sobota, 25. april 2015

DNA dobrega pastirja

4. velikonočna nedelja - nedelja dobrega pastirja

To je dan, ko nas Bog še posebno spominja na to, da smo poklicani postati matere in očetje, v posvečenem ali zakonskem poklicu, torej tisti, ki dajo svoje življenje za njim zaupane. Nekaj, kar zmore samo dobri pastir.

V odnosu drug do drugega smo, roko na srce, večkrat najemniki. Tisti, ki prej ali slej zatajijo, zbežijo, ko ne bi smeli, umoknejo, ko bi najbolj morali govoriti, se umaknejo, ko bi morali zaščititi ali pa kako drugače ranijo, zarežejo, prizadanejo. Drug do drugega smo najemniki, včasih celo volkovi. Do tukaj, samo do tukaj zmore človek sam. Do prve nevarnosti. Takrat se ustraši, pusti vse in zbeži. Ker se zboji zase in za svoje življenje. To je človek, ki je sam, brez Boga - ogrožen in v lastnem strahu pred volkovi.

Samo človek, ki se pripne na Boga in potopi v Resnico, zmore postajati podoben dobremu pastirju, zmore postajati resnična mama in resnični oče.
Dobri pastir je bil križan, umorjen in obujen od mrtvih. Tisti kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Ponižan, zavržen, zasramovan, poteptan, odpeljan, vržen ven. To je dobri pastir. Nekaj, česar se na smrt bojimo. Ker se bojimo te smrti, ker se bojimo biti spregledani, neopaženi, na drugem, tretjem ali zadnjem mestu ... Ker mislimo, da je Bog z nami le takrat, ko smo na konju. A Savel je srečal Boga takrat, ko je padel s konja. Takrat, ko se stvari rušijo, ko ne gre po našem načrtu, takrat se dogajajo premiki. Ti dogodki se spreminjajo v kraj milosti. Tisti zavržen kamen, ki postane izbran, dragocen in vogelni. Nam ta logika ne gre, Bogu pa ja. Ker se ne boji zase, ker ni najemnik.

Jezus je doživel krivico, nanj se je spravilo vse zlo sveta, a On je krivico vzel in jo vrnil kot daritev. "Jaz dam svoje življenje. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem."
V tem je resnična moč in resnična oblast. V svobodi. Ko lahko vsaka krivica, vsak padec, vsaka zavrženost, postane izvoljen kraj milosti, vstop Boga, daritev ljubezni.

V sebi imamo DNA dobrega pastirja, ker se imenujemo Božji otroci in to tudi smo. V tem je resnična ljubezen, ki nas usposablja, da prerastemo logiko in odnose najemnikov. Zavest, da nam nobeno ponižanje, nobena zavrženost, nobeno nerazumevanje ali napad ne more vzeti dostojanstva in bogastva, ki ga imamo v Bogu, nam omogoča postajati podobni Pastirju.

Pastir lahko vsak postane šele takrat, ko nima nič več svojega, ko ni več potrebe po potrditvi in iskanju množic, ki bi hodile za teboj. Takrat lahko da sebe. Ko mu nihče ne more več nič vzeti. Takrat, ko nima več lastnine, ampak darove. Ko je vse, kar ima, že vrnil in je vse njegovo bogastvo v Odnosu s tistim, ki vse ima. Zato iskreno verjamem, da je na osebni izkaznici resničnega pastirja zapisano popolno uboštvo. Nič prisvajanja, nič ogroženosti, ampak gotovost v identiteto ljubljenega tudi takrat, ko postane kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Edino tak pastir zmore ostati tudi, ko prihajajo volkovi.
Jezus sam nam razkriva to osebno izkaznico človeka, ki se daruje.

In take nas hoče Bog - ne več sterilne mačehe in očime, ampak resnične očete in matere, duhovne ali/ in telesne. Za to nas je odrešil in za to svobodo nas je prišel osvobodit.
Da bi Mu postali podobni, še predno se prikaže in ga bomo gledali takega, kakršen je.  Kajti do takrat smo mi Njegov odsev v svetu. Do takrat smo dani drug drugemu, da bi drug v drugem lahko prepoznali in okusili prav tega dobrega pastirja in varuha, ki mu je zelo mar za svoje.



petek, 24. april 2015

Kaj me preganjaš?

Petek 3. velikonočnega tedna

Tiste dni je Savel še pihal grožnjo in smrt zoper Gospodove učence ...V svojem svetu je imel prav. Tu so bili neki učenci, ki so rušili pravoverno judovstvo, rušili so njegove vrednote in vsa izročila očetov. Savel je vedel, da je izbran za velike stvari in kaj je večjega kakor braniti vero? In vendar je moral še skozi ključni preobrat. Savel je moral pasti, da je lahko vstal Pavel.

Savel je mož, ki ima veliko sposobnosti, gorečnost in znanje, njegove korenine so čistega porekla, ima vse, s čimer se je upravičeno lahko ponašal in na kar se je tudi zanašal. To je bil njegov konj, ki ga je ponosno jezdil in usmerjal, kamor je sam hotel. A bil je notrnje zvezan, zato je moral vezati ljudi.
Tiste, ki so našli svobodo Kristusa. Te je moral zvezane pripeljati v Jeruzalem, kajti svoboda je nevarna za tistega, ki mora imeti vajeti v svojih rokah in ohraniti moč jezdeca.

Savel je tudi mož, ki ima veliko dobrega v sebi. A to dobro uporablja po svoje, tako, kot se njemu zdi prav. Šele slep je lahko spoznal, da ne vidi prav. Moral je izkusiti svetlobo, ki je močnejša od njegovega razuma in prepričanja in moral je pasti s svojega konja nadzora in kontrole vsega in vseh, ki jih je postavil pod sabo.

Šele v tisti temini in zmedi, sredi nenadnega presenečenja Boga, mora prvič priznati, da ne vidi in ne ve, kam gre. Mora iztegniti roko in pustiti, da ga drug odvede v mesto. Pustiti se je moral peljati za roko in moral je čakati. Tiste tri dni in tri noči. To je bila Savlova pasha, njegova velika noč. Ni bil med apostoli, ko je Jezus umiral in po treh dneh vstal, ni izkusil pashe. Zato je bila to prva stvar, ki jo je moral prestati, da je lahko postal apostol. Njegova smrt, pokop, počivanje v temini nejasnosti in negotovosti ter končno vstajenje. To je njegov krst. Šele po treh dneh ga je lahko prejel. V teh treh dneh je izkusil bistvo, tisto, kar edino lahko nekoga naredi za učenca in apostola - smrt in vstajenje.

In rodil se je Pavel. Mož, še vedno z vsemi sposobnostmi in darovi, z gorečnostjo in znanjem, s koreninami čistega porekla, toda ta Pavel ni bil več na konju. Ni več jezdil, kamor je sam hotel in po svoji modrosti, temveč se je pustil voditi Drugemu. Stal je na zemlji. Svoji grešni in izpraznjeni zemlji, ki je izkusila, da je oprana. Ne po zaslugi lastnih sposobnosti, na katere se je tako močno oklepal, temveč po milosti Kristusa, preganjanega.

Ta Pavel svojih moči in talentov ne uporablja več po svoje, ampak jih izročil v vodstvo in vajeti Gospoda. Sestopi s svojega konja samozadostnosti in se pustil ujeti v vajeti Kristusove svobode.

Njegove besede zato spreobračajo svetov. Ker ne izhajajo več s konja.
 Tudi mi smo sad njegovega oznanjevanja. In tudi mi smo poslani oznanjevati drugim. Istega Kristusa.

A šele potem, ko smo pripravljeni pasti s svojega konja.



sreda, 22. april 2015

Tveganje vere

Od ponedeljka do srede 3.velikonočnega tedna

Te dni smo spremljali Štefana, polnega milosti in moči, v katerem in po katerem je močno deloval Sveti Duh. V tej moči je pričeval resnico. In zanjo umrl.
Pretrese pa, kako Štefan umira. Na kolenih, pod kamenjem, s prošnjo za morilce: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!"

In med temi, ki so to delali, je tudi Savel, bodoči apostol Pavel. A Štefan ni mogel tega vedeti, je pa vedel, da je vse v rokah Boga, da On vodi tako, kot je prav. Štefan je že okusil to, kar Kristus govori v evangeliju: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen."
Štefan je tisti, ki je okusil Kristusa. Imel je vse, ker je imel Boga oziroma dovolil je, da ga je imel Bog. V svoji posesti, v svojem varstvu.

"Kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. "

Drzna trditev. Toda Jezus se resnično razodene kot hrana, ki napolni dušo, kot edina hrana, ki da človeku okus, ki ga išče, pa niti sam ne ve, kako naj bi ta okus izgledal. In Jezus omenja žejo. Žeja se pojavi hitreje kot lakota in tudi hitreje zahteva rešitev. Žejo je tudi veliko težje prenašati kakor lakoto in pojavi se že po par urah, v vročini lahko že v roku ene ure.

In Gospod trdi, da tisti, ki imajo vero, ne bodo trpeli žeje. Imeti vero je torej tisto veliko Božje delo, o katerem Judje sprašujejo Jezusa. "Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?" Jezus jim je odgovoril: "To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Verovati v tistega, ki ga je On poslal, pomeni popolno zaupanje in izpustitev. Pomeni popolno razlastitev mišljenja: "Moram sam," in vzpostavitev radikalnega zaupanja v vodstvo Boga. Pomeni iz stanja, ko uporabljamo svoje darove in sposobnosti tako in kakor nam paše, v stanje, da damo sebe in vse svoje darove in sposobnosti na razpolago za tisto, kar nas prosi Bog. V tem je radikalni preobrat, možen samo v veri, da ta Nekdo tam je in da se mu sme zaupati. Sicer je ta preobrat ali norost ali izmikanje lastni odgovornosti.

Imeti vero v Kristusa je veliko Božje delo, ker pomeni, da ohranimo vso svojo odgovornost in vse svoje sposobnosti, se pa odpovemu lastnemu razpolaganju z njimi. V tem je svoboda.
In to svobodo je odkril Štefan, ta svoboda mu je prinašala veselje, za to svobodo je pričeval.

Zato se ni vznemirjal s potrebo po zadostitvi zločina, ki so ga delali nad njim, ni se vznemirjal s tem ali bodo ti ljudje kdaj kaznovani ali ne, temveč je vse stavil na Boga, ki edini ve za skrivnostne poti srca. Zato je odpuščal, pomeni puščal, da zlo ostane izven njega in ga ne okuži. Odpuščati ne pomeni prevzemati vlogo žrtve, ravno nasprotno. Odpuščati pomeni biti zelo aktiven in ostajati trden v resnici. Se ne okužiti z zlom, ki divja okrog in napada tja, kjer najbolj boli.
Odpuščati pomeni torej blokirati zlo. Pomeni izničevati njegovo moč. To je pričevanje.

In to je možno le v veri, ko glavno besedo prepustimo Besedi, njemu, ki vidi in ve, njemu, ki daje svobodo. Svobodo v tem, da brezmejno zaupamo vanj, ki ve, česa potrebujemo in bo na to odgovoril in dal, še predno bo prišla žeja.

Srce, ki veruje in naredi ta koreniti preobrat, lahko uživa čudeže Previdnosti, ki sproti poskrbi za vse! Zato tisti, ki veruje, ne more biti žejen. Mora pa zaupati, da bo tik pred zdajci prišla rešitev in prišel odgovor.



Prepoznani bomo po ranah

2.velikonočna nedelja

Apostol Peter pred nas postavlja jasno trditev - grešili ste. 
Pred nas postavlja dejstvo, ki mu noben ne more ubežati. Grešniki smo in delamo napake. Včasih manjše, včasih hude, in vendar napake. Tudi mi Svetega in Pravičnega v svojih srcih zavržemo, izprosimo pa si pomilostitev ubijalca. Začetnika življenja ubijamo in to takrat, ko je že razsojeno, naj bo oproščen.

Saj ta bitka ni bila le bitka tistih dni v Jeruzalemu, temveč je vsakodnevna bitka naše notranjosti. Nenehno se odločamo, kateri glas in katero besedo bomo poslušali in se je držali. Odločamo se tudi takrat, ko se nič ne odločimo.
In neprijetna resnica je, da večkrat izberemo ali pustimo izbrati laž, resnico pa umorimo. V malem in velikem. Napake delamo in grešimo. Toda ... pri Bogu ne obstaja brezishodne situacije, pri Bogu je vedno en "toda".

Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.

Mi lahko grešimo, sami sebi zapremo vrata, se pustimo speljati v največje zablode in smrti, a na koncu nas vedno čaka Jezus. Zagovornik pri Očetu. On, ki nenehno stoji pred Očetom in kaže svoje rane, znake Njegove ljubezni, ki je vase posrkala vse zlo, je najmočnejši zagovornik našega opravičenja.
Lepo je vedeti, da imamo navkljub grešnosti, ki je zapisana prav v DNA človeštva, Nekoga, ki za nas navija in nas brani. 
In lepo je vedeti, da bomo tudi mi pred Kristusom prepoznani po znamenjih ljubezni, ki vedno, če je prava , prinaša tudi rane. Prepoznani bomo torej po ranah.

Realnost, ki bi nas morala strašiti in žalostiti, z vstajenjem Kristusa postaja razlog veselja in "brezskrbnosti". Ni več situacije, ki bi bila zapisana smrti in kazni, vse dokler izberemo Kristusa. To je nova, vstajenjska realnost, v katero nas nenehno vabi kakor svoje učence, ki kar niso mogli verjeti in kar niso zmogli vstopiti v novo stvarnost.

Roko na srce, ne samo apostoli, ampak tudi mi imamo neskončno težav z vstajenjsko miselnostjo. Nam ne gre. Kar skozi se vračamo v staro, nazaj, v znano in "varno". Težko preklopimo.

Jezus pa ostaja in vabi: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.«

In poje ribo! Tudi pred nami. Da bi le dojeli, da se je vse spremenilo. Da smo odrešeni, da nimajo več zadnje besede obsodbe, krivične tožbe, izdajstva, zapuščenost, trpljenje in križ, ampak da vse, čisto vse vodi v eno samo smer - v veselje vstajenja.

Tudi mi moramo prositi za milost, da bi nam Gospod odprl um in bi končno umevali Pisma, da bi tudi mi na svoje življenje zmogli gledati drugače. Ne več kot le na skupek dogodkov, ampak kot na evangelij, ki ga On sam piše z vsakdanom vsakega od nas.

In bolj kot se bomo držali Njegove besede, bolj kot ji bomo dali prostora v svojem življenju, bolj bo naše življenje postajalo ta Beseda in ta evangelij.

Nastajanju tega evangelija pa smo mi sami priče!



sobota, 18. april 2015

Si se že dotaknil Kristusa?


Ker je Anja potopljena v duhovnih vajah, sem komentar spisal br. Jakob :) 

Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha (lahko tudi prikazen). In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. (Lk 24, 37-40)

Apostol Tomaž, ki ima, vsaj upam dvojčka tudi v tebi in meni, ga ni potipal. Tudi učenci, ki slišijo njegov glas: mir vam bodi, se ne odzovejo na izziv, ki jih vabi naj pogledajo od blizu njegove ranjene roke in noge ter jih otipajo.

Zakaj ga ne otipajo? Zakaj ga ne objamejo ali vsaj po moško krepko potrepljajo po rami, mu sežejo v roko in jo stisnejo, kot se za ribiče spodobi? Zakaj?

Duh oziroma prikazen je! Že drugič ga ne prepoznajo in v strahu nevere vidijo kot prikazen. Prvič hodi kar po vodi sredi noči. Sedaj pa mrtvi govori in hodi, je in pije, in je tako drugačen od onega učenika, ki so ga prepoznali celo demoni. Da, demoni so ga prepoznali, učenci pač ne.

Je tudi moj in tvoj Kristus zgolj prikazen? Ga prepoznaš kot čudodelnika, ki te čaka da iztegneš svojo gobavo roko, roko, ki tako težko ponuja lačnemu kruh, obupanemu nežnost, šibkemu oporo… Ga prepoznaš kot učenika, ki ve za pot, za resnico in življenje in ti proseče kliče: za menoj, za menoj! Ga prepoznaš in sprejmeš kot svojega osebnega odrešenika, ki visi na žebljih moje in tvoje vsakdanje grobosti? Ga prepoznaš v Vstalem ali si kot Marija Magdalena, ki bi ga objela in zase vzela? Ga prepoznaš v ponižanju kruha?

Vznemirjenim in prestrašenim učencem, so počasi, počasi odpadale luskine nevere in napačnih predstav. Otipali? So ga otipali? Evangelist Janez sam pravi:  Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja (1Jn 1,1). Da otipali so ga. Morda bolje rečeno, On jih je otipal, pretipal, prežel in napolnil njih telesa iz mesa in kosti, pa tudi voljo in um.

Gospod daj mi tisto v oči, da bi videl. Tisto mi daj v ušesa, da bi slišal. In tisto za pogum, da bi te otipal in objel. Tisto, tisto kar… mi manjka, da bi se pustil objeti in ostati v tvojem naročju, dokler ne dobim tistega blagoslova, ki odpira… Tisto, kar tako težko prepoznam… Tisto… ne tisto, ampak Njega! Zato: »Pridi, Sveti Duh.«




petek, 17. april 2015

"Treba vam je, da se rodite znova!"

Sreda 2. velikonočnega tedna

Vstal je pa veliki duhovnik in vsi, ki so bili z njim – bila je to ločina saducejev – in so bili polni zavisti;  prijeli so apostole ter jih vrgli v mestno ječo. Gospodov angel je pa ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel: »Pojdite, stopíte v tempelj in ljudstvu govoríte vse besede tega življenja!« In ko so to slišali, so ob jutranjem svitu stopili v tempelj in učili. 

V tem času po velikonočni osmini, ko smo se vsak dan znova spominjali te velike zmage za vse nas, se ta teden družimo z apostoli in prvimi koraki Cerkve. Apostolska dela tako živo in nazorno opisujejo dogajanje po binkoštih, pred nas postavlja čisto novega Petra, nove učence, močne in pogumne v veri, besedi in dejanjih!

V evangeliju pa spremljamo skrivnosten nočni pogovor med Jezusom in Nikodemom o tem, kako se je potrebno roditi znova. "Treba vam je, da se rodite znova!"
Tudi nam! Velikonočni čas je čas novega rojstva, čas, ko lahko zares nekaj spremenimo, tvegamo in naredimo nov korak v svojem mišljenju, govorjenju in dejanjih!

V sredo smo brali, kako se apostolom sredi noči, ponovno sredi noči, odprejo vrata ječe. Peljani so ven in povabljeni, da govorijo vse besede življenja. In so storili.
Vsakdo od nas se lahko poistoveti s sedenjem v temačni ječi, z vzdušjem zaprtosti in vklenjenosti v krivične spone tistih, ki ne dojamejo. Vsakdo od nas ve, kaj pomeni sedeti v ječi situacije, drugič v notranji ječi srca. To so stanja, ko smo vklenjeni v stare vzorce, stare načine, v star način življenja odnosov ...
A tudi nam anglel odpira ječo. Sredi noči, torej takrat, ko so razmere najtežje, najbolj boleče in vabi, da stopimo v to novo realnost vstalega življenja, v novo realnost odrešenih ljudi.

In zopet je na nas ali bomo to storili ali bomo ostali v temi lastne ječe. Ni nam potrebno več ždeti v temi, nas je pa tako močno strah te svetlobe, dneva, nečesa novega, strah nas je veselja. Strah nas je zadihati dejstvo, da smo odrešeni in da je v temelju vse ok.
In se obsodimo. Sami.
"Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč ..."

Angel torej prihaja in odpira ... apostoli so sprejeli naročilo in zarana stopili v tempelj ter učili Besedo življenja. Upali so si delati nove korake, navkljub grožnjam, navkljub uporu nad to novostjo, navkljub neugodnim razmeram.

Vstajenjska sila je bila premočna, da bi se ji lahko upirali.
Naj bo tako tudi v naših srcih!


 

nedelja, 05. april 2015

Gospod dela vse novo!

Velika noč

Dan vstajenja! Največji praznik, največji dan, največja noč! Ko Kristus zdrobi okove smrti in odpre vrata ječ, prime človeka za roko in ga potegne ven, na svetlobo, svež zrak in sonce. Bog namreč ljubi zmago. Samo za nas je prišel na zemljo, zato ne more mirovati dokler v vsakem človeku ne zmaga prvotni sijaj Njegove slave.

Kako se je natanko odvilo vstajenje, ne vemo. Vemo pa, da so zgodaj zjutraj Marija Magdalena, Peter in Janez našli kamen odvaljen in povoje, ki so ležali tam.

Tudi v našem življenju Bog nenehno pripravlja skrivnostna presenečenja, skrivnostne in milostne dotike, ki se jih ne da natančno opisati in določiti, lahko pa se vidi posledice - odvaljene kamne grobov in odvaljene kamne srca. Redno nam pripravlja ta milostna Jutra, saj Gospod želi človeka, ki (za)diha.

A pogosto tudi mi, kakor Marija Magdalena, zagledamo odvaljen kamen - skrivnostno presenečenje Boga - in takoj pomislimo na novo krivico: "Gospoda so ukradli ..:"  
Naša notranjost je tako ujeta v lastno neodrešeno misel, da celo odprt grob, znanilec vstajenja in življenja, vidimo kot grozo in izgubo. Kolikokrat tako tudi mi zremo to božjo novost »odprtih grobov, prtičev in povojev« in ne dojamemo. Zato pobegnemo …

Peter in Janez v tem odlomku predstavljata človeka, ki si nazadnje vendarle upata vstopiti v to »novo«.  Tvegata, četudi ne razumeta in vendar apostol Janez nadaljuje: "(…)  vendar sta verovala."
Nista še razumela, kaj se dogaja in vendar sta gledala in verovala.

Da človek lahko sprejme novost, ki mu jo Gospod vsak dan pošilja v njegovo Galilejo, mora vstopiti v drugačno mišljenje, mora vstopiti v grob lastnega mišljenja in sprejeti Božje. To je spreobrnjenje misli, to je velika noč, ki čaka nas. Da bi se iz nove misli lahko rodile drugačne besede in spočela drugačna dejanja.

Apostol Pavel zato ne zaman govori o Kristusovi misli in spodbuja, naj iščemo to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, naj mislimo na to, kar je Kristusovega, naj torej mislimo kakor Kristus. Naj si pustimo očistiti pogled, postrgati stari kvas pokvarjenosti in človeške grešne misli ter sprejeti Božjo, nekvašeno, nepokvarjeno, tisto, ki išče, kar je Očetovega!

Sprejeti Kristusovo misel pa nemalokrat pomeni videti in verovati, četudi (še) ne razumeti. Povoji, ki jih vidimo v svojem življenju so za ene znanilci smrti, za druge znanilci vstajenja. Prvi gledajo s svojim razumom, drugi gledajo s Kristusovo mislijo.

Ker je torej naša misel in naše razumevanje tako počasnejše in omejeno v primerjavi s Kristusovo mislijo, je potrebno vedno znova vstopati v ta grob človeškega in se ob pogledu na povoje pustiti preoblikovati Božjemu.
Videti in verovati.

Tako bomo tudi mi postali avtentične in žive priče tega resnično živega Boga!


sobota, 04. april 2015

Božji molk


Velika sobota je na poseben način povezana z molkom Boga. To je čas, ko se je hudo trpljenje umirilo in poleglo. Čas, ko so bili tudi učenci zbegani in negotovi. Vendar so ta čas potrebovali. Po velikem petku je potreben "dan" mirovanja.

Velika sobota je čas, ki ga tudi mi potrebujemo po hudih pretresih življenja, po intenzivnih obdobjih, po času, ko smo morali veliko stvari izpustiti in pustiti, da umrejo. Morda celo pustiti, da so bile umorjene.
Vse to je del velike zgodbe Božjega odrešenja. Tudi v našem življenju.

Zato Velika sobota ni brezveze, ni samo čas priprave, tekanja, peke, pospravljanja in vseh mogočih opravil. Tudi. Vendar je predvsem čas molka. Čas mirovanja. Čas, ko notranja zemlja počiva. V njo je že posajena kal novega, vendar še počiva. To je čas, ko Bog v nas pripravlja zemljo za nekaj velikega in novega.

Vedno, ko se nam zdi, da se je "življenje ustavilo" ali da Bog v njem molči, pomeni, da se pripravljajo velike reči. Nove. Nepoznane. Običajno ta tišina in molk nastopita po obdobju intenzivnega rušenja in sesuvanja, izpuščanja in izgubljanja ...

Vzdržati to negotovost vzdržati ta "nič", ni najbolj enostavno, je pa to izredno pomembna priložnost, da se sestavimo in postanemo v sebi eno. Da se zberemo. In preprosto pustimo, da Gospod naredi svoje ...

Morda lahko čas velike sobote vporejamo s časom, ki so ga Izraelci doživlajli pred Rdečim morjem. Ujeti. Za njimi so bili konjeniki, pred njimi morje.
In tedaj so zaslišali besede: 
»Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni GOSPOD. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. GOSPOD se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«

Dopustimo torej, da Gospod v nas izpelje ta globoki prehod, to vstajenje. V tej noči ...


četrtek, 02. april 2015

Jezus pri nogah

Veliki četrtek - večerna maša

Začenjamo sveto tridnevje, čas, ko Jezus z dejanji dopolni vse, kar je kdajkoli govoril in učil. Da bi nam dal zgled. In ta zgled preseneča in spravlja v zadrego, ker se Bog naenkrat pojavi pri mojih in tvojih nogah, da bi se jih dotaknil in umil. Naš človeški sistem ob tem zablokira, se upre, umakne, gre nazaj. Gospod pa ve, zakaj je prišel in zlasti po koga je prišel, zato nadaljuje in služi svojim do konca.

V Drugi Mojzesovi knjigi se pred nas razgrne odrešenjska zgodovina izvoljenega ljudstva. Beremo o noči Gospodovega mimohoda. O noči. Pretrese me, ko pomislim, kako si je Gospod za močne trenutke svojega delovanja vedno izbral noč.

Rodil se je ponoči, "ko je bilo vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola,kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18),
izdan je bil ponoči, "Tisto noč, ko je bil izdan ...",
Bog izpelje Izraelsko ljudstvo iz Egipta ponoči,
in Kristus vstane od mrtvih ponoči, v tej veliki noči.
Vedno noč.

Kakor bi nam Gospod želel pokazati, da je tam mesto Njegovega delovanja. V naši temini, v naši noči življenja. Mi v teh nočeh obupujemo, se sprašujemo kje je Bog, eno bolečino tišamo z drugo, On pa, kakor nekoč izraelsko ljudtsvo, tudi nas spodbuja, naj imamo ledja opasana, sandale na nogah in palico v roki; kajti pripravljajo se velike reči.

Spodbuja nas, naj bomo pripravljeni prav sredi svojih noči, ker bo prišel, da bi nas izpeljal, da raztrga naše vezi (Ps 116).

Nocoj se torej spominjamo tiste noči, ko je bil izdan. Tiste noči, v kateri je vedel, da je prišla njegova ura, zato je svojim, ki so bili na svetu, izkazal ljubezen do konca.
Noč, ki postaja svetla. Izdajstvo, ki se prelije v daritev. To so stvari, ki jih Gospod hoče delati v našem življenju. Non stop. Izdajstva, noči in krivice spreminjati v odrešenje, blagoslov in svetlobo.

Tudi na naši poti so dopuščene noči, dopuščeni padci, dopuščena izdajstva ... In takrat tudi nam pravi: "Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje." V nas pa se nadaljuje upor in nerazumevanje. Kakor v Petru. In kakor pri njem, je tudi nam potreben čas, ko se naše stvari rušijo in se pripravlja novo, Božje. Potrebno je, da doživimo svojo noč, svojo temno stran, svoj trenutek padca, da lahko vstane novi "Peter", apostol.

Bog je tisti, ki vsakdanje stvari spreminja, oblikuje in posvečuje. Izbral je kruh in vino, nekaj, kar je bilo po običaju na mizi. Nič posebnega. In prav to "vsakdanje" je vzel, se zahvalil, razlomil in jim ga dal: "To delajte v moj spomin." 
Enako v našem življenju. Bog ljubi preprosto in vsakdanje, da to uporabi za nekaj velikega.

Jezus na koncu sprašuje ali smo razumeli, kaj je storil? On, Učitelj in Gospod je vstal, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal. Ker je vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu.

Ker je torej vedel, kdo je, ker je vedel, da ima v sebi vso moč, ker se je zavedal, da je Božji Sin, je zmogel odložiti vrhnje oblačilo, ta privilegij Sina in obleči platneni prt, oblačilo sužnja. Pred učenci se zgodi kenosis, ta sestop in izničenje Boga. Da bi našel človeka, mu služil in ga ponovno opral, Sin odloži svoje veličastvo in obleče podobo sužnja.

Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.
Samo tisti, ki se zaveda svojega dostojanstva, svojega vrhnjega, krstnega oblačila, tisti, ki ve, da je Očetov ljubljeni sin in ljubljena hči, samo tisti zmore odložiti vse svoje privilegije  ter se dotakniti raztrganih oblačil padlega človeštva ter mu služiti, umivati noge, vračati podobo, ki se je izgubila. Samo kdor živi v moči krsta.

In tisti, ki to zmore, je zagotovo tudi tisti, ki je prej sam okusil, kaj pomeni imeti svojega Boga pri lastnih nogah. Kaj pomeni čutiti zadrego in odpor, ko se Bog skloni pod najnižjo točko tvoje noči in ti streže. Vzdržati pogled in dotik tam, kjer najbolj smrdi in kjer bi se najbolj skril. To pomeni stopiti v ta sveti delež z Gospodom. Se pustiti dotakniti tam, kjer se ne bi, umiti tam, kjer se vse v tebi upira.

Vznemirjujoč je ta Bog, ki je pri nogah, bolečih, ranjenih, poškodovanih in umazanih. In hkrati tako skrivnostno privlačen. Zato naj bodo dnevi pred nami predvsem čas, ko dovolimo, da nas Gospod vzame s sabo. Kamorkoli bo šel in kamorkoli ga bodo gnali drugi. Kajti tam nas nehote čaka tudi Jutro.