sreda, 31. december 2014

Ustvarjeni iz naročja

Sreda, 31. december

V evangeliju današnjega, zadnjega dneva tega leta, se ponovi čudoviti Janezov epilog, ki ga beremo na božični dan.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi  in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. 

Koliko domačnosti je v teh besedah! Ko jih človek prebira je tako, kakor bi se polnil, kakor bi končno pil nekaj, kar odžeja.
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.

Vseskozi izstopa Beseda, ki je oseba, ki v sebi resnično nosi luč in življenje, ker je ta Beseda Bog sam. In vsakič, ko izgovorimo, preberemo ali slišimo Besedo, stopimo v neposreden dialog z Gospodom, ki Besed ne izgovarja v prazno. Nikoli.

Po tej Besedi, ki je od začetka, živa in učinkovita, ki je pri Bogu, je vse nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. Pomeni, da smo tudi mi nastali prav iz te Besede. Izgovorjene z ljubeznijo in nasmehom na obrazu Boga vsakič, ko je človeku izrekel: "Bodi!"
Nastali smo iz Besede, polne luči in polne življenja, nastali iz Besede, ki v sebi nosi neskončno milosti in resnico. Naš sestavni del je torej Beseda.

Medicina spoznava, da je večji del človeškega telesa sestavljen iz vode. Voda je torej ključna in nenadomestljiva pri našem obstoju. In res, voda zelo dobro dene.
V evangeliju pa beremo, kako smo ustvarjeni iz Besede, kako je Beseda sama sestavni del nas, kar pomeni, da tudi poslušanje te Besede človeku zelo dobro dene.
Ko Beseda pride do človeškega ušesa, je kakor bi potrkala na svoj lasten dom. Želi vstopiti med svoje, v svojo lastnino, da bi tam prebivala, oživljala in prinašala vedno novo luč, vedno novo milost in vedno novo življenje.

In blagor tistemu, ki jo sprejme, blagor tistemu, ki prepozna, da je vsaka Beseda nujna hrana za življenje v izobilju. Tako se izpolnjuje, kar pravi apostol Janez: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci."

Sprejeti Besedo pomeni sprejeti samega sebe, sprejeti tistega, iz katerega smo izšli in h kateremu se vračamo. In On, ki biva v očetovem naročju, nam je razložil ... da smo ustvarjeni in prepojeni z Besedo, tisto, ki je bila v začetku pri Bogu, vendar ne kjerkoli, temveč v Očetovem naročju. To pa pomeni, da smo tudi mi izšli iz Očetovega naročja, ustvarjeni smo iz topline objema, iz topline ljubezni in te resnice ne smemo nikdar pozabiti.
Nastali smo iz Objema in vračamo se v Objem, da bi ljubili in bili ljubljeni, v tem je resnica našega dostojanstva.

Tako vsakič, ko sprejmemo Besedo, prejmemo milost za milostjo, saj nas prav ta Beseda nenehno vrača v resnico o nas samih, v resnico Boga in resnico obstoja dobrega v nas in med nami. In kako dobro to dene!
In kako dobro dene živeti iz dostojanstva, ki nam ga daje Bog, vedeti in živeti iz resnice, ki jo apostol Janez ponavlja tudi v svojem pismu: "Vi pa imate maziljenje od Svetega in veste vse."

Naj zato Beseda vedno znova prihaja v svoje, naj prinese milost za milostjo, resnico o nas smih in Bogu, naj prinese luč in življenje, da bomo resnično živeli kot ljubljeni in maziljeni otroci Svetega.





Milosti, ki je v nas, nam ne more vzeti nihče

Torek, 30. december

"Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena grehi odpuščeni. Pišem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladeniči, ker ste premagali hudobo."

Apostol Janez nadaljuje ...vam otroci, ker ste spoznali Očeta. Pred tem pa vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena grehi odpuščeni.
Ko torej dopustimo v sebi doživeti Očeta, ki odpuča, postanemo Božji otroci.

Vam očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Očetom apostol Janez obakrat napiše enako, kar pomeni, da je to, kar ima povedati, nekaj zelo pomembnega.

Ko namreč oče spozna, da obstaja še en Oče, ki je od začetka, veliko pred njim, veliko nad zemeljskim očetovstvom in ko spozna, da vse lepo in dobro pravzaprav izvira iz tega Očeta, lahko resnično postane oče. Tisti najboljši možen odsev Očetovstva, ki se kaže v usmiljenju in odpuščanju. Ko oče ostaja tudi sam pripet na Očeta, se ob njem učiti biti resničen sin, takrat zmore biti tudi svoboden do svojih otrok, zmore biti nanje ponosen in zmore vanje verjeti.

Enako bi lahko napisali za matere. Ko spoznajo, da je izvir materinstva v tem Bogu Očetu, ki v sebi združuje materinske in očetovske poteze, zmore mama biti res mama. Ljubeča, topla, skrbna, svobodna, tista, ki zmore sredi nemogočega, sredi neprehodne puščave ali dzungle, najti pot. Ker mama ljubi, ljubezen pa vedno najde pot.

"Pisal sem vam mladeniči, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudobo."
Kako močen stavek! Apostol Janez stavi svoje upe in neskončno vero prav na mlade. V njih vidi preroške sanje Boga in kar je najlepše, vidi jih z očmi, s katerimi jih vidi Bog sam. Kot tiste, ki so in hočejo premagati zlo! V sebi, okrog sebe in v tem svetu, v katerega vstopajo.

Resnična moč pa je v Besedi. Imeti, nositi Božjo besedo, pomeni biti močan, imeti oklep in ščit (prim Ef 6).
Slišati in živeti Besedo pomeni imeti vse tisto, kar potrebujemo za ta dan. Da ga preživimo v milosti.
In tako tudi mi rastemo in se krepimo v Nazaretu naše vsakdanjosti ter postajamo vedno bolj polni modrosti in milosti.

Držo, da bi Beseda res dobila pravo mesto in nas naredila močne, pa nam kaže v evangeliju prerokinja Ana, ki ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan.

To ne pomeni, da moramo dobesedno vsi tako živeti, nas pa Ana uči prave notranje drže duha. Biti nenehno v templju, v tem svetem templju lastnega telesa, biti pri sebi in živeti "sedaj", ne dopustiti razpršenosti in zbeganosti, temveč noč in dan ostajati v sebi, zbrano in v tiho povezani s Presvetim v nas. Potem karkoli že počnemo in kakršnekoli okoliščine nas že obdajajo, nas ne morejo odvračati od bližine in nežnosti Gospoda.
"Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu" (Rim 8, 28)

Kajti milosti, ki je v nas, nam res ne more vzeti nihče.



torek, 30. december 2014

Nedolžni otroci


Letošnji praznik nedolžnih otrok pade ravno na praznik svete družine, kar nosi poseben pomen.
Oboje, tako družina kakor nerojeni otroci poznajo sodobne Herode, ki zaradi strahu grozijo, napadajo in ubijajo.

Prav je, da se zato v molitvi spomnimo vseh, na poseben način pa mater, ki so v stiski in razmišljajo o splavu.

Molitev za Pogum

Marija, ti, ki si pod srcem nosila otroka,
preganjanega že pred rojstvom,
otroka, ki je bil že skoraj obsojen na kamenjanje skupaj s tabo,
ti razumeš toliko mater, ki so prav zdaj v stiski, same, brez opore
ali celo ob ljudeh, ki jih silijo k dejanju splava.
Ti slišiš bitje srca teh malih otrok, v katere je Bog položil toliko načrtov,
toliko svojih sanj in potencialov. Ti, Mati vseh nerojenih, se ozri nanje in
jih zaščiti kakor si nekoč zaščitila Boga samega. Ti opogumi te matere, da
se bodo pogumno odločale za življenje, četudi je prišlo nepričakovano,
nenačrtovano in v težkih razmerah.
Ne pozabi nanje in jim v srce vdihni vero in pogum, da bodo zmogle izreči in
Vsak dan znova izrekati svoj »zgodi se«.
Sveti Jožef, pogumen v veri sredi nemogočih situacij, prosimo te tudi za može
 in fante, ki so sodelovali pri spočetju tega novega, svetega življenja.
Daj jim poguma in moči, da bodo postali odločni branitelji in zaščitniki
teh nedolžnih otrok. Naj ne odidejo takrat, ko je najbolj potrebno spregovoriti. Naj ne umolknejo, temvel tudi oni izrečejo svoj »da«.
Amen


To je delo Martina Hudaćek, slovaškega mladega umetnika, prikazuje pa nerojenega otroka, kako odpušča in tolaži svojo mamo, ki mu zaradi hude stiske ni zmogla podariti življenja.

Zamisel je prejel nekega dne na poti domov, večkrat je poskušal nanjo pozabiti, pa mu ni dala miru. Naposled je razumel, da prihaja kakor klic od Boga, na katerega se je naposled odzval.

Sveti nedolžni otroci – prosite za nas!

nedelja, 28. december 2014

Ali si upaš?

Sveta družina

Na praznik svete družine Beseda pred nas razgrinja tri pare orjakov vere! Abrahama in Saro, Simeona in Ano ter Marijo in Jožefa.
Med njimi se prepletajo dinamike, ki jih od človeka zahteva vera, resnična in živa, ki predpostavlja živ odnos z Bogom Očetom.

In ni naključje, da je na praznik družine na prvem mestu izpostavljena vera. Kajti kdo potrebuje večjo vero, kakor prav družine, ta Božja svetišča, ki so nenehno napadana in ogrožena? Res, potrebna je vera, da v človeških tolikih nemogočih situacijah, zmaga Božje mogoče.

Vera se zgodi v človeško nemogočem, sloni na Besedi in potrebuje srce, ki ostaja svobodno. Zato tudi  potrebuje rast, potrebuje zrelost in potrebuje čas.

1) V pismu Hebrejcem beremo o veri, ki se zgodi v človeško nemogočem, v temi. Abrahamu se zgodi klic, naj zapusti deželo in odide, ne da bi zares vedel kam. In Abraham uboga in stopi na pot. Nima gotovosti, ampak prvi korak stori v popolni temi, ko ga nihče ne razume, ko mu vsi nasprotujejo in takrat, ko vse okoliščine potrjujejo, da ni pametno poslušati Boga. In vendar prisluhne Besedi in veruje, da ni bila izgovorjena v prazno.

Nato Abraham prejme obljubo, da bo prejel sina in z njim potomstvo, ki bo večje od števila zvezd na nebu in peska na morskem obrežju. In to obljubo prejmeta s Saro takrat, ko sta že zelo v letih in nerodovitna. Kdo se taki obljubi ne bi skupaj s Saro nasmehnil? Vsaj enkrat. In vendar je v njej zmagala vera, ki je neplodni Sari dala moč, da je spočela. Po tej veri je Sara, podobno kot Marija, spočela najprejv srcu, nato v telesu.

In ko se naposled, po mnogih letih čakanja, vzponov in padcev obljuba vendarle izpolni, se zgodi Beseda, ki želi vrnitev sina, edinega odgovora na obljubo. 
"Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo", in tega Izaka Gospodu želi nazaj. V celoti in brez pridržkov. In Abraham stori, ker veruje, četudi ne razume, da se Bog ne heca in ve, da bo obljubo tudi izpolni. Ker je veroval, je Izaka, v prispodobi rečeno, dobil nazaj od mrtvih.  Ker ga je najprej zmogel dati.

2) V Lukovem evangeliju srečamo drug starejši par, starčka Simeona in prerokinjo Ano. Oba sta bila zelo priletna in oba sta prejela obljubo, ki sta ji verovala, četudi zunanje okoliščine dolgo niso kazale možnosti izpolnitve. Podobno kakor Abraham in Sara, sta ostajala zvesta veri, ki omogoča nemogoče.

V tem času čakanja je njuna vera postala zrela. To je bil čas, ko sta se izčistila sebe in se pustila voditi Duhu, ki jima je Obljubo ob svojem času tudi izpolnil. To je bil tudi čas, ko sta se vsak na svoj način naučila ostajati v sebi in svojem uboštvu, noč in dan v svojem templju zbranosti, kar ju je pripeljalo do točke, da je ta njuna vera lahko postala tudi svobodna.

Kajtio oba sta, tako kot Abraham, izročila izpolnitev dolgo pričakovane obljube nazaj. Simeon je dete vrnil Mariji, Ana je otroka zaznala in o njem pripovedovala naprej. Nihče od njiju si ni prilastil Božjega odgovora, temveč v hvaležnosti začel širiti mir.

3) In nenazadnje sta tu še Marija in Jožef, par, v katerem se izpolnijo vse prejšnje podobe. Ta dva zakonca, sodobni Abraham in Sara, tudi prejmeta Obljubo, vsak zase. In ta obljuba pričakuje odgovor vere.
Tako vsak od njiju, neodvisno od drugega, izreče svoj "da". Ubogata klic in odideta na pot, ne da bi vedela, kam gre. 
Marija v svojem človeško nemogočem, sprejme Božje mogoče in spočne, najprej v srcu nato v telesu. Jožef sprejme Besedo, ki človeško nemogoče dela mogoče in zaščiti Boga samega.

In kakor vsi ljudje vere, tudi onadva mnogih reči ne razumeta. Ostajalo pa jima je čudenje nad vsem, kar se je govorilo o tem otroku. Ko so se vrnili v Galilejo, v mesto Nazaret, jima je ostajala zgolj Beseda obljube, da je otrok pred njima, skrit v vsakdanjosti dolgih let Nazareta, resnično Božji sin. Obljuba, ki je čakala na izpolnitev časa in je zahtevala vero.

In nenazadnje je tudi njuna vera morala postati svobodna. Prejela sta Obljubo, videla sta čudež rojstva in rasti, in vendar sta Božji odgovor darovala v temlju. Tudi onadva sta dar vrnila Darovalcu. Kakor Abraham sta razprla dlani in se odpovedala vsakemu lastninjenju Otroka.
Nekaj, k čemur je poklican sleherni starš.

Vrhunec svobode pa je Marijina vera dosegla pod križem, ko je dokončno darovala Sina. In kakor nekoč Sara, je tudi ona ostajala prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo. Verovala je, da zmore Bog obujati od mrtvih in tako prejela Sina, resnično Vstalega.

A zgodba se pri Abrahamu ne konča. Prav tako ne pri Sari niti Simeonu in Ani niti pri Mariji in Jožefu. Nadaljuje se še danes.
Po meni in tebi, ki sva, tako kakor ti ljudje, vprašana ali verujeva, da Beseda človeško nemogoče zmore preoblikovati v Božje mogoče?
Vprašana ali verujeva, da bo Bog obljubo, ki jo je zapisal v srce tudi izpolnil ob svojem času?
In ali zmoreva Njegov odgovor na obljubo ponovno izročiti Njemu, da bi mogel po tem darovanem daru storiti še mnogo več, kot si sploh upamo sanjati?

Božja vprašanja, ki čakajo odgovor.



petek, 26. december 2014

Opolnoči

Polnočnica

Kakšno sporočilnost nosi v sebi ta sveta noč, ko na zemljo vstopa Bog. Ko prihaja, da postane del nas, enak z nami. Sestop, ki ga človeški razum ne more zaobjeti, lahko ga zasluti le srce, ki zna umolkniti in poklekniti.

Prvo, kar zbudi posebno pozornost v tem natančnem Lukovem opisu, je dejstvo, da se Bog, Stvarnik nebes in zemlje, stvarnik človeka, pusti podvreči človeškim zakonom in zapovedim. Božje dete se podredi volji cesarja Avgusta, ki zahteva popis prebivalstva. Bog se odloči vstopiti na zemljo in če hoče srečati človeka, ga mora poiskati tam, kjer je. In človek je v strahu. Strahu za svoj obstoj, strahu za svoje mesto, strahu za svojo pomembnost oziroma nepomembnost. Zato mora nenehno preštevati in izvajati tolike različne "popise prebivalstva", ki se enkrat kažejo kot popisi in poskusi nadzora lastne preteklosti, drugič kot popisi prejetih krivic, spet drugič kot kontrola svojega bližnjega. Prestrašen in negotov človek mora nenehno popisovati, preštevati in kontrolirati. In Bog se temu podvrže, da bi ga lahko prav tega osvobodil.

Pravzaprav se Božje delovanje vedno dogaja na skrivnem, pomešano s človeškim delovanjem. Bog se nežno, skoraj neopazno preplete v človeško zgodbo. Marija in Jožef sta se tako kot mnogi drugi odpravila v svoj rodni kraj. Bila sta enaka drugim in prav z ničemer nista vzbujala pozornosti. V ničemer ni bilo videti, da Marija pod srcem nosi samega Boga. On si je namreč izbral prihod na skrivnem. In tudi danes vstopa skrivnostno, dolgo časa ostaja tih, običajen, neopazen, se nevsiljivo preplete s človeškim, dokler ne dozori in se ne "dopolni čas poroda".
Da bi izostrili pogled za Božje delovanje, je zato potrebna ponižna spoštljivost, ki ne prehiteva in ni nestrpna. In da bi opazili Boga, je potrebna normalna običajnost.

Drugo pomembno sporočilo te svete noči se skriva v dejstvu, da se je Mariji dopolnil čas poroda v okoliščinah, ki za visoko nosečo mater nikoli niso ugodne. Na poti, v mrazu, sredi noči, med tujci ... Bog izbere čas svojega rojstva v nepopolnem. Da bi nas osvobodil ujetosti v lastne predstave tega, kaj pomeni popolno in da bi nas osvobodil našega nenehnega čakanja idealnih časov.

Pogosto smo napadani s skušnjavo, da moramo, preden bi Bogu dovolili delovati, najprej sami pripraviti vse potrebno. Tako se postavimo pred Boga in ga na neki način skušamo nadzirati. Mi hočemo Bogu povedati, kdaj je čas in kdaj ne, kdaj sme vstopiti, kdaj pa mora še počakati, da lahko sami dokončamo svoj lasten načrt.
To je drža, ki jo je Bog to noč premagal. Pokazal je, da ne išče popolnih okoliščin, nasprotno, celo vztraja pri rojstvu tam, kjer ni nič na svojem mestu, kjer je človek izgubil sebe, kjer je izgubil cilj in smer, kjer vlada največja tema.
Bog ne vstopa v hiše, ampak išče hlev. Išče šotorska pregrinjala, išče človeka tam, kjer je "izgubil streho nad glavo", da bi mu "On sam sezidal hišo", kakor smo slišali v 4. adventni nedelji.
Mi pa tolikokrat poskušamo narediti svoje življenje popolno brez Boga, brez priznanja lastne nemoči, ob tem pa vedno bolj postajamo grobi do sebe in do drugih. V poskusu, da bi se sami odrešili, zapademo v perfekcionizem. In prav tega nas je prišel odrešit Gospod.

On, ki se imenuje: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru, prihaja kot dete. Da razoroži vse naše stroge sisteme, vsa naša "popisovanja", vse naše nasilnosti. On, Najvišji, prihaja kot otrok in nas s tem razoroži naših idej, ki nas delajo sužnje svoje lastne krutosti, saj smo postali sami sebi najhujši priganjači. Tako se izpolni prerokba Izaija, ki pravi. "Kajti  jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil kot na dan Midjancev. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan." 

Naj ta Bog, ki vstopa v naša življenja tiho in spoštljivo, sredi noči, takrat, ko vlada najgostejša tema in ni »nič na svojem mestu«, razoroži vse naše strahove, boje za oblasti in prepire zaradi negotovosti in v sleherno srce prinese toplino, nežnost in objem. To noč nas Bog uči nežnosti, da bi zavladala v nas in po nas zaobjela naše bližnje.

"Kajti dete nam je rojeno, Sin nam je dan."






nedelja, 21. december 2014

In angel je šel od nje

4. adventna nedelja

Besedno bogoslužje zadnje adventne nedelje pred nas postavlja dva človeka - Davida in Marijo. Obema se je zgodila Gospodova beseda, oba sta doživela Gospodovo obiskanje in obema je ta obisk pomenil popolno spremembo načrtov.

Druga Samuelova knjiga nam prikazuje Davida, moža, ki nam je s svojim načinom razmišljanja tako zelo blizu. Ko David vidi, da sam prebiva v hiši, Gospod pa sredi šotorskega pregrinjala, hoče narediti nekaj dobrega za Boga. Pohvalen vzgib, ki ga podpre celo Natan. A vmes poseže Gospod in Davida zaustavi.
Zgodi se mu Beseda, ki predpostavlja radikalno spremembo njegovega razmišljanja.

"Mi boš mar ti zidal hišo za moje stanovanje? Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice ... Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike ... Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati ...mir ti bom naklonil."

Težišče delovanja se od človeka premakne na Boga. Bog je tisti, ki je Davida poklical, On ga je vodil in (ob)varoval ... Ni človek tisti, ki sam sebe dela za rodovitnega niti njegove sposobnosti ne, temveč je vir rodovitnosti Božja milost. 
Za Davida to Božje obiskanje pomeni povabilo, da zapusti svoje načrte, ki so dobri, plemeniti in sveti, in sprejme tisto "boljše", tisto Božje, ko: "Gospod oznanja, da ti bo Gospod sezidal hišo." 
 
Enako Marija. To mlado nazareško dekle, zaročeno z Jožefom, s katerim je imela svoje načrte. Dobre, plemenite in svete. In vstopi angel ...

Iz njenih najbolj legitimnih načrtov jo povabi v Božjo novost, ki predpostavlja popolno zaupanje in predanost. Predpostavlja zapustitev gotovosti, ki sloni na človeški rodovitnosti in vabi v novost, kjer rodovitnost ni več vezana na človeka in njegove sposobnosti, temveč na Svetega Duha in moč Najvišjega, ki stori vse ob svojem času.

In Marija tvega. Zapusti svoje "dobro", da lahko sprejme Božji "boljše". Spusti gotovost njunih načrtov in tudi ona sprejme, da ji bo Gospod sam sezidal hišo. Drugače kot bi si jo sama z Jožefom.

In angel je šel od nje. 

Tišina, kakor bi se ne zgodilo nič. Mariji ostane le Beseda. Tista, ki je zasukala vse in tista, ki je sedaj potrebovala vero. Marija ni prejela razlage nadaljnjega poteka dogodkov, slišala pa je vse, kar je potrebovala za naslednji korak in to ji je zadostovalo.
Stopiti v Božjo režijo in dopustiti Gospodu, da on sam dela hišo, pomeni sprejeti, da ni vnaprejšnjega načrtovanja. Ostaja Beseda in pripravljenost na pot.

Kar je Marija razumela, to je storila. In prvo znamenje, ki ji ga je Gospod dal, je bilo sporočilo o sorodnici Elizabeti. Zato je po oznanjenju Marija odšla prav k njej, da bi tam lahko zorela in se pripravljala na to Božjo novost. Bog je ni pustil same, temveč ji je dal človeka, ki ji je lahko bila blizu v njeni najgloblji skrinosti, tisti, ki je bila zamolčana skozi večne čase in ki je drugi še ne bi razumeli.
Obe sta v sebi nosili skrivnost, ki ju je presegala in ostajali hvaležni za bližino ena druge.
In obe sta zaupali, da bo Gospod pokazal naslednji korak. Znali pa sta živeti tudi čas, v katerem novih znamenj ni bilo.

Vse to pomeni sloneti na moči Najvišjega in sprejeti rodovitnost, ki ni sad človeških sposobnosti. To pomeni zapustiti svoje dobro, v katerega vstopa Bog in izbrati tisto "boljše", ki ga ponudi. Zapustiti svojo režijo in sprejeti Božjo. In Bog tistih, ki izrečejo svoj "zgodi se", nikdar ne pušča samih, temveč jih ob svojem času vedno znova obsenči s svojo močjo ter povede naprej.
Zato je tudi tisto, kar je rojeno v življenju teh ljudi, lahko imenovano Sveto.



četrtek, 18. december 2014

Bog in moški

Četrtek, 3. navadnega tedna

Danes nas Bog sprašuje ali si upamo sprejeti nekaj Njegovega, nekaj, kar nas presega in gre izven naših predstav ... in nekaj, česar absolutno ne razumemo.
Njegovi vzgibi, Njegovi predlogi so definitivno za nas presegajoči in ne gre drugače, kot da jih dejansko ne razumemo. Ker so Njegovi, ki vidi dlje, globlje, širše, više, preprosto drugače.

Naš pogled je pogosto omejen in ozek, zato je vsak poskus, da bi Božji načrt najprej razumeli in šele potem izpeljali "mission impossible". Obratno pa gre. Ko nič ne razumeš, preprosto sprejmeš in On stori! Vse, kar je potrebno.
Kakšen oddih! A ta oddih niso počitnice na plaži. Ne ne, kajti sprejeti Njegovo vabilo pomeni ne imeti več miru. Pomeni, da nobena pot ne bo šla več tako, kot bi jo sami speljali, ampak postane naše življenje tiho prisluškovanje in hoja v neznano. In vendar nastaja nekaj lepega.

To je zgodba Marije in Jožefa. Nič jima ni bilo jasno. Današnji evangelij nam nekoliko bolj približuje Jožefa. Moža, resnega, treznega, pravičnega, ki zagleda svojo zaročensko s trebuhom.
Njegovo mišljenje o tem, da bi jo odslovil, velja za pravično, celo pohvalno, ker je Marijo obvaroval gotovega kamenjanja. A Bogu gleda drugače. Bog Jožefa povabil veliko globlje. Na pot, ki je ne razume in je še velikokrat ne bo razumel.

Sprašuje ga ali lahko računa nanj, ali bo tam kot moški, kot tisti, ki zaščiti, ki varuje, ki brani, ki da varno zavetje, ki preskrbi vse potrebno za življenje? Sprašuje ga ali Mu bo zaupal in ali lahko uporabi njegovo moško naravo zato, da zaščiti novo, krhko, sveto, nežno, ki prihaja.
Človeka sprašuje ali lahko zaščiti Boga!

Jožefa prebudi iz spanja in ga spravi v akcijo. Spodbudi ga, naj se ne boji, naj zaupa in naj v Mariji gleda lepoto, ki je prejela še prav poseben sijaj. In Jožef stori. Zaščiti lepoto in brani življenje, obsojeno na grde govorice in označeno kot hudodelstvo še pred rojstvom. Bog še kot nerojeni tvega izraze, ki jih je prejemal od "pravovernih" vse življenje. In sprejme nase vse zavračanje, ki ga danes doživljajo nerojeni.

Kako pomembno je bilo, da sta se Marija in Jožef, vsak zase, odločila sprejeti Božje novosti, ki prinašajo nelagodje in pričakujejo spremembo.
In kako pomembno je, da mi danes storimo prav tako.

Današni evangelij je nekakšna velika spodbuda za vse moške, ki imajo v svoji naravi zapisano braniteljsko in zaščitniško vlogo. Spodbuda, da v odnosu vstanejo, dajo svoj glas, prepoznajo novost četudi se jo ustrašijo in stopijo tej novosti v bran. Da dajo svojo besedo, svoja dejanja, svoj čas, sebe samega. Kako pomembno je to v čisto vsakem odnosu med možem in ženo, med fantom in dekletom, v prijateljstvu, v sodelovanju, tudi med tistimi, ki živijo posvečeno življenje.

Stopiti naprej in zaščititi. Dati varnost, da se rodi novo. Bog potrebuje takih moških, zato nenehno vstopa v "moško spanje".

In Bog potrebuje žena, ki si upajo izreči svoj "da" brez gotovosti, da bo tam še nekdo. Kajti Marija je izrekla da Bogu, ne da bi ob tem vedela ali bo poleg tudi Jožef ali ne. Potrebuje žena, ki niso pozabile na svojo milino in nežnost, na svojo sposobnost zaupanja in pripravljanja prostora za nekaj, kar jih presega, ki niso pozabile na svojo umirjenost in intuicijo, ki vodi takrat, ko vsi smerokazi odpovejo.
Žena, ki zaupa sebi in Bogu, lahko postane mati in v ta svet znova in znova prinaša Kristusa. Tam, kjer je.

Marija in Jožef sta svoje naredila. Sedaj smo na vrsti mi.


Na prvo žogo

torek 3. adventnega tedna

"Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!"
In prvi odgovori: "Pojdem, gospod", pa ni šel.
Drugi pa: "Nočem", a je pozneje kljub temu šel.

Oba sta odgovorila na prvo žogo. Takoj. Kot jima je tisti trenutek najbolj ustrezalo. Prvemu to, kar prinaša navidezni mir. Njegova drža pa sporoča, da si ne upa soočiti s stvarmi. Lahko bi namreč rekel: "Ne, ne morem."
Potem bi se v sebi moral srečati s tem, zakaj ne more, kaj se mu upira in moral bi vzdržti s svojo odločitvijo. In kolikokrat smo mu podobni. Obljubljamo in govorimo: "Ja, se slišimo, se bomo zmenili, se bomo srečali ..." a še tisto sekundo vemo, če smo dovolj iskreni, s kom si to res želimo, komu pa samo rečemo, ker se tako lepše sliši. In predvsem se zdi, da ni ob tem nobenega občutka krivde.

Ljudje ne znamo več uporabljati besede "ne" brez občutka krivde. Čutimo krivdo, če nekomu zavrnemo prošnjo, je pa ne čutimo, ko se zlažemo in obljubljamo vedoč, da tega ne mislimo resno.

In še nekaj je tu pomembno - človeku je prav znati reči ne. Zlasti ko gre za stvari, ki niso vredu ali stvari, ki gredo preko meje. Znati svobodno presojati in uporabljati tako "da" kakor "ne", je v odnosu z ljudmi nujno potrebno.

Pri Bogu pa ni tako. V odnosu z Bogom je resnična svoboda in ljubezen v tem, da se naučimo izrekati svoj "da". Na sleherno Njegovo vabilo, saj je On edini, ki pozna naše srce in ve, kam nas želi pripeljati. On edini ve, kje je naša obljubljena dežela sreče, zato je vsak naš "ne " stranpot do te sreče.

Drugi sin se je odločil, da bo iskren in je povedal svojo resnično držo do Očetovega predloga. "Nočem". 
Legitimno čustvo. Nočem, ni mi všeč, ne razumem, ne zdi se mi fer ...nekaj logičnega in normalnega tudi v odnosu z Bogom. In vendar je svoboda tam, kjer "mi paše, mi ne paše" ne odloča o tem ali bomo potrebno stvar storili ali ne.

Dejstvo je, da se nihče od sinov ni držal tistega, kar je izrekel. Ker je izrekel na prvo žogo in ne iz kriterijev, ki bi morali voditi naše odločanje.
Morda je za drugačen odziv, v miru, premišljenosti in svobodi potrebno tisto ponižno in skromno ljudstvo o katerem govori Bog po preroku Sofoniju.

"...takrat bom odpravil iz tvoje sredine vse tvoje predrzne bahače in se ne boš več povzdigoval na moji sveti gori. Namesto tega pustim v tvoji sredi ponižno in skromno ljudstvo: ti, ostanek Izraelov, bodo iskali zavetje v Gospodovem imenu; ne bodo krivice delali, ne bodo lažnivo govorili, v njih ustih ne bo zvijačnega jezika. Zares, pasli in počivali bodo, ne da bi jih kdo vznemirjal." 

V srcu, ki išče zavetje v Gospodu, ki zaupa Njegovim vabilom in ve, da edino Gospod lahko vodi, se v globini res zgodi "paša počitka, kjer te nič ne vznemirja" navkljub vsemu zunanjemu dogajanju.



nedelja, 14. december 2014

Poslani

3. adventna nedelja

Če smo se prvo adventno nedeljo ustavili in poglabljali v klic k čuječnosti in pozornosti na Gospodova dela, drugo adventno nedeljo v pripravo Gospodove poti, nas danes Beseda usmerja k zavesti, da smo poslani.
In vrstni red ni naključen, kajti potrebno je znati Besedo najprej slišati, za kar je potrebna budnost, potem je potrebno, kolikor je v naši moči, poravnati in odstraniti odvečne ovire in šele nato lahko sledi poslanstvo. Kajti s krstom smo poslani. S poslanstvom pa se rojeva veselje.

Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim ... Močno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu.

Obstajata pa dve vrsti odposlancev. V evangeliju srečamo najprej odposlance iz vrst farizejev. Janeza Krstnika zaslišujejo, da bi mogli odgovoriti tistim, ki so jih poslali.
Torej so ti farizeji služili mnenju množice, kajti piše, da so jih poslali Judje. Odhajali so z namenom ugajanja, v imenu iskanja mesta in priznanja so izpolnjevali naročila. In kot taki so, razumljivo, nenehno v strahu za svoje mesto, nenehno ogroženi.

In sedaj se pojavi neki Janez Krstnik, ki z Gospodovim duhom oznanja popolnoma novo oznanilo. Božjo milost, ki išče človeka in ne človeka, ki se mora zanjo boriti, si nazive kupovati. Vse jim obrača na glavo.

Bog jih s svojimi presenečenji in novostmi ogroža, saj nenehno ruši njihove sisteme, jih spodmika v njihovi potrebi po kontroli, ki jim daje še zadnji občutek varnosti. Tako je razumljiv njihov poskus, da bi tudi Janeza Krstnika spravili v svoje predalčke.

"Kdo si ti?"
Priznal je: "Jaz nisem mesija."
"Kaj torej? Si mar Elija?"so ga vprašali. 
"Ne, tudi to nisem," jim je rekel. 
"Ali si prerok?" 
"Ne," je odgovoril. 
Rekli so torej: "Kdo potem si? ... Kaj praviš sam o sebi?" 

Ni si težko predstavljati, kako jih je Janez s svojo spontanostjo in nenarejenostjo spravljal ob živce. Ker se preprosto ni mogel uvrstiti v njihove sheme. Kajti Božji Duh ne spada v sheme, On spada v svobodo.

Človek, ki gradi na sebi, se še kako močno zaveda soje krhkosti, zato išče tudi najmanjšo priliko, da bi se lahko pomaknil "stopničko više".
Janez Krstnik pa, nasprotno, pravi, kako ni vreden, da bi Kristusu odvezal jarmen na sandalih. To je delo, ki so ga opravljali sužnji. Janez se postavi nižje od tega. Ne, ker se ne bi spoštoval, ne ker bi hotel izničiti svojo vrednost, temveč prav v moči zavesti svoje lastne vrednosti, ki jo je našel v Bogu. Ker se je temu Bogu najprej pustil očarati.

S svojo držo nam zato veliko pove o tem, kaj so lastnosti tistih, ki prihajajo kot poslani od Boga.
Janez je bil najprej prevzet od Luči, zato ni nenavadno, da je bila vsa njegova skrb v tem, da bi se on manjšal, Kristus pa večal. Nenehno je pazil, da sam ne bi postajal senca za Luč, ki je prihajala. Ni bil on luč, pričeval naj bi o luči.  In to je drža slehernega, ki je izkusil, da je poslan od Boga.

Beseda nam tako zelo nazorno prikazuje razliko med odposlanci farizejev, kamor se lahko uvrstimo tudi mi vsakič, ko se stvari lotevamo sami in vse stavimo na lastne zamisli ter med odposlanci iz vrst Boga, kamor
spada vsak, ki je bil očaran od Lepote. Takemu še na misel ne pride, da bi ljudi usmerjal nase, temveč nenehno skrbi za to, da bi ljudje usmerili svoj pogled k Bogu.
"Pripravite pot Gospodu," da bo lahko prišel z vsemi svojimi milostmi.
Da pa bi lahko prepoznali obisk Boga, nam apostol Pavel daje nekaj izredno dragocenih napotkov.

Prva lastnost, da do spoznanja osebnega poslanstva sploh lahko pride, je lakota.
Marija v svojem hvalospevu oznanja, kako je Gospod lačne napolnil z dobrotami in ne site, ker teh ne more. So že siti svojih predstav. Vzdržati lakoto po svetem, po lepem, po Bogu ne da bi jo tišali z nadomestki, pa ni vedno najlažje. A lakota je potrebna.

Pavel nato spodbuja k nenehnemu veselju. Nenehnemu. Torej gre za veselje, ki ni omejeno zgolj in samo na čustveno doživljanje, temveč je veliko globlje, zakoreninjeno v Kristusu, ki lahko da veselje, katerega svet ne more. In ga zato svet niti ne more vzeti. Neprenehoma se torej veselite v Gospodu!

Nato spodbuja k molitvi. Nenehni molitvi, ki je iskren dialog in ne monolog.
Nato k zahvaljevanju, ki človeka odpira k zavesti, da so mu vse največje "stvari" resnično podarjene.

"Duha ne ugašajte."
Poslanec Boga, človek, ki je osvobojen svojih načrtov in je osvojen od Boga, se Božjih vzgibov ne boji. Nasprotno, nenehno hrepeni po tem, da bi Duh živel, dihal, presenečal ... Zopet popolno nasprotje samooklicano odposlanih, ki morajo nenehno trepetati za svoj obstoj in je vsaka pobuda s strani Duha nevarna, ogrožujoča in jo je potrebno spraviti v že obstoječe sheme.

Biti poslan od Boga pomeni tudi vse preizkušati in kar je dobro, tudi obdržati, slabega pa se vzdržati. S tem Pavel jasno nakaže, da je duhovna rast vsakega nujno povezana tudi s padci in napakami. Edino tako je možno resnično začeti ločevati vzgibe, čustva in misli, prepoznavati Božje in zavračati zlo.

Bog nas torej kliče, naj bomo mi tisti prvi zaporniki, ki okusijo osvoboditev, prvi jetniki, ki  jim je oklicana prostost in prvi ubogi, ki zares slišijo blagovest.
Da si bomo upali izstopiti iz lastnih predalčkov ter se pustili peljati ven, v svobodo Duha, v očaranost od Boga. To pomeni biti poslan.
To pomeni obleči oblačilo odrešenja. 

Nujno potrebno, da lahko prične Bog temu svetu tudi preko nas oznanjati resnično leto Njegovih milosti!




sreda, 10. december 2014

Breme, ki je lahko?

Sreda 2. adventnega tedna

Katero breme je sploh lahko? A se Jezus heca? Utrujeni in obteženi, izmučeni in poškodovani, obremenjeni s tolikimi stvarmi in alergični že samo, da zaslišimo besedo breme, kaj šele jarem, On pa nam obljublja točno to - jarem, ki je prijeten in breme, ki je lahko.

Ampak Jezus se ne heca! On resnično pravi, naj pridemo k Njemu ravno zato, ker smo utrujeni in obteženi, izmučeni in poškodovani ... da bi našli mir svojim dušam in počitek svojemu srcu. In česa bi si lahko bolj želeli, še zlasti v tem adventnem času?
Kako torej najti počitek v nečem, kar se zdi kontradiktorno, namreč utrujenemu dati še breme in jarem?

Ampak Jezus ne govori o tem, da nam bo dal novo breme, temveč vzel staro dal pa tisto, ki je skladno s potjo našega življenja.
Mi smo tisti, ki se večkrat v svojih glavah in srcih ustavimo na trditvi, da Boga nič ne briga, da je daleč in da je na dopustu, včasih kar celoletnem. Bog pa danes preko preroka Izaija in preko evangelija kliče samo eno: "Ni mi vseeno. Vidim te, poznam tvoje breme in vem, kaj želim storiti."

Mi trmarimo naprej: "Moja usoda je skrita Gospodu, mojemu Bogu uhaja moja pravica."

In Bog vztrajno nadaljuje: "Zakaj tako praviš, Jakob?" in preko preroka še naprej:"Ali ne veš, mar nisi slišal?
Gospod je večni Bog, stvarnik koncev zemlje. On se ne utrudi in ne opeša, nedoumljiva je njegova razsodnost. Trudnemu daje moči, onemoglega obilo krepča. Pač se utrujajo in pešajo mladeniči,
mladi možje se spotikajo in padajo, kateri pa zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč,
dobivajo peruti kakor orli; tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo." 


Dobro je večkrat slišati te besede.

Če si hojo skozi življenje predstavljamo kakor jarem, potem nam stvari postanejo jasne. Jarem so uporabljali pri obdelavi zemlje, vanj pa sta bila vprežena dva vola. Če podobo prenesemo v človeško govorico, pomeni, da tudi skozi življenje hodimo preko naporov, ko tako ali drugače potiskamo jarem, ki pa je narejen za dva.

In kolikokrat se zgodi, da ga potiskamo kakor bi bili popolnoma sami. Bolj kot je težko, bolj se nam pogled skoncentrira na napor in prepričanje, da smo sami. In največkrat si tudi vse poti življenja izbiramo sami, brez posveta z Nekom.
Včasih v svoj jarem pokličemo še koga, včasih ga v to kar prisilimo. Na primer takrat, ko v odnosu na drugega izlijemo svoja najtežja občutja, ki jih sami ne vzdržimo in so za nas pretežka, hočemo pa, da jih nosijo za nas drugi. Včasih je to breme občutek zavrženosti, drugič kaka stara bolečina, težek spomin, spet drugič nakopičena in preslišana jeza, občutek izdajstva, občutek nepomembnosti in preslišanosti ...
In kako radi vsa ta občutja kar preslikamo na drugega in nevede pričakujemo, da jih bo v odnosu nosil namesto nas.
To so težki jarmi, ki si jih zelo radi delamo med seboj. In kako težko breme ustvarjajo!

Spet drugič si sami zamislimo potek in načrt dneva, tedna, meseca, praznika ... in hočemo vanj nekako potlačiti še Boga. Hočemo, da se z našimi zamislimi strinja in nam pomaga nositi težko breme, ki smo si ga naložili. In ker Bog noče, smo jezni in razočarani nad tem oddaljenim Bogom, ki mu ni mar.

V vse to vstopa Jezus, ki je prišel razodeti drugačno logiko - logiko Boga. On kliče k drugemu vrstnemu redu, On prvi kliče, da Bogu še zdaleč ni mar, da smo pa mi tisti, ki se naj ustavimo, prenehamo s težkimi in neznosnimi bremeni, ki jih nalagamo sebi in drugim in pridemo k Njemu!
Naj mu končno dopustimo, da On sam prvi stopi v ta naš jarem življenja in On sam vodi ter določa smer, mi pa le pristopimo blizu in hodimo ob Njem. Glavno težo pa nosi On!

V tej luči Njegov jarem zares postane prijeten in njegovo breme lahko! Ker odpade toliko odvečnih kilogramov, ki si jih v naša življenja naložimo sami, ker odpade toliko utrujajočih načrtovanj in borb, da bi nekaj dosegli, se izkazali in pokazali svetu, da smo pomembni.
Ker odpade toliko bojev, ki temeljijo zgolj na naši moči in kakor pravi Izaija, zagotovo vodijo v poraz. Pač se utrujajo in pešajo mladeniči, mladi možje se spotikajo in padajo.
Kajti ne pomaga ne mlaost ne moč, temveč je odločujoče, koga postavimo na prvo mesto. Tudi pri naporu.

Kajti šele tam, v jarmu kjer je Gospod lahko prvi, kjer lahko vodi in usmerja mimo odvečnih ovinkov, šele tam mladi in stari dobivajo novo moč, dobivajo peruti kakor orli; tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo.

Tam postane življenje lepo in njegovo breme zares prijetno in lahko. Ker smo na pravem mestu, poleg prave Osebe. Potrebno pa je ponižno in krotko srce. Tisto, ki lahko zasluti, da je njegova veličina v tem, ko sebe sprejme za človeka in Bogu pusti, da ostaja Bog.





sobota, 6. december 2014

Kako pripraviti pot?

2. adventna nedelja

Če bi povzeli klic prejšnje nedelje, bi lahko izbrali besedo "Čujte!" Če bi povzeli Besedo današnje, 2.adventne nedelje, bi lahko izbrali: "Pripravite pot!" 

A kako jo pripraviti? In v katero smer sploh?

Izaija je presenetljiv. Vedno pride najprej z besedo upanja: "Tolažite, tolažite mje ljudstvo ...govorite ji na srce, da je njena tlaka dokončana ..."
Da bi ujel tisto, kar je v nas na tem, da obupa.

Nato nadaljuje: "V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!" In v evangeliju Janez Krstnik: "Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!"

Bog po teh svojih prerokih kliče, naj odložimo vse, kar ima v našem življenju oznako "preveč". V eno ali drugo smer. Bog želi ravnovesje. Želi dolino, ki naj se dvigne in hrib in grič, ki na se ponižata. Kaj naj bi to pomenilo?
Mislim, da je v našem življenju tisto "preveč" ravno v tem, ko izgubimo uravnoteženost, pravo ravnovesje v vsem - delu, počitku, molitvi, odnosih, samoti, zunanji in notranji aktivnosti, hrani, računalniku, konfliktih, reakcijah ...
Takrat, ko ne znamo več "normalno" živeti navadnega dne, takrat, ko nas poganja le še notranja bolečina ali praznina in naše življenje postane zgolj še beganje, četudi skrito za velikimi projekti, najbrž dobrodelnimi.

Vse to so naše skrivljene poti, ki naj bi postale ravne. Naš skrivljen in pretirano odziven čustveni svet, ki naj bi prešel v zdrave meje, v "strugo", kjer ni več gora evforičnih viškov in obupnih globin obupa, ampak eno zdravo ravnovesje, prepredeno z duhovnim spominom nad vsemi Milostmi, ki so nam že bile podarjene.

Zato upravičeno prerok nadaljuje: "Povzpni se na visoko goro, znanilec veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilec veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se!"
To so namreč te Milosti, ki naj jih nikoli ne pozabimo. Če smo na eni strani spodbujeni, da v tem času močneje delamo na uravnovešenosti vseh področij našega življenja, nas Bog na drugi strani spodbuja k temu, da postavimo v središče misli in dela - torej na visko goro, ki se jo vidi - znanilce veselja, ki nas spominjajo na že prejete Milosti. Le-te namreč rojevajo vedno novo upanje tudi takrat, ko se zdi, da vlada nepredirna tema.

Pogostokrat se zgodi, da ne verujemo več v obljubo. Ko je težko in nebo zakrivajo gosti oblaki, ne verjamemo več, da je za temi oblaki še vedno sonce, ki bo posijalo ob svojem času. Pozabimo se spominjati in mislimo, da Bog odlaša z obljubo dobrega, ki nam jo je dal.

Apostol Peter prav v takem doživljanju svoje brate spodbuja, česa ne smejo prezreti in kako naj ne nasedejo skušnjavi, da je Gospod pozabil. Spodbuja k temu, da bi tudi mi navidezno odlašanje obljube razumeli, kot nekaj, kar resnično je, in sicer nam podarjeni čas. Čas, ki ga vsak od nas potrebuje, da se pripravi, da dozori. Za to novo in lepo, ki mu ga Gospod od vekomaj pripravlja že tukaj.

Zato so poleg časa potrebni tudi padci in rušenja naših človeških predstav. Da se pripravi prostor in se lahko rodi Božje, veliko večje in mogočnejše od naših sanj. In četudi rušenje vedno boli, je opustošena zemlja vendarle tisti prazen prostor, kamor vstopa Bog, da napravi to zemljo ponovno rodovitno.
Mi pa se še kar naprej bojimo tudi najmanjše notranje suhote, puščave in praznine, kaj šele podrtije naših projektov.

Ker še vedno spregledamo, da Gospod svoj klic: "Pripravite pot!" vpije ravno sredi puščave!
Ne sredi rodovitne dežele, ampak sredi te naše puščave in pustinje. Ne tam, kjer se nam zdi, da bi še morda šlo, ampak tam, kjer smo prišli do roba človeških zmožnosti. Tam, kjer nas stvari presegajo, tam, kjer so stranpoti največje, kjer vrhovi strasti najbolj neukročeno štrlijo in kjer kriki globokih dolin najbolj strašijo.
Tam ponavlja in poudarja, naj mu pripravimo pot. Tam prihaja ... da izravna, da umiri, da uravnoteži, da uglasi.

K vsakemu pa pristopa z njemu primerno hitrostjo in v njemu razumljivem jeziku. Ker On "pase, kakor je prav". Tako, da zbira in ne razstresa, da iz beganja vodi v umirjenost, da tiste, ki so "že na nogah" usmerja, tiste, ki še ne zmorejo hoditi ali več ne morejo hoditi, nosi v svojem naročju in da "doječe", ki šele vstopajo v Odnos, vodi počasi. Vsakega vodi tako, kakor je prav.

Pred naše vrhove in doline, puščave in pustinje prihaja z besedami upanja in spodbude. Vstopa kot znanilec veselja in kot tisti, ki tolaži.

Kdo bi se potem še mogel bati in upirati takemu Bogu?







sreda, 3. december 2014

Biti noseč z Božjo novostjo

Ponedejek prvega adventnega tedna

Če smo bili prejšnji teden skozi v rušenju, podiranju in "koncu sveta", smo ta teden že vstopili v rojevanje nečesa novega. Zato, da se rodi človek, so potrebni popadki.

Enako so potrebni ti Božji popadki - ko se rušijo naše človeško zgrajene stvari in odnosi. Zato, da se rodi Njegovo. Novo in lepo ... in nepričakovano.

To je advent ...ko puščava, ko ruševine in zemlja iz katere so bile stvari včasih prav boleče izruvane, pričneta dobivati odgovore. Ker se začenja čas, ko pričenja rasti novo in čas, ko se že kaže, da bo "slava te, druge hiše", veliko večja "od slave prve hiše" (prim. Ag 2,9).
Pri Bogu je vedno tako. Pritožujemo se, ko se zrušijo naše kolibice, ki smo jih tako perfekcionistično izdelali, ne vidimo pa, da je ta "konec sveta" nujno potreben zato, da nam Bog zgradi nekaj, kar je neskončno večje in sijajnejše od naših ozkih programov.

Po zrušenju na tako prerok Izaija začenja uvajati v ta novi svet, v "deželo Upanja". Vsak dan piše Besede, ki dobesedno božajo dušo. Ko se jih bere, je kakor bi po srcu tekla nežna, topla in čista voda. Ki najprej umiva, potem odžeja in na koncu napolni do te mere, da mora ven, do drugega, v odnose.

»Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah!" 

In te Gospodove steze so steze velikega miru.
"Prekovali bodo svoje meče v lemeže, svoje sulice v vinjake. Ne vzdigne več narod zoper narod meča, ne bodo se več učili vojskovanja." 

Kakšen mir, ko v nas in posledično med nami ni več bitk, napadov, vojskovanja, tekme, zavisti, ogroženosti, ljubosumja ...in ta mir je možen, začne pa se doma, v mojem srcu.
Ko se ne vojskujem več s samim seboj in z Bogom, ampak se spočijem v dejstvu, da mi ni potrebno biti Bog. Ampak "samo" ljubljena hči in ljubljeni sin. Kako lepo!

Takrat veš, da imaš Očeta in da si "pod nekom". To je ključ do jasnosti in do počitka. Do tega spoznanja je prišel stotnik, ki je v Kafarnaumu pristopil k Jezusu in ga prosil za svojega mrtvoudnega služabnika.
Vedel je, kaj pomeni zaupati in biti del skupnosti. On je imel pod seboj ljudi, a tudi sam je bil pod nekom.

Ko človek to spozna, da je biti "pod" Očetom nekaj veličastnega in lepega, se odpočije.
Preprosto zaupa in veruje. Na Besedo. Ker ve, da "pridi" nekaj pomeni in "pojdi" nekaj pomeni. In da se, če je pripravljen, stvari zares premaknejo.
To je srce, ki veruje. Je jasno in ne komplicira. Ker je nenehno pripravljeno na spremembo. To je srce, ki ne zaspi, ampak zaživi življenje!

Nekaj, kar je mrtvoudni služabnik izgubil. Nehote me spomni na mrtvoudne mlade brez odločitve, ki kar obtičijo v neki "stand by" fazi, doma pri starših ... ali sami v kakem stanovanju.

Kakor bi ta stotnik prosil Gospoda prav za vse te: "Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi."
In Jezus mu reče: "Pridem in ga izdravim."

Stotniku še prošnje ni bilo potrebno izreči. Samo opisal je stanje in Jezus je vedel, kaj mora storiti. Odgovor je bil takojšen in jasen. Pridem in ga ozdravim, ker mrtvoudnost ne spada k mlademu človeku.
Ustvarjen je za rast, za podarjanje, za srečo. In Gospod ve, kako silno je trpljenje mladih, ki ne najdejo prave razloga (blokade) in na tak ali drugačen način doživljajo to prisilno "ležanje doma".

Gre za notranje doživljanje, ki v končni fazi niti ni nujno vezano samo na mlade. Je pa to stanje, ki ni po volji Bogu. Ker dela Njegove ljubljene otroke mrtve tam, kjer so ustvarjeni za življenje! Zato se nemudoma odzove.

Obenem pa se pokaže, kako je Bog pripravljen za našo srečo in vstajenje narediti tako pot, ko jo potrebuje naša (ne)vera. Zaradi vere stotnika, mu ni bilo potrebno na pot. Jo je bil pa pripravljen prehoditi. Mi smo tisti, ki mu določamo pot. In On je tisti, ki svojo vsemogočnost kaže s tem, da služi. Da bi le vsak človek zaživel in ne životaril.

In vendar je veselo presenenčen, ko najde srce, ki veruje, da lahko Beseda sama naredi čudež. Upam, da bomo naslednjič tudi mi Bogu prišparali kakšen kilometer poti preverjanja s tem, da bomo odprli srce za to, da se zgodi. To novo!