nedelja, 18. oktober 2020

Kako živeti evharistijo?

 29. nedelja med letom

V preroku Izaiju ponovno beremo o Božji izvolitvi človeštva. Človek je Bogu dragocen, poklical ga je po imenu, ga prijel za desnico in ga odlikoval, še preden ga je človek zares spoznal in ne da bi mu za to milost lahko kaj dal. Le sprejme jo lahko, smo brali prejšnjo nedeljo.

To je Božja odločitev ljubezni, namenjena zares čisto vsakemu. Ta Ljubezen se sklanja, vabi, kliče in išče, da bi napolnila svojo svatovsko dvorano, kajti ljubezen se želi veseliti s tistimi, ki so njeni. Bog se želi veseliti s človeštvom, se z njim poročiti v Sinu in za vedno poskrbeti za svoje otroke. 

Berila in evangeliji pa nam iz nedelje v nedeljo predstavljajo dramatične odgovore, ki si jih človek izmišlja v svoji ranjenosti. Evangelij še dalje razodeva pokvarjeno miselnost farizejev in herodovcev, ki jih Jezusovo razodetje Očetove ljubezni, ki gre onkraj okvirov in shem tako močno vznemirja, da iščejo možnosti njegove eliminacije. Farizeji in herodovci, ki so veljali za zaprisežene nasprotnike, se tako zelo pustijo zasesti zlu, da naenkrat postanejo zavezniki. V Jezusu najdejo skupnega sovražnika, ki jih zbliža. V tem se že nakazuje drama velike noči, poslanstvo Sina, ki mora dati sebe, da bi Božja in človeška narava lahko postali zaveznici.

Načrtujejo torej, kako bi Jezusa ujeli v besedi, kar dobesedno pomeni, da so ga želeli "spraviti v past preko ene besede". Iz njega so želeli izvabiti nekaj, kar se ne sme reči, nekaj, kar bi mu povzročilo težave z rimsko oblastjo in kar bi ga spravilo v konflikt z množico. 

Oblekli so zloben namen, ki se kaže že v njihovem načinu. Ne pridejo namreč sami - hinavci težko gledajo v oči - temveč pošljejo svoje učence, ki Jezusa skušajo. Začnejo z laskanjem. Kar dvakrat poudarijo in podčrtajo  Jezusovo avtoriteto učenja: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot." S takim uvodom spomnijo na Nikodema, ki se je Učitelju približal s podobno držo tistega, ki že vse ve, čeprav se kmalu izkaže, da mu je resnica prikrita. 

Pred Jezusa postavijo vprašanje davka, vprašanje spoštovanja rimske oblasti, ki so jo farizeji sovražili, herodovci pa so z njo sodelovali. Karkoli bi torej Jezus odgovoril, bi nekoga razjezil. 

In Jezus spregovori. Jasno, odločno, skoraj jezno: "Kaj me preizkušate, hinavci?" 
Nič ne izbira besed. Jezus uporabi besedo skušati (gr. peirάzo), ki je uporabljena že v Mt 4,3 za satana, ki skuša Jezusa. S tem razkrinka namene njihovih src, ki ga ne sprašujejo zaradi zanimanja in želje po spreobrnjenju, temveč, da bi mu storili hudo. 

Na njihovo vprašanje odgovori s proti - vprašanjem. In vključi izpraševalce, ki mu dajo kovanec z vtisnjeno cesarjevo glavo. Nato Jezus, kakor tolikokrat prej in potem, pokaže nepričakovano tretjo pot. Odgovor, ki preseneti in pusti nasprotnike odprtih ust in brez besed. Lahko se spomnimo, kolikokrat je  tudi učence z odgovorom tako presenetil, da "se ga niso upali več ničesar vprašati". 

Jezus pokaže na Božjo modrost, ki ne more biti ujeta. Vedno najde tretjo pot, ki je človek, zaprt v svojo ozko misel izključevanja v smislu "ali to ali ono", ne more videti in nanjo še pomisli ne. Samo Bog lahko združi, kar je nezdružljivo. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega." 

S tem vrne zdravo avtonomijo tako političnemu sistemu kakor veri. Sporoči pa še nekaj veliko globljega. Cesarji so dali tiskati svojo podobo na kovance, na predmet, saj je njihova moč slonela na "popredmetenju drugih", na gospodovanju, ki je uporabljalo manjše ter se z grobostjo postavljalo "nad". 

"Med vami pa naj ne bo tako", reče Jezus svojim učencem ter pokaže, kako je služenje in daritev iz ljubezni najvišja oblika dostojanstva, ki jo človek lahko prejme in živi. S tem pokaže, da je v človeško srce vtisnjena ne cesarjeva podoba, temveč Božja podoba, podoba Očeta, ki daje sebe vsega. Ustvarjeni smo po Njegovi podobi, zato je v našem obličju skrito obličje Očeta in je naše srce mirno samo, ko se daje. In nihče nam ne more vzeti tega privilegija ljubezni, nihče zmanjšati dostojanstva, ki nam ga je izročil Božji sin.
Jezus glasno in očitno pokaže, kako se človek ne more kupovati ali prodajati za denar in četudi se je to zgodilo Njemu samemu in se dogaja tolikim današnjim bratom in sestram po svetu, ki so sužnji trgovine z ljudmi in krivične ekonomije ter politike, se s tem ne da izbrisati Božje podobe in dostojanstva, ki je zapisana v nas. 

Ko so Jezusa prodali za 30 srebrnikov, namreč ni nehal biti Božji sin, ni se začel obnašati kakor predmet, temveč je ostal svoboden, četudi v verigah grešnega človeštva. Svoboden pa pomeni tisti, ki je ohranil zavest resnice o sebi in zato ljubil. Enako spodbuja nas. 

Krivice so in se bodo dogajale, sistem bo poskušal človeka prestaviti na nivo tržnega blaga in ga uporabiti za denar in dobiček, vendar smo sredi tega sveta poklicani ostajati sinovi in hčere, svobodni, izvoljeni in ljubljeni. Občestvo odrešenih, ki se sme veseliti drugega, se sme veseliti brata in sme živeti to, kar naša vera je - občestvo Cerkve, občestvo odrešenih in pravičnejšo ekonomijo, ki ne zatira manjšega. 

Pavel, Silvan in Timotej v pismu Tesaloniški Cerkvi pokažejo prav veličino tega, kaj pomeni biti Cerkev. Četudi fizično narazen, četudi ponovno blokirani in omejeni pri gibanju ter obhajanju zakramentov, pa vendar ostajamo povezana Cerkev, poklicana, da se zahvaljuje drug za drugega. In ni res, da pride maša v dnevno sobo preko spleta, FB, RTV ali radia. Ne, premalo je to. Tudi ni maša evharistija v pravem pomenu (Cerkev z Glavo in Telesom združena ob oltarju), ko duhovnik mašuje sam. 

Lahko pa živimo evharistijo v naši dnevni, ko začnemo zares živeti kot odrešeni, ko se dojemamo kot del velikega telesa Cerkve, ki je Kristusovo telo. In četudi se ne da obhajati evharistije, jo sedaj živimo. Ko znamo vsak dan in drug drugega z ljubeznijo vzeti, blagosloviti, sprejeti razlomljenost in se podariti. Karkoli delamo na ta način, živimo liturgijo, kar je naša identiteta.

Evharistija se torej zgodi, ko končno dojamemo, da je Kristus sredi med nami, da smo kristjani s svojo konkretno telesnostjo Njegovo telo in da smo mi sami zakrament evharistije temu svetu, poslani, da bi svetu vrnili življenje.
Postanimo torej tisti, ki se ljubijo med seboj in tako bomo mi sami nenehna evharistična daritev. Ob pravem času pa bomo lahko ponovno vsi zbrani skupaj ob oltarju in se okrepili v zavesti tega, kar v resnično smo - Njegovo Telo za življenje sveta. 


nedelja, 11. oktober 2020

Lepota naše vere

 28. nedelja med letom

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical. 

Da bi videli, okusili in doumeli, kako lepa je naša vera in kako zelo nas Gospod ljubi ter kliče k sebi zato, da bi bili deležni istega življenja, istega veselja in iste ljubezni, ki je tudi med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.

Tako preprosto se zdi, ker je že vse Gospod pripravil, ljudje pa tako radi zapletemo s svojo grešno naravo. Že po preroku Izaiju Bog kliče svojemu ljudstvu, da je zanj pripravljena gostija z okusnimi jedmi in prečiščenimi žlahtnimi vini ter obljublja, da bo na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode; za vselej bo uničil smrt.

Vse to je napoved Kristusovega prihoda in gostije, ki jo bo On sam pripravil s svojim Telesom in Krvjo. Prav tam na Kalvariji, tej sveti gori, je s svojo smrtjo za večno uničil našo smrt ter odprl prehod k Očetu. Zagrinjalo v templju, ki je ločevalo prostor Presvetega od svetega, se je pretrgalo na dvoje. Zagrinjalo, ki je zagrinjalo vsa ljudstva in pokrivalo vse narode, ter preprečevalo dostop. Oče ga torej pretrga, od zgoraj navzdol, kajti v Sinu ponovno prejme svoje izgubljene otroke. To je njegova ljubeča odločitev in izvolitev.

Kaj lahko naredi človek? Samo ponižno zre in hvaležno sprejme ta milostni dar poklica in izvolitve. Gostija je pripravljena, svatje so povabljeni. V evangeliju se ta podoba Božjega hrepenenja, ki kakor ženin hrepeni po nevesti, še poglobi.
Jezus v priliki opisuje Nebeško kraljestvo kakor svatbo, ki jo kralj prireja svojemu sinu. Gre torej za Očeta, ki je po blagohotnem sklepu pripravil svatbeno dvorano, da bi se človek in Bog lahko združila, tesneje kakor pred grehom, saj ženin in nevesta nista več en poleg drugega, temveč postaneta eno telo. Če je torej Sin ženin, potem smo svatje mi, njegova Cerkev. Povabljeni, da sprejmemo deleženost Njegovega življenja. Povabljeni, da sprejmemo vabilo ter stopimo v oseben in intimen odnos z Njim. 

Toda svatje niso hoteli priti. To priliko Jezus govori najprej velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, tistemu delu izvoljenega naroda, ki naj bi prvi prepoznal dopolnitev časa in prihod Mesija. Toda prav oni, prvi povabljeni, so povabilo zavrnili. V imenu tolikih idej in predstav, ki so jih imeli o Mesiju. Zato Oče poskusi še enkrat. Pošlje nove služabnike, nove glasnike, da bi povedali, da je čas dopolnjen. Da Bog več ne potrebuje naših volov in pitanih telet, ne potrebuje naših žrtev, askez, mlajev in procesij, ker je On sam pripravil vse! Pravi: "Moji (in ne vaši) voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!"

Gospod je, ki daje, On prvi daje svojega Sina kot zaklano pitano tele, kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta, na nas je le, da svobodno sprejmemo to veliko milost in pridemo na svatbo! Vera je zato sprejetje Božjega daru in ne pridnost v predpisih. Je zrenje tega, kar Gospod dela za nas in sprejetje te velike milosti. Toda ti se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. 

Naša trma je neizprosna. Človek hoče biti protagonist. Hoče z nečim osvojiti Boga sam ter ga nato še nadzorovati. Hoče ostajati tisti, ki določa in upravlja vse. Zato si izmisli svoje njive, svoje kupčije (tudi na videz svete in za Boga), da le ni potrebno ničesar izpustiti iz rok ter sprejeti, da nas je drug odrešil.  Še več, nemalokrat se zgodi, da so ljudje s pristno vero preganjani od tistih, ki so se zaprli v neštete predpise, zapovedi in prepovedi, verske prakse in obupno veliko število načinov, s katerimi je potrebno prebuditi Boga, ki nas mora slišati in ubogati. Po naše. 

Kristus v priliki take imenuje morilce. Kakor je nekoč Petru dejal, naj se pobere za njim in ga poimenoval Satan, ker ni mislil po Božje, tudi tukaj miselnost človeškega mišljenja, ki ne sprejema Božjega načina odrešenja, imenuje morilsko. S tem, ko hoče človek postati merilo vsega, postaja morilec Božjega delovanja. 

Svatba je torej pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Zato kralj pošlje nove odposlance na križišča in da povabiti vse, ki povabilo sprejmejo. In res, svatovska dvorana se napolni

Očitek je sprva letel na Jude, ki so bili prvi povabljeni, a so poklicanost in izvoljenost zavrnili, zato se je evangelij dal poganom. Tisti, ki nikoli niso slišali, sedaj slišijo in oko, ki ni videlo, spregleda. Leti pa očitek tudi na nas, ko mislimo, da je vstopnica v Kraljestvo naša žrtev. Kakšno presenečenje bo za vse nas, ko bomo v nebesih videli ljudi, ki niso nikoli zmolili niti ene zdravemarije, so pa sprejeli Božji način življenja, ki je ljubezen in daritev. In nenazadnje smo vsi mi potomci poganskega in ne Judovskega dela kristjanov. Sveti Pavel sam se je nemalokrat boril in prerekal, da bi ubranil svobodo evangelija, ki nam jo je pridobil Kristus in ni bila vezana na obrezo ali neobrezo, na to ali ono prakso, temveč na sprejetje milostnega daru.

Vse preveč se torej še "obrezujemo" z zunanjimi idejami in oblikami verskih praks, zmanjka pa vsebine. Zmanjka tisto svatovsko oblačilo, ki je naš krst, s katerim smo bili potopljeni in nerazdružljivo vcepljeni v Kristusa ter postali svobodni sinovi. To pomeni, da ne moremo živeti vere kot posamezniki, ampak kot bratje, kot občestvo, kot tisti, ki so bili mrtvi, a so živi, ki so bili v temi, a jih je dosegla roka in potegnila v svetlobo ljubljenih in izvoljenih. 

Veliko je torej poklicanih v to lepoto naše vere, malo pa izvoljenih, kajti res malo jih sprejme, da lahko ta dar odrešenosti, ki gre onkraj sitosti in lakote, obilja ali pomanjkanja, le sprejmemo v Njem, ki je naša moč in hrana.