Srce, ki ponovno zahrepeni!

1.adventna nedelja

Megla, dež in kronično pomanjkanje sonca. Navzven in v duši. Ujeti v brezciljnost in brez jasne luči, ki bi kazala smer. Zdi se, da v prvem berilu prerok Izaija piše prav v imenu take izsušene in izgubljene duše.
Izgovarja besede duše, ki si končno upa začutiti, da Nekoga pogreša. In si dovoli verjti, da obstaja nekaj več tudi zanjo.
Kako pretresljiva izpoved srca, ki se je v nekem trenutku zavedlo, da je izgubilo Boga, da ga pogreša ...
Na neki način spominjajo besede Izaija na opis srca mlajšega sina, ki je tam, med rožiči svinj upal iti vase in začutiti praznino, pogrešanje in hrepenenje.

To srce, tako izpraznjeno, samo in ranjeno, je upalo iz globine zaklicati: "Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš, kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena."

Kako potrebno je, da tudi v tem adventu gremo vase. Do svojih globin in do svojih temin. Da bi začutili bedo tistih "rožičev", ki smo se nanje navadili, pozabili pa na okus doma, te Očetove hiše, kjer je vsega v izobilju. Potrebno je v te globine, da se lahko rodi hrepenenje.

Iz globin se namreč rodi zavest grešnosti in dejstva, da smo se izgubili, četudi smo trdno verjeli, da poznamo pot. Iz zavesti izgubljenosti pa se rodi spomin na Očetovo hišo in tisti ljubeč pogled na pragu, ki vodi na Pot.
Iz duhovnega spomina se rojeva to pristno hrepenenje.

In srce vnovič, še glasneje zavpije: "O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore!"
Ta krik po objemu, v katerem si samo ljubljen in blagoslovljen, ta krik po Soncu, ki naj končno prodre ta megleni nepredirni pokrov srca in pride, se danes sliši iz tolikih begajočih, spečih src, zavitih v oklep lučk. O da bi predrl nebo in stopil dol! S svojim sijajem in toploto, s svojim upanjem in rojstvom novega, s svojo varnostjo in mehkobo.

Ko srce v tišini upa do svojih globin, ponovno zahrepeni po tem, da bi smelo biti glina v rokah svojega "upodabljavca". Nič več noče tavati okrog, nič več noče dokazovati svojih lastnih moči, želi si le miru in svobode, ki se zgodi, ko to srce dopusti, da je obiskano, da je nagovorjeno, da je vodeno. Iz megle do sonca, iz praznine do polnosti, iz tujine do domače hiše, od rožičev do polnosti okusov.

Ali kakor bi v hvaležnosti rekel apostol Pavel : " ... v Kristusu Jezusu ste vsestransko obogateli, v vsej besedi in v vsem spoznanju ...tako da ne pogrešate nobenega daru milosti. " Prav to namreč pomeni priti domov - najti Osebo.Priti na prag pravega naročja in začeti okušati Odnos.

Če pa je doma, v tej Očetovi hiši tako lepo, čemu potem še vedno toliko izgubljenosti? Čemu toliko odhodov in stranpoti, toliko izkušenj "tujine", toliko blata? "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kot listje "?

Celo v svojih pravičnih delih smo postali mrtvi, speči. Kakor bi po eni strani vpili h Gospodu, po drugi pa bežali od Njega, naposled pa utrujeni od enega in drugega otopeli. Zaspali brez pričakovanj in brez hrepnenj.

In tu, sredi tega "spanja", se oglasi Kristus: "Čujte! Bodite pripravljeni!"
Potreben je sestop v globine srca, da bi odkrili svoja resnična hrepenenja.

In potrebna je pripravljenost na spremembe!
Jezus je bil nenehno na poti, v dinamiki, v rasti. Kakor človek iz današnje evangeljske prilike, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Biti na potovanjul pomeni biti vedno pripravljen.

Ta pot od doma na potovanje tokrat ne predstavlja pot izgubljenega sina, ki je odhajal brez smeri. Tu gre za pot, ki nakazuje notranjo držo duha. Biti doma, v tem odnosu z Očetom, pomeni biti skozi na poti. Pomeni odpreti srce in ga pripraviti na spremembe.

"Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar - zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori - da vas ne najde spečih!"
Jezus navaja same "nočne" ure. Kakor bi nas hotel zbuditi tam, kjer smo mi že najbolj zaspali in otopeli, tam, kjer se hrepenenja niti slišati ne da več. Tam, kjer se je najbolj potrebno odločiti. Pritekel nam bo naproti, a odločitev je naša.

Morda je tudi zato težko vzdržati v Očetovi hiši (v živem odnosu z Njim). Ker hoče prebiti gluha ušesa, slepe oči in meglena srca. Ker hoče pirpavljenost na pot, hoče budnost. Da bi lahko vrnil okus življenju.

In res, Bog potrebuje budne ljudi. Spečih ima namreč dovolj!

Bog: "Sredi krize, vzdignite glave!"

Četrtek 34. tedna med letom

 In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.

Logika Boga. Ko se človeku zdi, da se je tokrat  res že vse sesulo, kar se je moralo sesuti, ko se zdi, da je dno na vidiku in da resnično ne gre več nič prav, pride Bog s svojim veselim sporočilom.

Takrat, ko se zdi, da smo polni zmede in stiske, da besnijo viharji in buči morje, da tudi vse okrog nas divja in se ruši, ko ne ostaja niti kamen več na kamnu, srce sliši besede: "Ozrite se kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje."

Kajti ruši se lahko samo tisto, kar je človeško in tisto, kar je izpolnilo svoj čas. Nihče ne mara rušenja in nihče ne mara sprememb. A potrebno je, da se s tem lahko pripravi prostor za novo. Tisto novo, ki ga želi dati Bog.

In mislim, da se zelo bojimo tega. Bojimo se razpreti dlani in dopustiti, da se stvari prečistijo. Da je vzeto, kar mora biti vzeto in da se pripravi srce za tisto res pomembno, kar potrebujemo. In Bog ve, česa potrebujemo. Ko je dopuščeno jemanje nepomembnega, v samem trenutku jemanja nikoli tega ne doživljamo kot nepomembno, zato je tu zahtevan korak vere. Vere v to, da Bog želi dati nekaj pomembnejšega.
Zato so včasih dopuščeni tudi "konci sveta". Konci našega ozkega, majhnega sveta, v katerem si do pičice natančno izdelamo predstavo o tem, kako bi stvari morale zgledati in kako ljudje delovati.

Ko se bodo torej naslednjič nerazumno zapirala vrata pred našimi očmi, ko nam bodo naslednjič obračali hrbet, ko se bodo naslednjič majale notranje sile srca in bo otemnelo sonce in zvezde, nastopila pa temina strahu in tesnobe, ko se bodo rušile stvari, ki smo jih postavili ... se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.

Ker v krizi prihaja Gospod. Z novim. Z rešitvijo, ki si jo naša glava ne more niti v sanjah zamisliti. V človeški brezizhodnosti vedno prihaja On. S svojo neverjetno Potjo.

Rušenje ...

Torek in sreda 34. tedna med letom

»Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

V teh dneh poslušamo dramatičen opis poslednje sodbe, v evangelijih pa Jezusov opis razdejanja Jeruzalema in slavnega templja, kar lahko simbolno razumemo vsega, kar je naredila človeška roka.
In če to "poslednjo sodbo" prenesemo v naš "tukaj in zdaj", vidimo, da se ta poslednja sodba pravzaprav dogaja že tekom našega življenja.

Ko namreč po prazniku Kristusa Kralja nekoliko bolj razmišljamo prav o koncu sveta, ko resnično ne ostane nič razen ljubezni, je obenem to tudi teden, ko nas Beseda izziva na področju izpuščanja, lastninjenja, kontrole, posedovanja ...

To rušenje, podiranje, izginjanje dragih in bleščečih kamnov naših projektov, zamisli in načrtov je nujno potrebno, čeprav boleče. V jeziku vinogradništva bi Jezus temu rekel obrezovanje. Nujno za rodovitnost, boleče kot proces.

Ničesar nimamo, česar ne bi prejeli. Človek je podarjen samemu sebi in drugim, s tem, kar je. Njegovi darovi in sposobnosti so mu podarjene, da bi z njimi služil celotni skupnosti. In s temi darovi človek soustvarja z Bogom. Le da človek občasno ali pogosto želi postati glavni in edini ustvarjalec in voditelj svojega življenja in tudi življenja drugih. Takrat ne soustvarja več, temveč začne nadzirati, diktirati in grabiti. Ker se zave svoje šibkosti, ki pa jo je izven objema Boga nemogoče zares sprejeti. Ker preveč straši. Zato človek prične grabiti in se bati za svoj lastni obstoj. Zato začne graditi lepe, bleščeče projekte in načrte, da bi mu vsaj ti dali občutek, da je na varnem.

Potem začne grabiti in prisvajati ljudi, ki jih potrebuje. Da bi ob njih dobil in našel vsaj malo občutka varnosti.

In na koncu se ta njegov "bleščeči Jeruzalem, pograbljen skupaj," sesuje. Ker ni več dihal in ker drugim ni pustil dihati. To so odnosi, kjer sta dva popolnoma odvisna drug od drugega. To so predmeti in lastnina, brez katere se nam zdi, da bomo umrli in spregledamo, da prav z njo umiramo, ker smo jo zamenjali za Stvaritelja.

Zato so časi "opustošenja" lahko tudi milostni časi našega življenja. Ker se ruši vse, kar ni na pravem temelju. Ker moramo izpustiti vse, kar nam ne pripada in v čemer smo iskali lažno varnost.
In nam ostane Bog. Ki pa gre še dlje ...

Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. 

Potem, ko govori o razdejanju templja, o izpuščanju navezanosti na lastne projekte in ljudi, začne govoriti o preganjanju nas samih. Kot da ni dovolj delo na neprisvajanju ljudi in reči! Ne. Uboštvo, ki ga kaže Kristus je še radikalnejše. Odpoved temu, da si lahko sami priskrbimo varnost in da pripadamo sami sebi.

Jezus vabi, da izpustimo celo to. In se izročimo v Njegove roke, dobesedno zlijemo, združimo z Njim in njegovo močjo. To nas ne zaščiti pred preganjanji, nas pa zaščiti pred tem, da bi nas preganjanja uničila in iztrgala iz bistva. Objeti z Njegovo močjo pomeni biti varni, sredi česarkoli že.

Vabi nas, da postanemo njegove priče. Biti njegova priča pomeni razburkati ustaljeno miselnost ljudi. In pomeni doživeti nasprotovanja. Dovolj je že reči direktorju "ne" in slediti lastni vesti. Tam se res zgodi "konec sveta" in že so na nebu preganjanja.

Biti ves v Kristusu, vedeti, da si tam v Njegovem imenu pa pomeni, da "se nam še las z glave ne bo izgubil". Pomeni, da ne potrebujemo nobenih skrivnih orožij ali se pripravljati na proti napad z vnaprej premišljenimi stavki.

Ne, pomeni priti s tem, kar svet, ki je izgubil Boga, ne pozna več - s pristnostjo. Svet je ne uporabi, ker je prenevarna. Možna je namreč samo v zavetju Moči. In kristjani smo v tem zavetju in lahko pridemo s pristnostjo, z Resnico in zavestjo, da nam bo dana "zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati."

Vse to pa nam je dano takrat, ko se odpovemu vsaki naši manipulaciji in prirejanju ter sprejmemo polnost tega, da smo v Bogu. Da nimamo nikogar drugega, razen Njega.

Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; ¹⁷ in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil.

Hecno ...ko sprejmeš Boga na prvo mesto in mu dovoliš, da je v tvojem življenju živ, lahko celo prijatelji, starši in sorodniki postanejo tvoji nasprotniki. A če tega ne naredimo, ostanemo navidezni kristjani. Tisti, ki govorijo o Bogu, a si ga ne upajo poslušati. Kaj šele pustiti Bogu, da se vse nepomembno v našem življenju zruši in ostane bistveno! Pustiti Bogu, da On pove, kaj je nepomembno.

Tam "nas stisne", a kar sledi, je nekaj najlepšega. Je tisto, kar resnično lahko izpolni najgloblja hrepenenja in prinese srečo. In kdo si tega ne želi?
Ko Bog dopušča zrušenje naših kolibic, pomeni, da pripravlja nekaj veliko lepšega, ker bo Njegovo.

Bog v malem

Jezus Kristus, kralj vesoljstva - 34.nedelja med letom

Kralj vesoljstva - predstavljamo si ga na oblakih, z veliko močjo in obdan z vojsko angelov.
In pozabimo, da je po vstajenju Njegovo poveličano telo učencem prepoznavno prav po ranah.

Kralj vesoljstva prihaja z ranami žebljev na sebi. Z znamenji, ki pričujejo, da je ljubil do konca, ker je iskal človeka, do zadnje luknje, v katero se je zatekel "oblačnega in temačnega dne".  Išče ga, ker si ta Kralj vesolja predvsem želi biti Kralj človeškega srca.

Ta pot iskanja ga je peljala do ponižanja, udarcev, križanja ... ker je prav v tem bil ta izgubljeni, razgnani, polomljeni in bolni človek. Če nas je hotel doseči, je moral za nami prehodil pot, ki smo jo prehodili sami. Naš greh je Njemu, kralju vesoljstva določal pot. In Ljubezen je tej poti sledila, četudi na križ, da bi našla svoj biser - človeka.

Na tem križu je ironično pisalo kralj. A za Boga biti Kralj vesoljstva resnično pomeni biti usmiljen in vsemu prizanašati, pomeni služiti do konca in se pustiti človeškim rokam, da opravijo, kar znajo. Samo ljubezen, ki je svobodna to zmore. Ker je samo v svobodi zmožna poslušnost. Jezus, ki ga danes na poseben način slavimo kot kralja, je svoje kraljevsko dostojanstvo pokazal preko svoje pokornosti Očetu. Do konca.

Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom piše o tem, da bo potem, ko bo vse sovražnike položil pod svoje noge, svoje kraljevanje izročil Bogu Očetu in se bo tako tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Kakšna ponižnost in kakšna svoboda! Kralj vsega vesolja ostaja poslušen Očetu.
Kako pomenljivo za nas, ki smo zlorabili pojem svobode. Dejstvo je, da je vsak človek nekomu pokoren, ne more biti drugače. Če ni poslušen Bogu, komu je? Zahtevam drugega človeka, lastnemu "jazu", svojim nestabilnim čustvom? Ali kar horoskopu? Nekomu je poslušen.

Jezus nam je pokazal, v čem je resnična svoboda. Kje je resnično kraljevsko dostojanstvo. On sam je tisti, ki hoče prvi skrbeti za svoje. On sam hoče prvi za vsakim, ki tava. Hoče za vsakim, ki se je zapletel v trnje in se ranil. In pri tem ne misli na rane, ki jih bo prejel sam.

Izpoved Očetovskega srca je polna besed, ki ganijo:
" ... jih bom poiskal, jih rešil, jih pasel, jim dajal počitek, pripeljal nazaj, obvezal, okrepčal, obvaroval."
Koliko varnosti! Koliko nežnosti in koliko skrbi za vsakega posebej. Srce Očeta ničesar ne spregleda. Ko je iskal izgubljene otroke, je izkusil vse. Naše rane so narekovale Njegove rane. Zato pozna, kaj pomeni biti izgubljen, polomljen, bolan, izgnan ...

Se pustiti najti takemu Očetu, v vsaki "izgubljeni ovci" naposled rodi hrepenenje, da bi tudi sama prejela "srce Dobrega pastirja", ki išče in ki mu ni vseeno za nikogar.
Meja med biti "izgubljena ovca" in imeti "srce Dobrega pastirja" ni velika. In zdi se, da je oboje potrebno zato, da bi si upali ven iz okvirov, ven iz varnega okolja predvidenega. Da bi si upali tja, kjer so rane. Naše osebne in rane drugih. Mi se jih izogibamo, v Njem pa te rane ne morejo več strašiti niti ne zastrupljati. V Njem te rane dobijo nov pomen in postanejo znamenja, ki nas delajo prepoznavne Bogu.

Potrebno si je "umazati roke" in stopiti v nepredvidljivo, ven iz varnih struktur, k sebi in k človeku, ki je lačen in žejen pozornosti, ki je gol, ker je pozabil na svoje dostojanstvo, bolan, ker ne loči več ljubezni od njenih ponaredkov, v zaporu, ker je ujetnik lastnih načrtov, grobosti do sebe ali pritiskov službe in družbe.

Potrebno se je "okužiti" s srcem Očeta, ki nenehno išče, da bi v nas dokončno zasijalo kraljevsko dostojanstvo služenja. V malem. Kajti On je vedno v malem.

O da bi spoznal(a), kaj ti je v mir!

Četrtek 23. tedna med letom
(BB na zgornji povezavi)

Evangelist Luka opisuje pomenljivo Jezusovo bližanje v mesto Jeruzalem. Ko ga zagleda, se zjoka nad njim in reče: "O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir!"

Besede, ki ganejo in pretresejo. Kako resnične so! Ker so tako zelo prave in namenjene nam samim. Ki včasih ne znamo drugega kot noreti in hiteti, loviti zadnje roke in izpolnjevati dolžnosti. Tudi tiste "Božje dolžnosti", le da večkrat spregledamo, da v njih že dolgo ni več prostora za Boga.

Potrebno se je znati vsak dan ustaviti in postaviti pred Besedo. Prisluhniti in dovoliti, da spregovori, pokaže, kje je tisti dan zares pravo mesto za nas, kam nas tisti dan pošilja in kje bomo našli resnični mir.
Mi pa tako radi najprej vse splaniramo sami, potem se pa zaženemo v brezgavo izpolnjevanje. A srce je tisto, ki ostaja prazno in tiho vpije in išče: "Bog, kje si?"  In tako pogosto se zgodi, da Bog ostane odzadaj, ker mora On hoditi za nami, po naših idejah in ne mi za Njim.V tem pa ni miru.

Kajti mir je tam, ko vsak dan spoznamo čas svojega obiskanja. Ko prepoznamo Boga, ki nam govori. In nam želi govoriti predno štartamo. Ker nas želi videti mirne, svobodne, lepe in izpolnjene. To pa ni mogoče brez poslušanja, brez umiritve in tega, da damo prostor njegovi Besedi in navdihom.

Jezus toži nad Jeruzalemom, ker ni prepoznalo Njegovega obiska, ker mu ni prisluhnilo in ni našlo miru. Še vedno se je delalo, kakor da ne potrebuje Boga in lahko vse ureja samo. Isto človek. Vedno hoče biti v središču.

Človek sam po sebi pa ne more jasno spoznati katera stvar in opravilo je res vredno njegovega časa, katero pa je le zanka aktivizma, ki prekriva globlji nemir in bolečino. In ko zapademo tej zanki aktivizma, se zgodijo stiske, ki jih je spoznal tudi Jetuzalem: "Zakaj prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali ter stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo v tebi pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

Kaj je to drugega kot opis človeka, ki bega in ki se pusti voditi zgolj svojemu lastnemu nemiru? Tak bo v nenehni akciji, četudi dobrodelni, v sebi pa nemiren. Ker ne bo prostora za Boga, saj se prostor zgodi tam, ko se zmoremo prav v nemiru ustaviti in dopustiti, da se zgodi obiskanje.

Ko bomo odšli iz molitve, ki bo resnino obiskanje Boga, bo veliko lažje biti ob pravem času na pravem mestu in delati pravo stvar.

Bog, ki jemlje ali Bog, ki daje?

33. nedelja med letom

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko ... o služabnikih, o talentih, o gospodarju. In razlikah, ki nas v tem svetu nenehno vznemirjajo. "Kdo ima več? Zakaj ima več? Zakaj jaz nimam toliko? Ali sem manj pomemben?" Ta nori svet in človek, ki v tekmi in primerjanju izgublja svojo iniciativo.

Naše človeške oči se rade ustavijo na "merljivih"  talentih, ki smo jih prejeli. Talent je bila takrat vrsta denarja, a že ime nas napelje k razmišljanju o lastnih sposobnostih in obdarovanosti. "O nadarjenosti," bi rekel sodobni svet. Človeške oči se ustavijo na vprašanju: "Kdo je bolj in kdo je manj nadarjen?"
In ne vem če obstaja bolj neumno vprašanje!

Če pozorno prisluhnemo priliki, Jezus govori o človeku, ki je svojim služabnikom izročil svoje premoženje. Govori torej o Očetu, ki je razdelil vse. Dal je samega sebe in svojega lastnega Sina izročil človeškim rokam. Da bi bili odrešeni in otroci luči, kar je dar nad darovi.

Jezus govori o tem, da smo vsi prejeli isti dar. In vendar obstaja neka razlika, saj Jezus nazorno prikaže prva dva, ki razvijeta talente in svobodno ustvarjata ter razvijata svojo kreativnost in tretjega, ki zablokira in poreže vsako, tudi najmanjšo iniciativo.

Razlika med njimi pa ni v obdarovanosti, saj Jezus pove, da je vsak prejel po njegovi zmožnosti, kar pomeni, da je prejel polno, zvrhano in potlačeno mero. Razlika je v njihovem doživljanju Boga.

Prva dva govorita: "Gospodar, pet talentov si mi izročil ...", tretji pa: "Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel."
Prva dva Boga doživljata kot Očeta, ki daje, počutita se obdarovana in to občutje rodi hvaležnost, hvaležnost pa željo po ustvarjalnosti. Zato ne odlašata in gresta v življenje opremljena z zavestjo, da jima je vse podarjeno, da je vse milost. V zavetju tega podarjajočega Očeta se počutita varno, zato jima še na misel ne pride da bi med seboj tekmovala. Oba vesta, da sta na enem področju močna, na drugem šibkejša, na enem področju obdarjena s petimi talenti, na drugem pa z dvema in vendar na vsakem od njiju s popolnoma vsem, kar potrebujeta za polno in izpolnjeno življenje.

To pomeni živeti v pristnem, zaupljivem in svobodnem odnosu z Očetom, ki vse podarja. To nas dela svobodne, vesele in hvaležne, vse to pa rodi kreativnost, iniciativo, kar bi z jezikom prilike poimenovali "trgovanje s talenti".

Na drugi strani pa imamo moža, ki Boga še zdaleč ne doživlja kot Očeta, temveč kot nekoga, ki jemlje, grabi, preži. Opis, ki ga daje gospodarju je opis mnogih kristjanov, ki so Bogu pripisali popolnoma popačeno podobo krutega in nasilnega tirana ali direktorja. Vsak bi od takega Boga pobegnil, se kakor ta služabnik zbal, skril in zakopal skupaj s talentom še sebe.

 To se dogaja v nevarnih odnosih, v katerih ni več nobenega zaupanja. Tam je telo le še ukočeno, odrevenelo, zamrznjeno, zablokirano. Tam vlada strah, ki hromi in poreže vsako iniciativo in vsak poskus ustvarjanja. V takem odnosu ni življenja ni svobode ni varnega razvijanja samega sebe in svojih potencialov, ker se vsa moč porabi zgolj za premagovanje strahu in v bitki za zaščito. To so dobesedno odnosi "mraza, teme in škripanja z zobmi". 

Ko v nas vlada podoba Boga, ki jemlje, je nemogoče doživljati obdarovanost in takrat se resnično zdi, da nimamo ničesar oziroma le en talent. Pa še tega zakopljemo, kar je najbolj logično dejanje, ko kraljuje strah in groza.

Jezus pa nas s to priliko kliče v drugačen Odnos. V odnos z resničnim, živim in pravim Bogom. Podarjajočim Bogom, ki daje vse. To pomeni sprejeti življenje sinovov luči in sinovov dneva, ki jih nič več ne more presenetiti in pretresti do te mere, da bi izgubili tla pod nogami. Ker so zakoreninjeni v Boga, ki daje popolno varnost tudi tam, kjer je človeško ni.

In ko se zavemo, da smo objeti s tolikšno varnostjo, lahko zacvetimo in obrodimo stoteren sad. Takrat lahko postanemo to, kar smo. V jeziku Knjige Pregovorov lahko takrat postanemo "vrle žene in vrli možje".
V objemu varnega moža vsaka žena zacveti, njena vrednost daleč presega bisere. Ker je obdana z dobroto, lahko izkazuje dobroto, lahko ustvarja in pleše, lahko tudi odpira svojo dlan potrebnemu. Ker se ne počuti ogroženo, je napolnjena z milino in lepoto.

Vse to in še veliko več je žena, ki je obdana z varnim človeškim, še toliko bolj pa Božjim odnosom. Enako možje. Ko izkusijo varen (O)odnos, ki spodbuja, se rodi kreativnost in originalnost. Rodi se pogum in veselje.

Ljudje živimo bolj ali manj posrečene človeške odnose, na ene imamo več vpliva, na druge manj. Za čisto vsakega od nas pa ostaja ta vesela novica, da obstaja še en, veliko resničnejši Odnos, ki je tudi vir vsakega drugega varnega odnosa. Vrata za vstop vanj so vedno odprta.

Kajti Božja milost se na vsakega izliva v slapovih in vsakega napolni do mere, ki jo še prenese. Blagor pa tistemu, ki se zaveda, da je vse življenje dar in sebe vidi kot bogato obdarovanega. Tak bo resnično hvaležen in postal tisti, ki ima in se mu bo dalo, da bo imel obilo, ker si bo upal razvijati in ustvarjati v malem, s tem pa vsak dan bolj postajati to, kar je, tudi v velikem.

Izgubljati po Božje

Petek 32.navadnega tedna

Navzven se zdi, da vsi živimo podobno - vsi jemo in pijemo, kupujemo in prodajamo, sadimo in zidamo ...občasno se kdo moži in ženi.
Vsi vstajamo in preživimo svoj vsakdan, napolnjen z veliko drobnimi ali večjimi obveznostmi. V čem je potem razlika? Zakaj bo samo ena izmed dveh, ki skupaj meljeta sprejeta? Zakaj bo izmed dveh na isti postelji en sprejet, drugi zavržen? Dva bosta na polju, en bo sprejet, drugi zavržen.
Med dvema navidezno enakima potema, pravi Jezus, obstaja velika razlika. V čem? Kje? Kako?

Ista vprašanja so se porodila učencem: "Kje bo to, Gospod?" On pa jim je rekel: "Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi."

Tam, kjer v naše življenje še ni prišlo odrešenje, kamor še ni posvetila luč Milosti, tam še vedno kraljuje tema. Smrt. Življenje brez okusa. Grobost, napadalnost, kontrola nad drugimi in Bogom samim. Iz samega strahu in ogroženosti.

Ja, vse to delajo rane, ki so še nedotaklnjene. Kjer še ni bilo Dotika, obratnega od tistega, ki ga prosi apostol Tomaž po vstajenju. Tam je on hotel dati prst v Rano, on je hotel obvladati in razumeti, tu gre zato, da mora človek dopustiti, da se Roka dotakne rane in jo preoblikuje, očisti ... odreši. Da človek spusti in neha kontrolirati ter pusti Bogu, da se dotakne. Dokler tega dotika ni, ostaja truplo in kjer je truplo, so tudi jastrebi - simbol napadalnosti in grabežljivosti. In kjerkoli je to med nami, pomeni, da je še nekaj grobov, ki so ostali zaprti ter kličejo po odrešenju.

Kjer pa se zgodi obiskanje in Dotik, se spremeni okus. Potem se lahko dela popolnoma enake ali celo iste stvari, ki dobijo popolnoma drug pomen, okus Življenja. Še vedno dva delata isto delo, vendar bo eno narejeno s pečatom odpuščajoče ljubezni, drugo pa zaradi stiske "priganjačev", zunanjih ali notranjih.

Pride dan, tisti končni, ki bo razodel vse. A ta dan na nek način prihaja k nam vsak dan znova. V odnosih, kjer se pokaže, katera rana v globini človeškega bitja je že odrešena in širi blagoslov, katera pa je še zaprta v svoj oklep zla in širi strup. Te preverbe bi lahko poimenovali Noetov dan, dan, ko je Lot bežal iz Sodome ali preprosto dan, ko se razodene Sin človekov, ki je Resnica.

Kristus nas zato vabi, da vse izpustimo. Kliče, naj odpremo vrata in okna srca, da vstopi Milost. Naj se nehamo nenehno obračati nazaj (Lotova žena), da bi bolje razumeli, kaj se nam dogaja ali zakaj so se nam nekatere stvari zgodile v živlljenju. Naj nehamo poskušati ohranjati kontrolo nad svojim življenjem, temveč naj upamo stvari izpustiti in hoditi naprej. Nehati življenja spravljati v škatlice in pri tem misliti, da ga rešujemo, ker je za tem početjem le "reševanje" naše tesnobe in ne življenja.

Kdor želi rešiti življenje, ga mora namreč izgubiti. Izgubiti v Kristusu!

Izgubljati po Božje pomeni prav to - izpuščati kontrolo. Sprejeti, da človeški razum ne more priti do dna nobenemu dogodku, ne dobremu ne slabemu. Tisti, ki izgubi in se odpove tej kontroli, lahko pade v naročje, ki je Ljubezen. In to naročje nas hoče svobodne, da bi kot taki šli v svet in živeli kot tisti, ki imajo Očeta in Sina in vedo, komu pripadajo.

Velika modrost je tudi znati biti tam, kjer smo in ne nenehno begati ter se poganjati za še "tisto eno", ki nam manjka, da bi bili srečni.
Zato Jezus opozarja, naj tisti, ki je na strehi in pride ura, ne beži drugam, ampak ostaja tam. Ne grabi, ampak samo je. Kolikokrat bi morali to vzdržati v preprostem trenutku dbeva. Biti preprosto tam, kjer si tisto uro poklican biti in ne skakati v vse, kar nam po naše manjka, da bi bili srečni in našli svoje življenje.

Z vsemi temi "napotki" Jezus želi, da bi prejeli polno plačilo, polnost življenja že tu, na zemlji. To pa se zgodi takrat, ko ponižno sprejmemo svoje talente in svoj plevel. Ob tem pa po apostolu Pavlu dodaja: "Glejte nase." Pred nekaj dnevi smo slišali podoben poziv: "Pazite nase!" Nekaj torej je na tem.

In res, za polni okus življenja je potrebno začeti pri najosnovnejšem. Potrebno je poskrbeti za najbolj normalne stvari, tako normalne kot so spanje, hrana, oddih in molitev.
Bog je normalen. Skriva se v normalnem. V najbolj vsakdanjem, ki mu daje okus.

Posvetitev telesa

32.nedelja med letom
Posvetitev lateranske bazilike ali/in našega telesa

"Bratje in sestre, vi ste Božja zgradba." Tako začne Pavel. Kako pomembne besede za čas, ko vlaganje v obnovo zidov ni več na mestu. Potrebno je začeti vlagati v ljudi, te duhovne "kamne", ki večkrat ne najdejo svojega mesta v Cerkvi. Ker je vse obrnjeno na glavo in je temeljni kamen - Jezus Kristus, včasih le še neki obrobni kamen, ki ga ni varno postaviti v središče. Šele ko Kristusu dovolimo osrednje mesto in prvo Besedo, pomeni, da ljudje lahko dobivajo svoje pravo mesto. In se ponovno najdejo. A začeti je potrebno pri enem kamnu, pri sebi.

Jezus se je napotil v Jeruzalem in vstopil v tempelj. Našel je prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Našel je trušč, nemir in kaos. Nekaj podobnega tistemu, kar najde v nas, ko pride v našo notranjost. Tržnica, hrup, beganje, tisoč glasov in izgubljenost ... Nešteto prodajalcev in menjalcev ...

Vsakič, ko trgujemo s svojimi biseri, da bi pridobili pozornost, vsakič, ko se primerjamo z drugimi, da bi ugotovili koliko smo vredni, vsakič, ko se prepustimo kaosu zunanjega dogajanja ter preslišimo notranji mir in globino. Vsakič, ko govorimo v prazno samo zato, da nam (N)ekdo ne bi prišel blizu.
In nenazadnje je v nas tržnica vsakič, ko smo polni bolečine, grenkobe, zamer in krivic, tistih, še neodpuščenih. Taka bolečina prinaša beganje in nemir. Nas slabi in oteži, da bi videli, čutili in mislili jasno. In takrat pustimo, da dobijo moč glasovi in mimoidoči, ki v nas nimajo kaj iskati.

V vse to vstopa Jezus. In zaječi, ko zagleda hišo, ki je izgubila svojo lepoto, telo, ki je izgubilo svoj mir. Bog ve, da je telo namenjeno temu, da postane tempelj v katerem prebiva Sveti Duh. Zato, če kaj, potem Kristus ne vzdrži napadov telesa. Zlorab, krivic, prekoračenih mej. Jezus tam postane jezen. In v tej sveti jezi vzame bič in začne proces umivanja telesa, umivanja spomina, čisčenja razbolene notranjosti.

Ko gre za telo, gre zares. Tu se Jezus ne heca, tu menjalcem raztrese denar in prevrne mize, prodajalcem golobov pa reče: "Spravite to proč in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!" Kajti gorečnost za čistost našega telesa ga razjeda!

Ker je Bog zaljubljen v naše telo, ne prenese, da bi izgubilo sijaj, zato s sveto jezo izčisti in izmije vse, kar je umazanega ter ponovno postavi meje. Samo On lahko s svojo prisotnostjo in jezo stori, da nobeno dejanje, naj bo še tako umazano in grešno, še tako boleče in krivično, nima zadnje besede. Pomembno za svet, v katerem je telo nenehno napadano ... s pornografijo, prenajedanjem, fizičnimi udarci, stradanjem, zasvojenostmi, spolnimi zlorabami, prostitucijo, morda z besedami, ki ranijo in umažejo ... ali pa z"navadnim" udarcem otroka, ki pretrese ta sveti tempelj. Vse to je napad na telo, sveti tempelj Najvišjega.

V nekem drugem odlomku še doda: "Ta hiša naj bo hiša molitve!" Jezus prihaja, da bi umiril to naše telo in iz njega izmil vso bolečino ter nemir. Prihaja, da bi očistil naša čustva. Doživljanje sebe, Njega in sveta okrog nas. Prihaja, da bi ponovno vzpostavil red in harmonijo, nežnost in jasnost.

In ko se mu Judje posmehujejo in dokazujejo, da je tempelj nemogoče obnoviti, Jezus vztraja. Ker misli zares. Pri veri se gre vedno zares.
Učenci so šele po vstajenju dojeli Jezusove besede. Šele takrat so se jim sestavili "puzzli". Nam pa je dano videti že sedaj.
Smrt, grob ... nato vstajenje. Ker prva dva ne moreta imeti zadnje besede.
Krivica, dno ... nato vzpon.
Poraz, padec .... nato dvig.

Tema preprosto ne more več imeti zadnje besede! Ne, odkar je Kristus vstal od mrtvih in s tem presekal vsako determiniranost, vsak začaran krog, vsak "človeški nemogoče".

In danes smo mi ti posvečeni kamni, ki jih potrebuje Cerkev. Mi smo ta obnova, ki je potrebna in ni vseeno kakšni bodo ti naši kamni, postavljeni na vogelni kamen, Kristusa. Ni vseeno ali bodo smeli sijati v vsej svoji lepoti zlata, srebra in drugih biserov ali bodo le seno in slama. "Vsakega delo bo postalo očitno", pravi Pavel. "Ker se bo razodelo v ognju", ki pa je življenje samo. Tam, na poti življenja se pokaže, kdo je dopustil preboj Milosti, da je iz porušenih zidov lahko naredila svojo umetnino.
Življenje to vedno pokaže.

Milost pa je dana za vse, ker teče iz svetišča, večnega in neuničljivega in zato ne more presahniti. Dana je, da bi jo sprejeli in pustili, da se izlije v morje, v te okužene vode morja naše notranjosti, da bi ta voda spet postala zdrava. In človek, ki sprejme Milost, ki dopusti obisk Kristusa, dopusti očiščenje svojega templja, postane človek sijaja, ki sta ga poznala prva človeka v raju.

"Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo. Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo."

To je človek, ki v svoj porušen tempelj spusti Boga in mu pusti delovati. Tam vse postane užitno, rodovitno, polno okusa in življenja. Tam se naseli Milost in stori, da človek ponovno zažari v vsej svoji lepoti in sijaju  svetišča, v katerem prebiva Sveti Duh.

Kako z denarjem?

Sobota 31. tedna med letom

Pavel nas danes močno vzgaja tam, kjer smo v krščanskih skupnostih večkrat šibki ali negotovi. Na področju plačila.

Iz pisma Filipljanom se močno čuti njegova globoka ukoreninjenost v Gospoda, ki mu omogoča prožnost, elastičnost, široko območje dovoljenega, kar je vse nujno potrebno za življenje v Kristusu.

Znam živeti v skromnosti, znam živeti tudi v izobilju. V vsem in povsem sem navajen biti sit in biti lačen, biti v izobilju in trpeti pomanjkanje. Vse premorem v njem, ki mi daje moč.

Biti v Kristusu pomeni verovati, da bo poskrbljeno ob pravem času in na pravi način. Pomeni tudi biti globlje od zunanjih razmer, ki so enkrat stabilnejše drugič sploh ne. Biti v Kristusu v končni fazi pomeni vedeti v kom in v imenu koga nekaj delamo. Takrat, ko se poistovetimo z Njim, postane tudi naše življenje pestro, kot je bilo Njegovo. Polno presenečenj, nenavadnih poti, v globini pa mirno, trdno in stabilno. Z gotovimi koraki.

V vsem kar počnemo, je potrebno ohraniti svobodo srca, ki prejema in daje zastonj, ker je zakoreninjeno v Njem. Ohraniti tisto svobodo, v kateri lahko v vsakem vremenu, lepem in slabem, v obilju in pomanjkanju verujemo v moč, ki jo daje tistim, ki se naslonijo Nanj.

Ker je Pavel tako močno potopljen v Kristusa, se ne boji več zase. In vendar poudarja in spodbuja k temu, da je vsako delo prav ovrednoti. Tudi s plačilom. Tudi sam je izkusil zastonjsko delo za Božje kraljestvo, a obenem nujno potrebno konkretno podporo ljudi. Za preživetje. Zato pohvali prebivalce Filipov, ki so mu izkazali čisto človeško podporo in mu omogočili, da je izkusil "obilje".

 Zakaj celo v Tesaloniko ste mi bili zopet in zopet poslali, česar sem potreboval. Ne, kakor da bi želel daru, marveč želim obilnega sadu vam v prid. 

Delavec je vreden svojega plačila, tisti, ki daje pa tako stori nekaj dobrega. Potrebno je, da se tudi v Cerkvi naučimo delati v duhu zastonjskosti in obenem sprejeti dar ali plačati tistemu, ki nekaj stori in to potrebuje. Kolikor je le mogoče. Pavel namreč ločuje med notranjo držo zastonjskosti in zunanjo konkretno potrebo, ki ju ni dobro mešati.

Tudi Jezus v evangeliju ločuje dve stvari. Na prvo mesto postavlja pravičnost in zvestobo. To je zahteva vsakega človeškega srca ne glede na to ali se ukvarja z Božjimi stvarmi ali s krivičnim mamonom. Vsakdo, v malem ali velikem, v Božjem ali še vedno v mamonu, je poklican, da ostaja zvest in pravičen.
Od tod tudi povabilo: "Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, ko premine, sprejmejo v večne šotore. Kdor je zvest v najmanjšem, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem."

Kajti tudi med tistimi, ki se ukvarjajo s krivičnim mamonom ali, drugače povedano z bogastvom tega sveta, so v srcu lahko pravični in zvesti v malem.

A Kristus gre za oboje še korak dlje: "Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu."
Srcu, ki je zvesto in iskreno, je dano tudi spoznanje o tem, za kateri cilj se je vredno boriti. Dano mu je spoznanje, kaj je večno in kaj minljivo, v službi česa dobi zvestoba in pravičnost v malem pravo dimenzijo.

Jezusin sv Pavel pred nas polagata dejstvo, da se mora vsako srce odločiti dvoje.
Prvič o tem ali bo ostalo zvesto sebi in ohranilo pravičnost in zvestobo že v malem, bodisi na poti služenja Bogu ali mamonu, drugič pa odločiti o tem, komu je s to zvestobo bolj vredno in prav služiti, Bogu ali mamonu?

In če naše srce odgovori Bogu, nas Pavel vabi naprej. S svojim zgledom osebne držo. Zna prositi in se zna zahvaliti. V vsem, kar počne, ostaja notranje svoboden in zastonjski, prožen in širok, a vendar potreben in hvaležen ob vsaki konkretni, tudi finančni podpori ljudi.
Veličina svobodne hoje za Gospodom.

Se usesti v naročje Boga

Ponedeljek 31.navadnega tedna

Sicer je že četrtek, a pri Bogu teče čas drugače kot pri nas, zato je Njegova beseda aktualna vedno.
Ostajata mi ta milina in nežnost "ponedeljkove" BB.

Apostol Pavel nam predstavlja dva pogleda - Kristusov pogled in človeški.
Gledati znotraj Kristusa, pomeni videti čisto in resnično. Tam robovi niso ostri, tam ni nasilja in grobosti, tam so stvari zaobljene in mehke, kar pa ne, da niso razmejene. Gledati skozi Kristusove oči, pomeni imeti jasne meje, a združene z mehkobo.

Živeti v Kristusu pomeni uspeti ljubeznivo prigovarjati, pomeni živeti v sočutju in usmiljenju, pomeni imeti Duha med seboj, ki omogoča, da imamo kljub vsej drugačnosti in razlikam iste misli, isti cilj ...Samo Duh nas lahko dela enega duha in enega mišljenja, ker nas potaplja v Kristusovo misel, širšo, globljo, višjo in obsežnejšo od sleherne človeške misli. Tam je Njegovo veselje dopolnjeno.

Nasproti temu pa imamo človeški pogled, ki vidi omejeno, ozko, ranjeno ...zato je obsojajoč, strog, omejen, sterilen ...in včasih celo ubija. Znotraj.
Človeški pogled vodi do ravnanja iz prepirljivosti, zavisti in tekmovalnosti, pred čemer opozarja Pavel.

Skupnost je zato možna takrat, ko se vsak najprej postavi pred Božje oči in se samo pusti gledati. Se pusti sončiti pred Njim, ki edini vidi čisto. In takrat, ko duša (do)pusti, da se usede v naročje Boga in se tam kakor otrok v naročju svoje matere umiri, se ne boji več. Takrat odpade tekmovanje, borba za prva mesta, prepirljivost in prerekanje o tem, kdo je pomembnejši.

Tam v naročju si lahko samo tiho in preprosto si. Tam v naročju te ne briga ali si prvi ali zanji pred očmi sveta, ker je tam duša pomirjena in nasičena. In kar je najlepše, v to naročje lahko prideš ubog, pohabljen, kruljav, slep ...in si kljub temu ali prav zaradi tega objet.

Potem, ko srce izkusi lepoto Bližine, se mu ne da več bojevati in tekmovati za opaženost. Ker ve, da je že opaženo. Tako srce si upa biti zadnje. In ko gre iz tega naročja v svet, nehote opazi vse druge zadnje, majhne, nepomembne, pohabljene, kruljave in slepe ... In jih objame. S toplo besedo, z nasmehom, z dejanjem ...in se z njimi preprosto veseli življenja.

To je tista gostija, kjer odpade odvečno in ostane Objem. Gostija, ki jo "uradno povabljeni" spregledajo. Gostija, ki jo večkrat tisti del naše "perfektnosti" spregleda. Občuti in opazi pa jo "nepovabljen in nezaželen del" nas samih in drugih - tisti ubog, pohabljen, kruljav in slep ... V tem smo si vsi enaki, bratje in sestre.

To premore življenje znotraj Njegovih oči. Življenje v naročju Boga.

Od tam sem

Božja beseda za nedeljo, 2.novembra

Te dni se spominjamo tistih, ki so že Doma. Tam, kjer se vidi drugače, tam, kjer je pogled očiščen in hrepenenje izpolnjeno. Tam, kjer je kraj Ljubezni. In ta "prostor Ljubezni" je zapisan v sleherno človeško srce. Zato toliko hrepenenja, toliko žeje po lepem in toliko iskalcev. Ker v sebi nosimo pečat večnosti in ni človeka, ki ne bi zadrhtel, ko zazna "to presežno".

Danes nam Cerkev ponuja ogromen izbor beril, psalmov in evangelijev. Kakor bi nam želela povedati, da Bog pelje v nebesa po različnih poteh. Vsakega po drugi in vsakega na svojstven način. Kajti pri Bogu ni vnaprej določenih poti, pri Njem ni matematičnega načrtovanja in farizejske ujetosti v črko, temveč svoboda, edini resnični temelj ljubezni. On potrebuje svobodne ljudi, ker le svobodna srca dovolijo prostor tudi Njemu.
Le s tistim, ki je čist v srcu in izpraznjen nepotrebnih dodatkov, Bog lahko sodeluje in v njem naredi to, kar dela že vso odrešenjsko zgodovino - združi Božje s človeškim. Bog, ki se skloni do tal, da poviša človeka. Brez človekovih zaslug. Samo in izključno preko Njegove prelite krvi. V njej se je naše oblačilo opralo in postalo belo.

Vsi poznamo stiske, bolečino, nemir. Vsi vemo, kaj pomeni "hoditi po temni dolini". A le nekateri dopustijo, da vse to postane obsijano z upanjem. Tistim upanjem, ki ga prinaša ljubezen, izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Sveti Duh je tisti, ki nam prebuja okus po nebesih, po tisti Ljubezni iz katere smo izšli in kamor se vračamo. On je, ki nam daje spomin na to, kar je Gospod za nas že storil in kar sami radi pozabimo. To, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki in si po nobeni logiki nismo mogli zaslužiti odrešenja. In si ga ne moremo niti danes. To je realnost nas vseh. Da smo na tej zemlji, kjer so bolečine in stiske in da si poti do Doma nikakor ne moremo zaslužiti z lastnimi napori.

Razlika je le v tem, da so ljudje, ki jih imamo za priznane ali nepriznane svetnike upali to stisko, bolečino in nemir izročiti in dovoliti, da jo je Bog preoblikoval v blagoslov za mnoge. Niso je bili obvarovani, kot je mi nismo. So pa bili dovolj svobodni, da so lahko v vsaki napaki, padcu in grehu že videli vstopno točko za Boga. Osvobojeni so bili tega, da si morajo Boga zaslužiti, osvobojeni predstav, po kateri poti jih mora Bog nekam pripeljati in dovolj ubogi v duhu, kar pomeni dovolj ponižni, da so se mu pustili presenečati in voditi. Po poti, ki je bila skupna - Božja in človeška.

Zato blagor žalostnim, žejnim in lačnim pravice, zasramovanim in preganjanim ... kajti to stanje je nastalo prav zaradi tega, ker so prisluhnili bolj "nebeškemu" svetu znotraj srca, kakor navideznemu zunaj. Blagor jim, ker so v stanje, ki ni prijetno, spustili Boga, da je vse to oblekel v Božje.
Zato blagor ...

Blagor njim in nam za vsakič, ko v padcu, polomu in grehu vidimo priložnost Boga, ki vstopa točno tam, kjer je človek poražen. Za vsakič, ko se pustimo izprazniti in pustimo, da to prazno ponovno zahrepeni. Kajti to hrepenenje bo dobilo svoj odgovor.
"Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil."

Ob spominu na tiste, ki so že prehodili pot življenja in dosegli slavo nebeškega Jeruzalema, zahrepenimo, da bi jim bili podobni. In pozabimo, da smo jim že. Da imamo čisto vse, kar potrebujemo za svetost. Dar življenja, Kri, ki nas je odrešila in pot vsakdana, ki nas po mnogih drobnih zapletih in skrivnostih vabi, da se odpremo Presežnemu ... da pustimo tej preobražajoči luči, da dela vse, še tako majhno in neznatno, napisano postrani in z navadnim svinčnikom, v veliko in sijoče, napisano z zlatim - za večnost. To dela Bog.

In to dela priprošnja njim, ki so že tam in gledajo drugače. Vidijo drugače. Od tam sem. In nam že lahko pomagajo, da bi vsak korak našega življenja videli z Njegovim pogledom, ki izreka blagor tam, kjer človek ne more.