sobota, 23. april 2016

Že tukaj

5. velikonočna nedelja

Skozi velikonočne nedelje, ko nas spremljajo odlomki Razodetja, se pred nas postavlja nekakšno okno pogleda "onkraj". Dano nam je videti vzporedno sliko tega, kar tukaj živimo in se ne sveti. Tam pa se, ker je poveličano!
Tukaj moramo, kakor sta Pavel in Barnaba vzpodbujala vernike v Listri, Ikoniju in Antiohiji, "skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo", onkraj pa bodo te stiske preoblikovane.

Žalovanje, vpitje, bolečine ne bo več, solze bodo obrisane, od vsega tega pa bodo ostali svetleči biseri te nove, "ozaljšane neveste", pripravljene za svojega ženina. To je novo nebo in nova zemlja, o katerem piše apostol Janez. Zanimivo, da v tem novem ni več morja, ki je v Svetem Pismu pogosto simbol greha, zla in globin teme. Tega tam ne bo. Kajti glej, vse delam novo!

To okno pa nam ni dano samo zato, da bi nas okrepilo sredi bojev tega sveta. Skozi to okno dejansko prihaja svetloba, ki že tukaj vse dela novo. Življenje ni nekaj, v katerem moramo stisniti zobe, veliko trpeti, potem pa upravičeno zaslužiti nagrado. Tako živijo neodrešeni.

Življenje, ki ga mi živimo, pa je že večnost. V krstu smo že umrli in po njem živimo vstalo, večno, novo življenje, v katerem je smrt le prehod in ne več resnična smrt. Zato je življenje na zemlji le nenehno ponavzočevanje Kristusovega delovanja in njegove prisotnosti.
In njegova prisotnost tukaj in zdaj vse dela novo!
V njegovih rokah se razlomljenost že spreminja v blagoslov, solze v odpuščanje, izdajstvo v poveličanje.
V njem nič več ne more ostati za zavaljenim kamnom, ker ne vzdrži. Bog hoče biti na prostosti in ne v grobu. Enako v našem živlejnju, enako v naših ranah.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj."
Kako drugače je skozi to svetlobo gledati na tukajšnja izdajstva prijateljstev, zvez in ljubezni. Kako drugače je, ko te iste besede ponovimo vsakič, ko nam nekdo stori krivico, nas rani, morda celo izda.  Vsakič, ko mi storimo drugemu.
"Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj."

Z vsako rano se vključimo v Kristusovo rano, te rane pa niso ostale za smrt, ampak so postale poveličane. To dela Kristus že sedaj - vse dela novo! Zato je tudi samo v Njem možno odpuščanje. Samo v Njem je možna ljubezen po izdajstvu. Samo v Njem je možen mir med nami, potem, ko nekdo rani.
Tako postane odpuščajoča ljubezen edino resnično in celo temu svetu prepoznavno znamenje njegovih učencev! Ker ni možna v nikomer drugem razen v Njegovi prisotnosti. Ko Jezus odhaja, učencem zaupa edino neizpodbitno dejstvo, da so njegovi - medsebojna odpuščajoča ljubezen.

Jezus te besede izreka, ko se stiska njegovega življenja stopnjuje do vrhunca. Izreka jih v tisti noči, ko je bil izdan. v tisti noči, ko je s svojim telesom enkrat za vselej naredil novo, preoblikoval in poveličal vse, kar boli, vse, kar izdaja, vse, kar izvablja solze trpljenja. Zato ta "biti v Njem" dejansko pomeni živeti nenehno preoblikovanje, ustvarjanje novega. Pomeni živeti "onkraj".

V moči te vključenosti v Kristusa to življenje postaja svatba. Postaja kraj src, ki so ozaljšana kakor nevesta, postaja kraj veselja in kraj posušenih solz, kraj, kjer bolečina dobiva sijaj.

Prva Cerkev je to močno doživljala, zato je bila polna vstajenjskega veselja. Ne samo uradno, prvih 40 dni po vstajenju, ampak vsak dan!
Ker so vsak dan pustili, da je sij in lepota novega Jeruzalema prežarjala sleherni korak. Listra, Ikonij in Antiohija sta tako postala prebivališče Boga med ljudmi!

Kaj torej brani, da ne bi prebivališče Boga, ta novi Jeruzalem, ki je ozaljšana nevesta svojega ženina, zasijal v naših ranah?


sobota, 16. april 2016

Bog, ki briše solze

4. velikonočna nedelja - nedelja dobrega pastirja

Danes se Bog oglaša kot Bog sočutja. Sebe predstavi kot dobrega Pastirja, ki mu je mar za svoje ljubljene. Pozna jih in ve, kam jih mora peljati. On je z njimi in oni z njim, zato poznajo glas.
Kajti glas se lahko prepozna samo potem, ko z nekom smo in ga slišimo, ko slišimo besedo, ki prihaja iz ust.
Tako tu; ko v človeško srce prodre Beseda, se njen glas za vedno zapiše v spomin srca. In pogosteje kot pride ta glas, hitreje se ga da razločiti izmed vseh glasov sveta.

Tako srce lahko prepozna Glas evangelija, ki tako umiri, potolaži in okrepi: "Nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno."

Kakšna varnost, kakšna gotovost! Ni je stvari ne osebe ne dogodka ne krivice, celo greha ne, ki bi človeka iztrgal iz te ljubeče roke. Ko smo enkrat njegovi, je vse, kar živimo, v Njem. Celo ko grešimo, grešimo pod njegovim plaščem. Zaradi našega greha se njegova milost ne odtegne, njegova bližina ne zmanjša. Greh popači našo percepcijo, stori, da mi doživljamo Boga daleč, on pa ostaja blizu.

In nato Janez v knjigi Razodetja opisuje podobo Boga, ki briše solze. Kako močan prizor - Bog, ki briše solze. To so nebesa, po katerih vsi hrepenimo, naš dom, kjer je sleherno srce pomirjeno in najdeno v Njem. Tam so ljudje, ki so prišli iz velike stiske in so svoja oblačila oprali ter pobelili z Jagnjetovo krvjo. Tam stopi vse na pravo mesto. Tam ni več bolečine, ker lahko vsaka zemeljska bolečina dobi odgovor. Vsaka solza prejme dotik, ki obriše, ovrednoti in posveti.

Vsaka zemeljska krvava rana bo oprana s krvavečo rano Jagnjeta, tega dobrega pastirja, ki je sestopil, se izničil in postal jagnje. Sestopil je in postaj jagnje, da bi vsaka naša rana dobila odgovor, ker ima samo njegova Kri moč, da pobeli. To je paradoks Boga. Tako bo v nebesih vse, kar je krvavo na zemlji, postalo belo. Vse, kar danes boli in krvavi, se bo gor svetilo. To je upanje, ki daje pogum sredi stisk tega sveta.

In sredi teh stisk ne dopusti, da bi nas kdorkoli iztrgal iz te roke. Celo naša svoboda odločitev ne. Lahko se nekdo odloči, da gre stran, vendar ga tudi na dnu morja čaka Milost. To je Bog usmiljenja in sočutja.

In tega Boga sta oznanjala Pavel in Barnaba v Antiohiji. Besede življenja in milosti. In kako so ji ljudje bili žejni! Vsaj tako kot danes.
Na eni strani torej Bog, ki deluje z vso močjo in milostjo, ki se širi brez pojenjanja.
Na drugi strani pa zavist in ljubosumje Judov. Klasična slika sveta.

Judje so videli le množico in bili jezni. Ker niso prenesli pogleda na to, da se ljudje zbirajo ob drugih ljudeh. Potrebovali so to množico, da bi častila njihove besede, potrebovali kot dokaz, da imajo prav. In ker je ni bilo, so napadli tiste, ki so je bili deležni.

Pavel in Barnaba za razlikov od Judov, množice ne uporabljata zase. Kajti nista prišla v svojem imenu, zato tudi časti ne sprejemata zase, ampak skupaj z vsemi častita Boga. Tako preneseta množico in preneseta, ko sta popolnoma zavržena in izgnana.

To je resnično znamenje Kristusovega učenca. Da preživi v vsem - v obilju in pomanjkanju, z množicami in brez njih, s 100 ovcami, eno samo ali nobeno. Ker nikogar ne uporablja za lastno potrditev, ampak v vsem išče le tisti glas, ki vabi in vodi. In kamor vodi, tam gre. Samo to mu je pomembno, nič drugega. In če na tej poti sreča množoce, se jih razveseli, če sreča preganjanje, si otrese prah in hodi dalje, če ostane sam, ve, da je v roki, iz katere ga ne more iztrgati nihče.

V tem je naše veselje in naše upanje, naša moč in pogum - kakor nekdaj, tako tudi danes. Kajti bistvo vsega ostaja v tistem tihem, rahlem šepetu glasu, ki se razodeva vsakemu osebno. In v tistem glasu je skrita vsa motivacija, vsa moč in vsi razlogi našega veselja.

petek, 15. april 2016

Dokler ...



Vsi vemo, kako lahko bolečina udari in razdvoji. Pretrese in zmede. Prestraši in odbije.
Učenci so se po tistem krutem Velikem petku razkropili na vse strani. Gledamo žene, zmedene in prestrašene, Marijo Magdaleno, ki še ne dojame. Petra in Janeza, ki tečeta h grobu, a ostajata zbegana. Dva učenca, ki se od vsega hudega, odpravita v Emavs. Tomaža, ki blodi po svoje.
Dokler ... v to razdvojenost in ta dvom ne vstopi Vstali: "Mir vam bodi!"

V ta naš kaos in zmedo, v razkropljenost in razpršenost, kjer vsak govori svoj jezik bolečine in krivde, vsak nosi svojo težo izgubljenosti in osamljenosti, prihaja On, ki vse ponovno združuje, obnavi in dokončno postavi - bčestvo učencev, ki ga vrata podzemlja ne bodo premagala (prim.Mt 16,18).

Vstali ne prihaja samo enkrat, ampak vstopa večkrat, ker ve, da smo nestanovitni in da radi skupaj s Petrom in ostalimi odplavamo v staro: "Ribe grem lovit." A tudi tam ponovno stoji na obali in kliče, nazaj v novo, nazaj v realnost odrešenih. Bog svojo neizmerno ljubezen izkazuje tudi po svoji vztrajnosti in milini, s katero išče razkropljene in izgubljene ter kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti.
Njegova milina je osupljiva.

Danes se približa učencema, ki utrujena in razočarana zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Hočeta v novo, zato bežita. Stran od drugih, stran od občestva, stran od spominov, preprosto stran ... Tako kot mi, ko se skregamo, ko zaboli in zapeče, ko v odnos vdre bolečina in celo izdajstvo. Razbije nas in razkropi.
Učenca sta tako lahko tudi simbol zakoncev, ki ne najdeta več skupnega jezika. Gledata se, a ne vidita več. Poslušata se, a se več ne slišita. Pogovarjata se in vprašujeta na poti, a ne najdeta več odgovora.
Dokler ...

Dokler ne vstopi Tretji. Nežno, tiho, skorajda neopazno in preoblečen v tujca. Poišče ju tam, kjer sta - na dnu. Razočarana in obupana potem, ko so še zadnja hrepenenja umrla. In se pomeša z njunimi koraki. Napoti se na beg skupaj z njima. In od tam, kjer sta, povabi naprej. Tako, da najprej prisluhne. Pusti, da izbruhata vse, kar je zasičevalo njun odnos in preprečevalo, da bi se še slišala in uspela prepoznati resnico.

Jezus hodi z njima tako dolgo, kolikor je potrebno. In hodi s hitrostjo, ki jo določata učenca in ne On. Ali hitrostjo, ki jo zmoreta zakonca ali prijatelja ali sleherni človeški odnos.

Nato pa v nekem trenutku začne razlagati vse, kar se je pripetilo, vso zgodovino, od Mojzesa in vseh prerokov naprej, z drugačnimi očmi, z drugačnim pogledom. Vsemu pripiše drug pomen.
Iz zgodbe, polne razočaranja, postopoma nastaja zgodba, polna upanja.
Iz največjega izdajstva in krivice, nastaja zgodba veselja in zagona.
Iz nesmisla, nastaja do potankosti urejena zgodba odrešenja.

Tako deluje Bog, ko ga spustimo v naše odnose in naše življenje. Vse, kar smo doživeli, vse, kar je bolelo, vse, kar se zdi popolni nesmisel, preoblikuje in da popolnoma nov pomen. Pomen upanja in veselja, pomen sreče in moči. Tako razbita učenca obrne in počasi vrne v občestvo ostalih. Vrne ju v Jeruzalem, od koder bežita iz strahu pred obupom in bolečino. Kajti z Njegovim pogledom ni več ne obupa ne bolečine, Jeruzalem, kraj krivice in trpljenja, pa postane središče novega, začetek občestva, ki za vedno spremeni vse.

Dokler ga nista prepoznala po lomljenju kruha, ni šlo. Dokler nista spoznala, da razlomljenost v rokah Boga postane blagoslov in občestvo, nista razumela. Dokler mi sami ne vstopimo v logiko Boga, ki še tako kruto razlomjenost obrne v hrano, nenehno bežimo iz bolečine, nenehno bežimo stran od vsega, kar spominja na bolečino. A takrat je življenje goli beg.
On pa je prišel, da nas osvobodi strahu, da bi nehali bežati drug od drugega, pred seboj inpred Njim, ampak bi obrnili smer in iz osamljenosti stopili v (O)dnos.

Učenca sta po tem srečanju prejela poslanstvo. Enako mi. Ko se Jezus dotakne naših zgodb in naših oči, da zmorejo videti in prepoznati zgodbo odrešenja znotraj lastne zgodovine, dobimo poslanstvo. Lahko gremo oznanjat Vstajenje, ampak po Njegovo! Skorajda neopazno, kot tujci, ki spremljajo in poslušajo, nato pa prinašajo pogled upanja in vrnejo smer. V odnos.

In nenazadnje, ko na svoji lastni poti in v svojih lastnih odnosih izkusimo moč Vstalega, moč ljubezni, ki je odpustila, lahko gremo z ognjem Petra do istih ljudi, ki so nekoč ranili. On  pred te iste ljudi ni stopil kakor tisto noč na dvorišče palače velikega duhovnika, ampak kot nekdo, ki je tega Vstalega okusil in izkusil.
Pred ljudi ni stopil več kot poraženi grešnik, ampak kot odpuščeni grešnik. To pa je razlika.

Učenca sta ob vračanju iz Emavsa naredila isto pot. A njun korak je bil tako zelo drugačen. Prišla sta k istim ljudem, od katerih sta prej bežala, a njun prihod je bil tako zelo drugačen.
V tem je skrivnost odpiranja oči, ki se ne more zgoditi dokler ... dokler ne vstopi On, ki razlomljeno spreminja v samega sebe. Vedno!



sreda, 13. april 2016

"Formula" Boga

Ponedeljek 3. velikonočnega tedna

Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?«  Jezus jim je odgovoril: »To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« 

Odgovor, ki ga je prejelo ljudstvo, ki je Jezusa iskalo po pomnožitvi kruha. Ne zaradi čudežev, ampak zato, ker so jedli od hlebov in se nasiltili. Jezus je predstavljal nekoga, ki bo površinsko rešil vse probleme.  On pa rešuje pri koreninah, pri izvoru, da tudi sad, ki zraste, ni več pokvarljiv in minljiv, ampak sočen in večen.

Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. Nekaj torej, kar si človek sam ne more pridobiti ali proizvesti, ampak prejme le, če zmore zaupati in razpreti dlani.

Jezus govori ljudstvu tako dolgo, dokler niso sposobni prisluhniti. Kajti šele potem zmorejo vprašati. Vprašanje pa vedno pomeni, da damo drugemu prostor.
"Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?"


In Jezus odgovori: "To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."
Verovati pa pomeni Drugemu popolnoma odpreti vrata, ne postavljati pogojev in tako razširiti vhod, da lahko pride On, ki dela. Toliko, kolikor najde v nas prostora. Vera je tista, ki ta prostor razširi in dovoli, da se zgodijo nemogoče, velike stvari.

Štefan je to naredil. Njegovo srce je postalo široko, prostorno za Duha, ki zmore vse.
Njegov obraz je postal angelski, ker je verjel v Obličje vstalega.
Apostolska dela pišejo o tem, da je bil poln milosti in moči, delal je čudeže in velika znamenja med ljudstvom. Kregali so se z njim tisti, ki so bili nevoščjivi, a se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril. 

Ker je veroval, je lahko prejel veliki dar - Milost, Moč, Modrost in Svetega Duha = 3x M + SD - "formula Boga".
Ker je veroval, je izvrševal velika Božja dela. Kar je bilo njegovega, je bila le pripravljenost verovati, razširiti polje delovanja. Vse ostalo je storil Bog.

Tako tudi naša vera določa Bogu prostor Njegovega delovanja. Določa vhod v naše življenje, določa, koliko "M-jev" lahko sprejmemo.


sobota, 09. april 2016

Na obali novega

3. velikonočna nedelja

Te dni v Apostolskih delih občudujemo pogum in srčnost apostolov, ki jih ne zmedejo grožnje velikih duhovnikov, ne oslabijo jih ustrahovanja in zapiranje, ne ustavijo jih udarci, ki jih prejmejo zaradi vere v Kristusa, ampak nasprotno, zapuščajo veliki zbor veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ker so polni Svetega Duha, polni Moči, ki jih je obsenčila z višave.

In vendar se je pred prihodom obljubljenega Tolažnika zgodila posebna priprava, o kateri beremo v današnjem evangeliju. To je bilo srečanje sprave, srečanje, ki so ga potrebovali apostoli. Janez poroča, da so bili apostoli znova skupaj in vendar so bili votli, zmedeni, brez smeri, s praznimi mrežami. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi boji.

Četudi so že videli Vstalega, z njim jedli in pili, se zdi, da je v njih ostajal priokus izdajstva tiste temne noči. Ostajalo je nekaj temačnega, kar jih je vleklo nazaj, v staro, v čas, ko Jezus še ni prečkal njihovega življenja in ga za vedno spremenil.

"Ribe grem lovit," izjavi torej Peter, ki ostaja kakor prej, pogosto prvi, ki nekaj reče ali prvi, ki ima boljši predlog za Gospoda. In potegne še ostale. V staro, v tisto, kar so znali in kar jim je bilo domače. Bili so skupnost brez hrane, s praznino, skupina ljudi, ki se tako ali drugače bori sama s seboj - Tomaž, ki se imenuje Dvojček, torej tisti, ki hrepeni in želi, a ga nekaj zaustavlja. Natanael, iskren in jasen, z neposrednimi stavki, Zebedejeva sinova, polna primerjanja in tekmovalnosti. Vsi ti so bili skupaj ... in ni šlo. Mreže so bile prazne.

Šele ko je v to njihovo skupnost ponovno vstopil Vstali in jih potegnil ven iz morja, ven iz starega v novo realnost občestva, ki skupaj je', se mreže napolnijo. On te prazne individualiste poveže v rodovitno občestvo - v mrežo, polno rib. Ker prinese novost.

Evangelist Janez svoj zapis začenja: Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Ta Božji "spet", ta Božji znova in znova, ki ga tako zelo potrebujemo, je izraz Njegovega velikega usmiljenja! Kajti vsi mi nenehno lezemo v staro, v poznano, vsi mi potrebujemo Vstalega, ki nas čaka na obali novega ter vabi in kliče. Spet in spet. Dokler je potrebno, dokler Njegova novost ne postane del nas. On se ne naveliča pripravljati obeda in neuresničene posameznike spreminjati v občestvo odrešenih.

Zanimivo je, da se Jezus po vstajenju prikazuje v drugačnih podobah. Nihče ga ne prepozna takoj, vsem morajo biti tako ali drugače milostno odprte oči, da ga spoznajo. Kako pomenljivo je to za nas danes.
Kako enako zahtevno in hkrati tako otipljivo je v svojem vsakdanu prepoznavati Jezusa, vstalega, ki kliče v novost vstajenja, v novo resničnost bivanja. Vedno oblečen v "tujca". Da pusti svobodo vsem, ki ga nočejo videti in vsem, ki ga prepoznajo, a se morajo zanj odločiti. On pušča svobodo, ko "se dela, da gre dalje."

Janez je prvi, ki spozna, da je na obrežju Vstali, prvi, ki Petru zašepeta: "Gospod je."
Zakaj ravno Janez?

On je bil tisti, ki je pri zadnji večer slonel na Jezusovih prsih. Bil je tisti, ki je znal na poseben način biti blizu Gospodu, tisti, ki je znal poslušati utrip Srca, slišati žejo tega istega Srca na križu. Preprosto znal je sloneti in poslušati bitje Ljubezni. Zato mu je bilo dano zaznati Prisotnost prej, kakor ostalim.

Enako je z nami. Bolj kot si upamo počivati na Srcu, bolj kot znamo pustiti, da utrip Besede postane naš utrip, lažje in hitreje Ga prepoznamo na obalah našega življenja. Lažje zapuščamo staro, v katerega nas odnese in lažje se vračamo v novost Kristusa.

Jezus torej tudi po vstajenju ne spremeni narave posameznega apostola, jim pa omogoči, da ta narava postane v izgradnjo občestva, v medsebojno rast. Janez je tisti, ki Petru pokaže Gospoda in Peter je tisti, ki kot prvi papež postane voditelj Janeza.

In na koncu pride še to veliko spravno srečanje med Jezusom in Petrom, med Jezusom in vsakim apostolom, med Jezusom in nami. Mi potrebujemo to srečanje, ne Gospod.
Potrebujemo ga kot zagotovilo, da so mreže popravljene, odnosi obnovljeni, izdajstva odpuščena.

"Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?"
Peter je potreboval ta tri vprašanja in potreboval je tiste tri odgovore. Ker so ga pripeljali do dokončne predaje Ljubezni: "Gospod, ti vse veš ..."
Nič več ni prvi skakal v vodo, nič več ni bilo potrebno govoriti Gospodu, kaj bi bilo bolje, nič več ni bilo potrebno zagotavljanje herojstva. Dovolj je bilo biti le Peter, ubogi grešnik, ki ga je ujela neskončna Božja ljubezen. To je čudežni ulov. Ko srce slehernega človeka ujame tista ljubezen, ki odpušča prav takrat, ko jo na križ pribija laž in izdajstvo.

Ko torej objame ta Ljubezen, je potrebno odgovoriti. Z življenjem v svoji poklicanosti, ki pa je lahko rodovitno, "polno rib" le takrat, ko je odgovor na Ljubezen in ne barantanje za pozornost.

Ko Peter dokončno okusi tako ljubezen, zmore razširiti roke in pustiti, da ga ta Ljubezen opaše in odvede tja, kamor sam ne bi šel nikoli in tja, kamor sam ne bi zmogel nikoli. Zato je daritev živlejnja tako lepa, okusna, privlačna.

Naj bo ta teden resnično teden molitve zato, da bi vsi mi spoznali to sezuvajočo Ljubezen, ki gre do konca. In šele nato tudi sami odgovorili in zvesto odgovarjali nič drugače kakor tako, da razpremo roke in pustimo, da nas opaše in odvede do naše daritve ljubezni - do tistih polnih mrež.


Božje ali človeško?

Petek 2. velikonočnega tedna

Preprosto, a tako potrebno zaupanja. Kajti Božje vedno zmaga, človeško pa le obstane za določen čas. Človeško je začasno, Božje je večno. In vendar ne moreta en brez drugega. Bog Stvarnik, ne more brez svoje stvari, in mi, ustvarjena bitja, ne moremo brez Očeta.
Tako preprosto in vendar tako pogosto kamen spotike.

Jezus je z učenci na gori. K njemu prihaja množica, žejna novih čudežev. In še bolj kot žejna, je lačna Besede življenja. Jezus jih pogleda z očmi svojega Očeta, z očmi usmiljenja, ki vidi hrepenenje, čuti lakoto, gleda potrebo ... in vedel je, kaj bo storil. Potrebno pa je bilo najprej iti globlje, da bi razodel čudež, ko se človeško stakne z Božjim.

Karkoli nas Gospod v življenju prosi, presega naše sposobnosti. To je dejstvo. Če govorimo o resničnih Božjih sanjah, so tako presenetljive in tako nedoumljive, da ne gre drugače, kakor da človek ob njih zazna svojo majhnost in omejenost. Človeško pride le do tistih "dvesto denarijev", ki v končni fazi ne rešijo ničesar. Človeško pride do "hlebov in ribic", do svojih darov, ki so nujni, a ne zadostni.
Človeško se torej tu ustavi. Ko pa je človeško objeto z Božjim, ko se človeško pusti vzeti, zahvaliti in dati, postane presežek, postane obilje in postane ostanek - dvanajst polnih košar koščkov.

Kar je torej Božje, nasiti, kar je Božje, nima ovir, kar je Božje, ne spregleda nikogar in kar je Božje, tudi uboštvo človeškosti naredi zadostno.

Gamaliel, ugledni farizej, je eden redkih, ki je to doumel, četudi je bil obdan z drugačno miselnostjo. Pustil je, da resnica posveti njegov razum. In spregovori o Teudu in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja. Spregovori o Judu iz Galileje in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja.
In pokaže na apostole, preproste in neuke, polne Duha in polne življenja. Zato: "Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu."

Kar je Božje, preživi, ostane, umira in se rojeva. In Gospod prihaja, prihaja s svojimi navdihi, prihaja z željo, da bi vse naše človeško oblekel v Božje. Prihaja, da bi iz naših rok sprejel naša življenja, našo človeškost, naše hlebčke in ribe ali naše uboge drobtinice kruha in ribje kosti. Ni pomembno.

Pomembno je le, da vse to pride v Roke, ki posvetijo in oblečejo v nesmrtnost, v večnost.
In vse, kar je oblečeno v Božje, ne mine, ampak ostane in hrani. Znova in znova. Do obilja. To je Bog.