sreda, 22. april 2015

Prepoznani bomo po ranah

2.velikonočna nedelja

Apostol Peter pred nas postavlja jasno trditev - grešili ste. 
Pred nas postavlja dejstvo, ki mu noben ne more ubežati. Grešniki smo in delamo napake. Včasih manjše, včasih hude, in vendar napake. Tudi mi Svetega in Pravičnega v svojih srcih zavržemo, izprosimo pa si pomilostitev ubijalca. Začetnika življenja ubijamo in to takrat, ko je že razsojeno, naj bo oproščen.

Saj ta bitka ni bila le bitka tistih dni v Jeruzalemu, temveč je vsakodnevna bitka naše notranjosti. Nenehno se odločamo, kateri glas in katero besedo bomo poslušali in se je držali. Odločamo se tudi takrat, ko se nič ne odločimo.
In neprijetna resnica je, da večkrat izberemo ali pustimo izbrati laž, resnico pa umorimo. V malem in velikem. Napake delamo in grešimo. Toda ... pri Bogu ne obstaja brezishodne situacije, pri Bogu je vedno en "toda".

Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.

Mi lahko grešimo, sami sebi zapremo vrata, se pustimo speljati v največje zablode in smrti, a na koncu nas vedno čaka Jezus. Zagovornik pri Očetu. On, ki nenehno stoji pred Očetom in kaže svoje rane, znake Njegove ljubezni, ki je vase posrkala vse zlo, je najmočnejši zagovornik našega opravičenja.
Lepo je vedeti, da imamo navkljub grešnosti, ki je zapisana prav v DNA človeštva, Nekoga, ki za nas navija in nas brani. 
In lepo je vedeti, da bomo tudi mi pred Kristusom prepoznani po znamenjih ljubezni, ki vedno, če je prava , prinaša tudi rane. Prepoznani bomo torej po ranah.

Realnost, ki bi nas morala strašiti in žalostiti, z vstajenjem Kristusa postaja razlog veselja in "brezskrbnosti". Ni več situacije, ki bi bila zapisana smrti in kazni, vse dokler izberemo Kristusa. To je nova, vstajenjska realnost, v katero nas nenehno vabi kakor svoje učence, ki kar niso mogli verjeti in kar niso zmogli vstopiti v novo stvarnost.

Roko na srce, ne samo apostoli, ampak tudi mi imamo neskončno težav z vstajenjsko miselnostjo. Nam ne gre. Kar skozi se vračamo v staro, nazaj, v znano in "varno". Težko preklopimo.

Jezus pa ostaja in vabi: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.«

In poje ribo! Tudi pred nami. Da bi le dojeli, da se je vse spremenilo. Da smo odrešeni, da nimajo več zadnje besede obsodbe, krivične tožbe, izdajstva, zapuščenost, trpljenje in križ, ampak da vse, čisto vse vodi v eno samo smer - v veselje vstajenja.

Tudi mi moramo prositi za milost, da bi nam Gospod odprl um in bi končno umevali Pisma, da bi tudi mi na svoje življenje zmogli gledati drugače. Ne več kot le na skupek dogodkov, ampak kot na evangelij, ki ga On sam piše z vsakdanom vsakega od nas.

In bolj kot se bomo držali Njegove besede, bolj kot ji bomo dali prostora v svojem življenju, bolj bo naše življenje postajalo ta Beseda in ta evangelij.

Nastajanju tega evangelija pa smo mi sami priče!



sobota, 04. april 2015

Gospod dela vse novo!

Velika noč

Dan vstajenja! Največji praznik, največji dan, največja noč! Ko Kristus zdrobi okove smrti in odpre vrata ječ, prime človeka za roko in ga potegne ven, na svetlobo, svež zrak in sonce. Bog namreč ljubi zmago. Samo za nas je prišel na zemljo, zato ne more mirovati dokler v vsakem človeku ne zmaga prvotni sijaj Njegove slave.

Kako se je natanko odvilo vstajenje, ne vemo. Vemo pa, da so zgodaj zjutraj Marija Magdalena, Peter in Janez našli kamen odvaljen in povoje, ki so ležali tam.

Tudi v našem življenju Bog nenehno pripravlja skrivnostna presenečenja, skrivnostne in milostne dotike, ki se jih ne da natančno opisati in določiti, lahko pa se vidi posledice - odvaljene kamne grobov in odvaljene kamne srca. Redno nam pripravlja ta milostna Jutra, saj Gospod želi človeka, ki (za)diha.

A pogosto tudi mi, kakor Marija Magdalena, zagledamo odvaljen kamen - skrivnostno presenečenje Boga - in takoj pomislimo na novo krivico: "Gospoda so ukradli ..:"  
Naša notranjost je tako ujeta v lastno neodrešeno misel, da celo odprt grob, znanilec vstajenja in življenja, vidimo kot grozo in izgubo. Kolikokrat tako tudi mi zremo to božjo novost »odprtih grobov, prtičev in povojev« in ne dojamemo. Zato pobegnemo …

Peter in Janez v tem odlomku predstavljata človeka, ki si nazadnje vendarle upata vstopiti v to »novo«.  Tvegata, četudi ne razumeta in vendar apostol Janez nadaljuje: "(…)  vendar sta verovala."
Nista še razumela, kaj se dogaja in vendar sta gledala in verovala.

Da človek lahko sprejme novost, ki mu jo Gospod vsak dan pošilja v njegovo Galilejo, mora vstopiti v drugačno mišljenje, mora vstopiti v grob lastnega mišljenja in sprejeti Božje. To je spreobrnjenje misli, to je velika noč, ki čaka nas. Da bi se iz nove misli lahko rodile drugačne besede in spočela drugačna dejanja.

Apostol Pavel zato ne zaman govori o Kristusovi misli in spodbuja, naj iščemo to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, naj mislimo na to, kar je Kristusovega, naj torej mislimo kakor Kristus. Naj si pustimo očistiti pogled, postrgati stari kvas pokvarjenosti in človeške grešne misli ter sprejeti Božjo, nekvašeno, nepokvarjeno, tisto, ki išče, kar je Očetovega!

Sprejeti Kristusovo misel pa nemalokrat pomeni videti in verovati, četudi (še) ne razumeti. Povoji, ki jih vidimo v svojem življenju so za ene znanilci smrti, za druge znanilci vstajenja. Prvi gledajo s svojim razumom, drugi gledajo s Kristusovo mislijo.

Ker je torej naša misel in naše razumevanje tako počasnejše in omejeno v primerjavi s Kristusovo mislijo, je potrebno vedno znova vstopati v ta grob človeškega in se ob pogledu na povoje pustiti preoblikovati Božjemu.
Videti in verovati.

Tako bomo tudi mi postali avtentične in žive priče tega resnično živega Boga!