sreda, 9. december 2020

Moč plamena v nas

Praznik Brezmadežne

Potem ko je Adam jedel od drevesa, ga je Bog poklical in mu rekel: "Kje si?" In Adam je odgovoril: "Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril."

Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga potem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je "z". Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Ta golota je prav v odsotnosti odnosa, ki je bil varen in topel, je v zavedanju svoje krhkosti in posledično ogroženosti. Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vsa škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se skrije ... 

Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti le-to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš ... Tudi pri Bogu.

To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh, Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom. Bog se tudi po grehu postavi na stran človeka. Ne pusti ga temi, ampak jasno pokaže mejo. Človek ni ustvarjen za zlo, ne prepusti ga kači, četudi si ta to želi. Jasno ji da vedeti, da je človeštvo njegovo, po njegovi podobi in podobnosti, zato je razkorak med človeštvom in zlom. To dvoje ni enako, kajti človek je namenjen svetlobi in dobremu. Res nas je zlo ranilo na peto, toda Gospod je v svojem Sinu pripravil tistega, ki je kači strl glavo in smrti odvzel njen pravi strup. 

Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt - posledica greha -  je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.

V pismu Efežanom tako upravičeno beremo, kako nas je Bog in Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes. Že pred stvarjenjem sveta nas je namenil in izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Zato beremo že v tretjem poglavju 1 Mz knjige, takoj po padcu, kako Bog kači jasno napove, da človeški rod ne bo njen! 


V ljubezni nas je namreč vnaprej določil, da bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. To je veličastvo njegove milosti za nas, milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V Kristusu edino smo lahko ponovno brezmadežni, kajti On je edino brezmadežno Jagnje pred Očetom. Potrebno je bilo torej utelešenje. Edino tako je lahko Kristus nase prevzel ranjeno človeško naravo, krhko in zapisano smrti. In smrt ga je tudi čakala, vendar nad Njim preprosto ni mogla imeti zadnje besede. Tretji dan je Oče svojega Ljubljenega obudil in s Sinom vred vse nas, njegove ljubljene otroke. 

Toda ... da je Sin sploh lahko prišel na zemljo, je bilo potrebno človeško srce, ki se ob obisku Boga ne bi ustrašilo in skrilo. Bilo je potrebno brezmadežno srce, ki bi reagiralo drugače od "pičenega" in s tem Gospodu dovolilo, da ni le Bog na "varni razdalji", ampak Bog v nas. 

Samo Brezmadežna, vnaprej obvarovana posledice izvirnega greha, je zmogla ob strahu obstati in ne pobegniti. Zmogla je zdržati obisk milosti. Dati sebe na stran in pustiti, da jo prepoji milost, obsenči moč Najvišjega in nanjo pride Sveti Duh. Zelo malo pove Marija. Veliko se je dogajalo v njej, toda prednost da angelu. On govori več. Njemu da besedo, sama se oglasi le dvakrat. Prvič z vprašanjem in drugič s privolitvijo. 

Angel pa jo najprej pozdravi in ji razodene njeno ime: "Polna milosti". Nato ji razodene Božje ime: "Gospod je s teboj!" Božje ime je, da je z nami. Ponovno vnese besedo "z". Zato jo povabi k veselju, kar v Mariji najprej sproži strah nad presenečenjem. Vendar ne reče nič. Spet da prednost angelu.

Angel zato takoj nadaljuje z besedami, ki jih bo tolikokrat po vstajenju uporabil Kristus sam: "Ne boj se!" Ne bojte se, kajti Božji načrti ljubezni presega vsak strah našega srca, vsako naše nerazumevanje in negotovost. On je močnejši. 

Marija dovoli, da ji Gospod oznani, da bo v njej in po njej ponovno oblekel slečeno človeštvo. Z grehom smo postali goli Božje slave, s prihodom Svetega Duha nad Marijo in obsenčenjem z Najvišjim pa človeška narava ponovno prejme oblačilo. Ponovno prejme moč Najvišjega, slavo Boga Očeta. Marija to dopusti in v njej se rodi Luč od luči, luč, ki bo odslej razsvetljevala človeka od znotraj. 

S prekinitvijo odnosa med človekom in Bogom se ni zaprl le dostop do nebes, ampak tudi pot iz nebes do zemlje. Z Brezmadežno se je končno zgodila "lestev sestopa Božjega Sina", v njej je Bog dobil dovoljenje, da se spusti in postane en od nas. Po smrti in vstajenju ter prihodu Duha pa je celotno človeštvo postalo del Sina, brezmadežno in oblečeno v sijaj. 

Ostajamo pičeni, ostajamo zaznamovani z grehom, ki še sika, vendar v Sinu usposobljeni, da se temu sikanju upremo in svojo voljo odpremo Očetovi. Ta pa je, da bi bili obdani z Ljubljenim, da bi bili oblečeni v Sina in postali otroci luči. Tiste Luči, ki sveti od znotraj. 

Naj bo ta čas torej čas, ko bomo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru iz Betlehema, ki ni zunaj nas, ni nekaj, kar moramo ponjo, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj kot bomo skupaj z Marijo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje.