četrtek, 25. december 2014

Opolnoči

Polnočnica

Kakšno sporočilnost nosi v sebi ta sveta noč, ko na zemljo vstopa Bog. Ko prihaja, da postane del nas, enak z nami. Sestop, ki ga človeški razum ne more zaobjeti, lahko ga zasluti le srce, ki zna umolkniti in poklekniti.

Prvo, kar zbudi posebno pozornost v tem natančnem Lukovem opisu, je dejstvo, da se Bog, Stvarnik nebes in zemlje, stvarnik človeka, pusti podvreči človeškim zakonom in zapovedim. Božje dete se podredi volji cesarja Avgusta, ki zahteva popis prebivalstva. Bog se odloči vstopiti na zemljo in če hoče srečati človeka, ga mora poiskati tam, kjer je. In človek je v strahu. Strahu za svoj obstoj, strahu za svoje mesto, strahu za svojo pomembnost oziroma nepomembnost. Zato mora nenehno preštevati in izvajati tolike različne "popise prebivalstva", ki se enkrat kažejo kot popisi in poskusi nadzora lastne preteklosti, drugič kot popisi prejetih krivic, spet drugič kot kontrola svojega bližnjega. Prestrašen in negotov človek mora nenehno popisovati, preštevati in kontrolirati. In Bog se temu podvrže, da bi ga lahko prav tega osvobodil.

Pravzaprav se Božje delovanje vedno dogaja na skrivnem, pomešano s človeškim delovanjem. Bog se nežno, skoraj neopazno preplete v človeško zgodbo. Marija in Jožef sta se tako kot mnogi drugi odpravila v svoj rodni kraj. Bila sta enaka drugim in prav z ničemer nista vzbujala pozornosti. V ničemer ni bilo videti, da Marija pod srcem nosi samega Boga. On si je namreč izbral prihod na skrivnem. In tudi danes vstopa skrivnostno, dolgo časa ostaja tih, običajen, neopazen, se nevsiljivo preplete s človeškim, dokler ne dozori in se ne "dopolni čas poroda".
Da bi izostrili pogled za Božje delovanje, je zato potrebna ponižna spoštljivost, ki ne prehiteva in ni nestrpna. In da bi opazili Boga, je potrebna normalna običajnost.

Drugo pomembno sporočilo te svete noči se skriva v dejstvu, da se je Mariji dopolnil čas poroda v okoliščinah, ki za visoko nosečo mater nikoli niso ugodne. Na poti, v mrazu, sredi noči, med tujci ... Bog izbere čas svojega rojstva v nepopolnem. Da bi nas osvobodil ujetosti v lastne predstave tega, kaj pomeni popolno in da bi nas osvobodil našega nenehnega čakanja idealnih časov.

Pogosto smo napadani s skušnjavo, da moramo, preden bi Bogu dovolili delovati, najprej sami pripraviti vse potrebno. Tako se postavimo pred Boga in ga na neki način skušamo nadzirati. Mi hočemo Bogu povedati, kdaj je čas in kdaj ne, kdaj sme vstopiti, kdaj pa mora še počakati, da lahko sami dokončamo svoj lasten načrt.
To je drža, ki jo je Bog to noč premagal. Pokazal je, da ne išče popolnih okoliščin, nasprotno, celo vztraja pri rojstvu tam, kjer ni nič na svojem mestu, kjer je človek izgubil sebe, kjer je izgubil cilj in smer, kjer vlada največja tema.
Bog ne vstopa v hiše, ampak išče hlev. Išče šotorska pregrinjala, išče človeka tam, kjer je "izgubil streho nad glavo", da bi mu "On sam sezidal hišo", kakor smo slišali v 4. adventni nedelji.
Mi pa tolikokrat poskušamo narediti svoje življenje popolno brez Boga, brez priznanja lastne nemoči, ob tem pa vedno bolj postajamo grobi do sebe in do drugih. V poskusu, da bi se sami odrešili, zapademo v perfekcionizem. In prav tega nas je prišel odrešit Gospod.

On, ki se imenuje: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru, prihaja kot dete. Da razoroži vse naše stroge sisteme, vsa naša "popisovanja", vse naše nasilnosti. On, Najvišji, prihaja kot otrok in nas s tem razoroži naših idej, ki nas delajo sužnje svoje lastne krutosti, saj smo postali sami sebi najhujši priganjači. Tako se izpolni prerokba Izaija, ki pravi. "Kajti  jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil kot na dan Midjancev. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan." 

Naj ta Bog, ki vstopa v naša življenja tiho in spoštljivo, sredi noči, takrat, ko vlada najgostejša tema in ni »nič na svojem mestu«, razoroži vse naše strahove, boje za oblasti in prepire zaradi negotovosti in v sleherno srce prinese toplino, nežnost in objem. To noč nas Bog uči nežnosti, da bi zavladala v nas in po nas zaobjela naše bližnje.

"Kajti dete nam je rojeno, Sin nam je dan."






sobota, 28. junij 2014

Skrivnost Petra in Pavla

Praznik svetega Petra in Pavla

Prav je, da se ob praznikih in veliki količini kadil v naših cerkvah spomnimo, kaj pravzaprav praznujemo.
Danes se spominjamo prvakov apostolov, dveh mož, ki sta upala biti resnična Jezusova učenca z neomajnim zaupanjem sredi preganjanj in stisk. Kjer ni kadila …

Današnja Božja beseda Petra prikazuje v času, ko se je kralj Herod nekoliko poigraval z ljudmi, ki so vznemirjali s "tem Jezusom". Zanj je bila usmrtitev Jakoba zabava, užitek, ki je zahteval še višji odmerek. Tako se je v ječi znašel tudi Peter. Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu.

Za Petra, ki mu je bilo zaupano vodstvo Cerkve, se je, tako se je zdelo, odvijala zadnja noč pred usmrtitvijo. Lahko si samo predstavljamo neizmerno preizkušnjo vere.
In kot običajno, Gospod odgovori šele takrat, ko človeško gledano res ni več rešitve. Preprosto je ni. Vse poti so zaprte. Peter spi med dvema stražarjema, vklenjen je v dvojne verige, pred vrati pa stojita  dva vojaka.  Stvari so se torej zapletle do konca.
Situacija, ki je v takšni ali drugačni obliki poznana vsem.

In v ta, točno v ta nemogoči trenutek, vstopi Bog. Tik pred zdajci. Vstopi v najbolj temačno celico in jo oblije s svetlobo. Iznenada in brez naših zaslug. Angel Petra sune v bok, da ga prebudi.
Marsikdo bi zadnjo noč svojega življenja prebedel v skrbi in potu, Peter pa spi. To je vera. Vera, ki pripelje do vrha popolne predanosti in zaupanja v vodstvo Boga. To kaže Petrova celostna drža.
In ta drža je tako drugačna od tiste, ko je med zadnjo večerjo ves prepričan zatrjeval, kako je za Gospoda pripravljen dati življenje. Takrat je Boga še vedno hotel kupiti s svojo sposobnostjo. Hotel si ga je prislužiti.
Danes pa stoji pred nami kot mož, ki sredi stiske ostaja zaupljiv in predan. Prost je svojega in odprt za posege Milosti in njena navodila: "Hitro vstani!" V trenutku, ko vstane in Besedo vzame zares, verige popadajo z njega.
"Opaši se in priveži si sandale!" In stori tako. "Ogrni si plašč in pojdi za menoj!" Gre iz ječe in stopa za njim. 

Pustiti Bogu, da gre naprej, pustiti Milosti, da gre pred nami, je umetnost življenja! Takrat se brez našega napora dogajajo neverjetne reči.
Šla sta mimo prve in druge straže in prišla do železnih vrat, ki držé v mesto: ta so se jima odprla sama od sebe. Ko sta prišla ven in prehodila eno ulico, je angel nenadoma izginil.

Peter reče: "Zdaj vem, da je res!" 

Z Božjimi navdihi in posegi je velikokrat tako. V danem trenutku jih ne razumemo, zato nam samo vera in ponižnost dovolita, da jih izpolnimo in tudi njihovi milostni sadovi se velikokrat pokažejo kasneje.

Če je bila za Heroda vse skupaj le igra, zabava in tekma o tem, kdo je močnejši, pa za človeka z Božjimi očmi velja, da lahko v zlu, ki je krivično in nasilno, vidi kaplje mučeniške krvi, ki so dragocene in opažene, v Petrovi ječi pa priložnost, da spregovori sam Kristus. Tako kot vedno - z upanjem, z milostjo in dobro novico. 

In potem je tu še Pavel, mož, ki ve, v čigave roke izroča svoje življenje in v kom je vir njegovega upanja. Tudi on ve, da ni nič, v čemer je uspel, zgolj sad njegovih sposobnosti. On sam priznava in piše, kako je bil rešen iz levjega žrela takrat, ko je k njemu stopil Gospod in mu dal moč, da je oznanjevanje dopolnil. Takrat, ko se v polnosti zave, da sam ne zmore in da potrebuje Nekoga, zlo izgubi svojo moč. Takrat se ječe ponovno začnejo odpirati same od sebe.

To je skrivnost moči vseh ljudi resnične vere! Vseh tistih, ki so sprejeli izziv Kristusa, ki vsakega posebej sprašuje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"

Da bi lahko dali odgovor na to vprašanje, je potrebno prestopiti iz religije, v kateri šteje, kaj pravijo in delajo drugi, v osebno vero, kjer je pomembno, kaj sam pravim o Njem.

Zato blagor nam, ko se bomo zavedali, da potrebujemo Njega kot Odrešenika, blagor nam, ko se bomo zavedali, da nam milosti in izhode iz ječ ne pokažeta lastna meso in kri, ampak naš Oče, ki je v nebesih. 


To je vera, ki jo danes častijo naša kadila in ki sta jo izpričala oba apostola. Pomembno je, da za vsem bliščem slovesnosti ne prezremo bistva, ki se skriva prav v drobnih vsakdanjih dejanjih vere v Besedo, ki zmore odpirati najtemnejše celice naših zaporov ter nas reševati iz najstrašnejših levjih žrel.



sobota, 08. marec 2014


Obnovitelji cest

Iz 58,9b-14
Lk 5,27-32

Se še kdo počuti kot en ubogi cestninar ob svoji ubogi mitnici, kjer nekako poskuša načrtovati svoje življenje, a se mu zazdi, da se "računi nikoli ne izidejo"?
Vedno še nekaj manjka, vedno nekaj ne gre prav ...
Vsem nam ima Jezus danes marsikaj povedati.

Vsak dan nas Bog obišče večkrat. Običajno v taki obliki in na tak način, da ga opazimo le, če imamo odprte oči. Vsakemu so dani ti trenutki milosti, ko ga Bog povabi na novo pot. Vsak dan znova: "Hodi za menoj."

Matej se je pustil odvesti stran od svojega trgovanja, kjer je vsa njegova vrednost veljala na tem, kar je prejel od ljudi. In od ljudi ni prejel drugega, kot s slabo voljo oddan davek, skupaj z njim pa tudi grd pogled in poniževanje. Vsakič, ko začnemo svojo vrednost in svoje življenje graditi na drugih, prejmemo drobiž.
Vsakič, ko sami načrtujemo svoje življenje, prejmemo drobiž.

Ko pa se pustimo ujeti Glasu, se naše življenje lahko pretvori v gostijo. Več, v svatbo. S tem ne pomeni, da bomo manj grešili, pomeni pa, da bodo naše rane lahko postale ozdravljene, poveličane. Kajti Zdravnik je med nami. Med bolnimi, ne med pravičnimi, ki svoje rane skrivajo.

Spustiti svoje trgovanje in oditi za Njim, ga sprejeti v svoje ranjeno bivališče, pomeni doživeti svatbo. Ker nič več ne ostane isto. Bog prinese spremembo. Vedno.
V temi zasije tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan. Gospod te bo vedno vodil in te v suhih pokrajinah poživljal. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tedaj se boš veselil v Gospodu, in jaz te popeljem po višinah dežele in ti dam uživati dediščino tvojega očeta Jakoba.

Kdo si tega ne želi? Jezusov obisk prinaša točno to. On prihaja v nepopolnost, da bi jo preoblikoval v popolnost. Ne v perfekcionizem, ki nima nič opraviti z Bogom, temveč v popolnost, ki ni drugega, kot z Božjo milostjo odeta naša nepopolnost.

Bog nas ljubi take, kot smo, vendar nas ima preveč rad, da bi nas pustil tam, kjer smo. Vedno nas vabi korak globlje, naprej, bližje njemu.

Vabi nas, naj naša srečanja postanejo brez opravljanja, brez varljivega govorjenja, brez iztezanja prstov in iskanja krivcev, naj drugemu damo to, kar imamo sami radi, to, kar bi si sami želeli prejeti.
Naj spoštujemo Gospodov dan in se zavestno odločimo za počitek. Naše telo to potrebuje. Naša duša.

In nenazadnje nas vabi, da bi postali "zazidalci razpok", "obnovitelji cest do bivališč". Tisti, ki so pripravljeni za spravo, odprti za ureditev odnosov, za pozidanje razpok, prask in ran, ki so nastale v naših grobostih in nasilju ter tisti, ki vedno znova poiščejo pot, da bi prišli naproti svojemu bližnjemu. In če je ta cesta porušena, nas Jezus usposablja, da jo obnovimo.

O ta sveti milostni čas dajanja stvari na pravo mesto ...





četrtek, 06. marec 2014

Svoboni izbrati?

5 Mz 30,15-20
Lk 9,22-25

Tako jasna in čista je danes Beseda. Tako preprosto se sliši in tako težko je to izpolniti.

Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!

Danes Bog postavlja pred nas milino in srečo, sovraštvo in nemir ... Smo svobodni pri izbiri? Bog nas v tej svobodi potrjuje, v roke nam daje odgovornost. Odgovornost za to, kaj bomo izbrali vsak dan znova. Želi, da postanemo ogovorni za svoje mišljenje, čutenje, dejanja in besede. Mi smo odgovorni za to, kako ravnamo, mislimo in čutimo. Tudi v konfliktu. Tudi, ko bi zavpili: "On/a je kriv/a!"

Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje ...

To je zemljevid, da se ne bi izgubili. In smo spet tam. Pri poslušanju. In to ne kogarkoli, kar je že itak težko, ampak poslušanju pravega Glasu. In ni enostavno znotraj vseh dražljajev zaznati vzgib Svetega Duha.
Je pa tudi res, da to obenem spet ni tako zahtevno, kot sami verjamemo, da je. Da bi opravičili svoja trmoglava vztrajanja.

In vse za to,ker imamo težavo s pokorščino, s poslušnostjo. Vsak človek je nekomu pokoren. Če ni Bogu, je kulturi tega sveta, je trenutnim trendom, zahtevam in pričakovanjem družbe, horoskopom in napovedim. Če še tega zmanjka, pa postane pokoren vremenu in ima slab dan (prekletstvo) zato, ker se je vreme tako odločilo.
Kakšna ujetost! Kakšna nesvoboda!

Bog nas pa hoče svobodne.
Vabi nas, da bi bili pokorni (poslušni) Njemu, ki nas edini lahko osvobodi in osreči. A mi se bojimo biti svobodni. Ker biti svoboden pomeni tudi odpoved lastni volji in priti naproti drugemu. Ob tem v nas kar nekaj zacvili. Nekaj se upre. Ker se bojimo izgubiti sebe. Največkrat pa spregledamo, da se sploh še nismo našli, ker se najdenje lahko zgodi v odnosu, ker smo bitja odnosa.
In v katerem drugem odnosu lahko izvem resnico o sebi, če ne ob Osebi, ki edina ve, kdo v resnici sem?

Res se bojimo zase. Takrat se skušamo rešiti, oklepati nečesa, potapljati druge ... a vedno bolj tonemo. Ker ne zaupamo, da je ravno v izgubi zaradi Kristusa, v izpustu v njegove roke, vse šele najdeno.

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil."

Bog nas torej vabi v hojo za Njim, da bi bili svobodni. Da bi upali  živeti  svojo vsakdanjost uravnovešeno in poslušati Boga.
Kajti v tem je blagoslov, v tem je življenje.

Čisto drugje, kot bi pričakovali.





sreda, 05. marec 2014

Pepelnica

Jl 2,12-18
Ps 51
2 Kor 5,20-21;6,1-2
Mt 6,1-6.16-18

Na skrivnem

Tam, kjer ni množic in ni drugih pogledov. Tam nas vabi Bog - v naše srce, v notranjo sobico, kjer si včasih niti sami pred sabo ne upamo biti iskreni. Tam, kamor ne želimo povabiti drugih, ker nas je česa strah in končno tudi tam, od koder pogosto zbežimo ven, v množice, kjer se lahko dokazujemo in prejemamo aplavze. Vsi smo nagnjeni k temu.

Da bi dobra dela opravljali pred ljudmi, da bi dajali miloščino in trobili pred seboj, vse zato, da bi nas ljudje hvalili. A povem vam, prejeli so svoje plačilo.

Še dobro, da katolištvo ni moderna in priljubljena vera, sicer bi zagotovo mnogi hiteli v prve vrste, molili po ulicah in se postili na očiten način. Za pohvalo ljudi. A čtudi naša vera ni "in", še ne pomeni, da smo se osvobodili razkazovanja. Nismo se, le osredotočili smo se na vidna dobra dela, na vidna mesta, na vidne položaje, na procesije in slovesnosti z imenitnimi mesti in gosti.

Bog pa nas vabi v notranji prstor duše, tam, na skrivno. Kamor vidi samo On. Tam odpadejo nalepke, tam ostanemo to, kar resnično smo. In kako pogosto se tega ustrašimo. Pozabljamo pa, da nas točno tam, v najranljivejšem delu nas samih čaka ljubeč pogled. Nekdo, ki čaka ...milosrčni Nekdo. Bog z milim srcem. V tem pa ni več razloga za strah.

Jezus nam podaja tri stebre pomoči: post, molitev, miloščino. 

Post - vaja v uravnoteženosti. Na vseh področjih.
Katero področje je letos potrebno "obdelati", pa se je smiselno pogovoriti z Bogom. Tam, na skrivnem.
Odkriti, kje so tisti hribi in doline, ki imajo prevelik razpon. "Hribi", ki preveč štrčijo, "doline", ki so pregloboke. Res, kateri so moji "hribi" pretiravanja - v eno ali drugo smer in katere so moje "doline" čustev, ki me zasedejo, odpeljejo in so pretirana, pregloboka za dano situacijo.

Molitev - pogovor z Bogom. Iskren, pristen, na skrivnem ... In pogovor, ki vključuje tudi poslušanje Besede, ki je namenjena meni osebno.

Miloščina - pozornost do soljudi. Poprava in zazidava odnosov. Pretrgati svoja srca. Pretrgati srca, da bi postala mehka in ne betonska, občutljiva za stisko drugega in ne zaslepljena v svoji lastni bolečini.

»Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!"
 Božja milost je obljubljena. Čas je, da se teh 40 dni vadimo v uglaševanju svojega življenja na Glas Boga. Da odstranimo ovire, ki mu preprečujejo, da bi v nas in po nas deloval. Da se vsi, od dojenčkov, starčkov, do nevest in ženinov odločijo za sočutje. Do sebe in do drugega. To je največja miloščina.

O ja, veliko imamo za "naštelati" v tem postu. Se na mnogih mestih spreobrniti in verovati evangeliju. Da bi odkrili resnično veselje.




torek, 04. marec 2014

Skok v prazno?

1 Pet 1,10-16
Mr 10, 28-31


Prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa.

Ledja so si ljudje prepasovali, ko so začenjali delo. Postni čas, čas, ko smo poklicani sebe naravnati na Besedo, na ritem dneva, na ritem telesa. Poklicani, da v sebi prebudimo pristnost in ravnovesje.
Poklicani stopiti na pot preobrazbe našega uma. Dovoliti, da se naš pogled očisti in naravna v pravo smer.

Biti trezni in se ne opijanjati z odvečnimi konflikti, z dražljaji iz okolja, ki preglasijo vse nežno in lepo, ne izbirati ekstremov, ampak se naučiti spoštovati meje. Zaživeti v ravnovesju. Se ne opijanjati s pretiravanjem - ne v eno ne v drugo smer.

Zaupati popolnoma v milost, milost Jezusa Kristusa, milost evangelija, ki ga želijo spoznati celo angeli. In milost tega evangelija Jezus danes razkriva neučakanemu Petru, ki še vedno ni izstopil iz logike zasluženja.

»Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.«

In nato sledi tiho vprašanje, najbrž vseh nas, ki pa ga Peter ni izgovoril na glas. Kaj nam boš torej dal? Kaj smo si s tem prislužili? A Jezus se ne spusti na nivo trgovanja, ampak poudari milost svobode, ki jo prejme vsak, ki upa zapustiti vse svoje ideje in hoditi za Njim.
Razodene logiko evangelija - Bog ne prosi ničesar. Če kaj prosi, da bi mu dali je to zato, da nam lahko On te podarjene stvari oplemeniti in vrne v veliko lepši in večji meri.

A to se zgodi šele potem, ko daš vse, kar imaš in ti ne ostane nič. Potem, ko zares izkusiš stisko, da resnično ni nič zares tvojega. Samo zaupanje v Besedo zmore kaj takega! In sad tega je velik!

Bog nam daje vse, a sredi preganjanj. Biti kristjan ni zaščitna oprema pred preganjanji, prej nasprotno. Biti kristjan pomeni vznemirjati, pomeni prinašati barvo, pomeni biti živ tam, kjer so se ljudje naučili na smrt.
Pomeni biti sprememba. In vsaka sprememba vznemirja. Vsakega.

Res se sprašujem ali Bog res nima drugega načina, da nas obdari, kakor preko naše popolne izročitve Njemu? Ker ta izročitev gre skozi stisko, ki se pojavi takrat, ko Bogu vse prejeto v duhu vrneš in počakaš, kaj sledi. Obljubil je veliko in On se obljube drži. A potrebno je tveganje.

Tveganje skoka ... v roke Previdnosti. Ki se aktivira šele po skoku. Vse zavisi od tega, kdo je zame Bog.




ponedeljek, 03. marec 2014

Eno, ki manjka

1 Pt 1, 3-9
Mr 10,17-27

Po nepričakovano daljšem premoru, ko so razmišljanja ob Božji besedi kar zmanjkala :), se danes pred nas postavlja bogati mladenič, ki mu je v življenju tudi nekaj zmanjkalo. Višji smisel vsega.
Beremo, da je bil bogat, kar pomeni, da se ni bal za položnice in mesečno preživetje, niti za službo. S tega vidika je bil varno preskrbljen. Nič mu ni manjkalo. Razen v srcu ...

Na duhovnem področju je bil podoben večini kristjanov. Izpolnjeval je pravila in se Jezusu predstavil kot "reden nedeljnik". Tisti, ki hodi k maši, sodeluje, je animator, hodi k zboru in ima vse zakramente. Izpolnjuje torej vsa pravila črke. In ni srečen.  Nekaj mu manjka. Ne ve zakaj to počne. Ne ve, če je to res tisto, kar je mišljeno za resničnega vernika.
Koliko takih mladeničev (odraslih in starostnikov) je med nami. In koliko tega mladeniča je v nas. Ko kupujemo naklonjenost Boga in si jo služimo s svojo pridnostjo in talenti.

Ta mladenič lahko predstavlja nas, ko smo bolj pametni od Jezusa samega. Mladenič točno ve, da ima ogromno darov in talentov in jih Jezusu tudi ponosno predstavi. Kakor bi prišel na razgovor za službo in pisal motivacijsko pismo. Bogu je hotel pokazati, da je tudi on dober. To je sindrom "pridnih kristjanov" - občutek, da si morajo Boga prislužiti s svojo aktivnostjo, pridnostjo in darovi. Saj je v končni fazi tudi Jezus sam rekel, naj jih ne zakopljemo ali ne?

A eno je manjkalo ...ključno in bistveno. Svoje bogastvo, svoje ideje, svoje načrte ...prodati. Aktivno prodati. Ne zamahniti z roko in reči: "Itak je brezveze." O ne, Jezus mu reče: "Pojdi in prodaj ..."  
Pove mu, naj ostane živ, aktiven, naj ohrani svoje darove in talente, to svoje bogastvo, a naj si upa vse to izpustiti v roke Boga. Ker niso ključni darovi, ki jih po vrhu uporablja za kupovanje Boga, ampak njegov odnos z Bogom.

To pomeni prodati vse, kar imaš. Dovoliti, da Bog in njegova milost hodita prve. Potem ti.

Jezus je mladeniča dobesedno zminiral v njegovem trudu in dokazovanju Bogu. Pokazal mu je, da si Boga ne moremo prislužiti z izpolnjevanjem zapovedi in pravil, ampak da je Bog tisti, ki dela za nas. On nam je že vse podaril, ker je edini dobri.

In ko se čutimo obdarjene, lahko odgovorimo z ljubeznijo. Ki ravno tako izpolnjuje zapovedi (ali se jih vsaj trudi izpolnjevati), a ne kot pridobivanje Boga, temveč kot odgovor na Ljubezen. Kot odgovor na tisti pogled, s katerim nas gleda Jezus.

Pogledal ga je in vzljubil.

Kako močno. To je Bog, ki nas je vzljubil. In hoče duši, ki se trudi, a ostaja sterilna in prazna, pokazati odličnejšo pot. Pot z okusom. In ta je samo v hoji za Njim, ker On edini ve, kje je naše mesto v življenju, naš okus, naša rodovitnost in sreča.
Jezus je veliko hodil. Pravzaprav se je ravno odpravljal na pot, ko je mladenič pritekel k njemu. Vse Božje stvari so torej dinamične in ne statične. So odnos in ne izpolnjevanje pravil. In če bomo veliko hodili, je dobro imeti malo prtljage.

Pravzaprav je potrebno najprej prodati vso svojo prtljago, svoje ideje poti in smeri, vse ... in videti, kaj je tisto, kar Bog vrne. Božje stvari se namreč nenehno vračajo, ne moremo jih izgubiti. Popolna izročitev/vrnitev bogastva, darov, sanj, idej, načrtov in zaupanje, da bo Bog vrnil, kar je Njegovo je torej tisto eno, ki nam zmanjka. Da bi vstopili v veselje Božjega kraljestva že tu na zemlji. 

Šele takrat, ko vse vrnemo in počakamo, da gre Bog prvi, lahko hodimo za Njim ... in ne za seboj.
Šivankino uho - ta preizkus naše vere in zaupanja Bogu. Ko damo vse, lahko vstopimo ... in hodimo za Njim.






petek, 28. februar 2014



V času do nedelje naj vsakemu od nas govori
Beseda z vso svojo močjo, nežnostjo in modrostjo!

Blagoslova!
 



 

četrtek, 27. februar 2014

Življenje z okusom

Jak 5,1-6
Mr 9,41-50

Včasih se nam zdi, da se krivice kar dogajajo in dogajajo, Bog pa kakor da ostaja gluh ... s tem, da jih dopušča. Pozabljamo pa, da se krivice dogajajo zato, ker nam je dal svobodno voljo. Tudi tistim, ki ga ne ljubijo.
Ob vseh teh krivicah pa vendarle ne neha ponavljati: "Glejte, plačilo, ki ste ga utrgali delavcem, kateri so poželi vaša polja, vpije; in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami."

Bog torej dobro ve za vse krivice, pozna stisko vsakega, tudi najmanjšega človeka, ki se mora prebijati iz dneva v dan ...finančno, časovno, duhovno utrujen in čustveno razbit ...On sliši, vidi ...in odgovarja! "Ni mi vseeno za vaše stiske, slišim in pripravljam rešitev!"

Morda smo res doživeli že marsikatero krivico, velja pa tudi to, da smo marsikatero krivico povzročili mi sami. Sebi in drugim. To je pa tisti del, na katerega ne želimo pomisliti. Pogosto se damo v vlogo žrtve in pozabimo, da smo povabljeni k aktivnemu življenju, v katerem naj vlada dobro.

Kdor koli vam dá piti čašo vode zaradi tega, ker ste Kristusovi, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.

Biti Kristusov in v drugem videti Kristusa. V tem je moč in razlog, da to dobro tudi izbiramo. Da točimo vodo vsakemu, ker je v njem Kristus in zato, ker smo mi Kristusovi. In na koncu, da to ponujeno čašo tudi sprejmemo. Kajti največje dobro je pogosto prav v tem, da se naučimo ljubezen sprejeti.

S tem postanemo pričevalci, ki ne morejo pohujšati nikogar, niti tistih "malih", ki še premorejo čisto in neokrnjeno vero. To so tisti, ki verujejo v živega Kristusa in ne v  religiozno prakso, karierizem opaženosti ali črko postave.
Kristus za vsakega od nas želi, da smo izvir vode, tiste čiste, tekoče, dinamične ... in pitne! Pitne tudi za druge. Da ne bi živeli zastrupljeno in zastrupljali drugih, temveč da bi imeli okus.

Dobra je sol; če pa sol ne bo slana, s čim jo boste popravili?

Imeti okus pomeni se ne pustiti toku dneva in nemočno plavati iz obveznosti v obveznost, kakor ti jo narekujejo drugi. Imeti okus pomeni postati živ in aktivno stopiti na svoje noge. Pomeni si upati prepoznati dobro in zlo ter aktivno izbirati dobro. Ne pa mlačno biti izbrani od zla.

To pomeni biti sol. Pomeni si upati zavrniti skušnjavo. Ja, jo dobesedno odsekati.
In ako te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da brez roke prideš v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj.

Aktivno izreči NE in se s kušnjavo ne pogajati. Kajti takoj, ko z njo pričnemo dialog, ji odpremo vrata srca. In vstopi. Ne čaka. Ni vljudna, kar pride. Nenapovedano. In zasede ves prostor. In hoče vedno več. Postopoma te prepriča, da je dobri gost in da ji lahko zaupaš. In gresta ven in storita dejanje - greh. Kakršenkoli že.
Z roko, z nogo, s pogledom, z jezikom, z molkom! 

Zato nas Jezus spodbuja, da smo pri zavračanju zla nekompromisni. Odločni. Jasni. Z okusom življenja, ki si upa izbirati. Odločnost pa ne pomeni imeti pred drugim vedno prav. Ne pomeni živeti konfiktno, ampak nasprotno, živeti z okusom pomeni živeti v miru s seboj in z drugimi.

"Imejte torej v sebi sol in živite med seboj v miru!« 




sreda, 26. februar 2014

Načrtovano!

Jak 4,13-17
Mr 9, 38-40

No, vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto in preživimo tam eno leto in bomo kupčevali ter dobiček delali« – ki pa niti ne veste, kaj bo jutri – kakšno je vendar vaše življenje?

Besede, ki kar stresejo. Ker zadanejo v živo. Kolikokrat vnaprej načrtujemo in planiramo svoje življenje, izdelamo svoj življenjski plan in malodane Bogu določimo celo koliko dolgo naj živimo. In kje. In s kom. In kako. Zraven pa še dodamo, kaj vse potrebujemo.




Koliko matranja, koliko skrbi in kakšna odgovornost!
Nenehno preračunavati svoje življenje, da bi se izšlo. A največkrat ne znamo modro preživeti niti današnjega dneva. Bog pa je zaljubljen v DANES. Ne v včeraj in ne jutri, ampak v danes. Danes želi ostati v naši hiši, danes želi, da v polnosti zaupamo Njemu, ki skrbi za ptice neba in lilije na polju.Koliko bolj torej za nas! To je njegova obljuba.

Zaupati v Boga in svoj korak naravnati na njegovega, pomeni Bogu dovoliti, da to svojo obljubo tudi izpolni. Morda pa je prav to zaupanje v Boga tisto največje dobro delo, tisti čudež, o katerem govori Jezus v evangeliju! Biti z Jezusom. In ne proti Njemu.

In kjerkoli se najde človek, ki v ponižnosti prisluhne svoji notranjosti, Božjemu glasu in globoki resnici, opravlja velika dela v Jezusovem imenu. Tudi če je t.i."ateist". Ker sledi glasu svoje vesti in priznava, da ni  središče sveta. Velika modrost in malokdo jo najde.

Ob današnji Besedi postanejo vsi naši skrbno izdelani načrti za eno ali več let naprej, kakor dim, ki se za malo časa pokaže in bohoti, nato pa izpuhti. Kakor izpuhti občutek varnosti, ki ga načrtovanje in kontrola stvari obljubljata, a ne izpolnita.
Saj vendar res ne vemo niti, kaj bo jutri! Kako bi si potem sami zagotovili varnost, kako bi lahko osvobodili in rešili sami sebe?

Nihče ne more osvoboditi sam sebe,
ne more plačati Bogu cene za svojo rešitev,

preveč stane osvoboditev duše, 
nikdar ni dovolj premoženja.

Vsela novica pa je, da je Bog to za nas že storil! Nas osvobodil, nam dal samega sebe. In On edini lahko objubo po varnosti tudi izpolni.


Biti z Njim je torej veliko dobro delo. Take ljudji je lepo videti, ker so čudež že sami po sebi.


torek, 25. februar 2014

Konflikti


Jak 4, 1-10
Mr 9, 30-37

So težka stvar. V njih ni zmagovalca, ampak samo poraženci. Konflikti nosijo v sebi težke besede, skrivajo držo, ki je popolnoma nasprotna drži, ki jo je nekdo kazal še nedolgo nazaj. Prav zato so konflikti tisti, ki poškodujejo, ranijo, zameglijo, vzamejo in prekrijejo to, kar bi bilo najbolj vredno slišati - bolečino, stisko, žalost.

Res, težko se je prepustiti človeškim rokam, človeškim odnosom. Jezus sam je svojim učencem razlagal, kaj se bo z njim zgodilo potem, ko se bo prepustil tem rokam: "Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili ..."
Čoveške roke torej rade udarijo, rade obsodijo in pribijejo na križ. V vsakem konfliktu je nekaj Golgote, v vsakem konfliktu je prisotno obtoževanje in na koncu morda celo obsodba: "Ti si kriv!"

Težko je sprejeti dejstvo, da je v vsakem odnosu lahko le 50 % mojega, kaj bo storila druga polovica, pa ni v moji moči. In ta polovica lahko tudi obsodi, lahko tudi križa. S svojo besedo, s svojo držo, s svojim dejanjem ... to res ni lahko

Zato nas apostol Jakob močno spodbuja, kako naj se podvržemo Bogu, hudiču pa upremo. Spodbuja nas, naj občutimo svojo bedo, naj žalujemo in jokamo nad našimi dejanji obsodb, težkih besed, obrnjenih hrbtov ...

Umijte si roke, grešniki, in očistite srca, vi duhovno razdvojeni! Vi, z dvojno dušo. Eno, ki ljubi in eno, ki sovraži. Istega človeka. Istega Boga. Duša, ki obljublja, a ne izpolni, izreka besede oprosti, a brez srca, duša, ki pravi "rad te imam", a le dokler ne zaboli. Ko zaboli pa ubijamo, zavidamo, se borimo, vojskujemo ter prosimo z zlim namenom ... včasih preprosto zato, ker se bojimo biti prezrti, nepomembni, drugorazredni.

Kakor apostoli, ki so se med potjo prepirali, kdo izmed njih je največji.
In takrat vsem nam, ogroženim, ranjenim, preplašenim in zaverovanim v svoj prav, ponovno spregovori Jezus.  ...Vsak od vas si želi biti le sprejet, dragocen in ljubljen. Kakor otrok. In kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok, kdorkoli sprejme drugega in mu da vedeti, da je spoštovan in sprejet, je velik. Je prvi. Ker upa služiti drugemu in ga spomniti na to, da je dragocen, ljubljen, željen.
In na koncu - kdorkoli sprejme svojega otroka v sebi, z njegovimi vzponi in padci, sprejme Boga samega.

Ali mislite, da zaman pravi pismo: »Do ljubosumnosti hrepeni po duhu, ki ga je naselil v nas«? 
Bog hrepeni po nas do ljubosumnosti, kar pomeni, da ga je strah ravno tega, da bi nam kdo zameglil resnico o tem, da smo tempelj Duha.

Lepo je živeti med prijatelji, v občestvu judi, ki si upajo biti ljubljeni in ljubiti, biti sprejeti in sprejemati ... a četudi kdaj pademo v človeške roke, ki ranijo, je Gospod svoji napovedi trpljenja dodal bistveno nadaljevanje: "...in tretji dan po smrti bo vstal."

Od tistega dne dalje je zato vsaka smrt v naših dušah in odnosih, vsaka še tako brezupna situacija in vsaka rana, ki ne neha krvaveti, dobila obljubo rešitve, tolažbe in izhoda!





ponedeljek, 24. februar 2014

Izbrani

Apd 1,15-17.20-26
Jn 15,9-17

Na praznik svetega Matije stopi v ospredje naša izbranost. Izbrani smo! Od Boga. In postavljeni v občestvo ljubljenih. V občestvo, v katerem obstanemo, če izpolnjujemo Njegovo zapoved.
Evo, pa se že prebudi odpor. Zapoved. Zdi se mi, da imamo v srcu vgraviran program, ki besedo zapoved pretvori v besede prepoved, sužensjtvo, nesvoboda. Kako krivično.

Kajti zapoved, o kateri govori Jezus, je zapoved, ki nam omogoči, da v tem občestvu sploh lahko obstanemo. Kakor zapoved, da ni dobro peljati s ceste dol, če želiš na njej ostati. In ta zapoved se glasi - sprejmite mojo ljubezen in jo delite naprej! Samo to. Ostnite v mojem krogotoku ljubezni in bodite moji prevodniki. Do skrajnih mej sveta.

To pa je nekaj, kar prebudi veselje in radost! Da smo ustvarjeni za to, da bi se sončili v Ljubezni in jo ohranjali med nami. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.
 
Prva poteza je vedno na strani Boga. On sam nas je prvi poklical za svoje prijatelje. Da bi ga poslušli in storili. Vendar ne kot služabniki, ki bi delovali na ukaz in brez srca. O ne, biti prijatelj pomeni najprej biti v odnosu. S srcem, z dušo in telesom. Pomeni tudi, da je v vsakem dejanju moje srce. Ker vem, v kakšen Projekt sem poklicana. V Projekt vstajenja, odrešenja in občestva ljubezni.

Biti priča njegovega vstajenja! Eden je zmanjkal. Od dvanajstih je ostalo enajst in eno mesto, ki je potrebovalo izbranca. Danes je to mesto še vedno prazno. In čaka nate. Ker danes Jezus še vedno potrebuje priče Njegovega vstajenja, ljudi, ki si upajo biti najprej z Njim v odnosu, se pustiti ljubiti, doživeti vsakodnevna vstajenja, nato pa s svojim življenjem pričevati.

In žrebali so zanju; žreb je zadel .............(tvoje ime)  in bil je prištet enajsterim apostolom.

 Prosimo Gospoda, ki pozna srca vseh, naj nam pokaže, kje in kako nas danes kliče v službo svojih pričevalcev. Vsakega posebej. Naj nam da zavest, da smo izbrani. Kot taki pa tudi usposobljeni za poslanstvo, ki nam je zaupano. Ne vnaprej usposobljeni, kajti niso nazivi tisti, ki nas ščitijo in varujejo, temveč smo opremljeni z močjo Svetega Duha, ki usposoblja tiste, ki so izbrani. In nas je Gospod imenoval prijatelje, apostole, izbrance!




nedelja, 23. februar 2014

Človek, ki ni ogrožen




Božja beseda se danes dotika vprašanja krivice. Krivice, ki udari in rani, ki razjezi in prebudi reakcijo vračila.
V Stari zavezi so si ljudje vračali pomnoženo. Ti meni en zob, jaz tebi čeljust. Ti meni deset vojakov, jaz tebi  celo vojsko. Človek brez Boga je človek, ki je ogrožen. Strah ga je, zato se brani in vrača. Dobro delo vidi že v tem, da vrne »zob za zob«.

In res ni lahko, ko se v življenju zgodi krivica. Zlasti, če je povzročena od človeka. V srcu porodi zamero, zamera sovraštvo, sovraštvo pa željo po maščevanju. In smo tam. V spirali zla. Ki vleče, da na udarec vrnemo dva, na provokacijo odreagiramo s še močnejšim konfliktom in tako vstopimo v boj dokazovanja moči. A točno v tem boju vsi udeleženi izgubljajo svojo resnično moč. 

Ta resnična moč namreč ni v vračanju, ni v tihem sovražnem molčanju, ni pa niti v nemočni mučeniški drži prenašanja vsega, kar kdo z nami počne. Božje logika moči sega bistveno dlje in globlje. 

Logika Boga je logika neogroženosti. Bog v svojem bistvu ne more biti ogrožen, zato lahko daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Bog ne šteje in ne preračunava. Je preprosto svet, popoln in neogrožen. Ker je Bog.

In prav tu, na tej točki, nas vabi, da si ne bi več po modrosti tega sveta "razbijali zob" ob vseh poskusih maščevanja, temveč sodbo izročili Modrosti sami. Vabi nas, da bi vstopili v Odnos, ki edini daje varnost, se skupaj s psalmistom spomnili vsega, kar je za nas že storil, koliko je dejanj, ki naj jih naša duša nikdar ne pozabi in pustili, da postane ta naša varnost Bog sam. Ko se zavemo, da smo Božji tempelj, prebivališče Svetega Duha, sveti in ljubljeni, se naša notranjost lahko umiri. 

To pa ne pomeni, da je ljudem dovoljeno početi z nami karkoli! Kristus tega nikdar ni rekel, saj se je on sam prvi branil, ko ga je služabnik velikega duhovnika udaril po licu. Jezus je nasilje ustavljal. Zakaj nam potem danes pravi: "Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levega, če ti vzame obleko, mu pusti še plašč in če te sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve"? 

Nekoč so platnu blaga dejali, da ima dve lici - zgornje, tisto, ki se vidi in spodnje, tisto, ki se ne vidi. Jezus nas torej spodbuja, naj ob očitnih krivicah ne vstopamo v konflikt, ne dokazujemo "svoj prav", ne "silimo svoje milje", ampak se sredi viharja spomnimo lastne vrednosti, ki izhaja iz Boga ter človeku odkrito spregovorimo o tem, kar boli, kar rani, prizadane, poniža in česar preprosto ne želimo več.

To pomeni nastaviti še drugo lice; pokazati na drugo plat, ki jo človek pred nami ne vidi. Pomeni ne sprejeti vabila zla, ki terja vračilo, ampak spoštljivo in odločno spregovoriti, pokazati, kaj vse to pomeni za nas, nato pa iz svojega srca odpustiti (pustiti odidti) vsako senco sovraštva in maščevanja. Kajti v prvi vrsti je sovraštvo bolečina za tistega, ki s tem živi.

Ljubiti in odpuščati pomeni priznati, da naša modrost ne prekaša Modrosti, ki bo poskrbela ... Pomeni ostati v svetlobi odrešenosti, ki daje moč, da ljubimo in širimo dobro. Zaradi tega, kar smo in ne tega ali si drugi zasluži ali ne. To pomeni ljubiti samega sebe - ostati tempelj Svetega Duha, ostati pred drugim neogrožen v svoji vrednosti in dostojanstvu in pustiti, da se me zlo "ne prime".

Samo človek, ki se zaveda izvora svoje lastne vrednosti in moči, zmore ob krivici ostati dostojanstven, zmore od zla oditi stran, "otresti prah" in tudi sam (p)ostati tisto sonce, ki vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter širi svetlobo odrešenosti.



sobota, 22. februar 2014

Sedež apostola Petra

1 Pt 5,1-4
Mt 16,13-19

Gospod je rekel Petru: prosil sem zate, da ne opeša tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi svoje brate.

Danes se spominjamo dejstva, da je Jezus svojo Cerkev ustanovil na ljudeh. Zato je toliko grešna, kolikor je človeška in toliko sveta, kolikor je Božja. A tudi človeškega dela ni ustanovil zgolj na moči človeka, ampak na veri tega človeka v Boga.
Nekoč je za nas vse to vero izpovedal Peter. V krajih Cezareje Filipove. A tudi to vero ni izpovedal, ker bi mu resnico o Kristusu razodela njgeovo meso in kri, ampak Oče, ki je v nebesih.

Temelj je torej Božji. A nikoli brez človeške komponente. Bog je svet res ustvaril brez človeka, odrešil ga je pa lahko le z njegovim sodelovanjem.

Zato vsakega od nas nenehno vabi v osebno vero, ki je bistveno več od tega, kar pravijo drugi. Vabi ga v Odnos iz oči v oči. Da bi tudi Beseda prežela besedo, Ljubezen postala izvir vsake človeške ljubezni.

Kakor Petru tudi vsakemu od nas daje posebno ime ("Ti si ..."), posebno mesto v tej duhovni zgradbi Cerkve. In to točno tisto mesto, ki je rezervirano samo zate.
Zato ni vseeno ali smo tam, v tej Cerkvi, ali ne.

Na poseben način smo poklicani postati neke vrsta "skala". Skala za tistega, ki nam je v življenju zaupan. In vsakemu je nekdo zaupan. Vsak je poklican postati pastir - svoji družini, otrokom, učencem,  župljanom, sosedom, prijateljem, animatorjem ... vsakemu je prej ali slej v hoji za Gospodom zaupana naloga vodenja.
A ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad vam zaupanim gospodovali, temveč kakor vzor čredi

In čisto vsakemu je zaupana prošnja, naj gre vase, v tiho srečanje s seboj in Kristusom, nato pa potrdi svoje brate, sestre, fanta, punco, sozakonca, prijatelja ... v veri. Preko svojega pričevanja.

Kajti Bogu je dovolj naša vera. Kakor je bila Marijina vera dovolj za odrešenje celega človeštva in Petrova vera dovolj za ustanovitev Cerkve, je tvoja vera dovolj, da se k nam naseli Ljubezen.

Če samo en človek upa dovoliti Bogu, da je Bog, se zgodijo velike stvari. Ker je On ljubitelj življenja, se bo po veri enega, rodilo mnogo ljudi. Ker je ljubitelj lepote, se bo po veri enega rodilo mnogo lepega. Ker je ljubitelj sreče, se bo po veri enega rodilo mnogo sreče. Ker je ljubitelj, se bo po veri enega rodilo veliko ljubezni.

Bi ta eden lahko bil ti?





Duhovnost v oblakih

petek
Jak 2,14-24.26
Mr 8,34-38;9,1

Kaj pomaga vera brez del? A se še kdo počuti kot tisti, ki veliko sanja, ki ve, kaj bi bilo dobro, kaj bi moral, kaj bi bilo lepo ... in kaj bo naredil ... pa na koncu ni iz tega nič?

In ne vem zakaj ta "bi" ne preide nikoli v "sem naredil" sam od sebe?

Pogosto se znajdem v tisti duhovnosti, ki jo Jezus kaže kot nevarno - duhovnost v oblakih. To je takrat, ko res vse vem, ko sem najbolj "razsvetljena" in ko se zdi, da sem z molitvijo (ki je na koncu v dobri meri moj samogovor), odkrila nebesa. Morda je kdaj to tudi pristna molitev, v kateri Bog jasno spregovori in da srcu vedeti, kaj naj stori. A zakaj tako hitro ostane samo pri tem? Da verujem le dokler in kolikor je meni varno. Ko pa nastopi čas dejanj - in ta čas terja življenje samo - pa se zdi, da je vsa duhovnost, zgrajena na oblakih, v trenutku kot prah v vetru. Nič.

Ker je življenje zelo konkretno. Zato je tudi prava duhovnost lahko samo konkretna, del konkretnosti in umazana. Ja, prav umazana od vsakodnevnih dejanj, poskusov in tudi napak.

Ker je tudi Bog konkreten in "prizemljen", kar je dokončno pokazal s svojim učlovečenjem. Torej je tudi vsaka zdrava duhovnost prizemljena. Je tista, ki rojeva čisto konkretne spremembe v mojem življenju. Tihe, preproste, vsakdanje, počasne, take, ki ne zbujajo trušča in ne dajo slišati svojega glasu ...

Kajti ..dokler ostaja vera brez del, je dovoljeno vse. Takrat sem lahko na prvem mestu jaz in vsi služijo meni. Potolaži me misel, da bom v življenju naredila veliko. V taki molitvi in duhovnem življenju je veliko prostora zame, veliko je možnosti zato, da hranim in gojim lepa čustva. Da iščem zgolj "mi paše, mi ne paše".

Ko pa preidem v dejanja, se vsa ta čustva razblinijo. Tam naenkrat ni več samo prijetno, naenkrat se nič več ne zdi "nekaj posebnega in velikega", naenkrat je potrebno delati stvari, ki mi sploh ne pašejo več.
In šele tam se začne prava duhovnost. Ko Beseda postane meso.

Kajti dejanja ne prenesejo zgolj "mi paše, mi ne paše", ampak lahko postanejo del tistega življenja, ki zmore umreti samemu sebi. Tiste osebe, ki se zmore odpovedati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za Nekom. Nič več za lepimi idejami o velikih stvareh in čustvi, ki me postavljajo za pomembnejšega od celega sveta, ampak za Jezusom, ki je svoje življenje podaril.

Izgubiti življenje, da bi ga našel. Ampak ga izgubiti za prave stvari! Za ljudi!

V konkretnem podarjanju mojega življenja je torej tista prava "izguba", ki prinese največjo srečo!




Ko pa nastopijo dela

četrtek, 20. februar 2014

Stopiti korak nazaj ...

Jak 2,1-9
Mr 8,27-33


... za Jezusa, ni najbolj enostavno. Pomeni se odpovedati kakršnikoli želji po tekmovanju, prehitevanju, pridobivanju mest ... Sploh je to težko potem, ko smo v to, da smo prišli naprej, že vložili nek trud. Ta naša pogosta drža točkovanja, tekmovanja in dokazovanja se hitro prenese tudi v naše duhovno življenje, kjer se trudimo prehiteti celo Boga.
S svojimi idejami, pogledi, načrti ...On pa naj nam pridno sledi in vse skupaj požegna!

Jap, točno tam se obrača na nas in nam pravi, kako s svojimi načrti križamo Njegove načrte. Tudi nam izreče težke besede: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«

S svojim "vsevednim" pogledom, torej zapiramo svet pred Njegovim usmiljenim pogledom. S svojim presojanjem in etiketiranjem ljudi na vredne in nevredne naše pozornosti, zapiramo pot Njegovi logiki edinstvenosti in ljubljenosti. S svojim mišljenjem in načrtovanjem zapiramo pot Njegovim sanjam in milostnim presenečenjem.

O ja, Bog, težko je stopiti za teboj - korak nazaj. Težko je preiti iz religioznosti, kjer je vedno pomembno le, kaj je moderno, kaj pravijo drugi in kdo se za druge zdi Kristus, v osebno vero, v jasen odnos, kjer postane edino merilo kdo je pa zame Kristus.

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«  Od odgovora na to vprašanje zavisi vse naše življenje, delovanje, mišljenje, pogled, govorjenje ... od tega zavisi, kje bo naš korak ... odpredaj ali za Nekom!
Od tega zavisi ali bo moje življenje odgovor na Klic ali bo Bog le sredstvo za izpolnitev mojih načrtov. Od tega zavisi ali bom jaz prehitevala Boga ali bom dopustila, da Milost prehiteva mene.

Res, Jezus, kdo si ti zame?




sreda, 19. februar 2014

Uau!

Jak 1,19-27
Mr 8,22-26

To je prvo kar se mi porodi ob današnjem evangeliju. Uau! Kako neverjetno sočutno in nežno deluje Gospod. Srečanje s slepim človekom. Kdo izmed nas ni slep? Komu se ne zdi, da je tolikokrat težko spoznati resnico, jo videti v sebi in drugem ? Kdo se ne počuti slep za pametne izbire, slep pri odločanju, slep pri odkrivanju Božjega dotika, slep za milosti, slep za lepoto, slep za prijatelja, slep za ...

Torej današnji evangelij govori o srečanju med vsakim izmed nas in Bogom. In kaj naredi Jezus?
Najprej te odvede stran od množic. Na samo. Tam, kjer sta lahko samo ti in On. Tam, kjer ni radovednih pogledov, ljudi, ki zahtevajo znamenja in ljudi, ki so žejni senzacij. Odpelje te v varen, intimen prostor, kjer ni potrebno, da te je strah niti sram niti nelagodno, saj si z Njim, ki vidi v globino duše.
In tam prične z nami pot ... velika Božja dela se dogajajo tam, v tem varnem intimnem prostoru tvojega srca. Ta velika dela se ne zgodijo naenkrat, dogajajo se postopoma, skrito, tiho, a vztrajno.

Bog hnas pelje na pot. Ve, da je vsaka naša rast proces. Preko Besede se na dotika, nežno, spoštljivo. Nato pa sprašuje - "Kje si, kako je, že kaj vidiš?"

S tem nam pokaže, kako želi vse delati v sodelovanju z nami. Sprašuje nas, upošteva naše odgovore, ne prehiteva ...daje nam čas!

Čas, da se "ljudje, ki so kakor drevesa" spremenijo v "jasne, lepe ljudi". In ne vem če je to možno ne da bi se prej spremenil pogled na nas same. Pogled, ki ga imamo do sebe. To je tisti slepi pogled, ki obsoja, določa, krivi, ponižuje, nas dela "drevesa" pred samimi seboj ... Ko pa ob njegovem milostnem delovanju tudi sebe zagledamo v luči ljubečega pogleda, jasno in lepo, se lahko spremeni tudi pogled na druge. Takrat lahko vse razločno vidimo.

Prijel je slepega in ga peljal ven iz vasi.
Stvari, ki nam jih naredi Gospod, so za nas. Želi, da ostanejo dar nam samim, da bi tako spremenile naše življenje in mu dale barvo.

"V vas pa nikar ne hodi!" Ker bi se ob pogledu mnogih ta pot, ta proces lahko razvodenel. Ljudje ne morejo razumeti skritega napora za katerega vesta samo ti in Bog. Zato so nekateri dotiki samo zate, da bi ti oživel in spregledal.

In potem ta naša gluhota na katero opozarja apostol Jakob: "vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo."
Opozarja na to, da je naše gledanje, dojemanje in presojanje lahko zmotljivo. Zato naj se nenehno uravnavamo in uglašujemo na Besedo, ki ima edina moč resnice. Edina ima moč, da nas osvobodi, uvede v to popolno postavo svobode, v kateri se vidim ljubljenega. Tistega, ki je poklican izbirati življenje, izbirati blagoslov.

Tisti, ki svojo vrednost išče v Besedi je podoben človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu;
A če (p)ostane pozabljiv poslušalec in Besede ne spravlja v "lastno meso", je podoben človeku, ki sicer za trenutek prisluhne resnici, nato pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil.

Kdor pa dobro pogleda v popolno postavo svobode in vztraja ter ne postane pozabljiv poslušavec, ampak vršitelj dela, ta bo po svojem delu blažen.

Upajmo si torej pogledati v to edino merodajno zrcalo - v oči Besede, ki nam pravi, da smo ljubljeni!



torek, 18. februar 2014

Bog je kriv!

Jak 1,12-18
Mr 8,14-21

Danes nas Jezus ponovno jemje v čoln svoje šole duhovnosti. Z učenci nam odpira oči za vse, kar je že storil za nas ...Našemu farizejskemu srcu, ki zahteva nova in nova znamenja in čudeže, vrača duhovni spomin. Da ne bi pozabili tolikih milosti, ki jih je za nas že storil.

Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? In ušesa imate, pa ne slišite? In ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.«  »In ko sem sedem hlebov razlomil med štiri tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako, da še ne umevate?« 

Med njimi je On, ki je delivec vsakršnega dobrega daru in popolnega darila, On, ki zmore napolniti košare in vse narediti obilno, oni pa vztrajajo zaprti v svoj ozek človeški pogled, ki se prepira za drobtinico.
Gospod nam kaže morje svojih milosti, mi pa svoje obzorje zapremo na širino kapljice. Kako in kam naj potem Bog izliva reke svojih milosti?

Prazni konflikti, ki nastajajo zaradi omejenih človeških predstav, nas puščajo ujete in same. Izgubljamo pomembno Božje sporočilo: "Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.
Kaj to pomeni? Farizeji so tisti, ki so videli čudeže, a niso verovali. Zakaj? Ker bi sicer morali spremeniti svoje mišljenje, dojemanje in ravnanje. Morali bi se spreobrniti. Herod je videl Jezusove čudeže, a bi njihovo priznanje zanj pomenilo sprejetje svoje lastne grešnosti, omejenosti, preprosto človeškosti. Sprejeti bi moral, da ni on Bog.

In kolikokrat tudi mi ne želimo videti mogočnih Gospodovih del v našem življenju, ker bi vera v njih naenkrat pomenila zahtevo, da spremenimo svoj način govora in življenja. Nankrat ne bi bilo več razloga za to, da bi samo prelagali odgovornost na druge, se nanje jezili. Ne bi bilo več razloga za to, da smo vedno žrtve in nemočni, temveč bi lahko odraslo stopili na lastne noge. A mi se sprememb bojimo. Mi se naših "kupov gnoja" privadimo, četudi smrdi in nam ni ok. Postane pa nam domače in toplo. Ne želimo oditi, zato
morajo nankrat vsi postati krivi za naše trpljenje.Bog pa postane tisti, ki pošilja preizkušnje. On je kriv!

Apostol Jakob pa jasno vzklika: Nihče naj v skušnjavi ne govori:"Bog me skuša." Bog namreč ne more biti skušan k hudemu in sam ne skuša nikogar. On je Oče luči, pri katerem ni spremembe in sence menjave. On je preprosto svet, dober in lep. Greh je tisti, ki potem, ko je storjen - od mene, tebe ali njega - rodi smrt. In to smrt okušamo vsi. Bog pa ne pošilja trpljenja.

On je tisti, ki nam kliče: "Mar še vedno ne umevate?" ... Mar še ne razumete, da vas ljubim? Da bo za vas vedno poskrbljeno?
Naša vera tako ostaja tista, ki določa ali bomo ostali pri drobnem hlebu kruha in se prepirali ob iskanju človeških rešitev ali bomo prisluhnili Njemu, ki vedno daje vsega, kar potrebujemo in iz našega življenja dela polnost.
A slednje si upajo samo tisti, ki so pripravljeni na spremembe rasti. Tisti, ki si upajo zapustiti svoje znane "kupčke gnoja", na katerih so se parkirali in udomačili ter stopiti v vstajenje, v novost mišljenja in umevanja, v polnost Božje milosti, ki poskrbi.




ponedeljek, 17. februar 2014

Rabim čudež!

Jak 1,1-11
Mr 8,11-13

Tisti čas so prišli farizeji in se začeli prepirati z Jezusom. Tako kot mi, ko se nam zdi, da v našem življenju ni očitnejših del Božje milosti. In ga sprašujemo: "Bog, kje si? Zakaj? Daj mi vedeti, če ti je sploh kaj mar zame ..."
Bog pa dela na skrivnem in počasi. A samo človek z vero zmore videti njegove čudeže.

Človek, ki se, podobno kot farizeji, počuti pred Bogom bogat in pravičen zaradi izpolnjevanja pravil, Boga ne potrebuje več. Sam sebe je oklical na to mesto. Vse sicer stavi na svoje zasluge, v sebi pa ni stabilnejši od drobne cvetlice. In kaj se zgodi?
Vzide namreč sonce z vročino in travo posuši in cvetlica v njej uvene in lepota njene podobe premine. Tako bo tudi bogatin zvenel na svojih potih. 

Na drugi strani pa berilo blagruje siromašnega brata. Ta siromašni brat namreč ve in se zaveda, da je sam in popolnoma odvisen od Boga. Zaveda se, da je drobna cvetlica, preizkušana in v potrebi, zato tudi nenehno išče Sonce. Tak brat ve, da stvari potrebuje in veruje, da jih bo prejel. Zato prosi z vero, ki že vidi, kar oko še ne. Kajti edino duša, ki veruje v preizkušnji, zmore zaupati in to jo pripenja na Boga. Taka duša ni dvojna in razpršena, ampak stanovitna.

A ne sama od sebe. Kajti krivica ostane krivica, zlo, storjeno po človeku, ostane zlo in kot takšno absolutno nedopustno. Nekaj, česar si Bog ne želi, kajti On ne more pošiljati hudega. Želi pa si, da to hudo in prejeto zlo izročimo Njemu, da ga pretvori in preoblikuje.
In tam, v ljubečem srcu Boga, se lahko zgodi veselje zaradi okrepitve naše vere.




nedelja, 16. februar 2014

Če hočeš, boš!

Bog nas je »obsodil« na to, da smo svobodni in sposobni izbirati dobro. Ne le takrat, ko smo v fazi milostnega trenutka ali se nam slučajno posreči dober dan, v katerem vidimo stvari lepše. Ne, ampak vedno.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.

Kako si upa biti tako direkten in odločen?!
Upor. Bog, mi potrebujemo še malo prostora, v katerem smo lahko samo še malo ubogi, nevedni, nesposobni, poteptani, zatrti, nemočni, tako zelo prestrašeni in res, ampak res potrebni pomoči … Zato Bog, oprosti, ampak ne da se.

Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.  Nemogoče. Če bi vedela na začetku, da bo nekoč tako, ne bi tega … Če bi imela večjo podporo, bi mogoče lahko, tako pa ... Če bi se ona spremenila, bi šlo, tako pa …Če bi bili ljudje malo bolj normalni, bi se lahko še kaj zmenili, tako pa …Ne, Bog, ti res pretiravaš. Sirah je takrat, ko je to pisal, živel v drugačnih časih … Zdaj je to težje.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.

Bog torej vztraja. »Obsodil« nas je na to, da nismo nemočni, ampak svobodni in kot taki zmožni dobrega! Sposobni, da vidimo … če hočemo. Da celo slišimo … če hočemo.
Velika je Gospodova modrost. Ne pusti se prepričati naši izbrani in naučeni nemoči, saj ve, da smo ustvarjeni za svobodo! On sam je prišel zato, da bi osvobodil našo svobodo. Blagor pa tistim, ki jo upajo živeti!

Je to tista Božja modrost, ki jo Pavel oznanja Korinčanom? Tista prikrita, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje? … Da smo svobodni za to, da med življenjem in smrtjo, izberemo življenje, med ljubeznijo in njenim ponaredkom, izberemo ljubezen. Z »da« ali »ne«. Brez kompromisov. Mi pa tolikokrat ljubezen križamo! Brez kompromisov.

Jezus nas osvobaja postave nemoči in nesposobnosti. Dopolni jo z dejstvom, da smo kot svobodni ljudje zmožni izbire dobrega.

Lahko sem zvest. Na katerikoli poti že. Lahko ne prešuštvujem. Res, lahko. Niti s pogledom.
Lahko ne opravljam. Je še nekaj drugih tem za pogovor.  Lahko ne ubijam z jezikom, niti z udarci najmlajših. Sploh ne s tistimi, vzgojnimi!
Lahko odpustim. Tam, pred oltarjem, ko se spomnim, da je On vse naše spore že nesel na križ. Prevzel je vlogo krivca, da se midva lahko nehava napadati, kriviti in obžirati. In lahko to storiva preden prideva do tja, ko drug od drugega zahtevava »zadnji novčič«. Ali zadnji meter zemlje. Kajti nič od tega ne bo šlo z nama, odpuščanje pa.
Lahko govorim resnico, ne da bi ob tem moral prisegati. Lahko sem ločen in ostanem v Njem. Lahko.

Gospod prihaja, da postavi vse na pravo mesto. Usposablja nas za to, da bi prepoznali korenino zla, poimenovali skušnjavo ter »to roko zla« odsekali. Z jasnim ne.

Prišel je »uglasiti naše strune«. Jih napeti tam, kjer smo preveč spustili in se naredili nemočne - četudi to nismo - ter sprostiti tam, kjer smo jih preveč napeli, se postavili na mesto Boga in pozabili, da ne moremo niti enega lasu na glavi narediti belega ali črnega. 

Jezus je res prišel dopolnit našo postavo, ki se imenuje »ne morem«. Dopolnil jo je tja do skrajnosti postave svobode, kjer lahko izbiram dobro, kjer lahko odpuščam, kjer lahko ljubim … Dopolnil jo je v postavo svobode: "Če hočeš, boš!"


sobota, 15. februar 2014

V tekmi z Bogom

1 Kr 12, 26-32;13,33-34
Mr 8, 1-10

Kakšen balzam je biti ob ljudeh, ki Bogu dovolijo osrednje mesto, ki dovolijo, da je Bog res Bog, odnos z Njim pa čisti privilegij. Bog jim pomeni opora, tolažba, pomoč, jasna pot, polno življenje in odrešujoča resnica ... Ne bojijo se Boga, bojijo pa se, da bi tega Boga preslišali, spregledali Njegove navdihe in skrenili s poti milosti. Ustrašijo se časa, ko se jim zdi, da so z njim izgubili stik.

Na drugi strani pa obstoja toliko Jeroboamov, ki se Boga resnično bojijo, saj je zanje le grožnja in tekmec.  To niso ljudje dialoga, ne želijo biti poslanci Boga, ampak poslanci samih sebe. To so ljudje, ki vso svojo vrednost stavijo na zunanjo veljavo, zato potrebujejo množice, ki jim ploskajo, pojejo hvalnice in kadijo z imenitnimi kadili. In gorje, če teh množic ni ...
Zanje vsaka Božja pobuda pomeni novo grožnjo, ker ogrozi njihov položaj, zgrajen na naporu uveljavljanja. Bog postajavvedno bolj nevaren, ker ogroža njihovo pozicijo. Res je varneje častiti zlata teleta. So vsaj tiho.

A kje sem jaz? Koliko je v meni Jeroboamov? Kolikokrat se dejansko ustrašim Boga, ker ga ne morem ujeti v svoje okvire? Ker je svoboden ... In ker sem mu pripisala identiteto tekmeca?
Res, vse moje življenje zavisi od odgovora na vprašanje, kdo je zame Bog.

V evangeliju Bog razodene svojo podobo. Znova se pokaže, kot izjemno sočuten, kot tisti, ki vidi množico ne zato, da bi ga častila, temveč zato, da bi ji stregel.  Zaznava njeno nenasitno lakoto, prepoznava potrebe ... in se mu zasmili. To je torej resnični Bog. Bog, ki ima z nami sočutje, ki vidi naše obraze in razume kako je, ko stojiš pred množico svojih obveznosti, skrbi, potreb življenja in veš, da ta množica presega tvoje moči. Presega sposobnost, da bi "jo nahranil" in utišal ...

In ta Bog vpraša, koliko hlebov imaš ? Spomniti nas hoče na to, da smo obdarovani. Da so nam bili dani darovi in sposobnosti - ti naši hlebi in ribe. A točno ve, da bodo, dokler jih bomo stiskali v lastnih rokah, premalo za potrebe življenja. Ko pa si bomo upali sebe umakniti iz središča in vse, kar imamo izročiti v roke Boga, postane naenkrat vsega dovolj. In preveč - 7 polnih košar. Življenje postane polno.

Ta Božja roka vse, kar smo in kar imamo vzame z vso spoštljivostjo (a šele, ko si upamo razpreti dlani!), se zahvali, blagoslovi, razlomi in deli ... in naenkrat je vsega dovolj. Ker ni več samo moje delo in moje življenje, ampak vse postane Božje in kot tako tudi posvečeno, odrešeno in dopolnjeno.

Dokler častimo Boga, ki "prazni" in ogroža, je res varneje steči k zlatim teletom. Ko pa se zazremo v oči resničnega Boga sočutja, ki opazi vsako človeško stisko, vsako še tako prazno košaro, postane odnos z njim milost in privilegij, ki se mu ni več moč odpovedati.
Kajti prišel je, da bi naše košare napolnil in ne izpraznil!

Nekateri izmed njih so prišli od daleč.
Ni pomembno kako daleč se v tem trenutku počutim od Boga, važno je, da imam prazne košare in da so Njegovemu pogledu očitne. Ali si jih upam izpustiti iz rok in izročiti v Roke, pa najbrž zavisi od tega ali verjamem v Boga sočutja ali Boga tekmeca, v Boga, ki daje ali Boga, ki jemlje.

Bog je svoje naredil. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov - sedem košar.

Kaj pa jaz?





petek, 14. februar 2014

Gluhonemi

1 Kr 11,29-32;12,19
Mr 7, 31-37

Ob tem evangeliju pomislim na to, kako pogosto smo drug pred drugim resnično gluhonemi, torej gluhi in nemi!

Gluhi, ker govorimo en mimo drugega, četudi to pomeni, da sva v sobi samo jaz in ti, da se gledava, poslušava, govoriva ... a ne slišiva.Kolikokrat je to zato, ker ta drugi govori zame "prenevarne" vsebine? Tiste, ki tudi v meni nekaj prebudijo. S prebujenim pa je potrebno nekaj storiti. Ali pa vse skupaj odriniti in ostati gluh.

Nemi, ker tako težko uredimo svoj notranji svet, nato pa naj bi zanj našli še prave besede! In če naposled najdemo tudi prave besede, spoznamo, da te iste besede v svetu drugega sploh ne pomenijo to, kar pomenijo v našem. Pa mo tam ... iz oči v oči - dva gluhonema človeka.

Res imamo težave v komunikaciji. Res pridejo med nas v trenutku nesporazumi, razdori, konflikti ...in že začnemo, "trgati naše nove plašče na 12 kosov", kakor sta to simbolično storila v prvem berilu Jeroboam in prerok Ahija. S tem dejanjem trganja je prerok nakazal razpad Salomonovega kraljestva. Pokazal je, kako se celota razdeli in razpade. Kakor naša komunikacija.

In to rani ... Lahko pa se vsak od nas pusti Gospodu vzeti od množice stran, na samo, da bi se tam naučil prisluhniti in slišati, govoriti in tudi povedati. Da bi prosil Gospoda za Dotik in Besedo, ki umirita, izčistita pogled na nastalo situacijo ter okrepita, da se pred drugega lahko vrnemo pripravljeni slišati, nato pa tudi govoriti - Besede milosti in resnice.

Naj se naši odnosi res odprejo - za drugega in za Boga!

Kajti tudi naš Bog govori: poslušajte me!




četrtek, 13. februar 2014

Zvestoba ...

1 Kr 11, 4-13
Mr 7, 24-30

... je nekaj, kar ni najbolj enostavnega! Je vprašanje, ki se zadeva vsakega od nas. Lahko ostanem v svojem življenju zvest do konca? Na katerikoli poti že ...

Salomon je bil zvest dolga leta, a ko se je postaral, se je njegovo srce nagnilo k tujim bogovom. Častil je Astarto, boginjo Sidoncev, in Moloha, gnusobo Amoncev. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, ter ni hodil popolnoma za Gospodom, kakor njegov oče David.

Zakaj? Toliko let zvestobe, nato pa odklon. Prefinjen in tih. Kajti piše, da Salomon ni popolnoma hodil za Gospodom. Ni ga čisto umaknil iz svojega življenja, ampak ga je klical "po potrebi". Vera, ki se prefinjeno spremeni v religijo, ta pa se začne mešati s kulturo časa.

Salomon je prispodoba nas vseh takrat, ko Boga postavimo na rezervno klop. Za "uporabo po potrebi", na varno razdaljo in na distanco, na kateri ni potrebno prevzeti nobene odgovornosti. Postavimo ga nekam dovolj visoko v nebesne višave, da je komunikacija z njim res pridržana svetnikom.

Vmes pa se lahko tudi mi spogledujemo zdaj z enim horoskopom, zdaj z drugo napovedjo prihodnosti, vmes dodamo nekaj prvin joge - če pa ima tako dobre vaje za sproščanje! Pa malo čaker, občasno pa ugotovimo, da je najboljše kar sloneti na merilih, ki si jih postavim sami ...so še najbolj predvidljive ... ali pa vsaj na tistih merilih, ki jih promovira večina.

In delamo, kar je hudo v Gospodovih očeh.

Zakaj je tako težko ostati zvest enemu Odnosu, eni Osebi? In nato enemu človeškemu odnosu, eni ženi, enemu možu, eni svoji življenjski odločitvi?  Zakaj je tako težko hoditi po ravni stezi in verjeti v drobno vsakodnevno zvestobo, ki ne temelji na čustvih? Smo res čustva, ki vznemirjajo, zamenjali za drogo? In ko te ni, vztrepetamo, zdvomimo, poiščemo izhod ...

Salomon, pripadnik izvoljenega ljudstva, 2x opomnjen od Gospoda samega, ostaja v "sodobnem poganstvu", z Bogom na varni razdalji.
 Na drugi strani pa Kananejka, fenomen vseh fenomenov, pripadnica poganskega naroda, ki vstopi v odnos z Gospodom iz oči v oči ... in ga ne izpusti. Pokaže vero, ki Boga "prisili", da zanjo poskrbi. Ona, ki je bila v svojem življenju najbrž velikokrat naučena čaščenja bogov, je stala pred Njim in točno vedela, kaj pomeni stopiti v odnos z živim Bogom, eno Osebo, ki jo jemlješ zares. In ona je jemala Jezusa zares. Vedela je, da ji lahko prinese odrešenje in je vztrajala.

Močna žena! Ki zaupa notranji intuiciji in veruje. Celo takrat, ko se zdi, da ji Bog "odreka" pozornost. 
Podobno ... Marija v Kani. Preprosto vedela je, da je prišel čas. Jezus ji je oporekal, a ona je vztrajala. Zaupala je notranji intuiciji, tako nezmotljivi takrat, ko si ženska res upa biti ženska.

O da bi tudi mi imeli močno vero. Vstopili v živ Odnos in tam vztrajali. Vero, ki "prisili Boga", ki dovoli Bogu, da poskrbi za nas. In v njen vztrajali!




sreda, 12. februar 2014

Stopiti na zmagovalne stopničke!

1 Kr 10,1-10
Mr 7,14-23

Danes vsa Slovenija slavi zmago - zlato olimpijsko medaljo Tine Maze v kraljevski disciplini - smuku!
S tem velikim dosežkom nas je spomnila na tisto, kar je zapisano globoko v nas in večkrat pokrito s kupom snega - da smo zmagovalci. Da smo odrešeni, da je Nekdo za nas že zmagal glavno tekmo!!

Glavna tekma v bitki proti zlu je že dobljena, dokler smo na tem svetu pa nam ostaja še par večjih ali manjših bitk. Gavna proga teh bitk pa je v našem srcu. Tam na tisti smukaški progi, kjer drvijo misli in čustva, ideje, navdihi in skušnjave z veliko hitrostjo, je potrebno, da tudi mi stopimo v trening, ki nas ga uči Jezus.

On nas danes spodbuja, da bi znali ločevati med tistim, kar nas resnično ogroža ter jemlje dostojanstvo Božjih otrok in tistim, kar nas samo navidezno straši. Velikokrat za svoje skrbi in strahove, za svoje napake in grehe krivimo okoliščine, obtožujemo druge ...vedno je kriv nekdo, ki nam je "podal jabolko". A Jezus opozarja, da nas ne more omadeževati nič, kar prihaja odzunaj. Kakor bi hotel reči, da imamo v Njem moč, da premagamo vse zlo, vse skušnjave in ves greh, ki prihajajo izven nas. Naj bodo krivice še tako očitne, skušnjave, ki jih ponujajo mediji še tako velike in besede, ki ranijo pogoste, vendarle ostajamo svobodni za to, da "ločujemo odpadke". Nobeno zlo, ki prihaja od zunaj nima v našem srcu moči, če mu je ne damo sami. Kajti Milost je močnejša.

Večjo nevarnost pa predstavljajo napadi zla, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Kajti tam se rojevajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet.  Tam, na notranji progi srca, je potrebno postaviti trenerje in vse misli spustiti skozi filter usmiljenega pogleda Boga ... Kajti On edini zmore to zlo pribiti na križ, uničiti in na koncu celo pretvoriti v naše dobro, v vstajensjko zmago, v zmago Milosti!

Pustimo torej danes in vse dni Gospodu, da vstopi na našo progo, kjer divjajo misli in čustva ter jih pustimo presejati in razločevati z Njegovim očesom, nato pa izbrati Dobro. Kajti to je svoboda. To je resnična zmaga!!

Vse to pa se lahko zgodi le v objemu tega čudovitega Odnosa med mano in Bogom, ki ga opisuje prvo berilo. Kraljica iz Sabe je pripotovala od daleč, da bi preverila in okusila Salomonovo modrost. Nam pa sploh ni potrebno daleč, da bi lahko okušali in se načudili lepoti gostije, ki nam jo pripravlja Bog! Kajti On je tukaj.

Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in palačo, ki jo je bil sezidal,  in jedi njegove mize, kako so tam sedeli njegovi dostojanstveniki in stregli njegovi služabniki, in njih oblačila in njegove točaje, je kar strmela. Rekla je kralju: »Resnično je, kar sem v svoji deželi slišala o tebi in tvoji modrosti. Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso povedali. Tvoja modrost in odličnost presega sloves, ki sem ga slišala. 

In res, težko je verjeti v lepoto Odnosa, dokler to pravijo drugi. Vsak od nas potrebuje, da vanj vstopi čisto sam ter vse to okusi in vidi z lastnimi očmi. Tedaj lahko z vsem srcem zakliče: "Niti polovice mi niso povedali!!"

Res, blagor tistim služabnikom Boga, ki vedno stoje pred Njim in poslušajo Njegovo modrost! Blagor tistim, ki Boga spustijo v svoje srce in življenje.

Izkusiti Boga so tiste dišave in dragi kamni, ki se jih ne da zamenjati z nobenim drugim bogastvom.
A potrebno se je odpraviti na pot in tvegati ... da bi uzrli to veličino Gospodovega sijaja. On nas vabi v ta Odnos, kajti tam, edino tam, lahko okusimo resnične zmagovalne stopničke. Tiste, ki trajajo ...

In na teh stopničkah je več prostora, kot ga v svojih omejenih predstavah predvidevamo!





torek, 11. februar 2014


Bog tolažbe

Izaija 66,10-14c
1 Kr 8,22-23.27-30
Mr 7,1-13


Svetovni dan bolnikov in Božja beseda, ki boža ...
Bog, ki po preroku Izaiju kliče in vabi, naj se pustimo tudi nasesati in nasititi
na prsih njegovih tolažb, nasrkati in se okrepiti od polnosti njegovega bogastva.

 

Bog se razodeva skrben in ljubeč, razodeva se kakor mati, ki neguje in hrani svoje otroke.
A kako se prepustiti nekomu, ki dopušča trpljenje? Bolezni?
Kolikokrat je to naš ugovor in težava pri pogledu na Boga? Pripišemo mu, da mu sploh ni mar za nas, kako nas nima rad, ker dopušča tudi bolezni. V preizkušnjah je včasih težko verjeti, da smo Bogu dragoceni. In On to ve ...zato nam prav na ta dan ponuja Besedo miline. Da bi spoznali, kako ni Njegova volja naše trpljenje niti bolezni. On si vsega tega za nas ni zamislil. Živimo pa na zemlji, ki je nekoč izgubila sijaj raja. Hodimo naproti raju, a dokler smo na tej zemlji, je ta zemlja lahko tudi trpeča. 

 

Trpljenje samo po sebi nima pomena, je absurd, krivica vseh krivic. Skupaj z Njim, ki je vso grenkobo pribil na les, pa lahko trpljenje dobi velike razsežnosti milosti. Ta naš "Jeruzalem" - kraj našega trpljenja, lahko postane zibelka naše tolažbe. Kajti tam nas srečuje Bog. Tam nas vzame na kolena, tam doživljamo tolažbo, tam kar iznenada okusimo reko miru. 

 

Starši, ki so okusili trpljenje ob bolezni ali celo smrti otroka vedo, da je gledati svojega bolnega in trpečega otroka neizmerno parajoča bolečina.
Kako se potem Bogu, ki nas ima za svoje ljubljene otroke in je neskončno večji od staršev, ne bi ob našem trpljenju trgalo srce? 

 

Ko se počutimo najbolj sami, je tam Nekdo, ki nas nosi ...   

 

Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati,
tako vas bom jaz tolažil.
V Jeruzalemu boste potolaženi.

Ko boste to videli, se bo razveselilo vaše srce
in vaše telo vzcvete kakor nežna trava.

 

Naš Bog je Bog sočutja! Bog tolažbe, miru, poguma ... Prihaja, da bi mi cveteli neglede na to, kako zelo "bolno" se počutimo. 

 

Bog je tisti, ki gre nad vsa pravila in zapovedi, ki so jih tako vneto zagovarjali farizeji in pismouki. Oni niso imeli pojma o Bogu sočutja in nežnosti, poznali so le svojo izdelano podobo boga strogosti, pravil, policijskega nadzora in kazenskih točk. In Jezus jim je "mešal štrene". Predstavljal je Boga, ki nikakor ni spadal v njihov sistem. Ta Bog, ki mu čaščenje ustnic ne pomeni nič, Bog, ki ne gleda na čiste ali umazane roke, temveč na umazano in ranjeno srce in mu želi prinesti zgolj sočutja, topline, svežine, življenja ... 

 

 

 

Človeško srce je tisti prostor, ki Boga neskončno žeja. Danes Bog ne išče več kamnitih templjev, ampak tempelj tvojega in mojega od greha, trpljenja in bolezni ranjenega srca. Da bi ga napolnil, posvetil, očistil, potolažil, okrepil ...

 

Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj
ta hiša, ki sem jo sezidal! 

 

Kakor se je Salomon čudil temu, da si Bog resnično želi prebivati v templju, izelanem z njegovimi rokami, tako se sama čudim tej neverjetni žeji Boga, ki želi prebivati v naših srcih. On, ki ga ne more obseči nebo in nebes nebesa, želi prebivati v našem srcu.

 Zato se iz tega srca lahko dviga le iskrena molitev: 

   

Ozri se na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!  Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! 

 


 

ponedeljek, 10. februar 2014

Posvečenje mojega templja

1 Kr 8,1-7.9-13
Mr 6,53-56

Kako veličasten sprejem skrinje zaveze. Izpolnitev dolgo pričakovanega trenutka, ko so Izraelci lahko sprejeli skrinjo zaveze v svoj, čudovito zgrajen tempelj. Vsi so se zbrali pri kralju Salomonu v Jeruzalemu in veselo pričakovali prihod Boga. Bili so pripravljeni in žejni tega obiskanja.

Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov. 

Gospod je obiskal svoje ljudstvo in s svojim veličastvom napolnil hišo, ki so mu jo pripravili.  Oblak je napolnil svetišče, vstopil je Gospod in posvetil kraj. Pokazal je, kako želi prebivati med ljudmi, biti njihov Bog.

Tam, kjer je Bog, je Presveto. In nekoč je to bilo v jeruzalemskem mogočnem templju, tam v predelu "za zaveso", kamor se ni smelo vstopiti. Danes pa Bog želi prebivati v drugačnem templju - v tmplju našega srca. Brez "zavese", ena na ena, iz oči v oči.
Danes ga žeja po naših srcih in telesih, da bi jih posvetil in jim vrnil ves sijaj nebes. Zato tudi danes Bog prihaja k nam. Do nas. Da bi se ga lahko dotaknili.

V Markovem evangeliju beremo, kako so bili bolniki tisti prvi, ki so se ga želeli dotakniti. Da bi ozdraveli. Oni so bili tisti, ki so (pre)dobro vedeli, kaj pomeni potrebovati ozdravljenje, pomoč, novo rojstvo in novo posvetitev.Pričakovali so ga vsaj tako goreče, kot nekoč Izraelci. Že dolgo se namreč niso več zanašali zgolj na svoje moči in sposobnosti. Poznali so svoje zmožnosti, pa tudi omejitve.
Zato so prvi zmogli zahrepeneti po Njem. Da bi posvetil njihova telesa in duše.

In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli.  Kaj pa mi? Se bojimo izpasti bolni, če ga potrebujemo? Če hrepenimo po njem? Zakaj nas to hrepenenje ogroža? So res bolniki edini, ki upajo priznati, da potrebujejo ...

... ta Dotik