četrtek, 25. december 2014

Opolnoči

Polnočnica

Kakšno sporočilnost nosi v sebi ta sveta noč, ko na zemljo vstopa Bog. Ko prihaja, da postane del nas, enak z nami. Sestop, ki ga človeški razum ne more zaobjeti, lahko ga zasluti le srce, ki zna umolkniti in poklekniti.

Prvo, kar zbudi posebno pozornost v tem natančnem Lukovem opisu, je dejstvo, da se Bog, Stvarnik nebes in zemlje, stvarnik človeka, pusti podvreči človeškim zakonom in zapovedim. Božje dete se podredi volji cesarja Avgusta, ki zahteva popis prebivalstva. Bog se odloči vstopiti na zemljo in če hoče srečati človeka, ga mora poiskati tam, kjer je. In človek je v strahu. Strahu za svoj obstoj, strahu za svoje mesto, strahu za svojo pomembnost oziroma nepomembnost. Zato mora nenehno preštevati in izvajati tolike različne "popise prebivalstva", ki se enkrat kažejo kot popisi in poskusi nadzora lastne preteklosti, drugič kot popisi prejetih krivic, spet drugič kot kontrola svojega bližnjega. Prestrašen in negotov človek mora nenehno popisovati, preštevati in kontrolirati. In Bog se temu podvrže, da bi ga lahko prav tega osvobodil.

Pravzaprav se Božje delovanje vedno dogaja na skrivnem, pomešano s človeškim delovanjem. Bog se nežno, skoraj neopazno preplete v človeško zgodbo. Marija in Jožef sta se tako kot mnogi drugi odpravila v svoj rodni kraj. Bila sta enaka drugim in prav z ničemer nista vzbujala pozornosti. V ničemer ni bilo videti, da Marija pod srcem nosi samega Boga. On si je namreč izbral prihod na skrivnem. In tudi danes vstopa skrivnostno, dolgo časa ostaja tih, običajen, neopazen, se nevsiljivo preplete s človeškim, dokler ne dozori in se ne "dopolni čas poroda".
Da bi izostrili pogled za Božje delovanje, je zato potrebna ponižna spoštljivost, ki ne prehiteva in ni nestrpna. In da bi opazili Boga, je potrebna normalna običajnost.

Drugo pomembno sporočilo te svete noči se skriva v dejstvu, da se je Mariji dopolnil čas poroda v okoliščinah, ki za visoko nosečo mater nikoli niso ugodne. Na poti, v mrazu, sredi noči, med tujci ... Bog izbere čas svojega rojstva v nepopolnem. Da bi nas osvobodil ujetosti v lastne predstave tega, kaj pomeni popolno in da bi nas osvobodil našega nenehnega čakanja idealnih časov.

Pogosto smo napadani s skušnjavo, da moramo, preden bi Bogu dovolili delovati, najprej sami pripraviti vse potrebno. Tako se postavimo pred Boga in ga na neki način skušamo nadzirati. Mi hočemo Bogu povedati, kdaj je čas in kdaj ne, kdaj sme vstopiti, kdaj pa mora še počakati, da lahko sami dokončamo svoj lasten načrt.
To je drža, ki jo je Bog to noč premagal. Pokazal je, da ne išče popolnih okoliščin, nasprotno, celo vztraja pri rojstvu tam, kjer ni nič na svojem mestu, kjer je človek izgubil sebe, kjer je izgubil cilj in smer, kjer vlada največja tema.
Bog ne vstopa v hiše, ampak išče hlev. Išče šotorska pregrinjala, išče človeka tam, kjer je "izgubil streho nad glavo", da bi mu "On sam sezidal hišo", kakor smo slišali v 4. adventni nedelji.
Mi pa tolikokrat poskušamo narediti svoje življenje popolno brez Boga, brez priznanja lastne nemoči, ob tem pa vedno bolj postajamo grobi do sebe in do drugih. V poskusu, da bi se sami odrešili, zapademo v perfekcionizem. In prav tega nas je prišel odrešit Gospod.

On, ki se imenuje: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru, prihaja kot dete. Da razoroži vse naše stroge sisteme, vsa naša "popisovanja", vse naše nasilnosti. On, Najvišji, prihaja kot otrok in nas s tem razoroži naših idej, ki nas delajo sužnje svoje lastne krutosti, saj smo postali sami sebi najhujši priganjači. Tako se izpolni prerokba Izaija, ki pravi. "Kajti  jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil kot na dan Midjancev. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan." 

Naj ta Bog, ki vstopa v naša življenja tiho in spoštljivo, sredi noči, takrat, ko vlada najgostejša tema in ni »nič na svojem mestu«, razoroži vse naše strahove, boje za oblasti in prepire zaradi negotovosti in v sleherno srce prinese toplino, nežnost in objem. To noč nas Bog uči nežnosti, da bi zavladala v nas in po nas zaobjela naše bližnje.

"Kajti dete nam je rojeno, Sin nam je dan."