petek, 24. junij 2016

Ko Bog pokliče …

13. nedelja med letom

In Bog kliče, kliče vse od začetka, ker hoče sodelovati s človekom in ga ne pustiti izven odnosa, četudi se je z grehom človek sam iztrgal iz njega. Bog ostaja zvest, ker ve, da je odnos hrana človekovega dostojanstva in lepote.

Zato tudi danes vstopa v življenja in kliče, nenadno, nepričakovano in v času, ki se človeku zdi najmanj, če že ne popolnoma neprimeren. Ker kliče v novo logiko, novo miselnost in nova merila. Že v štartu.

V prvem berilu gledamo prizor, ko je Elizej nenadoma prejel klic v preroštvo. Nanj je padel plašč, za katerega ni bil zaslužen, si ga ni želel in ni do tedaj niti vedel, da sploh obstaja. Tako je takrat, ko v življenju pokliče Ljubezen. Zahteva odgovor, ki je tako radikalen kakor je radikalna ona sama.  Zato se človeku zdi, da Bog pokliče v najbolj nepravem trenutku.

Elizej je imel pred seboj dvanajst volov, simbol celega življenja, polnega sanj in načrtov, polnega mladostnih projektov, kajti število dvanajst pomeni polnost. Sam je bil pri dvanajstem, kar pomeni, da je bil v vrhuncu svojih idej in želja. Človeško gledano je bil v najbolj primernem času, da izpolni svoje projekte do konca.

In prav takrat zazna Elijev plašč, plašč Duha, ki kliče v nekaj, kar si človek sam ne bi mogel zamisliti ne izpeljati, kajti Gospodove stvari človeka vedno presegajo. Zato hoja za Njim ne sloni na človeški "pridnosti in inteligenci", ampak na moči Boga. Vsak resnični učenec se tega prej ali slej zave. Tudi Elizej. Kajti če je na začetku ta plašč zanj "težak, morda celo odveč", je na koncu Elizej sam tisti, ki Elija goreče prosi za delež njegovega Duha in prejme ta isti plašč, ko zdrsne z odhajajočega Elija. Tako milost, ki na začetku "moti", na koncu za vsakega preroka, nekdanjega in današnjega, postane sredstvo preživetja.

Poleg občutka neprimernosti časa, ki jo človeško srce lahko zazna ob klicu Boga, je druga največja zanka »klic preteklosti«. Nagnjeni smo k potrebi po popolnem, po idealnem, ki pa na tem svetu ne obstaja. Preteklost nas na to prva spominja, saj ni zgodovine človeka, ki bi ne vključevala padcev, neuspehov, ran in bolečin. Človeška tendenca pa je, da bi hotel nazaj, popraviti in rešiti, zato stoji na mestu. Kajti vse dokler preteklost ne postane del odrešilne zgodovine, sedanjost ne more postati svobodna sedanjost, ampak ostaja le ponavljajoča preteklost.

Gospod zato pravi: »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Pusti, da vse, kar ni bilo prav odmre, pusti, da postane gnoj, ki bo pognojil zemljo, pusti in odpusti, da vse, kar umre na veliki petek in v sebi nima Boga, ostane tam, ti pa pojdi in vstopi v »sveto tridnevje«, vstopi v veliko noč, tam, kamor lahko pelje le Bog.

Zato je vsak Božji klic nujno povezan s smrtjo starega in prehodom v novo. To pa boli. Ker umiranje boli, četudi umira slabo. Ker zapuščanje starega boli, četudi je pred nami Obljubljena dežela. Klic preteklosti, ki zahteva popolnost tako lahko postane nenehno čakanje človeškega pravega časa, in ker tega ni, postaja vozel, ki človeka ustavlja na poti za Gospodom. … 

Morda je prav zato vedno več mladih odraslih, zataknjenih in neodločenih. Pri dvanajstem volu, ki zgleda polnost, a ni. Ker je vol nedotaknjen, sterilen. Kristus pa vedno kliče od tam naprej, v veliko noč, v smrt in darovanje, kajti polnost se lahko zgodi šele takrat, ko "Elizej ubije vola in pripravi gostijo za druge«.  Takrat, ko mlad človek daruje svoje življenje, da bi mnogi imeli gostijo.

Jezus je svoje aktivno delovanje preživel na poti. V nenehnem zapuščanju enega in odhajanja v drugo. Vendar je tudi v njegovem življenju prišel čas, ko so se dopolnjevali dnevi. V življenju vsakega je čas, ko se dopolnjuje dnevi, čas, ko Gospod pokliče v nekaj večjega, v nekaj, kar človek ne zmore sam. Čas, ko je poklican odgovoriti na (L)jubezen in se darovati.

Tudi za Jezusa je torej prišel čas, ko se ni več umikal farizejem in pismoukom, čas, ko ni več ponavljal: »Moja ura še ni prišla.« Ta ura je zdaj prišla, to je Njegova ura, čas, ko ljubezen ni več obljuba, ampak postane dejanje izvršitve. Je trenutek, ko Jezus spremeni smer in se trdno odloči iti v Jeruzalem.  Prišel je čas.

V življenju vsakega od nas pride ta čas in dejstvo je, da se bo meseni del nas upiral. To je tista Samarija, ki Jezusa ne sprejme samo zato, ker gre v Jeruzalem. Tisti samarijski del nas se upira veliki nočli, ker ve, da bo nekaj umrlo. Ker gleda človeško in zato vidi do petka. Zato stari človek takrat najde tisoč ovir, rešil bi še toliko stvari preteklosti, rad bi se oklenil tolikih odnosov in poljubil še toliko starega. Za starega človeka ni čas nikoli priumeren, za Boga pa je. Zato kliče novega človeka, da pripravi gostijo samega sebe. Za druge.

Ljubezen pokliče, da se trdno odločimo iti v Jeruzalem, kjer se ne da slediti Gospodu ne da bi umrli svojim vzorcem mišljenja in meril.
Kajti; »bratje in sestre, za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje.«

In kako zelo se bojimo te svobode Kristusa, te svobode, ki svobodno služi in odgovarja Ljubezni. Te svobode, ki postane ujetnica Ljubezni. Te svobode, ki jo vodi Duh, trdno odločen, da pelje v Jeruzalem. Glasna je takrat Samarija, ki se upira in noče svobode, ampak idealizira ujetništvo.
»Meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete."
 
Toda ne pozabimo, mi smo svobodni, da izberemo - slediti Duhu, ki vodi  v veliko noč ali slediti mesu (poganski Samariji), ki se smrti upira. Paradoks je, da Duh in meso vodita v smrt, kajti oba vodita v Veliki petek. Toda meso človeka tam tudi pusti, Duh pa ga pelje naprej, v vstakjenje, v Božje.

Zato je hoja za Kristusom možna le novemu človeku, ki ne sloni več na svoji moči ali popolnosti, temveč na moči tistega plašča, moči Duha, ki daje svobodo in pelje v srečo darujoče Ljubezni.


četrtek, 23. junij 2016

Resnični prerok

Rojstvo Janeza Krstnika

Danes, ko praznujemo rojstvo največjega med preroki, je prav, da se spomnimo tudi svojega rojstva in se dotaknemo naše poklicanosti k preroštvu.

Danes je rojstvo otroka velik dar, kajti mnogo jih je, ki nikdar ne ugledajo luči življenja. Prevečkrat je zato za nas ta "biti tu" samoumeven in brez drže hvaležnosti. Potem pa je tu še Gospod, tisti, ki je vsakemu od nas, celo nerojenemu, dal posebno poslanstvo. On nas je poklical že ob rojstvu, nam dal ime v materinem naročju.

Ime ima v celotni zgodovini izvoljenega ljudstva izreden pomen. Je kakor globoko sporočilo bistva človeka. Vsak od nas ima ime, ki so mu ga dali starši in ki nosi velik pomen, obstaja pa tudi ime, ki ga vsakemu daje Bog, ime, po katerem nas Bog sam kliče in vabi na osebno pot za njim.

To je ime, ki se mora človeku razodeti. Je ime, ki naznanja novega človeka, odločenega, da ne sledi več človeškim pričakovanjem, ne temu, kar od njega hočejo drugi, ampak temu, kar od njega želi Bog. Tako starozavezni Jakob, ki se je vso noč boril s svojim Bogom, zjutraj prejme ime Izrael, ker je zmagal. Janez Krstnik ostane Janez in ne Zaharija. Simon postane Peter, skala. In tako vsak od nas prejme ime, ki skrivnostno razodeva njegovo poslanstvo.
Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme." (Raz 2, 17)

Pomembno se je torej zavedati, da smo poklicani, da imamo poslanstvo. Toliko bolj je to pomembno, ko v življenju pridemo v razne preizkušnje, stiske in pred neprehodna "Rdeča morja", ko se pot naprej zdi zaprta, nazaj pa se vse zazdi nesmisel.
V taki noči srečamo tudi preroka Izaija, ki pravi: "Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sm potratil svojo moč."

A prav v takih trenutkih je pomembno, da kakor Izraelci, zavpijemo h Gospodu, kajti On sliši in odgovarja. Ko se človeku zazdi, da je vse izgubljeno in vsaka obljuba prelomljena, Bog ostaja zvest in ne pozablja. On misli zares. Preroku Izaiju Gospod ponovi obljubo in odgovori: " ... zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje."
Po krstu je vsak od nas prejel obljubo in poslanstvo: Ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš pred Gospodom pripravljat mu pota.

Da pa bi bili resnično preroki Najvišjega in ne samih sebe, nas Beseda vzgaja k trem pomembnim stvarem:

1) Prerok je lahko samo tisti, ki je že kdaj izkusil temino noči, nesposobnost človeške bede ter na drugi strani zvesto ponavljanje in tudi izvršitev obljube Očeta. Včasih je tema nemoči potrebna, da se človek zave, kako moč preroštva ne izhaja iz človeške moči, ampak od Boga samega. Da se zave, kako sam ne zmore nič. Evangelist Luka navaja, da je bil Janez Krstnik do dneva, ko se je prikazal Izraelu, v samoti. Samota pa rodi preizkušnjo in zavest omejenosti, ki srce odpre Drugemu.

2) Prerok je samo tisti, ki kaže na Boga, ki luči ne obrača nase, ampak na tistega, ki ga pošilja. Janez Krstnik je tu čudovit zgled resničnega preroka, ki pokaže, kje je središče: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta."
Vse njegovo življenje je bilo eno samo manjšanje zato, da bi drug rastel. Bilo je umiranje, da bi drugi zaživel, bilo je iskanje ljudi, da bi jih ne priklepal nase, ampak pripeljal k resnični Luči. On je tisti ženinov prijatelj, ki se iz srca veseli, ko zasliši Ženinov glas in lahko njegov utihne ... taka drža pa se ne more roditi drugje kakor iz temin, kjer človek spozna, da je resnična Luč izven nas in nas presega.

3) In nenazadnje je v službi preroštva pomembno, da se Gospoda nikdar in z ničemer ne pogojuje, ampak dovoljuje, da ostaja Bog. Za sprejem Božjega načrta je namreč potrebno izpuščanje lastnih načrtov, potrebno je odpiranje vrat, oken, včasih tudi rušenje sten. V tem sta nam čudovit zgled zapustila Zaharija in Elizabeta.
Iz lastne sterilnosti, v kateri sta tudi pred Bogom morala vse storiti sama - bila sta namreč zelo pravoverna in zvesta postavi - sta bila poklicana v rodovitnost, kjer sta morala izpustiti stvari iz svojih rok. Prekinila sta vsakršno težnjo po tem, da bi ona ali pa sosedje določali identiteto temu otroku in s tem določali pot Gospodu. "Nikakor, ampak Janez bo njegovo ime!"

Takrat sta postala rodovitna. Takrat, ko je Zaharija zmogel popolno odpoved temu, da bi s tem otrokom imel svoje načrte, si ga prilaščal in Bogu postavljal meje, je ponovno lahko spregovoril. Obljuba angela se tako ni izpolnila ob rojstvu, ampak šele osmi dan po rojstvu, ko so dete obrezali in je tudi Zaharija sprejel držo svobode. Takrat je življenje ponovno steklo.

Učimo se te dni ponižnosti in svobode teh ljudi, ki so zmogli na široko odpreti vrata presenečenjem Boga, ki gre vedno izven vsakršne naše predstave ali sheme. Učimo se od Janeza Krstnika, ki je premogel ponižno srce, ki si je upalo ostati prazno, brez pogojev, brez lastnih idej o Odrešeniku, in odprto, da ta Njegov prihod, kakršen koli že, sprejme.
Edino tako bomo dovolj majhni, da po nas začne delati velike stvari.


sobota, 18. junij 2016

Vznemirjati ...

12. nedelja med letom

 Pred nami sta vedno dve, na videz podobni, a tako zelo različni stvari - religija in vera.
To, kar o Bogu pravijo ljudje in to, kar izkusi duša sama, ko stopi z Njim v oseben in edinstven odnos.

1) Religija je vse, kar ni v Kristusu, vse, kar je izven Njega, vse žgalne daritve slovesnosti in procesij, vsi obredi in vse "kljukice", ki so izpolnjene izven osebnega srečanja s Kristusom. Ker so izven duše in srca, izven telesa in zato puščajo srca prazna in telesa utrujena.
Religija je kakor poslušati o Bogu, predstavljenem enkrat kot "Elija, drugič kot Janez Krstnik, spet drugič kot eden od starodavnih prerokov."  A vse to ni Bog, ki lahko zares vstopi in preoblikuje življenje, ker je Bog drugih in Bog po podobi drugih. To pa ne zadostuje.

Zato Jezus kliče iz religije v osebno vero, v oseben odgovor in intimno srečanje, da bi duša spoznala Njega, ki jo ljubi: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Osebno doživeti Boga pomeni stopiti na pot, kjer ni enkratnega spoznanja, ampak postopno in ponižno sledenje Glasu, ki se razodeva počasi, postopno. Kajti hitro si tudi naša predstava izdela Mesija, ki nima več svobode, ampak je ukalupljen po naših merilih in predstavah.

Jezus s Petrovim "pravilnim" odgovorom ni zadovoljen, ker še niso izkusili resničnega Mesije, obličja Boga, ki gre na križ, v izničenje samega sebe, da bi vse izničene zaradi greha potegnil v svetlobo vstajenja. Niso še izkusili Boga, ki šokira, ker se ne ujema z nobeno od človeških predstav. Zato morajo še molčati in še prisluškovati, da bi svetu lahko oznanili resnico. Kakor tudi mi, dokler se tudi v našem osebnem življenju ne razodene Bog, ki umre, da bi me našel in obudil.

2) Druga religija, v katero pademo in v njej tudi zaspimo, je religija starešin, velikih duhovnikov in pismoukov. Ti ljudje so prepričani, da Boga poznajo in obvladajo, prepričani, da ga tudi edini smejo oznanjati. Tako, kot je njim prav in toliko, kolikor to ne ogrozi njihovih stolčkov in položaja.

To je religija strahu in ogroženosti za svoj lasten položaj, je religija opaženosti in religija dobrega mnenja, religija kadilnic in reflektorjev, osrednje svetišče pa je človeški "jaz", ki kakor črna luknja sesa in vleče nase, nepotešeno rabi pozornost in zaseda prostor bistvu. To je religija navideznega, kjer se zdi, da je v središču Bog in da vsi samo njemu služimo, v resnici pa opravljamo dejanja brez Boga, brez poslušanja Njega in brez srečanja. Takrat se ne oznanja evangelija ubogih, ki ga je prinesel Kristus, ampak postanemo "sol, ki ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo."(Mt 5,13)

Zato Jezus kliče s prestolov udobnih religijskih praks, ki utrudijo, kliče s stolov pismoukov in starešin na pot ubogih, pot tistih, ki v duši hrepenijo po resničnem in pravem Bogu, pot tistih, ki skupaj s psalmistom iskreno vzklikajo: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi, kakor suha in izčrpana zemlja po vodi."

Pot, na kateri je v središču Božja moč in slava in kjer smo vsi bratje in sestre, vsi eno v Kristusu, prebuja živlejnja. Tista pot, kjer ni več sužnja ne svobodnjaka, ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske, ampak smo vsi eno. Eno, vsak z originalnostjo moškega in originalnostjo ženske, vsak z originalnostjo svoje osebnosti, a nihče "nad" in nihče "pod", ampak vsi "v" enem, edinem, Najvišjem.

3) Stopiti na pot vere, pomeni vzeti Boga in sebe zares, pomeni pa tudi močno vznemirjati. Tiste "zunaj" in tiste "znotraj". Tiste zunaj, ker prvič začutijo človeka, ki govori drugače, ki gleda drugače, ki pristopa drugače - po Božje. Tiste znotraj, ker se jim ob ljudeh vere ruši njihova osebna postava, ruši vse, kar je fiksirano in ustanovljeno zato, da bi ščitilo njihov položaj in moč in ne oznanjalo evangelija Kraljestva.
Zato stopiti na pot vere pomeni vznemirjati in se tudi v lastnem življenju odpovedati življenju fotelja.

Pomeni, da smo tam, kjer je naš Učitelj. In ko beremo o Jezusovi napovedi trpljenja, postaja jasno, da bo tisti, ki živi vero in ne religije, prehodil tako ali drugače isto pot. Križev pot pa bodo verjetno pripravili tisti "znotraj". Pri Jezusu je bilo tako, učenec pa ni nad učiteljem in kakor so delali njemu, bodo tudi nam.

"Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, veliki duovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal. Če hoče kd iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil."

Stopiti s položaja religije, ki je statična in služi zaščiti osebnega položaja in navidezne moči in stopiti na pot vere torej zahteva umreti sebi, da bi lahko svobodno hodili za Drugim in začeti pričevati. Reflektor tu ni več na človeku, ampak na tem, kar Bog dela v življenju človeka, kjer središče ni več človeška ideja, ampak volja Boga. Kjer center ni "jaz", ampak "On".
Zato bo vsak, ki živi iz živega Odnosa, začel vznemirjati.

4) Ob Jezusu je bilo veliko takih, ki so ga odvračali s poti, ki mu jo je iz ljubezni do nas, začrtal Oče. Veliko takih, ki so ga ustavljali v imenu Boga, metali iz shodnic in svojih krajev v imenu Boga in nenazadnje umorili v imenu Boga.

Da pa bi ostal tam, kjer mora biti, se je Jezus nenehno umikal na samo in molil. Da bi bil z Očetom. Poslušal in sprejemal, iskal in postajal. Tudi Jezus je korak za korakom v odnosu z Očetom odkrival in postajal Mesija, ne tak, kot so ga želeli ljudje niti ne tak, kakor bi mu v posamezni situaciji prišlo najbolj prav, ampak kakor ga je želel Oče, kakor ga je potrebovalo grešno človeštvo.

Enako velja za nas. Da bi ne postajali kristjani religije, ki skušajo ugajati in posnemati svet, ampak bi ostali luč sveta, moramo tudi sami zahajati v molitev tišine, molitev osebnega srečanja in pogovora z Očetom. Moramo se nenehno kakor psalmist, "zamakniti v svetišče", da bi uzrli Njegovo moč in slavo, spoznali Njegov pogled in njegovo voljo, se skrili v senco njegovih peruti in okusili moč njegove desnice, ki svoje vedno podpira in vodi. Tako bo naša duša lahko okusila najboljša jedila ter se nasičevala z veseljem Njegove prisotnosti, nato pa drugačna vstopala na pota življenja.

In še nekaj se zgodi tam, na samem. V tišini molitve se razkriva odgovor, ki ga postavlja Jezus: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" In v tišini molitve se rojeva vprašanje, ki je prav tako pomembno: "Gospod, kaj pa ti praviš, kdo sem?" Zelo pomembno vprašanje, ki je prav, da ga Očetu postavi sleherno srce. In tam, v tišini molitve, se razodene odgovor.

Kdor to vedno znova odkriva v pogovoru z Gospodom, se ne utrudi in ne omahne ne naveliča in ne postane brneč zvon ne zveneče cimbale, ampak ostaja priča Kristusa, živega in resničnega Mesija, ki išče in ljubi tako dolgo, dokler vsi ne spoznajo Očeta. Edino ta resnica lahko na obraze povrne lepoto dostojanstva iz katere in za katero smo ustvarjeni!

Zato... ne bojmo se biti med tistimi, ki vznemirjajo!



nedelja, 12. junij 2016

Duhovnost pri nogah

11. nedelja med letom

Nekaj, kar nam ne gre najbolje. Lažja je duhovnost glave, četudi ni prava duhovnost, duhovnost na nogah, nad drugim, duhovnost od zgoraj, kjer je močnejši tisti, ki zmore več in tisti, ki naredi več. Skušnjava, v katero padejo zlasti tisti "znotraj".

Kralj David je bil velik mož, izbran in poklican od Boga, spremljan od malega in človek iz katerega rodbine izhaja sam Božji sin. In vendar je to človek, ki močno pade, hudo greši, nato pa en greh zakrije z drugim. A če iskreno pogledamo v korenino tega padca, pridemo vedno do iste točke. Ko človek ne verjame, da bo Oče poskrbel, ampak si začne jemati sam, prej ali slej ubije, rani in umaže. Beseda, ki se po preroku Natanu zgodi Davidu, govori ravno o tem: "Mazilil sem te za kralja, dal sem ti hišo tvojega gospoda, dam sem ti Izraelovo in Judovo hišo ... če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh?"

Gospod Davidu pokaže, kako mu je dal vse, zanj očetovsko skrbel in ga vodil, bil do njega vedno odprt in pripravljen slišati prošnjo, a David je zavrgel odnos sinovstva in vstopil v zakonitost pocestnikov. To so tisti, ki si morajo vse ukrasti, vzeti sami, grabiti, da bi preživeli, tudi za ceno življenj, ker niso sinovi in nimajo očeta.

In tu, prav v tem prehodu je korenina vsakega zla. Ko sinovstvo umre in se rodi pocestništvo, se začne uničujoči vrtinec zla, ki vleče v prevaro. Kako se to prepozna? Ko se ob nas ali slehernem kristjanu ne zazna drže sinovstva, drže obdarovanosti, drže, ko začutiš, da človek ni sam, ampak ima Očeta, ki skrbi in daje.
Preveč je kristjanov podjetnikov, ki morajo grabiti za ceno izločanj, ki si morajo zagotavljati mesta, da slučajno ne bi izpadli, ob tem pa še opazijo ne, da so iz najpomembnejšega, iz Odnosa že izpadli.

Zato tudi apostol Pavel, kiga danes beremo v drugem berilu, ne neha ponavljati, da postava nič ne koristi. Kajti če pravičnost prihaja po postavi, potem je Kristus umrl zaman. Kdor mora izpolnjevati karkoli že zato, da bi postal dober kristjan, je že izgubil, je že kristjan v glavi in ne pri nogah. Vendar se resnično življenje igra pri nogah, tam, kjer mora glava priznati, da ni središče sveta, tam, kjer se mora srce skloniti in spoznati, da je omejeno in ne vsemogočno, tam, ko človek spozna, da se s svojimi močmi ne more rešiti. Tam se spusti k nogam in tam sreča Kristusa.

Farizej je tipičen predstavnik duhovnosti od zgoraj, duhovnosti glave in duhovnosti postave. Je človek, ki ustreza takratnim duhovnim standardom, človek, ki misli, da ima Boga v rokah in da je on tisti, ki Boga lahko daje ljudem. Ostaja v glavi in veruje v rešitev po postavi, zato sodi. Ne samo ženo, ampak celo Kristusa samega. Slepota duhovnosti od zgoraj ga pripelje tako daleč, da postane sodnik Boga: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel ...."

Kristus ga zato začne spuščati in premeščati na pravo mesto, v življenje, k nogam. Kajti samo tu se igra ljubezen, tu se igra odpuščanje, tu se igra velika noč. Umivanje nog. Tam, ko ni nikogar "pod", ampak smo vsi "v". Tam, ko se spustim in vidim svoje prašne in ožuljene noge, ki potrebujejo Dotika. Tam, ko srečam bratove prašne in ranjene noge, ki potrebujejo razumevanja, mojega umivanja, mojega odpuščanja. Zato samo tam lahko srečam Kristusovo glavo in noge, Kristusa celega, ki se spusti k človeškim nogam, k padlemu človeku, da bi mu vrnil dostojanstvo vstalega.

Žena pri nogah je tako simbol sključenega človeštva, ki ga je greh upognil. Človeštva, ki ne zmore več videti resnične podobe Očeta ne podobe brata ne podobe svojega lastnega sinovstva, ker ima zožan pogled. Greh človeku upogne pogled, skrivi in popači vid, da ne more več videti resnice. Resnica sama mora stopiti k človeku, sestopiti s svojega mesta, se izprazniti in spustiti k upognjenemu čoveku, da ga umije in ponovno dvigne.

Zato vsak, ki sestopa k svoji resnični konkretnosti, sestopa k nogam in medtem, ko sestopa k nogam, sestopa tudi k svojemu odrešenju. Kajti Kristus čaka pri nogah in tam čaka tudi brat. Kdorkoli pa ostane "zgoraj", nedotaknjem in za obrambami samoprevare, "popoln in nepotreben", izgubi bistvo, izgubi srečanje in spregleda Kristusa.

Kajti: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« (Jn 13,8)
Tam je velika noč, tam je Kristus, tam je brat, tam sem jaz in tam je edini pravi evangelij - pri nogah. 
Se vidimo tam!

sobota, 4. junij 2016

Bog, ki se ne heca!

10. nedelja med letom

Kjer je Bog, tam je vstajenje in življenje. Drugače ne more biti, kajti Bog ne more ostati v zaprtem grobu. Prihaja vanje, da odpre skalovje in vrne življenje, prihaja pa tudi pred že odprte grobove, v kaetere smo včasih, kakor Marija Magdalena, nepremično in obupano zazrti ... in nas obrača. V drugo smer, v življenje, k bratom.

Danes se srečamo s tremi odlomki, ki vsak na svoj način opisuje Božje milostno delovanje, ki vodi k vstajenju in polnosti življenja.

1) V prvem berilu to milostno prebujenje in vstajenje doživita vdova iz Sarepte ter prerok Elija. Preko vdovinega sina. Kajti onadva sta tista, ki sta doživela obujenje, morda še bolj milostno in bolj čudežno kakor bolni sin.
Vdova v Sarepti je tista, ki je upala takrat, njej popolnoma neznanemu Eliju, dati zadnje prgišče moke in zadnje kapljice olja, četudi ni vedela ali se bodo prerokove besede o tem, da bo za vse dovolj, tudi uresničile. Tvegala je in kakor vdova v evangeliju od svojega uboštva dala vse, kar je imela za preživetje (prim. Mr 12, 41-44).
In prav tam, ko damo vse, Gospod vzame, blagoslovi in v obilju vrne. Tako On dela in tako je storil tudi vdovi. In vendar se njena vera ponovno znajde na preizkušnji. Edini sin zboli in umre. Bolečina, ki zareže v dno srca in se zdi, da jemlje vse, še zadnje, kar nam je bilo dragoceno. Takrat se pojavi dvom, takrat se zdi, da smo bili prevarani celo od Gospoda.
Komu se takrat kakor vdovi ne sproži krik srca: "Kaj hočeš od mene?"
Kaj hočeš od mene Bog? Prišel si, da usmrtiš mene in vse, kar je meni drago...

Vendar Bog odgovarja drugače, On pokaže rešitev tam, kjer je človek ne vidi več. Je pa ponovno potrebno izpustiti vse, zaupati do konca in tvegati, da je tisto najdragocenejše vzeto iz naročja. Vdova je namreč ponovno morala razpreti dlani, razpreti naročje in Eliju pustiti, da je iz njenega naročja vzel sina.
Izpustiti takrat, ko bi z vsemi močmi oklepali, je čisto dejanje vere. Ne čustev, ampak vere. S tem Bogu ponovno odpremo vrata, da vstopi in stori.

Vdova in prerok Elija sta ponovno bila na preizkušnji zaupanja v to, da Bog tisto, kar je podarjeno, tudi preobrača in v obilju vrača.
Ja, tudi Elija, kajti tudi on je nenehno padal in rastel ob svojem Bogu. Tudi on je na eni strani nerazumevajoče pogledoval proti temu nerazumljivemu Bogu in spraševal: "Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?" ter na drugi strani vedel in veroval, da samo ta Bog lahko da življenje tam, kjer človek ne more ničesar več... Tudi on je potreboval vnovično vstajenje, vnovično doživetje in potrditev vere, da tam, ko človek da vse, Gospod stori. In je storil.

2) Drugo milostno vstajenje, ki ga Bog dela v našem življenju, je vstajenje, ki ga predstavlja apostol Pavel. V drugem berilu beremo njegov zagovor Galačanom, v katerem opravičuje svoje apostolstvo in brani verodostojnost evangelija, ki ga oznanja. Pavel je izbranec, ki je postal apostol po neklasični poti. Bog ga je peljal mimo običajne poti, danes bi rekli mimo obične formacije, mimo od nas predvidene poti. Tako je. Bog dela izven shem, kar ne pomeni da so neketere sheme dobre in potrebne, vendar ne smejo postati merilo Boga. Tega On ne vzdrži, zato gre ven.

Pavel se je moral zaradi te svoje neklasične poti precejkrat zagovarjati, vendar je prejel avtoriteto oznanjevanja od samega Boga. Enako velja za nas, kajti vsi mi smo pri krstu prejeli avtoriteto oznanjevanja edinega resničnega evangelija. S svojim življenjem in besedo. Bodisi prilično ali neprilično, takrat, ko ploskajo in takrat, ko mečejo ven iz shodnice.

Smo pa tudi mi v tem našem poslanstvu vedno znova potrebni vstajenja, ki ga je doživel Pavel. Padca z lastnega konja fiksnih prepričanj, kateremu sledi ponižna "slepota" in potreba po vodenju Drugemu, nato pa vstajenje in odprtje duhovnih oči, ki vidijo drugače, vidijo bistvo in vidijo to, kar kaže Bog. Nenehno potrebujemo to spreobrnenje znotraj življenja, ki ga živimo. Potrebujemo to Magdalenino obrnenje od groba proti življenju, proti bratom.

In za to naše spreobrnenje, lahko bi rekli vstajenje, Gospod prihaja v naše življenje. Da bi nas obrnil v pravo smer, v Njegovo, tisto, ki zahteva nenehno ponižno poslušanje in sledenje. Kajti po tem vstajenju ni več človek glavni protagonist, ampak končno Bog sam.

3) Tretje vstajenje, ki ga Bog dela v našem življenju, pa je usposabljanje za zdrave in odrasle odnose, nujne za to, da med nami ponovno vzklijejo občestva in Cerkev resnično postane prijeten dom za vse.
To je vstajenje mladeniča iz Naima. Mladeniča, ki bi moral biti poln življenja, a paradoksalno nepremično leži na nosilih, ki jih nosijo drugi. Tako ta mladenič postaja simbol slehernega kristjana, ki bi moral ne glede na starost in okolje, biti poln Božje novosti, poln življenja in vedno nove svežine Duha, a ostaja negibno mrtev, nemočen, potreben, da ga nosijo drugi.

Enako velja za naše medsebojne odnose. Tam, kjer naj bi kar vrelo od življenja, se pogosto zgodi, da se znajdemo kakor nemočni mrliči, brez besed in ubiti od osamljenosti ali pa naporov in nerazumevanj. V ta sprevod mrtvih kristjanov vstopa Kristus s sprevodom tolikih živih prič vere in zmage. Ustavi mrtvi sprevod, izreče Besedo, ki edina nosi dih življenja in mladeniča obudi, torej postavi na lastne noge. Evangelist Luka o tem milostnem dejanju usmiljenja tako poroča: "Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi."

Obujen kristjan je torej tisti, ki ne potrebuje več drugih, da vlečejo naprej, ampak začne sam, stopi prvi, naredi nekaj, kar bi si želel od drugih. Obujen kristjan je tisti, ki kakor mladenič po obujenju, začne govoriti. Pomeni, da ni več nem in brez besed, ampak postane poln Besede, ki se širi na druge. In nenazadnje je vstali kristjan tisti, ki je vrnjen v naročje materi, torej tisti, ki zmore ponovno vstopati v občestvo, tisti, ki je vrnjen v odnose, da bi ti postali vir življenja in zdravilo proti grehu, ki osamlja in ubija.

Naš Bog se torej ne heca in ne zapravlja časa! Vstopa v grobove, tiste zaprte in odprte ter pelje stran, na drugo stran, v življenje, k bratom. To je resnično spreobrnenje.
Je pa tudi Bog, ki potrebuje človekovo zaupljivo vero, ki potrebuje tisto drobno "prgišče moke in olja", zadnjo človeško moč, izročeno Njemu, da lahko stori čudovite stvari.
Samo tako vstajajo novi, živi in obujeni kristjani, ki lahko stojijo na svojih nogah, govorijo Besedo in živijo občestvo.

Mislim, da se takega Boga bojimo in hkrati upamo, da ne bo odnehal, da se ne bo odmaknil, ampak vztrajal do konca in vedno znova izrekal: "Mladenič, rečem ti: Vstani."

On te Besede izreka zares. In tudi v nas je nekaj, kar si neskončno želi, da bi ga vzeli zares. In ko se ti dve volji srečata, se lahko zgodi! Živi človek - največja slava Boga.

petek, 3. junij 2016

Utrip Srca

Srce Jezusovo

Kako pomembno je današnjemu človeku nasloniti svoje uho na Jezusove prsi, postati in prisluhniti Besedi, ki utripa, ki poganja kri do vseh delov telesa, da tako vsak prejme tisto, kar potrebuje; izgubljeni so poiskani, razgnani pripeljani nazaj, ranjeni obvezani, bolni okrepčani, rejeni in krepki obvarovani. Tako pase Gospod in svetu vrača Srce - življenje.

Res, dobro je sloneti na tem Srcu in poslušati utrip, poslušati Besedo, prelito za sleherno človeško srce, izgubljeno ali najdeno, bližnje ali daljnje, "v staji ali izven nje".
Neverjetno je, kako Gospoda žene sleherni človek. Vsak od nas mu določa pot, kajti Njega vodi ljubezen in ljubezen gre tja, kamor gre ljubljeni, četudi gre v grehu, v slepoti, četudi zaide zaradi oblačnega in temačnega dne. Ljubezen gre za njim in pusti "99" v puščavi, da poišče tistega, ki se je izgubil.
Pusti jih v puščavi. Pomeni, da je Gospodu bolj za življenje, kakor za dobro počutje. Imeti življenje, hoditi za Gospodom, pomeni postati pozoren na vsakega človeka in ne iskati zgolj dobro počutje "99-ih". Krščanstvo ni "wellness center" tistih znotraj, ampak je tem "99-im" klic, da postanejo Božje orodje za ta svet. Da postanejo ljudje s srcem Očeta, ki gre ven, da poišče drugega.

Prerok Ezekiel nam še bolj osvetli notranje delovanje Božjega srca, pomaga nam dojeti milino in toplino, s katero to srce bije za nas in pomaga nam videti dinamiko Božjega delovanja.

Tako govori Gospod Bog: "Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz posikal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne."

Ena stvar, ki jo bolečina vedno naredi, je razbitost. Ko vaza pade na tla, se vsi koščki razletijo in razkropijo na vse strani. Ko bolečina udari srce, se zdi, kakor da se vsa notranjost razleti in razprši na vse strani. Zato človek v bolečini bega, ker je razkropljen, ker bolečina in greh razdvajata. V notranjosti človeka kakor tudi med nami, v naših odnosih. Bolečina in zlo vedno razbijata, razdirata in delita.

Prva stvar, ki jo zato Gospod naredi je, da začne ponovno zbirati. Vse razdrobljene in razkropljene koščke. V nas in med nami. In ustvarja ponovno enotnost, celovitost, občestvo.
Išče in hodi tako dolgo, dokler človek ponovno ne prebiva "v svoji deželi", skladen s svojim lastnim kraljestvom, "kajti kraljestvo, ki je v sebi razdvojeno, ne obstane."
Zato nas ne neha zbirati izmed ljudstev, dežel in puščav...

Drugo, kar bolečina in zlo naredita, je občutek puste zemlje, ki se zdi nerodovitna. Kot odgovor na to, Bog vsako, še tako neidealno pokrajino, spremeni v rodovitno pot. Kajti On sam pravi, da bo svoje pasel povsod, po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Za Gospoda vse postane pot. Nič ni več ovira, nič več nerodovitna zemlja, ker On uporabi vse .... neprehodne gore, strašljive doline, nabita naselja ... vse postane pot, ki jo Gospod uporabi, kajti kamorkoli stopi Gospod, vse postane rodovitno.

Tretje, kar bolečina in zlo povzročata, je utrujenost. Nositi greh je utrujajoče in vsak korak se zdi kakor tovorjenje dobesedno "kosovnih odpadkov". Včasih pa tudi prejeta bolečina stori podobno. Ko ni predana, odpuščena in izročena, ko še ne more biti to, postane utrujajoča in izčrpa človeka. Zato tudi v to vstopa Gospod in pravi, da bodo njegovi poležavali, se pasli na dobri paši in imeli obilno pašo. To je Bog, vedno v podarjanju, vedno v izobilju, da nikomur nič ne manjka.

In res, ko človek izpusti in pusti, da vodi Gospod, resnični in edini Pastir, se stvari začnejo obračati, postajajo rodovitne in človeka odpočijejo.
Božje stvari e namreč vedno zgodijo, ker so pripravljene od Očeta, ki za svoje skrbi do konca.

Zato je eno od znamenj, da se pustimo voditi Bogu takrat, ko občutimo neke vrste lahkotnost kljub naporu, ki ga pot zahteva. Stvari se zgodijo in tako se izpolnjuje Njegova obljuba: "Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih planjavah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek."

Bog torej prihaja tako, da združuje, zbira, preoblikuje, dela rodovitno in prinaša počitek. To je Srce Očeta, ki hrepeni in pozna "veselje nad najdenim". Kar mora storiti človek je, da se pusti biti najden. Četudi bi del njega hotel ostati izgubljen. To pomeni odrasti.