Ostajati nad gladino ...

Četrtek 3. tedna med letom

Četrtkova Božja beseda nas spodbuja k velikemu upanju. Uči nas, kako naj vsak dan znova ostajamo "nad gladino" in ohranjamo pogum.

Prvi namig beremo že v pismu Hebrejcem, ki pravi: "Držimo se neomahljivo vere upanja – kajti zvest je on, ki je dal obljubo." In On je tisti, ki nam je pripravil nov vhod v svetišče, ne več skozi pregrinjalo, temveč skozi svoje lastno telo. Odprl nam je pot. Vsak dan je odprta.
 Ta nova in živa pot, ki je za nepopolne. Kajti v Kraljestvo bomo lahko vstopili samo v Kristusovem telesu, v lastno srečo, to kraljestvo, ki ga išče vsako srce, pa lahko vstopimo že danes, vendar z Njegovim pogledom. To je takrat, ko zmoremo nase in na življenje gledati z njegovimi očmi.

Kaj to pomeni, pa nam Jezus razloži v evangeliju. »Mar se svetilka prinaša, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik?"

Jezus nas opominja kako pomembno je gledati in tudi videti dobre stvari, svetlobo, odtise Boga v našem življenju. Ni samoumevno, da jih vidimo, včasih jih niti nočemo videti. Vendar so. In ne zato, da bi nanje pozabili, temveč da bi jih dali na mernik, za svetilnik dneva. Pomembno je spominjanje velikih del, ki jih je Gospod že storil za nas. Mi vse prevečkrat kontempliramo temo, jo mešamo, analiziramo, proučujemo, delamo na njej ... pozabimo pa, da je zdravilo pramen svetlobe, ki ga, "zapičeni" v temo, ne upoštevamo. A svetilka je dana zato, da postane svetilnik sredi te teme. Dana je zato, da kontempliramo luč, svetlobo, milost. Toliko bolj kolikor več je teme okrog in v nas.

"Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.« 

Zdi se mi, da šele na skrivnem, tam, kjer nas ne vidi nihče, kjer ne moremo od drugega prejeti nobenega potrdila za svoje delo, pokažemo pravi obraz. Tam, na skrivnem, se razodeva resnica, ki je v nas. In mora iz oči v oči pogledati Resnici v obraz. In to nam je težko, ker se naša resnica ob Resnici velikokrat izkaže za priredbo, laž, popačeno sliko.
Zato Jezus nadaljuje: »Glejte, kaj slišite! S kakršno mero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo dalo; in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.«

Če imamo naložen "notranji slovar", ki vse besede in dogodke prevaja v nekaj, kar je proti nam, kar je negativno za nas, potem bomo tako videli in slišali vse! Preveriti je zato potrebno s kakšno "mero" poslušamo in kaj slišimo.

S tega vidika se da tudi razumeti zadnji stavek o tem, da bo tistemu, ki ima dodano, kdor pa nima, se mu bo odvzelo še tisto, kar ima. Ker človek, ki vidi z Božjim pogledom, vidi vse kot dar in vidi koliko je darov, ki jih ima. In tak človek na vsakem korako prejme nov dar, ker je zanj vse darilo. To je človek hvaležnosti.

Človek pa, ki gleda in meditira temo v sebi in izven sebe, vidi česa vse nima in  mu je vzeto še to, kar ima s tem, da tega še opazi ne. To je človek jamranja in pritoževanja.

Mi pa smo si dani zato, da bi bili drug drugemu v spodbudo in podporo na tej poti hvaležnosti.
Zato "glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom, in ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč se spodbujajmo, in to toliko bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan."

Vsi potrebujemo občestvo, Bog je ustavril občestvo,  rojeni smo iz občestva in v občestvo se vračamo. Kako pomembno je, da začnemo naša srečanja živeti kot živo občestvo, kot občestvo, kjer najdeš prijatelja.

Beseda nas dela lepe!

Sreda 3. tedna med letom

Seme, ki pada. Vedno in v izobilju. Ker je od Boga, hrana, dana ljudem. In On ve, da smo lačni, On ve, česa potrebujemo. Ve, da potrebujemo Resnico. Zato seje, trosi, razmetava!
Za nas, da bi vsak lahko prejel, kar potrebuje. Za sproti.

Bog vsakemu daje tisto, kar potrebuje, da preživi vsak dan  kot Božji otrok, v tem siju veličastva, ki ga ima od Boga. Hrana torej je. Tisto, kar potrebuje naše srce je, obstaja, seme je 100 %, popolno, polno Življenja, ustvarjeno, da obrodi stoteren sad.
Naš teren je tisti, ki odloča o tem če, kaj in koliko bo vzklilo.

Ok, začnimo najprej pri slabem, tako kot dela cel svet, ki vidi vedno najprej slabo. Bog vzame to logiko, začne pri negativnem, da bi vse to obrnil na glavo, v dobro, v sad.

Prva nevarnost, ki preti vsakemu človeku je to, da se sploh ne zaveda, da je ustvarjen od Nekoga. Da je ta Nekdo njegov Oče, ki skrbi zato, da mu ne bi ničesar manjkalo. Mi velikokrat živimo kot v nezavesti. Nezavesti, da smo ustvarjena bitja in da smo ljubljena bitja. Otroci Boga, ki seje v obilju in daje Milosti, ki jih duša potrebuje. Ki jih telo potrebuje.

Človek, ki se začne zavedati, da je Nekdo nad njim, ki mu želi dobro, je že na pravi poti. Že zahrepeni, da bi tega Nekoga slišal, videl, spoznal ... Tak človek prisluhne. Nekaj, kar je v duhovnem življenju pa tudi siceršnjem življenju medsebojnih odnosov temeljno. Poslušanje.

Seme torej pada ... najprej ob pot. To se zgodi vsaj v dveh primerih. Takrat, ko sploh ne poslušamo in je naše srce beton, nesprejemljiv za karkoli. Drugič takrat, ko se Besedi v srcu posmehnemo, podobno kakor Sara ob oznanjenju, da bo spočela in rodila. Ne verjamemo. Ker je preveč lepo, da bi bilo res. Ker je evangelij preveč živ, preveč nebeški, preveč vesela novica, da bi jo sprejeli za svoje življenje. In od slastno obložene mize tečemo po plastičen hamburger. Od Besede polne življenja tečemo po besede polne obupa in vsebin, ki ubijajo. Za realnost in normalno imamo tisto, kar ni normalno, evangelij, edino realnost pa označimo kot nenormalnost.
Besedi se naša notranjost hitro lahko posmehne. Je niti ne sprejme kot tisto, ki je namenjena točno njej, točno meni osebno! Teh ptic roparic, ki zobajo, je kar nekaj.  Nihova vrsta ne izumre. Ne še.

Kamnita tla, tanka zemlja smo vsakič, ko Besede ne premišljujemo. Ko v svoji notranjosti ne delamo prostora zanjo, da bi se lahko ugnezdila, se krepila, donosila in rodila. Tisti, ki Besedo nosi in se nanjo večkrat spomni, obdeluje zemljo, jo rahlja in poglablja, da postaja vedno bolj primerna za ugnezditev Besede.

Naša naloga je tudi po besedah sv. Tomaža Akvinskega to, da Besedo približamo ljudem. Jo predstavimo drugim, jo oznanimo tistim, ki so nam zaupani. In mi Besedo zamenjamo za svoje ostre, grobe besede, ki preglasijo veselo oznanilo. Vstopimo v zapeljivost tega sveta, ki išče senzacionalnosti in v praznem govorjenju zgodbe drugih. To je trnje, pikajoče in ostro, naše besede, ki lahko ranijo, ki popolnoma zameglijo lepoto Besede. Tako sodelujemo pri tem, da ljudje bolj ljubijo zaprtost vase in lastne monologe, kakor lepoto dialoga in s tem lepoto pogovora z Besedo.

Dobra zemlja pa se zgodi, ko Beseda postaja meso v našem telesu, v našem dnevu, v konkretni minuti. Takrat prihaja sad. Droben, večji, velik. Kdor vidi drobnega, sme okušati tudi velikega. Kdor nad malim zamahne z roko, ne bo nikoli viel niti okušal stoternega, četudi bo pred njegovimi očmi. Veseliti se sadu je modrost srca. In sad raste. Od trideseternega k stoternemu, za katerega je ustvarjeno Seme.

Besedo prenašati v konkretnost svojega dneva, pa pomeni postajati lep.
Ni samo seme ustvarjeno za stoteren sad. Tudi mi smo ustvarjeni zanj.
Ustvarjeni smo, da bi danes bili lepi, res lepi!

Oni so pustili in šli. Mi?

3. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma

Jona, prerok boja s samim seboj in z Bogom, z njegovo Besedo. Ta pride in se zgodi! Preprosto, nepričakovano, ko nismo pripravljeni. No, na spremembe nikoli nismo pripravljeni, Beseda pa je živa in učinkovita, prinaša zdravi nemir, ker zadane srce. In prinese potrebo po dejanju: "Vstani, pojdi ... oznani, kar ti povem!" 

Beseda se zgodi, pride kot jarem v katerega vstopiš ali pobegneš. Jona pobegne. V Taršiš, ki je ravno v nasprotni smeri Niniv. In nastane vihar. Ko gre človek proti Besedi, nastane vihar, najprej v srcu, potem še v njegovi okolici, ker je v boju s samim seboj. Da preživi, mora človek vstopiti v stanje spanja, v to "hibernating stanje", ki ni niti "off", da bi se zares spočil, niti "on", da bi bil res rodoviten, ampak nekaj na pol. Še vedno pa to stanje porablja energijo in moč, le sadov ni. Niti veselja. To je Jona in mi, ko spimo na ladji.

Pred Besedo se ne da ostati ravnodušen, moraš se odločiti ali pa te življenje samo pripelje v tisti "ribji trebuh", v kot, kjer se moraš srečati s seboj in z Gospodom - iz oči v oči.
Jona gre v Ninive, a še vedno ne s srcem. Še vedno odhaja z uporom, ker še ni spoznal Gospoda in njegovega usmiljenja. Bog ceni njegov korak in četudi ne oznanja tega, kar bi mu povedal, Bog stori, da je njegovo oznanilo rodovitno. In ljudje se spreobrnejo, celo pred Jonom, ki se po njihovem spreobrnenju še vedno pritožuje pod grmom.

Stopiti na pot za Besedo pomeni nujno spreobrnenje - obrniti smer. Bog se ne heca. Mi nenehno čakamo idealnejši čas, da se bo v našem življenju nekaj spremenilo in obrnilo. Bog pa prihaja, kot običajno, v najbolj neprimernem času. In daje svobodo odločitve.

"Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje" (5 Mz, 30,19)


Božje kraljestvo je tu! To je ta divji: "Hodi za menoj." Ker samo On lahko da smer in okus. Samo dejanje, ki je odgovor na Besedo, je lahko rodovitno.

Zgodba se nadaljuje. Ob Galilejskem jezeru tistega časa in Galilejskem jezeru našega srca. Beseda, ki pride in kliče v spremembo, v Kraljestvo, v odločitev za lepoto.

In zanimivo, Bog ne izbira usposobljenih in pripravljenih, temveč usposobi izbrane!

Beseda vstopa takrat, ko Simon in Andrej mečeta svoje mreže v morje. Najbrž prazne. Vstopa torej v našo statičnost, nerodovitnost, mrtvoudnost, v naše dejavnosti, ki so postale prazne dolžnosti in pričakuje, da se srce odloči!

On pride takrat, ko Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, v čolnu skupaj z očetom popravljata mreže. Pomeni, da je bilo nekaj strganega, nekaj, kar je bilo potrebno popraviti. Morda so bili to njihovi družinski odnosi.
Bog vstopa tam, kamor ga mi ne bi spustili nikoli, v naše konflikte in bolečine, ki si jih zadajamo najbližji. V neidealnem času pride in kliče, da se je kraljestvo približalo in čas dopolnil. Takrat, ko bi ga najraje pogledal in rekel: "Jezus, kaj ti ni jasno?"  To smo mi.
On pa hoče vero, hoče zrele odnose, hoče svobodo odločitve.

Ob Besedi, ki se zgodi, je vedno potrebna odločitev. Za blagoslov in s tem spreobrnenje, to obrnitev smeri iz svojih raztrganin v Njega, ki pelje naprej ali za prekletstvo nenehnega zapletanja v lastno popravljanje lukenj in begajoče polnjenje praznih mrež.

Beseda vabi ven: "Hodi za menoj," drugam, v druga morja ali pa v isto morje, le drugače, spreobrnjen, obrnjen v pravo smer, v Njega. Potrebna je vera v evangelij, ki obljublja, da je polnost življenja lahko tudi v najbolj skriti vsakdanjosti, v obveznostih brez senzacionalnih sadov ob koncu dneva, a z okusom v srcu.

Toda potrebno je srečanje z Besedo. Ta pride, ko je po naše najbolj neugoden čas za spremembo in ko je še toliko stvari za urediti.

Oni so pustili in šli ...

Mi?

Blagoslov po porazu

Sreda 2. tedna med letom

Kdo bi upal še verjeti v blagoslov takrat, ko gre vse narobe? Ali ni lažje verjeti, da Boga ne briga, da smo sami, da je situacija brezupna? In vendar Gospod prihaja naproti z blagoslovom točno takrat, ko mi prihajamo iz poraza.

V pismu Hebrejcem beremo povzetek dogajanja, ko je Abrahamu, vračajočemu po porazu kraljev, prišel nasproti Melkizedek, kralj v Salemu, večni duhovnik ter ga blagoslovil. To je odgovor Boga na naše poraze. Njegov blagoslov, njegovo sočutje in njegovo upanje.

Ob delu, ki ga opravljamo, lahko večkrat začutimo poraz, neuspeh, razočaranje. In vendar v istem pismu Pavel spodbuja svoje brate: "Saj Bog ni krivičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo skazali njegovemu imenu, ker ste svetim stregli in še strežete. Želimo pa, naj vsak izmed vas pokaže isto vnemo za popolnost upanja do konca, da bi se namreč ne polenili, ampak posnemali tiste, ki so po veri in stanovitnosti deležni obljub."

Abrahamu je dal obljubo, da ga bo blagoslovil in silno namnožil. In tako je (Abraham) potrpežljivo čakal ter obljubo prejel. 
Po mnogih občutkih porazov in neuspeha, Bog ostaja zvest.
Kajti kakor nadaljuje Pavel, je nemogoče, da bi Bog varal!

Dal nam je svojo obljubo blagoslova in rodovitnosti, da bi imeli močno tolažbo, kateri smo pribežali, da se oprimemo danega upanja. To je naše upanje! Ne naša sposobnost, četudi jo imamo, temveč Bog, njegova obljuba, da ostaja s svojim ljudstvom. V tem upanju morajo naše duše imeti sidro, na to upanje se je potrebno pripeti, ko se srečujemo z ljudmi, ki so v stiski in ko se sečujemo z lastno stisko.

Ozemljeni na to sidro upanja, ki je varno in trdno ter sega v notranjščino za zagrinjalom, kamor je šel za nas predhodnik Jezus, ki je postal po Melkizedekovem redu veliki duhovnik na veke, smo resnično močni. 


V tem upanju tako dobivamo novo moč in v porazu zmoremo prejeti blagoslov. Jezus nas pelje naprej, v shodnico, kjer ozdravi suho roko. Mimo pravil.
Še več, farizeje ponovno ne špara, ko jim reče: "Ali se sme v soboto dobro storiti ali húdo storiti? Življenje rešiti ali pogubiti?"
Jezus ne reče ali se sme dobro delati ali ne, temveč tisti molk človeka, ko se umakne ob stiski drugega, poimenuje celo zlo. Koliko zla je v molku človeštva takrat, ko bi morali povzdigniti glas in dati besedo za človeka, za sočutje? Koliko rok in ust imamo suhih in koliko življenj, ki so postala mrtvo ždenje?

Jezus pa: "Stopi v sredo! Stegni roko!"
On res ne prenese hromosti in blokad. Človek ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje, za ustvarjanje. Zato je prejel roke, ki so poklicane, da prinašajo življenje, da dajejo sočutje, da prinašajo upanje.

Spodbuja nas, da se zapnemo na sidro upanja, ki je On sam ter stopimo v sredo tam, kjer bi instinktivno najraje pobegnili ter iztegnemo roko. Prinesemo življenje in vstajenje - Njega!
In da iztegnemo roko in prinesemo blagoslov tam, kjer se zdi, da je le še poraz.

Sočutje pred pravili

Torek 2. tedna med letom

Sobota, dan, ko so se Judje morali odpovedati vsakršnemu delu, da bi tako počastili Gospodov dan. In kakor velikokrat v zgodovini, je tudi to pravilo izgubilo njihovo srce, ostala je le črka, ki človeka in Duha ubija.

Jezus nas je priše osvoboditi tudi tega - ujetosti v plastična pravila religijoznosti. Zato najprej zakoraka skozi žitna polja, v soboto. In pusti učencem pristnost, spontanost, človeškost. Bili so lačni in so smukali klasje. Sprejeli so dar Boga, dar sadu, dar polja in s tem počastili Stvarnika. Ob robu, izven žitnega polja, ki je simbol rodovitnosti, polnosti okusa, pa stojijo farizeji, na neobdelani, suhi in nerodovitni zemlji. Ker nimajo vsebine, se ukvarjajo z drugimi. To kritično oko preceja, ocenjuje, napada, mori. Ker samo nima življenja, ga ne zmore privoščiti niti drugemu. Greh zavisti, ki se vali od Kajna in Abela naprej.

In Jezus useka na polno. "Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?"

Uporabi jezik, ki so ga lahko razumeli - besede svetih knjig, ki so jih natančno prebirali in se imeli zato za edine vredne Boga. Vzame torej Besedo, ki so ji sami že davno vzeli vsebino in iz nje napravili črko, ter ji je vrnih Duha. Farizejem, ujetnikom pravil in lačnih vsebine, Jezus vrne ponovno Besedo.

Beseda, ki ji človek ne pusti Duha, postane črka pravil, ki mori. Beseda, polna Duha, postane vir veselja in življenja. Jezus je prišel na zemlo črko zamenjati za Besedo. In Besedi je na prvem mestu človek, zato se je tudi učlovečila, da bi našla izgubljeno človeštvo.

Človek, ki vstopi v Kristusovo telo, ki prebiva v Bogu, postane tako živ, tako varen, da zmore sočutje postaviti ven iz okvirov. Zmore dati srce. Jezus s tem razodene Očeta, ki ni pikolovski, ki ne zbira kazenskih točk, ampak Očeta, ki ganjen strmi nad svojimi otroci in gleda s čim vse bi jim lahko prišel naproti. Tako očetovsko srce je prejel David, ko je sebi in tistim, ki so bili z njim v stiski dal posvečene hlebe.

Ko bi tudi mi znali tako odprto sprejemati ljudi v naši Cerkvi, sprejemati drug drugega. Ne najprej s pravili, ampak s srcem, ne najprej s pogoji za vse zakramente, ki sicr so pomembni, ampak najprej s srcem. Ne najprej z moralnim naukom, ampak najprej s posluhom za stisko, ki človeka pripelje do skrajnih mej.

Kajti sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Cerkev je ustvarjena za človeka in ne človek za Cerkev. Zato je Sin človekov gospodar tako sobote kot Cerkve. Vstopimo vanj, da bomo videli z njegovimi očmi!

V iskanju doma

2. nedelja med letom

V prvi Samuelovi knjigi srečamo mladega Samuela, ki spi in Gospoda, ki vztrajno kliče. Deček, ki še ni spoznal Gospoda in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta, je predstavnik vsakega kristjana, ki še ni prešel iz varne religije v "nevarno" vero, v živ in konkreten odnos. Bog je Beseda, je torej Bog odnosa, Bog, ki kliče in vabi v srečanje. Vabi človeka iz spanja v odnos, ki zahteva korake, zahteva pot.

Na tej poti prehoda v osebno vero vsi potrebujemo Elija, tistega, ki nam zna s svojim živlejnjem pričevati, da je središče vsega Odnos. In prav je biti hvaležen za te Elije. Obenem pa smo vsi mi poklicani postati Eliji, ki druge ljudi ne puščajo ali celo pošiljajo v nadaljnje spanje, ampak jih vabijo v držo poslušanja in vstopanja v skrivnost "svete zemlje gorečega grma".

Bog se z vztrajnim klicanjem dečka razodeva kot Bog, ki ima čas, ki je potrpežljiv in vztrajen in človeku dopušča rast. S podobno držo srečamo v evangeliju Janeza Krstnika, ki "je spet stal tam."  Tudi on je, kot zvesti Kristusov pričevalec, prihajal z držo stalnosti in skrite zvestobe, ki je tako hitro spregledana pri ljudeh, a ne pri Bogu.

Apostol Janez zapiše, da je Janez Krstnik ponovno stal. Opisuje ga v statični poziciji, ki je značilna za človeka, ki ga je greh zasužnjil, omrtvičil, prestavil v statičnost, v spanje. Janez Krstnik je prišel iskat grešnike in da bi lahko dosegel te ljudi, je tudi on tam stal, umival in vabil. Ob tem pa pokazal na Jagnje, na Jezusa, "ki je šel mimo". Jezusa, ki se kot Božji Sin kaže v dinamičnosti. On je prišel iskat človeka, da bi ga iz statike greha povedel v dinamiko svobode Božjega otroštva. S tem ko odjemlje greh sveta, čoveka ponovno usposablja za hojo.

Tako tudi v evangeliju srečamo Boga, ki vabi v odnos, vabi na pot. Odpušča, razvezuje in kliče človeka, da se prebudi, stopi na svoje noge in hodi.

Učenca sta šla za njim. Vendar je bila ta njuna hoja še v marsičem beganje in nemirno iskanje. Tam ju Jezus ustavi in nagovori: "Kaj iščeta?"
In rečeta mu: "Rabi, kje stanuješ?"
Učenca iščeta dom. Iščeta pripadnost.
Gospod ju z vprašanjem tako najprej usmeri globlje, k pristnemu človekovemu hrepenenju, k tej globoki pristni človekovi potrebi po domu, nato pa povabi: "Pridita in bosta videla". 

Bilo je okrog desete ure. Jezus jima da prostor in da jima čas. Ta vseobsegajoči Bog vstopa v konkretnost določenega stanovanja in ta brezčasni Bog vstopa v konkretnost časa. Da bi človeštvo ponovno našlo svoj dom, svoje mesto, svojo konkretnost in pripadnost.

Bog povabi učenca k sebi domov, s tem, da jima omogoči zkušnjo Odnosa, pa ju pripelje tudi v njuna lastna domova, pripelje ju v konkretnost njunih življenj.
Ko človek sreča Boga, sreča sebe in najde dom. Takrat tudi prejme novo ime. Kajti takrat ponovno, postopoma, v Obličju spoznava svoje obličje, v Pogledu spoznava sebe kot bitje, povabljeno v odnos, kot bitje, ki ni namenjeno samemu sebi, ampak je ustvarjeno za podaritev.

Srečanje z Bogom človeka popelje v dom lastnega telesa - templja, kjer prebiva Sveta Trojica, polnost odnosov. Ko človek spozna, da je s tem, kar je, že del občestva, del Kristusovega telesa, da v njem prebiva Sveti Duh, lahko izkusi pripadnost. In lahko izkusi, da je v svojem telesu lahko resnično doma.

Takrat šele, najden in v polni zavesti, da pripada Nekomu, lahko tudi zaživi to svoje novo ime (Kefa). Ko človek izkusi Njegov dom, ko izkusi pripadnost, ko se zave, da je v njem samem navzoč Bog, ta polnost odnosov, se lahko umiri. In v zavesti, da ne pripada več samo sebi, odide na pot. K drugemu, k tolikim Simonom, ki tudi iščejo dom in iščejo pripadnost.

To pomeni iz svojega spanja, iz svojih statičnosti in mrtvoudnosti, stopiti v dinamičnost Odnosa. In iz tega Odnosa tudi v odnos z bratom in sestro. Tokrat ne več kot begajoči, temveč kot pričevalci, kot tisti, ki smo našli Mesija v svojem telesu, v konkretnosti svojega življenja in nenazadnje kot tisti, ki smo tudi sebe odkrili najdene, doma.

Dokler se pravi "danes"

Petek 1.tedna med letom

Živeti vero "danes", je težko. Pa ne samo danes v smislu današnjega časa in kulturnega okolja, temveč čisto zares danes. Kajti Boga zelo radi prestavljamo v preteklost ali prihodnost, spregledamo pa, da nas On vabi v konkretnost bivanja z Njim danes. Točno v tem dnevu, z vsem, kar je potrebno postoriti.

Vse namreč, kar lahko storimo ali ne storimo, je vezano izključno na sedanji trenutek. Iz preteklosti se je dobro kaj naučiti, prihodnost je dobro položiti v zaupanje, sedanji trenutek ostane za to, da bi dali prostor Bogu, njegovi milosti.

Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju na dan skušanja v puščavi, kjer so me skušali vaši očetje; preskušali so me štirideset let, dasi so videli moja dela. 

Ta naša upornost!
Dejansko znamo biti zelo uporni Bogu in Njegovim potem. A zanimivo, Bog pravi, kako so v puščavi Izraelci preskušali Boga in ne obratno, kar tako radi pravimo sami. Bogu mnogi pripisujejo neskončno število preskušenj in v njem iščejo razloge za lastno puščavo, Bog pa razkriva resnico. Človek je tisti, ki skuša Boga, ker težko zaupa in težko verjame, da je v poslušnosti seča. Zaradi te upornosti Bogu pa v našem življenju mnogokrat nastanejo puščave. In Bog jih dopusti. Da se prečistimo in dozorimo.

In tisti, ki se upira Besedi, ne more stopiti v pokoj, ta notranji mir, ki ga vsak človek išče, okusi pa lahko samo tisti, ki je prepuščen Besedi.

Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne.

Pavel spodbuja, naj bomo danes v živem odnosu z Gospodom, s to Besedo, ki spreminja. Edino v tem bo naše srce našlo svoj mir.
"In počival je Bog sedmi dan od vseh svojih del."
Vsi potrebujemo počitek, ki zares odpočije.

In marsikdo se mu je že tiho odpovedal, marsikdo ga išče tam, kjer vlada še večji nemir, Bog pa ne neha oznanjati svoj evangelij, da bi vsem, ki se mu prepustijo, prinesel gtisti mir, ki ga svet ne more dati.

Beseda je dana vsem enaka, toda enim slišana beseda ne koristi, ker ne verujejo.
Tistim pa, ki verujejo, da vselej moč, da postanejo Božji otroci, moč, da se odpočijejo v tem, da jo poslušajo, slišijo in dopustijo, da se v njih Beseda tudi zgodi.

Kakor pravi apostol Pavel, bojmo se torej, da bi kateri mislil, da je prepozno, bojmo se malodušja srca, ki tiho reče: "Sedaj se ne da več spremeniti," kajti obljuba, da pridemo v njegov pokoj, še obstaja.

Pravzaprav ta obljuba obstaja v vsakem "danes", v vsakem trenutku, ki ga imamo in ga odpremo Gospodu.
Tisti, ki so nosili mrtvoudnega se niso ustavili pri vratih, skozi katera se ni dalo vstopiti. Našli so pot. Vera vedno najde pot.

In Gospod, ki ljubi vse, kar je ustvaril, hoče tudi, da te ustvarjene stvari živijo polno. Na svojih nogah. Jezus ne mara notranje mrtvoudnih kristjanov, ki se pustijo nositi, On hoče žive, aktivne kristjane.
In koliko vezi nas priklepa na lastno nemoč? Kolikokrat nam "pride prav", da se delamo nemočne in se skrijemo, ko bi morali stati.

Gospod, kot vedno, začne na skrivnem, v globini srca. Tam najprej razveže vse smrtonosne vezi, ki človeka uklenjajo v nemoč, da bi lahko bil svoboden. Potem gre navzven, na to, kar se vidi.
In zdi se mi, da kristjani večkrat ostanemo "na pol poti" tega osvobajanja. Potem, ko nas Kristus osvobodi vseh realnih ovir in bi morali tudi sami nekaj narediti, vstati, vzeti svojo posteljo in začeti hoditi, obležimo. In smo še vedno ubogi. In še vedno potrebujemo, da nas nosijo drugi, da se aktivirajo drugi, da nam pripravijo prostor drugi.

Za nas je res težje vstati in hoditi, in še težje ob tem nositi svojo posteljo, torej vse, na kar smo bili tako zelo navezani. Več kot je teh stvari, težje jih je izpustiti. Postelja tudi pomeni, da ne bomo nikoli povsem ozdravljeni v smislu, da ne bi več čutili nobenih posledic naših napačnih navezanosti. A to Jezusa ne ovira. On še vedno vztraja, da zmoremo vstati in navkljub "posteljam" hoditi.
Kajti šele na poti, potem, ko si dovolimo stopiti na prizorišče svojega življenja in začeti živeti, se izgubijo vse odvečne stvari in se zgodi končno izčiščenje.
Za prvi korak pa se je potrebno odločiti velikokrat še v temi. Na Besedo. In za ta prvi korak je primeren samo in izključno "danes".

Torej ... še je upanje!
Da najdemo mir, ki ga prinaša poslušnost Besedi. In ta Beseda nas usposablja, da kar naenkrat lahko hodimo in smo sposobni. Morda se ji tudi zato upiramo, ker imamo rajši ležanje in nemoč. A mir je v hoji, četudi je ta kdaj naporna.

Konkretnosti Boga - v mesu in krvi!

Sreda in četrtek 1. tedna med letom

Potem, ko se je Bog pokazal kot tisti, ki ne izbira idealnih časov, ampak nepopolno spreminja v dovolj dobro, da bi si le upali stopiti iz svojega čolna na pot, ga srečamo v shodnici Kafarnauma, kjer izžene hudega duha.
Izreče silovite besede: "Umolkni in poji iz njega." Duhu, ki je Jezusa priznal in izkazal vero, a se mu hkrati posmehnil. Lahko bi ga enačili s tistimi našimi mislimi, ki se Božjemu delovanju v našem življenju nenehno posmehujejo: "Kaj boš ti meni Jezus? Sej se ne da nič spremeniti. Itak vem, da ne bo nič drugače."

Te misli so v bolj ali manj prefinjeni obliki tiste, ki utišajo vero, pristno iskreno vero srca v moč Besede. In te misli so lahko tako pretanjene, da se jih niti ne zavemo, naša notranja drža pa dejansko ostaja trda in ne veruje, da je tudi za vsakega od nas pripravljena polnost življenja. Ne jutri, ampak danes.

Kako pomembno je torej pustiti, da nad slehernim posmehom zadoni Jezusova beseda: "Umolkni in pojdi iz njega".

Iz shodnice nato Jezusu sledimo v hišo Simona in Andreja, kjer Jezus ponovno najprej vidi človeško stisko in ji da odgovor.
Mrzlično taščo Jezus ozdravi in ona jim streže. Vse, karkoli Jezus v nas ozdravi in okrepi, je zato, da bi postalo tudi dar za druge.

Med bogatim pismom Hebrejcem in sredinim evangelijem pa lahko potegnemo še tri pomenljive povezave.
Pavel piše: "Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako tudi sam udeležil obojega"

Piše o Bogu, ki je prevzel meso in kri, postal človek in se popolnoma zlil s človeštvom. Z namenom, da ga osvobodi. In kako lepo je v evangeliju dejansko gledati Kristusa, ki v mesu in krvi, torej v vsej konkretnosti, stopi med toliko ranjenih, kruljavih, grešnih, pohabljenih, ki jih z vsega mesta prinesejo k njemu. Ko se zvečeri in ko sonce zaide.
S tem, da je Bog prevzel meso in kri pomeni, da se je odločil vstopati z vso konkretnostjo v naše življenje, tudi ko se zvečeri in ko se zdi, da sonca ni. To je Bog, ki se ne špara.

Pavel nato piše, kako je prišel, "da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje, podvrženi sužnosti."

Dober in boleč opis človeškega srca, ki se boji in trepeta za svoj obstoj. Tudi če se ne zavedamo, dejansko večinoma živimo tako, kot ljudje, ki se nenehno bojijo smrti. Tega konca. Tega, da človeškim očem ni več nič vidno. In če smo iskreni, se res bojimo smrti. Tudi malih, vsakodnevnih. Vsak od nas se boji biti spregledan, neupoštevan, prezrt ...bojimo se biti nepomembni. Toliko bolj, kolikor krhkejši je postal naš odnos z Gospodom. Takrat nenehno iščemo pozornost in iščemo ljudi, ki bi nas iskali.

In tu srečamo Jezusa, ki zjutraj, ko je bilo še zelo temno, vstane in se napoti na samoten kraj, da bi molil. Jezus ve, da je središče vsega njegovega življenja in delovanja odnos z Očetom. Pripet nanj, lahko živi svoje dostojanstvo in drugih ne uporabljal za svojo reklamo. Tako zmore ob besedah učencev: "Vsi te iščejo," in ob katerih bi človek ostal in iskal potrditev, izreči: "Pojimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel."
Jezus ohranja svoje poslanstvo in svoje sinovstvo. Služi in ne potrebuje ljudi, da bi mu dajali vrednost, zato jih lahko v resnični ljubezni On išče in jim streže. Ker zna živeti kot Očetov ljubljeni Sin.

A tudi ta Sin je veliko preizkušan. In kakor pravi Pavel v pismu Hebrejcem, je prav v tem, v čemer je bi sam skušan in je trpel, mogel pomagati drugim.

Konkretnost mesa in krvi je nujno deležna tudi trpljenja in mnogih preizkušenj. S tem je Sin, podvržen človeški krhkosti, postal usmiljen in mogel ohraniti sočutje do vsake človeške slabosti. Ne da Bog tega tudi sicer ne bi delal, verjamem pa, da bi ga mi veliko težje sprejeli, če ne bi izkusili, kako konkretno se je potopil v našo človeško naravo. Mi smo potrebovali učlovečenje Boga, tega Boga v konkretnosti mesa in krvi.

Tam, kjer je bil On skušan, je lahko pomagal skušanim. Ker je ostajal v Odnosu in pustil, da vsaka rana postane poveličana. Zato lahko tudi vsaka človeška rana postane poveličana, vendar ne sama po sebi. Dokler ostaja zgolj človeška rana, je nevarno iz nje hoditi k drugim, da bi jim pomagali. Takrat ljudi uporabljamo, zlorabljamo, ker jih potrebujemo kot kratkotrajno zdravilo za naše osebne rane.

Vsaka človeška rana mora biti prej očiščena, dotaknjena, pokazana Bogu, naša gobavost o kateri beremo v četrtkovem evangeliju, mora biti očiščena. Včasih je ta proces daljši, a šele predelana in odrešena rana lahko in sme postati vir blagoslova tudi za druge.

Bog nas išče in nam govori. Besedo rešenja, besedo upanja in besedo veselja!
Zato: "Če danes slišite Božji glas, ne zakrknite svojih src .."
Naj umolknejo drugi glasovi, naj umolknejo glasovi, ki se posmehujejo božji moči in naj najde v nas prostor Beseda, ki kliče (kakor učence),
Beseda, ki izganja hudo (v shodnici),
Beseda, ki ozdravlja (v in pred Simonovo hišo),
Beseda, ki očiščuje (gobavca),
Beseda, ki odpušča (mrtvoudnemu),
Beseda, ki daje moč vstajenja in življenja!

Tako konkretna je Beseda. Nagovarja meso in kri!

Bog, ki pride ob nepravem času

Ponedeljek 1. tedna med letom

Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po njem tudi naredil svet. 

Ko je Janez, po katerem je Bog močno govoril, v ječi in trpi za evangelij v verigah, kot pozneje Pavel in toliko drugih, Jezus nadaljuje z enakimi besedami, kot jih je prej izgovarjal Janez. Povzema tega velikega preroka in dopolni pričevanje s tem, da govori s svojim življenjem: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Jezus namreč svojo Besedo živi, zelo konkretno. Ko hodi ob Galilejskem morju takratnega časa in Galilejskem morju našega srca, prihaja in kliče, da se je čas dopolnil, ker je božje kraljestvo tukaj. Ta lepota božjega kraljestva, po katerem hrepeni sleherno srce, je tukaj in se dogaja med nami. Božje kraljestvo je pripravljeno, sreča je pripravljena, le srce se mora odločiti ali je za to Božjo srečo odprto, pripravljeno, da se zgodi tudi v njem.

Sprašujem se kolikokrat zjutraj vstanemo pripravljeni, da naše življenje postane polno. Rodovitno, sijoče, lepo, z vonjem po nebesih ...
Bog se ne heca. Mi nenehno čakamo idealnejši čas, da se bo v našem življenju nekaj spremenilo in obrnilo. Bog pa prihaja, kot običajno, v najbolj neprimernem času.

On pride takrat, ko Janeza zaprejo, kar pomeni, da je bilo kar nekaj nasprotnikov. Mi pa čakamo, da bodo vsi za nas, potem bomo mogoče pomislili, da bi Boga pustili vidneje delovati.
Jezus pride takrat, ko Simon in Andrej mečeta svoje mreže v morje. Najbrž prazne. To so naše dejavnosti, ki so postale brez veselja in prazne, zgolj dolžnost. In srce nemo vpije od življenja brez okusa. Ker človeško ni uspeha, ni sadov, ni rešitve.

In ta: "Hodi za menoj." Ker samo On lahko da okus. Ker samo dejanje, ki bo odgovor na Besedo, bo rodovitno. Potrebno je torej srečanje. Potem bodo mreže vsakega dne posebej polne. S hrano, ki nasiti.

In On pride takrat, ko Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, v čolnu skupaj z očetom popravljata mreže. Pomeni, da je tam bilo nekaj strganega in poškodovanega, nekaj, kar je bilo potrebno popraviti. Morda so bili to njihovi družinski odnosi.
Bog vstopa tam, kamor ga mi ne bi spustili, v konflikte in bolečine, ki si jih zadamo najbližji. V neidealnem času pride in kliče, da se je kraljestvo približalo in čas dopolnil. Takrat, ko bi ga samo pogledal in rekel: "Ma Jezus, kaj ti ni jasno?"
Ker on hoče vero in ne zgolj prijetno notranje čustveno vzdušje. Bog ni Wellness center, On je oseba, ki si želi zrelih odnosov, odnosov vere.

Potrebna je odločitev, potrebno je spreobrnenje - obrnitev smeri - in iz svojih raztrganin pogledati za Njim, ki pelje naprej, dlje. Potrebna je odločitev za korak, ki ni nujno podprt s čustvenim blagostanjem. Čustva pridejo kasneje, prva je vera. Šele nato Beseda preoblikuje tudi čustva. Sploh kar se tiče odhoda od doma.

Zapustila sta svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu in odšla za njim. 
Mi pa nočemo še sprejeti tega novega srca, pripravljenega na lepoto božjega kraljestva, pripravljeno na uspeh in veselje. Ne, mi še hočemo popravljati svoje raztrgane mreže.

V koliko čolnov smo se kar "parkirali" ne da bi dopuščali prostor novega? Zagledani v raztrgane in prazne mreže, se še bolj divje lotimo reševanja, spregledamo in preslišimo pa bistvo: "Hodi za menoj." Drugam, v druga morja. Ali pa v isto morje, le drugačen. Spreobrnjen, obrnjen v pravo smer. V smer za Njim.

Težko je izpustiti svoj način reševanja težav, svoje dinamike odnosov, svoj ozki pogled v mreže in stopiti na pot. Za Drugim. Potrebna je vera v evangelij, veselo oznanilo.

Težko verjamemo, da je to veselje prišlo in nas čaka, da je naše življenje lahko sveto, z okusom, polno in lepo. V najbolj skriti vsakdanjosti brez senzacionalnih sadov ob koncu dneva. A srce bo imelo okus.

Toda potrebna je vera v Besedo. Ta pride, ko je po naše najbolj neugoden čas za spremembo in ko je še toliko stvari za urediti.

Oni so pustili in šli ...

Ti?

Čudoviti dogodki ob reki Jordanu

Nedelja Jezusovega krsta

Mašni hvalospev na praznik Jezusovega krsta omenja čudovite dogodke, ki so se zgodili ob reki Jordanu in s tem čudoviti dogodek našega krsta, ko smo se resnično rodili za večno življenje. Mi smo že umrli in že vstali s Kristusom, zato od našega krsta dalje že živimo večnost.

A začnimo ob Jordanu. Tam srečamo Janeza Krstnika, preroka vseh prerokov, ki v svojem delovanju nenehno skrbi zato, da bi se on manjšal, Gospod pa večal. Velik zgled nam, ki se tolikokrat trudimo, da bi se ljudje poklonili nam in ne Kristusu.
Kot nam poroča drug evangelist, je bil Janez Krstnik izredno presenečen, ko je k njemu pristopil sam Božji Sin, da bi se mu dal krstiti. On, ki je Gospodu nenehno pripravljal prostor, je bil osupel nad tem, kako daleč gre Bog v iskanju človeka.

Jezus stopi v vrsto z vsemi grešniki in se potopi v vodo, v katero se je potopilo toliko ljudi in katera je izmila toliko grehov. Jordan je pred vstopom Jezusa umazana reka, "mrtvo morje", voda, prepojena z grehom človeštva in s krvjo sovraštva. In Jezus stopi v ta greh.

Kakor se je Beseda učlovečila, stopila v hlev in temo grešnosti, da bi prinesla luč, se sedaj ta ista Beseda potopi v vodo, umazano z grehom, da jo posveti in očisti. Jezus izmije vodo, ki tako dobi posvečevalno moč.
Obleče se z našim grehom, da lahko ob krstu mi oblečemo Kristusa.

A Jezus ni prišel le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Slednja se na križu prelije v dokončno daritev in izmitje greha sveta. Takrat Jezus iz svoje strani podari vodo in kri, ki imata odrešilno moč. Takrat svetu izdihne Svetega Duha, ki Jezusa tretji dan obudi.

Ob krstu tako tudi mi, brez minimalne osebne zasluge, s Kristusom umremo in vstanemo. Za večno. In takrat tudi v nas vstopi Sveti Duh, ki nas posvečuje in ne preneha govoriti Očetovega glasu: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje. Ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje."

Vstopna točka za krst pa je vera. Vsak krst otroka, ki sam še ne more verovati, se lahko izvrši ob veri vsaj nekoga, ki veruje zanj. Prej ali slej pa smo vsi poklicani k zavestni odločitvi za vero v to, da je Jezus res Kristus. Otrok lahko po veri odraslih, odrasli pa v lastni veri tako postane Božji otrok.  Rojen iz Boga. Vse, kar je rojeno iz Boga, pa premaga svet.
Mi smo po veri in po krstu rojeni iz Boga, torej smo že zmagovalci. Kako to, da potem tolikokrat živimo kot poraženci?

Zakaj tolikokrat pozabimo, kje je naše bistvo in trošimo denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? To nas sprašuje tudi Bog po preroku Izaiju. In ima prav. Tolikokrat si ne upamo k resničnemu Izviru, k resničnim jaslim, da bi se nasitili in napojili Besede.

Štiri stvari nas pogosto od tega odvračajo:
Prva je težava v pomanjkanju zavedanja veličine krstnega dostojanstva, ki smo ga prejeli zastonj. Tega, kar smo in tega, kaj nas vresnici polni.

Druga težava je poslušanje. V prvem berilu Bog nenehno kliče: "Poslušajte, poslušajte me, nagnite svoje uho, pridite k meni, poslušajte ...in bo živela vaša duša." Mi pa težko utihnemo, najtežje v svoji notranjosti. In težko poslušamo. Ker imamo težave s tem, da bi se mi manjšali in bi Bog rastel.

Tretja težava je v tem, da je Beseda res živa in učinkovita. Ne prihaja brezveze, ampak s konkretnostjo, z močjo, z namenom, da jo "njena lastnina" sprejme in stori, kar je želela, uspe v tem, za kar je poslana. Beseda je resnično živa, ker je Oseba, polna luči, milosti, življenja. In s tem, da je Beseda živa, imamo tudi težave.

Ker živ odnos z Besedo prinaša spremembe, teh pa nočemo.
Ujeti smo namreč v svoje misli in svoje poti, ki jih razglašamo za najboljše.
In tako težko zaupamo, da ima Bog, katerega misli so visoko nad našimi in katerega pota so visoko nad našimi, boljši pogled in vidi dlje. Težko zapuščamo svoje male načrte, ki so dobri, da bi sprejeli Božje, ki so boljši.

A dejstvo je, da smo po milosti krsta že oblečeni v Kristusa, oblečeni v Besedo.
Živeti polnost te krstne milosti tako pomeni tvegati in se pustiti potopiti v Besedo, pustiti, da nas oblije, se obleči z njo, jo vzeti zares, pustiti, da se z njo tudi nad nas spusti Sveti Duh, pustiti, da nam izreče resnico o tem, kako smo ljubljeni, pustiti, da nam oznani blagovest.

Edino tako bomo resnično našli potešenost, "sitost" svoje duše, ki bo naenkrat lahko uživala sočno jed in okus polnosti.

Ko človek zaživi svoje resnično dostojanstvo, začne sijati! V lepoti Besede, oblečen v Kristusa in s tem hote ali nehote oznanja blagovest. Prinaša Kristusa.

V to pa smo bili vsi s krstom tudi poklicani. In poslani.

Se prepustiti Rokam

Četrtek, 8. januar

Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in jih je začel mnogokaj učiti.

Bog, ki je že davno nazaj videl izgubljenega človeka, ki "ne loči med svojo desnico in levico" (prim.Jon 4,11) in se mu je zasmilil. Bog sočutja! To je naš Bog. 
Jezus je zagledal veliko množico in ni videl le številk. Ni videl le množice, videl je posamezen obraz, videl je zgodbo posameznega človeka, videl je srce. Zato jih je začel učiti. Začel jim je dajati svojo Besedo, hrano za življenje, hrano, da bi te "mrtve kosti ponovno oživele".

Dal se jim je v hrano. Ni preračunaval in ni štel.
Na drugi strani pa učenci pričnejo šteti in računati. Toliko ljudi, toliko lakote, samoten kraj, pozna ura, njihova osebna praznina ... in se zbojijo. Gredo k Učitelju in skušajo stvari vzeti v svoje roke. Rešiti, da bo prav za vse. Mislim, da so vse do tega trenutka precej ponosno stali ob njihovem Učitelju in prejemali del občudovanja, ki ga je bil deležen Jezus.
Ko pa je prihajala ura, ko bi tudi oni morali dati sebe, so se ustrašili. Kot učenci tudi mi danes; hočemo pobrati le smetano, prejeti kakšen aplavz, nato pa oditi v duhu slave in občudovanja. Jezus pa ni prišel iskati naših aplavzov, ni prišel iskati svoje slave, prišel je iskati izgubljeno človeštvo in se mu dati v hrano. Mu služiti.

Zato presenečene učence ustavi in jim reče: "Dajte jim vi jesti." 
Zopet Bog presenečenja. A učenci še vedno ne dojamejo, še vedno gredo naprej s svojo logiko preračunavanja: "Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?"
Zopet iščejo rešitev drugje, izven sebe.
Kolikokrat se hočemo ob težavi umakniti, iskati rešitev pri drugih, da bi le ne bilo potrebno zastaviti sebe.

Jezus pa potrpežljivo nadaljuje in nas pelje korak za korakom do bistva: "Koliko hlebov imate? Pojite in poglejte!"

Pojdite in poglejte, koliko darov in sposobnosti imate, koliko darov ste prejeli, pojdite in spoznajte sami sebe. Kako pomembna naloga, da vsak človek spozna in uvidi samega sebe, svoje obdarovanosti, četudi ujete v šibkosti. Da vsak odkrije tistih svojih "pet hlebov in dve ribi". 

In tu sledi še ena past za človeka. Ko človek vendarle spozna, da ima sposobnosti za veliko stvari, se lahko ujame v past vsemogočnosti ali na drugi strani past nezadostnosti. Vsemogočnosti, ko se poln asamega sebe postavi pred Boga, ki mu mora služiti. Past nezadostnosti, ko spozna, da navkljub vsem talentom, sam po sebi ne more izpolniti svojega poslanstva in ne more nahraniti lačne množice. Z drugimi besedami, ko se pred njim pojavi množica problemov, življenjskih skrbi in izzivov, se mu zdijo in tudi so veliko večji od tega, kar bi lahko sam premagal. In se ustavi.

A točno tu, ko človek spozna svojo veličino in hkrati še vedno svojo majhnost, sledi ključno dejanje. Učenci so spoznali, da niso nesposobni, da imajo veliko darov, a te darove, sami sebe, so morali sedaj izročiti v celoti v roke Njemu, ki more iz malega narediti polnost.

In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je vsem razdelil. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib.

To se zgodi in dogaja judem, ki pustijo, da Bog iz tistega malega ali velikega kar imajo, naredi obilje, polnost. Naredi, da je množica skrivnostno do sitega nahranjena in da obilje milosti ostaja na pretek. Dvanajst polnih košar - simbol polnosti.

Bogu ni v našem življenju nič nemogoče, najtežjo nalogo ima pravzaprav z nami, z našim spreobrnenjem.

S tem, da nam odpre oči za vse darove, ki smo jih prejeli zase in za druge, nato da nas uvede v skrivnost služenja, ki vedno pomeni dati (v hrano) samega sebe, nato pa do tega, da sami naredimo, kar lahko.

Učence je namreč pred čudežem prosil, naj množico posedejo po skupinah, po petdeset in po sto. Bog potrebuje našo urejenost, strukturiranost, ne na farizejsko zategnjen način, ampak na svobodno urejen način. Kajti Bog je ustvarjal svet tako, da je vsemu postavil svojo mejo in svoj prostor. Ustvarjal je red. Prav je zato, da tudi mi v svojem vsakdanu pričnemo ustvarjati red, da tudi mi vsaki dejavnosti damo svoj prostor, svoj čas in svojo mejo.

Ko se torej človek zmore veseliti svojih hlebov in rib, ko je pripravljen dati sebe samega in ko naredi vse, kar je mogoče za urejenost svojega življenja, se zgodijo velike in lepe reči. Po Jezusovih rokah, ki vse, kar smo vzame, se ozre v nebo, torej zahvali, blagoslovi, razlomi in nam vrne nazaj. Pomnoženo in zato, da bi dajali še drugim.

Nihče namreč ne živi samo zase, ampak da bi služil, se prepustil Rokam in v tem zaživel svoje resnično dostojanstvo.

Modri z vzhoda

Gospodovo razglašenje

1) Se odpraviti na pot

Ko danes premišljujemo pot modrih, ki so prišli do Jezusa, da bi se mu poklonili, se pojavi vprašanje, kaj je te ljudi, polne človeške modrosti, učene in izobražene, pripravilo do tega, da so zapustili vse, svoj dom, navade, ideje in predstave ter se odpravili v tujo deželo, ne da bi točno vedeli kam. Kakor nekoč Abraham in kakor toliko drugih za njim.

Sami povedo, da so «videli njegovo zvezdo in smo se mu prišli poklonit.«

Ti modri niso preračunavali in se spraševali ali se jim splača ali ne, kar pogosto počne človeška modrost. Ti modri so sprejeli Božjo modrost, ki vedno vodi preko tega, kar lahko doseže človeška. Božja modrost pelje na pot, ki presega človeški razum. Božja modrost zahteva izpuščanje, zahteva vero in zahteva pot. 

Sprejeti Božjo modrost pomeni postati misijonar, poklic, ki ga imamo vsi kristjani, kajti krščanstvo je vera poti! V tem življenju smo, kakor je rekel sv. Frančišek, le tujci in popotniki.Verovati zato pomeni stopiti na pot, napraviti prvi korak v temi, v veri in stopiti vedno naprej.

Tudi Bog je nenehno na poti. Potoval je še pred svojim rojstvom, po rojstvu in ves čas svojega javnega delovanja bil na poti. Zato lahko Boga srečamo, ko smo tudi mi pripravljeni izpustiti svoje predstave, svoja varna zavetišča in se pustiti nagovoriti Drugemu. Ter odpraviti 

2) Biti na poti …

… pomeni nujno izpustiti vse, kar je odvečno in kar ovira korak.

Biti na poti tudi pomeni, da ne moreš biti "pameten po svoje", ampak se moraš naučiti opazovati, poslušati, spraševati. Naučiti se moraš iskati znamenja, ki usmerjajo.

Da te zvezde tudi opazimo, pa je potrebna velika ponižnost. Ponižnost, ki Božjo modrost spusti pred človeško, ki se Božji modrosti zna pokloniti.

Na poti je potrebna tudi skupnost. Nikoli niso ljudstva potovala ločeno temveč skupaj. Cerkev je občestvo, je skupnost, ki zmore v drugem videti brata in sestro ter skupaj z njimi potovati. Te krščanske vere poti se namreč ne da živeti individualno, ampak le znotraj občestva, znotraj Cerkve.

 3) Prstni odtisi Boga na poti

Modri so, kot že rečeno, Božjo modrost spustili naprej. Milost je šla pred njimi, oni so ji le sledili.

In  kakor vsak od nas, so tudi oni nekje vmes podlegli skušnjavi in za trenutek prehiteli Boga samega ter začeli Gospoda iskati po človeško. Iskali so kralja, zato so odšli v prestolnico Jeruzalem, v palačo.

In v tej palači našli prostor, kjer je zakraljevala zgolj človeška modrost. Tisto »modrost«, ki se prej ali slej  sprevrže v norost ubijanja, saj sloni zgolj na sebi. Kot taka ne vzdrži, vse si mora pridobiti sama in vse tudi obdržati sama, zato jo vse ogroža, tudi Bog sam, pa četudi v malem, popolnoma ranljivem otroku. To je Herod, kralj po človeško.

Ko človek izgubi Očeta, ne more imeti več bratov, ima pa tekmece. Tak človek ne more živeti občestva, temveč ostane sam. In ubija. Iz strahu.

Samo Bog ve, koliko Božjih iniciativ in navdihov smo tudi sami umorili v srcu, ker smo se jih ustrašili. Ker so vabili iz predvidljivega in našega, v Božje in novo … 

»Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot.»

Ko so modri spoznali, da jih je njihova logika pripeljala na napačen kraj, so se zmogli ponovno odpraviti na pot. To je vera. Nenehno novi začetki. Vedno nove poti.

In prvi korak morajo zopet narediti v temi, brez gotovosti, ne da bi točno vedeli kam. Ponovno se mora človek svobodno odločiti, da želi sodelovati z Bogom. Takoj, ko pa to stori, mu Bog priteče naproti. Takoj, ko so modri naredili prvi korak, so ponovno videli vziti zvezdo.

Kjerkoli človek sprejme in predse postavi Božjo modrost, sme tudi Bog postati glavni režiser. On režira, mi moramo le odpreti Bogu možnost delovanja ("Zgodi se"), nato pa občudovati, se čuditi, ohranjati v svojem srcu in premišljevati ter izpolnjevati tisto, kar spoznamo. To je drža Marije. To je drža Jožefa in tolikih drugih mož in žena, ki so se pustili voditi Božji milosti. 

Modri so se pustili preoblikovati, zato so odšli drugačni. Po drugi poti!

 

To je bistvo krščanstva. Nenehno spreobračanje in nenehno postajati prestolnica, ki se sveti. Kajti mi smo ta Jeruzalem, o katerem piše prerok Izaija, ta prestolnica, ki lahko zasije in vstane, mi smo ta »Betlehem v deželi Judovi, ki nikakor ni najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti«. Takrat ko zmoremo v Kristusu prepoznati svojo luč in svoj sijaj. 

In tudi mi bomo postali pričevalni in sijoči kakor ta prestolnica, ko bodo ljudje v nas res lahko videli Gospoda. Ko bomo izpraznjeni sebe, ko se bomo znali manjšati in pustiti, da Gospod raste, bodo k naši luči - Kristusu, ki bo sijal v nas, prihajali narodi, k naši zarji kralji ljudstev.

Takrat, ko ne bomo iskali, kdo se bo nam poklonil, ampak bomo pripravljali prostor, da se ljudje, tudi po naših delih, lahko poklonijo Njemu. 

To je namreč glavni cilj vseh misijonarjev, vseh, ki so na poti, vseh modrih.

Se mu pokloniti!

Beseda,ki ni izrečena v prazno

Druga nedelja po Božiču

V prvem berilu beremo o modrosti, ki je izšla iz ust Najvišjega, ki je bila ustvarjena pred vekom, od začetka. Ta modrost je obstajala, ko je Bog ustvarjal svet, obstajala je takrat, ko je Bog ustvarjal človeka. In potem, ko je bilo vse ustvarjeno, je Gospod Bog želel, da ta modrost postavi svoj šotor v poveličanem ljudstvu, v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini. Da stopi iz presežnega v konkretnost človeškega srca. Njej, ki je prebivala v polnosti Boga,  je bilo odkazano, naj stopi na zemljo in se ušotori pri človeških otrocih.

Odkazal ji je šotor in ne kake bogate hiše. Šotor preprostega človeškega srca, ubogega in pripravljenega. »Tako mi je dal, da počivam v ljubljenem mestu,« pravi modrost o sebi.

Človek bo za Boga vedno tisto ljubljeno mesto, v katerem se je odločil prebivati, kajti »pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. To je namreč  blagohotni sklep njegove volje,« ki ne čaka naše zasluge, temveč je odločitev Očeta, da bi nas obdaril v Ljubljenem. Zastonj.

In prav zato Bog ne neha trkati in prihajati pred šotore naših src, da bi v njih našel svoj prostor in svoj počitek.  Prihaja kot Beseda, polna življenja in luči, polna milosti in resnice. Da bi tudi človek smel zajemati iz polnosti te milosti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi  in luč sveti v temi in tema je ni sprejela.

Ko človek prebira te besede je tako, kakor bi končno pil nekaj, kar odžeja, nekaj, kar nahrani. Kakor bi pil nekaj »svojega«.

Po tej Besedi namreč, ki je od začetka pri Bogu, po kateri je vse nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega, po tej Besedi  je bil ustvarjen tudi človek. S tistim: »Bodi!«, izgovorjenim z ljubeznijo in nasmehomna obrazu.

Nastali smo torej iz Besede, polne luči in polne življenja, iz Besede, ki v sebi nosi neskončnost milosti in resnice. Naš sestavni del je Beseda.

Znano je, da večji del človeškega telesa sestavlja voda. Voda je torej ključna in nenadomestljiva pri našem obstoju. In res, voda človeku zelo dobro dene.
V Janezovem epilogu pa beremo, kako smo ustvarjeni iz Besede, kako je Beseda sama sestavni del nas, kar pomeni, da tudi poslušanje te Besede človeku zelo dobro dene.

Ko Beseda pride do človeškega ušesa, je kakor bi potrkala na svoj lasten dom. Želi vstopiti med svoje, v svojo lastnino, v svoje ljubljeno mesto, da bi tam počivala, prebivala, oživljala in prinašala vedno novo luč, vedno novo milost in vedno novo življenje.

In blagor tistemu, ki jo sprejme, blagor tistemu, ki prepozna, da je vsaka Beseda nujna hrana za življenje v izobilju. Tako se izpolnjuje kar pravi apostol Janez: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Sprejeti Besedo pomeni sprejeti samega sebe, sprejeti tistega, iz katerega smo izšli in h kateremu se vračamo. On, ki biva v očetovem naročju, nam je razložil. Ker smo ustvarjeni iz Besede pomeni, da smo tudi mi izšli iz Očetovega naročja.

Nastali smo iz Objema in vračamo se v Objem, da bi ljubili in bili ljubljeni, v tem je resnica našega dostojanstva in te resnice ne smemo nikdar pozabiti.

Tako vsakič, ko sprejmemo Besedo, prejmemo milost za milostjo, saj nas prav ta Beseda nenehno vrača v resnico o nas samih, v resnico Boga in resnico obstoja dobrega v nas in med nami. In kako dobro to dene!


Kako dobro dene pustiti Besedi, da najde prostor v šotoru srca, da pride v svojo lastnino, da prinese luč in milost. Tako tudi mi sami vedno bolj postajamo utelešena Beseda, prebivališče modrosti, naše besede pa vedno bolj odsev ene in edine Besede, ki je bila v začetku, ki je in ki večno bo.

On stoji sredi med nami

Petek, 2. januar

Pismo apostola Janeza nam ponovno govori o obljubi, ki jo je Bog položil v človeško srce – obljubo o večnem življenju.

S krstom nas je mazilil in usposobil, da naše oči zmorejo, v moči prejete milosti, videti stvari duhovno, po Božje, tako, kakor jih vidi Bog. 

Zato apostol spodbuja naj se ne pustimo zapeljati vsakemu nauku, naj ne pozabimo na to, kar je v nas položeno od začetka, naj ostanemo v njem in dopustimo, da nas maziljenje, ki smo ga od Njega prejeli, uči vsega.  Uči videti z duhovnim pogledom, s pogledom, ki iste stvari, iste dogodke in končno, iste ljudi, lahko vidi drugače.

Najbrž ni brez pomena, da se v teh dneh kar naprej ponavlja psalm, ki vabi, naj Gospodu pojemo novo pesem: »Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela!«

V novem letu začeti peti drugačno pesem, je velika milost. Izklopiti »znucane CD-je« našega jamranja, pritoževanja, obsojanja, opravljanja, samokritike, napadalnosti, razvrednotenja, izklopiti klasično glasbo vseh: »Tako pač je, nič se ne da, kaj čmo, meni to ne bo uspelo, nisem vreden ...« in kar je temu podobnega ter pustiti, da maziljenje v nas, ta Sveti Duh, zmaga s svojo melodijo, z novo pesmijo, ki je pesem veselja, pesem zahvale, pesem čudenja nad vsem, kar Gospod dela. 

Znati videti bistvo, znati videti duhovno, pomeni znati prepoznati obiske Boga v našem življenju. In teh obiskov ni malo.

To pomeni »Izravnati Gospodovo pot,« kakor je rekel prerok Izaija in kakor nenehno ponavlja Janez Krstnik. Na staro cesto, v stare konflikte, v stare vzorce spustiti Gospoda, da pride in preoblikuje, da odreši in ponovno pelje na glavno cesto. 

Spet drugič pa »izravnati Gospodovo pot« pomeni  tudi odločno zapustiti odvečne ovinke, se ne pustiti speljati v staro pesem, temveč vzdržati »obhod«, vzdržati, da lahko ostanemo na glavni cesti, ki je veselje in čudenje nad vsem, kar Bog lepega dela v nas in v življenju naših bližnjih.

Kajti nikjer drugje bolj kakor »sredi med nami stoji on, ki ga mi ne poznamo«.  Sredi  med nami, v naših bolj in manj posrečenih odnosih stoji, da bi vse napravil novo, preoblikovano, odrešeno.

Videti in prepoznati  pa ga zmorejo samo duhovne oči, tiste, ki se pustijo voditi »maziljenju«, ki se pustijo voditi novi pesmi Duha veselja in hvaležnosti in ki si dovolijo hoditi po glavni cesti, kjer vodstvo prevzame »On, ki je sredi med nami«. 

Izpolnitev obljube

1. januar

Ob novem letu prihaja do nas toliko voščil, lepih misli in besed, pa  vendar si upam reči, da v slehernem srcu zazeva nekakšen občutek »brezveznosti« teh besed. Včasih zato, ker so besede izgovorjene naučeno, včasih zato, ker je pretežko verjeti, da so lahko resnične, včasih pa zato, ker smo pozabili verovati v izpolnitev obljube.

Gospod je namreč v življenje vsakega od nas položil posebno obljubo, »obljubo blaginje in ne nesreče« (Jer 29, 11). Položil je »obljubljeno deželo«, položil je poklicanost in poslanstvo, ki naj človeka osrečuje. 

V sleherno srce je položil obljubo blagoslova, obljubo milosti in obljubo, da bo tam. Bog med nami, navzoč  in prisoten v vsaki situaciji življenja. Tudi takrat, ko pademo in grešimo. On je tam.

Težko je slišati to obljubo, kaj šele vanjo verjeti. 

In vendar Bog ostaja in naroča, kaj naj se pove njegovemu ljudstvu. Kakor pečat, ki naj nam ostane sleherni dan tega leta: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.«

Bog bo tam. Prihaja, da posveti in prihaja, da vse, kar je zgolj človeško preoblikuje v Božje.

V življenjem vsakega od nas izreka svoj blagoslov. Trenutek za trenutkom, dan za dnem. 
Pastirji so tisto noč tudi slišali obljubo, ki naj bi se izpolnila. In niso ostali zgolj pri tem, čeprav je že slišati veliko. Verovali so in zato pohiteli v Betlehem, kjer so našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli . Tako, kakor jim je bilo oznanjeno.  Slišali so in nato videli. Videli prizor, ki je bila utelešena izpolnitev obljube. 

Bog je odločen delati dobro, On je odločen dati človeku vse, saj je človeka že nepreklicno odrešil in vanj položil nebesa. Ali smejo ta nebesa  v njem tudi zaživeti, pa je odločitev vsakega srca posebej, kajti tam Bog ne vdira in ne vsiljuje. Tam Bog, kakor nekoč  pastirjem, tako nam danes, pušča svobodo izbire. 

Ker nas tako zelo ceni, nas je napravil za sinove in hčere svobode, v katere je položil svojega lastnega Duha, ki vpije: »Aba, Oče!«.  V nas je položil in vdihnil sebe samega, da bi bili za vedno posvečeni. V nas je zapisal lepoto obljube. Koliko bomo dovolili to, kar smo slišali, v svojem življenju tudi v utelešeni obliki  videti, pa je odločitev vsakega od nas. Ker smo svobodni in je prav ta možnost izbire izraz brezmejnega spoštovanja, ki ga ima Oče do nas, njegovih otrok.

Naj bo torej to leto polno dovoljenj, da naše življenje postane konkretna izpolnitev tega, kar je Bog najlepšega položil v nas.