, ki bo na tiste, ki mu bodo zaupani, lahko gledal s sočutjem očeta.

Vsi smo vprašani ta globoka tri vprašanja. Za vsakega od nas ima Jezus isto vprašanje: "Ali me ljubiš bolj?"
Ker je Ljubezen lahko samo osebna, ne more biti množična.
In ker se na Ljubezen da odgovoriti samo osebno!