sobota, 26. september 2020

Lepota harmonije

 26. nedelja med letom

Kar dela vsakega človeka lepega, je prav usklajenost med besedo, mišljenjem, dejanjem in življenjem.

Gospod je lep in vedno nov prav zato, ker vse kar  izreče po svoji Besedi tudi misli, izpolni in On prvi živi. Zato privlači, zato odžeja in zato nas tako nezadržno vleče k Njemu. Tudi človek je bil ustvarjen po njegovi podobi, toda greh je v njem to harmonijo uničil. Zato se prepogosto zgodi, da besedo sicer izrečemo, ne pa nujno tudi tega mislimo, še manj izpolnimo ali s svojim življenjem tudi izpričamo. 

Ko iz nas prihajajo lepe besede, ki pa jih življenje in dejanja sama ovržejo, ranimo in drug drugega utrujamo. Zato človek po grehu ni bil več lep. Izgubil je harmonijo in postal "razštelan". Šele Duh, ki smo ga prejeli z vstajenjem Sina, v nas ponovno postavlja in ustvarja red, nas uglašuje na Gospoda in v nas ustvarja novo harmonijo. Toliko kolikor mu pustimo, kajti Duh želi našo svobodno privolitev.

Prvo berilo nam razkrije razmišljanje tistega, ki hoče pred Bogom imeti prav in opravičevati svojo neuglašenost. Tak se glasno ali tiho nenehno pritožuje Bogu in ljudem, da Gospodove poti niso prave, da je Gospod krivičen, predober do drugih in preslab do nas.

On pa odgovarja: "Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?" Evangelij namreč razkrinka prav neuglašenost, ki nas izdaja, ko nismo poslušni milosti. V priliki drugi sin očetu sicer privoli, da gre v vinograd, vendar potem tega ne izpolni. Njegovo življenje in dejanja so nasprotna temu, kar izgovarjajo njegova usta. Besede, ki so lepe in se zdijo izpolnjevanje Gospodove volje, a so brez konkretne vsebine, so ne le prazne, ampak našim občestvo celo škodijo.

Prvi sin pa se navzven sicer upre, ker ga je prehitela uporna človeška narava, ki tako rada dela po svoje, toda na koncu vendarle zmaga Duh, ki je v njem. Kolikokrat se prepiramo, tekmujemo in napadamo samo zato, ker damo prednost naši grešni naravi, ki sama po sebi ne more nič, pa vendar se ima za gospodarico sveta in tudi Boga. 

Pod to naravo pa je Duh, ki si želi razodetja in poskuša na vse načine med nami graditi občestvo. Želi si izpolniti Očetovo voljo in ta je, da v nas in med nami ustvarja čudovito harmonijo, o kateri piše Pavel v drugem berilu: "Bratje, če kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja."

In dodaja, kako naj na prvo mesto ne postavljamo svoje grešne narave, temveč milost Duha, ki je v nas: "Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gledaa samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu."

Ključno vprašanje našega življenja je torej ali bomo dovolili, da prevlada naša trma ali Gospodova milost, ki je v nas. Naš napor, da bi se dokazovali, branili in zmagovali nad drugimi ali Očetova volja, da nas poveže v občestvo, kjer ni tekme, ampak so bratje. Dati prednost Milosti pa neizbežno pomeni sestop - sestop iz lastnega ega, sestop iz svojega prav in iz strahu zase, da bi postali svobodni sebe in resnično bližnji drugemu. In Gospod, ki je lep, karkoli reče, najprej On sam živi in izpolni. Ni namreč "oddaljeni gospod", kakor ga je poimenoval drugi sin, ki se je skrival za lepo podobo, ampak je tisti, ki je postal nam enak - hlapec hlapcem, da nas je povzdignil v dostojanstvo sinovstva. 

On je torej prvi pokazal ta sestop, praktično izničenje, ko se je brezmadežno čist spustil iz Očetovega objema in nase prevzel ranjeno človeško naravo ter jo usposobil, da ponovno ljubi. Ljubezen pa je tista lepota Duha, ki našo trmo vedno bolj uklanja in mehča, kar je tudi pogoj, da se med nami rodi občestvo. On je, ki nas povezuje v nekaj lepega in novega.

Naj postajajo taki tudi naši odnosi, občestva in celotna Cerkev!


sobota, 19. september 2020

Kakor v nebesih tako na zemlji

 25. nedelja med letom

Že prerok Izaija močno kliče in opozarja, da Gospodove misli niso naše misli in Njegova pota ne naša, kajti razdalja med njimi je včasih kakor razdalja neba do zemlje. In res, kako malokrat na zemlji živimo kakor v nebesih in kako prevečkrat zakone zemlje kopiramo na nebesa. 

Toda Sinova in naša molitev Očetu ostaja kakor v nebesih tako na zemlji. Ne obratno!

V čem je ta velikanska razlika? Evangelij je precej natančen in podrobno oriše, kaj se dogaja v srcu človeka, ki pade v zanko primerjanja in tekme. V evangeliju torej ne gre za podpiranje krivičnega vrednotenja dela ter plačevanja, ampak ta prilika prikazuje logiko in način nebeškega kraljestva, ki pa sta pogosto res kakor nebo od zemlje narazen od logike in načina človeka, ki misli, da si mora vse zaslužiti sam. Tudi občestvo z Očetom, tudi njegovo ljubezen, kar v priliki ponazarja delo v vinogradu. 

V 15. poglavju Janezovega evangelija izvemo, da je vinogradnik Oče, trta Kristus in mi mladike, po katerih teče isti sok (Duh), ki je tudi v Očetu in Sinu. Vinograd kot tak je torej polje, kjer stopajo v odnos Oče, Sin, Sveti Duh in človek sam. Vsi vemo, da je delo v vinogradu prijetno in lepo, ko so sadovi, sadovi pa so samo, ko se človek pusti vcepiti v občestvo Božjih odnosov ljubezni. Takrat mladika rodi sad.

Zato biti najet za delo v vinogradu pomeni pri sebi in drugih zreti delovanje Milosti in odpirati prostor za Boga, ki hoče biti rodoviten. Hoče nas imeti ob sebi, še več, hoče nas imeti v sebi, torej mladike na trti, polne Ljubezni. Samo najeti delavci so lahko vstopili v ta vinograd občestva, kar pomeni, da človek sam tega vhoda v nov način bivanja ne najde. Sin je bil poslan na svet, da bi nam odprl pot do Očeta, postal neke vrste "najemodajalec", tisti, ki išče in kliče, da bi vsi ljudje ponovno smeli postati Božji sinovi, torej bratje. 

Plačilo enega denarija je tako v tem, da je človek, ki sam ni našel več poti v vinograd Očetovega naročja in je zgubljeno posedal po trgih in ulicah, ponovno najden in vrnjen občestvu svetih. Cilj je torej pripadati, je sprejeti vabilo in postati del te velike gostije s sočnimi jedmi in s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6), ki jo je Gospod po milosti svojega sklepa (Ef 1,11) pripravil človeštvu.

Tukaj začenjamo počasi razumevati, kako izven konteksta so bili odzivi prvih delavcev, najetih že zjutraj ali tekom dneva. Zdi se, da ves čas svojega dela niso spoznali milosti, ki se skriva v tem, da je njihovo življenje prav v darovanju našlo smisel, pot in smer. Svoj odnos z Gospodom so kljub temu, da so bili odrešeni, živeli kakor odplačevanje in kupovanje. Neizbežno je torej razočaranje, kajti dobiček se zanje meri samo v primerjavi s tem, kaj je pridobil drugi. Če je drugi prejel enako ali več od mene, sem v izgubi, če pa manj, imam dobiček. To je naša grešna misel, ki jo gospodar na koncu poimenuje kot hudobno, saj je popačena z grehom tekmovalnosti in grabljenja. 

Gospod pa ostaja dober in v svoji dobroti kliče, da bi vsi imeli dom v Njem. Njegovo plačilo je torej veselje nad tem, da ima svoje ljubljene pri sebi in to isto veselje želi kot plačilo deliti s človekom. V priliki ne izvemo ali so zadnji, ki so torej prejeli isto plačilo odrešenosti kakor prvi, to milost bolje zaživeli kot prvi, vemo pa, da je Gospod tisti, ki pokaže, kako vrednoti tako tiste, ki so prenašali težo dneva in vročino, ker so bili najeti, kakor tudi mučno posedanje in čakanje tistega, ki je dolgo čakal in posedal, ker ga nihče ni najel. Koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne povabi v odnos, nihče jim ne odkrije lepote Očeta! In Oče ve, kako ure v temi čakanja tečejo počasneje in so velikokrat bolj naporne od dela, ki ga človek živi kot daritev najdenega in ljubljenega. Zato je plačilo prav v veselju, ki ga Oče podarja tako zadnjemu, ki je srečal Kristusa ter vstopil kakor prvemu bratu, ki naj bi se veselil vrnitve svojega sobrata.

Sprašujem pa se - ko bo naslednjič nekdo vstopil v naš vinograd Cerkve, v naša občestva; bo tam našel tiste, ki se veselijo nad milostjo, da so bili najdeni in odrešeni ter z veseljem sprejmejo brata, ki to šele odkriva ali bo našel skupek zagrenjenih samooklicanih mučencev svete katoliške Cerkve, ki se celo življenje mučijo za Kristusa, ta pa jim ne da niti kozliča, da bi se poveselili s prijatelji? (Lk 15,29)

Naj nam današnja Beseda resnično pomaga priti do Pavlovega spoznanja, da je edini dobiček v Kristusu, po katerem imamo pripravljeno gostijo z izbranimi jedmi in prečiščenim žlahtnim vinom. Kristus sam je namreč postal ta izbrana jed Očeta, to Jagnje, pripravljeno za nas, njegova Kri pa prečiščeno vino, ki ga tako manjka svetu, na kar je Marija opozorila že v začetku: "Vina nimajo!" (Jn 2,3).

Enkrat najdeni in ljubljeni pa lahko tudi sami postanemo tisti apostoli, poslani na trge in ulice sveta, da bi tudi sami izgubljenemu človeštvu postali bratje in tako zgovorno znamenje Očeta, ki hrepeni, da bi človek postal deležen njegove Ljubezni.


sobota, 5. september 2020

Mreža ljubečih odnosov

23. nedelja med letom

Danes smo po Božji besedi spodbujeni, da bi nas drugi ponovno pričel zanimati. Spodbuja nas, da ne gremo samo mimo drugega, skomignemo z rameni in potiho nadaljujemo svojo pot, ampak da se pustimo vznemiriti. Od tistega, ki greši.

Matej v svojem evangeliju piše, da je ta, ki greši, tvoj brat. Gre torej za nekoga, s katerim smo v žlahti "po Kristusu". Gre za sorodstvo, ki je vezano na poslušanje in izpolnjevanje Besede ter na vcepljenost v Kristusa, ki jo prejmemo s krstom. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati (Mt 12,50).

Grešiti torej pomeni ne izpolnjevati Očetove volje, ki je v tem, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje (Jn 6,40). Izpolnjevati Očetovo voljo potemtakem pomeni sprejeti Sina, ki nam ga je poslal kot Odrešenika, da bi nas potegnil iz osamljenosti greha v občestvo z Njim. Vsak, ki sprejme to pomoč, kar pomeni vsak, ki se najprej prepozna potreben te pomoči in odpre srce, izpolni Očetovo voljo. In kdor sprejme Sina, postane tudi sam sin ter prejme Očeta. Bistvo odrešenja je namreč v ponovni vzpostavitvi ljubečega sinovsko očetovskega odnosa med človekom in Bogom.

Imeti Očeta pomeni imeti mnogo bratov, zato je greh v tem, da v drugem ne prepoznavamo brata, ki nam je podarjen, temveč odvečnega tekmeca, ki nam je nadležen ali nas je celo prizadel in bi ga zato s pravim "vzgojnim prijemom" radi popravili, tj. naredili primernega našim potrebam. Bratsko opominjanje tako radi razumemo kot nekakšno kritiziranje in popravljanje vsakega, ki ne ustreza našim merilom. Če tega popravljanja človek ne sprejme, lahko pokličemo še 2 ali 3 priče, če tudi teh ne posluša, pokličemo Cerkev ali še raje damo vse skupaj v časopis, morda sodišče. Če pa tudi to ne pomaga, ga označimo kot pogana in cestninarja in se nikoli več ne obrnemo k njemu.

Toda bratsko opominjanje, h kateremu nas spodbuja današnji evangelij, je nekaj povsem drugega. Prej smo videli, da je greh v tem, da pozabimo, da smo sinovi in med seboj bratje. Ko torej nekdo greši, ravna iz ogroženosti, ker je pozabil, da je ljubljen. Posvariti tega brata tako pomeni pristopiti k njemu kot bratje (in ne sodniki), ki niso izgubili zavesti, da so ljubljeni ter tistega, ki prizadene, spomniti, da obstaja nekaj lepšega od samote krivic. Obstaja občestvo ljubezni, ki nam je podarjeno, da bi ga medsebojno živeli.

Če torej nekdo pade iz tega občestva, potrebuje občestvo, ki se mu ljubeče odpre, se zanj zanima in mu toliko bolj prinaša toplino luči kolikor globlje je izkusil hlad teme. Če kdorkoli od nas in Cerkev kot celota tako dela, pridobi brata. Glagol pridobiti je glagol, ki se uporablja izključno v ekonomskih zadevah. Cilj Božje ekonomije ni torej pridobiti stavbe, zidove, temveč ljudi in odnose.

Cilj bratskega opominjanja ni drugega narediti po svojih merilih, temveč pridobiti brata z ljubeznijo ter mu tako pomagati, da ponovno okusi lepoto Cerkve, ki je lahko dom za vse. In če nekdo kljub vsemu tega ne sprejme, naj postane za nas pogan ali cestninar, tisti torej, za katere je Gospod dal svoje življenje in bodo prvi vstopili v nebeško kraljestvo.
Če je namreč On dal življenje zanje, kar pomeni, da je na zavrnitev odgovoril z ljubečo daritvijo, smo tudi mi, ki smo njegova Cerkev, poklicani storiti enako. Ljubiti tiste, ki se ne odzivajo.

Naloga Cerkve tako je in vedno bo v tem, da tke mrežo novih, odrešenih odnosov ter jo nato ljubeče meče v morje tega sveta, da se v te odrešene odnose lahko ujamejo vse vrste rib. Katera riba je dobra in katera slaba, je stvar Očeta, naša naloga je le, da ostajamo Cerkev, bratje in sestre, poslani v ta svet, da bi skozi našo mrežo odnosov sijala rešilna moč Kristusove ljubezni. Namenjena vsem, kajti vsi imajo pravico slišati in po nas okušati evangelij!