sobota, 27. februar 2016

Ko se Bog razodene v stiski svojega ljudstva!


Danes se nam Gospod ponovo razodeva. Prvo postno nedeljo v puščavi, prejšnjič na visoki gori, danes v stiski ljudi.
Da bi nam pokazal, kako ni kraja ne situacije, ki je On ne bi videl in vanjo vstopil, z namenom, da nas osvobodi, okrepi, stisne k sebi in pelje v prostrano in rodovitno deželo “mleka in meda”.

V evangeliju danes beremo o mnogih stiskah, ki so jih doživljali Galilejci od svojih oblastnikov, o stiskah ljudi, ki so veliko pretrpeli zaradi nesreč. Kakor Izraelci, ki so v Egiptu vpili zaradi priganjačev in kakor vpije sleherno srce človeka, ki trpi.

Človek ob težkih stvareh, nesrečah in krivicah takoj išče vzrok. Podoben je Mojzesu, ki ob gorečem grmu, ki ga presega, prevzame držo nekoga, ki mora razumeti. “Moram stopiti tja!” Moram odkriti kako to, da grm gori in ne zgori. Moram razumeti, zakaj bolečina in zakaj meni …
Taki smo ljudje.
A Gospod Mojzesa ustavi in ga opomni, da je premajhen, da bi razumel. Opomni ga, naj si namesto tega sezuje čevlje, ker stoji na sveti zemlji. Kajti tudi bolečina lahko postane sveta zemlja.
V evangeliju Jezus zaustavi ljudi, ki želijo najti odgovor na trpljenje in morajo najti “krivca”.

Gospod torej znova in znova prekinja to človeško logiko in nas vabi k Njegovemu pogledu. Kajti ne gre za to, da bi trpljenje bilo povezano s krivdo, ne gre niti za to, da bi na vse trpljenje dobili odgovor. Namesto tega nas povabi, da bi mu postali podobni. Njemu, ki v človeško trpljenje vstopa s sočutjem, usmiljenjem, razumevanjem in prisotnostjo.

On na vsako človeško trpljenje, nekoč in danes, odgovarja: “Dobro sem videl stisko svojega ljudstva … slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in popeljem v lepo deželo.”

Bog se torej razodeva kot večno usmiljeni Bog, ki vidi in vstopa v človeško stisko. Bolečini daje pomen “svete zemlje”, ki se je ne da vedno razumeti, potrebuje pa naše bose noge sočutja in razumevanja. Trpljenje, povzročeno od zla, loči od krivde, povabi pa, naj ga premagujemo, sicer se bo nezadržno širilo. Zlo pa se ne da premagati drugače kakor z dobrim. In če se ne bomo spreobrnili in namesto drže: “Moram razumeti!” prevzeli držo Božjega usmiljenega: “vidim stisko, slišim vpitje, poznam tvoje bolečine, zato stopam dol, prihajam k tebi...”, bo v naših srcih ostala puščava in vpitje Egipta. Če pa bodo naše oči prevzele pogled Boga, bomo v puščavo prinesli duhovno skalo – Kristusa.

On je z vsem svojim bitjem vstopil v človeško stisko in ji prinesel duhovni pogled. On nenehno “stopa dol”, da bi nam bil blizu, nenehno se ponuja kot duhovna skala, iz katere naj pijemo, da ne omagamo, nenehno nas brani pred Očetom, ko naše življenje postane kakor nerodovitna smokva. Daje nam čas, nenehno nam daje nove priložnosti, On se ne naveliča in ne obupa. Je tisti grm, ki gori in nikdar ne zgori. To je Božja zvestoba in kako jo potrebujemo!

Lahko je videti Boga, spremenjenega na gori, težko pa je videti Boga, oblečenega v sijaj trpljenja človeštva. Težko ga je prepoznati in mu dovoliti, da je. Prehitro bi radi razumeli, prehitro posekali, kar nam ni všeč, prehitro bi radi godrnjali, ko pot postane puščava.


Kako potreben je takrat pogled Jezusa, ki vidi čez, ki že sredi puščave vidi obljubljeno deželo “mleka in meda”, sredi trpljenja osvoboditev in v suhi figi potencial rodovitnega drevesa. Zato jo pognoji, jo obiskuje, “stopa dol” in vodi … vsakega od nas, kajti mi smo ta suha drevesa. Da bi naposled rodili sad spreobrnenja, sad lepote in človeštvu prinesli nov pogled, novo skalo, ki resnično odžeja.   



četrtek, 18. februar 2016

Na poti v Etiopijo

Po nenevadnih "naključjih" se jutri odpravljam za mesec dni v Etiopijo.
Ne me vprašat, kako je to nastalo ... ker ne vem ravno pravega odgovora.
Bo pa zato beseda tukaj najbrž/morda bolj redka, četudi obljubljajo občasen internet.

Prva želja odhoda je bila delo v sirotišnici. To bi bilo res za dušo, ampak ... Bog misli vedno drugače kot jaz, zato na prošnjo salezijancev odhajam v njihov center v Addis Abebi, ki dnevno sprejme okrog 600 otrok.
Moje delo: biti tam, dati prostor sprejetosti najmlajšim otrokom, potem pa tudi predavati teologijo telesa njihovim najstnikom in bogoslovcem še po drugih krajih Etiopije.
Bog je res za hece!
Veliko je prostitucije in pornografije, zato bo posredovanje TT še bolj zahtevno in vaše molitve še bolj potrebne. Zelo jih bom vesela, ker vem, da bodo samo molitve tiste, ki bodo delo in bivanje tam naredile rodovitne za vse. Zato računam na vas!

Pot ravno sovpada s časom, ko je tam po več kot 30 letih ponovno izjemno huda suša (izostalo je deževno obdobje), zato je že več kot 10 milijonov ljudi na robu preživetja.

Mnogi ste že darovali, za kar se vsem posebej zahvaljujem, če pa bi kdo še rad daroval, lahko svoj dar nakaže na:

Misijonsko središče Slovenije
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
NLB: SI56 0201 4005 1368 933
referenca: 00 279204
koda namena: CHAR
namen nakazila: Lakota v Etiopiji

Lahko pa se tudi odločite za botrstvo.
Evro je tam veliko več vreden kot tukaj!

Želim vam blagoslovljen in milosten postni čas, da bo nad vse, kar živimo in smo, posijala vstajenska svetloba!


sobota, 13. februar 2016

Veliki eksodus!

1. postna nedelja

Vsa Božja beseda nas danes usposablja za jasno razločevanje med suženjstvom in svobodo, med Egiptom in obljubljeno deželo, med lažjo in resnico.
Linija je včasih zelo tanka, vendar so smernice jasne.

Od prvega padca naprej, ko se je raj spremenil v puščavo, Bog ni nehal klicati in vabiti človeka, mu prihajati naproti in zanj skrbeti, vse dokler ni Božji Sin sam stopil v to puščavo, se podvrgel vsem preizkušnjam in jo naposled s svojo smrtjo in vstajenjem, ponovno in dokončno pretvoril v raj. Danes ga zremo v tej puščavi. Enakega nam, vendar jasnega v resnici.

Ko pa tudi sami vstopamo v to "puščavo" postnega časa, je prav, da se ozremo na te smernice, ki nam jih tako dobrohotno podaja Beseda.
V prvem berilu beremo o tem, kaj bi moral vsak Izraelec delati v obljubljeni deželi. Kako je zanj pomembno, da se zave Egipta, iz katerega je bil izpeljan, obenem pa tudi obljubljene dežele, v katero je bil pripeljan. Prav zato naj pred Gospoda prinese prvine sadov te blagoslovljene zemlje in mu jih daruje. To je dejanje zavedanja, da ni človek v središču, ampak Bog. Ni on protagonist, ampak Bog.  Kaj vse to pomeni za nas?

Post je blagoslovljen čas, ko se mora vsak od nas zazreti vase, zazreti v svoje življenje. V prvi vrsti zato, da bi se spominjal. Spominjal vseh Egiptov, iz katerih ga je Gospod že izpeljal. Potrebno se je spominjati preizkušenj, ki so že premagane. Stiske, ki so se zdele brezizhodne, polne egiptovskih priganjačev, a so se po skrivnostni milosti pretvorile v rodovitno, pognojeno zemljo. V to obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med. Potrebno se je torej spominjati!

V tej luči spominjanja, se je potem potrebno zazreti v Egipte, ki še vladajo v nas. Potrebno je poimenovati vse tisto, kjer smo sami doživljali, da so z nami hudo ravnali, nas stiskali in nam nalagali težko tlako.
Poimenovati je potrebno suženjstva, ki jih sami nadaljujemo v sebi tudi potem, ko zunanji "egipčani" izginejo. Suženjstva, ko danes sami s sabo hudo ravnamo, se stiskamo in nalagamo težko tlako. In Suženjstva, ko s svojim bližnjim hudo ravnamo, ga stiskamo in nalagamo težko tlako.

In nenazadnje si je potrebno priznati tudi Egipte, iz katerih nočemo oditi, četudi je tlaka velika in stiska močna.  Kajti tudi teh je veliko!

Izraelci so vpili h Gospodu in Gospod jih je slišal ter jih izpeljal z močno roko in iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži. Bog je torej vedno tisti prvi, ki bo delal vse za to, da bi človek iz suženjstva prešel v svobodo! Tudi danes izteguje svojo roko, daje svoja znamenja in čudeže, da bi njegova ljubljena bitja ponovno okusila lepoto obljubljene dežele.

Na koncu pa se je za Egipti potrebno zavedati tudi vseh Obljubljenih dežel, v katerih že živimo. Pred Njega v košari prinesti prvine in se, kakor Izraelci, prikloniti pred Gospodom, svojim Bogom. Hvaležnost pomeni sposobnost prepoznavanja daru. Sposobnost prepoznavati sebe kot manjšega in zato obdarjenega. Sposobnost za darom videti Očeta in njegovo ljubečo skrb. V tem je obljubljena dežela. Človek, ki dovoli Bogu, da ostane ljubeči Oče, že okuša mleko in med te dežele. Ker je svoboden. Ker živi v resnici.

Ta resnica pa je tudi nenehno skušana. Hudič se je potem, ko je trikrat skušal Jezusa, umaknil. Za nekaj časa. Skušnjave so nenehno prisotne, in vendar toliko bolj milost.

Pavel v drugem berilu govori o orožju, ki je v naših ustih in v našem srcu, Beseda, večna in edina resnica. Verovati v srcu in to resnico tudi vselej govoriti z ustnicami, pomeni zapreti vrata skušnjavam.
Jezus sam v boju s hudičem uporablja Besedo. Vse dokler je v tretji skušnjavi, ko hudič ugotovi, kje mora vstopiti, ne uporabi tudi sam. Tako dela še danes. Njegova taktika se ni spremenila. Opazuje nas in naposled začne uporabljati skušnjave oblečene v "naš" jezik, v jezik, ki je nam najbolj domač.

Skušnjava udari vedno na isto točko, le preoblači se v različen jezik, tisti torej, ki je domač posameznemu človeku. Točka napada pa je ista, kajti satan vedno napada našo identiteto: "Če si Božji Sin ..."
V človeka skuša vsejati dvom o lastni vrednosti in ljubljenosti, Boga pa nenehno prikazuje kot tistega, ki s človekom tekmuje za oblast, tistega torej, ki mu vse jemlje.

Ko pa človek tej laži verjame, se začne ...
Eva pograbi jabolko, ker ne verjame več, da ji je podarjena. Za njo ni več Očeta, ki zanjo skrbi, ampak gospodar, pred katerim se je potrebno skriti. In si vzeti sam.

Zgodba se nadaljuje. Kamen naj bi postal kruh. Stvar naj bi torej postala hrana človeku. Vse, kar ga obdaja in vse, kar sam naredi, mu mora služiti. Ker človek ne ve več, kdo je, mora vse uporabiti v služenju lastni izgubljeni identiteti. Mora se dokazovati, "metati dol s templja" in "metati ven, da bi bil opažen".
Ko podleže laži, da ni več sin, ki bi imel Očeta, mora postajati vedno močnejši in močnejši, prejeti tisto slavo v oblast nad celim svetom. V večanju moči pa je večanje suženjstva, kajti samo Egipt od človeka zahteva uveljavljanje lastne moči. Obljubljena dežela ne. Tam  je prostor za sinovstvo in Očetovstvo.

V Egiptu si ti Bog in on mora hoditi za teboj. To je pekel puščave in osamljenosti.
V obljubljeni deželi je Bog Oče, ti pa tisti, ki hodi za njim. To je lepota raja, kjer človek ponovno spozna in okuša milost Božje previdnosti.

Post je tako čas poguma. Poguma za Izhod iz egiptov suženjstva v svobodo ljubljenih otrok. V resnici in s pogumom tistega, ki si upa biti svoboden - torej človek in ne Bog.


četrtek, 11. februar 2016

"Bodi svetloba!"

Pepelnica

Človek je bil ustvarjen v urejen svet. Že samo branje besedila o tem, kako je Bog ustvarjal svet, kako je vodam postavil meje, kako je vsaki stvari določil prostor in ji odmeril kraj, človeka umiri. Ker je Bog ustvarjal red. In v ta red je izrekel: "Naredimo človeka! Po svoji podobi!"
Poklicani smo v red, ustvarjeni za red, zato, da bi tudi v nas vladalo pravo sorazmerje vsega. Greh je človeka oddaljil od reda in ga nenehno pelje v kaos. Še vedno.

Zato je še vedno potreben postni čas, čas novega stvarjenja v nas samih, čas pripravljanja prostora za svetlobo.
Tudi v nas se morajo vnovično zaslišati Besede: "Bodi svetloba!"  In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In res je! Vsi jo potrebujemo, ker smo jo z grehom izgubili.

Tista "zvita kača" se ponavlja dan za dnem. Človek nenehno naseda laži, četudi se ponavlja, ker skušnjava ni inovativna. Vedno "pritiska na iste občutljive točke". Vedno popači podobo Boga in ga naredi za tekmeca.  Skušnjava človeku tudi nenehno prebuja negotovost in občutek, da Boga ni, kar pomeni, da se mora znajti sam, braniti sam, poprijeti vse v svoje roke. Zato zagrabi. Najprej za "jabolko" posedovanja, nato za nož ... kakor Kajn. Kajti takoj, ko človek izgubi Očeta, nima več niti brata. Ima pa sovražnika. In sploh ne enega!

Danes je nož mnogokrat zamenjan s precej manjšim, a čisto nič manj nevarnim in strupenim rezilom - z jezikom. Besede, ki jih izrečemo v obrambi, stavki, ki jih izrečemo takrat, ko ne vidimo jasno, drugega zabodejo in teče kri. Včasih so za to dovolj smsi ali pa molk, ko ga ne bi smelo biti, zavračanja ...Zemlja je prepojena ne le s pravo krvjo naših sirskih mučencev, ampak tudi s krvjo, ki se je ne vidi.

Vse to zato, ker smo izgubili svetlobo, tisto svetlobo, ki omogoča jasen vid. Jasen vid Očeta, ki človeka ni ustvaril zato, da bi mu nekaj odvzel ali se ga bal (kakor vztrajno pravi kača), ampak zato, da bi ga ljubil. Potrebujemo ponovno jasen vid, s katerim bomo lahko gledali in tudi videli brata in ne sovražnika, nenazadnje pa tudi jasen vid za sedanjost, ki ne sme ostati popačena z bolečimi izkušnjami preteklosti.

"Bodi svetloba!"  To je postni čas. Čas ponovnega stvarjenja, urejanja sveta v nas samih, čas novega sluha in novega vida, čas ko sme posijati.

Božja milost je v obilju. Tukaj. Sedaj.

Le tvegati je potrebno in jo celo sprejeti. To svetlobo. To Jutro.


nedelja, 07. februar 2016

... bom vrgel mreže!

5. nedelja med letom

V igri je vedno Beseda, živi Bog. V igri vsakega življenja in poslanstva je srečanje z Gospodom. Tako pri Jeremiju, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo, tako pri Izaiju, ki ga danes beremo v prvem berilu, tako pri Pavlu v drugem berilu, tako pri Petru v evangeliju in tako pri vsakem od nas v evangeliju lastnega življenja.

Vsi ti so se srečali z Gospodom in spoznali, kako zelo so majhni, omejeni, grešni in ljubljeni.
Jeremija se upira in vidi, da ne zna govoriti, ker je še mlad, Izaija se zave svojih nečistih ustnic, ki sodelujejo s tolikimi nečistimi ustnicami drugih, ki sodelujejo z besedami, ki so nasprotne Besedi.
Peter se ustraši in ob čudežnem ulovu začuti vso svojo omejenost. Pavel potem, ko končno pade s svojega konja lastne izobraženosti in usposobljenosti ter se sreča s Svetlobo, spozna, kako je majhen in slep.

A vsakega od njih Gospod očisti, usposobi in pripravi na to, za kar ga je namenil. Nekako ga vzame na stran, v posebno "obdelavo", da bi ga poslal oznanjat to, kar je prej sam doživel. Zato ne obstaja druge poti, ki bi usposobila za resnično učenčevstvo, kakor edino le srečanje z Njim in milostjo, ki deluje, ponoči in podnevi (prim. Mr 4, 27).

Izaija je očiščen z žerjavico z oltarja, Jeremija je usposobljen za to, da bo rušil, podiral in gradil. Peter je spremenjen, Pavel prejme novo ime in sam zase pravi: "Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna." 

Med vsa ta imena spada tudi ime vsakega od nas, kajti ni ga, ki ga Gospod ne bi ljubeče pritegoval in usposabljal. Zato so zgornje Pavlove besede tudi naše! Večkrat bi morale priti iz naših ust, ki pa se prav zato morajo naučiti čistiti ob Besedi, tej žerjavici z oltarja. 

Evangelij nas tokrat popelje še globlje in nam kakor z mikroskopom omogoči vpogled v skrivnost Božjega delovanja, ki ga tako ali drugače izvaja v slehernem srcu.

Kajti pride čas, ko se znajdeš z Jezusom na štiri oči. Pride čas, ko izpiraš svoje prazne mreže, ko si naredil vse, kar si lahko, ko si obdelal in proučil vse možnosti in ostal prazen. To je lovljenje rib ponoči. Vsi jih lovijo ponoči, tako se pač ribe lovi. Jezus ne. On gre vedno "izven serije".

Pride torej čas, ko te prime in pelje čez in naprej od vseh tvojih miselnih idej in sposobnosti. Pelje te tja, kamor sam ne bi nikoli šel, ker niti vedel nisi, da je kaj takega sploh mogoče.
To so tisti časi, ko se Jezus naenkrat znajde v tvojem čolnu življenja in te prosi, da ga pelješ malo od kraja. Nekoliko proč od drugih. Kakor bi te ujel. In Bog to res naredi, ker se noče hecati z našim življenjem.

Potem pelje še globlje, da bi se ti razodel. To je odprto morje, kjer ni nič več v tvojih rokah, ostaja le Beseda. Druge oporne točke ni. In če veruješ, če uspeš zaupati in vreči, se zgodi. Zgodi se ulov, vsak ve zase, kaj to zanj osebno pomeni, a se zgodi. In zgodi se občestvo, ko se približajo še drugi čolni in posodijo svoje mreže. Zgodijo se torej odnosi, prenovljeni, novi, lepi in rodovitni.

In tam, ko se človeški greh in Božje usmiljenje srečata, se rodi poslanstvo. Rodi se nekaj novega, kar ne bo več samo človeško niti ne samo Božje, ampak bo v vsem imelo pečat Božječloveškosti, rojene iz srečanja.

In to, samo to, je "usposobljenost" za vrnitev na kopno, v svet, med ljudi, kot priča Njegovega usmiljenja in vstajenja, kot priča vere, ki na Besedo vrže mreže. Tudi podnevi!



sobota, 06. februar 2016

Srce, kakor Očetovo

Sobota 4. tedna med letom

Srce je središčni organ človeka. V njem je središče čutenja, doživljanja, središče sanj in središče Boga.
Tu se odvijajo temeljne odločitve človeštva, tu se igra dvoboj dobrega in zla, tu se za oblast poteguje satan in tu nenehno človeka kliče in vabi Bog. Da bi se odločil za življenje.
Pravzaprav se v našem srcu odvijajo najpomembnejše stvari, ki se potem, včasih hitreje včasih počasneje, a vselej pokažejo tudi navzven.

Kralj Salomon je bil mlad mož, kmalu postavljen za kralja nad mogočnim ljudstvom. In ko ga Bog vpraša, česa si najbolj želi, Salomon pokaže svojo veličino. Kajti ne prosi dolgega življenja niti ne bogastva ali slave niti smrti svojih sovražnikov, ampak modro in razumno srce, ki bi znalo ločiti dobro od hudega in bi znalo prav vladati svojemu ljudstvu.

Salomon se zave, da je njegovo srce zbegano in izgubljeno. Zave se, da potrebuje pomoč. V tem je ponižnost. Ponižno srce se zave svoje veličine in svojih omejitev, hvaležno se ozira na to, kar mu je dano in prosi tistega, česar nima. Ponižno srce je torej temelj vseh ostalih kreposti, ki so tako ljube Gospodu.

Salomon preko ponižnosti spozna, česa najbolj potrebuje. In prosi bistveno. Zato prejme še vse ostalo za nameček. Prosi najprej Božje kraljestvo in vse ostalo mu je navrženo.

V evangeliju se razodene še eno srce - Božje srce. Srce Jezusa, ki bije za človeštvo. Srce, ki je usmiljeno in sočutno, srce, ki zmore ob pogledu na druge zaznati sočutje. Pusti se prebosti drugemu, pusti drugemu, da ga osvoji. To je bistvo odnosov in bistvo Nebeškega kraljestva med nami. Pustiti, da ti drugi pride blizu in se te njegova bolečina in stiska dotakne, postane tvoja. To je srce, ki zmore čutiti usmiljenje.

K temu smo povabljeni vsi, na poseben način kristjani. Da bi svoje srce najprej spoznali, začutili to, kar je čutil Salomon - nepopolnost in omejenost. Začutiti tisto veliko množico, ki prebiva v srcu vsakega in ki je izgubljena in razkropljena kakor ovce, ki nimajo pastirja. To je temelj ponižnosti.
Šele ponižno srce zmore nato prositi bistvo - modrost in razumnost. S tem mu pride vse ostalo; veselje, moč, krepost.
Nad vsem tem pa je še korak naprej, korak, ki kliče k drugemu. Srce, ki postane kakor srce Očeta, srce, ki premore ne le sočutje, ampak tudi usmiljenje.
Kajti sočutje daje drugemu dovoljenje, da postane naš bližnji, usmiljenje pa daje nam zahtevo, da postanemo mi bližnji drugemu. V dejanju in resnici. Kakor Oče.




Krstnik in Herodiada

Petek 4. tedna med letom

Čudna kombinacija. Oba človeka z jasno vizijo in jasnimi odločitvami. Oba vztrajna in trdna v tem, kar rečeta in vendar tako zelo drugačna.

Janez, Božji mož, prodoren s svojo besedo, ki v srcu sproži gibanje, premislek in zahteva odločitev.
Herodiada, žena, ki je izgubila svoje bistvo in postala manipulatorka. Odločna in zahtevna, brezkompromisna v svoji besedi, ki pa za razliko od Janezove ni bila beseda resnice, ampak beseda preračunljivosti, zla, zavisti, celo sovraštva.

Janez, ki je našel svoje očetovstvo in Herodiada, ki je izgubila svoje materinstvo.

Vmes je Herod, ta moški, ki ne ve, kaj je biti moški. Človek, ki je ukrivljen in brez hrbtenice, človek, ki se ne zna odločiti in pusti, da vladajo drugi. Je tudi človek, ki ve, da je grešil, a se za razliko od kralja Davida, katerega greh ni bil manjši od Herodovega, ni pokesal. Ni sprejel besede resnice, četudi jo je imel pred seboj. To besedo resnice je dal obglaviti. Zato se je ob Jezusu ta vest znova in znova prebujala. Zanj Jezus ni bil drugega, kot obujeni Janez.
Herod je torej človek, ki ni nikoli zares živel. Ostajal je lutka v rokah drugih in s tem zasajal ogromno zla. Kako pomembno je torej, da človek sprejme mesto, ki mu je odkazano in ga zasede z vso odgovornostjo, svobodo in odločnostjo.

In tam vmes je še Saloma, hči, ki v resnici nima matere, ampak je od nje zlorabljena. V svoji nedolžnosti skuša, kakor vsak otrok, ugoditi tej materi s prošnjo in ugoditi temu očetu s plesom. Zlorabljena od obeh. In od matere uporabljena kot orožje proti možu. Ko se na žalost to dogaja tudi v slovenskih družinah, mati izgubi svoje materinstvo in veselje, oče izgubi svoje očetovstvo in ponos, otrok pa trpi.

Nujno je torej, da se odločimo ali bomo mrzli ali vroči. Mlačni ljudje so vodeni od mrzlih. Odločiti se torej moramo, ali bomo služili besedi resnice ali besedi zla in manipulacije. Obe besedi sta pred nami, vedno, vsak dan, ob vsaki priložnosti. Tisti, ki se ne odloči, se zanj odločijo drugi.