petek, 28. februar 2014



V času do nedelje naj vsakemu od nas govori
Beseda z vso svojo močjo, nežnostjo in modrostjo!

Blagoslova!
 



 

četrtek, 27. februar 2014

Življenje z okusom

Jak 5,1-6
Mr 9,41-50

Včasih se nam zdi, da se krivice kar dogajajo in dogajajo, Bog pa kakor da ostaja gluh ... s tem, da jih dopušča. Pozabljamo pa, da se krivice dogajajo zato, ker nam je dal svobodno voljo. Tudi tistim, ki ga ne ljubijo.
Ob vseh teh krivicah pa vendarle ne neha ponavljati: "Glejte, plačilo, ki ste ga utrgali delavcem, kateri so poželi vaša polja, vpije; in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami."

Bog torej dobro ve za vse krivice, pozna stisko vsakega, tudi najmanjšega človeka, ki se mora prebijati iz dneva v dan ...finančno, časovno, duhovno utrujen in čustveno razbit ...On sliši, vidi ...in odgovarja! "Ni mi vseeno za vaše stiske, slišim in pripravljam rešitev!"

Morda smo res doživeli že marsikatero krivico, velja pa tudi to, da smo marsikatero krivico povzročili mi sami. Sebi in drugim. To je pa tisti del, na katerega ne želimo pomisliti. Pogosto se damo v vlogo žrtve in pozabimo, da smo povabljeni k aktivnemu življenju, v katerem naj vlada dobro.

Kdor koli vam dá piti čašo vode zaradi tega, ker ste Kristusovi, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.

Biti Kristusov in v drugem videti Kristusa. V tem je moč in razlog, da to dobro tudi izbiramo. Da točimo vodo vsakemu, ker je v njem Kristus in zato, ker smo mi Kristusovi. In na koncu, da to ponujeno čašo tudi sprejmemo. Kajti največje dobro je pogosto prav v tem, da se naučimo ljubezen sprejeti.

S tem postanemo pričevalci, ki ne morejo pohujšati nikogar, niti tistih "malih", ki še premorejo čisto in neokrnjeno vero. To so tisti, ki verujejo v živega Kristusa in ne v  religiozno prakso, karierizem opaženosti ali črko postave.
Kristus za vsakega od nas želi, da smo izvir vode, tiste čiste, tekoče, dinamične ... in pitne! Pitne tudi za druge. Da ne bi živeli zastrupljeno in zastrupljali drugih, temveč da bi imeli okus.

Dobra je sol; če pa sol ne bo slana, s čim jo boste popravili?

Imeti okus pomeni se ne pustiti toku dneva in nemočno plavati iz obveznosti v obveznost, kakor ti jo narekujejo drugi. Imeti okus pomeni postati živ in aktivno stopiti na svoje noge. Pomeni si upati prepoznati dobro in zlo ter aktivno izbirati dobro. Ne pa mlačno biti izbrani od zla.

To pomeni biti sol. Pomeni si upati zavrniti skušnjavo. Ja, jo dobesedno odsekati.
In ako te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da brez roke prideš v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj.

Aktivno izreči NE in se s kušnjavo ne pogajati. Kajti takoj, ko z njo pričnemo dialog, ji odpremo vrata srca. In vstopi. Ne čaka. Ni vljudna, kar pride. Nenapovedano. In zasede ves prostor. In hoče vedno več. Postopoma te prepriča, da je dobri gost in da ji lahko zaupaš. In gresta ven in storita dejanje - greh. Kakršenkoli že.
Z roko, z nogo, s pogledom, z jezikom, z molkom! 

Zato nas Jezus spodbuja, da smo pri zavračanju zla nekompromisni. Odločni. Jasni. Z okusom življenja, ki si upa izbirati. Odločnost pa ne pomeni imeti pred drugim vedno prav. Ne pomeni živeti konfiktno, ampak nasprotno, živeti z okusom pomeni živeti v miru s seboj in z drugimi.

"Imejte torej v sebi sol in živite med seboj v miru!« 




sreda, 26. februar 2014

Načrtovano!

Jak 4,13-17
Mr 9, 38-40

No, vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto in preživimo tam eno leto in bomo kupčevali ter dobiček delali« – ki pa niti ne veste, kaj bo jutri – kakšno je vendar vaše življenje?

Besede, ki kar stresejo. Ker zadanejo v živo. Kolikokrat vnaprej načrtujemo in planiramo svoje življenje, izdelamo svoj življenjski plan in malodane Bogu določimo celo koliko dolgo naj živimo. In kje. In s kom. In kako. Zraven pa še dodamo, kaj vse potrebujemo.




Koliko matranja, koliko skrbi in kakšna odgovornost!
Nenehno preračunavati svoje življenje, da bi se izšlo. A največkrat ne znamo modro preživeti niti današnjega dneva. Bog pa je zaljubljen v DANES. Ne v včeraj in ne jutri, ampak v danes. Danes želi ostati v naši hiši, danes želi, da v polnosti zaupamo Njemu, ki skrbi za ptice neba in lilije na polju.Koliko bolj torej za nas! To je njegova obljuba.

Zaupati v Boga in svoj korak naravnati na njegovega, pomeni Bogu dovoliti, da to svojo obljubo tudi izpolni. Morda pa je prav to zaupanje v Boga tisto največje dobro delo, tisti čudež, o katerem govori Jezus v evangeliju! Biti z Jezusom. In ne proti Njemu.

In kjerkoli se najde človek, ki v ponižnosti prisluhne svoji notranjosti, Božjemu glasu in globoki resnici, opravlja velika dela v Jezusovem imenu. Tudi če je t.i."ateist". Ker sledi glasu svoje vesti in priznava, da ni  središče sveta. Velika modrost in malokdo jo najde.

Ob današnji Besedi postanejo vsi naši skrbno izdelani načrti za eno ali več let naprej, kakor dim, ki se za malo časa pokaže in bohoti, nato pa izpuhti. Kakor izpuhti občutek varnosti, ki ga načrtovanje in kontrola stvari obljubljata, a ne izpolnita.
Saj vendar res ne vemo niti, kaj bo jutri! Kako bi si potem sami zagotovili varnost, kako bi lahko osvobodili in rešili sami sebe?

Nihče ne more osvoboditi sam sebe,
ne more plačati Bogu cene za svojo rešitev,

preveč stane osvoboditev duše, 
nikdar ni dovolj premoženja.

Vsela novica pa je, da je Bog to za nas že storil! Nas osvobodil, nam dal samega sebe. In On edini lahko objubo po varnosti tudi izpolni.


Biti z Njim je torej veliko dobro delo. Take ljudji je lepo videti, ker so čudež že sami po sebi.


Konflikti


Jak 4, 1-10
Mr 9, 30-37

So težka stvar. V njih ni zmagovalca, ampak samo poraženci. Konflikti nosijo v sebi težke besede, skrivajo držo, ki je popolnoma nasprotna drži, ki jo je nekdo kazal še nedolgo nazaj. Prav zato so konflikti tisti, ki poškodujejo, ranijo, zameglijo, vzamejo in prekrijejo to, kar bi bilo najbolj vredno slišati - bolečino, stisko, žalost.

Res, težko se je prepustiti človeškim rokam, človeškim odnosom. Jezus sam je svojim učencem razlagal, kaj se bo z njim zgodilo potem, ko se bo prepustil tem rokam: "Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili ..."
Čoveške roke torej rade udarijo, rade obsodijo in pribijejo na križ. V vsakem konfliktu je nekaj Golgote, v vsakem konfliktu je prisotno obtoževanje in na koncu morda celo obsodba: "Ti si kriv!"

Težko je sprejeti dejstvo, da je v vsakem odnosu lahko le 50 % mojega, kaj bo storila druga polovica, pa ni v moji moči. In ta polovica lahko tudi obsodi, lahko tudi križa. S svojo besedo, s svojo držo, s svojim dejanjem ... to res ni lahko

Zato nas apostol Jakob močno spodbuja, kako naj se podvržemo Bogu, hudiču pa upremo. Spodbuja nas, naj občutimo svojo bedo, naj žalujemo in jokamo nad našimi dejanji obsodb, težkih besed, obrnjenih hrbtov ...

Umijte si roke, grešniki, in očistite srca, vi duhovno razdvojeni! Vi, z dvojno dušo. Eno, ki ljubi in eno, ki sovraži. Istega človeka. Istega Boga. Duša, ki obljublja, a ne izpolni, izreka besede oprosti, a brez srca, duša, ki pravi "rad te imam", a le dokler ne zaboli. Ko zaboli pa ubijamo, zavidamo, se borimo, vojskujemo ter prosimo z zlim namenom ... včasih preprosto zato, ker se bojimo biti prezrti, nepomembni, drugorazredni.

Kakor apostoli, ki so se med potjo prepirali, kdo izmed njih je največji.
In takrat vsem nam, ogroženim, ranjenim, preplašenim in zaverovanim v svoj prav, ponovno spregovori Jezus.  ...Vsak od vas si želi biti le sprejet, dragocen in ljubljen. Kakor otrok. In kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok, kdorkoli sprejme drugega in mu da vedeti, da je spoštovan in sprejet, je velik. Je prvi. Ker upa služiti drugemu in ga spomniti na to, da je dragocen, ljubljen, željen.
In na koncu - kdorkoli sprejme svojega otroka v sebi, z njegovimi vzponi in padci, sprejme Boga samega.

Ali mislite, da zaman pravi pismo: »Do ljubosumnosti hrepeni po duhu, ki ga je naselil v nas«? 
Bog hrepeni po nas do ljubosumnosti, kar pomeni, da ga je strah ravno tega, da bi nam kdo zameglil resnico o tem, da smo tempelj Duha.

Lepo je živeti med prijatelji, v občestvu judi, ki si upajo biti ljubljeni in ljubiti, biti sprejeti in sprejemati ... a četudi kdaj pademo v človeške roke, ki ranijo, je Gospod svoji napovedi trpljenja dodal bistveno nadaljevanje: "...in tretji dan po smrti bo vstal."

Od tistega dne dalje je zato vsaka smrt v naših dušah in odnosih, vsaka še tako brezupna situacija in vsaka rana, ki ne neha krvaveti, dobila obljubo rešitve, tolažbe in izhoda!





ponedeljek, 24. februar 2014

Izbrani

Apd 1,15-17.20-26
Jn 15,9-17

Na praznik svetega Matije stopi v ospredje naša izbranost. Izbrani smo! Od Boga. In postavljeni v občestvo ljubljenih. V občestvo, v katerem obstanemo, če izpolnjujemo Njegovo zapoved.
Evo, pa se že prebudi odpor. Zapoved. Zdi se mi, da imamo v srcu vgraviran program, ki besedo zapoved pretvori v besede prepoved, sužensjtvo, nesvoboda. Kako krivično.

Kajti zapoved, o kateri govori Jezus, je zapoved, ki nam omogoči, da v tem občestvu sploh lahko obstanemo. Kakor zapoved, da ni dobro peljati s ceste dol, če želiš na njej ostati. In ta zapoved se glasi - sprejmite mojo ljubezen in jo delite naprej! Samo to. Ostnite v mojem krogotoku ljubezni in bodite moji prevodniki. Do skrajnih mej sveta.

To pa je nekaj, kar prebudi veselje in radost! Da smo ustvarjeni za to, da bi se sončili v Ljubezni in jo ohranjali med nami. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.
 
Prva poteza je vedno na strani Boga. On sam nas je prvi poklical za svoje prijatelje. Da bi ga poslušli in storili. Vendar ne kot služabniki, ki bi delovali na ukaz in brez srca. O ne, biti prijatelj pomeni najprej biti v odnosu. S srcem, z dušo in telesom. Pomeni tudi, da je v vsakem dejanju moje srce. Ker vem, v kakšen Projekt sem poklicana. V Projekt vstajenja, odrešenja in občestva ljubezni.

Biti priča njegovega vstajenja! Eden je zmanjkal. Od dvanajstih je ostalo enajst in eno mesto, ki je potrebovalo izbranca. Danes je to mesto še vedno prazno. In čaka nate. Ker danes Jezus še vedno potrebuje priče Njegovega vstajenja, ljudi, ki si upajo biti najprej z Njim v odnosu, se pustiti ljubiti, doživeti vsakodnevna vstajenja, nato pa s svojim življenjem pričevati.

In žrebali so zanju; žreb je zadel .............(tvoje ime)  in bil je prištet enajsterim apostolom.

 Prosimo Gospoda, ki pozna srca vseh, naj nam pokaže, kje in kako nas danes kliče v službo svojih pričevalcev. Vsakega posebej. Naj nam da zavest, da smo izbrani. Kot taki pa tudi usposobljeni za poslanstvo, ki nam je zaupano. Ne vnaprej usposobljeni, kajti niso nazivi tisti, ki nas ščitijo in varujejo, temveč smo opremljeni z močjo Svetega Duha, ki usposoblja tiste, ki so izbrani. In nas je Gospod imenoval prijatelje, apostole, izbrance!




nedelja, 23. februar 2014

Človek, ki ni ogrožen




Božja beseda se danes dotika vprašanja krivice. Krivice, ki udari in rani, ki razjezi in prebudi reakcijo vračila.
V Stari zavezi so si ljudje vračali pomnoženo. Ti meni en zob, jaz tebi čeljust. Ti meni deset vojakov, jaz tebi  celo vojsko. Človek brez Boga je človek, ki je ogrožen. Strah ga je, zato se brani in vrača. Dobro delo vidi že v tem, da vrne »zob za zob«.

In res ni lahko, ko se v življenju zgodi krivica. Zlasti, če je povzročena od človeka. V srcu porodi zamero, zamera sovraštvo, sovraštvo pa željo po maščevanju. In smo tam. V spirali zla. Ki vleče, da na udarec vrnemo dva, na provokacijo odreagiramo s še močnejšim konfliktom in tako vstopimo v boj dokazovanja moči. A točno v tem boju vsi udeleženi izgubljajo svojo resnično moč. 

Ta resnična moč namreč ni v vračanju, ni v tihem sovražnem molčanju, ni pa niti v nemočni mučeniški drži prenašanja vsega, kar kdo z nami počne. Božje logika moči sega bistveno dlje in globlje. 

Logika Boga je logika neogroženosti. Bog v svojem bistvu ne more biti ogrožen, zato lahko daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Bog ne šteje in ne preračunava. Je preprosto svet, popoln in neogrožen. Ker je Bog.

In prav tu, na tej točki, nas vabi, da si ne bi več po modrosti tega sveta "razbijali zob" ob vseh poskusih maščevanja, temveč sodbo izročili Modrosti sami. Vabi nas, da bi vstopili v Odnos, ki edini daje varnost, se skupaj s psalmistom spomnili vsega, kar je za nas že storil, koliko je dejanj, ki naj jih naša duša nikdar ne pozabi in pustili, da postane ta naša varnost Bog sam. Ko se zavemo, da smo Božji tempelj, prebivališče Svetega Duha, sveti in ljubljeni, se naša notranjost lahko umiri. 

To pa ne pomeni, da je ljudem dovoljeno početi z nami karkoli! Kristus tega nikdar ni rekel, saj se je on sam prvi branil, ko ga je služabnik velikega duhovnika udaril po licu. Jezus je nasilje ustavljal. Zakaj nam potem danes pravi: "Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levega, če ti vzame obleko, mu pusti še plašč in če te sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve"? 

Nekoč so platnu blaga dejali, da ima dve lici - zgornje, tisto, ki se vidi in spodnje, tisto, ki se ne vidi. Jezus nas torej spodbuja, naj ob očitnih krivicah ne vstopamo v konflikt, ne dokazujemo "svoj prav", ne "silimo svoje milje", ampak se sredi viharja spomnimo lastne vrednosti, ki izhaja iz Boga ter človeku odkrito spregovorimo o tem, kar boli, kar rani, prizadane, poniža in česar preprosto ne želimo več.

To pomeni nastaviti še drugo lice; pokazati na drugo plat, ki jo človek pred nami ne vidi. Pomeni ne sprejeti vabila zla, ki terja vračilo, ampak spoštljivo in odločno spregovoriti, pokazati, kaj vse to pomeni za nas, nato pa iz svojega srca odpustiti (pustiti odidti) vsako senco sovraštva in maščevanja. Kajti v prvi vrsti je sovraštvo bolečina za tistega, ki s tem živi.

Ljubiti in odpuščati pomeni priznati, da naša modrost ne prekaša Modrosti, ki bo poskrbela ... Pomeni ostati v svetlobi odrešenosti, ki daje moč, da ljubimo in širimo dobro. Zaradi tega, kar smo in ne tega ali si drugi zasluži ali ne. To pomeni ljubiti samega sebe - ostati tempelj Svetega Duha, ostati pred drugim neogrožen v svoji vrednosti in dostojanstvu in pustiti, da se me zlo "ne prime".

Samo človek, ki se zaveda izvora svoje lastne vrednosti in moči, zmore ob krivici ostati dostojanstven, zmore od zla oditi stran, "otresti prah" in tudi sam (p)ostati tisto sonce, ki vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter širi svetlobo odrešenosti.



sobota, 22. februar 2014

Sedež apostola Petra

1 Pt 5,1-4
Mt 16,13-19

Gospod je rekel Petru: prosil sem zate, da ne opeša tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi svoje brate.

Danes se spominjamo dejstva, da je Jezus svojo Cerkev ustanovil na ljudeh. Zato je toliko grešna, kolikor je človeška in toliko sveta, kolikor je Božja. A tudi človeškega dela ni ustanovil zgolj na moči človeka, ampak na veri tega človeka v Boga.
Nekoč je za nas vse to vero izpovedal Peter. V krajih Cezareje Filipove. A tudi to vero ni izpovedal, ker bi mu resnico o Kristusu razodela njgeovo meso in kri, ampak Oče, ki je v nebesih.

Temelj je torej Božji. A nikoli brez človeške komponente. Bog je svet res ustvaril brez človeka, odrešil ga je pa lahko le z njegovim sodelovanjem.

Zato vsakega od nas nenehno vabi v osebno vero, ki je bistveno več od tega, kar pravijo drugi. Vabi ga v Odnos iz oči v oči. Da bi tudi Beseda prežela besedo, Ljubezen postala izvir vsake človeške ljubezni.

Kakor Petru tudi vsakemu od nas daje posebno ime ("Ti si ..."), posebno mesto v tej duhovni zgradbi Cerkve. In to točno tisto mesto, ki je rezervirano samo zate.
Zato ni vseeno ali smo tam, v tej Cerkvi, ali ne.

Na poseben način smo poklicani postati neke vrsta "skala". Skala za tistega, ki nam je v življenju zaupan. In vsakemu je nekdo zaupan. Vsak je poklican postati pastir - svoji družini, otrokom, učencem,  župljanom, sosedom, prijateljem, animatorjem ... vsakemu je prej ali slej v hoji za Gospodom zaupana naloga vodenja.
A ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad vam zaupanim gospodovali, temveč kakor vzor čredi

In čisto vsakemu je zaupana prošnja, naj gre vase, v tiho srečanje s seboj in Kristusom, nato pa potrdi svoje brate, sestre, fanta, punco, sozakonca, prijatelja ... v veri. Preko svojega pričevanja.

Kajti Bogu je dovolj naša vera. Kakor je bila Marijina vera dovolj za odrešenje celega človeštva in Petrova vera dovolj za ustanovitev Cerkve, je tvoja vera dovolj, da se k nam naseli Ljubezen.

Če samo en človek upa dovoliti Bogu, da je Bog, se zgodijo velike stvari. Ker je On ljubitelj življenja, se bo po veri enega, rodilo mnogo ljudi. Ker je ljubitelj lepote, se bo po veri enega rodilo mnogo lepega. Ker je ljubitelj sreče, se bo po veri enega rodilo mnogo sreče. Ker je ljubitelj, se bo po veri enega rodilo veliko ljubezni.

Bi ta eden lahko bil ti?





Duhovnost v oblakih

petek
Jak 2,14-24.26
Mr 8,34-38;9,1

Kaj pomaga vera brez del? A se še kdo počuti kot tisti, ki veliko sanja, ki ve, kaj bi bilo dobro, kaj bi moral, kaj bi bilo lepo ... in kaj bo naredil ... pa na koncu ni iz tega nič?

In ne vem zakaj ta "bi" ne preide nikoli v "sem naredil" sam od sebe?

Pogosto se znajdem v tisti duhovnosti, ki jo Jezus kaže kot nevarno - duhovnost v oblakih. To je takrat, ko res vse vem, ko sem najbolj "razsvetljena" in ko se zdi, da sem z molitvijo (ki je na koncu v dobri meri moj samogovor), odkrila nebesa. Morda je kdaj to tudi pristna molitev, v kateri Bog jasno spregovori in da srcu vedeti, kaj naj stori. A zakaj tako hitro ostane samo pri tem? Da verujem le dokler in kolikor je meni varno. Ko pa nastopi čas dejanj - in ta čas terja življenje samo - pa se zdi, da je vsa duhovnost, zgrajena na oblakih, v trenutku kot prah v vetru. Nič.

Ker je življenje zelo konkretno. Zato je tudi prava duhovnost lahko samo konkretna, del konkretnosti in umazana. Ja, prav umazana od vsakodnevnih dejanj, poskusov in tudi napak.

Ker je tudi Bog konkreten in "prizemljen", kar je dokončno pokazal s svojim učlovečenjem. Torej je tudi vsaka zdrava duhovnost prizemljena. Je tista, ki rojeva čisto konkretne spremembe v mojem življenju. Tihe, preproste, vsakdanje, počasne, take, ki ne zbujajo trušča in ne dajo slišati svojega glasu ...

Kajti ..dokler ostaja vera brez del, je dovoljeno vse. Takrat sem lahko na prvem mestu jaz in vsi služijo meni. Potolaži me misel, da bom v življenju naredila veliko. V taki molitvi in duhovnem življenju je veliko prostora zame, veliko je možnosti zato, da hranim in gojim lepa čustva. Da iščem zgolj "mi paše, mi ne paše".

Ko pa preidem v dejanja, se vsa ta čustva razblinijo. Tam naenkrat ni več samo prijetno, naenkrat se nič več ne zdi "nekaj posebnega in velikega", naenkrat je potrebno delati stvari, ki mi sploh ne pašejo več.
In šele tam se začne prava duhovnost. Ko Beseda postane meso.

Kajti dejanja ne prenesejo zgolj "mi paše, mi ne paše", ampak lahko postanejo del tistega življenja, ki zmore umreti samemu sebi. Tiste osebe, ki se zmore odpovedati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za Nekom. Nič več za lepimi idejami o velikih stvareh in čustvi, ki me postavljajo za pomembnejšega od celega sveta, ampak za Jezusom, ki je svoje življenje podaril.

Izgubiti življenje, da bi ga našel. Ampak ga izgubiti za prave stvari! Za ljudi!

V konkretnem podarjanju mojega življenja je torej tista prava "izguba", ki prinese največjo srečo!




Ko pa nastopijo dela

četrtek, 20. februar 2014

Stopiti korak nazaj ...

Jak 2,1-9
Mr 8,27-33


... za Jezusa, ni najbolj enostavno. Pomeni se odpovedati kakršnikoli želji po tekmovanju, prehitevanju, pridobivanju mest ... Sploh je to težko potem, ko smo v to, da smo prišli naprej, že vložili nek trud. Ta naša pogosta drža točkovanja, tekmovanja in dokazovanja se hitro prenese tudi v naše duhovno življenje, kjer se trudimo prehiteti celo Boga.
S svojimi idejami, pogledi, načrti ...On pa naj nam pridno sledi in vse skupaj požegna!

Jap, točno tam se obrača na nas in nam pravi, kako s svojimi načrti križamo Njegove načrte. Tudi nam izreče težke besede: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«

S svojim "vsevednim" pogledom, torej zapiramo svet pred Njegovim usmiljenim pogledom. S svojim presojanjem in etiketiranjem ljudi na vredne in nevredne naše pozornosti, zapiramo pot Njegovi logiki edinstvenosti in ljubljenosti. S svojim mišljenjem in načrtovanjem zapiramo pot Njegovim sanjam in milostnim presenečenjem.

O ja, Bog, težko je stopiti za teboj - korak nazaj. Težko je preiti iz religioznosti, kjer je vedno pomembno le, kaj je moderno, kaj pravijo drugi in kdo se za druge zdi Kristus, v osebno vero, v jasen odnos, kjer postane edino merilo kdo je pa zame Kristus.

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«  Od odgovora na to vprašanje zavisi vse naše življenje, delovanje, mišljenje, pogled, govorjenje ... od tega zavisi, kje bo naš korak ... odpredaj ali za Nekom!
Od tega zavisi ali bo moje življenje odgovor na Klic ali bo Bog le sredstvo za izpolnitev mojih načrtov. Od tega zavisi ali bom jaz prehitevala Boga ali bom dopustila, da Milost prehiteva mene.

Res, Jezus, kdo si ti zame?




sreda, 19. februar 2014

Uau!

Jak 1,19-27
Mr 8,22-26

To je prvo kar se mi porodi ob današnjem evangeliju. Uau! Kako neverjetno sočutno in nežno deluje Gospod. Srečanje s slepim človekom. Kdo izmed nas ni slep? Komu se ne zdi, da je tolikokrat težko spoznati resnico, jo videti v sebi in drugem ? Kdo se ne počuti slep za pametne izbire, slep pri odločanju, slep pri odkrivanju Božjega dotika, slep za milosti, slep za lepoto, slep za prijatelja, slep za ...

Torej današnji evangelij govori o srečanju med vsakim izmed nas in Bogom. In kaj naredi Jezus?
Najprej te odvede stran od množic. Na samo. Tam, kjer sta lahko samo ti in On. Tam, kjer ni radovednih pogledov, ljudi, ki zahtevajo znamenja in ljudi, ki so žejni senzacij. Odpelje te v varen, intimen prostor, kjer ni potrebno, da te je strah niti sram niti nelagodno, saj si z Njim, ki vidi v globino duše.
In tam prične z nami pot ... velika Božja dela se dogajajo tam, v tem varnem intimnem prostoru tvojega srca. Ta velika dela se ne zgodijo naenkrat, dogajajo se postopoma, skrito, tiho, a vztrajno.

Bog hnas pelje na pot. Ve, da je vsaka naša rast proces. Preko Besede se na dotika, nežno, spoštljivo. Nato pa sprašuje - "Kje si, kako je, že kaj vidiš?"

S tem nam pokaže, kako želi vse delati v sodelovanju z nami. Sprašuje nas, upošteva naše odgovore, ne prehiteva ...daje nam čas!

Čas, da se "ljudje, ki so kakor drevesa" spremenijo v "jasne, lepe ljudi". In ne vem če je to možno ne da bi se prej spremenil pogled na nas same. Pogled, ki ga imamo do sebe. To je tisti slepi pogled, ki obsoja, določa, krivi, ponižuje, nas dela "drevesa" pred samimi seboj ... Ko pa ob njegovem milostnem delovanju tudi sebe zagledamo v luči ljubečega pogleda, jasno in lepo, se lahko spremeni tudi pogled na druge. Takrat lahko vse razločno vidimo.

Prijel je slepega in ga peljal ven iz vasi.
Stvari, ki nam jih naredi Gospod, so za nas. Želi, da ostanejo dar nam samim, da bi tako spremenile naše življenje in mu dale barvo.

"V vas pa nikar ne hodi!" Ker bi se ob pogledu mnogih ta pot, ta proces lahko razvodenel. Ljudje ne morejo razumeti skritega napora za katerega vesta samo ti in Bog. Zato so nekateri dotiki samo zate, da bi ti oživel in spregledal.

In potem ta naša gluhota na katero opozarja apostol Jakob: "vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo."
Opozarja na to, da je naše gledanje, dojemanje in presojanje lahko zmotljivo. Zato naj se nenehno uravnavamo in uglašujemo na Besedo, ki ima edina moč resnice. Edina ima moč, da nas osvobodi, uvede v to popolno postavo svobode, v kateri se vidim ljubljenega. Tistega, ki je poklican izbirati življenje, izbirati blagoslov.

Tisti, ki svojo vrednost išče v Besedi je podoben človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu;
A če (p)ostane pozabljiv poslušalec in Besede ne spravlja v "lastno meso", je podoben človeku, ki sicer za trenutek prisluhne resnici, nato pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil.

Kdor pa dobro pogleda v popolno postavo svobode in vztraja ter ne postane pozabljiv poslušavec, ampak vršitelj dela, ta bo po svojem delu blažen.

Upajmo si torej pogledati v to edino merodajno zrcalo - v oči Besede, ki nam pravi, da smo ljubljeni!



torek, 18. februar 2014

Bog je kriv!

Jak 1,12-18
Mr 8,14-21

Danes nas Jezus ponovno jemje v čoln svoje šole duhovnosti. Z učenci nam odpira oči za vse, kar je že storil za nas ...Našemu farizejskemu srcu, ki zahteva nova in nova znamenja in čudeže, vrača duhovni spomin. Da ne bi pozabili tolikih milosti, ki jih je za nas že storil.

Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? In ušesa imate, pa ne slišite? In ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.«  »In ko sem sedem hlebov razlomil med štiri tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako, da še ne umevate?« 

Med njimi je On, ki je delivec vsakršnega dobrega daru in popolnega darila, On, ki zmore napolniti košare in vse narediti obilno, oni pa vztrajajo zaprti v svoj ozek človeški pogled, ki se prepira za drobtinico.
Gospod nam kaže morje svojih milosti, mi pa svoje obzorje zapremo na širino kapljice. Kako in kam naj potem Bog izliva reke svojih milosti?

Prazni konflikti, ki nastajajo zaradi omejenih človeških predstav, nas puščajo ujete in same. Izgubljamo pomembno Božje sporočilo: "Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.
Kaj to pomeni? Farizeji so tisti, ki so videli čudeže, a niso verovali. Zakaj? Ker bi sicer morali spremeniti svoje mišljenje, dojemanje in ravnanje. Morali bi se spreobrniti. Herod je videl Jezusove čudeže, a bi njihovo priznanje zanj pomenilo sprejetje svoje lastne grešnosti, omejenosti, preprosto človeškosti. Sprejeti bi moral, da ni on Bog.

In kolikokrat tudi mi ne želimo videti mogočnih Gospodovih del v našem življenju, ker bi vera v njih naenkrat pomenila zahtevo, da spremenimo svoj način govora in življenja. Nankrat ne bi bilo več razloga za to, da bi samo prelagali odgovornost na druge, se nanje jezili. Ne bi bilo več razloga za to, da smo vedno žrtve in nemočni, temveč bi lahko odraslo stopili na lastne noge. A mi se sprememb bojimo. Mi se naših "kupov gnoja" privadimo, četudi smrdi in nam ni ok. Postane pa nam domače in toplo. Ne želimo oditi, zato
morajo nankrat vsi postati krivi za naše trpljenje.Bog pa postane tisti, ki pošilja preizkušnje. On je kriv!

Apostol Jakob pa jasno vzklika: Nihče naj v skušnjavi ne govori:"Bog me skuša." Bog namreč ne more biti skušan k hudemu in sam ne skuša nikogar. On je Oče luči, pri katerem ni spremembe in sence menjave. On je preprosto svet, dober in lep. Greh je tisti, ki potem, ko je storjen - od mene, tebe ali njega - rodi smrt. In to smrt okušamo vsi. Bog pa ne pošilja trpljenja.

On je tisti, ki nam kliče: "Mar še vedno ne umevate?" ... Mar še ne razumete, da vas ljubim? Da bo za vas vedno poskrbljeno?
Naša vera tako ostaja tista, ki določa ali bomo ostali pri drobnem hlebu kruha in se prepirali ob iskanju človeških rešitev ali bomo prisluhnili Njemu, ki vedno daje vsega, kar potrebujemo in iz našega življenja dela polnost.
A slednje si upajo samo tisti, ki so pripravljeni na spremembe rasti. Tisti, ki si upajo zapustiti svoje znane "kupčke gnoja", na katerih so se parkirali in udomačili ter stopiti v vstajenje, v novost mišljenja in umevanja, v polnost Božje milosti, ki poskrbi.




Rabim čudež!

Jak 1,1-11
Mr 8,11-13

Tisti čas so prišli farizeji in se začeli prepirati z Jezusom. Tako kot mi, ko se nam zdi, da v našem življenju ni očitnejših del Božje milosti. In ga sprašujemo: "Bog, kje si? Zakaj? Daj mi vedeti, če ti je sploh kaj mar zame ..."
Bog pa dela na skrivnem in počasi. A samo človek z vero zmore videti njegove čudeže.

Človek, ki se, podobno kot farizeji, počuti pred Bogom bogat in pravičen zaradi izpolnjevanja pravil, Boga ne potrebuje več. Sam sebe je oklical na to mesto. Vse sicer stavi na svoje zasluge, v sebi pa ni stabilnejši od drobne cvetlice. In kaj se zgodi?
Vzide namreč sonce z vročino in travo posuši in cvetlica v njej uvene in lepota njene podobe premine. Tako bo tudi bogatin zvenel na svojih potih. 

Na drugi strani pa berilo blagruje siromašnega brata. Ta siromašni brat namreč ve in se zaveda, da je sam in popolnoma odvisen od Boga. Zaveda se, da je drobna cvetlica, preizkušana in v potrebi, zato tudi nenehno išče Sonce. Tak brat ve, da stvari potrebuje in veruje, da jih bo prejel. Zato prosi z vero, ki že vidi, kar oko še ne. Kajti edino duša, ki veruje v preizkušnji, zmore zaupati in to jo pripenja na Boga. Taka duša ni dvojna in razpršena, ampak stanovitna.

A ne sama od sebe. Kajti krivica ostane krivica, zlo, storjeno po človeku, ostane zlo in kot takšno absolutno nedopustno. Nekaj, česar si Bog ne želi, kajti On ne more pošiljati hudega. Želi pa si, da to hudo in prejeto zlo izročimo Njemu, da ga pretvori in preoblikuje.
In tam, v ljubečem srcu Boga, se lahko zgodi veselje zaradi okrepitve naše vere.




nedelja, 16. februar 2014

Če hočeš, boš!

Bog nas je »obsodil« na to, da smo svobodni in sposobni izbirati dobro. Ne le takrat, ko smo v fazi milostnega trenutka ali se nam slučajno posreči dober dan, v katerem vidimo stvari lepše. Ne, ampak vedno.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.

Kako si upa biti tako direkten in odločen?!
Upor. Bog, mi potrebujemo še malo prostora, v katerem smo lahko samo še malo ubogi, nevedni, nesposobni, poteptani, zatrti, nemočni, tako zelo prestrašeni in res, ampak res potrebni pomoči … Zato Bog, oprosti, ampak ne da se.

Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.  Nemogoče. Če bi vedela na začetku, da bo nekoč tako, ne bi tega … Če bi imela večjo podporo, bi mogoče lahko, tako pa ... Če bi se ona spremenila, bi šlo, tako pa …Če bi bili ljudje malo bolj normalni, bi se lahko še kaj zmenili, tako pa …Ne, Bog, ti res pretiravaš. Sirah je takrat, ko je to pisal, živel v drugačnih časih … Zdaj je to težje.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.

Bog torej vztraja. »Obsodil« nas je na to, da nismo nemočni, ampak svobodni in kot taki zmožni dobrega! Sposobni, da vidimo … če hočemo. Da celo slišimo … če hočemo.
Velika je Gospodova modrost. Ne pusti se prepričati naši izbrani in naučeni nemoči, saj ve, da smo ustvarjeni za svobodo! On sam je prišel zato, da bi osvobodil našo svobodo. Blagor pa tistim, ki jo upajo živeti!

Je to tista Božja modrost, ki jo Pavel oznanja Korinčanom? Tista prikrita, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje? … Da smo svobodni za to, da med življenjem in smrtjo, izberemo življenje, med ljubeznijo in njenim ponaredkom, izberemo ljubezen. Z »da« ali »ne«. Brez kompromisov. Mi pa tolikokrat ljubezen križamo! Brez kompromisov.

Jezus nas osvobaja postave nemoči in nesposobnosti. Dopolni jo z dejstvom, da smo kot svobodni ljudje zmožni izbire dobrega.

Lahko sem zvest. Na katerikoli poti že. Lahko ne prešuštvujem. Res, lahko. Niti s pogledom.
Lahko ne opravljam. Je še nekaj drugih tem za pogovor.  Lahko ne ubijam z jezikom, niti z udarci najmlajših. Sploh ne s tistimi, vzgojnimi!
Lahko odpustim. Tam, pred oltarjem, ko se spomnim, da je On vse naše spore že nesel na križ. Prevzel je vlogo krivca, da se midva lahko nehava napadati, kriviti in obžirati. In lahko to storiva preden prideva do tja, ko drug od drugega zahtevava »zadnji novčič«. Ali zadnji meter zemlje. Kajti nič od tega ne bo šlo z nama, odpuščanje pa.
Lahko govorim resnico, ne da bi ob tem moral prisegati. Lahko sem ločen in ostanem v Njem. Lahko.

Gospod prihaja, da postavi vse na pravo mesto. Usposablja nas za to, da bi prepoznali korenino zla, poimenovali skušnjavo ter »to roko zla« odsekali. Z jasnim ne.

Prišel je »uglasiti naše strune«. Jih napeti tam, kjer smo preveč spustili in se naredili nemočne - četudi to nismo - ter sprostiti tam, kjer smo jih preveč napeli, se postavili na mesto Boga in pozabili, da ne moremo niti enega lasu na glavi narediti belega ali črnega. 

Jezus je res prišel dopolnit našo postavo, ki se imenuje »ne morem«. Dopolnil jo je tja do skrajnosti postave svobode, kjer lahko izbiram dobro, kjer lahko odpuščam, kjer lahko ljubim … Dopolnil jo je v postavo svobode: "Če hočeš, boš!"


sobota, 15. februar 2014

V tekmi z Bogom

1 Kr 12, 26-32;13,33-34
Mr 8, 1-10

Kakšen balzam je biti ob ljudeh, ki Bogu dovolijo osrednje mesto, ki dovolijo, da je Bog res Bog, odnos z Njim pa čisti privilegij. Bog jim pomeni opora, tolažba, pomoč, jasna pot, polno življenje in odrešujoča resnica ... Ne bojijo se Boga, bojijo pa se, da bi tega Boga preslišali, spregledali Njegove navdihe in skrenili s poti milosti. Ustrašijo se časa, ko se jim zdi, da so z njim izgubili stik.

Na drugi strani pa obstoja toliko Jeroboamov, ki se Boga resnično bojijo, saj je zanje le grožnja in tekmec.  To niso ljudje dialoga, ne želijo biti poslanci Boga, ampak poslanci samih sebe. To so ljudje, ki vso svojo vrednost stavijo na zunanjo veljavo, zato potrebujejo množice, ki jim ploskajo, pojejo hvalnice in kadijo z imenitnimi kadili. In gorje, če teh množic ni ...
Zanje vsaka Božja pobuda pomeni novo grožnjo, ker ogrozi njihov položaj, zgrajen na naporu uveljavljanja. Bog postajavvedno bolj nevaren, ker ogroža njihovo pozicijo. Res je varneje častiti zlata teleta. So vsaj tiho.

A kje sem jaz? Koliko je v meni Jeroboamov? Kolikokrat se dejansko ustrašim Boga, ker ga ne morem ujeti v svoje okvire? Ker je svoboden ... In ker sem mu pripisala identiteto tekmeca?
Res, vse moje življenje zavisi od odgovora na vprašanje, kdo je zame Bog.

V evangeliju Bog razodene svojo podobo. Znova se pokaže, kot izjemno sočuten, kot tisti, ki vidi množico ne zato, da bi ga častila, temveč zato, da bi ji stregel.  Zaznava njeno nenasitno lakoto, prepoznava potrebe ... in se mu zasmili. To je torej resnični Bog. Bog, ki ima z nami sočutje, ki vidi naše obraze in razume kako je, ko stojiš pred množico svojih obveznosti, skrbi, potreb življenja in veš, da ta množica presega tvoje moči. Presega sposobnost, da bi "jo nahranil" in utišal ...

In ta Bog vpraša, koliko hlebov imaš ? Spomniti nas hoče na to, da smo obdarovani. Da so nam bili dani darovi in sposobnosti - ti naši hlebi in ribe. A točno ve, da bodo, dokler jih bomo stiskali v lastnih rokah, premalo za potrebe življenja. Ko pa si bomo upali sebe umakniti iz središča in vse, kar imamo izročiti v roke Boga, postane naenkrat vsega dovolj. In preveč - 7 polnih košar. Življenje postane polno.

Ta Božja roka vse, kar smo in kar imamo vzame z vso spoštljivostjo (a šele, ko si upamo razpreti dlani!), se zahvali, blagoslovi, razlomi in deli ... in naenkrat je vsega dovolj. Ker ni več samo moje delo in moje življenje, ampak vse postane Božje in kot tako tudi posvečeno, odrešeno in dopolnjeno.

Dokler častimo Boga, ki "prazni" in ogroža, je res varneje steči k zlatim teletom. Ko pa se zazremo v oči resničnega Boga sočutja, ki opazi vsako človeško stisko, vsako še tako prazno košaro, postane odnos z njim milost in privilegij, ki se mu ni več moč odpovedati.
Kajti prišel je, da bi naše košare napolnil in ne izpraznil!

Nekateri izmed njih so prišli od daleč.
Ni pomembno kako daleč se v tem trenutku počutim od Boga, važno je, da imam prazne košare in da so Njegovemu pogledu očitne. Ali si jih upam izpustiti iz rok in izročiti v Roke, pa najbrž zavisi od tega ali verjamem v Boga sočutja ali Boga tekmeca, v Boga, ki daje ali Boga, ki jemlje.

Bog je svoje naredil. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov - sedem košar.

Kaj pa jaz?





Gluhonemi

1 Kr 11,29-32;12,19
Mr 7, 31-37

Ob tem evangeliju pomislim na to, kako pogosto smo drug pred drugim resnično gluhonemi, torej gluhi in nemi!

Gluhi, ker govorimo en mimo drugega, četudi to pomeni, da sva v sobi samo jaz in ti, da se gledava, poslušava, govoriva ... a ne slišiva.Kolikokrat je to zato, ker ta drugi govori zame "prenevarne" vsebine? Tiste, ki tudi v meni nekaj prebudijo. S prebujenim pa je potrebno nekaj storiti. Ali pa vse skupaj odriniti in ostati gluh.

Nemi, ker tako težko uredimo svoj notranji svet, nato pa naj bi zanj našli še prave besede! In če naposled najdemo tudi prave besede, spoznamo, da te iste besede v svetu drugega sploh ne pomenijo to, kar pomenijo v našem. Pa mo tam ... iz oči v oči - dva gluhonema človeka.

Res imamo težave v komunikaciji. Res pridejo med nas v trenutku nesporazumi, razdori, konflikti ...in že začnemo, "trgati naše nove plašče na 12 kosov", kakor sta to simbolično storila v prvem berilu Jeroboam in prerok Ahija. S tem dejanjem trganja je prerok nakazal razpad Salomonovega kraljestva. Pokazal je, kako se celota razdeli in razpade. Kakor naša komunikacija.

In to rani ... Lahko pa se vsak od nas pusti Gospodu vzeti od množice stran, na samo, da bi se tam naučil prisluhniti in slišati, govoriti in tudi povedati. Da bi prosil Gospoda za Dotik in Besedo, ki umirita, izčistita pogled na nastalo situacijo ter okrepita, da se pred drugega lahko vrnemo pripravljeni slišati, nato pa tudi govoriti - Besede milosti in resnice.

Naj se naši odnosi res odprejo - za drugega in za Boga!

Kajti tudi naš Bog govori: poslušajte me!




četrtek, 13. februar 2014

Zvestoba ...

1 Kr 11, 4-13
Mr 7, 24-30

... je nekaj, kar ni najbolj enostavnega! Je vprašanje, ki se zadeva vsakega od nas. Lahko ostanem v svojem življenju zvest do konca? Na katerikoli poti že ...

Salomon je bil zvest dolga leta, a ko se je postaral, se je njegovo srce nagnilo k tujim bogovom. Častil je Astarto, boginjo Sidoncev, in Moloha, gnusobo Amoncev. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, ter ni hodil popolnoma za Gospodom, kakor njegov oče David.

Zakaj? Toliko let zvestobe, nato pa odklon. Prefinjen in tih. Kajti piše, da Salomon ni popolnoma hodil za Gospodom. Ni ga čisto umaknil iz svojega življenja, ampak ga je klical "po potrebi". Vera, ki se prefinjeno spremeni v religijo, ta pa se začne mešati s kulturo časa.

Salomon je prispodoba nas vseh takrat, ko Boga postavimo na rezervno klop. Za "uporabo po potrebi", na varno razdaljo in na distanco, na kateri ni potrebno prevzeti nobene odgovornosti. Postavimo ga nekam dovolj visoko v nebesne višave, da je komunikacija z njim res pridržana svetnikom.

Vmes pa se lahko tudi mi spogledujemo zdaj z enim horoskopom, zdaj z drugo napovedjo prihodnosti, vmes dodamo nekaj prvin joge - če pa ima tako dobre vaje za sproščanje! Pa malo čaker, občasno pa ugotovimo, da je najboljše kar sloneti na merilih, ki si jih postavim sami ...so še najbolj predvidljive ... ali pa vsaj na tistih merilih, ki jih promovira večina.

In delamo, kar je hudo v Gospodovih očeh.

Zakaj je tako težko ostati zvest enemu Odnosu, eni Osebi? In nato enemu človeškemu odnosu, eni ženi, enemu možu, eni svoji življenjski odločitvi?  Zakaj je tako težko hoditi po ravni stezi in verjeti v drobno vsakodnevno zvestobo, ki ne temelji na čustvih? Smo res čustva, ki vznemirjajo, zamenjali za drogo? In ko te ni, vztrepetamo, zdvomimo, poiščemo izhod ...

Salomon, pripadnik izvoljenega ljudstva, 2x opomnjen od Gospoda samega, ostaja v "sodobnem poganstvu", z Bogom na varni razdalji.
 Na drugi strani pa Kananejka, fenomen vseh fenomenov, pripadnica poganskega naroda, ki vstopi v odnos z Gospodom iz oči v oči ... in ga ne izpusti. Pokaže vero, ki Boga "prisili", da zanjo poskrbi. Ona, ki je bila v svojem življenju najbrž velikokrat naučena čaščenja bogov, je stala pred Njim in točno vedela, kaj pomeni stopiti v odnos z živim Bogom, eno Osebo, ki jo jemlješ zares. In ona je jemala Jezusa zares. Vedela je, da ji lahko prinese odrešenje in je vztrajala.

Močna žena! Ki zaupa notranji intuiciji in veruje. Celo takrat, ko se zdi, da ji Bog "odreka" pozornost. 
Podobno ... Marija v Kani. Preprosto vedela je, da je prišel čas. Jezus ji je oporekal, a ona je vztrajala. Zaupala je notranji intuiciji, tako nezmotljivi takrat, ko si ženska res upa biti ženska.

O da bi tudi mi imeli močno vero. Vstopili v živ Odnos in tam vztrajali. Vero, ki "prisili Boga", ki dovoli Bogu, da poskrbi za nas. In v njen vztrajali!




sreda, 12. februar 2014

Stopiti na zmagovalne stopničke!

1 Kr 10,1-10
Mr 7,14-23

Danes vsa Slovenija slavi zmago - zlato olimpijsko medaljo Tine Maze v kraljevski disciplini - smuku!
S tem velikim dosežkom nas je spomnila na tisto, kar je zapisano globoko v nas in večkrat pokrito s kupom snega - da smo zmagovalci. Da smo odrešeni, da je Nekdo za nas že zmagal glavno tekmo!!

Glavna tekma v bitki proti zlu je že dobljena, dokler smo na tem svetu pa nam ostaja še par večjih ali manjših bitk. Gavna proga teh bitk pa je v našem srcu. Tam na tisti smukaški progi, kjer drvijo misli in čustva, ideje, navdihi in skušnjave z veliko hitrostjo, je potrebno, da tudi mi stopimo v trening, ki nas ga uči Jezus.

On nas danes spodbuja, da bi znali ločevati med tistim, kar nas resnično ogroža ter jemlje dostojanstvo Božjih otrok in tistim, kar nas samo navidezno straši. Velikokrat za svoje skrbi in strahove, za svoje napake in grehe krivimo okoliščine, obtožujemo druge ...vedno je kriv nekdo, ki nam je "podal jabolko". A Jezus opozarja, da nas ne more omadeževati nič, kar prihaja odzunaj. Kakor bi hotel reči, da imamo v Njem moč, da premagamo vse zlo, vse skušnjave in ves greh, ki prihajajo izven nas. Naj bodo krivice še tako očitne, skušnjave, ki jih ponujajo mediji še tako velike in besede, ki ranijo pogoste, vendarle ostajamo svobodni za to, da "ločujemo odpadke". Nobeno zlo, ki prihaja od zunaj nima v našem srcu moči, če mu je ne damo sami. Kajti Milost je močnejša.

Večjo nevarnost pa predstavljajo napadi zla, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Kajti tam se rojevajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet.  Tam, na notranji progi srca, je potrebno postaviti trenerje in vse misli spustiti skozi filter usmiljenega pogleda Boga ... Kajti On edini zmore to zlo pribiti na križ, uničiti in na koncu celo pretvoriti v naše dobro, v vstajensjko zmago, v zmago Milosti!

Pustimo torej danes in vse dni Gospodu, da vstopi na našo progo, kjer divjajo misli in čustva ter jih pustimo presejati in razločevati z Njegovim očesom, nato pa izbrati Dobro. Kajti to je svoboda. To je resnična zmaga!!

Vse to pa se lahko zgodi le v objemu tega čudovitega Odnosa med mano in Bogom, ki ga opisuje prvo berilo. Kraljica iz Sabe je pripotovala od daleč, da bi preverila in okusila Salomonovo modrost. Nam pa sploh ni potrebno daleč, da bi lahko okušali in se načudili lepoti gostije, ki nam jo pripravlja Bog! Kajti On je tukaj.

Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in palačo, ki jo je bil sezidal,  in jedi njegove mize, kako so tam sedeli njegovi dostojanstveniki in stregli njegovi služabniki, in njih oblačila in njegove točaje, je kar strmela. Rekla je kralju: »Resnično je, kar sem v svoji deželi slišala o tebi in tvoji modrosti. Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso povedali. Tvoja modrost in odličnost presega sloves, ki sem ga slišala. 

In res, težko je verjeti v lepoto Odnosa, dokler to pravijo drugi. Vsak od nas potrebuje, da vanj vstopi čisto sam ter vse to okusi in vidi z lastnimi očmi. Tedaj lahko z vsem srcem zakliče: "Niti polovice mi niso povedali!!"

Res, blagor tistim služabnikom Boga, ki vedno stoje pred Njim in poslušajo Njegovo modrost! Blagor tistim, ki Boga spustijo v svoje srce in življenje.

Izkusiti Boga so tiste dišave in dragi kamni, ki se jih ne da zamenjati z nobenim drugim bogastvom.
A potrebno se je odpraviti na pot in tvegati ... da bi uzrli to veličino Gospodovega sijaja. On nas vabi v ta Odnos, kajti tam, edino tam, lahko okusimo resnične zmagovalne stopničke. Tiste, ki trajajo ...

In na teh stopničkah je več prostora, kot ga v svojih omejenih predstavah predvidevamo!





torek, 11. februar 2014


Bog tolažbe

Izaija 66,10-14c
1 Kr 8,22-23.27-30
Mr 7,1-13


Svetovni dan bolnikov in Božja beseda, ki boža ...
Bog, ki po preroku Izaiju kliče in vabi, naj se pustimo tudi nasesati in nasititi
na prsih njegovih tolažb, nasrkati in se okrepiti od polnosti njegovega bogastva.

 

Bog se razodeva skrben in ljubeč, razodeva se kakor mati, ki neguje in hrani svoje otroke.
A kako se prepustiti nekomu, ki dopušča trpljenje? Bolezni?
Kolikokrat je to naš ugovor in težava pri pogledu na Boga? Pripišemo mu, da mu sploh ni mar za nas, kako nas nima rad, ker dopušča tudi bolezni. V preizkušnjah je včasih težko verjeti, da smo Bogu dragoceni. In On to ve ...zato nam prav na ta dan ponuja Besedo miline. Da bi spoznali, kako ni Njegova volja naše trpljenje niti bolezni. On si vsega tega za nas ni zamislil. Živimo pa na zemlji, ki je nekoč izgubila sijaj raja. Hodimo naproti raju, a dokler smo na tej zemlji, je ta zemlja lahko tudi trpeča. 

 

Trpljenje samo po sebi nima pomena, je absurd, krivica vseh krivic. Skupaj z Njim, ki je vso grenkobo pribil na les, pa lahko trpljenje dobi velike razsežnosti milosti. Ta naš "Jeruzalem" - kraj našega trpljenja, lahko postane zibelka naše tolažbe. Kajti tam nas srečuje Bog. Tam nas vzame na kolena, tam doživljamo tolažbo, tam kar iznenada okusimo reko miru. 

 

Starši, ki so okusili trpljenje ob bolezni ali celo smrti otroka vedo, da je gledati svojega bolnega in trpečega otroka neizmerno parajoča bolečina.
Kako se potem Bogu, ki nas ima za svoje ljubljene otroke in je neskončno večji od staršev, ne bi ob našem trpljenju trgalo srce? 

 

Ko se počutimo najbolj sami, je tam Nekdo, ki nas nosi ...   

 

Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati,
tako vas bom jaz tolažil.
V Jeruzalemu boste potolaženi.

Ko boste to videli, se bo razveselilo vaše srce
in vaše telo vzcvete kakor nežna trava.

 

Naš Bog je Bog sočutja! Bog tolažbe, miru, poguma ... Prihaja, da bi mi cveteli neglede na to, kako zelo "bolno" se počutimo. 

 

Bog je tisti, ki gre nad vsa pravila in zapovedi, ki so jih tako vneto zagovarjali farizeji in pismouki. Oni niso imeli pojma o Bogu sočutja in nežnosti, poznali so le svojo izdelano podobo boga strogosti, pravil, policijskega nadzora in kazenskih točk. In Jezus jim je "mešal štrene". Predstavljal je Boga, ki nikakor ni spadal v njihov sistem. Ta Bog, ki mu čaščenje ustnic ne pomeni nič, Bog, ki ne gleda na čiste ali umazane roke, temveč na umazano in ranjeno srce in mu želi prinesti zgolj sočutja, topline, svežine, življenja ... 

 

 

 

Človeško srce je tisti prostor, ki Boga neskončno žeja. Danes Bog ne išče več kamnitih templjev, ampak tempelj tvojega in mojega od greha, trpljenja in bolezni ranjenega srca. Da bi ga napolnil, posvetil, očistil, potolažil, okrepil ...

 

Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj
ta hiša, ki sem jo sezidal! 

 

Kakor se je Salomon čudil temu, da si Bog resnično želi prebivati v templju, izelanem z njegovimi rokami, tako se sama čudim tej neverjetni žeji Boga, ki želi prebivati v naših srcih. On, ki ga ne more obseči nebo in nebes nebesa, želi prebivati v našem srcu.

 Zato se iz tega srca lahko dviga le iskrena molitev: 

   

Ozri se na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!  Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! 

 


 

Posvečenje mojega templja

1 Kr 8,1-7.9-13
Mr 6,53-56

Kako veličasten sprejem skrinje zaveze. Izpolnitev dolgo pričakovanega trenutka, ko so Izraelci lahko sprejeli skrinjo zaveze v svoj, čudovito zgrajen tempelj. Vsi so se zbrali pri kralju Salomonu v Jeruzalemu in veselo pričakovali prihod Boga. Bili so pripravljeni in žejni tega obiskanja.

Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov. 

Gospod je obiskal svoje ljudstvo in s svojim veličastvom napolnil hišo, ki so mu jo pripravili.  Oblak je napolnil svetišče, vstopil je Gospod in posvetil kraj. Pokazal je, kako želi prebivati med ljudmi, biti njihov Bog.

Tam, kjer je Bog, je Presveto. In nekoč je to bilo v jeruzalemskem mogočnem templju, tam v predelu "za zaveso", kamor se ni smelo vstopiti. Danes pa Bog želi prebivati v drugačnem templju - v tmplju našega srca. Brez "zavese", ena na ena, iz oči v oči.
Danes ga žeja po naših srcih in telesih, da bi jih posvetil in jim vrnil ves sijaj nebes. Zato tudi danes Bog prihaja k nam. Do nas. Da bi se ga lahko dotaknili.

V Markovem evangeliju beremo, kako so bili bolniki tisti prvi, ki so se ga želeli dotakniti. Da bi ozdraveli. Oni so bili tisti, ki so (pre)dobro vedeli, kaj pomeni potrebovati ozdravljenje, pomoč, novo rojstvo in novo posvetitev.Pričakovali so ga vsaj tako goreče, kot nekoč Izraelci. Že dolgo se namreč niso več zanašali zgolj na svoje moči in sposobnosti. Poznali so svoje zmožnosti, pa tudi omejitve.
Zato so prvi zmogli zahrepeneti po Njem. Da bi posvetil njihova telesa in duše.

In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli.  Kaj pa mi? Se bojimo izpasti bolni, če ga potrebujemo? Če hrepenimo po njem? Zakaj nas to hrepenenje ogroža? So res bolniki edini, ki upajo priznati, da potrebujejo ...

... ta Dotik


nedelja, 9. februar 2014

Biti pošten?




»V temi zasije luč poštenim,« pravi psalmist. Kaj pa sploh pomeni biti danes pošten? Da ne kradeš, ne lažeš, ne goljufaš, ne opravljaš? Še kaj?
Vsi govorimo le o teh, ki niso pošteni, ki kradejo, lažejo, goljufajo … in to utrudi.
Božja beseda pa se ne ustavlja tu, pelje nas naprej, višje, nad utrujenost in nad vso meglo človeških zablod. Želi nam pokazati, kaj sploh pomeni biti privlačno pošten.
Pokazati nam želi tisto sonce, ki se blešči nad meglo nejasnosti, na tisto mesto, ki stoji na gori - da bi sijalo.

Si upamo sprejeti izziv in pogledati gor, »na podstavek«, nad povprečne pogovore? Teme še nikoli ni pregnalo govorjenje o njej, ampak drobna majhna lučka. Več kot je teme, bolj dragocen je žarek svetlobe. To so v teh dneh »ledene dobe« izkusili mnogi …

In če je okrog nas še megla in tema nepoštenosti, si upamo zasvetiti? Kajti Bog ne potrebuje veliko …Njegova logika je logika majhnega. Delovati želi po majhnih, drobnih, vsakdanjih stvareh … po drobnem siju sveče, po drobni pozornosti do ubogih, po drobnem pozdravu svojega sorodnika, ki ga najraje ne bi videl, po drobni besedi oprosti, po drobnem kosu kruha prijaznosti za vse ljudi, izstradane ljubezni, po drobnem kosu obleke, po drobni besedi hvala svojemu so-zakoncu, po drobnem objemu otroka, ki te pogreša, po drobnem nečem, kar imaš ti sam rad.

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril: »Tukaj sem!«  Ko si upamo to malo, smo že v Njem.

Res, Bog je skrit v majhnem. In blagor tistemu, ki upa vso moč in upanje staviti nanj. Blagor mu, ki upa Božje skrivnosti - skrivnosti malega - oznanjati tako, da postane sam majhen. Da bi v središče prišel Kristus.

Pavel se je tega zavedal in prav zaradi tega zavedanja so njegove pomanjkljivosti postale njegovi atributi. Slabosti, strahovi, trepet, pomanjkanje modrih in vzvišenih besed, je naenkrat postalo orodje pristnega oznanjevanja.
V človeški nemoči se pokaže Božja moč. In prav je tako. Da naša vera ali nevera ne bi nikoli več temeljila zgolj na lastnih idejah, na župnikovi gorečnosti ali ne- gorečnosti, na pravih ali tradicionalnih vernikih, na škofovi prisotnosti ali - še bolj - njegovi odsotnosti, niti ne na občestvih, kjer je lepo ali se kaže s prstom … Čas je, da naša vera začne temeljiti na Njem! Na Božji moči!

Na tisti moči, ki nas usposablja, da bi bili luč in postali kristjani, ki vžigajo, privlačijo, nagovarjajo …
Biti kristjan že pomeni stati na gori. Ker smo opazovani s strani mnogih. Morda tiho, neopazno, celo nezavedno, a smo … od vseh, ki od Cerkve (še) nekaj pričakujejo. In med temi sploh ni tako malo neverujočih ter nekdaj verujočih ali t.i. »ex-kristjanov«.

Biti kristjan je odgovorno. Pomeni že (!) biti sol. Izbiramo lahko le med tem ali ostati v zaprtem kozarcu na polici, se pokvariti in zgolj od daleč opazovati življenje ali si upati »pasti« v konkretnost življenja in mu spremeniti okus. Kajti kristjan to zmore! Pa ne sam, ne v prepričevalnih, vzvišenih besedah modrosti, temveč v Duhu in Njegovi moči.
Kristjan zmore postati privlačen, kjerkoli je, ker lahko prinese drobce življenja med »brezdomce« - med tiste, ki ne poznajo Doma, zmore prinesti srce med tiste, ki ostajajo v megli, zmore nagemu, ki je pozabil na svojo vrednost, vrniti dostojanstvo. Kristjan zmore in mora spomniti na okus nebes. To je edino pošteno!

In zato ni potrebno veliko. Le drobno zrno tvoje soli. 





Prositi za modrost (počitka)

1 Kr 3,4-13
Mt 6,30-34

Salomon, mlad človek, ki ne ve ne kod ne kam ...jupi!
Spominja na koga od nas? Podobnost je zgolj naključna :)

Kolikokrat ...na takih ali drugačnih križiščih, pred odločitvami, med njimi, po njih ...nikoli zares prepričani, da gremo prav. Obveznosti, ki prehitevajo čas, te "množice", ki te čakajo na drugi strani še predno lahko zadihaš in si odpočiješ. Ko kdaj še jesti ne utegneš. Ko vsi nekaj pričakujejo ali pa zahtevaš od sebe največ kar ti sam. Noro.

Kako v zmešnjavi vseh obveznosti, ponudb, tihih ali glasnih pričakovanj znati izbrati najpomembnejše? Kaj pa sploh je najpomembnejše?
Kolikokrat se znajdemo na strani tiste velike množice, ki ne ve več kaj je prav in kaj narobe.

Bog pa ima z nami sočutje. Bog vidi naše obraze in zazna vso lakoto srca. On je sočuten.
Po vsem, kar naredimo, nam reče: "Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte." 
In ne vem, koliko je med nami takih, ki si to res dovolijo. Ki si upajo odpočiti.
In to ne samo na "stand-by" (kar še vedno kuri energijo), ampak na OFF. Znati živeti na ON in OFF, ne vmes, je velika modrost.

Pogostokrat se mi zazdi, da se v trenutku, ko bi se morali dati na OFF in si po Jezusovo odpočiti ter iti v samoto lastnega srca, tega ustrašimo in si, če je potrebno, tudi sami namislimo lačno množico, ki nas čaka in jo moramo nujno nahraniti. Ker se je pretežko srečati s samim seboj, s samoto, s tišino ...

O ja, imam občutek, da nas mora Jezus še veliko naučiti. Salomon je ob tem spoznanju naredil nekaj velikega. Stopil je pred Njega in ga prosil ene same reči - modrosti!!
Da bi sploh znal razločevati med dobrim in hudim, med lažno in pravo množico, med resničnimi in namišljenimi dolžnostmi ter med vsem tem znal voditi svoje ljudstvo. In samega sebe.



petek, 7. februar 2014

Praznovanje brez glave

Sir 47,2-11
Mr 6,14-29

Sprašujem se, koliko še znamo praznovati? Z namenom ... Videti lepe stvari in narediti iz svojega življenja praznik.

Danes sta pred nas postavljena 2 lika - kralj David in Herod. Prvega berilo opisuje kot tistega, ki je kljub vsem napakam, grešnosti in stranpotem ohranil živ odnos z Gospodom.  
Pri vsakem svojem delu je dajal hvalo Bogu, Najvišjemu, z veličastno besedo. Z vsem srcem je ljubil svojega Stvarnika in ga slavil vse dni s psalmi. Harfe je postavil pred oltar in ob njih spremljavi so pesmi prijetno zvenele. In še dalje: Praznikom je dal sijaj in olepšal prazniške čase, da so hvalili Njegovo sveto ime in se je od ranega jutra razlegalo v svetišču. 

David je torej znal iz svojega življenja narediti praznik. Znal je praznovati. In imel je za kaj. Saj je v Bogu odkril ves svoj smisel, spoznal je Njegovo zvestobo in obljubo, ki ostane vekomaj. Ko pod njegovim življenjem potegnemo črto, postane jasno, kako je bil Bog - z nekaj konkretnimi izjemami - središče njegovega kraljevanja.

Na drugi strani pa srečamo Heroda, ki je - še vedno - ogrožen in preplašen pred vsakim, ki bi utegnil ogroziti njegov položaj. Herod, ki mu je Bog tekmec že od samega začetka, nima za kaj praznovati. Njegov praznovanje postane prazno, votlo popivanje brez glave. Da, brez Glave - Kristusa. In brez glave Janeza Krstnika. Ker je bil Njegova zvesta priča.

Na takem praznem, brezglavem srečanju, ki ima za središče prestrašenega kralja, pridejo do izraza vse zlorabe.
Zlorabe hčerke s strani očeta, ker mu je služila le kot orodje za "pridobivanje točk" pred gosti, zloraba hčerke s strani matere, ki uporabi otroka zato, da doseže svoje zle namene. In na dnu ta hčerka, ki zmanipulirana in brez glave izpolnjuje brezglava navodila.
Na takih srečanjih je torej veliko ljudi brez glave.

Herod je v Kristusu videl poosebljen očitek lastnih grehov, zazdel se mu je kot tisti, ki ga je prišel pokončat.  Pokazal je enako reakcijo kakor vsi zli duhovi, ko so zagledali Jezusa. Prosili so ga, naj odide in jih pusti. Bili so v nenehni tekmi za obstoj.
 
Enako je z nami. Ko v svoje središče ne postavimo Boga, se začnejo krogi tekme in boja za oblast. Vsak nam postane potencialni nasprotnik, od vseh smo ogroženi. Celo od Boga. In brezglavo morimo, sekamo glave drugim, jih teptamo in brcamo. Dokler ne spoznamo resničnega Kristusa (in ne naše predstave o njem), ki ni prišel obsodit temveč rešit. Prišel je, da nas ujame, nas zavaruje in nam da smisel in središče življenja.

Da ne bi več brez glav v paniki letali okrog, ogroženi od lastne sence, ampak bi naše življenje lahko imelo središče, Glavo. In tako postalo praznik z uglašenimi strunami.








četrtek, 6. februar 2014

Ko Bog verjame v nas ...

1 Kr 2,1-4.10-12
Mr 6,7-13

Kako pomembno je biti poslan! Vedeti, da je prav tebi dano posebno poslanstvo, ki ni dano nikomur drugemu. In če ti odpoveš, Bog nima plana B. Ima samo tebe.
Vsi si ne le želimo, da bi bili hoteni, željeni, potrebni, ampak to celo potrebujemo. Občutek, da živimo na tem svetu zato, ker nas je nekdo hotel in poslal, je temeljna potreba vsakega izmed nas.
In kako drugače je odhajati v vsakdan z zavestjo, da te Nekdo pošilja. Da odhajaš v imenu Najvišjega - da bi opravil tisto poslanstvo, ki si ga On neskončno želi, a ga danes lahko dela samo preko tebe.

V prvem berilu srečamo Davida, ki se tega zaveda, zato svojemu sinu Salomonu izreka besede spodbude, poguma in vere: "Okrepi se in bodi mož!" David verjame vanj, verjame v svojega sina in ga pošilja, da za njim stori to, kar bo od njega želel Bog. In ker tega, kaj je dobro in kaj ne, ne more vedeti sam, mu na srce položi prošnjo, naj se vedno oklepa Gospoda, se drži njegove Besede in naj mu bo poslušen. Kakšna dediščina! Kako pomembna oprema za mladega Salomona, ki prevzema vlogo kralja. Morda je prav zaradi teh očetovih besed in spodbude, Salomon zmogel v svoji molitvi ob nastopu kraljevanja prositi v prvi vrsti za modrost! Modrost, da bi se pustil voditi Duhu.

Vsi potrebujemo stavke spodbude, poslanstva in tega, da nekdo verjame v nas. Da lahko v življenju uspemo. A ne glede na to ali smo jih doma kdaj dobili ali ne, ostaja Gospod, ki ve za naše potrebe. Ve za to, da moramo v življenje biti poslani. V imenu Nekoga.

Zato nas kakor dvanajstere nenehno kliče in zbira okrog sebe ter pošilja ...po dva in dva, da bi se drug ob drugem lahko "zbrusili" in "obdelali", da bi padli z naših konjev samovolje in se naučili biti drug ob drugem. Ne drug nad drugim ali drug proti drugem, ampak drug ob drugem. Težka naloga! A edino tako smo lahko pričevalni.

Jezus nam je dal vso opremo, ki jo za svoje poslanstvo potrebujemo. Vsakemu svojo. Skupno vsem pa je sposobnost in milost, da lahko razločujemo duhove, da lahko prepoznavamo, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno, kaj pa je zgolj skušnjava. To je prvo orodje, ki ga je dal apostolom, ko so odhajali od njega . Dal jim je oblast nad hudimi duhovi. Oblast, da so ločevali dobro od zla, prvo izbirali in drugo zavračali.
Jezus nam tudi polaga na srce naj se na svojem poslanstvu ne zanašamo na nič drugega, razen na palico - na palico Njegove moči in Njegove vere v nas. Nobene torbe, nobenih dodatnih oblek ali denarja ... naša glavna opora naj ne bo na zunanjih darovih, tudi ne na Njegovih darovih tolažbe, občutkov bližine in moči, temveč zgolj na Njem. Tudi ko ne čutimo bližine. Tudi ko ni občutkov tolažbe. Tudi ko ni občutkov bližine. On je več kot vse to.

Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod.
Kako pomembno je delati eno stvar naenkrat in tisto z ljubeznijo. Videti enega človeka naenkrat in tistega z ljubeznijo. Že Mati Terezija je dejala, kako lahko ljubi le enega naenkrat in dela drobne stvari z veliko ljubeznijo.  "Stopiti naenkrat le v eno hišo" in res biti tam.

Včeraj smo brali, kako so Jezusa pregnali iz domačega kraja. Predstavljam si, kako bi vsak od nas bil dotolčen, podvomil bi vase in šel ter se skril v garažo. Vglavnem nekam pod zemljo. Jezus pa ni podvomil vase. On je vedel od kod prihaja in kam gre ...  Zato je zmogel ohraniti dostojanstvo. In v moči tega dostojanstva, ki je dano tudi nam pri krstu, nam ponovno pravi, naj nasprotovanj in udarcev ne jemljemo osebno, saj nimajo veze z nami. So preprosto del živjenja vsakega kristjana, ki je živ in ki ve, da je poslan! V imenu Najvišjega.

Torej ...gremo?




sreda, 5. februar 2014

Moj ujeti Bog

2 Sam 24,2.9-17
Mr 6, 1-6

Ko nas je strah, začnemo nadzirati. Ko se dolgo počutimo nemočni, se nam vse zdi samo še nepredvidljivo in nevarno. Življenje postane strašjivo in zgodi se, da le še v trepetu pričakujemo, kaj prihaja ...

Morda je nekaj podobnega doživljal David potem, ko je doživel veliko odhodov in smrti svojih najbližjih. Umrla sta mu dva sinova, na lastni koži je doživel padec in krivdo greha, ponižanje in osramočenost pred ljudmi. In tokrat se je ponovno znašel sam in prestrašen. V iskanju kakršnekoli varnosti in lastne vrednosti.

In David začne s štetjem svojega ljudstva. Da bi vedel, koliko ljudi ima pod seboj, koliko je pomemben. Računa sam nase, zato tudi vso svojo moč išče v zunanjih stvareh. A se ustraši množice, ki mu je zaupana. Odgovornost, ki mu je dana od Boga, postane srhljiva. In šele tedaj se David ponovno zave svoje šibkosti in prestrašenosti, da s kontrolo in nadzorom neprestano jemlje prostor Bogu. Ko se namreč človek ujame v lastne strahove, se kaj hitro v svoji ogroženosti zapre ter poskuša kontrolo in vodstvo vzeti v svoje roke. Nič več ni varno vodstva prepustiti Bogu.Preveč je nepredvidljiv ...

A vendar David po spoznanju svojega padca pokaže dve svoji veliki vrednoti. Čeprav je zgrešil, se vrne k Bogu. Ne beži od Njega, temveč se mu z zaupanjem izroči v roke. Kako velik korak, ki ga le s težavo zmoremo.

In ko David še naprej gleda posledice, ki jih je storjeno zlo prineslo na njegovo ljudstvo, prosi Gospoda: "Glejte, jaz sem se pregrešil in jaz sem hudo storil; ti pa, ovce, kaj so storili? Tvoja roka bodi, prosim, zoper mene in zoper hišo mojega očeta!"
V jeziku Nove zaveze bi to Davidovo molitev lahko prevedli v besede poguma, da je zmogel prevzeti ogovornost za svoja dejanja. O kako svobodnejši in lepši bi bili naši odnosi, ko bi vsak od nas znal in zmogel prevzeti popolno odgovornost za svoja doživljanja in občutja ter jih ne zgolj prelagati na druge. kako hitreje bi naši konflikti dobili rešitev.

Evangelij pa nas pelje k prebivalcem Nazareta, ki skušajo Boga ujeti na svoj način. V Jezusu ne vidijo drugega kot domačina z jasnimi koreninami in izvorom. Bil je del njihove kulture in tradicije in kot tak preprosto determiniran, predvidljiv, ujet v pravila in pričakovanja njihove družbe. Kao pogosto smo jim podobni. Ko pričakujemo delovanje Boga v točno določeni obliki in predstavah, Njega samega pa poskušamo ujeti v škatlico naših nadzornih sistemov.

A Bog ne more biti ujet v naše predstave. Bog je svoboden. Prišel je, da bi osvobodil našo svobodo. Da bi tudi mi lahko z Njim v vsakem trenutku svojega življenja prepoznavali in izbirali dobro. Resnično dobro, ki ga z lastnimi očmi ne moremo vedno videti. To pomeni svoboda, to pomeni dopustiti Bogu, da je Bog.

A Bog nas pogosto preseneti in dela "po svoje". Njgove milosti nas presegajo. takrat se ga ustrašimo in že smo tam ...
Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas? In čudil se je njihovi neveri. Zaradi tega ni mogel tam storiti nobenega čudeža več.

Isto se dogaja v našem srcu. Ista drama.  Si upam izpustiti kontrolo? Komu jo prepuščam? Tesarju ali Vsemogočnemu?
In od prostora, ki Mu ga bomo dali, bo odvisno kako velike reči bo lahko za nas storil.
Kajti Bog je tako spoštljiv do naše svobode, da si dovoli delovati na tistem prostoru, ki mu ga mi sami prepustimo.


torek, 4. februar 2014

12-ka

2 Sam 18,9-10.14b.24-25a.30-32;19,1-4
Mr 5, 21-43

Število dvanajst je v svetem pismu vedno simbol polnosti. In danes v evangeliju srečamo 2 dovršitvi polnosti. Ženo in deklico.
Prva že 12 let krvavi. Izgublja torej kri, ki je simbol življenja. Izgublja svoje življenjske moči in stanje se poslabšuje. Na drugi strani pa deklica, stara 12 let, po takratnih običajih zrela za možitev, pripravljena na polnost rodovitnega življenja ...vendar umira. Takrat, ko bi naj bila najbolj živa in ustvarjalna, "spi".
Kako blizu sta nam ti dve ženi. Kolikokrat mi izgubljamo svoje življenjske sokove in moči, ne da bi znali to ustaviti in spremeniti. Kako pogosto zgolj negibno tičimo in svoj obraz izgubljamo v množici opravkov in dolžnosti. Brez srca.
Neka korenina bolezni nas dela mrtve, izgubljajoče.

A Božja beseda prinaša upanje. Danes zanimivo osvetljuje predvsem odnos oče - hči, oče - sin.

V prvem berilu najprej srečamo Davida, ki nautolažljivo objokuje smrt svojega sina. Četudi mu je le-ta stregel po življenju in četudi je njegova vojska zmagala. V njegovem srcu pa ni bilo sledov zmage. Njegova življenjska moč je kakor odtekala iz njega. Ko so s sulicami prebodli sina, je bilo prebodeno tudi srce očeta. Kakor toliko let pozneje na Golgoti. In kakor tolikokrat v našem življenju.

Trpljenje otroka je za starša vedno nevzdržno in mučno. Vrže ga na kolena pred Gospoda, da skupaj s predstojnikom shodnice prosi za svojo hčer ali sina. In Jezus sliši ter stori. Odide na kraj smrti, da bi prinesel življenje. Jezus hoče vstopiti tja, kjer smo mrtvi, kjer ležimo na svojih posteljah in tam, kjer se zdi vse izgubljeno. V najbolj nemogočih situacijah nam kliče: "Ne boj se, samo veruj!" In vse bo ok. Brez heca.

A kolikokrat se ob teh besedah samega Boga, naša notranjost posmehne. Ker je prveč lepo, da bi lahko verjeli. Deklica ni umrla, ampak spi. In posmehovali so se mu. Ja, tako veliko upanje nam prinaša naš Bog, da se naša psiha samo posmehne, upre in vztraja: "Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?". Govori nam, kako nam ne pripada milost življenja ne osvoboditve ne vstajenja. Nič. To je za druge, za nas ni več upanja. A On vztraja: "Ne boj se, samo veruj!"

Zanimivo, da Jezus vse, ki so se mu posmehovali, odslovi. Ker Bog misli zares! In vstopi v jedro naših strahov in naše smrti. Tam, na skrivno, kjer se zgodijo velike stvari in kamor lahko vstopijo le nekateri. Kajti le redki si upajo videti in okusiti mogočna Božja dela. Poleg staršev deklice, je s sabo peljal le tri učence. Iste tri, kot pozneje na "goro spremenenja".

In nato ... silna moč Besede. Kakor v prvi Mojzesovi knjigi, kjer beremo o stvarjenju sveta. "Bodi svetloba!" In bila je svetloba. Samo dve besedi in nastalo je. "Talita kum" In deklica je vstala. Bilo je dovolj.
Dotik in Beseda, ki naredita vse. Isto, kar vključujejo (ali ponazarjajo) vsi zakramenti - dotik in besedo. Isto, kar vključuje vsaka pristna molitev - dotik in besedo.

Na poti do Jairove hčerke pa nas Jezus nauči še nekaj pomembnega. Ta krvotočna žena se mu je približala od zadaj, na skrivaj. Ni se čutila vredno, bila je izobčena. Bila je obupana. A je verovala ... in bila ozdravljena.

Toda zakaj jo Jezus tako grdo izpostavi? Tako nič kaj skladno z njegovo dotedanjo obzirnostjo. Na prvi pogled se zdi tako. A pomen je veliko globlji. Jezus želi pokazati, da zanj ne obstoja množica, zanj obstoja posameznik. On je za vsakega od nas v celoti. In zazna špranjo, zazna dotik naše vere.
Jezus se je ustavil in iskal ne več ženo, ampak hči. Hotel je, da stopi predenj, ker ji le tam, pred njim, iz oči v oči, pripada mesto. Ni ji več potrebno na skrivaj "krasti" milosti, kakor da ji ne bi pripadala, ampak ji želi vrniti dostojanstvo Božje hčere. Je vredna, je lepa in lahko obstaja. Lahko je to, kar je in lahko zasede svoj prostor na tem planetu. Nič več se ji ni potrebno skrivati, opravičevati, dokazovati ... Saj je hči. Kakor ti in jaz.

Zato nas Bog vabi, da izstopimo iz množice, ki nas stiska in utesnjuje s svojimi tradicijami in pravili, s svojimi posmehovanji in truščem, ter vstopimo v odnos, kjer se stvari dogajajo zares. Brez heca. V odnos, ki je sedaj obnovljen. V odnos, v katerem smo lahko dostojanstvene hčere in sinovi. Da bi potem tudi v našem vsakdanu vstali in hodili, ker imamo 12 let!


ponedeljek, 3. februar 2014

Kako so se namnožili, ki me stiskajo!

2 Sam 15,13-14.30; 16, 5-13a
Ps 3
Mr 5,1-20

Danes Beseda ne špara, ko pripoveduje o notranjih stiskah, ki jih pozna človeštvo. Ah, kaj čoveštvo, o stiskah, ki jih poznava ti in jaz.
Imeti bivališče med grobovi (v grščini ta beseda pomeni tudi spomin), pomeni živeti v nenehnih spominih, ki ubijajo. Tistih težkih. Pomeni živeti v besedah, ki so ranile, ponižale, osramotile. Pomeni živeti v zlu, sovraštvu, zamerah, ljubosumju, zavisti, krivdi ...vse to so tisti okovi in verige, ki nas delajo divje, napadalne, agresivne, neukrotljive.

V prvem berilu vidimo Davida, ki poln žaosti, skrbi in bolečine beži pred lastnim sinom, ki mu streže po življenju. A kot da to ni dovolj, mora na mučni poti bega, doživeti še nov udarec. Gerovega sina Semeja, ki Davida preklinja, napada ter vanj meče kamenje! A David skuša zaupati, ostaja miren in ve, da mu je Gospod odpustil. In vendar, kako boli, ko ti na poti ljudje mečejo kamenje na glavo. Ali polena pod noge. Vseeno. Kako težko, ko se zdi, da so se vse koliščine zarotile proti tebi.

A še težje je, ko se to kamenjanje sprevrže v notranje. Ko naposled utihnejo zunanji nasprotniki in se oglasijo notranji. In njih kamenjanje je lahko mnogo bolj boleče.

To so naši notranji spomini, lastna doživetja, globoke rane in čustva sovraštva in agresije, ki se tako rada namnožijo v legijo in obrnejo proti nam samim. Ker je tako najbolj "varno". A kako strašno je to nasilje, ko zaradi prejetih bolečin in ran, ob katerih smo nekoč res bili nemočni, sedaj mi postajamo nasilniki nad samimi seboj in drugimi. Ponoči in podnevi ... v grobovih ali gorah, stran od ljudi ali ob njih, v kričanju in tolčenju s kamenjem.
To je zlo, ki vedno deluje agresivno in destruktivno. Še huje, avtodestruktivno. A kako dolgo še?

Kajti Jezus je tukaj neverjeten. On se pomakne na drugo stran morja, v Geraško deželo, ki je bila poganska, samo za enega človeka. Kajti potem, ko obsedenca ozdravi, se vrne nazaj. Vso pot je torej naredil samo za enega človeka! To je Bog.
Bog, ki naredi vse potrebne km, počaka vse potrebne dneve ali leta, da te le lahko najde in obišče v tvojih grobovih, v tvoji poganski Geraški deželi, v kateri si tako krut in nasilen do samega sebe.

V Njegovi moči, legija hudih duhov odide. Grobi spomini, nasilne besede ali udarci, krivice in zlo, izgubijo svojo moč. Ko vstopi On. Tam, v moči Besede utihnejo zli demoni, utihne kamenje in vpitje. Utihnejo vsi naši nasilni prijemi, kaznovanja, mučenja in napadanja na lastno dušo. Utihnejo vse naše zasvojenosti ...ter nastopi zdrava pamet, čiste misli, umit spomin. Kajti ...

... Ljubezen umije spomin. Resnica, ki jo prinaša Božja beseda, nam vrača belo oblačilo našega dostojanstva.

Močna je ta Beseda! Tako močna in dejavna, da se je ustrašimo in včasih skupaj s prebivalci Geraške dežele prosimo, naj odide iz naših krajev.

A srečanje se je zgodilo. Dotik je bil storjen. Izkustvo Boga in njegove Miline, sta naredila svoje.
Izkušnja Boga in Njegove moči, nas usposobi, da postanemo njegovi pričevalci.

In Deseteromestij, ki čakajo oznanila, je zelo veliko!





Bog v naročju

svečnica leto A
Bog v naročju

Si še upamo pričakovati obisk Boga? Tam, skupaj s Simeonom prisluškovati Duhu, pričakovati Izraelovo tolažbo in hrepeneti po tem, da se srečamo z Bogom, ki se nam daje v naročje?
On si želi vstopiti v naša življenja, v ta njegova svetišča. Prihaja pa kot znamenje, ob katerem preprosto ne moreš ostati neodločen. Ali ga sprejmeš ali mu nasprotuješ.
Prihaja kakor topilec in čistilec srebra in zlata, kot tisti, ki razodeva resnico - jasno, čisto, preprosto, brez dodatkov.
Prihaja kot tista Beseda, živa in dejavna, ostrejša kot meč, ki zareže do ločitve duše in duha, ki presoja vzgibe in misli srca. A kdo si upa prestati ta njegov prihod?

Morda se ga bojimo pričakovati prav zato, ker se v Njegovem pogledu stopi vsa naša narejenost, vsi dodatki in vsa manipulacija, ostane pa zgolj naše uboštvo … in suženjstvo. A prav zato je prišel. Podvržen vsem človeškim zakonom in predpisom postave, kot suženj, da bi osvobodil nas, ki smo vse življenje sužnji naših strahov.

Prihaja ubog, ranljiv in konkreten, da bi se izenačil z nami. Prihaja konkretno, zelo konkretno, v krvi in mesu, ker je tudi prišel iskat otroke, deležne krvi in mesa. Zato je prav, da ga konkretno tudi pričakujemo; ne v videnjih in visokih razodetjih, ampak v našem vsakdanu. Tam, kjer smo noč in dan in zato povabljeni, da bi kakor prerokinja Ana, ves ta čas ostajali v svojem notranjem templju, pozorni, da ne bi zamudili obiskanja Boga. Kajti obiskuje nas vsak dan, večkrat na dan. Tudi danes.

Drugo berilo govori o tem, kako je strah pred smrtjo naš največji ječar. Bog to ve. Ve pa tudi, da nas smrt presega. Zato je On, Gospodar življenja sklenil prav s smrtjo zrušiti tistega, ki nas je držal v primežu smrti – hudiča.

A kaj je s tem pokazal nam? Bog je smrt premagal s smrtjo, s tem, da je vstopil v tisto, kar najbolj straši. S tem pa smo tudi mi povabljeni vstopiti v naše strahove, ki nas zaustavljajo, hromijo in vklepajo ter jih premagati. Tako, da pred njimi nehamo bežati, ampak vanje vstopimo. Pa ne sami, saj se je tudi Simeon bal smrti, ne da bi poprej videl Gospodovega Maziljenca, temveč z Njim, ki se nam daje v naročje.

Bog se naredi majhnega, da nas ne bi izgubil, temveč bi ga sprejeli v templju našega vsakdana. Da ne bi več ždeli v ječah lastnega suženjstva, temveč rasli in se krepili v modrosti in milosti.

Jezusa so njegovi starši darovali v templju in ob tem ponovno slišali prerokbe, ki jih niso razumeli. Bog jih je vedno znova presenečal, vedno je šel izven okvirov in ustaljenih predstav. Enako danes. Enako z nami. Ker je Bog.
Vabi nas, da bi mu upali darovati svoja življenja. Premagati strah pred smrtjo samih sebe, svojih lastnih, do potankosti izdelanih načrtov, in se prepustiti, da nas končno tudi On sam vzame v svoje naročje. In pelje po svoji poti.
Kajti samo tisto, kar upamo darovati v Gospodovo naročje, v naročju tudi najdemo.

Marija in Jožef pa s svojo jasno držo prinašata pomembno sporočilo današnjim staršem, ki imajo do potankosti izdelan načrt za življenje svojih otrok. S svojimi projekti in predstavami o njih in zanje, si skušajo zagotoviti varnost, s tem pa jih priklenejo nase.  Marija in Jožef pa sta ravno takrat, ko sta najmanj razumela, zaupala in dopustila, da ju njun otrok presega. Pustila sta se mu (pre)oblikovati. Kako pomembno je torej, da starši svoje otroke darujejo Bogu in s tem zapustijo lastne predstave in pričakovanja, ki naj bi jih oni izpolnili. Da svoje otroke znova rodijo. Prvič za življenje, drugič za svobodo.

Na današnji praznik se spominjamo tudi vseh posvečenih oseb, ki temu svetu pričujejo, da to, kar vidimo, ni vse, da najboljše šele prihaja! Spominjajo nas na to, da je Gospod konkreten, da se je utelesil in hodil po naši zemlji. Da hodi po naši zemlji tudi danes. Da bi se nam dal in bi se mu dali. V naročje.