torek, 30. junij 2015

Milost pride vedno za en korak naprej

Sveti Peter in Pavel

Ko izgubimo bistvo Odnosa, ko se odrežemo iz edinega pritoka življenja, postane naenkrat bistveno to, kaj mislijo drugi. Ko nehamo poslušati Besedo, začnemo ubogati pričakovanja in mnenja množic. To je dejstvo človeka, ki ni samozadosten, ampak je nenehno nekomu poslušen. Če ni Bogu, pa je skušnjavi.

Tako v prvem berilu srečamo Heroda, ki je po tem, ko je nasilno umoril Jakoba, videl, da je to Judom všeč, zato je dal zgrabiti še Petra. Človek, ki postane poslušen ljudem, izgubi cilj in prične druge uporabljati za svojo predstavo.

V evangeliju Jezus sprašuje učence, kaj o njem mislijo drugi? In naštevajo ... Nato pa usmeri k bistvu: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Na tem odgovoru namreč zavisi ali živimo vero ali religioznost.
Ali je ta naš Bog neka približno poznana zgodovinska oseba, eden izmed prerokov ali je Kristus, Sin živega Boga?

Tisti, ki v Jezusu prizna in spozna živega Boga, lahko postane skala. Ne iz svoje moči, kajti iz svoje moči je tudi veliki apostol Peter bil le droben kamenček, ki je zatajil, v odnosu z Njim, kjer Beseda postane živa in nagovarjajoča, temelj in glavni steber, pa življenje slehernega postane Skala. Za Cerkev, za mnoge brate in sestre.

Še lepše pa je uvideti, da je spoznanje živega Boga milost in ne naš umski napor ali sposobnost intelekta.  "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj oče, ki je v nebesih."

Ko Bog po milosti postane torej živi Bog našega življenja, lahko mirno živimo tudi preizkušnje. Peter, uklenjen v dve verigi in med dvema vojakoma, obsojen na smrt, ki naj bi ga čakala naslednje jutro, je spal.
To je vstali Peter, tisti, ki je Gospodu izročil vse, svojo slabost in svojo veličino, svoje zatajitve in svojo pripravljenost. "Gospod, ti vse veš ..." Bil je predan, prepuščen in izročen v Gospodove roke, zato je lahko sredi preizkušnje miren.
In enako velja za vsakega človeka, ki svoje življenje resnično prepusti Gospodu. Doživlja neko nesluteno gotovost in varnost, četudi sredi največje ječe.

Potem pa je še čudovit prehod iz teme v svetlobo, iz ječe na prostost, iz verig uklenjenosti in zasvojenosti v hojo na svojih nogah. Tista Petrova ječa predstavlja naše ječe. In Gospod tudi k nam prihaja in nas vodi v notranjo svobodo. Sredi zunanjih situacij na katere nimamo vedno vpliva.

Še dodatno sporočilo prihaja po tem odlomku. Človek, ki je svoje življenje predal Gospodu, lahko zaupa, živi svoj dan in mirno spi svojo noč. Ko pa pride Beseda, ki od nas želi dejavnost, ko pride Božje povabilo, ko pride Njegov obisk, tudi nam Gospod da vedeti, da je čas za dejanje. Da vedeti, kaj je potrebno storiti. Angel vodi Petra po korakih. Daje mu kratka, jasna navodila in le za en korak naprej. Tako je tudi v našem živlejnju. Tako deluje milost. Vedno za en korak naprej.
In blagor srcu, ki je odprto, svobodno in prosto, da lahko te vzgibe Besede sliši in izpolni. Korak za korakom.

Naj Marija, ki to dinamiko Duha zelo dobro pozna, prosi milosti za vse nas, da bi postali poslušni Gospodu, ki nas vedno želi peljati iz naših tem in ozkih pogledov v svetlobo in polnost Njegovega pogleda.


Dotik Življenja 2


Ostajajo Dotiki nedeljske božje besede ...
Dotik vere, ki prinaša življenje. Dvem ženam, v katerih je skrita situacija vsake današnje žene in vsakega današnjega moža. Vsem odteka življenje, vsi čutimo, kako obstajajo v nas "črne luknje", ki pijejo in ne odžejajo. Skoznje izgubljamo in zaradi tega nenehno tekamo in iščemo nove in nove vire tolažbe.

Krvaveča žena - 12 let - polnost časov. Čas, da Gospod stori svoje. Do takrat je le tekala in begala,  njen motor je bila bolečina. In ljudje, ki so ji najbrž v dobri veri pomagali, so jo puščali prazno. Med njimi se je gotovo našel tudi kdo od tistih, ki nenehno potrebujejo ljudi v stiski in jih iz nje niti nimajo namena spraviti. Kakorkoli, ta žena je v vsakem od nas. Ker je vsak od nas že izkusil odtekanje življenjskega soka in stiske, ker ni našel "luknje", da bi to odtekanje zaustavil. Ker je vsak od nas že izkusil razočaranje sočloveka.

Za vsakega pa pride "polnost časov", tisti čas, ko se zgodi Milost. Ko se naša pripravljenost in milost tudi srečata in použijeta druga z drugo. To je ta dotik vere, ki je vedno v razprti dlani. V dlani, ki ne grabi, ki ne grozi, da bi dobila svoje, ki se ne ponovno žalostna umakne, ampak dlan, ki se razpre in da prostor Drugemu. V tako dlan lahko pride dar. In ta dotik se je ločil prav po tem, da je prosil in veroval. Ostali so jemali, hoteli ugrabiti in obvladovati - Velika množica, ki je pritiskala nanj. 
Žena veruje in pride tiho, ne povzroča trušča. Srce, ki veruje je tiho in močno.

In Gospod jo spomni na njeno dostojanstvo Božje hčere. Zato ne pusti, da bi ostala prikrita, "odzadaj", ne pusti, da bi žena živela v zavesti, da si je nekaj morala vzeti na skrivaj, ker ji sicer ne bi pripadalo, ampak ji da ves prostor in vrne dostojanstvo otrošva, ki ima polnost mesta. Biti Božji otrok pomeni v duhovnem pomenu preiti iz sključene drže v pokončno. Iz skritosti v luč, ki je postavljena na mernik in sveti. Iz drže služabnika v držo sinovstva, ki mu milosti ni potrebno služiti, ampak jo prejme, zastonj, kot dar.

In na drugem mestu majhna deklica, stara 12 let, kar je za tisti čas pomenilo, da je bila ravno zrela za ženitev. Za podaritev, za življenje v polnosti. In zmanjka življenja, kakor je mladima zakoncema zmanjkalo vina na svatbi. V take situacije vstopa Bog. Tam, ko bi življenje ravno moralo vzbrsteti in roditi sad, pa ga greh prekine, krivica prekine, bolečina zamaje. Tam vstopa Bog in pravi: "Ne boj se, samo veruj!"

In ponovno Dotik Življenja. Totik vere in vrnitev življenja. Deklica je vstala in hodila, ker je imela 12 let. Gospod nas nenehno obuja iz naših smrti in naših ukrivljenosti v pokončnost, na noge, da bi hodili. Uspodablja nas za kristjane vstajenja in prinašalce življenja. Da bi hodili in ne več krvaveli.

A za to je potrebno nenehna intima. Prostor, kjer gre zares in kjer se vse odvija v odnosu ti in Bog. Potrebna je intima, kamor lahko le redki vstopijo. V tej intimi, v tej sobici, v tem skritem dotiku se dogajajo daleč največje stvari.




sobota, 27. junij 2015

Dotik Življenja

13. nedelja med letom

On, ljubitelj življenja, ki ljubi vse, kar je ustvaril in nič, kar je ustvaril, mu ni zoprno (prim.Mdr 11,24) želi, da bi živeli, da bi imeli polnost življenja, da bi bili rodovitni.
On je Izvir življenja, zato sam sebe ne more zataiti. "Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih. Ustvaril je namreč vse za bivanje; blagodejne so stvari na svetu;" pravi knjiga modrosti.


To je torej resnica, v kateri živimo. Resnica, ki je izven nas in je mi ne moremo spremeniti, lahko pa se od nje odtrgamo. In verujemo hudičevi nevoščljivosti, ki nas nenehno hoče iztrgati iz odnosa Božjega sinovstva/hčerinstva s tem, da nas skuša prepričati v laž - da je v Bogu smrt. V to, da On ni ljubitelj življenja, ampak jemalec, ni Darovalec, ampak odjemalec. Boga nam skuša spremeniti v nasprotnika, pred katerim, normalno, zbežimo. 

Pavel nas zato v pismu Korinčanom ponovno vrača k bistvu in spominja:" Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu."
Prišel je, da bi mi imeli vse. Nič ni "prišparal" zase, vse je dal nam. V njem je torej edino bogastvo, kjer čisto vsak lahko prejme tisto "vse", po čemer hrepeni in išče, a pogosto na napačnih mestih.

S tem, ko vsakemu daje vse, želi med nami enakost, bratstvo in sestrinstvo, odnose torej, ki ne grabijo, ki si ne prilaščajo in ne jemljejo, temveč dajejo. Odnose, v katerih v moči svojega sinovstva, v moči zavesti svoje obdarovanosti v Gospodu, edinem viru Bogastva, zmorem videti brata kot dar, kot podarjenega.

Dani smo si, da se spominjamo na to, kje je resnično bogastvo. Dar drugega bi me vsakič moral dati v držo zahvale Bogu, ker govori o tem, da je v tem mojem bratu Milost našla svoje mesto in rodila sad. Sad drugega me spomni, da ta ista Milost teče tudi v meni, da ta ista Milost nosi življenje, ki hoče napolniti tudi mene. Potrebno je le stopiti v Odnos.

Enako tudi moja rodovitnost, ki je pretočnost Milosti, pomeni dar za druge, ker moj sad govori o Stvarniku, o Izviru sadu. Ne gre torej med nami za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeliv stiski. Za enakost gre. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Dani smo si kot bratje in ne kot tekmeci.


Gospod nas torej išče in kliče v oseben odnos, ker je samo tam resnični izvir življenja in izpolnitve in samo v tem Odnosu lahko ponovno prejmem brate. 

Žena je krvavela dokler je iskala rešitev drugje in tekala k drugim. Šele ko je stopila v Odnos, se je ustavilo odtekanje življenjske moči. To odtekanje jo je peljalo v smrt, ker je bila iztrgana iz Odnosa, ker je bolj verovala drugim kakor Bogu, vrnjena v Odnos, pa je prejela življenje.
Enako mrtva deklica prejme življenje potem, ko je smrt navidezno zmagala. Enako jaz.

Potrebno je le stopiti v Odnos z živim Bogom in ne idejo o Bogu. 
Gospod, ljubitelj življenja pa hoče, da v odnos z njim ne stopamo odzadaj, naskrivaj, kot sužnji, kot nekdo, ki hoče nekaj ukrasti, ampak v zavesti dostojanstva sinov in hčera, ki jim je vse dano, nemenjeno, podarjeno. Očetova sreča je, če dar, ki ga je že namenil svojemu otroku, otrok tudi prejme. Mi pa mislimo, da moramo grabiti in krasti.


Za prejem daru pa je potrebna vera. Po tem se loči dotik, storjen z vero, ki odpira Odnosu - Življenju, od številnih dotikov množic, ki ni iskala Odnos, ampak predstavo.

sobota, 20. junij 2015

Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!

12. nedelja med letom

Kako močen stavek, ki ga Bog daje Jobu iz viharja. 

Joba, ki smo mu v tarnanju sredi bolečin, nerazumevanja in stisk tako zelo podobni, Gospod sprašuje, kdo je zaprl morje z vrati, kdo je nasipal proti njemu mejo in mu postavil zapah? Kdo, če ne On, ki sta mu pokorna celo veter in morje? On, ki ima v rokah vse in ve, kjer so meje, On, ki mu tako težko zaupamo, da res ve, kje so naše meje in koliko zmoremo.

Gospod je torej tisti, ki postavlja meje - meje preizkušnji, meje stiski, meje viharjem in valovom, ki butajo v naše življenje, postavlja pa tudi meje nam samim, kajti tudi nas uči, da bi v svojem življenju znali postavljati meje. Sebi in drugim.

Tudi mi se moramo naučiti ta pomembni stavek: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" Ga izreči vsakič, ko "morje" v nas izbruhne in uide iz naše notranjosti. To morje strasti, ki nas brezglavo premetava, to morje naše nauravnovešenosti, morje naših burnih reakcij, ki nas prehitevajo in s katerimi napademo druge in morje lastnega greha. Vse to mora slišati: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 
Temu se reče samoobvladanje, ki je en od temeljnih darov Svetega Duha.

Potrebno pa je postaviti meje tudi viharju in valovom, ki se včasih prav neusmiljeno zaganjajo v nas od zunaj. Kajti vsčasih sami damo drugim moč, da nas zalivajo, napadajo, jemljejo, stopajo "čez" ... Tudi tistemu, ki rani je potrebno reči: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 

Prav tako trpljenju, ki nas nenehno požira in utaplja v svojih valovih. Na bolečino se človek lahko tudi privadi, se nanjo naveže, jo ljubkuje in na njej "kraljuje". Tudi lastni bolečini je potrebno postaviti mejo: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 

In nenazadnje jo je potrebno postaviti sebi takrat, ko spoznamo, da smo začeli brezglavo begati od ene dejavnosti k drugi, od ene aktivnosti v drugo, največkrat iz strahu pred globoko tišino, ki nastane v srcu, ko Nekdo tej tržnici izreče: "Utihni! Molči!" 
A šele tam, v globoki tišini srca, ki je pogosto prav sad viharjev in sad izkušnje Boga, se rodi tisto novo, o katerem piše Pavel.
"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo."

V tej globoki tišini se zgodi tista druga stran, na katero nas Bog tako pogosto želi prepeljati. Da bi staro minilo in bi zaživeli z novim mišljenjem, novim ravnanjem in novimi reakcijami. Da bi se zavedli naše "biti" v Kristusu vedno, v viharjih in izven njih.

Obenem pa se v tem prehodu na drugo stran, ki gre skozi vihar, razodene Bog sam. Že v prvem berilu beremo, kako je Gospod iz viharja spregovoril Jobu. Iz viharja. Situacije, ki se jih tako bojimo in ki nas presegajo, postanejo lahko kraj razodetja Boga samega. Učence prepelje na drugo stran potem, ko se je zvečerilo. Spet. Večer, noč. Boga srečamo tam, kjer ga najmanj želimo srečati.

Ampak kaj dejansko je ta prehod, ki so ga učenci morali narediti in h kateremu smo povabljeni tudi mi?

Evangelist Marko piše, da so Jezusa vzeli v čoln, v katerem je bil. Jezus je torej že bil v čolnu, ker se je odločil biti tam, oni pa so še vedno mislili, da morajo Boga vzeti, ujeti, ugrabiti, nadzirati, uporabiti zase. Zato jim Jezus na en način "uide" in spi na krmi. 
Dopusti, da se počutijo same, izgubljene, celo zapuščene.

In takrat se v njih zgodi preobrat. K Njemu ne pristopijo več z ukazom, kontrolo, ne želijo ga več "vzeti", ampak mu postavijo vprašanje. Vprašanje pa daje prostor drugemu, da se lahko razodene. Tam se Jezus "zbudi" in stori, kar je potrebno storiti. Postavi meje.
Pokaže, da želi ostati Bog, tisti, ki se ga ne da zgrabiti in uporabiti za svoje načrte. Želi pa, da mu pripravimo prostor. Tudi s tem, da nehamo postavljati meje Bogu in jih začnemo sebi in tam, kjer jih moramo - neurju strasti in greha.

To je druga stran, nova stvaritev, ki jo Jezus pokaže. Človek, ki ne živi več zase, ampak za tistega, ki je zanj umrl in vstal in s tem postane poslušen Njemu in ne več samemu sebi. Njemu, ki se je odločil, da bo ostal z nami. Brez izjeme.

Že res, da se pogosto zdi, kakor bi ga ne bilo, zdi, da na krmi spi in mu ni mar za vse, kar v živlejnju doživljamo. In vendar nas prav s tem uči, da je vera veliko več kakor samo "čutiti Boga"!
Vera je živeti v zavedanju, da je Jezus v mojem čolnu. Enkrat se da zaznati, drugič spi in vendar ostaja tam.

To je zrela vera, v katero nas želi peljati On, ki ne bo dopustil, da bi bili preskušani čez mero. Kajti tudi morje preizkušenj in viharjev tega življenja ima svojo mejo!




četrtek, 18. junij 2015

Pavel in razsipnost

Ponedeljek, torek in sreda 11.tedna med letom

Apostol Pavel v svojih pismih Korinčanom na tak ali drugačen način poudarja pomembnost drže, ki ni zaprta. Apostol je nekdo, ki zna biti razsipen, odprt, neogrožen, ker temelji v Odnosu.

Korinčanom daje za zgled Cerkev v Makeoniji, ki je Pavlu izkazala veliko odprtost in podporo. Finančno, materijalno in sploh vsako človeško darežljivost. Pavel je v njihovem dejanju prepoznal držo, ki jo moramo vsi zavzeti pred Bogom. Držo razsipnosti, držo, ki se odpira k drugemu.

"... glejte, da se boste odlikovali tudi v radodarnosti. Ne pravim tega, kakor bi vam ukazoval, marveč ker bi rad po gorečnosti drugih preskusil tudi pristnost vaše ljubezni. Saj poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu vi obogateli"

Bog je tisti prvi razsipnež, ki v odnosu do nas ne preračunava in ne špara ničesar. Niti samega sebe ne, temveč se podarja do konca.
K temu vabi Pavel svoje učence in obenem pokaže ključni vrstni red: "..preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeleževati podpiranja svetih: in ne le, kakor smo upali, ampak dali so sami sebe najprej Gospodu, nato pa po Božji volji nam".

Nemogoče je imeti ljubezen do "sovražnikov, nemogoče je iti dve milji z nekom, ki prosi eno, nemogoče je biti razsipen in ne preračunavati, nemogoče je odpuščati neodpustljivo, nemogoče je biti popoln in celovit v ljubezni do vseh, če samih sebe ne podarimo najprej Gospodu. Njemu, ki se je prvi dal za nas, se slekel bogastva in oblekel uboštvo, Njemu, ki je vir vsake obdarovanosti.
Šele v izviru Razsipnosti, človek lahko postane razsipen, prekorači meje svojih lastnih zmožnosti in postane odsev Očeta. Samo tisti, ki se je podaril Gospodu, se lahko resnično podari konkretnim ljudem. Preko sebe.

Ta vrstni red je nujen, sicer se ne da. In tistih, ki delajo samo iz lastnih moči je preveč. Tistih, ki delajo iz Boga, pa svet žejno čaka.
prav ti slednji pa postajajo del Pavlovega čudovitega opisa Božjih ljudi:

V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bo grajala, marveč se v vsem skazujemo kot božji služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; 

Tistemu, ki je v Bogu, zunanje okoliščine ne povzročajo več nihanja.


...  s čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, s Svetim Duhom, z nehlinjeno ljubeznijo; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi; v časti in nečasti, pri slabem in dobrem glasu; 

Z orožjem, ki ni naše in močjo, ki ni naša torej.

... kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči in, glejte, živimo, kakor stepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.  

O lepota Božje modrosti!

Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da milosti božje nekoristno ne prejemajte. – Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!

Milosti je torej za vsakega dovolj in prejeli smo jo.
Prejema pa se jo vsak dan sproti! V tem dnevu rešitve.




Za spravo je dovolj eden

Ponedeljek in torek 11. tedna med letom

"Oko za oko in zob za zob".
 Ja, to bi še šlo. Že to, da ni "čeljust za zob", je veliko. Dobesedno. Kajti ljudje si vračamo z obrestmi.

"Jaz pa vam pravim ..." Že samo začetek Jezusovega stavka napoveduje krizo naše mentalitete. Napoveduje nevihto, menjavo "trdega diska". Cel teden nam poskuša menjati ta "trdi disk" neodpuščanja, zaprto držo v svoj prav in nas povesti v nekaj polnejšega. Kajti znotraj krivice vedno vidimo le delno in nepopolno. On pa pravi: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče."

Popolnost ni v tem, da nisi jezen, da te ne boli, da se delaš kakor da se ni nič zgodilo. To je hinavščina, ki jo Jezus ostro obsoja. Vabilo Jezusa je vabilo k celovitosti. K temu, da bi gledali z drugega zornega kota, z Njegovega. On je kakor Oče, ki z usmiljenjem gleda dva svoja otroka, kako se pretepata, napadata, žalita in na koncu, kakor da bi bila zmaga v tem, da nekdo dlje zdrži sam, si obrneta hrbet in molčita. Eno uro, pol dneva, en dan ... nekateri rušijo rekorde in molčijo leta. In mislijo, da so zmagali. Slovenija pozna to bolečino. Preveč.

Se sončiti na Gospodovem soncu, ki ga ni, če se mi pridruži še brat, prav nič manj zame, je naporno. Ker me vsak žarek - dotik Gospoda - vabi, da razširim pogled, razširim srce, sprejmem, da ne gre zato kdo ima prav in kdo nima, ampak da smo vsi poraženci. En sam je zmagovalec - Oče. Zato usmiljeno gleda ta dva svoja otroka in pošilja še več milosti, da bi se rane zacelile, odrgnine izginile, srce potolažilo.

V Njem se da vzdržati in živeti stavek, ki se začne z "Jaz pa vam pravim..." In nadaljuje: "Molite za tiste, ki vas preganjajo"

Molitev prinaša resnico, zdravi rane. Moliti pomeni dovoliti, da žarek milosti obsenči najprej nas. Za "sovražnika" lahko moli tisti, ki je odkril, da sovražnikov pravzaprav ni. So le ranjeni bratje in sestre, in vsi smo del teh ranjencev.
Molitev je tisti usmiljeni pogled nekoga, ki zmore videti preko svoje osebne bolečine in spoznati, da smo le ubogi otroci, ki si želijo biti sprejeti.

Zato drugi v svoji ranjenih zahtevah po plašču, suknji, eni ali stotih miljah ne more biti nekdo, ki ogroža, ampak nekdo, ki prosi. Prosi nekaj tistega Sonca.
Berač, ki prosi berača, naj mu vendar da kruha.
In ko se vsaj en od teh dveh beračev končno prepozna kot obdarovan, poln Kruha, otrok Očeta, zmore vstopiti iz delnosti v popolnost. In ljubiti in odpuščati in začenjati znova.

Dovolj je eden! Tudi za spravo. In veriga se začne.

Bodite torej popolni kakor je popoln vaš nebeški Oče.


sobota, 13. junij 2015

Z mirom v nov dan

11. nedelja med letom

Mesec junij je za mnoge naporen, zahteven, intenziven, poln zaključevanj, izpitov, popravljanj, menjav, priprav na selitev ... Sredi vročine in želje po dopustu, a tega še ni. Tako pogosto smo utrujeni in ne vemo od česa, odmik pa tako pogosto ne spočije in ne vemo zakaj.

V nas je nekaj, kar nenehno "procesira" in se trudi in nekaj, kar nenehno spi v neaktivni fazi. In zelo pogosto se zgodi, da se človek trudi s stvarmi, ki niso njegova stvar in niti v njegovi moči, da bi jih spremenil, ostaja pa nemočen in zdelan tam, kjer ima moč nekaj storiti. Z drugimi besedami - človek poskuša držati v rokah tam, kjer ni njegova naloga in spi tam, kjer bi moral hoditi.

In kako razbremenjeno postane življenje, ko človek sprejme svojo človeškost, Bogu pa pusti njegovo Božanskost. To spočije. Ko človek sprejme, da ne more delati velikih stvari, lahko pa ostane zvest malim, ki jih Bog sam dela velika in močna. 

O tem govori današnje berilo in evangelij. O nežnem, majhnem vršičku, o drobnem gorčičnem semenu, ki sta opažena, vzeta, blagoslovljena in vsejana, da tam rasteta, se krepita in postajata drevo z vejami.
Tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.

Mogočno drevo, ki nudi senco in počitek vsakovrstnim pticam in krilatim živalim, zraste iz drobnega, nepomembnega in ne iz truda in mučenja človeka samega. Da bi vendarle enkrat to izkusili, Gospod nenehno prihaja s svojo Besedo in kakor svojim učencem, tudi nam posebej razlaga pomen.

Govori o tem, da tudi tu, na tej zemlji obstaja življenje, ki je polno, ki v sebi nosi globok mir, ker je našlo ravnovesje. Obstaja življenje, ukoreninjeno in utemeljeno v ljubezni , ki lahko počiva na Jezusovem srcu in ne bega okrog.
To življenje lahko najde vsak, ki zmore zaustaviti korak, se nasloniti na Jezusove prsi in pustiti, da zasliši utrip Srca, ki se obrača in prekipeva v sočutju do nas. Takrat se tudi človeško srce umiri. Takrat lahko okusi in se nasiti z usmiljenjem, ki presega človeško sodbo o tem, kdo si ga zasluži in kdo ne. Preprosto utihne in je tam. V objemu Boga.

Tisti, ki je izkusil ta počitek, postane resnični človek miru, človek, ob katerem se spočijejo tudi drugi. Postane tisto drevo, ki že s tem, da je, nudi senco, nudi srejetost, nudi bližino in varstvo, nudi Boga.

Izkusiti Srce pomeni spremeniti držo. Ker tam ni več potrebe, da se bojujemo in tekmujemo, dokazujemo svoje sadove in kažemo, kako veliko in posebno je naše drevo. Postanemo namreč tisti, ki verjamejo, da se najpomembnejše rodi iz nevidnega, iz majhnega in skritega.

Kar Gospod sanja za vsakega od nas, bo nastalo, ker je od vekomaj predvideno in ker tisto, kar je Božje, vedno najde pot. Ta "skrb" je Njegova, od nas potrebuje le, da si upamo sprejeti. In biti resnični ljudje. Živeti in delati najbolj običajne stvari, vstatajati in hoditi spat, sprejeti najbolj preprost ritem dneva in noči (kar danes ni enostavno) in tako postajati ljudje "majhnih vršičkov in drobnih semen vsakdanjosti." V njih se namreč skriva Bog, ki  vse dela veliko in močno. Medtem ko mi bedimo podnevi in spimo ponoči. 

 Kako daleč od nenehnih skrbi in priganjanj! Kako daleč od zavisti in boja za prvo mesto!

Zaživeti, naslonjeni na Jezusove prsi, z notranjim mirom, ki temelji v tem Srcu, pomeni živeti in ceniti najmanjše stvari, jih storiti z ljubeznijo, kakor Bog z ljubeznijo "odtrže nežno vejivo in jo zasadi na visoko in vzvišeno goro." To drobno potem zraste v veliko, kar včasih lahko vidijo le oči vere. Ker ne hodimo še v gledanju, ampak v veri. Ene stvari so nam dane že sedaj, eni sadovi bodo vidni mnogo pozneje.

Edino, kar moramo torej storiti mi, je sprejeti svojo človeško vsakdanjost, ki jo tako radi obsodimo z banalnostjo in seme vsejati! Izven konkretne zemlje je seme lepo in lahko preživi tudi 1000 let. A samo vsejano, poraja bilko, klas, žito ...

Potrebna je naša vsakodnevna "vsejanost"v konkreten dan, potrebna je naša privolitev, potrebno je opraviti svoje drobne obveznosti, ki nimajo sijaja mogočnega drevesa in pustiti, da resnični sad raste in se pokaže izven naše zavesti, kot sad milosti.
Medtem ko mi vstajamo in legamo k počitku.



sreda, 10. junij 2015

Z okusom

Torek 10. tedna md letom

Kako lepo je brati pismo Korinčanom, v katerem Pavel ponovno očara z novim imenom Boga. Naš Bog je Bog "da-jev", Bog obljube in v njem ni "da" in "ne" hkrati.

Nihče od nas ne mara nejasnosti, sporočil med vrsticami, dvojnih sporočil. Vsi si želimo iskrenosti, gotovosti in tako težko jo dosežemo. Ker je potrebna naša odločenost. "Ja" ali "ne. Mi ostajamo na pol, ker se nam v nekem trenutku zdi to lažje. A na dolgi rok to prinese meglo. Najprej v srce, potem v odnose. In ta megla se širi. Potrebna je jasnost burje, ki meglo razpiha in prinese gotovost.

Naš Bog je torej Bog jasnine, Bog burje :)

Kajti božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga med vami oznanili jaz in Silvan in Timotej, ni postal »dà« in »ne«, marveč v njem je »da«. 

V Njem je torej večni "ja". In ta "ja" se nanaša na nas osebno. Nad nami Bog izreka ta "ja". Vedno. Pri Njem smo sprejeti. 
Za nas, ki si v odnosih tolikokrat izrečemo "ne-je", včasih tudi grobe, je to osvobajajoče. Kajti čisto vsak od potrebuje "ja", potrebuje sprejetost.

Sprejetost pomaga, da tudi mi postajamo kristjani jasnosti in odločnosti, kristjani, ki zmorejo v odnos z Bogom in z ljudmi vstopati z "ja", z odprtostjo, s sprejemanjem drugega.

Kristjan je ustvarjen za "ja". Ker je mesto, ki stoji na gori in se zato ne more skriti.
Biti kristjan, kar postanemo potem, ko nad nami Bog izreče en velik "ja", pomeni avtomatsko postati luč, sol, mesto na gori. Tisti, ki je poslan zato, da sije.

Biti kristjan, pomeni biti na očeh, včasih opreznih očeh sveta. Ne da se skriti. Mesto na gori.

In sol. Ki je sol in ne" pašta". Če torej izgubi svoj okus in poskuša biti pašta zato, da bi bolj spadala v okolje, je za vreč proč. Ker sol ni namenjena temu, da je kakor večinska hrana. Poslana je zato, da da okus. Tega pa lahko da samo, če ohrani svojo identiteto jasnosti. "Ja" in "ne".

Napačen je torej napor, da bi postali kristjani, ki bi ne delali "problemov", ki bi ne izstopali in ki bi v vsem spominjali na druge, jim bili podobni ... To nismo mi!

Bela majica je lahko samo bela in ne more biti črna. Lahko poskuša postati črna, vendar bo še vedno le umazana bela majica.

Upajmo si torej biti kristjani z okusom!





Solza na licu

Ponedeljek 10.tedna med letom

Apostol Pavel govori o stiskah in nadlogah, ki jih vsi tako dobro poznamo. Govori pa tudi o tolažbi, ki je vedno vključena v paket stiske. Kadarkoli namreč pride preizkušnja, pride z njo tudi skrita milost, ki nam omogoči, da gremo skoznjo. Tako zorimo.
Taka rast sicer nobenemu ni všeč, je pa potrebna.

Pavel za Boga uporablja dve čudoviti imeni. Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe.
Če bi vsak dan živeli v zavesti, da nas gledajo oči tega Očeta usmiljenja in tolažbe, bi grenkoba izgubila ostrino okusa.
Ker je drugače biti v stiski z Gospodom, vpreženi v njegov jarem. Tam breme resnično postane lažje, še več, lahko (prim. Mt 11, 30).

Človek, ki veruje, je tisti, ki zmore dopustiti, da Bog izreče blagor tam, kjer bi spontano ljudje izrekli prekletstvo. Tam, kjer mi vidimo nesrečo, Bog že vidi vstop v novo razsežnost. 

Blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim, blagor preganjanim ...

A ti blagri nimajo vedno takojšnjega učinka. Včasih je potrebno zaupati in počakati na tolažbo.
In tolažba pride, vedno. Ker se Bog ne more izneveriti svoji lastni identiteti Očeta usmiljenja.

Tisti, ki veruje, zmore torej pričakovati in iskati tolažbo pri Bogu. In njegova tolažba je edina, ki da moč, ki ne presahne, ki vzdrži tudi, ko vlada molk. On je tam. Tudi v molku. Ker ga Njegova tolažba presega.
Ta tolažba, s katero nas Bog sam tolaži, nam daje moč, da postajamo tudi mi ljudje usmiljenja in tolažbe, ljudje nežnosti.



sobota, 06. junij 2015

Ne da se živeti na pol, ali si ali te ni

10. nedelja med letom

1) Mnogi od nas se ob navideznem zmagovanju slabega vprašamo: "Bog, kje si?" 
Če pa pogledamo globlje, se v resnici Besede bojimo. Bojimo se glasu Boga, zbojimo se in se skrijemo, ker smo "nagi", ogroženi, prestrašeni, sami. Kličemo Boga, ko pa pride Glas, se zbojimo in pobegnemo. Zato v svojih glavah Boga nenehno postavljamo v oblake, daleč, na varno. Zaradi "pika" izvirnega greha se namreč počutimo ogrožene tudi pred Bogom.

In se zgodi. Adam za svoja dejanja krivi Evo, Eva za svoja dejanja krivi kačo. Mož krivi ženo, žena krivi moža. Kako poznano! Nenehno iskanje krivca in stalno prelaganje odgovornosti. Ko se namreč človek boji samega sebe in resnice, se mora skrivati in nenehno bežati tudi od svoje odgovornosti.

Bog torej vstopa v točno  take odnose - polne strahu, bežanja, umikanja, prelaganja ogovornosti in iskanja krivde. On vstopa in kliče: "Človek, kje si?". Kako obrnjena situacija!

2) Skušnjava je torej ostala, ta "kača" se plazi po zemlji in pika napej. Vendar lahko piči "le v peto", kar pomeni, da nima več smrtonosnega strupa. Njena glava je strta po daru našega odrešenja. Milost, ki je v nas, je tako močnejša od zla, ki je okrog nas.

 "Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse".

Glavna zmaga je torej dobljena, ostajamo pa na svetu, kjer še potekajo bitke, še nastaja stiska. Prav zato je tako pomemno, da svoje oči ne puščamo na tem, kar se vidi, temveč zremo tisto, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.

V luči cilja h kateremu gremo, je vsaka tukajšnja stiska bistveno manjša, drugačna, prehodna, apostol Pavel jo v drugem berilu celo poimenuje lahka. S tem nas skupaj s papežem Frančiškom opozarja pred skušnjavo provizoričnega, pred nevarnostjo, da bi se ustavljali samo na tem, kar se vidi.

3) Slepi potrebuje vodstvo in mi smo slepi s tem, kar se vidi. Vodstvo, ki nam ga Bog daje,  je Beseda, ki ne neha klicati: "Kje si?"
Išče človeka in vznemirja, a pušča svobodo.

Tistim, ki jo sprejmejo da moč, da postanejo Božji otroci, za mnoge sodobnike pa ostaja norost, tako pred 2000 leti kakor tudi danes.

Ta bitka med sprejetjem Besede ali zavrnitvijo se logično odvija v čisto vsakem, morda še prav posebno med tistimi, ki so "najbliže" veri. In mnogi so v tej bitki zaspali, Besedo odgnali ali jo celo označili za delo hudega ter naprej opravljali svoje delo.

Jezus pa ostaja radikalen, čist in jasen. Ne da se živeti na pol. Ali si ali te ni. Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more obstati, kraljestvo, pa naj bo še tako močno, ki je v sebi razdeljeno, ne more obstati, kristjan, ki je mlačen in odganja Besedo, se pred njo skriva, ko zazveni v njegovem srcu, je kristjan, ki ne živi, kristjan, ki neha dihati. To so navidezni kristjani, ki so iz vere naredili moralizem in ti ljudje povzročajo zmedo.

Jezusovi sorodniki so bili med temi ljudmi. Tudi za njih je bila potrebna pot prečiščevanja in rasti. Pot zapuščanja svojih razumnih predpostavk, ki vzdržujejo med Bogom in človekom "varno" distanco in postopnega prehajanja v resnično Kristusovo sorodstvo.

Tudi Marija je kljub svoji čistosti morala prehoditi pot vere. Tudi zanjo je moral Bog nenehno postajati nekdo, ki preseneča. Vsi moramo na to pot. Z njenim vodstvom, saj nas lahko prav ona razume. Da bi tudi mi zapustili svoje predstave in odnos, ki Boga spravlja v predal ter postali hiša, ki je skladna sama s seboj.

To pomeni tvegati vse,  a obenem pridobiti vse - postati resnični brat, sestra in mati Kristusa.



četrtek, 04. junij 2015

Telo in Kri za ta svet

Sveto Rešnje Telo in Kri

Danes praznujemo močan praznik Božje navzočnosti v našem življenju, v tem dnevu, v tej "banalni" vsakdanjosti. Tukaj hoče prebivati, sredi med nami in kot središče nas samih.
Logično nadaljevanje Božjega sestopa do nas. V košček kruha, v kapljico vina. In vendar noro - Bog v grižljaju kruha.

Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?«

Kako močno vprašanje, če ga pogledamo z duhovnega vidika. Kakor bi mi danes Jezusa vprašali: "Kje naj ti pripravim, da boš jedel velikonočno jagnje z menoj?"
Kje je prostor in kje je kraj, kjer vsakega od nas Bog vabi, da mu pripravi prostor za velikonočno gostijo?  Kajti mi moramo pripraviti le prostor, velikonočna gostija in jagnje sta že pripravljeni. Za ta del je poskrbel Gospod sam.

V duhovnem življenju, ki se vedno odslikuje tudi v konkretnem ravnanju, je vedno tako. Človek je povabljen, da pripravi le prostor, gostijo pripravi Gospod sam. Človek je povabljen, da pripravi prostor za ta "Zgodi se", veselje - gostija, pride kot odgovor. Večkrat pa v svoji omejenosti in kratkovidnosti ne vemo, kje in kako pripraviti ta prostor, zato je potaviti to vprašanje Bogu samemu, resnično dejanje modrosti.

"Gospod, kje torej želiš, da ti pripravim prostor?"

In On odgovarja. Učenca je poslal naprej, v mesto in jima povedal za znamenja. Naproti jima bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, bosta v nadstropju našla veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno.

Gospod nam prihaja naproti, to je dobro vedeti. Ne pušča nas samih v iskanju. Naproti pa prihaja tudi preko znamenj. Žejni človek vselej opazi vodo in gre za njo. Poln vrč vode tako lahko simbolizira naša najgloblja hrepenenja, tista, ki nas neustavljivo vodijo in spodbujajo h korakom v smer njihove izpolnitve. Peljejo nas, kakor je ta moški z vrčem polnim vode nevede vodil učenca. Najgloblja hrepenenja so v nas položena od Boga, dana, da nas v življenju vodijo in pripeljejo do kraja, do mesta, do odnosa, kjer nam Gospod pripravlja gostijo. In našo daritev.

Jedilnica je bila že pripravljena. Ko se po Božji milosti znajdemo na pravem mestu v življenju, se resnično zgodi veselje, gostija, zdi se, kakor da je bilo od vekomaj to mesto za nas že pripravljeno.
Vendar je vsak od nas v svojem življenju poklican, da "večerja z Gospodom". Vsak od nas je in bo v življenju poklican prehoditi pot trpljenja, smrti in vstajenja. To je velika noč, to je "prstni odtis" ljubezni. Vedno.

In v tej jedilnici nas čaka Gospod, da bi mu prinesli svoje darove - kruh in vino - banalnost in vsakdanjost, skrbi in strahove, dvome, upanja, radosti in sploh vse, kar živimo. Da lahko vse to, potem ko dobi našo privolitev, vzame, blagoslovi, razlomi oziroma se dotakne tistega, kar je že razlomljeno in da. Drugačno, Božje, posvečeno.

Ob vsaki evharistiji se to zgodi na čudovit način. Tam se dejansko zgodi spremenjenje nas samih in tega, kar živimo. Evharistija pa ne traja le v času maše, temveč je to spremenjenje proces, ki ga živimo. Kajti Jezus sam hodi ob nas kakor ob učencema v Emavs in četudi ostaja pogosto zakrit našim očem in našemu umu, posluša, sprejema to, kar živimo, blagoslavlja, jemlje v roke in vrača posvečeno in drugačno. In v vsem tem, kar mu mi damo, nam On vrača sam sebe.

V tem je ta čudovita zamenjava, v tem je vsa lepota našega življenja, v tem je predokus nebes, v to preobrazbo smo nenehno poklicani tudi mi. Da se temu spremenjenju nenehno prepuščamo in da v moči te milosti tudi mi delamo enako drugim.
Poslušamo, sprejmemo, blagoslovimo in posvečujemo, vračamo upanje, damo Boga.

V to smo pokicani kristjani - postati Telo in Kri za ta svet.