nedelja, 21. april 2019

Vstajenjsko jutro

Velika noč

Marijo srečamo na poti h grobu, kamor sta Jožef iz Arimateje in Nikodem zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa (prim. Jn 19,42). V 19. poglavju evangelist Janez opisuje Jezusovo križanje, njegovo smrt, prebodeno stran in pogreb, pri katerem je navedeno, da je bil grob blizu kraja, kjer je bil Jezus križan. In bil je v vrtu.

Marija se torej navsezgodaj vrne na kraj, na katerem je do konca spremljala svojega Ženina, da bi mu že izkazala tisto ljubezen, ki jo smrt ne more uničiti. In vidi kamen, ki je odvaljen od groba. Evangelist ne piše, da bi se mu približala, temveč steče k dvema drugima učencema, ki ju presenečenje ravno tako, kakor pred njima Marijo, požene v tek. Na kraj zločina, ki bo počasi tudi v njunih očeh dobilo nov pomen.

Evangeliji, ki opisujejo čas po vstajenju in srečanja z Vstalim, nam kažejo, kako Gospod daje svojim učencem čas. To pomeni, da ga daje tudi nam, ta čas in prostor, da se privadimo Njegovega in našega novega bivanja, da tudi nas to presenečenje spravi v drugačno gibanje, v življenje, v korake, ki jih sami sicer ne bi storili.

Prvi dan tedna tako predstavlja tisto novo, osmo jutro stvarjenja novega človeka. Po šestih dneh stvarjenja, ko je Bog izpolnil svoje delo odrešenja in po sedmem dnevu počitka v grobu, vstopamo v večno Jutro osmega dne, ki nima več zatona. Novi človek je rojen, preostaneta mu le pot in čas, da se te resničnosti tudi zave in jo živi.

Marija prihaja h grobu navsezgodaj, še v temi. Bila je torej zora, ura, ko sta skupaj luč in tema. Sonce že razsvetljuje nebo, vendar še ne doseže zemlje. Marija, ki išče Ženina tudi po njegovi smrti, že nosi prvine ljubezni, ki ne mine, vendar še ne doume nove resničnosti. Ta evangelij piše Janez, poslednji izmed tistih, ki so Jezusa »videli in (vanj) verovali«, a že obrnjen k tistim, ki v Jezusa verujejo, ne da bi videli. Torej je tudi evangelist Janez neke vrste zora novih kristjanov, ki jih Jezus blagruje. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.« (Jn 20,29)

V odlomku je beseda grob omenjena sedemkrat. Grešno človeštvo je dopolnilo mero, kajti sedem pomeni dopolnjenost. Protagonist odlomka je grob – grešen človek, ki nima drugega izhoda. Zato se Vstali da videti in srečati tam, kjer je človeku zmanjkalo poti. Še več…

Izvorno besedilo navaja, da sta učenca videla prtič, zvit na drugem mestu ter razgrnjene povoje, ki pomenijo rjuhe. Vstali je torej človeštvu pripravil poročno posteljo tam, kamor pride vsak od nas, da tam ne bi našel več teme, ampak svetlobo, da ne bi našel več osamljenosti in hlada, temveč odnos, ki diši z dišavami poročnega slavja. V tem novem Jutru sta torej Bog in človek nerazdružljivo eno, en v drugem in ne več samo en ob drugem kakor ob stvarjenju.

Bog je torej tisti, ki dela vedno prvi korak naproti človeku, ko ta še ne razume skrivnosti in je zato presenečen. Kolikokrat namreč tudi mi, kakor Marija Magdalena tisto jutro, hodimo še v temi. Ne vidimo poti, a točno tam, sredi največje teme, nas počaka On in vpelje v novost odrešenja.
Vera, to novo življenje v Resnici, pa je pot. Tudi Marijo jo potrebuje, zato najprej teče klicat druga dva učenca in jima pove novico, ki ne zveni odrešenjsko: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Dokler namreč človek ostaja v lastni slepoti, sporoča besedo smrti, žrtve in krivice, ki nima izhoda. Toda prav v tej rani, ki se je sami tako zelo bojimo, nas počaka Vstali in to isto rano preoblikuje v odprt izhod iz groba, spremeni jo v veselo novico odrešenja. To je presenečenje Boga, ki človeka požene na pot, ven iz svojih »gornjih izb« prestrašenosti.

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 
Tečeta skupaj in samo skupaj spoznata veselo novico evangelija. To ima močno sporočilo. Vstali se je namreč odločil razodevati v bratstvu, v naših odnosih.

Božje kraljestvo je namreč med nami (prim. Lk 17,21), je tam, kjer smo skupaj na poti, kjer nekdo teče hitreje, drugi pa odločneje vstopi, kjer se nekdo pogumno dotakne, drugi pa veruje. Lepota odnosov je torej v različnosti, v medsebojnem spoštovanju, v medsebojnem »čakanju«, v občestvu, ki se imenuje Cerkev, kajti edino tako se nam lahko razodeva veličina Božje novosti.

Apostol Janez navaja, da sta s Petrom na koncu vendarle oba vstopila v grob, v to rano človeštva in tam videla znake zmage. Janez je prvi veroval, četudi še ni umeval Pisma, da mora Kristus vstati od mrtvih. Veroval je, kajti vera gre pred čustvi in pred razumom, ki srcu privoli pozneje. Srce je tisto, ki ljubi in zato veruje ter potrpežljivo počaka, dokler vse naše življenje ni prežeto s pristnim vonjem vstajenjskega jutra. Vonjem, ki se mu ne da upreti, saj diši po Vstalem.




sobota, 20. april 2019

Bog v podzemlju

Velika sobota

Danes v Cerkvi vlada molk in tihota. Navzven se je vse zaključilo, za grešnega človeka je nastopil lažen mir, kajti Kristus, "izdajalec postave", je umorjen.
Toda za Kristusa se je delo šele začelo. On ima veliko dela v podzemlju.

Končno ga je pohotna smrt dobila v roke in ošabno mislila, da je tako premagala najhujšega sovražnika. A se niti zavedala ni, da je z zadnjim ugrizom v Telo, v resnici ugriznila v lastno smrt ter sprožila delovanje Zdravila, ki ga je človeštvo tako dolgo čakalo. Z zadnjim ugrizom je namreč Sinu dovolila vstop v svoje naročje podzemlja, kjer pa se je kaos šele začel. Ujetniki so končno zagledali svobodo, zaporniki so slišali besede: "Pojdite ven!", slepi so zagledali pot, hromi so shodili naproti Jutru, ubogi so slišali blagovest: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite Kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"

In pričela se je premikati karavana tistih, ki so bili po Kristusovih ranah obujeni. Ni bilo več razdora med človekom in Bogom, kajti edini Sin, Bog in človek je za vedno združil to, kar je greh porušil. V Sinu vsi mi vstopamo v Nebeški Jeruzalem.

Na današnji dan Cerkev hvaležno zre ta Kristusov spust v podzemlje mrtvih, da bi končno našel svojega ljubljenega človeka in ga potegnil iz podzemlja osamljenosti, ogroženosti in zla v lepoto Naročja, občestva in sinovskega življenja.

Ta dan je dan tihega in spoštljivega občudovanja vdora svetlobe v naša življenja. Tema se redči, zlo se poraženo umika in s povešeno glavo iz svojih ječ izpušča človeštvo. Zlo mora priznati svoj poraz, kajti že se svita Jutro in prvi prameni osmega dne že prodirajo ...

Naj jih bodo polna tudi naša srca!



Bog v verigah

Veliki petek

Jagnje je peljano v zakol. Zadnje Jagnje, ki daje svojo Kri, edino, ki lahko umije greh sveta. Edino, ki lahko izgubljenega človeka ponovno vcepi v Božje življenje. Kakor se cepič vcepi na drevo preko zareze, preko rane, tako je Kristus dovolil raniti sebe - drevo življenja, da bi nanj Oče ponovno vcepil posušenega človeka.

Iz rane smo bili rojeni. Mi, ki se tako bojimo ran, smo tam spočeti. Tam je naše rojstvo. Po njegovih ranah smo ozdravljeni, ker smo ponovno vključeni na to prebodeno Telo.

Kristus se je daroval ob zadnji uri, ob kateri so v templju klali ovce in daritvene živali v spravo za grehe. Judje so vsako leto ob velikonočnih praznikih romali v Jeruzalem ter v templju darovali za svoje grehe. V tistih dneh je v templju v potokih tekla kri ovc in volov in vendar vsa ta kri ni mogla izbrisati niti enega samega greha. Ni mogla rešiti niti enega samega človeka, ki je še ostajal ločen od Očeta. Še je bil suženj.

Potrebna je bila Kri Jagnjeta, Sina, tistega, ki ima v sebi Življenje, da bi enkrat za vselej opravil daritev za greh in človeku vrnil sinovstvo.. Kako neumno je torej, če človek še vedno misli, da se mora Bogu prikupiti, odkupiti, Ga zaslužiti ...  Če je vendar On prišel in nas rešil, ko smo bili še grešni!

V Kristusa se ta dan zažene vse zlo sveta. Vse krivice, napadi, pljunki, sovraštva. In On popije vse, kajti "žejen je" prav teh naših grehov, sovraštev, umorov, izdajstev, laži ... žejen, da jih izpije v tem kelihu, polnem kisa ter nam končno vrne Duha. Vrne sinovsko življenje ter za večno združi s seboj, Sinom, ki pred Očetom kaže svoje rane, v njih pa nas, izgubljene Adame.

Kako potreben je bil njegov molk pred velikim duhovnikom in farizeji, kako potreben molk pred Pilatom, da je krivda za naš padec padla nanj. Kakšna ponižnost in kakšna ljubezen, da je Sin, Kralj nebes, postal ponižan in v verigah. Bog v verigah. Da bi zlomil vse verige naših src ter nas, od nekdaj zapečatene gobove, odprl in napolnil s sijajem novega življenja.

Naj bo naš molk srca danes tista molitev, ki nas odpira temu studencu Krvi, ki teče po lesu greha, da ga ponovno spremeni v izvir Življenja.



četrtek, 18. april 2019

Bog pri nogah

Veliki četrtek

Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Zato beremo sveto pismo, zato prebiramo Besedo, da bi se ji pustili oblikovati. Po njeni podobi in podobnosti.

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal..

In začel umivati noge. Bog pri naših nogah. Kdo bi ga tam iskal? Bog, ki pokaže, da je kraljevanje služenje. Ta večer se poleg duhovniške službe rojeva tudi diakonska služba, to je služenje. Vsi smo poklicani k tej drži majhnosti, drži bratskega življenja, kjer je sklanjanje k nogam vsakodnevno oblačilo.

Sklanjati se k nogam pomeni se odločiti, da bom manjši od tistega, ki je pred mano. Pomeni, da se v srcu odločim, da drugega ne sodim in ne obsojam, ne preslišim in ne zapiram v škatlice mojih predstav, temveč ga ljubim še preden ga razumem.

Se v srcu skloniti k nogam drugega pomeni tudi sprejeti ranljivost pred drugim. Pomeni drugega povabiti v pristen oseben odnos, ki nujno vključuje držo brez obramb.

Marija se je v Betaniji usedla k Jezusovim nogam, da bi pokazala majhnost pred Njim. Da bi, nasprotno od Marte, pokazala kako je Njegova beseda pomembnejša od njenih načrtov. Grešnica se je v hiši farizeja Simona sklonila k Jezusovim nogam, mu jih umivala s solzami, oblačila v poljube in brisala z lasmi. Da bi pokazala svojo majhnost in potrebnost po Njegovem pogledu odpuščanja.
Marija se šest dni pred veliko nočjo ponovno skloni k Jezusovim nogam, da bi na njih zdrobila alabastrno posodico dišeče narde in jih mazilila. Da bi pokazala, kako je On vse.

Toda tudi Jezus se skloni. Skloni se h grešnici, ki so jo hoteli kamenjati. Najprej, da bi pisal po tleh, nato zato, da bi jo pogledal v njeni sklonjenosti in jo dvignil. Sklonil se je, da bi pokazal, kako je prišel vzravnati naše ukrivljenosti vase ter ukrivljenost v greh.

Skloni pa se tudi ta večer k nogam svojih učencev. Da bi opravil delo sužnja. Umivanje nog je bilo v Judovstvu izraz dobrodošlice, to delo pa so običajno opravljali sužnji. On, ki ni varoval enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca, se torej skloni k človeškim nogam, da bi nam pokazal, kako nas sprejema. Vse, brez izjeme.

Noge je namreč umil tudi Judu! Noge, ki so šle v temino noči, da bi izdale Učitelja. Tudi Petru. Noge, ki bodo plaho vstopale na dvorišče velikega duhovnika in pobegnile ob petelinjem petju. Tudi učencem. Noge, ki bodo kmalu prestrašene in zmedene bežale s mlatišča ljubezni.

On ljubi do konca in vse! Ker ve, kdo je. Ve, da je Očetov sin, ve, da je poslan od Očeta in da se k Njemu tudi vrača. V moči svojega dostojanstva je torej lahko vstal, se opasal in služil.

Da bi nam dal zgled. Kajti tisti, ki je umit, tisti, ki je izkusil, kaj pomeni, da se Bog spoštljivo približa tistim delom, ki bi jih sami radi skrili pred drugimi, jih umiva, mazili in poljublja, tisti lahko vstane, se opaše, skloni in služi drugim. Samo tisti, ki je umit z odpuščajočo Ljubeznijo.

Samo tisti, ki je prejel Sina, lahko daje sebe naprej. V hrano mnogim.
"To je moje telo, ki se daje za vas."

Gospod dela prvi, On je vedno prvi. Potem šele učence vpraša: "Razumete, kaj sem vam storil?" 
Njegova ljubezen nas je najprej poiskala, najprej krstila - potopila v Ljubezen, da bi počasi kaj razumeli. Da bi počasi razumeli, da Kristus iz običajnega dela neobičajno. Ne da bi zbujal hrup.

Medtem, ko so jedli, je vzel kruh in ga dal. Vino in jim ga dal. Medtem ko človek dela, dela svoje tudi Bog. Medtem ko človek je, ker je potreben hrane, se Bog spremeni v Hrano.

Kakor otrokom mama skrije zdravilo v sok ali starejšim skrijemo zdravilo v hrano, da bi lažje pojedli, tako se Bog, naše Zdravilo, spremeni v hrano. Medtem ko mi živimo svoje obveznosti, nas On obiskuje in hrani. Ko včasih še sami ne vemo kdaj. Medtem ko ...

Preliva se torej Kri, ki ne samo zaščiti pred smrtjo kakor nekoč Egipčane, temveč Kri, ki rešuje iz smrti. Kri, ki izmiva ne le prah nog, ampak te noge hrani, da bi tudi same šle na pot do drugih bratov, se sklonile in ljubile.

Morda pa je ljubezen, ki jo mi lahko izkažemo do konca prav to, da danes v srcu odpustimo. Vse odprte račune. Ker vemo, da je tudi zadolžnica, ki se je s svojimi obtožbami glasila proti nam, bila izbrisana. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.

Morda pa ta križ letos čaka nas, da naše zadolžnice, ki jih imamo drug proti drugemu, pribijemo na to drevo križa, ki postaja drevo novega Življenja.




sreda, 17. april 2019

Moj čas je blizu

Sreda velikega tedna

"Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" 

Učenci nevede Kristusa vprašujejo temeljno vprašanje življenja vsakega. Kje je prostor moje daritve? Kje in ob kom sem jaz poklican pripraviti svojo veliko noč oziroma kje mi jo bodo pripravili bližnji in bom poklican iti skozi?

A podobno kakor včeraj Petru, tudi danes Jezus spominja na pravi vrstni red. Preden lahko kdorkoli da sebe, se mora najprej odkriti obiskanega. Zato odgovarja:
"Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci."

Pri meni. V mojem srcu je prostor, kjer hoče letos obhajati svojo veliko noč. Tukaj hoče pokazati svojo ljubezen do konca. Najprej z umivanjem nog, ki je simbol odpuščanja, nato z daritvijo samega sebe, ki je evharistija. On je prvi, ki daje, prvi, ki sprejme veliko noč, ki mu jo je pripravil grešni človek, da bi mu končno dal žive vode ljubezni in vanj dihnil svojega Duha.

V to gornjo izbo srca pa ne prihaja sam, ampak prihaja z učenci. Vsemi dvanajstimi. Dvanajst pomeni polnost. In v tej polnosti je tudi izdajalec. Tudi temu daje samega sebe, tudi njemu daje svoje Telo in Kri. Prihaja s Petrom, ki še gradi na sebi. Prihaja z učenci, ki bodo pobegnili ...

Kristus nas že uči, da Božja popolnost vključuje naše limite, izdajstva in meje. Vse je vključeno v zgodbo odrešenja in kjerkoli se nekdo pusti dotakniti Milosti, se izdajstvo spremeni v rojstvo. Peter to pozna. Ker se je pustil najti Pogledu, ki ga je prvi iskal. Peter tisto noč ni iskal Jezusovega pogleda, On je, ki je našel tistega, ki se je izgubil.

Nasprotno pa se Juda odloča sam, izvršuje sam in si naposled tudi sodi sam. Pade iz odnosa, kar poznamo vsi, vendar izven odnosa tudi ostane.

Gospod torej prihaja s svojimi učenci, ki nosijo rane. In te rane, naše rane, so pri Gospodu vključene. On jih ne eliminira, temveč jim daje možnost preoblikovanja. Če želimo. Cerkev je vedno z ranami. Ne obstaja Cerkve brez ran kakor ne obstaja ljubezni brez ran.
Vsi imamo rane, ki jih je naredilo zlo. In zavoljo teh ran je prišel Odrešenik. Da bi jih ob Njegovi skledi, pri Njegovi mizi spoznali.

Težko je to. Raje bi se umaknili. Vendar Kristus prihaja v našo izbo. Popoln z nepopolnimi. Da se tudi sami ne bi bali svojih nepopolnosti, ampak pustili, da se končno dopolnijo v Njem.



torek, 16. april 2019

Življenje dam zate

Torek velikega tedna

Napravil je moja usta kakor oster meč ...(Iz 49,2)

Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal (Jn 13,21).

Ali obstajajo še težje besede, obstaja ostrejši meč kakor izdajstvo prijatelja, tistega, s katerim si skupaj lomil kruh, delil življenje, telo, sanje, zavezo?

Ostre so te besede. Tako ostre, da sovpadajo z nočjo, ki je vladala zunaj. Pravzaprav je ta gornja izba edina luč v tej noči, ki je dobila svojo uro! Učenci se vznemirijo. Mir in običajnost pashalne večerje zarežejo ostre besede Kristusa. In vendar učenci nočejo verjeti. Preslišali so že 3-kratno napoved trpljenja, smrti in vstajenja, sedaj jim Jezus sam pokaže izdajatelja in vendar ostajajo v svojih razlagah. Kako težko nam je slišati, česar nočemo.

Tako nemočni se počutimo, ko nam stvari uhajajo iz rok. Jezus je učencem vedno pogosteje kalil mir ustaljenosti in intime, ki so jo imeli z Njim. In kaj ob tem naredimo mi?

Del nas bo nemo zrl in opazoval. To je večina učencev, ki so bili z Jezusom.
Nekaterim je dana milost, da se v stiski in negotovosti kakor Janez naslonijo na prsi Gospoda ter se zaupljivo privijejo na Srce, ki edino pozna pot.
Nekateri pa poskušajo stvari vzeti v svoje roke. Ti so Peter. Njegove želje so velike in nameni srca iskreni. Toda Peter je potreboval razočaranje lastnih idej, da je nekoč pozneje, brate utrdil v veri.

Kako milostno je bilo za Petra, ko je tisto noč izkusil, da mu ni potrebno biti Bog, da se mu ni potrebno dokazovati, ampak je lahko to, kar je. Peter, ki raste. Ni mu potrebno prehitevati samega sebe, ker se ne da, ni potrebno trgati sadu, ko je zelen. Potreben je čas, potrebna je velika noč in nekoč, pozneje, je tudi Peter lahko izpolnil obljubo, ki jo je iskreno nosil v srcu: "Življenje dam zate."

Če zakonca nista najprej pripeta na Življenje, ne moreta dajati življenja drug drugemu. Če človek ni najprej pripet na Ljubezen, ne more biti med tistimi, ki dajejo.

Preden torej sami lahko postanemo daritev, je potrebno ponižno sprejemanje Življenja, ki se kakor transfuzija pretaka po nas. Samo v tej moči lahko ljubimo drug drugega. Do konca.



Vonj iz pristne narde

Ponedeljek velikega tedna

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Dal sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravico. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. 

Res, On ne. Zlo bo tisto, ki bo kričalo, vpilo in se zaganjalo v dobro. Zlo je tisto, ki potrebuje hrup in opozarjanje nase, ljubezen ne. Ljubezen daje, tiho, mirno, predano, brez hrupa. Le polglasno, a odločno šepeče: "Oče, odpusti jim ..."

Kakšna moč je v ljubezni, da je lahko tiho pribita in koliko strahu je v zlu, da mora vpiti! Kakšna moč je v ljudeh, ki tiho ljubijo in kakšen strah v ljudeh, ki vpijejo in opozarjajo nase. 

Še nekdo ljubi danes tiho, ne da bi delal hrup ... Marija v Betaniji. Ni šparala, nasprotno, razsipno je z nardo mazilila Jezusu noge in jih brisala s svojimi lasmi. Kakšno dejanje ljubezni! Razume pa ga lahko samo tisti, ki živi odnos. Kdor ga je izgubil, vidi produktivnost in učinkovitost, zato preračunava in krade kakor Juda. Marija pa ne prešteva, ne dvomi o tem ali se splača, kajti ljubezen se ne splača. Ljubezen se daje. Nepovratno.

Kakor se enkrat izlitega olja ne da več ujeti nazaj, tako se izlite Ljubezni ne bo dalo več odtegniti nazaj od človeštva. Bog sam je strl alabastrno posodico Sinovega telesa in na naše glave in noge izlil ne olja iz pristne narde, temveč Kri nove zaveze. Ne darila, ki je dragoceno en funt, temveč Božje življenja, da bi nazaj prejel otroke, ki so mu vredni čez vse!

Lepo je gledati Marijo, Marto, Lazarja in Jezusa skupaj za mizo. Lepo je zreti to bratstvo novih odnosov, ki so prešli strah zase. Lepo je imeti ob sebi živega Lazarja, zares živega tistega, ki ga ljubimo.

In kjerkoli se danes mi zberemo kakor resnični prijatelji, tam  zadiši moč Kristusovega vonja, ki ne napolni le teh, ki to živijo, temveč tudi vse, ki jih vidijo. Mnogo Judov je namreč hitelo tam, da bi okusili Kraljestvo na zemlji. Da bi okusili blago dišeči vonj pristne narde, ki jo je še vedno žejen cel svet.




ponedeljek, 15. april 2019

Pogled, ki odpušča

Cvetna nedelja

Vstopamo v velike skrivnosti naše vere. Tako velike, da lahko srce le umolkne ter prisluhne največji simfoniji Božje ljubezni. Tisti simfoniji, ki pušča brez besed.

Že prerok Izaija govori o jeziku učencev, ki je namenjen krepitvi omagujočih. To pa lahko doseže samo beseda, ki je rojena iz poslušanja Besede. Zato Gospod tudi nam zgodaj zbuja uho, da bi tudi mi prisluhnili kakor učenci.

Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj.

Vsi vemo, kako radi se umaknemo nazaj, ko je potrebno slišati kaj težkega, kaj takega, kar zareže do jedra. Beseda tega velikega tedna in te cvetne nedelje zareže in izreže vse naše napačne predstave o Mesiju, o učencih ter o nas samih. Pokaže nam Učenika, ki za svoj slovesni vhod v Jeruzalem izbere oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. 

Sedenje na osličku predstavlja držo krotkosti, držo tistega, ki se pusti peljati kakor jagnje, ki gre v zakol. Kajti prišla je Njegova ura, da vzpostavi novo Kraljestvo, kraljestvo miru, služenja in odpuščanja.

Čeprav je bil v Božji podobi, se ni oklepal enakosti z Bogom, temveč je izničil sam sebe in s tem vse naše napačne predstave o vzvišenem in oddaljenem Bogu. Ta Bog se razodene kot hlapec. Hlapec in berač človeške ljubezni. Tisti, ki se poniža pod dno, da bi rešil vse, ki so dosegli dno.

Ko je Gospod poslal v vas dva učenca, jima je glede oslička naročil: "Odvežita ga in odpeljita!" 

V evangeliju je beseda odvezati uporabljena še na 2 drugih mestih. Ko Jezus sreča sključeno ženo, ki jo ozdravi v soboto in ga zato ujetniki črke postave po klasični navadi napadejo, to ženo poimenuje Abrahamova hči, ki jo je bilo potrebno rešiti, saj jo je satan imel zvezano 18 let. Če torej vsak od teh "zvezancev" postave v soboto odveže svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat, koliko bolj je potrebno odvezati sinove!

Tretjič glagol odvezati evangelist Janez uporabi pri vstajenju Lazarja, ko Jezus ljudem naroči: "Razvežite ga in pustite, naj gre"
Razvezati, odvezati je tako že na neki način velikonočni glagol, saj je velikonočni prehod prav v razvezovanju spon ter osvobajanju krivičnih jarmov, da bi ujetniki končno okusili svobodo.
Kristus je prišel prav za to.

Način, kako to počne, pa preseneča. Vse po vrsti; učence, farizeje, mimoidoče in nas. Nemogoče je namreč, da bi lastno osvoboditev kdo pričakovali v obliki Ljubezni, ki se pusti peljati na osličku, ki umiva noge, se pusti prijeti z meči in koli ter odpeljati v veliko igro med Kajfom, Pilatom, Herodom in Judi, se pusti raniti, prebosti in križati, sneti, poviti v povoje kakor tisto noč v Betlehemu ...  in tretji dan vstati.

Kdo bi lahko pričakoval tak scenarij? In četudi je bil trikrat napovedan, ne dojamemo, ko se dogaja nam, ko se odvija v našem življenju.

Pasijon kakor ga opisuje Luka ima ogromno likov, ki nas tiho sprašujejo, kam bi se dali mi?

A še preden kdorkoli pade v kakršno koli krivdo, se je najbolje takoj vrniti k Izaiju, ki nas spominja na odprto uho, ki se ne umika nazaj. Ni torej bistvo, da sodimo sebe in svoje grehe, temveč, da zremo to, kar je za nas storila Ljubezen.
Da odpremo uho in se ne umikamo nazaj. Ne ob prizorih Ljubezni, ki umiva noge, ne ob navidezni zmagi zločina ne ob izdajstvu. Kajti odprto uho odpira tudi pravi pogled.

V pasijonu kakor ga je zapisal Luka, en od pogledov posebej izstopa. Tisti, ki ga Gospod nameni Petru v trenutku, ko Peter izkusi svojo pasho poraza. To je pogled, ki odpušča še preden se Peter zjoče. Pogled, ki odpušča pred kesanjem in prav zato, ker je ponujen prvi, omogoča vrnitev.

Ta pogled je Petra dokončno sezul lastnih predstav o sebi in o Bogu. Sezul ga je in opral v solzah, da bi končno lahko videl prav. Videl zastonjskost Ljubezni, ki ne potrebuje nastopaštva, ne potrebuje tekme o tem, kdo je največji, potrebuje pa srce, ki se pusti srečati temu Božjemu pogledu, ki takrat, ko se mi šele zavemo, da nas je greh slekel, ta pogled že oblači. V novo oblačilo sinovstva.

Ljubezen je torej odločena in je gre do konca. Da bi poiskala slepega, zaprtega človeka in mu vrnila oko, ki bo zmoglo videti svetlobo Jutra tretjega dne. Ki bo zmoglo videti sebe, objetega v pogled Ljubezni ter z očesom, ki se je umilo v zakramentu Usmiljenja, gledati tudi na svet. In ga tako oblačiti v suknjo ljubljenih.