nedelja, 25. februar 2018

Ker si poslušal moj glas

2. postna nedelja

Bog prosi Abrahama, da mu daruje svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubi, Izaka in ga v deželi Morija daruje v žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana. Absurd! Sin obljube, dolgo pričakovani, edina 100 % gotovost, da je Gospod zvest in da ni pozabil na svoje besede, ki jih je Abrahamu izrekel davno nazaj, naj bi sedaj bil darovan. Zakaj?

Ker je Bog želel Abrahamu podariti še veliko več, je potreboval njegovo prazno naročje. Potreboval je, da se odlepi od posedovanja daru, ki ga je prejel in razširi svoje naročje zato, da bi lahko prejel še več. Če Abraham ne bi bil pripravljen poslušati Gospodovega glasu in darovati Izaka, bi ga Bog enako ljubil, mu enako stal ob strani in enako blagoslavljal. Mu pa ne bi mogel podariti vsega tega, kar mu je v svoji ljubezni želel. Za ta, večji dar, je bil potreben korak izpuščanja v goli veri, kajti edino tako se v človeškem srcu razširi prostor za Boga. Odpre se naročje in srce.

Abraham je to zmogel, zato je Gospod njegovo prazno naročje napolnil s še večjimi darovi: "Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu  in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas."

Ko nas Gospod vabi v korak, ki je daljši od naših nog, je to samo zato, da bi nam podaril še veliko večje darove. Spoštuje in ne odmakne svoje zaveze, ko tega ne upamo storiti ter se neskončno veseli, ko zaupamo in na Besedo storimo golo dejanje vere. Takrat je kakor bi odprli avtocesto za Njegove milosti, ki so številnejše od zvezd na nebu in peska na morski obali.

Dar, ki nam ga v svoji veličini želi podariti Oče danes, je neprecenljiv. Je, kakor piše apostol Pavel Rimljanom, njegov lastni Sin, kateremu ni prizanesel.
Ko so bili na tem, da Jezusa pribijejo na križ in so vojaki, kakor nekoč Abraham, dvignili svojo desnico, da bi zaklali Sina, se Oče ni oglasil. Tam ni bilo glasu, ki bi zavpil: "Ne stegujte svojih rok nadenj in ne storite mu ničesar!" Ko je šlo za njegovega lastnega Sina, je Oče molčal in dopustil, da so ga umorili, kajti edino tako je Sin lahko našel izgubljenega in mrtvega človeka ter ga z vstajenjem ponovno pripeljal v življenje.

Kako silna in neustavljiva je ta ljubezen! Če torej Oče ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, pomeni, da nam z Njim želi tudi vse podariti! Zanj smo že Božji izvoljenci, katerim ni poslal Sina, da bi jih obsodil, temveč rešil. Kdo bo torej obtoževal Božje izvoljence? Mar nimamo na desnici Očeta največjega in najodličnejšega zagovornika?

Da bi res živeli to veliko Resnico, moramo tudi sami velikokrat v življenju iz svojega naročja izpustiti svoje "edince", svoje "ljubljenčke", svojo misel, idejo ali načrt, na katerega smo se ljubosumno navezali ter razpreti dlani, da bi sprejeli veliko več - dar sinovstva in hčerinstva.

In šele takrat, ko to zares zaživimo, postajamo pred podoba spremenjenja na gori. Ko imamo v sebi dovolj prostora, da sprejmemo dar Sina in vcepljenost vanj, pričnejo naši obrazi in oblačila sijati. S svojim stilom in okusom, s katerim živimo občestvo z Njim in med seboj, oznanjamo, kje je naša dopolnitev.

Na gori sta se prikazala Mojzes in Elija, postava in preroki ter Kristus, ki je dopolnitev obojega. Peter bi najraje obdržal vse tri, vendar mu Jezus pokaže drugo pot. Naša naloga ni več življenje iz postave in prerokov, kajti čas se je že dopolnil in Mojzes in Elija sta izginila. Sedaj smo poklicani, da zaživimo občestvo s Sinom, to novost krsta, v katerem nas usposablja za služabnike Duha, za služabnike nove zaveze, služabnike občestva in pričevalce, da sta Bog in človek ponovno eno.

Z gore smo torej poklicani sestopiti zedinjeni v Kristusu ter kot bratje in sestre novega občestva vstopiti v "dolino", ki še vedno čaka prav takih pričevalcev spremenjenja!




nedelja, 18. februar 2018

Med angeli in zvermi

1. postna nedelja

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.
Puščava, za nas tolikokrat prekleti kraj, pri Bogu vnovič dobi mogočno razsežnost. Kakor nekoč za Izraelce, tako tudi za nas ostaja kraj čiščenja in treninga v razločevanju ter izbiranju.

Božjega Sina odvede v puščavo Sveti Duh. In tam, v tej isti puščavi, ga satan skuša. Bog nas torej ne rešuje puščav življenje, ne rešuje nas napadov hudega, temveč nam pošilja angele, da nam v tem strežejo. To je pomembno dejstvo, ki ga, vsaj zdi se tako, včasih ne moremo sprejeti.

Radi bi živeli v raju, kjer zla več ni in vendar smo še na zemlji. Zdi se nam, da nas Bog zapušča in pozablja, ko nas ne obvaruje satanovega skušanja in vendar pozabljamo, da Njegovo odrešenje ni v tem, da bi z vnovičnim vesoljnim potopom uničil svet in na ladji rešil samo "svoje", temveč je Njegovo odrešenje za vse, tudi za "tiste, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni in jih je Bog potrpežljivo čakal". 

Njegova Ljubezen ni v tem, da nas vzame s tega sveta, temveč da nas je v tem svetu rešil ter ponovno usposobil za izbiro dobrega! Kristus je namreč prišel, da osvobodi našo svobodo!

Dokler bo torej svet, bodo tudi zveri. Zemeljske in duhovne, zunanje in notranje. Mavrica se je razpela čez vse. Mi smo tisti, ki se bomo morali vsak dan znova, vsak trenutek znova odločati, kateri del bomo izbrali in sprejeli - skušnjavo zveri ali pomoč angela, poslanega od Boga.

Postni čas na poseben način simbolizira teh 40 dni puščave, ko je vsak od nas poklican, da v sebi ponovno odkrije in poimenuje zveri, obenem pa izostri pogled za vse dobro in lepo, kar se vzporedno dogaja.
Plevel in pšenica vedno rasteta skupaj, človek pa je tisti, ki je v moči krsta usposobljen, da izbira pšenico, življenje, angele. Medtem, ko zveri napadajo, renčijo in grozijo.
Pa kar naj, pomembno je le, kam mi usmerimo pogled, h komu mi naravnamo uho in kateri misli dopustimo, da usmerja naš korak.

Vsak od nas pozna svoje zveri, pozna svoje omejitve in skušnjave, ki ga vodijo v prepad. Ta prepad pa Gospod ne zasuje, temveč nas uči okrog njega napeljati mrežo in hoditi mimo, ne da bi ob tem vanj padli sami ali vrgli še ostale. Se naučiti živeti spravljeno s svojimi notranjimi prepadi, živeti v zavesti, da zveri so ter da smo sami odgovorni in svobodni za to, kar se odločamo, je status odrešenega človeka.

Odrešeni človek se tako ne uspava ali zapira v umetne svetove, da bi s tem sebe prepričal, da je vse lepo, niti ni človek, ki se pusti dotolči zverem, temveč je tisti, ki s Kristusom vstopa v puščavo in skupaj z Njim spoznava svoj notranji svet. V zavesti, da je nad ta svet Bog že davno razpel mavrico in sklenil zavezo tudi z našimi zvermi.
"Glejte, zavezo sklepam z vami (...) pa tudi z vsemi živimi bitji (...) z živino in vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas."

Svojo zavezo je sklenil s človekom, ki je poln nebeških višin in poln globin brezen, človekom, ki je svet in grešen, dober in hudoben, ponižen in trmast, poln zveri in poln angelov.
"Kristus je trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vse pripeljal k Bogu." To je torej Njegov cilj - da bi bili vsi združeni pri Bogu.

Naj bo to tudi naš cilj, h kateremu hitimo skozi puščave življenja, zavedajoč se, da mavrica lahko nastane le takrat, ko sta sonce in dež združena. Ne takrat, ko je samo sonce ali ko je samo dež, ampak, ko sta skupaj.

Tako post za kristjana ne more biti več samo neko zagnano uničevanje lastnega plevela in pokončevalni boj nad zvermi srca, temveč postaja klic k spreobrnjenju, k budnemu življenju sredi angelov in zveri ter obenem zavestnemu in svobodnemu (spre)obračanju k dobremu.

Angeli,  Božje kraljestvo, evangelij se je približal.  Zelo konkretno, zelo človeško, zelo "meseno".
Čas se je dopolnil! Tudi za naše izbire.


nedelja, 11. februar 2018

Hočem, bodi očiščen!

6. nedelja med letom 

Vsak od nas potrebuje Božji odgovor, potrebuje potrditev in potrebuje slišati ta močni: "Hočem!"
V sebi namreč vsi nosimo gobavost, ki jo skrivamo pod take in drugačne maske, obleke in obrambe. Zato potrebujemo srečati tistega, ki je na križu upal pokazati prav tiste rane, ki jih mi skrivamo ter prav preko njih odrešil ranjenega človeka ter mu vrnil Življenje.

Kristus je torej prvi, za katerega veljajo besede apostola Pavla iz drugega berila: "Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili."
Potrebujemo srečati nekoga, ki ga ni več strah zase, ki ne išče svoje koristi, temveč se daje, da bi drugi imeli. Pavel, veliki Kristusov posnemovalec, vabi tudi nas, naj postanemo Kristusovi, posledično pa tudi njegovi posnemovalci.

Da bi pa to res postali, je najprej potrebno srečati svojega gobavca. V stari zavezi, kakor beremo v prvem berilu, se je moral gobav človek popolnoma umakniti iz slehernega socialnega in verskega življenja. Živeti je moral zunaj prebivališč, v samoti in vpiti: "Nečist, nečist!"  Nositi je moral razmršene lase in pretrgana oblačila.

Ob tem nehote razmišljam, koliko gobavosti danes sili ljudi, da se zanemarijo, da ne zmorejo več sprejemati lastnega življenja in predvsem ne ran, ki jih je to prineslo. Koliko ljudi se iz bolečine umakne od ljudi ter prebiva v osamljenosti, četudi sredi naselja. Koliko gobavcev današnjih dni skriva svoje razbolelo srce pod izgovor: "Druge ne smem obremenjevati", ter ostajajo sami, neslišani in pozabljeni.
Evangelij danes vpije: "Dovolj!" Potrebno je priznati gobavost, potrebno je priznati svoja bolna mesta ter zahrepeneti po tistem, ki se ran ne boji, temveč nas preko njih odrešuje.

Gobavec v evangeliju se sam približa Kristusu. Nihče ga ne pripelje, nihče ga ne pokliče, preprosto pride, ker mu je zadosti takega življenja in se odloči, da gre lahko drugače naprej.
Pomembna je ta notranja odločitev, da je dovolj! Dovolj skrivanja, dovolj vpitja: "nečist, nečist", dovolj bežanja iz odnosov. V življenju vsakega pride čas, ko je potrebno stopiti iz začaranega kroga nemoči.
Gobavec je storil, kar je lahko - odločil se je in prišel h Kristusu!

Gane njegova prošnja, izrečena na kolenih, polna vere, tako zelo spoštljiva in nevsiljiva: "Če hočeš, me moreš očistiti."
Še bolj ganljivo pa je to, kar stori Kristus. Ranjeni človek se mu najprej zasmili. Beseda pomeni, da se mu je streslo drobovje, kar je materinska lastnost Boga. Gospod se zato takoj naredi bližnji in iztegne roko. Iztegnjena desnica, povezana z besedami: "hočem, bodi" močno spominja na stvariteljsko delovanje Boga, ko je s svojo desnico in svojo besedo ustvarjal svet: "bodi svetloba, ..."
Tu Gospod na neki način poustvarja, torej odrešuje človeka. Dokončno se bo odrešitev zgodila na križu, ko bo Jezus iztegnil obe roki.

Gobavca se Jezus dotakne, kar je bilo za predpise postave nedopustno. Veliko čudežev je Jezus storil prav preko dotika, ki je bil vedno odgovor na človekovo vero. Bog se nas želi dotakniti tudi danes. Želi, da pridemo predenj, vzdržimo njegov ljubeči pogled, poln sočutja ter dopustimo, da se dotakne tam, kjer mi ne zmoremo ter izgovori svojo privolitev: "Hočem, bodi!"

Poklicani smo torej, da se dovolimo ponovno "ustvariti", ponovno obuditi in vrniti v svetlobo, kajti zato je prišel. Da bi poiskal izgubljene otroke in jim vrnil življenje. Bog nas hoče odrešiti iztrganosti, bežanja, osamljenosti ter nas ozdraviti in usposobiti za lepe, odrešene odnose, kjer brat in brat ponovno lahko prebivata skupaj.

Kristus ozdravljenega pošlje, da duhovnikom oznani veselo novico evangelija, ki zmore rešiti. Postava je lahko samo pokazala, da greh je, da prestopki so, nikakor pa ni imela odrešujoče moči. Za kaj takega je bila potrebna milost Kristusa. Samo Beseda, samo ta utelešeni evangelij - oseba Jezusa Kristusa in vera vanj, lahko gobavemu in ranjenemu človeštvu  prineseta odrešenje in novo življenje.
In prav to je bil ozdravljeni poslan oznaniti shodnici, ki je še vedno čepela v postavi.
Približalo se je Božje kraljestvo. 

In nenazadnje je izredno močan zaključni simbol. Ozdravljeni gobavec se vrne med ljudi, Jezus pa mora zaradi njegove neposlušnosti navodilom, ostati zunaj naselja. Ta čudovita zamenjava!

Človek, ki je zaradi greha bil vržen iz raja in je moral kakor gobavec prebivati zunaj njega, se lahko vrne v raj občestva z Bogom in drugimi, Kristus, Božji Sin pa sprejme, da živi "zunaj", sprejme nase gobavo človeško naravo, ki jo v vsej svoji ranjenosti pokaže na križu, ter jo prepelje v slavo vstajenja. Nič več ni torej človeku potrebno živeti "zunaj", temveč se v milosti (ne postavi!) lahko vrne v ljubeč odnos s seboj, z bratom in Očetom, ki je zato, da bi rešil sužnja, daroval Sina!