petek, 30. oktober 2015

Svetost je prijateljska tekma!

Vsi sveti

Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor, ki je tekel o naši veri. Kako je na koncu rekel: "Če prav razumem, vi, kristjani igrate samo še prijateljske tekme! Ker imate glavno tekmo že dobljeno!"

Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se sploh zavedal, povedal vse. Bistvo naše vere. In nam hkrati s tem stavkom postavil ogledalo. Kajti njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: "Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj potem ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete kakor da morate vse premagati?"

Dobro vprašanje ....

Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po naši zemlji, igrali tekme, se bojevali, a vendar uspeli v vsem nositi nek skrivnosten pečat zmage, pečat ljubljenosti in odrešenosti. V njihovem življenju se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih situacijah. Kakor bi vedeli, da je tudi to le prijateljska tekma.
Ker jih nič in nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Po zaslugi edine odločujoče tekme - Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Od takrat je odprt dostop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. In od takrat smo poklicani, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme, tiste potrebne boje, stiske in napore, vezane na to, da ohranimo to belo oblačilo in ne na to, da si ga priborimo.

K temu nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarju in tisti naši dragi ljudje, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.

Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa tisti jasni pogled na drugo stran gobelina. Kjer ni več nejasnosti, ni več zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Kajti prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino.
Bog nam prav po življenju svetnikov že tu na zemlji omogoči pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.

V evangeliju beremo, kako Jezus učence zbere okrog sebe. Na gori, kjer jih uči resnice Kraljestva. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak obstaja.
Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne morejo sodelovati pri umazanem.
Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... in jih predstavi kot mogočne zmagovalce.
Govori o neizpolnjenosti, nenasičenosti, ki pa bodo dobila svoj odgovor.

Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tudi tam, kjer se zdi, da ni razloga za kaj takega. Ker nas vabi, naj prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Vidi lepoto, četudi še skrito pod oklepi obramb in pod oklepi tega nepopolnega sveta.

Pravzaprav jim tudi z dejanjem samim pokaže to veliko povezanost med tem, kar živimo "tu" in tem, kar se bo zasvetilo "tam". Jezus zbere svoje učence okrog sebe na gori. Prizor, podoben podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice v belih oblačilih, vseh rodov in jezikov, okrog Jagnjeta.

To je milost svetosti - sedanje "sedenje na gori" že videti v luči veselja nebeškega Jeruzalema.V tem, kar se tu zdi bledo, nepomembno in banalno, že videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja že videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se tu zdi le skupek dogodkov, že videti kot čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, to je dar tistih, ki so se pustili usesti na goro, k Jezusovim nogam in poslušati.

Kajti že star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda.
Enako apostol Janez piše, da bomo Njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je.
Se znati ustaviti in zazreti v Boga Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto, je moč zaznamovanih, moč tistih, ki imajo pečat živega Boga.

K temu smo poklicani mi. Vsak dan. Da bi znali v tem življenju biti z Njim, ga spuščati v svojo igro, spuščati v svoje misli, spuščati v svoje vzgibe in namene srca. Se pustiti blagrovati, pustiti obdati z veseljem upanja, pustiti imenovati Božje otroke in pustiti, da jim Oče izkaže svojo ljubezen. Da bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato razširili okrog.

Vse bistvo je torej v "pustiti, dovoliti, dati prostor" in ne "izboriti, dokazati, vzeti".
V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno.
V tem, da smo že odrešeni in ne da se še moramo dokazati.

V tem je torej vse bistvo naše svetosti. Ne da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zaigramo zares! Kot prijatelji.


sobota, 24. oktober 2015

Zataknjeni ob poti ...

30. nedelja med letom

Ob današnji nedelji kaosa, ko množice prihajajo in odhajajo preko naše Slovenije, naše obljubljene dežele, v evangeliju ponovno beremo o Jezusu, ki odhaja iz Jerihe obdan z učenci in precejšnjo množico. Zanimivo, da se Jezus, za razliko od nas, nikoli ni bal množice, ki je rinila za Njim in iskala to obljubljeno deželo. Ker je znotraj te množice vedno videl enega človeka naenkrat. Slišal enega človeka naenkrat.

Jezus torej sliši, vidi, ozdravi, povabi naprej ... Njegova pozornost ni omejena, je pa človek tisti, ki to srečanje dopusti ali pa ga spregleda.

Berač Bartimaj je sedel ob poti. 
Pomeni, da se je njegovo življenje nekje zataknilo in ni teklo naprej. Pot je simbol pretočnosti, simbol polnosti življenja. Je kakor žila po kateri teče kri. Bartimaj sedi ob poti in ne hodi. Kri življenja se je ustavila. In kolikokrat se nam zazdi, da življenje, ljudje, prijatelji gredo naprej, mi pa v nekem trenutku ali v nekem dogodku obstojimo, popolnoma zataknjeni in ujeti, ne da bi vedeli naprej ... V sodobnem jeziku - postanemo kakor avto s prižganimi "4 žmigavci" na odstavnem pasu ... drugi pa drvijo naprej. V bmw-jih, passatih, audijih ... tako se nam zdi ...

V Božjih očeh je slika seveda precej drugačna. On je prišel ne zato, ker bi vsi imeli polno življenje, rodovitno, v "bmw-jih", ampak prav zato, ker nas je videl v naših omejitvah, v naših zataknjenostih ob poti. Na odstavnih pasovih pravega, resničnega življenja, ki je odhajalo mimo nas. Prišel je, da bi nas vrnil na pot.

Zato blagor Bartimaju, ker se je zavedal, da sedi ob poti, zavedal se je svoje žeje, svoje ujetosti, svoje majhnosti. On je bil pripravljen srečati Kristusa. Pravega in živega.
Tu je torej prvi pogoj resničnega srečanja z Bogom - spoznanje človeka, da je potreben. Da je, kakor pravi psalm, tisti "sionski jetnik", ki je močno izkusil, da si sam ni sposoben vrniti izvirne svobode. Bil je potreben Boga, edine Svobode.

Bartimaj je v dolgem okušanju svojega suženjstva dobro vedel, da moč rešitve ni v njem samem, ampak v edinem Odrešeniku. Zato tudi spozna Jezusov mimohod. Človek, ki je majhen, lahko spozna obiske Boga v svojem vsakdanjem življenju.

In Bartimaj začne vpiti molitev, ki pretrese Srce: " Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 
Molitev, ki je tako podobna vzkliku, ki ga Peter izreče Jezusu potem, ko se začne potapljati: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30)
In Jezus sliši.

Se pa v trenutku, ko v srcu Duh navdihne vzklik in hrepenenje po Gospodu, oglasijo tudi drugi glasovi.
Mnogi so ga grajali, naj umolkne ...

Svet preprosto ne vzdrži ljudi, ki bi iskreno priznali, da so žejni in potrebujejo Nekoga. Skuša jih utišati. Ker je preveč res to, kar vpijejo. In vendar skozi vsa mašila, ki jih svet tlači v usta, da bi umolknila, srce kriči.
In zdi se, da Jezus - edina Svoboda in edini, ki lahko osvobodi, do konca spoštuje človekovo svobodo. Tudi v tako dramatičnem trenutku. Ko se bije bitka med človekovim hrepenenjem po Bogu in glasovom sveta, ki to skušajo preglasiti, Jezus "hodi dalje". Kakor pri učencih na poti v Emavs. In pusti, da se človek sam odloči, koga bo poslušal, koga izbral ... Svoboda ne more prisiliti druge svobode. Svoboda lahko le ljubeče vabi in čaka ...

Bartimaj je že dovolj majhen in dovolj ponižen, da ve, kje je rešenje. Zato še glasneje zavpije: "Davidov sin, usmili se me!"
Jezus takoj, ko se človek odloči zanj, obstane in ga pokliče. Končno se dve srci, hrepeneči drugo po drugem, lahko srečata v resničnem dialogu živega odnosa.
Kako moder je bil slepi Bartimaj! Kako dobro je videl! Bolj kakor vsi ljudje ob njem, tisti, na poti, ki so mislili, da vidijo in zato niso spoznali obiskanja Boga.

Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.

Odvreči plašč. Velikokrat se potiho naučimo sedeti ob poti, naučimo se zavijati v odeje, plašče in vse navidezne zaščite in varnosti, ki to sploh niso. Pomagamo si, da postanemo še boljši berači in vse svoje moči porabimo zato, da bi nam tam, še vedno ob poti, kjer ni življenja, postalo celo udobno! Drug drugemu pomagamo in se s temi plašči pokrivamo, slepi slepe, ujetniki ujetnike ...

Bartimaj pa najprej odvrže svoje staro življenje in se odloči za novost. Pripravljen je zapustiti in oditi.
Zapuščati svoje majhne ali velike ujetosti, suženjstva in nesvobode pa ni prav nič lažje kakor je bilo Abrahamu oditi iz Ura na Kaldejskem v neznano. To je logika vsake odločitve za obljubljeno deželo.

Vsak dan nas čaka to radikalno zapuščanje starega in odhajanje v novo. Slačenje plaščev in odej, ki nas dušijo zato, da bi lahko skočili pokonci in pohiteli k Jezusu, v Odnos, v življenje.

Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Potem, ko prejmemo Božji pogled nase, na svojo preteklost, dogodke življenja, na ljudi okrog nas in celo na ljudi, ki so nas ranili, se zgodi ta "pot". Zgodi se Življenje.
Ko je Bartimaj prejel Božji pogled, je vedel, kam mora. Predvsem pa za kom. V njem ni bilo niti sence boja za prva mesta. Ker je tam, ob poti svojega življenja spoznal, da je prvo mesto edino za Njim.

Kako čudovit prizor. Bartimaj, človek, ki se zaveda, da ne vidi prav, da je njegov pogled omejen, da ne ve po kateri poti mora skozi življenje izprašuje naše tako pogostno ravnanje, ko mislimo, da vidimo, a smo slepi, ko mislimo, da hodimo in da imamo polnost življenja, a životarimo ob poti, ko mislimo, da imamo vse, ker smo zaviti v plašč, a zamujamo vse, ker si nič ne upamo izpustiti in zapustiti.
In se prepiramo in bojujemo, kdo je boljši ...

Ta berač nas uči velike modrosti.
Najprej ponižnega spoznanja svoje velike potrebe po Gospodu.
Potem nas uči odvreči plašč. Biti torej pripravljeni izpustiti in izgubiti vse tisto, kar nas zapira novosti in življenju.
Ter nenazadnje nas uči stopiti v oseben odnos, v resničen dialog s Kristusom, ki edini ve za pot. Ker gre po njej najprej On sam, ker je On sam ta Pot.
 
Naj bo torej ta nedelja, ta Gospodov dan, vsa prežarjena s Pogledom, ki vrača vid, ker se v njem človek ponovno najde, stopi na pot in sebe, svoje življenje ter brate zagleda v drugačni luči. Dan, ko ždenje ob poti zamenja veselje življenja na poti.


sobota, 17. oktober 2015

Kristjan z vonjem, ki se mu ne da upreti!

29. nedelja med letom

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?" Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici."
"Ne vesta, kaj prosita."

To je bilo na poti v Jeruzalem, potem, ko Jezus tretjič napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Marko piše o tem, da so se tisti, ki so ga spremljali, bali. Učenci so čutili, da se nekaj dogaja, nenehno so okušali, da ima njihov Gospod zelo drugačno logiko razmišljanja, drugačen pogled in da jih res nenehno preseneča. Ko že mislijo, da ga razumejo, jih zopet pretrese in vrže iz vseh okvirjev. Verjamem, da so se bali, kajti nekje v sebi so slutili, da je resnično sposoben iti v smrt. Oni na to še niso bili pripravljeni.

Ko Jezus v Cezareji Filipovi prvič napove svoje trpljenje, ga Peter da na stran in začne spreobračati. Človek spreobrača Boga. V tem smo specialisti. Kajti naša misel se nam zdi lažja kakor Božja.

Ko Jezus drugič napove svoje trpljenje, so z učenci potovali po Galileji. Tokrat je Peter tiho. Ostali tudi. Vendar ne vzdržijo in ne slišijo, zato menjajo temo in se začnejo med seboj pogovarjati o tem, kateri izmed njih je največji. Zanimivo. Vedno se ta tekma med njimi pojavi takoj potem, ko Jezus spregovori o trpljenju. Kako težko je človeku slišati, da je smisel njegovega življenja v darovanju, v služenju, v umiranju sebi!

Ta program se nam upira in nas avtomatsko vrača v starega. Ko Jezus žanje uspeh, so učenci ponosni, da so poleg, ko govori o trpljenju, postane neprivlačen, težek, obrnejo se stran.
In ko človek izgubi pogled na Boga, mu preostane le horizontala. Na tej ravni pa smo vsi ogroženi.Drug od drugega. Na tej ravni se prične bitka, tekma za oblast in boj za vidna mesta.

Danes beremo o tretji napovedi trpljenja. Z Jezusom in učenci smo na poti v Jeruzalem.
In kakor vsakič doslej, ga tudi tokrat elegantno preslišijo.
Tema njihovega razmišljanja pa se, ponovno obrne na to, kdo je glavni. Jakob in Janez s svojo prošnjo "zmagata" celo Petra.
Učenci se seveda na njiju jezijo, pa ne zato, ker bi že vstopili v Jezusovo logiko služenja, ampak zato, ker sta Zebedejeva sinova le ubesedila to, kar se je motalo po glavi vsakega izmed njih. Zato sta jih razjezila.

Gane me, s kakšnim usmiljenjem in potrpežljivostjo Jezus vstopa v to naše suženjstvo. Suženjstvo tekmovalnosti, bitke, tekme, komolčarstva, ogroženosti ... da nas osvobodi.  Vedno znova začenja z nami od začetka.
Učence pokliče k sebi in pravi: »Veste, kako je v tem svetu. Med vami pa naj ne bo tako;  kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

S tem povzame bistvo svojega poslanstva. Svoj program življenja, ki naj postane program vsakega učenca.
Jezus je, kakor pravi apostol Pavel, veličastni veliki duhovnik, kakor mi preizkušan v vsem in prav zato sočuten z našimi slabostmi. 
Jezus ni nikoli obupal nad učenci, tudi potem ne, ko so "zarili" do konca. Nikoli se jih ni naveličal zbirati pri sebi in jih vedno znova ljubeče preusmerjati na bistvo. Tako kot se nikoli ne naveliča z nami. Ve, da potrebujemo nenehno spreobrnenje, to nenehno metanoio iz starega vzorca, kjer si je potrebno priskrbeti dobro mesto ob Gospodu, v logiko služenja, sezuvanja, ponižanja, izgubljanja ...

V tem je tako močno in pomenljivo prvo berilo preroka Izaija, ki opisuje četrti spev o Gospodovem služabniku. Služabniku, ki bo moral trpeti, dati življenje v daritev za greh in s tem odrešiti mnoge.
Jezus z napovedjo svojega trpljenja razodeva sebe kot tega Gospodovega služabnika, ki je prišel, da bi stregel.
"GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo," beremo.


Zadela me je beseda streti. In me spontano spomnila na Betanijo, kjer žena stre alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde ter mazili Jezusa (prim. Mr14,3).
Šele ko jo je strla, je iz nje pritekla dragocena vsebina, najlepši vonj, vonj nebes. Ko se človek pusti streti v iskreni daritvi ljubezni, ko se pusti streti služenju, ko sestopi iz sebe in se podari sočloveku, postaja podoben tej ženi, ki ne varčuje, ampak podari sebe samo. Takrat zadiši po nebesih!

Takrat človek postaja ta alabastrna posodica, ki se izpraznjena in ponižna približa prestolu milosti, z veliko zaupnostjo, brez borbe in grabljenjem Ljubezni, kakor storita v imenu vseh Jakob in Janez, temveč v zaupanju, da bo našla usmiljenje in v ta svoj notranji "izpraznjen" prostor prejela vso potrebno milost. Tisto, ki ji bo v pravem trenutku pomagala.

To je naše smiselno bogoslužje, to je naše poslanstvo.
Naše življenje je alabastrna posodica, poklicano, da se stre, da tako priteče ven najlepše in se daruje brez preštevanja.

Izaija še pravi: "Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal."

In res, kdor resnično živi in se daruje v služenju, se do sitega nagleda luči, veselja in radosti, pa tudi muke in bolečine.
To je nenehna logika v katero nas pelje Gospod, tu je resničen prostor naše nenehne metanoie. 
Stopati iz krščanstva, ki je postalo kariera in tekma, boj za pomembnost in prve naslove, v odnos daritve, služenja in strežbe. Iz velikih naslovnic stopati v droben tisk. Kajti tam je edina polnost veselja in sreče. Tam je naša velika noč, naš kelih, ki ga moramo izpiti in naše vstajenjsko jutro. Tisti vonj dišečega olja iz pristne narde, ki očara, ki je privlačen in ki se mu ne da upreti.

Takih pričevalcev potrebujemo danes. Kristjanov z vonjem, ki se mu ne bo dalo upreti!




petek, 16. oktober 2015

Mnogo več ste vredni vi!

Petek 28. tedna med letom

Potem ko je farizejem Jezus svoje povedal in jih pustil z mnogimi odprtimi vprašanji, se je ponovno usmeril k ljudem, tistim, ki so vedeli, da niso elita. In so zato v Jezusu prepoznavali prijatelja. Marsikdo je v Njem že prepoznaval Mesija, vendar še vse preveč političnega, preveč po njihovih podobah in idejah.

Luka pripoveduje, da se je okrog Jezusa zbralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugemu stopali na noge.
Jezus pa sredi te množice spregovori najprej svojim učencem. Ožjim. Tistim, ki so že na poti, da padejo v zanko tekmovalnosti in ugibanja o tem, kdo izmed njih je večji. In jih opozarja: "Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina."

Tega kvasa, ki se napihne in zasede ves prostor. Kvasa farizejev, kjer je pomembno le to, kar se vidi navzven, četudi so odspodaj mrtvaške kosti.  Pred hinavščino Jezus svari kakor pred najbolj kužno boleznijo. Ker hinavščina razjeda znotraj. Zato je prav hinavščina tista notranja gobavost, ki človeka osamlja, uničuje, polni z grenkobo.

Jezus ni pravzaprav nikoli svaril pred gobavostjo, je pa svaril pred hinavščino.
Podobno logiko vidimo pri svarjenju glede napadov.
Zunanje napade je predstavil kot nekaj, kar bo za kristjana normalno, vendar naj se ne boji teh napadov, temveč tistih, ki so notranji, prefinjeni.Tisti, ki ubijajo odnose in povzročijo pekel že med nami.
Hinavščina, sovraštvo, zavist, ljubosumje, tekma, napadi, prepiri .. vse to so stvari, ki morijo znotraj. Ubijajo na tihem in imajo daljnosežne posledice.

Povem pa vam, svojim prijateljem: Ne bojte se tistih, ki umoré telo, a potem ne morejo storiti nič več.

In vendar ostaja to težek stavek potem, ko vidiš samo en prizor umorjenih kristjanov v Siriji. Zelo težek stavek! In naj se jih ne bojimo?!
Res je, na tej zemlji smo zato, da dozorimo za večnost. Tam bo vidno to, kar je sedaj skrito in bo odpadlo to, za čemer se tako pogosto pehamo.

Ne tako daleč od nas se izpolnjuje zgornji stavek. Mnogi ljudje so dali za Kristusa svoje življenje. Medtem ko njihovi morilci še morijo in napadajo v kraljestvu teme, oni kraljujejo v večnem kraljestvu miru. Tam jim nihče ne more nič.
In če pred Bogom ni pozabljen niti en od petih vrabcev, prodanih za dva denarija, kolikšna je šele vrednost smrti teh kristjanov. Njihova kri je neprecenljiva.

Današnji evangelij ob grozotah Bližnjega vzhoda dobiva čisto drugačen prizvok. Samo tisti, ki se popolnoma izroči v objem Boga, samo tisti, ki ve, da je do konca ljubljen, da ima Oče pred očmi celo vrednost enega lasu na njegovi glavi, zmore slišati, da je varen. Da je v objemu Prijatelja, ki je pripravil v nebesih prostor.

Kdaj, kje in kako bo izgledal čas prehoda, pa ve samo Oče. In četudi eni resnično odhajajo s te zemlje v nasilju in grozotah, je vendar njihova notranjost sveta in oprana. Tisti pa, ki so pustili, da je bolezen sovraštva in hinavščine umorila njihovo dušo in razum, so že mrtvi. Zato sejejo smrt in pekel.

Moč kristjana pa je prav v tem, da vidi čez, vidi dlje, vidi Domov.
Zato tudi smrt in pekel nad tistim, ki je v Objemu, nimata moči.



Sodba ali resnica?

Sreda 28. tedna med letom

"Neopravičljiv si, o človek, kdor koli si, ki sodiš. V čemer namreč drugega sodiš, sebe samega obsojaš; zakaj ti, ki sodiš, delaš isto," pravi pismo Rimljanom.

V evangeliju pa beremo ...

Toda gorjé vam farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. 
Gorjé vam farizejem, ker imate v shodnicah radi prve sedeže in na trgih pozdrave. 
Gorjé vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo čeznje, pa ne vedó.« 
Oglasi pa se eden izmed učiteljev postave in mu reče: »Učenik, s takimi besedami žališ tudi nas.« 
On pa je rekel: »Tudi vam učiteljem postave gorjé, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti z enim prstom ne dotaknete. 
Gorjé vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.

Kako gre torej to skupaj? Na eni strani jasna Beseda apostola Pavla pa tudi Jezusa v evangelijih, naj ne sodimo in odlomek, ki jasno obsoja napačno ravnanje farizejev in učiteljev postave.

Jezus pač ne more biti kontradiktoren samemu sebi, ker se kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, zruši. On pa je večno Kraljestvo, večni Jeruzalem, mesto, ki obstane... torej skladen sam s seboj. V čem je torej bistvo?

Res je, neopravičljivi smo, ko sodimo in obsojamo. Prvo, ker sodimo in obsojamo ljudi in ne dejanj.
In drugič, ker sodimo ne da bi imeli celotno sliko, celoten vpogled. Četudi smo prepričani, da nekdo ne dela prav, ne moremo soditi in presojati, kajti srce tega človeka nam je in nam bo ostalo skrito. Srce vidi le Bog, Tato v svetem pismu nemalokrat pravi, naj sodbo in razsodbo pustimo Njemu.

To pa ne pomeni, da ne smemo na glas, jasno in glasno izreči besede nestrinjanja, jasno poimenovati krivico in najti prave besede za stvari, ki so pokvarjene, za laži, ki so zamenjale resnico, za podkupovanje, ki je zamenjalo pravičnost, za zločine, ki se dogajajo pred nami in so zaviti v molk.

Nasprotno. Prav tega nas uči Jezus ob farizejih. Res je, da je On Bog, ki je videl v srce in je bil opravičen tudi sodbe, res pa je tudi, da je Jezus ob ostrih besedah farizejem, vselej puščal vrata odprta. Ko mi sodimo, ljudi tudi obsodimo, kar pomeni, da zapremo vsako možnost spreobrnjenja, vsako možnost poprave, novega začetka .. preprosto zapečatimo.

Jezus pa medtem, ko govori jasno, direktno, vendar ostaja odprt in pripravljen sprejeti vsakega, ki se odloči, da spremeni pot.
Pomembno se je spomniti, da Jezus do ubogih ni imel nikoli ostrega pristopa. Do njih je bil vedno usmiljen, sočuten, nežen, pozoren.
Ker so ti ubogi že doživeli svoje dno, vedeli so, da se sami ne morejo odrešiti, da niso bogovi, da potrebujejo Odrešenika. In našli so ga.

Farizeji pa so bili oboroženi z debelimi zidovi, ponosni v svojih oblačilih in našopirjeni na svojih mestih v shodnici. Prepričani, da imajo ključ spoznanja, ključ zveličanja, ključ nebes in še česa ... Oni niso potrebovali Odrešenika, ker so imeli sebe.
Zidu pa se ne govori nežno, ker je zid. Zidu se pove kamnito, silno, direktno, brez olepševanja.
In kdor je bil pripravljen vzeti zares resnico, ki je prebivala globoko skrita pod mogočnimi zidovi, je v Jezusu našel Izvir.
Kako sočuten in potrpežljiv je bil Jezus z Nikodemom, ki je iskreno iskal resnico!

Povedati naglas in jasno, ko stvari ne gredo v pravo smer, najti prave besede zoper krivico, ki se zgodi, zoper nasilje, zoper vsako laž, ni sodba, ampak je dejanje ljubezni. Ker je izgovarjanje resnice. Resnica pa osvobaja!
Ker omogoča srečanje z realnostjo, omogoča poimenovanje grobov tam, kjer so grobovi in ne prikrivanja praznine, ki zeva pod njimi. Resnica edina omogoči odpuščanje. Izgovoriti krivico brez olepševanja in" brez usmiljenja", kakor radi rečemo,  je osnova za resnično usmiljenje. Iskati besede tam, kjer se zlo hoče zamaskirati in infiltrirati v dobro z namenom, da ostane skrito in deluje, je dejanje ljubezni in osvoboditve.

Zato je potrebno dobro razločevanje med tem, kdaj stvari izgovarjamo ali mislimo kot sodbo in obsodbo, torej kot nekaj, kar nekoga zapečati in ne da možnosti izhoda, kdaj pa iščemo besede in pogovore o stvareh, ki niso prav zaradi ljubezni, zato, ker nam ni vseeno in ker želimo odpreti vrata za spremembo, za prihod resnice.

Merilo je torej namen srca! Za razločevanje namena pa je odgovoren vsak posamezno!




Poklicani, Bogu ljubi, po poklicu sveti .. kaj več?

Ponedeljek 28. tedna med letom

V delu pisma Rimljanom, izbranega za ponedeljek tega tedna, so nanizani tako lepi in nagovarjajoči izrazi, da se kar ne da mimo njih, ne da bi se vsaj za trenutek ustavili, premislili, se pustili dotakniti ...

Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odbran za Božjo blagovest, ki jo je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih pismih, o svojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je po telesu rojen iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa določen za mogočnega Božjega Sina po vstajenju mrtvih.

Pavel, služabnik. Torej ne gospodar, ampak služabnik. Pomemben poudarek, ki ga osredinja celotedenska Beseda, ko se Jezus spravlja na farizeje, pismouke, učitelje postave ... in še na koga. Tudi danes.

Biti služabnik, pomeni biti v službi Nekoga in s tem v službi njegovih otrok, torej slehernega človeka. Ko je Jezus pokazal vlogo služabnika, se je sklonil k nogam in jih umival. Sklonil se je pod človeka, k nogam. Postal je ranljiv, kajti biti pri nogah pomeni tudi možnost prejeti neodobravanje. Pri nogi je možnost, da ta noga brcne.
Jezus je zmogel biti tam in služiti vsakemu, ker je globoko živel iz resnice lastnega dostojanstva in objetosti!! Sicer se ne da. Brez zavesti, da smo objeti, smo lahko samo gospodarji. Zato jih imamo toliko, ker nam tako manjka občutek in zavest objetosti.

Pavel nadaljuje, da je poklican apostol.
Biti poklican. Kako pomembno izhodišče za naša vsakdanja opravila. Ne vem, koliko se mami, ko je zasuta s skrbjo za otroke, službo in še čim uspe zavesti, da je to odgovor na Klic, da ji je dano posebno poslanstvo in s tem milost za to.
Koliko se oče, ki odhaja na delo, kjer marsikaj pokasira zave, da je to odgovor na Klic. Da s tem izpolnjuje svoje poslanstvo in da je vrednost dejanj mnogo skrivnostnejša in večja kot pa priznanje ali sad, ki se ga bo videlo. Sploh pa je vsako delo mnogo dragocenejše od tega, kar uspe direktor pohvaliti (kar se običajno sploh nikoli ne zgodi!)
Mama, oče, kdorkoli ... za vsakega velja isto. Prehitro mislimo, da je vse, kar počnemo banalnost, v resnici pa so to pomembni odgovori Bogu, ki kliče. In ti kamenčki v mozaiku se bodo na oni strani zelo svetili. Najdrobnejši verjetno najbolj!

Odbran - biti izbran, izvoljen, opažen, dotaknjen ... To velja za vsakega kristjana na prav poseben način. Vsak od nas je prejel posebno vlogo. Odbran za Božjo blagovest.

Odbrani, da bi poosebljali Božjo blagovest. Jo prinašali tako, da bi postala konkretna v našem mesu. Blagovest, ne kruta vest, ampak blaga vest. Ne vem, če smo kdaj sploh pozorni na to, da je Bog blag. In da Besedo, ki nam jo pošilja, pošilja z namenom, da nas osvobodi, spomni na naše dostojanstvo, ljubljenost, svobodo ... Da bi tudi mi postali blagi. Ne več ljudje z ostrimi robovi ampak mehkimi, zaobljenimi.

Takega blagega oznanila, takih blagih ljudi pričakuje ta ranjeni svet in ta ranjena srca. Vsak pozna vsaj eno ranjeno srce - svojega. In tudi to potrebuje blago vest, nežne, zaobljene, tople oblike in ne ostre. Da bo to nežnost lahko dajalo tudi drugim.

Kristus je bil po telesu rojen iz Davidovega rodu. Ta, po telesu rojen, skriva v sebi dramatično realnost konkretnosti. Vse našteto - služenje, poklicanost, izvoljenost, širjenje blagovesti, je Jezus opravljal preko drobnih gest, največkrat na poti. Tako, da je bil buden in pozoren na človeka, ki je takrat stal pred njim. Nikoli ni videl množice drugače kakor enega, konkretnega človeka. In še enega, in še enega ...

Po duhu svetosti je bil določen za Božjega Sina. Vsi mi živimo ti dve realnosti - konkretnost mesa, konkretno življenje, banalne obveznosti in geste, ki pa so po duhu svete, ker v sebi nosijo pečat večnosti. Toliko, kolikor jih opravljamo kot odgovor na svojo izvolitev in poslanstvo.
Torej realnost konkretnosti in realnost globokega pomena te "banalnosti".

Po Njem, našem vzorniku, smo prejeli vso potrebno milost in apostolstvo.
Zopet - prejeli. Ne zaslužili ne prigarali ne ukradli, ampak prejeli.

In nato čudovit pozdrav tistim, ki jim piše, torej tudi nam: tudi vi, poklicani po Jezusu Kristusu, Bogu ljubim, po poklicu svetim: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!

Poklicani, Bogu ljubi, po poklicu sveti.

Kaj bi še želeli več?

Naj te besede odmevajo v našem srcu, naj vsaj za trenutek pustimo, da nas pobožajo, da jih vsaj za trenutek preberemo osebno, torej napisane osebno in zares! Od Boga.

Mislim, da bo današnji dan drugačen!




četrtek, 08. oktober 2015

Najboljše šele prihaja!

28. nedelja med letom

Če je prejšnjo nedeljo Beseda govorila o zakonski zvezi, se zdi, da se nadaljevanje Lukovega evangelija danes dotika druge oblike poti za Gospodom - posvečenega življenja.

Bogatega mladeniča zaradi Jezusovih radikalnih besed in Petrovega vprašanja pogosto povezujemo z duhovnim poklicem. Vendar mislim, da mu s tem delamo krivico. Tako kot jo mnogi posvečeni delajo mladim takrat, ko jih kar "določijo" in postavijo v en ali drugi samostan oziroma bogoslovje. Ta mladenič sliši radikalne besede zato, ker je radikalnost potrebna pri odločanju. Toliko bolj danes kakor nekoč, kjer je bila življenjska odločitev nekaj samoumevnega.

Skrivnost poklicanosti, torej Božjega klica v zakonsko življenje ali v posvečeno življenje, je skrivnost in vsak, prav vsak mlad človek jo mora odkriti v odnosu z Bogom, ob Besedi, prošnji, v iskrenosti in modrem spremljanju nekoga, ki je notranje svoboden. In Bog daj, da bi vedno bilo dovolj tistih, ki bi znali mladim pomagati, da ne ostanejo zataknjeni v slabi izkušnji, bolečem odnosu, nečem, kar ni bilo kakor so sanjali, ampak bi si upali narediti nov korak vere. Ne ostati v žalostnem odhodu, ampak se vrniti in tvegati. Tudi tam potrebujejo mnogi spodbudo zato iskreno upam, da bo vedno več tistih, ki bodo zmogli mlade spremljati v pravo smer.

Dejstvo pa je, da Bog nenehno kliče tudi v posvečeno življenje. Dejstvo je, da bodo vedno taki, ki bodo na poseben način zaznali ta Jezusov pogled, ki se usmeri v njih, jih neizmerno ljubi ter nezadržno tiho vabi k popolni podaritvi Bogu. Zakonci potrebujejo posvečene osebe in posvečene osebe potrebujejo zakonce. Ker se ti dve poklicanosti vedno dopolnjujeta in sta druga drugi smerokaz.

Če smo rekli, da bosta na tem svetu zakonca vedno najlepša in najpopolnejša podoba Božje ljubezni do nas in Njegovega nezadržnega hrepenenja po tem, da bi bil z nami eno telo, bodo posvečene osebe na tem svetu vedno najpopolnejša podoba učlovečenega Jezusa.
Sestre, redovniki in duhovniki spominjajo na to, da je Jezus želel biti med nami konkreten, v uboštvu, pokorščini in čistosti. Cel za nas. Spominjajo pa nas tudi, da dokončne izpolnitve ni na tem svetu, ampak na drugem. Govorijo nam, da najboljše šele prihaja!

Torej imamo mladeniča, zbeganega in izgubljenega, kakor se za mladeniča spodobi. Kajti vsak, ki se resno sprašuje o svojem življenju, o bistvu, o svoji poklicanosti in poslanstvu na tem svetu, nujno pride v krizo. In meglo. Ta mladenič je simbol vsakega mladega človeka, ki se sooča z radikalnostjo odločitev.

Za odločitev, kakršnokoli že, je torej potrebna modrost, pogum in milost.

O modrosti nam piše že prvo berilo.
 Zato sem molil, in dana mi je bila razumnost, zaklical sem, in prišel mi je duh modrosti.
Kako pomembno je moliti za modrost!
Kajti vse zlato je spričo nje le malo peska, in srebro se pred njo šteje za blato. Dragocenejša je kot luč, ker njen sijaj nikdar ne ugasne in hkrati z njo pride vse dobro in po njenih rokah neizmerno bogastvo.

Potem je potreben pogum. Pogum srečanja s samim seboj, z globino lastne duše, in s pogumom dopustitve, da to dušo prebere Božja Beseda. Človek bere Besedo, a medtem, ko jo bere, Beseda bere njega. Ker je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Zato je ob odločitvah v našem življenju nujna Beseda.

Ta pa včasih res zareže in deli dušo od duha. Ker je človek pogosto poklican slediti veri duha, veri v "lepo, ki se mu zdi nemogoče", četudi so čustva morda polna strahu in pomislekov.
Vsakemu je dano zadostno spoznanje, nato pa je potreben korak vere, kajti 100 % gotovosti ni. Ne pri partnerju ne pri odločanju za posvečeno življenje.

In nenazadnje je za odločitev potrebna milost. Vedno in prva, četudi je našteta zadnja. Milost je že to, da je ta mladi človek svoje odgovore iskal pri Jezusu in ne pri farizejih ali kje drugje.

Jezus torej zazna, da se v njem prebuja hrepenenje po več. V vsakem mladem je to hrepenenje, le da se na poti zaradi včasih res krivičnih stvari, to hrepenenje zamaši. Vendar tam je.
Ko torej Jezus v tem mladem zazna hrepenenje po radikalnem, mu najprej podari svojo naklonjenost, ljubezen, toplino in absolutno sprejetost. Najprej mu podari samega sebe, nato ga povabi naprej.

In to, kar sledi, ni namenjeno samo mladim, ampak vsakemu kristjanu, ki hoče hoditi za Gospodom.
»Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!«

Če hočemo res hoditi za Gospodom in Boga ne uporabiti za lastne ideje, je potrebno marsikaj izpustiti. Notranje izpustiti.
Predstave o tem, kako točno bi moralo izgledati naše življenje, izpustiti je potrebno kontrolo in obvladovanje. Z njima sicer hočemo svoje življenje rešiti, a ga izgubljamo. 

Potrebno se je torej izprazniti vsega, kar Bogu jemlje njegov prostor.  
"Iti in prodati ..." 
Ker je pred Bogom potrebna zavest, da je vse bogastvo Njegov dar, da nam nič zares ne pripada.

Zato nas Bog najprej vabi, da to bogastvo izpustimo iz svojih rok. Da se ne naslanjamo nanj, da ga tudi ne jemljemo kot tržno blago iz katerega je potrebno narediti najboljšo možno kariero, ampak dovolimo, da Bog sam pokaže, kje je pot. Šele izpraznjeni svojega, smo pripravljeni slišati in videti, kje hodi Bog pred nami in nas vabi, naj hodimo za njim. Ne pred njim.

Na tej poti za Njim, v zakonu ali posvečenem življenju, pa je vsak poklican, da uporabi vse svoje darove, bogastvo in sposobnosti zato, da svoje poslanstvo kar najbolje opravlja.
Gospod namreč obožuje, ko soustvarjamo z Njim in razvijamo svoje darove, želi pa, da se ne zanašamo zgolj nanje ali mu z njimi celo določamo pot. In tega enega mladenič še ni slišal ...

Ko se človek vendarle odloči in stopi na pot navkljub skrbem, dvomom, vprašanjem, začetne žalosti nad občutkom "izgubljanja", se začnejo pomnoževati čudeži Lepote. Začnejo se množiti hiše, bratje, sestre, odnosi ... vse, kar je bilo izpuščeno, postane vrnjeno v presežkih.

Pa naj bodo odločitve majhne ali velike. Skrivnost je vedno ista.



Zakaj je Jona jezen?

Sreda 27.tedna med letom

V teh dneh smo spremljali simpatičnega preroka Jona, ki pove Bogu vse, kar si misli. Jona potem, ko zasliši glas Boga zbeži, kakor prvi človek po padcu. Zbeži in se skrije.

Jona je v tem begu tudi podoben najstniku, ki kar malo preverja, kako daleč bo (N)ekdo šel za njim, koliko mu je res mar zanj in koliko ne ... Kajti Jona je vseskozi vedel, da ga pogled Nekoga spremlja in vidi ...

In Gospod gre za njim. Pravzaprav Jonu naredi uslugo s tem, da ga prepusti viharju, "vrže v morje" in pošlje ribo, da ga požre ... Kajti šele tam v ribi, v tistem trebuhu, se Jona lahko sreča sam s sabo in s svojim Bogom.

Mislim si, da bi kdaj vse nas mogla požreti ena riba in nas skriti v svoj trebuh za tri dni in tri noči, da bi se vsak od nas lahko srečal s sabo in s pogledom Boga. In se šele vrnil na površje, k vidnemu, drugačen, bolj to, kar je...

Nagovarja me ta trebuh. To je sporočilo tudi za nas danes. Vsi mi moramo vsaj enkrat resno stopiti v ta trebuh. V samoto, v skritost, v iskrenost. Tam, kjer ni več pomembno "kako bi moralo biti", ampak kako je in kako naprej.

Potem Jona gre in oznanja Ninivljanom. Po drži, ki jo zaznamo, še ni zares srečal sebe, niti ne usmiljenja Boga. Doživel ga je, a ni pustil, da bi se ga tudi dotaknil. Zato oznanja nejevoljno, celo z upanjem, da bi bilo res konec z Ninivljani. Na živce mu grejo, na živce mu gre vse. A od kod taka jeza? Vsak prerok bi vendar bil vesel tolikega uspeha, sploh, ko ne vloži veliko.

Jona tega veselja ne zmore. Celo jezi se in Bogu dokazuje, da ima prav! 
"Po pravici sem jezen do smrti!"
Kot da bi gledala nas!

Ob tej jezi se pokaže, kje je Jona "iztiril". Vera tega preroka je namreč slonela na prepričanju, da je vse delo sad njegovega truda, življenje sad njega samega in uspeh sad njegovega matranja ... ujet je bil sam vase.

Ker se je vseskozi oklepal prepričanja, da je vse njegovo in da on sam ve, kaj je najboljše zanj, ni nikoli zares okusil Božjega usmiljenja do samega sebe. Doživel ga je, saj ga je Gospod sam potegnil iz temin njegove duše, vendar ga to usmiljenje ni spremenilo. Morda si ga je celo interpretiral češ: "Saj sem si ga vendar prislužil."

Nasprotno pa, to usmiljenje Ninivljani doživijo pred njegovimi očmi in to brez truda, ne da bi si ga zaslužili. Jeza je očitna, logična in edina prava stvar. In res je. Če gledamo svet z očmi Jona. Z očmi, kjer sloni vse, tudi Božja ljubezen do nas, na zasluženju. Od tod Jonova jeza in od tod naša jeza, ko vidimo drugega veselega, rešenega, svobodnega, polnega uspehov, četudi se je manj trudil kakor mi ...

Ricinov grm postaja tako Božje sporočilo Jonu in nam.
Nič ni, kar bi imeli in bi ne prejeli, nič ni, kar bi sami prinesli na ta svet ali odnesli, in ni na nas, da si prigaramo Boga, ampak da se mu pustimo ljubiti. Tako, edino tako lahko okusimo usmiljenje in edino tako ga lahko želimo in damo našim Ninivljanom.

V tem je skrivnostna moč Besede: "Oče naš ..." 


sobota, 03. oktober 2015

Ta skrivnost je velika!

27. nedelja med letom

Beseda, ki jo danes ponuja bogoslužje, je kakor popotnica za začetek sinode o družini, o odnosu, zakonski zvezi, ljubezni, o sanjah Boga in človeka ...

V prvem berilu beremo o Bogu, ki ustvarja, ker je ljubitelj življenja in obožuje, kar ustvari. Ustvari človeka in od prvega trenutka želi, da postane Njegov sodelavec, da soustvarja z Njim.

Pripelje mu vse živali in ptice ter gleda, kako jih bo poimenoval. S kakšno ljubeznijo mora Bog gledati na nas, ko ustvarjamo, ko raziskujemo, ko darujemo svoje darove in s koliko večjim spoštovanjem in občudovanjem šele gleda, ko človek skupaj z Njim soustvarja novo človeško bitje!
Nad človekom je že od samega začetka razpeto Božje občudovanje!

Bog Oče se predstavi kot tisti skrbni, ljubeči Oče, ki nenehno gleda in pazi na to, kar je s toliko ljubeznijo ustvaril. Kakor oče in mama svojega dvoletnika, ki teka okrog.
In kakor otrok nenehno uči svoje starše, se zdi, da se je tudi Bog učil od samega Adama. Ni vedel, da mu družba zgolj živali in ptic neba ne bo dovolj. In Bog ni imel v prvi sekundi rešitve za osamljenega Adama. Skupaj z njim je odkrival in ustvarjal, se učil in ga poslušal. Nenehno je bil ugašen na svojega otroka. Kakor tudi danes starši rastejo skupaj z otrokom in jim ni potrebno imeti vse odgovore in pravila na dlani. Še Bog jih ni imel!

Naprej beremo, kako Adam zagleda Evo in očarano vzklikne: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« 

Eva je ustvarjena kot najlepše sanje Boga. Ustvarjena je iz sanj, ker je ustvarjena "med spanjem".
Moški in ženska torej, ustvarjena drug za drugega, poklicana, da postaneta mož in žena. Da bi si lahko vedno bila dar.

Z drugim berilom iz Pisma Hebrejcem se premaknemo v čas, ki je davno po prvem človekovem padcu in tudi že po njegovem odrešenju. In tu beremo opis drugega Ženina.
Ženina, ki je tudi zapustil ljubeče naročje svojega Očeta, da bi našel svojo izgubljeno nevesto - padlega človeka in z njim postal eno telo.
Ko je zapustil objem Očetovega naročja, se je prepustil rokam človeka, ki ni znal več soustvarjati, ampak je moril. Ni znal več dajati življenja, temveč ga je jemal. V te roke je padel Ženin. In te roke so se stegnile nadenj in ga pahnile v smrt, v trdno, globoko Adamovo spanje. In takrat se je tudi iz Njegove strani rodila nova Eva, novi, vstali človek, Cerkev.

Tisti človek, ki je resnično postal kost Njegovih kosti in meso iz Njegovega mesa! Kako zelo globok in močan mora šele biti Očetov vzklik, ko nas zagleda! Kost Njegovih kosti in meso Njegovega mesa. Kajti kadarkoli vidi nas, vidi svojega Sina. Eno smo z Njim, kajti vsi smo namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, torej Kristus, in tisti, ki so posvečeni, novi ljudje.
Ta enost je nerazdružljiva.

In to enost, to noro Božje hrepenenje po človeku, to Njegovo radikalno odločitev, da se želi do konca podariti človeku, da bi le bila eno in bi človek smel okušati Njegovo lepoto, bosta na tem planetu za večno predstavljana poročena mož in žena. Zakonci so tukaj najlepša podoba tega, s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog.
Pri veljavnem zakramentu zakona se skrivnostno ponovi daritev na križu. Mož in žena postaneta nerazdružljivo eno telo. Pustita, da drug drugega rodita iz svoje lastne strani. Tako nista več dva, ampak eno telo. Ta skrivnost je velika!

Tako velika, da je odrasli ne razumemo. Morda jo bolje razumejo otroci, ki so jih učenci odganjali, Jezus pa jih je ob tem grajal. Ker je takih Nebeško kraljestvo. Kajti otrok - tisti pravi in tisti otrok v nas, dobro ve, zakaj je zvestoba nujna. Zakaj hoče ljubezen ostati nepopačena podoba Ljubezni.

In ko to eno telo gre narazen, boli. Kakor bi trgali ude. Ker tudi jih. Kakor jih trgamo tudi, ko Cerkev ločujemo od Kristusa, ko vstalega človeka ločujemo od Ženina.
Ko se dva poročita, se kakor Kristus izročita tudi v človeške roke. Izročita se svobodni volji drug drugega. Rokam drug drugega. In kako zelo boli in kako velika odgovornost je tam, ko se človeške roke spravijo na drugega, pribijajo in uničujejo to, kar je najbolj sveto.

Ko zakonca doživita bolečino ločitve, je razlomljena najlepša podoba Ljubezni. Vendar je razlomljena podoba, ne Ljubezen! Ljubezen ostane. Ne glede na vse krivice, bolečine, stiske in greh, Ljubezen ostane. In četudi je podoba zlomljena, je tisti, ki ostane, še toliko bolj poklican, da se tej Ljubezni prepusti. Da ga ta Ljubezen tako zelo prepoji, poboža, zaceli in osvoji, da bo on sam postal njena podoba. Svojim otrokom, pa tudi sebi.

Dokler bo obstajal svet, bosta zakon in družina vedno napadana. Ker sta čudoviti podobi Božje ljubezni in želje Boga, da bi soustvarjal s človekom. Zlo namreč tega ne vzdrži. Ker je to srečo zapravilo.

Koliko bolj je zato pomembno, da ta dar, ki nam je podarjen, negujemo in gojimo, pripravljamo in zanj skrbimo. Verjamem, da bo vsak, še tako neopazen človekov trud zato, da bi zakon ostal zakon in otrok nedotakljiv, podprt z vsemi nebeškimi blagoslovi. Ker Ljubezen na tej zemlji išče in potrebuje podobo!



petek, 02. oktober 2015

Zidanje novega

Torek, 22. september

Začenja se ukaz, naj se končno dela Božja hiša!
Kralj Darij je omogočil in preskrbel vse potrebno, da se je vendarle sezidala.

Ostala bi samo pri tem: "Pustite, naj se dela tista Božja hiša!"

Vsak od nas pri sebi ve, katera in kje ...

In blagor tistim, ki to besedo Boga poslušajo in spolnjujejo. Ti postajajo bratje in mati Kristusa. Ker dovolijo, da se Beseda rojeva v telesu in krvi na ta svet.

Sreda

Pri popravljanju in zidanju novega v našem življenju ni nič lahko. Veliko je preprek. A kakor nadaljuje Ezrova knjiga: "Zakaj sužnji smo, a naš Bog nas v naši sužnosti ni zapustil, temveč nam je naklonil milost pred perzijskimi kralji ter nam podaril življenjsko moč, da postavimo hišo našega Boga in popravimo njene razvaline, in nam dal zavetišče v Judu in v Jeruzalemu."

Bog nas podpira pri vsakem koraku, ki ga delamo iz kakršnekoli ujetosti v svobodo. Pri vsakem kamnu, ki ga postavljamo v novo zgradbo, ki raste ...
Večkrat nas ovire, bolečina, prepreke zaustavijo, toda Jezus daje svojim učencem oblast, da izganjajo hude duhove. Daje jim moč, da se skušnjavam, tem hudim duhovom, mislim suženjstva, odpovejo in verujejo Njegovi moči. Pošilja nas s spodbudo, da bomo toliko bolj varni, kolikor manj bomo imeli zunanjih "oprimkov" in zunanjih obljub gotovosti. Ko se človek vrže v roke Boga, se Bog ne more izneveriti samemu sebi in ne razočara. Ne more. Ker je Oče.

Imamo Očeta. To je Božje kraljestvo, ki smo ga poslani oznanjati.

Petek

Beseda se samo nadaljuje. Nenehno zidanje novega. Tokrat prerok Agej, ki spodbuja ljudstvo, naj se ne ustraši ob ruševinah starega templja.

Ali se vam ne zdi kakor nič? Vendar pogum, Zerubabel, govori Gospod, pogum Jozue, sin Jozadekov, govori Gospod, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod. Na delo! Zakaj jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami. Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostane moj duh med vami. Ne bojte se!

Ko se v življenju kaj zruši, se ustrašimo, da je konec vsega. Gospod govori nasprotno. Iz ruševin lahko nastane hiša, Njegova hiša, lepša in obdana z večjo slavo, kakor je bila prejšnja. Izraelci so to poslušali, ko so med njimi še bili tisti, ki so poznali Jeruzalemski tempelj v vsej svoji prvotni lepoti in veličini. In vendar bo ta drugi, sicer manj bleščeč, doživel večjo slavo. To bo namreč tempelj, v katerega bo resnično vstopil Odrešenik. V ta tempelj, ki ga morajo šele zgraditi iz bolečin in ruševin, bosta Marija in Jožef prinesla Dete, največji sijaj.

Tudi v našem življenju je tako. Poruši se nekaj, kar smo sami gradili in v kar smo vlagali najdragocenejše. Zdelo se nam je lepo, veličastno in bleščeče. Ustrašimo se ruševin. A iz teh ruševin Gospod hoče in dela nov tempelj, drugačen, tisti, ki bo videl resnično slavo. Tisti, v katerem se bodo dogajale najpomembnejše stvari in v katerega se bodo stekala bogastva.

Zato pogum. Na delo! Noben korak novega ni zaman.


In o novem Gospod obljublja po preroku Zahariju:

»Teci in povej mlademu človeku tam: Jeruzalem bo odprto mesto, toliko bo ljudi in živine v njem! Jaz ga bom obdajal kakor ognjen zid, govori Gospod, in bom njegova slava sredi njega.« Raduj se in bodi vesela, sionska hči! Ker glej, prihajam in bom prebival v tvoji sredi, govori Gospod.  Mnogi narodi se bodo Gospodu pridružili tisti dan in bodo postali del njegovega ljudstva; v tvoji sredi bodo prebivali, in spoznala boš, da me je Gospod nad vojskami poslal k tebi."

Preračunavanje ali tveganje

apostol Matej

Vsakemu izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru.  
Vsakemu!
Vsak je prejel dar in poklic. Prejel je poslanstvo.

Eni preroško, drugi apostolsko, spet drugi učiteljsko. Različna poslanstva imamo, a vsi, prav vsi smo poklicani, da preko prejetih darov in preko tega, da zaživimo svojo poklicanost, uresničimo svojo polnost in pridemo do mere polne Kristusove starosti. Poklicano smo živeti tako, da bomo na koncu zmogli zašepetati v tišini srca: "Dopolnjeno je!"

Tudi Matej je imel poslanstvo. In tudi Matej se je na poti skozi življenje precej izgubljal. Matej sedi za mitnico. Ve, da je od mnogih osovražen, ve, da ne dela prav in ne zna nehati, ne najde izhoda iz začaranega kroga. Ne upa si niti povzdigniti pogleda, kajti ve, da bo vsak pozdrav nedobrohoten.

Sedenje pri mitnici je stanje, ko sami ne vemo, kaj bi s svojim življenjem. Ko trgujemo s sabo in s svojimi darovi, ko preprodajamo in manipuliramo, da bi prejeli višjo ceno. Sedenje ob mitnici je takrat, ko se v našem življenju nekaj zatakne in obtiči, ko se ujamemo v krog iz katerega ne znamo izstopiti. Ko čakamo rešitev in je ni. Ko vse stoji. Sedenje pri mitnici je tudi takrat, ko smo v vsem določani od drugih. Četudi se trudimo, da bi stvari močno držali v svojih rokah.

In pride Jezus. On je tisti, ki ga prvi pogleda. Zagleda ga. Na poti. Hoja je simbol življenja. Samo živ človek lahko hodi. In zagleda človeka, ki se je ustavil, ki je izgubljen in ki misli o sebi slabše kakor ljudje okoli njega. Tega človeka kliče. Od Adama naprej.

Matej je takoj vstal in šel. Bog ve, koliko časa je Matej že vedel, da ne dela prav, da ne živi v redu, da ni na pravi poti. In Bog ve ali ni v njegovem srcu bilo že na stotine tihih vzdihov hrepenenj in upanja, da bo nekje našel izhod.
Vsa ta hrepenenja so ga pripravljala na to, da je bil pozoren in pripravljen. Pozoren, da je lahko sploh zaznal nekoga, ki je drugače pogledal nanj in pripravljen, da temu novemu sledi.
V tem je njegova veličina. Da je preračunavanje svojega življenja izpustil in tvegal nekaj, kar se ne da predvideti niti preračunati. Se preprosto gre na pot.

In šel je tak, kot je bil. In pripeljal je take, kot je bil sam. In dovolil, da so mnogi srečali Boga.

Vsakič, ko verjamemo Glasu, ki nas vabi iz utečenega in zapetega kroga našega preračunavanja, strahov in ujetosti, vsakič, ko tvegamo novost Duha, vsakič, ko upamo stopiti v dan drugače, smo tisti, ki Gospoda vzamejo zares in mu pustijo, da deluje. In spontano se zgodijo tudi mnoga druga srečanja. Med človekom in Bogom.

Vsako naše drobno majhno tveganje šteje! Je kakor drobno, nevidno zrno, ki pa zraste v veliko drevo. Splača se!



Največji

25. nedelja med letom

Zadnje dni septembra nas Jezus nenehno srečuje v naši šibkosti primerjanja, tekmovalnosti, bojev in prepirov. Srečuje nas tam, kjer bi radi bili veliki, pa smo v resnici tako zelo majhni.
To nedeljo Jezusa s svojimi učenci srečamo na potovanju preko Galileje. To je bil čas, ko je želel biti sam z učenci, brez množic.

Da bi jim povedal stvar, ki jo množice zagotovo ne bi razumele. To, da bo moral trpeti. Da bo izročen v človeške roke, da bo umorjen in da bo po treh dneh vstal. Jezus nenehno ponavlja bistvo svojega prihoda, bistvo naše vere, tisto prvo oznanilo, ki smo ga skupaj z učenci danes mi poklicani nositi ljudem.

A ga niso razumeli. Kdo bi hotel poslušati o trpljenju, izgubi, porazu, zmagi drugega? Skrivnost trpljenja tudi v naših življenjih ostaja skrivnost. Tabu tema. Tista tema, ki bi jo radi, kakor Peter, ki svari Jezusa, zakrili, obrnili, pretvorili. In ko učenci niso zmogli slišati te besede, so se usmerili v to, kar se vidi. Drug v drugega. Svoj pogled so obrnili stran od Kristusa, ki jim v tistem trenutku ni bil všeč in se usmerili drug k drugemu.

Popolnoma enako naredimo mi. Ko nam Bog ni všeč, ko ne gre po naših zamislih, se obrnemo stran. Ko pa izgubimo pogled Nanj, se res da obrnemo drug k drugemu, ampak drug v drugem ne zmoremo videti brata in prijatelja, ker smo odtrgali pogled od Stvarnika.
Vidimo se, a nehote, ne da bi zares hoteli, se brez pogleda Vanj, drug drugega tudi prestrašimo. Ker te drugi lahko premaga, ker te lahko ogrozi, ker te lahko rani, ker je lahko boljši. Tako zelo krhki smo brez pogleda vanj. Tako zelo hitro odtavamo, ko nočemo slišati Besede.

In učenci so začeli tekmovati. Kdo je večji. Ni si težko predstavljati scene. Dovolj se je obrniti po naših skupinah, družinah, prijateljstvih, poznanstvih ...
In Jezus jih gre, potem ko ga spet niso slišali in ne razumeli, iskat tam, kjer so. Postavi mednje otroka. Otroka, ki se pusti voditi in zaupa. Ki je premajhen, da bi tekmoval, ker ve, da je otrok. In ker ne potrebuje tekmovanja, ker ve, da je ljubljen.

Pomembno se je nenehno zazirati in iskati obraz Boga, te večne Modrosti, ki je od zgoraj, zakaj samo ta je najrej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. Ko izgubimo zaščito Boga in se usmerimo zgolj v medosebne odnose, se začne to, kar brez dlake na jeziku opisuje apostol Jakob:

"Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili."

Zazreti se v Boga, ki govori. Govori o tem, da se izroča v naše roke. Da stopa v te naše boje, vojskovanja, ubijanja in zavidanja. Stopa vmes, ne zato, da bi ostal nepoškodovan, ampak zato, da bi se pustil od vsega tega pribiti, raniti. Odvzeti vse, kar nas maže, odvzeti vse žeblje, puščice in sulice, ki jih premoremo in odnesti na križ.
Da bi spravil na zemlji in na nebu vse, kar imamo drug proti drugem.

Težko je biti otrok in sprejeti odrešenje. Sprejeti tako veliko odkupnino. Težko je ob tem ne modrovati, ampak kakor otrok tiho in spoštljivo spejeti to, kar prihaja iz Očetove roke.
Odrešenje in blagoslov.


Notranje premoženje

18. september

Jezusa so spremljale žene in dvanajsteri. Luka piše o tem, da so mu žene stregle iz svojega premoženja. Pomembno se je zavedati, da obstajata dve vrsti premoženja - zunanje in notranje. Zunanje spodbuja lakomnost in nenehno tekmo, ker je minljivo in izginja, kolikor bolj ga grabimo. Pred to lakomnostjo svari Pavel Timoteja. Tak, ki se pusti gnati nenehni želji po vidnem, ki ga lahko pokažeš in obenem služi besedi, ki ni Resnica, "boleha za prerekanjem in puhlim besedičenjem, iz katerega nastaja zavist, prepir, preklinjevanje, hudo natolcevanje, neprenehno prerekanje med ljudmi pokvarjenega mišljenja in brez resnice, ki imajo pobožnost za vir dobička. "

"Je pa velik dobiček pobožnost z zadovoljnostjo," še nadaljuje apostol Pavel.

 Kajti pobožnost pomeni zavedati se svoje božanskosti, tega, da smo po Bogu, po Njegovi podobi. Tak ve, da ni nič prinesel na svet in tudi odnesti ne more nič. Zato je zadovoljen s tem, kar ima vidnega, vedno bolj pa odkriva to, kar je notranjega. Bogastvo, ki ne mine, ki je podarjeno in ki prinaša zadovoljnost.

Žene so po srečanju s Kristusom spoznale in odkrile svoje notranje bogastvo. Vsak od nas ga ima in vsak ga lahko vidi šele, ko ga prepozna kot dar. Ko pa nekaj spoznamo kot dar, vemo, da je nekdo tudi Darovalec. In tu je bistvo. Biti v odnosu z Darovalcem pomeni najti svojo resnično bogastvo.

In iz tega bogastva želi Gospod, da služimo tudi mi.


15.,16.,17.sept




Po dolgem času spet nekaj misli in besed, ki so me spremljale drugo polovico septembra.

15.september - Žalostna Mati Božja

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« 

Vedno bolj sem prepričana, da je to resnica vsakega kristjana, ki vzame svojo vero zares. In ki vzame Boga zares. Postane padec in vstajenje mnogih. Postane tisti, ki mnogim kaže pot, sveti in podpira in postane mnogim kamen spotike, prebuja jezo, nestrinjanje. In konec koncev bo vedno nekaj ljudi, ki jim bomo kakor pomoč pri vstajenju in veliko takih, ki jim bomo kamen spotike in znamenje nasprotovanja. Tudi med "našimi". 
In vedno bolj se mi zdi, da Bog vsaki duši dopusti, da jo prebodejo različni meči. Meči, ki niso in nikoli ne bodo Njegova volja, ker so ti meči sad zla, velikokrat pa tudi sad človekove svobodne volje, ki se odloči proti Bogu. In meč udari. Rani. Vsakega drugače in vsakega drugačen meč. Vendar če to rano in to bolečino izročimo v roke Njemu, postane ta rana vir blagoslova za mnoge. In iz tega srca lahko pridejo misli, ki razodevajo to, kar je v mnogih srcih, četudi ta ne najdejo besed.

Tako ni več ničesar, kar bi nas razdvajalo, ampak vse, celo zlo, lahko postane sredstvo za to, da drugega čutimo bliže, da lahko vemo, kaj je v njegovem srcu četudi ne najde besed.
In včasih molk res pove vse.


16. september
Lk 7, 31-35

»Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘

Mi bi dali vse, da bi ugodili ljudem, zlasti tistim, ki jih cenimo, da bi potem od njih prejeli potrditev, ponos, priznanje. To je hrepenenje otrok in hrepenenje otroka, ki živi v nas. Zgodi pa se, da ta otrok ne postane nikdar odrasel. Zato nenehno išče priznanja in se pusti določati drugim. A ta drugi ni nikoli zadovoljen. Če piskaš, ne pleše, če poješ žalostinke, ne jočejo. Ker so ti otroci, ki v nas radi posedajo po trgu in nehote iščejo, kaj bi drugim bolj ustrezalo poklicani, da odrastejo in v Bogu najdejo svojo resnično identiteto.

Tisto, ki ve zakaj nekaj počne in zakaj živi tako, kot živi. Svet je kakor list v vetru. Obrača se kakor nanese. Življenje je pa veliko več kakor brezglavi ples po vetru, ki zapiha. Življenje je vsakodnevno sprejetje identitete. Vsakodnevna odločitev ZA življenje in NE za smrt. Kajti oboje je postavljeno pred nas.
Janez Krstnik je vedel, zakaj je v puščavi, ne je kruha in ne pije vina in Jezus je vedel, zakaj je med ljudmi in je in pije. Vsak od njiju je izpolnjeval Božjo voljo, ki ni namenjena zabavi sveta, ampak njegovemu odrešenju.

Pomemno je, da odkrijemo identiteto, ki ni vezana na trenutne trende sveta. V tem je svoboda in odgovornost.




17.september

Pavel v svojem očetovskem pismu veliko mlajšmu škofu Timoteju piše dragocene, spodbudne besede, ki veljajo za vse nas. Spodbuja ga, naj se ne boji svoje mladosti, ampak se zanaša na milost, ki je v njem po polaganju rok in po preroški besedi. Vsi nosimo v sebi milost, prejeto po polaganju rok. Vsi nosimo Svetega Duha, ki je eden in ni deljen. Vsem nam je dano vse, kar potrebujemo, da izpolnimo svoje poslanstvo. Ne zdi se nam vedno tako, zlasti ko nas preplavijo dvomi, strahovi, zasujejo besede, ki ne spodbujajo...

A vse to je del treninga. Del pridobivanja mišic, ki so potrebne, da človek odraste ne glede na to, koliko je že star. Da odraste in stoji utrjen v notranjem človeku.

Spodbuja ga, naj pazi nase! Naj skrbi za branje in naj poučuje.
Kako pomembno za zdravo krepitev duhovnega življenja v nas. Znati paziti nase. Telesno, preko najbolj osnovnih stvari, čustveno, kajti srce je eno in duhovno. Vse to potrebuje skrb in nego. Potrebno nam je nenehno izobraževanje, ker mora tudi naša vera imeti korenine. Pomembno je, da nenehno črpamo pri tistih, ki so pred nami že utirali pot svetosti in v iskali obličje Boga. In vsi, prav vsi smo poklicani drug drugega poučevati. Pa ne kakor kritika in nenehno popravljanje, temveč tako, da vse, kar nas zmoti pri drugem, najprej pustimo, da se dotakne nas samih. Kajti vse, kar nas na drugem zmoti, je najprej nam dano v osebno rast in krepitev. Juhu. Nikoli ni nihče rekel, da trening ni težek!

Vendar obstaja razlika. Ali na drugega gledamo kakor Simon ali pa kot žena, ki je prva prosila odpuščanja. Žena je gledala z očmi umitimi s solzami. Gledala je od odspodaj navzgor, ker se je pustila skloniti. Pustila je, da jo je najprej dosegla odpuščajoča ljubezen. Simon je gledal od zgoraj navzdol. In od daleč. Kajti on ni ne dal vode za noge, ni mu mazilil glave, ni ga poljubil. Žena je gledala od spodaj gor in od blizu. Ker se v Jezusovo srce lahko pride samo preko spoznanja svoje lastne grešnosti.

Grešnosti, ki ni v tem koliko in kako velike grehe nekdo ima, ampak v spoznanju, da smo vsi grešniki. In samo ponižen, od spodaj gor in čisto od blizu, je možen vhod v Srce.
Tako je drugače ali nas na drugem motijo stvari zato, ker nanj gledamo kakor Simon na ženo ali zato, ker nam resnično prebuja tudi nekaj naše grešnosti in sva tako oba poklicana, da se skloniva in prejmeva Dotik odpuščajoče ljubezni.