nedelja, 06. januar 2019

Lepota, ki bo rešila svet

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo veličastno razodetje Boga, ki bi ga vsak človeški razum pričakoval v kraljevski opremi. Bog pa svoje veličastvo razodene v majhnosti in preprostosti človeške narave, ki pa z njegovim utelešenjem nikoli več ne bo ista. Za vedno bo v sebi imela tudi Božji pečat.

Že v samem začetku je jasno, da je Bog prišel za vse! Uboge in bogate, učene in neuke, Jude in pogane. Za vse. Daje pa se lahko samo tistemu, ki ima prazno naročje in prostor, kamor Odrešenika lahko sprejme. Zato se Jezusova skrivnost od Marije, Jožefa, Elizabete in Zaharija, ki so bili tisti prvi, katerim je bil razodet način odrešenja, širi naprej najprej preko pastirjev. Ti so bili že zaradi načina preživetja dovolj izurjeni v prilagodljivosti in življenju na poti, da so se bili ob oznanilu angelov, ponovno pripravljeni premakniti naprej. Drugam. Betlehemske poljane niso nudile toliko udobja, da bi jih naredili za nezamenljivi dom. Hiše v Betlehemu pa so že bile samozadostne. Že so nudile tista uspavala, ki človeku preprečijo, da bi se iz svojih navad in udobja premaknil ali dal prostor še komu.

Danes pa zremo prihod modrih, ki so šli na pot morda še pred Jožefom in Marijo. Tudi oni so si upali na pot, čeprav so živeli v udobju. Bili so dovolj odprti in iskalci resnice, da so se prepustili zvezdi, ki se je nepričakovano pojavila na nebu. Za njih, ki niso delili judovske vere, je Bog poiskal drug jezik govorice. Ni jim poslal angela, poslal jim je zvezdo. Bog vsakemu spregovori v njegovem jeziku, zato nihče nima izgovora, kajti resnica se je razodela in je položena na dno slehernega srca. Težava je v naši pripravljenosti ali nepripravljenosti zapuščati staro in stopati na pot novega.

"Prišli smo se mu poklonit."
Tako nekoristno dejanje. Tako nič ne bodo imeli od tega. Človeška logika razmišljanja gre vedno v smer preračunavanja. Zato so vsi ostali, četudi so videli na nebu zvezdo, ki je očitno ni bilo moč prezreti, ostali doma. Ne splača se v neznano zaradi Besede, ko sploh ne veš, kam te bo pripeljala. To je velikokrat blokada in razlog velike zaprtosti pred Božjimi vstopi v naše življenje.

Modri so imeli že novo misel, ki ne preračunava. Preprosto šli so. Zaupali so notranjemu vzgibu in naredili prvi korak. In za tem naslednjega in še naslednjega. Dokler niso prišli do Deteta. Tudi preko ovinkov in stranpoti Jeruzalemske palače. Prišli so, kajti tiste, ki iskreno iščejo in so pripravljeni na pot, Bog nikdar ne razočara in ne zapusti.

Odprli so svoje zaklade in mu darovali ...

Bistvo našega življenja je točno to. Gospodu odpreti vse svoje zaklade, mu vrniti to, kar nam je On sam prvi podaril, da bi lahko ti zakladi v Božjih rokah postali čudovit način razodevanja Boga tudi v našem življenju. Vsi mi smo namreč poklicani postati prav ta epifanija, to razodetje Boga v naši sredi. Takrat bomo privlačni tudi neverujočim in takrat, z Lučjo v sredi našega srca, bomo tudi sami postali sijoča prestolnica Jeruzalem. Tako sijoča in tako privlačna, da bodo mnogi hiteli k njej. Da bi videli lepoto, ki je vedno tam, kjer se Bog in človek združita in skupaj ustvarita nekaj čudovitega.

Samo ta lepota bo namreč rešila svet!