četrtek, 31. december 2015

Imenovan po angelu, preden je bil spočet

1. januar

Na prvi dan novega leta nam bogoslužje postreže z Besedo blagoslova. Kakor vsak prvi dan novega leta.
Pravzaprav Bog v vsako jutro novega dne postavi pred človeka blagoslov, mu pa pusti tudi možnost izbire prekletstva, postavi življenje in srečo, pusti pa tudi možnost izbire smrti in nesreče (prim. 5 Mz 10).
Položi dobro in upa, da ga bo človek izbral, položi življenje in upa, da bo človeku mikavnejše od smrti in položi blagoslov, v upanju, da ga bo človek sprejel.

Bog nas pušča svobodne, nas pa tako zelo ljubi, da nas kot Oče ne more nehati obsipavati s svojo Besedo blagoslova. Po molitvi, ki jo je prejel že Aron in jo je pozneje tako rad uporabljal sv. Frančišek, Bog še danes na svoje ljudstvo izliva svoj blagoslov. V sleherno jutro novega dne.

Dragoceno se je zavedati tega obiskanja!
In se zavestno odločiti ta blagoslov tudi živeti.
On je svojo Besedo izgovoril. Napravil jo je vidno in otipljivo, še več, hotel je, da med nami konkretno prebiva, kakor edinorojeni Sin. Po njem pa je v naša srca izlil Duha, ki nas posvečuje in v nas kliče: "Aba, Oče!"

Oče - otrok. To je tako intimna in močna vez, da bo ob njej vsakič zadrhtelo srce. Ker je v nas zapisana resnica Božjega otroštva. Duh je, ki v nas nenehno spominja na to resnico, on je Resnica, on je, ki v nas moli in kliče tudi z neizrekljivimi vzdihi, tudi takrat, ko smo mi z mislimi drugje. On je, ki v nas prebuja hrepenennje po Domu, po objemu Očeta, prebuja vzgibe in navdihe po življenju, ki bo skladno z resnico tega Božjega otroštva v nas.

Nekateri pravijo, da se ob molitvi utrudijo, da je molitev naporna, da zanjo ni časa. Potem to ni molitev!


Kajti Duh je, ki v nas moli in ne mi. On je, ki v nas povezuje z Očetom in ne mi tisti, ki bi morali plezati k njemu! Vse, kar moramo storiti mi, je pravzaprav sprejeti Božjo navzočnost v nas in biti v Njem.
Molitev je sinhronizacija našega življenja z Resnico, ki prebiva v nas. In vsakič, ko se ta sinhronizacija izvede, človek prejme mir, ker obudi v sebi to, kar je najbolj pristnega. Takrat se zave, da je v njem blagoslov. Da je njegovo življenje in temelj njegovega obstoja in bivanja blagoslovljen.

V evangeliju nato beremo, da so Jezusa po postavi poimenovali osmi dan. Bog se je podvrgel postavi zato, da mi ne bi ostali sužnji postave. Da bi pravila služila človeku in bi človek ne ostal suženj pravil.
Poimenujejo ga Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet.

V Božji zgodbi je vedno tako. Najprej se zgodi Beseda, potem ta Beseda postane konkretna. In po tej konkretnosti se izpolnijo vse obljube in vsi blagoslovi. Vendar se sleherno učlovečenje Besede vedno lahko zgodi samo preko pripravljenosti človekove privolitve. Nikoli brez nje. Tako je želel Oče, ki svoje otroke ceni tudi, ko luč zavrnejo.

Beseda se torej dogaja tudi danes. Ta angel Besede nas nenehno obiskuje s svojim blagoslovom. Vsak dan. In vsak dan smo kakor Marija pred angelom - vprašani ali bomo Resnico sprejeli in ji dali prostor ali bomo sledili svojim besedam, ki so tako pogosto besede dvoma, strahu, nevere, smrti, prekletstva ... Ali bomo sprejeli ime blagoslova, ki ga pred nas polaga Oče v svoji ljubezni ali bomo v strahu pred prevaro posegli po prevari kričečih ponudb, ki niso Obljuba.

Vsak od nas je bil rojen iz Besede, ker je Bog tako hotel in rekel svoj: "Bodi!" Vsak od nas je prejel ime - svoje bistvo in poslanstvo še preden se je rodil. Rodili smo se po privolitvi staršev. Sedaj pa je napočil čas "obreze", čas, ko je vsak od nas vprašan ali sprejme ime, ki si ga je Bog zamislil zanj?
Ali sprejme blagoslov, ki je položen predenj in vanj ali sprejme ime, ki ga je v brezmejni ljubezni prejel preden je bil spočet?
Kajti v tem imenu je vsa polnost milosti in resnice, polnost luči in moči, polnost miru in blagoslova!
Ker je v tem imenu navzoč Oče sam.



sobota, 26. december 2015

Ko se Bog skrije ....

Sveta Družina

... ni lahko. Zdi se nam, da nas je zapustil, da smo ga izgubili ter da smo izgubljeni. In ga iščemo, bolj ali manj uspešno. Večkrat na krajih in na načine, ki se nam na koncu zdijo brez uspeha. Nato pa ga utrujeni in izmučeni presenečeno zaznamo popolnoma drugače in drugje, kot je domače naši logiki in pameti. Ker je le-ta naša, človeška in zato nujno omejena, pretesna za Boga.

Tudi Marija in Jožef sta ga iskala. Svojega otroka, svojega Boga in tudi onadva sta bila presenečena. Najprej, da jima lahko ne le Oče, ampak tudi vidni Božji Sin izgine izpred oči, nato pa še, da ju preseneti z Besedo, ki je ne razumeta.
Bog nas tako zelo presega, da se tudi nam pogosto zdi, kakor bi nam uhajal. In res nam. Ker bi ga radi zgrabili in dali v okvire, v naša pravila in predstave. In če v našo škatlico ne gre, ga obtožimo, da nas je zapustil. V resnici pa samo "ne stoji v njej".

Ob vsem tem našem iskanju se Bog čudi: "Kako to, da sta me iskala? Mar nista vedela ..."
Ne, večkrat res ne vemo, da Boga ukalupljamo, da mu damo prostor velik kakor predal omare in s tem živimo do njega močno nesvoboden odnos.

Tudi Marija je morala nenehno širiti prostor svojega "da", prostor lastnih predstav. Ob vsem tem ohrani  držo, ki je Bogu ljuba, celo potrebna. Ponižna rast. Marija vedno postavi vprašanje, ne pride z že izdelano trditvijo, še manj z obtožbo, ampak z vprašanjem, ki vedno pušča prostor za dialog. Enako z angelom ob oznanjenju, enako z Jezusom v templju. Sprašuje in pušča, da dobi odgovor, ki ga morda ne bo razumela, vendar sprejme, zaupa in ohranja v svojem srcu, da zori in raste. Kajti ni le Jezus tisti, ki je rastel v milosti in modrosti, ampak tudi Marija, tudi njegovi starši in tudi mi.

Marija in Jožef sta vsako leto romala v Jeruzalem, skupaj s svojimi sorodniki, po praznični navadi. Mnogi kristjani pot svoje vere res začnejo med sorodniki, v tradicionalnih običajih. In nič ni s tem narobe. A prav vsak izmed nas je prej ali slej povabljen na osebno pot, k osebni odločitvi. Peljan je ven iz karavane, ven iz množice, poklican k čisto osebnemu odgovoru in iskanju Boga. Vsak od nas mora, če jemlje življenje zares, prečistiti svojo vero, jo morda šele začeti. Vero, ki je zelo drugačna od "tradicionalne", ker ta vera pelje ven iz karavane, stran, v drugo smer, na samo, večkrat v Jeruzalem, v Odnos, ki ni samo mirno lagodno izpolnjevanje običajev, ampak je iskanje, spraševanje, učenje, tveganje, presenečenje ...

Takrat, ko življenjske situacije razkrijejo ali je DNA kristjana avtentičen ali ne, se kaj lahko zgodi, da med "pravovernimi kristjani", morda celo med sorodniki in znanci, ni več možno najti Jezusa. Vsaj ne živo in resnično Osebo. Kakor ga tudi Jožef in Marija nista našla med sorodniki in znanci.

Ko se torej začnejo težave in nerazumevanja tudi ali zlasti med "pravovernimi", pomeni, da smo na pravi poti. Četudi se sprva zdi, da gremo v napačno smer, proti Jeruzalemu in ne proti mirnemu Nazaretu. Ampak to je vera!

In še nekaj je zelo pomembno. Obe berili pišeta o Božjem otroštvu, o tem tako pomembnem dejstvu; da smo Božji otroci! Dostojanstvo, ki je nad vsemi nazivi, identiteta in vrednost, ki je ne more spremeniti, torej ne dodati ne zmanjšati noben drug naziv, ne doktorski ne predsedniški ne škofovski ne papeški, ne ko se nam stvari lomijo, ne ko nam uspeva, preprosto nič ne more temu karkoli dodati ali odvzeti. Ker je vse bistvo našega dostojanstva in veličine v tem preprostem, a tako globokem in pomembnem nazivu - Božji otrok. Sin in hči Boga.

Apostol Janez piše, da mu bomo podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. 
Takrat, ko ga bomo gledali, bomo spoznali, podobni pa smo mu že sedaj. In če smo mu podobni, pomeni, da je ta "naziv" nujno povezan s temeljnimi lastnostmi Boga. To pa je svoboda, ljubezen in dar. 
 
Živeti zares Božje otroštvo, pomeni vstopiti v svobodo odnosov. Kajti Bog je svoboda. Bog je ljubezen. Ne priklepa, ampak ljubi. Tako zelo, da pošlje Sina, da bi bil del naše narave, pošlje Duha, da bi za vedno prebival ne več v templju, ampak v našem srcu. Ljubi in človeku pušča svobodo odločanja. Do skrajnosti križa.

Ana je to svobodo spoznala. Ona je tista, ki moli, ljubi tudi v solzah, ve, da so stvari dar. Vsako spočetje, pa naj bo telesno ali kakršnokoli drugo spočetje v našem življenju, je dar. Ne da se ga izsiliti, četudi ga mnogi želijo, boli, ko ga ni, in vendar ostaja dar, pred katerim se da samo poklekniti in moliti.

Ko Ana prejme otroka, ve, da ni njena last. Še kako dobro ve, da je poklicana v svoboden odnos, v odnos, ki te kot starša presega, v odnos, ki je poklican k izpuščanju. Kakor je morala Marija, kakor je moral Jožef, kakor mora vsak izmed nas, če hoče vstopiti v logiko ljubezni. Izpuščati. To nas dela starše. Vse, tudi tiste, ki nimajo otrok, tudi tiste, ki so izbrali pot posvečenega življenja.
Kajti mame in očetje se rojevajo tam, kjer se rojevajo svobodni odnosi, odnosi z globoko, pristno in odgovorno ljubeznijo, tisto, ki ljubi z razprto dlanjo.

Taka ljubezen zahteva telo, zahteva celoto človeka. Ana se ni pridružila možu in sorodnikom, ko so šli opravljati zahvalne daritve za otroka. Ona je vedela, da mora igrati vse, s telesom in dušo, vedela je, da mora z vsem izročiti otroka Bogu in pustiti, da ostane dar. V tistem trenutku, ko je Ana zavrnila opravljanje zunanjih daritev, ampak je sprejela daritev življenja, je izstopila iz karavane. Stopila je v zrel odnos z Gospodom, tja, kjer ni množic.

Vsi smo poklicani jemati to Božje otroštvo zares. Vzeti zares, da obstaja Oče, ki ljubi do konca, do krvi. Verjeti v Očeta, ki ve, kaj njegovi potrebujejo, vstopiti v zaupanje, da nam bo dano in ne da moramo sami jemati, da se nam podarja On in ne da ga moramo mi kupovati.
To pomeni sprejeti Božje življenje, ki je po krstu v nas. To pomeni se med seboj ljubiti kakor ljubi Oče, biti drug do drugega usmiljeni, kakor je Oče, verovati v Sina, ki ga pošilja Oče. Tista zapoved, o kateri piše Janez v drugem berilu.

Naj bo današnja nedelja molitev in prošnja, da bi upali živeti to Božje življenje, ki je v nas. Sprejeti, da je že v nas in pustiti, da se nam On sam razodeva. Tudi v tem, da se občasno "skrije" za tri dni. Vendar prej ali slej vstane in se prikaže!
Ne pa nujno tako in kakor bi mi hoteli.
To je lepota ljubezni in svobode.


četrtek, 24. december 2015

Bog na prostem!

Polnočnica

Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. 

Dežela smrtne sence, dežela teme, dežela ljudi, ki so izgubili Boga. In ko izgubimo Boga, nam ostane le ta svet, ki zahteva svoje, ki želi davek, ki želi popis prebivalstva in štetje, da bi lahko nadzorovalo in obvladovalo. Ostane nam senca in hladnost odtujenih odnosov, ostane nam jarem bremena in palica na hrbtu, šiba priganjača in nasilnost zahtev.

Vse to je dežela, v kateri se hitro znajdemo, dežela brez sonca, ovita v meglo, pokrita v temo. In v to temo se spusti Sin, Beseda. Spusti se luč, da bi zasijala in človeku vrnila smer. In ko človek ponovno dobi smer, ko ponovno prejme Odnos, dobi dom. In takrat se rodi veselje.

Vsi potrebujem dom, točko in kraj, kjer nam je lepo, kjer se počutimo sprejete in ljubljene. Dom pa delajo odnosi, topli, preprosti, iskreni, globoki ...
Ta odnos je izgubil človek v temi in v to temo Bog pripelje Sina, da bi mi ponovno lahko iz lastnih senc monologa, stopili v svetlobo Odnosa in tako ponovno oživeli, se segreli, prejeli dom srca.

Bog torej prihaja v temo kot luč, kot svetloba, kot nekaj, kar je jasno, kjer se vidi, kjer je prosojno in ni prevare. Kot luč, ki najde izgubljene in jim ponudi korak naprej.

Prerok Izaija pa piše naprej tudi o deželi, kjer smo ljudje postali polni nasilja in grobi, hladni in zahtevni. To je dežela bremen, palic in šib priganjačev, pa naj bodo to v človeški obliki ali v sistemski, zunanji ali notranji. Za Boga ni pomembno, njemu je pomembno le, da bi njegovi ljudje ponovno postali svobodni, ponovno usmiljeni, ponovno sinovi in ponovno doma. V temo torej prihaja kot luč, v to grobost, piše, Izaija, pa prihaja kakor sin, kakor dete.
Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.

Bog torej prihaja točno s tistim, kar potrebujemo in prihaja točno tako, kot ga najmanj pričakujemo. Ja, kot ga najmanj pričakujemo!

"To vam bo v znamenje; našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli."

Odrešenik, tisti, ki ima oblast na svojih ramah in se imenuje Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez Miru, pride v najbolj normalni podobi, najbolj človeški, najbolj naši - kot dete, povito v plenice.

To je prvo znamenje in hkrati presenečenje Boga; da On, močni in veliki izbere majhno, normalno, naravno in sploh ne vzbuja pozornosti.
Drugo znamenje je uboštvo. Ne izbere si Jeruzalema in kraljeve hiše, kjer ga pozneje najprej iščejo modri, ko se sprva ravnajo po lastni logiki, ampak izbere poljane, revščino, pastirje, obrobje. Tam, kjer ni nič predvidljivo in ne more človek ničesar vkalupiti v svoje načrte.

In prav to je tretje znamenje Božjega: nujnost svobode in odprtosti, nujnost odpovedi lastnim predstavam o Njem in tem, kako bi moralo karkoli Božjega izgledati.
Zanj v prenočišču ni bilo prostora, ker je tam preozko mišljenje, preveč strukturirano, preveč dodelano, preveč popolno. Tam resnično Bog ne more ničesar  več storiti, tam ljudje Boga ne potrebujejo.

Kakor pravi Gospod po Izaiju na nekem drugem mestu: "Pretesen mi je kraj, napravi mi prostor, da bom mogel prebivati."
Gospod potrebuje, da razširimo svoje predstave, ki ga tako pogosto hočejo zapreti v škatlico, popisati, prešteti, obvladati. Potrebuje, da ga ne postavljamo v ideje in niti ne v podobe zgrajene s človeškim pogledom. On potrebuje prostor naših src.

Zato se rodi v istem kraju, kjer so pastirji prenočevali na prostem! Na prostem! Tam, kjer hiše človeških predstav, kontrol in štetja ne omejijo Bogu prostora.




Nismo mi protagonisti, ampak Gospod

Četrtek, 24. december

In kakor bi Gospod ne bil še dovolj jasen, nam danes ponovno spregovori o nujnosti svobode, da se lahko rodi.

Pred nas postavlja kralja Davida, ki mirno prebiva v svoji palači. In ne vzdrži, da ne bi nič naredil za Gospoda. Tako težko je vzdržati, da Gospod dela za nas. Tako pade v klasičen aktivizem, kjer je potrebno vsaj nekaj narediti Bogu, vsaj nekaj. Seveda dobi zelo sveto idejo - zidanje templja. Tako sveto, da premoti celo preroka Natana, ki ga spodbudi, naj stori vse, kar je v njegovem srcu.
Oba premoti svetost ideje, in oba pozabita, da morda te ideje, četudi je sveta, Gospod sploh ni prosil!!

Mi tako radi delamo milijon stvari za Boga ne da bi mu enkrat prisluhnili ali je to sploh tisto, kar od nas pričakuje in nas prosi. Ni tako enostavno najti Božjo voljo. In narobe je, ko to Božjo voljo nalepimo na vsako našo idejo, ki nam paše, po vrhu pa še zgleda sveta.

V nedeljo smo brali, kako nam je Gospod pripravil telo. Žrtev in daritev ni hotel, nam pa je pripravil telo, da bi izpolnili Njegovo voljo. Z vsem, kar smo. Ni torej več čas, da sami ugibamo in opravljamo "žrtve", dobra dela, ampak da se v ponižnosti in iskrenosti postavimo pred te jaslice in prisluhnemo, kam nas On pošilja. Kaj On želi od nas.

In odgovor nas bo morda presenetil.
"Mi boš mar ti zidal hišo? Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod sezidal hišo."

Kako težko je sprejeti Gospodovo Besedo! Ji verjeti. Kako težko je nehati iskati svoje pomembnosti in vrednosti v delu, četudi dobrem, ampak znati prisluhniti Gospodu. Pustiti, da On sam da ime našemu otroku - poslanstvu.
Se odpovedati imenovanju po tem, kar se nam zdi logično (Zaharija), ampak sprejeti novost Boga (Janez).

Nehati postavljati hišo Gospodu, ampak pustiti, da nas On sam povede tja, kamor nas On sam potrebuje.
Se odpovedati aktivizmu, ki je v tem času glavni namišljeni razlog, da se ne usedemo in utihnemo, ter tvegati in pustiti, da se nam Gospod sam razodene.


Mi hočemo po naše!

Sreda, 23. december

Gospod po preroku Malahiju napoveduje, da bo prišel. Zagotovo.
Naglo bo vstopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. 

Starša vsaj devet mesecev neposredno pričakujeta prihod otroka. In četudi ga še tako čakata in se pripravljata na prihod, je porod nepredvidljiv. Včasih se zgodi naglo, nepričkovano. Vsekakor je porod čas, ki se ga ne da obvladovati.

In tako je z vsakim Gospodovim prihodom v naše življenje.
Prav je, da ga pričakujemo, prav pa je tudi, da mu pustimo svobodo v tem, kdaj in na kakšen način želi vstopiti in se nam razodeti. Malahija ga opisuje, kot čiščenje srebra, zlata ... kot prečiščevanje. Nobeno čiščenje ni preprosto. Boli. Ker se strga staro in pripravlja novo.

In Gospod res v naše življenje prihaja večkrat tako, kot ga ne pričakujemo. Prihaja s ponudbo, ki presega, ki "žuli", ker je potrebna sprememba. Potrebno je prečiščevanje. Zato Njegov prihod ni nujno povezan s sladkim in toplim doživljanjem. Gospod prihaja in se razodeva resnično tudi kot Bog, ki ima poti nad našimi, načrte nad našimi. Prihaja kakor topilec in čistilec srebra ... To pomeni Odrešenik.

Tudi Judje so bili v nenehni skušnjavi lastnega načrtovanja Odrešenika. Sami so si izdelovali predstave in podobe o tem Mesiju, pa tudi načinu, kako jih mora odrešiti. Ta človeška težnja se ni spremenila niti danes.
Tudi mi si radi ustvarimo podobo Boga, način in obliko, kako mora priti, da nam bo pomagal. Bog pa je veliko več in čez vsake naše še tako široke podobe.

Zato Bog ne išče drugega kakor ponižno srce, ki si upa ostati prazno, brez pogojev, brez lastnih idej o Odrešeniku, in odprto, da ta Njegov prihod, kakršen koli že, sprejme. Ker pride zagotovo.
Mi ga hočemo po naše, hočemo da pride tam in tako, kot se nam zdi najbolj primerno. S tem pa mu zapremo vrata in v našem ozkem pogledu res ni prostora zanj. Tak Betlehem je pretesen.

Za sprejem Božjega načrta je nujno potrebno izpuščanje lastnih načrtov, potrebno je odpiranje vrat, oken, včasih tudi rušenje sten.

Zaharija in Elizabeta sta to zmogla. Iz sterilnosti, ki je bila povezana s tem, da sta tudi pred Bogom morala vse storiti sama - bila sta namreč zelo pravoverna in zvesta postavi - sta bila poklicana v rodovitnost, kjer sta morala izpustiti stvari iz svojih rok. Prekinila sta vsakršno težnjo po tem, da bi ona ali pa sosedje določali identiteto temu otroku. Določali poti Gospodu.

"Nikakor, ampak Janez bo njegovo ime!"

Takrat sta postala rodovitna. Takrat, ko je Zaharija zmogel popolno odpoved temu, da bi s tem otrokom imel svoje načrte, si ga prilaščal in Bogu postavljal meje, je ponovno lahko spregovoril.

Obljuba angela se ni izpolnila ob rojstvu, ampak šele osmi dan po rojstvu, ko so dete obrezali in je tudi Zaharija sprejel držo svobode, rodovitnosti. Takrat je življenje ponovno steklo.

Učimo se te dni ponižnosti in svobode teh ljudi, ki so zmogli na široko odpreti vrata presenečenjem Boga, ki gre vedno izven vsakršne naše predstave ali sheme.


Svoboden odnos

Torek, 22. december

Ana in Elizabeta, dve veliki ženi, pripravljeni živeti zrel odnos z Gospodom.
Odnos, ki ne prisvaja, ni posesiven, ne jemlje svojega, ampak sprejema dar.
Ana pripelje svojega težko pričakovanega in v solzah izmoljenega sina v tempelj. Nazaj tja, od koder ga je dobila. In te njene besede, ki jih izreče v templju in ki ganejo do srca: "Za tega dečka sem molila in Gospod mi je spolnil prošnjo, s katero sem se nanj obrnila. Zato ga jaz izročam Gospodu."

Ona, mati, ki ji nihče ne bi odrekel otroka, se močno zaveda, da je dar. In ga kot dar tudi ohrani. Zato ga vrne Gospodu. Vsaka mama in vsak oče bi to morala storiti s svojimi otroci. Še več, vsi mi, bi morali v vsaki stvari spoznati dar, ki nam ne pripada in ga nismo poklicani krčevito držati v rokah, ampak izročiti, predati Bogu. Kajti nič ni, kar imamo in bi ne prejeli. Zato nas Bog vabi, da bi do vsega ohranili zrel in svoboden odnos. Nasprotje prilaščanja.

To nam te dni močno sporoča prav preko staršev in otrok. Preko Elizabete in Zaharija, preko Jožefa in Marije. Obojni zakonci so se morali odpovedati lastninjenju svojih otrok, predvidevanju in planiranju načrtov. Poklicani so bili, da tisto, kar je najbolj "njihovo", nenehno spoznavajo kot dar, sebe pa kot poslane v držo služenja. Zastonjskega, brez delanja lastnih načrtov. Kako pomembno sporočilo za naše duhovno življenje, ki ne vzdrži krčevitega držanja v rokah ter kontrole.


nedelja, 20. december 2015

Ti, Betlehem!

4. adventna nedelja

 "Ti, Betlehem-Efrata, majhen si, da bi te šteli med tisoč Judovih krajev; a iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu."

Majhen si, premajhen, da bi bil pomemben, premajhen, da bi kaj veljal med tistoč ljudmi. Tvoje življenje je premalo pomembno, da bi pustil kakšno sled in tvoje delo je tako nezaznavno, da se lahko skrije med tisoč drugih, bolj pomembnih.

Taka je misel skušnjave, ki človeka ugrablja in sesipa, mu šepeta, kako ni vredu in kako je vsak njegov trud brez pomena, kaj šele vse, kar je storjeno na skrivnem.

Kolikokrat se s strahom zaustavimo ob spoznanju, da smo majhni, da imamo omejenosti, da smo neopazni. Bog pa ljubi majhno, ljubi neznatno, ljubi skrivno. On je ljubitelj majhnega in svoje prebivališče vselej išče pri tistih, ki ne sodijo med tisoč najpomembnejših.  On išče Betlehem, majhno, prezrto mestece. Išče Nazaret, majhno, prezrto vasico. In išče Marijo, majhno, neopazno dekle.

Bog torej ljubi majhno, to je Njegov stil. Dobro se je tega spomniti, še posebej ob mogočnih mestih. Da bi namreč srečali Boga, bo tudi v lastnem življenju potrebno pogledati tja, kamor človeško oko ne bi pogledalo. Tam, kjer svetu nimaš kaj pokazati.

Odrešenik je prišel v človeškem telesu, z vsem, kar človek je. In se daroval. Podaril je svoje telo. Postava je dotlej narekovala žgalne daritve in daritve za greh, ni pa vključevala človeka. V stari zavezi je človek daroval del svojega, a nikoli sebe, v novi zavezi je človek poklican darovati sebe. Vsega. V konkretnosti telesa - moškega in ženske. V konkretnosti narave - moške in ženske. Z vsem, kar to prinaša.

"Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo."

Kristus ni na svet poslal samo nekaj svojih milosti, sebe pa ohranil nedotaknjenega v Očetovi slavi. Ne, Kristus je daroval sebe v konkretnosti telesa. Danes nam je lažje dati miloščino, kakor dati sebe v to miloščino. Lažje je narediti dobro delo, ki ga predpisuje taka ali drugačna notranja moralna postava, kakor z vsem, kar smo, stopiti pred Boga in prisluhniti. Prisluhniti temu, kar nas On prosi. On pa vselej želi človeka, celega, v konkretnosti, moškega in žensko.
V tem je naše smiselno bogoslužje. V daritvi našega, s Kristusovo daritvijo enkrat za vselej posvečenega telesa.

To sta razumeli tudi dve veliki ženi evangelija, Marija in Elizabeta. Njuno srečanje je eno najlepših, kar jih opisuje Sveto Pismo. Bilo je to srečanje dveh rodovitnih teles, rodovitnih ne samo zato, ker sta bili noseči, ampak predvsem zato, ker sta se pustili nagovoriti, nato pa podariti.

Bilo je to tudi srečanje milosti, prepojeno z navzočnostjo Duha. Bilo je to pravzaprav srečanje velikega prostora, kajti tako je z vsakim srečanjem, ki je odprto Duhu - tako srečanje vključuje, daje  vedno prostor drugemu.
Marija in Elizabeta sta prvi znali dati prostor ena drugi, ne da bi ob tem zasenčili bistva - Kristusa, ki je prihajal. Marija je ostala ponižna dekla, ki je videla najprej Elizabeto. Elizabeta je ostala ponižna dekla, ki je na prvo mesto postavila Mater njenega Gospoda.

Obe sta torej zmogli nekaj, kar sta najprej doživeli sami - obiskanje, pozdrav in milost sprejemanja.
Obe sta bili obiskani od Boga in obsenčeni z milostjo, obe sta zaslišali pozdrav; Marija angelovega, Elizabeta Marijinega. In obe sta spoznali, kako pomembno je v življenju (D)rugega sprejeti.

Obe torej obiskani, obe naprošeni, da pod srcem pripravita prostor za novo življenje, obe napolnjeni z milostjo in veseljem, tako postaneta večni prinašalki miru, življenja in veselja.

Pravzaprav se veselje vselej rodi tam, ko tudi mi znamo obiskati, podeliti pozdrav miru in drugemu pripraviti prostor. Ni potrebno veliko, dovolj je majhen, nepomemben Betlehem.

petek, 18. december 2015

Skrivnostno delovanje Boga

17. december

Ko se lomimo med vsemi temi imeni Jezusovega rodovnika, se zagotovo marsikomu v mislih porodi vprašanje ali tihi komentar: "In kaj naj s tem odlomkom? Kakšen evangelij je to? Kakšno sporočilo?"

Zelo veliko.

Jezus je resnično pravi Bog in je resnično pravi človek. V tem dolgem, zapletenem odlomku imen je skrita vsa usmiljena ljubezen Boga Očeta, njegovo delovanje in njegovo spoštovanje človeka, njegove revščine in padca.

1) Prvo, kar je pomembno, je v teh 14 rodovih od Abrahama do Davida in še 14 rodovih pred Babilonom in še 14 rodovih po Babilonu, videti Gospodovo modrost. On edini v svoji Očetovski previdnosti in ljubezni ve, kdaj je polnost časov ali če hočemo, kdaj je v našem življenju prišel čas ... Tako pogosto se ukvarjamo z načrtovanji, kombinacijami, planiranji, s tem, kdaj se nam zdi primerno in kaj bi že moralo biti ... On pa ne. On pozna polnost časa, tudi v našem življenju.

2) Mi si Božje delovanje večkrat predstavljamo resnično kakor čarobno paličico. Ko pride torej po naše polnost časa, pričakujemo, da bo Bog naredil čudež, glasno in jasno posegel, preoblikoval, če je potrebno vse uničil in začel znova. Bog pa prihaja drugače. Tiho, spoštljivo, skorajda neopazno. V človeški vsakdan, v njegovo zgodovino, v najbolj banalno stvar. Vrine se med tista imena, nenasilno preplete z njimi, umaže z njimi, postane eno z njimi in hodi z njimi naprej. Po poti, ki pa dobi drugačen okus, drugačno smer. To je način, kako Bog posvečuje naše življenje in delo. Tiho in tako, da On pride tja, kjer smo mi. Za nas banalno, spreminja v sveto, za nas brezpredmetno, spreminja v bistveno, za nas grešno, spreminja v zgodbo odrešenja.

3) In nenazadnje, On ničesar ne uničuje. Mi se stvari, ki nam niso všeč, radi lotimo po principu, najprej uničiti, potem začeti znova. Bog pa ne. On še celo človeškega greha ne uniči.
Odpusti, potem pa celo uporabi.

To seveda ni opravičilo zato, da bi grešili, je pa odrešujoče in radostno spoznati, kako zelo brezmejna in iznajdljiva je Božja ljubezen.
Koliko imen, ki jih beremo v tem seznamu, je povezanih z velikim človeškim grehom. Koliko imen povezanih s človeško gledano neuspešnimi življenjskimi zgodbami. In vendar so danes na seznamu tistih, ki so rodili Kristusa. So na seznamu tistih, ki jih je obiskala svetloba, "kakor vzhajajoče sonce z višave," in so na seznamu tistih, ki jih je Bog uporabil, da je peljal naprej zgodbo svojega odrešenja.

V te jasli, v ta človeški greh, je položil svojega Sina.
Kako veličasten in nedoumljiv je naš Oče, ta Njegova ljubezen, ki ne pobegne, se ne ustraši, ampak se umaže, da bi mi bili čisti!


torek, 15. december 2015

Beseda in trdo srce

Ponedeljek 3. adventnega tedna

V teh dneh še naprej beremo o nevarnosti trdote srca. Farizeji, veliki duhovniki, starešine in kar je temu podobnega, zopet pristopijo k Jezusu. Že tolikič. Mislim, da so prišli k njemu večkrat kakor večina ljudstva, pa vendar ga niso srečali. Ker so prihajali kakor nekdo, ki mora opravičiti svoje početje.

"S kakšno oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast?", je stavek, ki ga pogosto uporabimo tudi drug pri drugim z namenom, da bi vsaj razumsko opravičili naše nestrinjanje z njim, morda celo naše ljubosumlje ali zavist.

In ko srce zazna v sebi delovanje drugačnega Duha, ki ga prebuja, spodbuja, drami, in to srce še ni pripravljeno na spremembo, ampak ostaja trdo, nehote privleče isti argument. Morda zavit v drugačen papir, morda podprt s tem, da res ni tako napačno to, kar živim, in vendar ostane zaprto. Noče spremembe. Ker pa se v njem oglaša Glas, mora nenehno iskati tudi protiutež temu Glasu, razumske razloge, da nečesa še ni potrebno storiti ali spremeniti.

Jezus je vedel, da farizeji niso pripravljeni iskati resnice in Njega osebno, vedel je, da ne iščejo dobrega, ampak le potrditve svojega prav. Zato jih pusti. Kajti trdemu srcu se Bog upira. Tam ne more storiti ničesar.

Nasprotno pa v prvem berilu beremo izrek Balaama, Beorjevega sina, moža zaprtih oči, človeka, ki sliši Božje besede, ki vidi prikazen Vsemogočnega, ki se je zgrudil, pa so se mu odprle oči.

Zgrudil se je ... kakor cestninarji, kakor spoznani grešniki, kakor nečistnice. Tisto, kar se zgrudi in spozna svojo majhnost, postane mehko, nežno, odprto za Boga. Tisto lahko gleda in vidi, posluša in sliši, pride k Jezusu in tudi najde srečanje.

Naj bodo ti dnevi priprave nenehno segrevanje ozračja, nenehna kurjava zamrznjenih src in odnosov, nenehna priprava na to, da bi se Beseda lahko ugnezdila v našem srcu, rastla in se rodila svetu!


sobota, 12. december 2015

In mi, kaj naj storimo?

3. adventna nedelja

Pred nami se ponovno dviguje glas tega velikega preroka, Janeza Krstnika, največjega od teh, ki jih je rodila človeška mati. Rada bi se nekoliko zaustavila ob njegovi veličini, ki nam ima kaj povedati.
Janez je v ljudeh znal prebujati hrepenenje, znal je biti majhen in znal je v srcu nositi evangelij. Tri temeljni stebri, ki jih o prerokovem poslanstvu opisuje današnji Lukov evangelij.

Prerokova naloga je vedno v tem, da s svojim življenjem, ko je potrebno pa tudi s svojo besedo, v ljudeh prebuja žejo po neskončnem, po presežnem, po Bogu. To ni lahko takrat, ko si ljudje praznino polnijo z lučkami in drobnimi stvarmi, ki so postale edino bogoslužje veselega decembra.

Janez je to uspel, ker je svoje srce prej dolgo časa polnil, polnil v Prisotnosti. Bil je mož nenehne molitve, nenehne povezanosti s tistim, ki ga je poslal in navdihoval. Zato so njegove besede imele moč in življenje.  Preprosto, dalo se jih je slišati!

Evangelist Luka ob koncu odlomka piše, kako je s temi in drugimi opomini ljudem oznanjal evangelij. 
Janezu je bil evangelij položen v srce še preden se je zares odvil. Kakor bi ga Bog skupaj z Devico Marijo vnaprej pripravil na to, kar šele prihaja. Bila sta zarji novega jutra in sta prav v moči Svetega Duha, ki ju je obsenčil - Marijo po oznanjenju, Janeza ob obiskanju tete Elizabete - v srcu nosila tisto, kar je šele prihajalo. Nositi v srcu evangelij je temelj za to, da se lahko potem rodi tudi v svetu, po konkretnosti našega življenja.

Nenazadnje pa je Janez velik tudi zato, ker je zmogel ostati majhen. Nenehno se je zavedal, da je poslan, da si tega ni izmislil sam, da vsega tega ne počne zaradi želje po samouveljavitvi, ampak zato, ker ga je nekdo poslal. Zato ob vprašanju ljudi, ki so se v hrepenenju spraševali ali ni morda on Mesija, ne odlaša in brez sence izrabljanja svojega položaja stvari postavi na pravo mesto. "Nisem jaz. Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal."

S tem nam Janez nehote izprašuje vest o tem ali smo se v to, kar počnemo in živimo, poklicali sami ali nas je poklical nekdo drug. Kajti od tega zavisi, kdo bo v središču našega delovanja, koga bodo ljudje videli, ko  bodo gledali nas in komu bodo dajali čast.

Prerok torej, ki se prvi prepozna potreben odrešenja, ki se prvi spozna grešnik in tisti, ki hrepeni po Mesiju, ki se spozna poklican in ne autopoklican, lahko stopi pred ljudi drugačen, s pristno in iskreno besedo, ne da bi v svojem poslanstvu iskal čast, ki gre edino Bogu.

K Janezu tako prihajajo prebujeni ljudje. Tisti, ki so v sebi zaznali hrepenenje in željo po spreobrnjenju. To je božič, to je edini božič. Ko se v srcu rodi Beseda, ga prebudi ter sproži željo in odločitev po spreobrnjenju.
Prihajajo preprosti ljudje, prihajajo cestninarji, prihajajo vojaki ... ne prihajajo pa farizeji. Ti že imajo vse odgovore in ne potrebujejo Boga.

Prav enako velja v nas. Po Bogu ne zahrepenijo tisti deli našega bitja, ki so postali lažni preroki, samouveljavitveni farizeji, ki morajo le še prepričati svet o tem, da so pomembni in da veliko zmorejo. Ne zahrepenijo tisti deli, ki ne smejo imeti napake, ker se morajo pokazati perfektne, ne zahrepenijo tisti, ki se ne smejo pustiti objeti usmiljenju in nežnosti. To so deli, ki so nasilni in izvajajo nasilje nad drugimi.

Zahrepenijo pa tisti preprosti, ubogi predeli in izkušnje, v katerih smo spoznali, da ne moremo sami, da nismo izpolnjeni in da se brez odnosov, torej brez drugega ne moremo izpolniti, ker se ne moremo podariti.
In tem Janez odgovarja, naj razdelijo suknje in živež s tistimi, ki nimajo ničesar. Poziva jih k sočutju in usmiljenju.
Cestninarje kliče k zvestobi in pravičnosti, k resnici, ki ne pozna prevare, manipulacije in preigravanj. Vojakom, ki se tako hitro zbudijo v nas, pove, naj se odpovejo vsakršni grožnji in izsiljevanju.  Kako pomembno za naše odnose!

In mi, kaj naj storimo mi? Ne vem, kaj bi rekel Janez danes, če bi si ga upali vprašati. Najbrž ve vsak zase, če si upa prisluhniti in so se farizeji že uspeli umakniti.

Zagotovo pa nas v tem svetem času in svetem letu kliče k usmiljenju, sočutju, pravičnosti, zvestobi. Kliče nas, naj popravimo medsebojne odnose, naj se pustimo objeti in objamemo z milino, z majhnostjo in preprostostjo, ki jo prinese na ta svet vsako novorojeno dete.

Kako ganljivo je gledati odrasle, zgrbančene in utrujene obraze ljudi, ki se popolnoma spremenijo in raznežijo ob pogledu na malo dete. Tega potrebujemo danes. Morda je to tisto glavno sporočilo, ki bi nam ga Janez rad posredoval danes. Naj mi, otrdeli ljudje, ki zmrzujejo v tem hladnem svetu, sprejmemo toploto, ki prihaja v obilju. Naj tvegamo in se odpremo vsakršni nežnosti in sočutju, vsakršni dobroti in medsebojnemu spoštovanju. Naj postanemo kakor tisti, ki gledajo dete.

Nenazadnje nas k temu pozivata tudi prerok Sofonija v prvem berilu in apostol Pavel v drugem. Oba namreč govorita o veselju v Gospodu, o veselju nad tem, da je Gospod v naši sredi. Imeti torej Gospoda, to nežno dete, v svoji sredi, pomeni nositi sočutje in toplino. Pomeni začeti gledati sebe, svet in drugega z usmiljenjem.

"Gospod je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega." In spet: " Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veseli se nad teboj v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju."

Nositi to resnico v svojem srcu, pomeni vstopiti v božič. Sprejeti Boga, ki hoče prebivati v sredi našega srca kot dete, izvir vsakršne miline, veselja in sočutja, in celo sprejeti Boga, ki se veseli, ker sme prebivati v nas in nas greti od znotraj.

To je resnica, ki spreminja svet. Beseda, ki spreminja življenja. Beseda, ki ima moč, da v tem svetu ponovno prebudi hrepenenje, hrepenenje po Bogu, ki prihaja, da bi nas ogrel in povezal. Nas, zmrznjene otroke tega rodu.


petek, 4. december 2015

Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!

Nedelja 2. adventnega tedna

Po vseh apokaliptičnih sesutjih, ki smo jih brali, poslušali in tudi videli v svojem življenju, nastopi vselej glas Boga, polnega upanja in silnega veselja! Pride čas. Vsakdo izmed nas je tako ali drugače doživel svojo osebno apokalipso, manjšo ali večjo, vsak od nas je izkusil kaj pomeni zreti porušena zidovja in čutiti bedo in žalost. In pride čas, ko je vse to potrebno zapustiti, pustiti in obrniti pogled na novo, ki nastaja. Na dobroto, ki nas obdaja.

Radi smo žrtve, težje pa se od te bede poslovimo in kakor pravi prerok Baruh vstanemo in se postavimo na višino, zazrti na vzhod od koder prihaja vstajenje. Padec je človeku domač, vstajenje pa samo, če se za to odloči. Ni brez pomena prerok vpil, da je prišel čas, ko je vsak od nas poklican zapustiti in odvreči svojo žalost in bedo, kakor Bartimaj odvreči tisti beraški plašč in za vekomaj obleči lepoto veličastva, ki je od Boga in za človeka pripravljena od vekomaj in za vekomaj! Prišel je čas!

Današnja Beseda je prepojena z veseljem, z radostnimi vzkliki, z upanjem in klici, naj se temu novemu odzovemo in pripravimo pot. Advent je čas, ko Bog vsako, prav vsako srce kliče na osebno pot naproti veselju. Da se pripravi za sprejem veselja v svoje življenje. Sprejem svetlobe.

Peš so šli od tebe, in gnali so jih sovražniki a Bog jih bo privedel nazaj k tebi; nosili jih bodo v slavi kakor kraljevski prestol. Bog je namreč ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi, in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu.


Zanimivo je, kako prerok Baruh jasno označi temeljne značilnosti dinamike teme in dinamike svetlobe.
Tisto, kar nas ruši, delo teme, je nasilno in glasno, beremo, kako "so jih gnali sovražniki". Gnati označuje držo nasilja, prisile, teže, nasprotno pa Bog svoje vodi nazaj tako, da jih nosi! Kakšna razlika! Nosi kakor svoj kraljevski prestol, pred katerim se nižajo gore in polnijo doline, na ukaz Boga, da bi lahko varno hodili, da bi vendarle sprejeli pot iz oblačila bede in greha v oblačilo veselja in sijaja!

Karkoli Bog dela v duši človeka, je vedno povezano s svetlobo, veseljem, z usti polnimi smeha in vriskanja, z usmiljenjem, pravičnostjo, sočutjem in svobodo. Prerok nenehno opisuje, kako Bog sam prihaja naproti ranjenemu človeštvu. To je Bog usmiljenja, to je Bog, ki se hoče na poseben način razodevati v tem svetem letu, v katerega vstopamo prav ta teden. In ta Bog nas vabi k veselju.

Ta pot prehoda iz bede v sijaj, pa ni pot, ki bi jo moral ali mogel človek prehoditi sam. Zanimivo je opazovati, kako se vsako dobro v zgodovini človeštva in osebni zgodovini vsakega izmed nas, zgodi na pobudo Boga samega. Z njegovo Besedo, s tistim dobrim delom, ki ga v nas začne in ga tudi hoče dokončati. 

V prvem berilu beremo, da so "otroci, od sončnega vzhoda do zahoda zbrani na besedo Svetega in se veselijo". Niso torej sami tega zmožni, ampak na besedo Svetega, tistega, ki ne neha iskati in klicati človeka k spreobrnjenju. V psalmu beremo o vrnitvi sionskih jetnikov in tudi tam se je zgodilo, "ko je Gospod dal", na Njegov klic, v Njegovi moči. Sami niso zmogli, sicer bi se vrnili že prej.
Apostol Pavel v pismu Filipljanom piše o veselju, ki ga doživlja, ko moli za njih in piše o občestvu v evangeliju. Ne vem ali se mi še zavedamo te velike povezovalne moči, ki jo ima Beseda. Ko inividualista spreminja v posameznika in ga vodi v občestvo. In nenazadnje tudi v evangeliju beremo, kako je prišla Božja beseda Janezu, kako se je zgodila in začela naznanjati prihod nečesa povsem novega.

Beseda se torej zgodi in se dogaja ... kliče in vabi iz starega spanja v vstajenjsko življenje. Pobuda in milost prihajata vedno s strani usmiljenega Očeta. Človek pa se mora sam odločiti ali bo tej Besedi tudi prisluhnil, ji dal možnost, da zazveni v globini srca in ji pustil, da začenja nekaj povsem novega.

"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!" , vpije Janez v puščavi.
A zakaj v puščavi, ko pa so bili ljudje večinoma drugje?
Ker se samo v puščavi da slišati glas Gospoda. Ker se samo tam, kjer človeški glas utihne, lahko sliši Besedo, ki vabi, da se doline razočaranj napolnijo, vsaka gora in hrib zamer zniža in vse, kar je krivo, postane ravno.

In še nekaj je pomembno opaziti. Gospodov glas se vedno razodeva kot zelo konkreten, zgodi se v konkretnosti človeške zgodovine kakor tudi naše osebne zgodovine.
Apostol Luka zelo natančno opiše oblastnike takratnega časa. In v ta konkreten čas zgodovine, v petnajsto leto vladanja cesarja Tiberija, ko je Poncij Pilat, upravitelj Judeje in Herod oblastnik Galileje, njegov brat Filip upravitelj Itureje in Trahonitide, ko vladata velika duhovnika Hana in Kajfa, se v puščavi zgodi Beseda konkretnemu človeku, Janezu Krstniku.
Vedno je tako! Bog je vedno konkreten.

A Beseda se ne zgodi tam, ko se zdi, da je največ moči, ampak tam, kjer vlada suša, v puščavi. Tako tudi v nas. Bog ne vstopa tam, kjer smo sami močni oblastniki in vladarji našega življenja, ampak tam, kjer smo šibki, kjer smo ranjeni in grešni. Tam, kjer je puščava in kjer človek, razočaran od glasov, zmore zaslišati Glas.

In če človek izreče svoj "Da" Bogu, kakor ga je Marija, če ga izreče četudi ne razume in ne ve, kam to pelje, če v veri odpre vrata in tvega pot, se zgodijo veličastne stvari. Vedno! Ker tam, kamor stopi Gospod, vse postane rodovitno, postane veselo in postane oblečeno v sijaj. Njegov.

Ko človek torej umolkne in sliši, ko v revščini lastne puščave odpre in veruje, se zgodi. In to, kar se rodi, postane Božje odrešenje, ki je za vse ljudi.


četrtek, 3. december 2015

Sočutje Boga

Sreda 1. adventnega tedna

Sredina Božja beseda potrjuje zvestobo Gospoda. To, kar Bog obljubi, to izpolni. Ob svojem času in na svoj način. Obljubo pa izpolni vedno!

Po preroku Izaiju spoznavamo Boga, ki je sočuten s svojim ljudstvom, ki mu je mar zanj. Oznanja obljubo Boga, ki bo svojim pripravil gostijo z izbornimi jedili, celo z najboljšimi jedili, gostijo z žlahtnim vinom, še več, s prečiščenim žlahtnim vinom. 

Gospod bo obrisal solze z vseh obrazov in Gospod bo pokazal in izkazal sočutje. In ta obljuba se izpolnjuje do pičice natančno v evangeliju. Jezus, ki pride h Galilejskemu morju, se usede na goro in pusti, da mu človeštvo pride blizu. Pusti, da se ga dotakne v srce. In ozdravlja, kajti Bog sočutja ne more gledati svojih ranjenih, hromih, slepih in gluhih otrok ne da bi jim v ljubeči skrbi podaril sebe. In gre ... od enega do drugega. Da ozdravi, da vsakemu povrne sijaj in življenje, tisto polnost dihanja.

Prerok Izaija govori pa tudi o obljubi gostije. In Jezus, ki se mu lačno ljudstvo smili, mu pripravi gostijo. Noče jih odpustiti ne da bi jih prej kakor ljubeča mama nahranil.
Tam pa se zgodi še eno sporočilo, še eno ozdravljenje. Ozdravljenje naših puščav.

Kolikokrat v nas odmeva stavek učencev: "Od kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi takšno množico nasitili?«
Kolikokrat se znajdemo v situacijah, ki nas presegajo in spomnijo na to, da nimamo dovolj, da zgolj naše moči niso dovolj.
Človek nujno spozna svojo omejenost, le nanjo tako zelo različno odreagira. Eni s tem, da se vržejo v garaško delo in dokazovanje drugim, da le niso tako nesposobni, drugi padejo v nemoč in obležijo - hromi in nesposobni, Jezus pa pokaže tretjo pot - sebe.

Naš pogled premakne s področja puščave, ki nas straši, prebuja negotovost in dvom v to ali bomo zmogli, na tisto, kar smo prejeli v dar - hlebe in ribice. Veliko smo prejeli. In kako radi to veliko spregledamo, ker je bolj kričeča nenasitna puščava.

Sprejeti sebe kot dar, iskreno spoznati in videti svojo obdarovanost, pomeni vzeti Boga zares. Se mu dati, pripravljeni, da naredimo svoj del popolno in pripravljeni zaupati, da On naredi svoj del. Tako se zgodi - puščava se nasiti, nepremagljivo postane polje milosti, pomanjkanje postane sedem polnih košar ostankov.

Potrebne so le oči, ki so usmerjene na pravo stvar. Ne na to, kar nam manjka, ampak na to, kar imamo, kar nam je podarjeno. V hvaležnosti zavedanja, da smo prejeli darove in sposobnosti, ki smo jih poklicani igrati zares. Tako, da jih izročimo, pustimo, da se razlomijo in delijo. Kajti tam, samo tam, ko nehamo čuvati svoje, se začne delitev in množitev. Čudež se zgodi ne takrat, ko imamo dlan zaprto, ampak takrat, ko svoje prepustimo in podarimo.

V zavedanju, da imamo v Bogu neusahljiv počitek, ker je pri njem gostija, pri njem tolažba, smo poklicani prositi za modrost, da bi našli pravo ravnovesje med tem, da si upamo biti dar in se ne umikati nazaj, obenem pa izpustiti stvari Njemu, ki naredi vse popolno in v obilju. V pravem ravnovesju pa se resnično zgodi gostija, ko se nehote pred teboj kopičijo Božja presenečenja in lepote.


Korenina življenja

Torek 1. adventnega tedna

Še kar naprej nagovarja ta poganjek ...
Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek vzcvete iz njegove korenine. Na njem bo počival duh Gospodov: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. 

Tisto, na videz drobno, majhno, krhko, ki pa v sebi nosi moč preboja, vedno novega začetka, pomladi, izvira življenja. Poganjek sam po sebi res ni močen, ko pa je pritrjen na nekaj večjega in globljega, se stvari spremenijo.

Prerok Izaija piše o mladiki, ki poganja iz Jesejeve korenike, iz ene globoke korenine. In nad tem poganjkom počiva duh Gospodov. Ta poganjek je obdan z vsemi milostmi in blagoslovi. Ta poganjek smo mi. Naša moč izvira vselej iz nečesa, kar je večje od nas, zato vse, prav vse zavisi od tega, na koga smo pritrjeni, v koga stavimo svoje temelje.

Kajti, če smo pritrjeni na Boga in je On naša korenina, tisti del torej, ki se ne vidi, daje pa vso hrano in čvrstost, lahko živimo drugače. Takrat ni več potrebno, da sodimo zgolj po videzu svojih oči in ne odločamo zgolj po sluhu svojih ušes, kajti naše oči in naša ušesa so varljiva. Biti utemeljen v Bogu pomeni pustiti, da nam On da svoj pogled in On nauči slišati svoj Glas.
Zato blagruje: "Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.« 

Blagor torej nam, ko se odpovemo zgolj in samo naši lastni presoji in pričnemo gledati Njega, pričnemo gledati druge skozi Njega. Takrat so srečne naše oči, ker vidijo prav. Takrat so srečna naša ušesa, ker slišijo drugače.

V Njem se ne da biti krivičen. Tam se nič zlega ne stori in nič pogubnega ne naredi. In tam, v Njem, lahko obstaja resničen mir - ko nezdružljivo sme prebivati skupaj. Ko volk in jagnje, človeško nezdružljiva, prebivata skupaj, ko se tele, lev in ovca skupaj pasejo, ob drobnem dečku, Ko krava in medvedka nista več nevarna druga drugi. Ko postane lev krotak kakor jagnje in je slamo. Ko med človeškim rodom in rodom kače - zla, ni več nevarnosti, ni več pogubnega strupa.

Vse to je možno, vendar samo takrat, ko vstopimo v Kristusovo skrivnostno telo, tisto telo, ki je objelo sleherno napadalnost, sleherno ogroženost, sleherni strup in nevarnost. Tam zavlada mir in v ta mir nas vabi Jezus.

Vendar je to kraljestvo miru dostopno le malim. Le tistim malim poganjkom, ki so svojo trdnost zakoreninili v nekom večjem, v Njem, v korenini življenja.


sobota, 28. november 2015

Skrivnost poganjka

1. adventna nedelja

Čas, v katerem živimo, ni lahek, kakor tudi nikoli ni bil. Ob gledanju tega, kar se dogaja na svetu, v Evropi, kako na eni strani skuša prodreti LGBT, na drugi tujci s popolnoma drugačno predstavo življenja in kulturo, se nehote v srce človeka prikrade negotovost, dvom, celo strah.

In ko te dni beremo o preganjanjih, ki jih je Kristus sam napovedal, ko beremo o rušenju dosedanjih gotovosti, se da zaznati neko podobnost. Jezus nenehno govori o časih, ko se bo rušilo vse, kar je človeško in ko se bo zdelo, da zlo zmaguje. Govori o tem, da se bodo stvari majale, tako zaradi pojavov v naravi kakor zaradi tistih, ki prisegajo na drugačne vrednote.

In vendar se prav vsako dramatično opisovanje tega, kar prihaja, na koncu zaključi s besedami, naj se ne bojimo, naj vztrajamo, naj se celo vzravnamo in dvignemo glave, kajti odrešenje se približuje. Kako torej razumeti vse to?

Po preroku Jeremiju Gospod jasno potrjuje, da je obljubo dal in da jo misli tudi izpolniti! Ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi. Vse bo prešlo, njegova Beseda pa ne bo prešla.
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi hiši in Judovi hiši. Davidu požene mladika pravičnosti. 

Gospod je zlo že premagal in ob svojem času bo zlo moralo utihniti, da bo v vsej polnosti zakraljevalo dobro. Pomembno pa je videti, da to dobro pravzaprav že kraljuje. Res se ne šopiri kakor košato drevo, ne napihuje se in ne vpije, kakor morajo tisti, ki delujejo na principu ustrahovanja, ampak to dobro kraljuje na skrivnem, "kakor poganjek". In ta poganjek ima moč, ki je močnejša od vseh dreves, ki vzbujajo pozornost. O tem poganjku govori tudi Jezus, ko sredi vseh napovedi rušenja in stiske, postavi podobo poganjka smokve, ki naznanja pomlad. Kajti sredi rušenja prihajata odrešenje in novost.

In ko vse nemirno dogajanje okrag nas prenesemo na svojo notranjost, neradi spoznamo, da se velikokrat prav v naših srcih oglaša veliko temačnega, glasnega, strah zbujajočega. Kakor bi bilo samo to in kakor bi bila to naša resnica. To je naša skušnjava, ki nas skuša ustaviti, a tisti, ki je iz resnice bo našel resnico tudi o sebi. Tisto, ki je vedno pod vsem temačnim, pod vsem, kar kriči. Tam kraljuje mogočno kraljestvo dobrega. V vsakem imed nas!
Pomembno ga je videti in pomembno ga je gojiti, kontemplirati. Mi vse prevečkrat meditiramo svojo lastno temo in negotovost, ne znamo pa se ustaviti in zreti dobro, ki je v nas in ki hoče zakraljevati, včasih resnično kot poganjek, ki pa ima v sebi moč vstajenja.

In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.

Resnično odrešilno moč Boga v našem življenju ne vidimo takrat, ko smo na vrhu moči in se zdi, da vse uspeva, doživimo jo takrat, ko se vse naše sesipa, ruši, ko ničesar več ne razumemo in nam še zadnja nitka kontrole uide iz rok. Takrat, pravi Jezus, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti nastopil je čas, ko končno lahko v našem življenju zakraljuje Bog. On, katerega misli so daleč nad našimi in pota zelo drugačna od naših. To je naš Bog, ki prihaja takrat, ko se človeško končuje, začenja pa tisto, kar sloni na globljih temeljih, na Njem.

Zato se kristjani ne bi smeli bati notranjih potresov in majajočih nebeških sil naše logike in naših načrtov, kajti rušenje je del procesa, ki je potreben, da zraste novo, drugačno, trdnejše.
Bog je v zgodovini človeštva največje stvari delal prav iz ruševin, takrat, ko so Izraelci mislili, da je konec, takrat, ko se je zdelo, da se ne da več nič.
Človek vidi ruševine, Bog vidi mesto, ki ga želi zgraditi iz zavrženih kamnov. To je Njegova logika, s tem nas preseneča, s tem nas nenehno spravlja v stanje negotovosti.

Šele ko človek z odločitvijo naredi korak vere in zaupa v Obljubo, se lahko v Bogu umiri. Ko človek zmore v svojem življenju gledati poganjke dobrega, ko zmore svoje oči upreti v Sina človekovega, dvigniti glavo in zaupati, da se marsikaj mora zrušiti zato, da Bog dobi mesto Boga, lahko na vse, kar se dogaja v njegovem življenju pogleda z zelo drugačnimi očmi.

Mislim, da je za vsakega od nas najtežji čas prav takrat, ko se nekatere osebne stvari, zgrajene na naši logiki, že rušijo, novega se pa še ne vidi. To je čas preizkušnje, čas, ko je pomembno v koga gledamo in kaj meditiramo, čas, ki ga Jezus hoče ovrednotiti, ker ni enostaven. Mnogi se zato, da bi preglasili strah in zamašili negotovost, napolnijo s praznimi rečmi. Nasprotno, pa pravi Jezus, naj mi v takih časih zaupamo in zato varujemo svoja srca, da ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbi. Naš pogled naj bo usmerjen v tistega, ki prihaja, na oblakih neba. Kajti v Njem je naša moč.

In še nečemu je namenjen čas, ko se v življenju znajdemo v negotovosti. Apostol Pavel ga imenuje čas, ko smo poklicani vzpostaviti med nami in do vseh lepe in dobre odnose. Kajti ta ljubezen drug do drugega in do vseh je tista, ki lahko utrdi naša srca, da ostajajo trdna in sveta, zagledana v dobro in nepremično zasidrana na Njem, ki je zvest svojim obljubam.

Naj bo zato notranji ali pa zunanji čas negotovosti nova prilika za to, da se naučimo gledati in premišljevati prave stvari. Čas, ko se učimo ubežati vsemu nepotrebnemu in nekoristnemu v našem vsakdanu, vsemu, kar temni in utruja srce, vsemu, kar jemlje pogum in sredi vsega tega stopiti pred Sina človekovega, edino trdnost in edino gotovost.


Tam, v tistem odrešujočem pogledu, se resnično lahko vzravnamo in dvignemo glave. 
Vzravnamo našo sključeno identiteto kristjana in dvignemo naše glave, tolikokrat napolnjene z miselnostjo tega sveta, ki se mora opravičiti in sama sebe odrešiti z bojevitostjo, ne more pa videti skrivnosti poganjka.

To skrivnost lahko vidijo samo tisti, ki so svoje oči pustili umiti Dobremu. To je tudi naša naloga v tem času. Videti vse, kar svet preglasi in presliši, tista mogočna kraljestva dobrega, ki ne vpijejo, vendar se dajo vselej spoznati tistemu, ki jih hoče videti.


nedelja, 22. november 2015

Kraljevati

34. nedelja med letom - Jezus, Kralj vesoljstva

Pride čas, ko se bo dokončno vse umaknilo edinemu in resničnemu Kralju, ko se bodo sesipali človeški plani in konstrukcije, človeške zmage in uspehi in se ponižno umaknili Resnici. Pride čas in je že prišel ...

Prvo berilo ponovno govori o nočnih videnjih, ponovno o razodetju Boga, ki se odvija ponoči.
Vendar nočno videnje tokrat predstavlja nekaj, česar še ne vidimo, ampak verujemo. Gledati ponoči, pomeni ne videti v celoti, pomeni le približno zaznavati. Prihajal je "nekdo, kakor sin človekov". Zdi se nam. Le slutimo lahko tisto, kar nam je pripravljeno, veliko resnico, ki pa jo živimo v veri.
Tudi drugo berilo oznanja prihodnje reči, stvari, ki se bodo zgodile, čas, ko bodo vse stvari na svojem mestu in bodo vsi sovražniki podvrženi Njegovim nogam. Oznanja torej polnost časov, Kraljestvo, ki bo doseglo svoj polni sijaj.

V konkretnosti tega sveta pa ima to isto veličastno kraljevanje drugačno podobo. O tem nam pričuje evangelij.
Predstavlja Boga, ki ponižno stoji pred človekom, da bi ga odkupil, tudi tistega, ki prebada. To je Kraljestvo, ki ni od tod, zato se zdi, da izgublja, ker ne kriči in ne napada, ampak vabi. Prišlo je namreč zato, da bi se razodela resnica. In vsak, ki je iz resnice, sliši to skrivnostno vabilo.

Čudovito je opazovati, kako danes Bog kraljuje. Kako trdno in ponižno stoji Jezus pred Pilatom in ga vabi v dialog. Vabi ga na resnično pot resnice. Pilat je eden tistih, ki se izgovarja na govorice drugih, Judov, en tistih, ki se želi kolikor se le da osebno izogniti življenju, ki se odvija pred njim. Zdi se, da svoje življenje živi zgolj po naročilu in pričakovanju drugih.
Zato ga Jezus s tribune njegovega življenja povabi na igrišče samo. Od tega, kar so mu drugi povedali o njem, ga privede do osebnega razmišljanja, privede ga do točke, ko se tudi Pilat mora začeti spraševati. Z njim vzpostavi resničen odnos dialoga in ga s tem iz množice, v katero se je skril, povabi v odgovorno iskanje.

"Torej si ti vendarle kralj?" 
"Ti praviš, da sem kralj."
Nič več ni pomembno, kaj Judje pravijo, ampak kaj ti sam odgovarjaš na to, kdo sem zate.

In tudi ko je naposled Resnica razodeta in spoznana, še vedno ostaja svobodna in pušča svobodo, za ceno lastne krvi. Tvega zavrnitev in tvega, da bo izdana. To je Bog. Tisti Bog, ki išče slehernega izmed nas do konca, tudi takrat, ko je že zavržen in trpi. Ker išče svojega človeka.

To Božje kraljevanje, ki se kaže v služenju in popolnem darovanju človeku, nas zato spravlja v stisko. Ker je proti našemu pojmovanju kraljevanja, kjer se je potrebno bojevati in dokazovati s študijami, potrebno je vsaj kdaj opozoriti nase in na svoje sposobnosti, potrebno je vsaj za hip prejeti tako potreben poklon in za vsak slučaj je potrebno vsaj kdaj koga upočasniti, da nam ne bi ukradel mesta. Na desni ali levi ...

Jezus pa izgublja, Razodetje pravi o tem, da ga bo videlo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bili na prsi vsi narodi na zemlji. Biti preboden pomeni izgubljati. Izgubljati kri, vir življenja.
In celo takrat, ko Jezus umira in prejema udarec na udarec, skrbi za človeka. Tistega, ki ga prebada.
Takrat zmaguje, ker ostaja v odnosu z Očetom, ker ne izgubi pogleda nanj, ki ga je poslal, ne izgubi pogleda na pomen slehernega poraza, ker ve, da prav ta poraz postaja zmaga za nas, za ta svet.

In kako lepo je takrat, ko to Kraljestvo že živi med nami. Ko so vse stvari tam, kjer morajo biti. Ko je krivica tudi imenovana krivica in lahko prejme svoj odgovor, ko resnica ostane resnica in zakraljuje nad sleherno manipulacijo in lažjo in ko bolečina dobi svoje mesto in prejme ime.

Takrat ko tudi mi vidimo, koga vse smo prebodli in je spoznano, kdo je prebodel nas. Ko vse dobi svoje ime in vse prejme pogled, od katerega se ne da pobegniti, takrat je tudi vse lahko pomirjeno. To je Kraljestvo miru, ki ga opisuje Razodetje in ki nima svojega mesta šele po smrti, ampak že tukaj, kajti za to je rojeno. Da prinese resnico, ki je temelj vsakega usmiljenja in slehernega odpuščanja.

In nenazadnje bo to Kraljestvo miru vzpostavljeno v nas prav takrat, ko se bomo tudi sami končno prepoznali v Telesu, ki je že prejelo sulico, prejelo bolečino prebodenosti in izgube ter vstalo.

Biti v Njem zato pomeni izgubljati vsakršno potrebo po bojevanju ter namesto tega prejeti ranjeno srce, sočutno do tistega, ki še mora prebadati in žejno po tistem, ki še ni okusil resničnega kraljevanja.
Kraljevanja miru in odpuščanja, usmiljenja in resnice.


sobota, 14. november 2015

Ko se nebo stemni ... pride Jutro!

33. nedelja med letom

Tako v prvem berilu preroka Danijela kakor tudi v evangeliju po Marku beremo o poslednjih stvareh, ki se bodo godile na zemlji. Pred nas z vso silovitostjo stopa prizor propadanja, sonce in luna, ki otemnita, zvezde, ki padajo in nebeške sile, ki se majejo. Pred nas stopa ta velika stiska, ki se mora zgoditi ob koncu sveta, ko bo Odrešenik v vsej veličini zakraljeval in se bo pričelo novo nebo in nova zemlja.

In vendar ne smemo spregledati, da si tega novega neba in nove zemlje Bog želi vsak dan v življenju slehernega človeka. Ker si želi našega spreobrnjenja. Od lastnih navideznih gotovosti k Njemu, edini gotovosti, od lastnih ujetosti k Njemu, edini svobodi, od lastnih reševanj osebnih velikih stisk, k zaupanju vanj, edini Previdnosti. Že danes se v življenju vsakega kristjana morajo zgoditi mnogi konci starega sveta in začetki nove resničnosti, ker je to sestavni del življenja, ki raste, zori in postaja polno. Potrebna so nova rojstva, tista, o katerih Jezus iskreno spregovori Nikodemu. Ponoči.

Zanimivo je opazovati kolikokrat v zgodovini odrešenja in tudi danes, ostaja noč prostor Božjega razodetja. Ta tema, negotovost, stiska, zaprta vrata, občutki "konca sveta", ko se vse ruši in se zdi, da padajo zvezde z neba, da se vse podira kakor hišica iz kart ... vse to je vedno bil in vedno bo ostal prostor Božjega prihajanja.

Včeraj smo brali kako je Bog, vsemogočna Beseda, takrat, ko je globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, prišla s kraljevega prestola, priletela kakor razkačen bojevnik v sredo pogubi izročene dežele. Da bi v svojem bistvu preobrazila vse in vse ponovno naredila poslušno Božjim posebnim poveljem z namenom, da bi se ohranili nepoškodovane (Mdr 18,14-16).

On, Beseda, Luč od Luči, prihaja sredi noči, takrat, ko človek ne vidi več izhoda, da bi ga rešila iz te smrtne stiske, otela ujetosti grehu in prestavila v svojo svetlobo. Usposobila za bivanje v svetlobi. Zato prihaja. Nenehno, vsak dan in vedno znova.
Tam, kjer je konec poti, kjer človek ne vidi izhoda, tam se naznanja Jutro, tam se pripravlja prihod Sina človekovega.

Kajti tedaj, ko se bo vsa ta stiska dogajala, tedaj "bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo." Ali kakor piše prerok Danijel, bo "tisti čas, ko bo čas stiske, kakršne še ni bilo, rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi."
Zato za kristjana, ki veruje, nobena situacija ne more in tudi ne ostane brezizhodna. Ker je en grob že za vedno prazen!

Druga stvar, ki se mi zdi izredno pomembna v današnji Besedi, pa je pogled na našo nenehno težnjo po samoodrešitvi. Človek ve ali pa zelo hitro spozna, da je krhek in ranljiv. In takrat se prične še bolj in z vsemi silami oklepati vsega, kar bi mu uspelo pomagati in ga rešiti iz stiske. Takrat grabi, išče, se oklepa, napada ali pa obupuje.

In prav tu, sredi te naše velike stiske, takrat, ko se nam majejo nebeške sile, takrat je človek poklican k novemu rojstvu. Ne samo v tem, da veruje v prehodnost noči, ampak tudi v tem, da se prav sredi te svoje noči napoti h Gospodu.

Da takrat, ko sonce najbolj otemni, ne ostaja sam, ne bega od enega do drugega, ne grabi in išče, ampak se prav sredi te silne težnje po samoodrešitvi zmore ustaviti pred Gospodom in zazreti vanj. Stopiti v njegov pogled, ki ve vse. In zaupati.

Prav o tem piše psalmist. O počitku, ki ga najde tisti, ki se sredi "konca sveta" usede v naročje Boga in sprejme ta veliki dar odrešenja. Kajti odrešenje, ta usposobljenost za bivanje v svetlobi, je dar.

Mi bi radi bili tisti veliki duhovniki, ki nenehno darujejo žrtve, da bi si sami odvzeli grehe, se rešili in ne moremo. Kajti samo Kristus je lahko "daroval eno samo žrtev iz za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni." Torej tiste, ki se temu daru pustijo obdarovati.

Tako sleherna noč postaja prostor Božjega razodetja, prostor njegovega prihoda in prostor, kjer se lahko učimo izpuščati samoodrešilne prijeme ter se z vsem zaupanjem usesti v naročje Boga.
Tam se duša lahko umiri, tam se srce lahko vzradosti in tam oko lahko zazna novo svetlobo.

Kajti Jutro pride vedno!


sobota, 7. november 2015

Ne veliko, ampak vse!

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Bog v našem življenju misli zares in nas postavlja pred izbire dokončnosti, celovitosti in polnosti. To je ključna in odločujoča izbira, ki se v današnji Besedi prepleta skozi berilo in evangelij.

Vdova v Sarepti je pred odločitvijo: verjeti Besedi, da bo zanjo poskrbljeno, ko bo dala vse ali izpeljati s svojo močjo do konca tisto, kar zmore? Po vdovi v evangeliju so učenci postavljeni pred isto vprašanje: verjeti v vsebino na skrivnem srca ali se prepustiti mamljivosti tega, kar se vidi, sliši in ponaša? In po njih smo vprašani mi: ali smo pripravljeni zaupati v logiko dajanja in Bogu dati vse ali šteje samo tisto, kar uspemo z lastnim naporom in česar nam ni potrebno izpustiti?

To je izziv nekoč in danes - ne iskati tistega, kar se vidi, prvih sedežev, častnih mest, pozdravov ljudi niti glasnosti tistega žvenketa kovancev, ki so padali v zakladnico z namenom, da bi bili slišani, temveč dati življenje. Kajti kolikor damo, toliko je v nas prostora zanj. Zato zanj ni pomembno koliko damo, ampak ali damo vse!

Dajati je namreč skrivnost svobodnih ljudi, tistih, ki svoje varnosti in vrednosti ne stavijo na stvari, ki jih lahko sami držijo v rokah niti ne na stvari, s katerimi se lahko pred drugimi ponašajo. Svobodni ljudje so tisti, ki so spoznali svoje uboštvo in svojo obdarjenost. Zato edino svobodni ljudje zmorejo biti iskreno hvaležni.

Tisti torej, ki do stvari in ljudi zmorejo vzpostaviti svoboden odnos, odnos, ki ne grabi, ne drži v kleščah s kontrolo ali pa z molkom, hlčadom in zaprtimi vrati, ampak v vsem in v vsakem vidijo Darovalca. Vidijo tistega, ki prvi daje vse!
In ker so svobodni, zmorejo izbirati in tudi izbrati dobro. Zato so spoštljivi, ljubeči in prijazni.

Jezus je sedel nasproti zakladnici in videl skozi množice na skrivno srca. Ker se samo na skrivnem dogajajo resnično velike stvari. Življenje in ljubezen se nikoli ne dajeta kričeče, ampak vselej na tihem, tam, kjer se konča preštevanje in glasno opozarjanje, začnejo pa se drobna dejanja novčičev, ki zajamajo celega človeka. To je naše vse, po katerem nas povprašuje Bog.

In to vse je potrebno dati predno se pojavijo vidna dejstva, da bo resnično poskrbljeno. Vdova, ki je bila v pomanjkanju, je bila naprošena, da še tisto malo, kar ima v svojih rokah, izroči. In veruje na Besedo. To je drama, pred katero nas prej ali slej pripelje vsaka prava ljubezen. Drama vprašanja celote, polnosti, nepreračunljivosti in zaupanja v logiko Boga.

In nenazadnje nas današnja Beseda postavlja tudi pred vprašanje zvestobe. Prerok Elija je prerok, ki je na poti, ko v deželi vlada suša. Torej brez gotovosti. Na poti, na kateri je bila pravzaprav edina gotovost Beseda Boga, ki ga je vodila po postajah, ne naenkrat, ampak postopoma. Korak za korakom.

Tudi Elija je bil namreč poklican dati vse in tudi Elija je tako kot učenci v evangeliju prejel preroško znamenje prav po vdovi. Po majhnem, tihem, skritem ...
Kajti za odlomkom, ki ga beremo danes, srečamo Elija, ki se mora zaradi bežanja pred Jezabelo in spoznanja svoje lastne krhkosti, iz skoraj farizejskega bahaštva nad premaganimi lažnimi preroki, ponovno spustiti v držo ponižnosti, v držo vdove. Tistega, ki Boga ne more posedovati. Tudi on, veliki prerok, se je moral nenehno učiti poslušanja, učiti sestopanja iz farizejske gotovosti v ponižnost vdove.

V zvestobi vztrajanja se je učil ... dokler se mu na gori Horeb ponovno ne razodene Gospod - ne v viharju in potresu, ne v kričavosti farizejev, ampak v rahlem, tihem šumljanju (prim. 1 Kr 19,13), v komaj slišnih dveh novčičih.

sreda, 4. november 2015

Ker je že pripravljeno ...

Torek 31. tedna med letom

Jezus je svojim poslušalcem znal približati lepoto Kraljestva! V Njegovi drži in besedi so ljudje lahko okušali okus novosti, okus nebes. Zato nekdo od njih spontano vzdihne: "Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!"

V njem se je prebudilo hrepenenje po Božjem. In Jezus je to hrepenenje želel obvarovati, zato je pričel pripovedovati priliko o človeku, ki je v svoji ljubezni pripravil veliko večerjo, jo skrbno in ljubeče pripravljal, kuhal, pomil, postregel, okrasil mizo ... kakor mnoge mame in očetje, dan za dnem ... nato je ves vesel povabil tiste, s katerimi si je želil deliti to veselje.
In vsak, ki je kdaj z ljubeznijo in hrepenenjem pripravljal obed, ve, kako zelo boli, če bi povabljeni v trenutku, ko je že vse pripravljeno, zavrnili vstop.

To je bolečina Boga, ki je že dal za nas vse, samega sebe in nam vsak dan pripravlja gostijo. To je bolečina zaprtih vrat. Ko nekdo ne sprejme in ne vstopi, četudi je samo zanj, že vse pripravljeno.

In kdo ne vstopi?
Nekdo, ki je kupil njivo in jo mora iti pogledat. To je človek, ki še ni kapituliral pred Bogom. Človek, ki še vedno vse drži v svojih rokah in se mora z lastnim delom in naporom dokazati. Pridelati sam.
Tisti, ki je kupil pet jarmov volov in jih mora preizkusiti. Ker mora videti ali je dobro izbral ali mu bo dobro uspelo in bo pred sosedom lahko ponosen na svojo kupčijo.
In mlad človek, ki se je oženil. S tem Bog ne misli, da je zakon nasprotje Božjih sanj, prav nasprotno. Ponazarja pa držo tistega, ki tudi svoj zakon stavi le na svoje moči, le na horizontalen odnos. Kjer zakonca nista najprej poročena z Bogom, ne bosta v taki meri doživljala gostijo, ki jima jo pripravlja Gospod.

Vsi smo nagnjeni k temu, da ne verjamemo v to, da ima Bog za nas pripravljeno najboljše in da je poslušanje Njega za nas resnična sreča, četudi pelje po drugi poti, kot bi včasih šli sami. Po prvem padcu človek verjame misli, da mu nihče ne bo dal, ampak da si mora vse priboriti sam. Zato ostaja protagonist.

Nasprotno pa pridejo na že pripravljeno gostijo tisti, ki so slepi, pohabljeni, hromi, kruljavi ...tisti, ki dobro vedo, da ne morejo sami in da je vse dar. Oni pridejo, vendar ne zapolnijo vsega prostora, ki ga pripravi Ljubezen. Zato primora še vse ostale.
Ta Božji primorati ni nikoli tak kakor ga razumemo ljudje, nikoli ni prisila, kajti Bog je ljubezen, ki mora biti svobodna. Božji primorati pomeni Njegova gorečnost za nas, za to, da bi nas vendarle imel ob sebi, na toplem, tam, kjer je lepo, kjer bomo resnično veseli življenja, ker bomo nehote ob poslušanju Njega spoznali, da nam je pravzaprav že vse pripravljeno.
Človek, ki je dovolj ponižen in odprt spozna, kako hodi Bog sam pred njim in ga preseneča z drobnimi naklonjenostmi. Kakor tisti, ki osvaja. Ker Bog osvaja človekovo srce, ker ga tako ljubi, da mu želi uživati to pripravljeno gostijo.

In če se navežem na prvo berilo, kjer apostol Pavel s podobno gorečnostjo nagovarja Rimljane, naj se ljubijo in iskreno spoštujejo med seboj, naj gojijo gostoljubje, naj celo blagoslavljajo tiste, ki jih preganjajo in naj v veselju živijo svoje osebne darove v služenju drugim, se zdi, da je prav v tem ta za nas pripravljena gostija.

V tem, da zaživimo odrešene odnose, da vstopi med nas iskrenost, pogovor in odpuščanje, da začenjamo vedno znova in da iskreno postajamo to, kar smo - odrešeni. Kajti za svobodo nas je prišel osvoboditi Kristus. In samo svoboden človek lahko odpusti.
Tam, ko bomo s svojimi odnosi zaživeli to resničnost, bomo spoznali, kaj pomeni polno uživati gostijo. Ki je za nas že pripravljena - preko Kristusove krvi, s katero so bile vse naše krivice in zamere potopljene Vanj, preoblikovane in odrešene.

Ta realnost že je, samo vstopiti je še potrebno. Z odločitvijo.




petek, 30. oktober 2015

Svetost je prijateljska tekma!

Vsi sveti

Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor, ki je tekel o naši veri. Kako je na koncu rekel: "Če prav razumem, vi, kristjani igrate samo še prijateljske tekme! Ker imate glavno tekmo že dobljeno!"

Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se sploh zavedal, povedal vse. Bistvo naše vere. In nam hkrati s tem stavkom postavil ogledalo. Kajti njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: "Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj potem ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete kakor da morate vse premagati?"

Dobro vprašanje ....

Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po naši zemlji, igrali tekme, se bojevali, a vendar uspeli v vsem nositi nek skrivnosten pečat zmage, pečat ljubljenosti in odrešenosti. V njihovem življenju se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih situacijah. Kakor bi vedeli, da je tudi to le prijateljska tekma.
Ker jih nič in nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Po zaslugi edine odločujoče tekme - Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Od takrat je odprt dostop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. In od takrat smo poklicani, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme, tiste potrebne boje, stiske in napore, vezane na to, da ohranimo to belo oblačilo in ne na to, da si ga priborimo.

K temu nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarju in tisti naši dragi ljudje, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.

Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa tisti jasni pogled na drugo stran gobelina. Kjer ni več nejasnosti, ni več zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Kajti prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino.
Bog nam prav po življenju svetnikov že tu na zemlji omogoči pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.

V evangeliju beremo, kako Jezus učence zbere okrog sebe. Na gori, kjer jih uči resnice Kraljestva. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak obstaja.
Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne morejo sodelovati pri umazanem.
Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... in jih predstavi kot mogočne zmagovalce.
Govori o neizpolnjenosti, nenasičenosti, ki pa bodo dobila svoj odgovor.

Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tudi tam, kjer se zdi, da ni razloga za kaj takega. Ker nas vabi, naj prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Vidi lepoto, četudi še skrito pod oklepi obramb in pod oklepi tega nepopolnega sveta.

Pravzaprav jim tudi z dejanjem samim pokaže to veliko povezanost med tem, kar živimo "tu" in tem, kar se bo zasvetilo "tam". Jezus zbere svoje učence okrog sebe na gori. Prizor, podoben podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice v belih oblačilih, vseh rodov in jezikov, okrog Jagnjeta.

To je milost svetosti - sedanje "sedenje na gori" že videti v luči veselja nebeškega Jeruzalema.V tem, kar se tu zdi bledo, nepomembno in banalno, že videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja že videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se tu zdi le skupek dogodkov, že videti kot čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, to je dar tistih, ki so se pustili usesti na goro, k Jezusovim nogam in poslušati.

Kajti že star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda.
Enako apostol Janez piše, da bomo Njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je.
Se znati ustaviti in zazreti v Boga Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto, je moč zaznamovanih, moč tistih, ki imajo pečat živega Boga.

K temu smo poklicani mi. Vsak dan. Da bi znali v tem življenju biti z Njim, ga spuščati v svojo igro, spuščati v svoje misli, spuščati v svoje vzgibe in namene srca. Se pustiti blagrovati, pustiti obdati z veseljem upanja, pustiti imenovati Božje otroke in pustiti, da jim Oče izkaže svojo ljubezen. Da bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato razširili okrog.

Vse bistvo je torej v "pustiti, dovoliti, dati prostor" in ne "izboriti, dokazati, vzeti".
V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno.
V tem, da smo že odrešeni in ne da se še moramo dokazati.

V tem je torej vse bistvo naše svetosti. Ne da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zaigramo zares! Kot prijatelji.


sobota, 24. oktober 2015

Zataknjeni ob poti ...

30. nedelja med letom

Ob današnji nedelji kaosa, ko množice prihajajo in odhajajo preko naše Slovenije, naše obljubljene dežele, v evangeliju ponovno beremo o Jezusu, ki odhaja iz Jerihe obdan z učenci in precejšnjo množico. Zanimivo, da se Jezus, za razliko od nas, nikoli ni bal množice, ki je rinila za Njim in iskala to obljubljeno deželo. Ker je znotraj te množice vedno videl enega človeka naenkrat. Slišal enega človeka naenkrat.

Jezus torej sliši, vidi, ozdravi, povabi naprej ... Njegova pozornost ni omejena, je pa človek tisti, ki to srečanje dopusti ali pa ga spregleda.

Berač Bartimaj je sedel ob poti. 
Pomeni, da se je njegovo življenje nekje zataknilo in ni teklo naprej. Pot je simbol pretočnosti, simbol polnosti življenja. Je kakor žila po kateri teče kri. Bartimaj sedi ob poti in ne hodi. Kri življenja se je ustavila. In kolikokrat se nam zazdi, da življenje, ljudje, prijatelji gredo naprej, mi pa v nekem trenutku ali v nekem dogodku obstojimo, popolnoma zataknjeni in ujeti, ne da bi vedeli naprej ... V sodobnem jeziku - postanemo kakor avto s prižganimi "4 žmigavci" na odstavnem pasu ... drugi pa drvijo naprej. V bmw-jih, passatih, audijih ... tako se nam zdi ...

V Božjih očeh je slika seveda precej drugačna. On je prišel ne zato, ker bi vsi imeli polno življenje, rodovitno, v "bmw-jih", ampak prav zato, ker nas je videl v naših omejitvah, v naših zataknjenostih ob poti. Na odstavnih pasovih pravega, resničnega življenja, ki je odhajalo mimo nas. Prišel je, da bi nas vrnil na pot.

Zato blagor Bartimaju, ker se je zavedal, da sedi ob poti, zavedal se je svoje žeje, svoje ujetosti, svoje majhnosti. On je bil pripravljen srečati Kristusa. Pravega in živega.
Tu je torej prvi pogoj resničnega srečanja z Bogom - spoznanje človeka, da je potreben. Da je, kakor pravi psalm, tisti "sionski jetnik", ki je močno izkusil, da si sam ni sposoben vrniti izvirne svobode. Bil je potreben Boga, edine Svobode.

Bartimaj je v dolgem okušanju svojega suženjstva dobro vedel, da moč rešitve ni v njem samem, ampak v edinem Odrešeniku. Zato tudi spozna Jezusov mimohod. Človek, ki je majhen, lahko spozna obiske Boga v svojem vsakdanjem življenju.

In Bartimaj začne vpiti molitev, ki pretrese Srce: " Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 
Molitev, ki je tako podobna vzkliku, ki ga Peter izreče Jezusu potem, ko se začne potapljati: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30)
In Jezus sliši.

Se pa v trenutku, ko v srcu Duh navdihne vzklik in hrepenenje po Gospodu, oglasijo tudi drugi glasovi.
Mnogi so ga grajali, naj umolkne ...

Svet preprosto ne vzdrži ljudi, ki bi iskreno priznali, da so žejni in potrebujejo Nekoga. Skuša jih utišati. Ker je preveč res to, kar vpijejo. In vendar skozi vsa mašila, ki jih svet tlači v usta, da bi umolknila, srce kriči.
In zdi se, da Jezus - edina Svoboda in edini, ki lahko osvobodi, do konca spoštuje človekovo svobodo. Tudi v tako dramatičnem trenutku. Ko se bije bitka med človekovim hrepenenjem po Bogu in glasovom sveta, ki to skušajo preglasiti, Jezus "hodi dalje". Kakor pri učencih na poti v Emavs. In pusti, da se človek sam odloči, koga bo poslušal, koga izbral ... Svoboda ne more prisiliti druge svobode. Svoboda lahko le ljubeče vabi in čaka ...

Bartimaj je že dovolj majhen in dovolj ponižen, da ve, kje je rešenje. Zato še glasneje zavpije: "Davidov sin, usmili se me!"
Jezus takoj, ko se človek odloči zanj, obstane in ga pokliče. Končno se dve srci, hrepeneči drugo po drugem, lahko srečata v resničnem dialogu živega odnosa.
Kako moder je bil slepi Bartimaj! Kako dobro je videl! Bolj kakor vsi ljudje ob njem, tisti, na poti, ki so mislili, da vidijo in zato niso spoznali obiskanja Boga.

Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.

Odvreči plašč. Velikokrat se potiho naučimo sedeti ob poti, naučimo se zavijati v odeje, plašče in vse navidezne zaščite in varnosti, ki to sploh niso. Pomagamo si, da postanemo še boljši berači in vse svoje moči porabimo zato, da bi nam tam, še vedno ob poti, kjer ni življenja, postalo celo udobno! Drug drugemu pomagamo in se s temi plašči pokrivamo, slepi slepe, ujetniki ujetnike ...

Bartimaj pa najprej odvrže svoje staro življenje in se odloči za novost. Pripravljen je zapustiti in oditi.
Zapuščati svoje majhne ali velike ujetosti, suženjstva in nesvobode pa ni prav nič lažje kakor je bilo Abrahamu oditi iz Ura na Kaldejskem v neznano. To je logika vsake odločitve za obljubljeno deželo.

Vsak dan nas čaka to radikalno zapuščanje starega in odhajanje v novo. Slačenje plaščev in odej, ki nas dušijo zato, da bi lahko skočili pokonci in pohiteli k Jezusu, v Odnos, v življenje.

Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Potem, ko prejmemo Božji pogled nase, na svojo preteklost, dogodke življenja, na ljudi okrog nas in celo na ljudi, ki so nas ranili, se zgodi ta "pot". Zgodi se Življenje.
Ko je Bartimaj prejel Božji pogled, je vedel, kam mora. Predvsem pa za kom. V njem ni bilo niti sence boja za prva mesta. Ker je tam, ob poti svojega življenja spoznal, da je prvo mesto edino za Njim.

Kako čudovit prizor. Bartimaj, človek, ki se zaveda, da ne vidi prav, da je njegov pogled omejen, da ne ve po kateri poti mora skozi življenje izprašuje naše tako pogostno ravnanje, ko mislimo, da vidimo, a smo slepi, ko mislimo, da hodimo in da imamo polnost življenja, a životarimo ob poti, ko mislimo, da imamo vse, ker smo zaviti v plašč, a zamujamo vse, ker si nič ne upamo izpustiti in zapustiti.
In se prepiramo in bojujemo, kdo je boljši ...

Ta berač nas uči velike modrosti.
Najprej ponižnega spoznanja svoje velike potrebe po Gospodu.
Potem nas uči odvreči plašč. Biti torej pripravljeni izpustiti in izgubiti vse tisto, kar nas zapira novosti in življenju.
Ter nenazadnje nas uči stopiti v oseben odnos, v resničen dialog s Kristusom, ki edini ve za pot. Ker gre po njej najprej On sam, ker je On sam ta Pot.
 
Naj bo torej ta nedelja, ta Gospodov dan, vsa prežarjena s Pogledom, ki vrača vid, ker se v njem človek ponovno najde, stopi na pot in sebe, svoje življenje ter brate zagleda v drugačni luči. Dan, ko ždenje ob poti zamenja veselje življenja na poti.


sobota, 17. oktober 2015

Kristjan z vonjem, ki se mu ne da upreti!

29. nedelja med letom

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?" Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici."
"Ne vesta, kaj prosita."

To je bilo na poti v Jeruzalem, potem, ko Jezus tretjič napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Marko piše o tem, da so se tisti, ki so ga spremljali, bali. Učenci so čutili, da se nekaj dogaja, nenehno so okušali, da ima njihov Gospod zelo drugačno logiko razmišljanja, drugačen pogled in da jih res nenehno preseneča. Ko že mislijo, da ga razumejo, jih zopet pretrese in vrže iz vseh okvirjev. Verjamem, da so se bali, kajti nekje v sebi so slutili, da je resnično sposoben iti v smrt. Oni na to še niso bili pripravljeni.

Ko Jezus v Cezareji Filipovi prvič napove svoje trpljenje, ga Peter da na stran in začne spreobračati. Človek spreobrača Boga. V tem smo specialisti. Kajti naša misel se nam zdi lažja kakor Božja.

Ko Jezus drugič napove svoje trpljenje, so z učenci potovali po Galileji. Tokrat je Peter tiho. Ostali tudi. Vendar ne vzdržijo in ne slišijo, zato menjajo temo in se začnejo med seboj pogovarjati o tem, kateri izmed njih je največji. Zanimivo. Vedno se ta tekma med njimi pojavi takoj potem, ko Jezus spregovori o trpljenju. Kako težko je človeku slišati, da je smisel njegovega življenja v darovanju, v služenju, v umiranju sebi!

Ta program se nam upira in nas avtomatsko vrača v starega. Ko Jezus žanje uspeh, so učenci ponosni, da so poleg, ko govori o trpljenju, postane neprivlačen, težek, obrnejo se stran.
In ko človek izgubi pogled na Boga, mu preostane le horizontala. Na tej ravni pa smo vsi ogroženi.Drug od drugega. Na tej ravni se prične bitka, tekma za oblast in boj za vidna mesta.

Danes beremo o tretji napovedi trpljenja. Z Jezusom in učenci smo na poti v Jeruzalem.
In kakor vsakič doslej, ga tudi tokrat elegantno preslišijo.
Tema njihovega razmišljanja pa se, ponovno obrne na to, kdo je glavni. Jakob in Janez s svojo prošnjo "zmagata" celo Petra.
Učenci se seveda na njiju jezijo, pa ne zato, ker bi že vstopili v Jezusovo logiko služenja, ampak zato, ker sta Zebedejeva sinova le ubesedila to, kar se je motalo po glavi vsakega izmed njih. Zato sta jih razjezila.

Gane me, s kakšnim usmiljenjem in potrpežljivostjo Jezus vstopa v to naše suženjstvo. Suženjstvo tekmovalnosti, bitke, tekme, komolčarstva, ogroženosti ... da nas osvobodi.  Vedno znova začenja z nami od začetka.
Učence pokliče k sebi in pravi: »Veste, kako je v tem svetu. Med vami pa naj ne bo tako;  kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

S tem povzame bistvo svojega poslanstva. Svoj program življenja, ki naj postane program vsakega učenca.
Jezus je, kakor pravi apostol Pavel, veličastni veliki duhovnik, kakor mi preizkušan v vsem in prav zato sočuten z našimi slabostmi. 
Jezus ni nikoli obupal nad učenci, tudi potem ne, ko so "zarili" do konca. Nikoli se jih ni naveličal zbirati pri sebi in jih vedno znova ljubeče preusmerjati na bistvo. Tako kot se nikoli ne naveliča z nami. Ve, da potrebujemo nenehno spreobrnenje, to nenehno metanoio iz starega vzorca, kjer si je potrebno priskrbeti dobro mesto ob Gospodu, v logiko služenja, sezuvanja, ponižanja, izgubljanja ...

V tem je tako močno in pomenljivo prvo berilo preroka Izaija, ki opisuje četrti spev o Gospodovem služabniku. Služabniku, ki bo moral trpeti, dati življenje v daritev za greh in s tem odrešiti mnoge.
Jezus z napovedjo svojega trpljenja razodeva sebe kot tega Gospodovega služabnika, ki je prišel, da bi stregel.
"GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo," beremo.


Zadela me je beseda streti. In me spontano spomnila na Betanijo, kjer žena stre alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde ter mazili Jezusa (prim. Mr14,3).
Šele ko jo je strla, je iz nje pritekla dragocena vsebina, najlepši vonj, vonj nebes. Ko se človek pusti streti v iskreni daritvi ljubezni, ko se pusti streti služenju, ko sestopi iz sebe in se podari sočloveku, postaja podoben tej ženi, ki ne varčuje, ampak podari sebe samo. Takrat zadiši po nebesih!

Takrat človek postaja ta alabastrna posodica, ki se izpraznjena in ponižna približa prestolu milosti, z veliko zaupnostjo, brez borbe in grabljenjem Ljubezni, kakor storita v imenu vseh Jakob in Janez, temveč v zaupanju, da bo našla usmiljenje in v ta svoj notranji "izpraznjen" prostor prejela vso potrebno milost. Tisto, ki ji bo v pravem trenutku pomagala.

To je naše smiselno bogoslužje, to je naše poslanstvo.
Naše življenje je alabastrna posodica, poklicano, da se stre, da tako priteče ven najlepše in se daruje brez preštevanja.

Izaija še pravi: "Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal."

In res, kdor resnično živi in se daruje v služenju, se do sitega nagleda luči, veselja in radosti, pa tudi muke in bolečine.
To je nenehna logika v katero nas pelje Gospod, tu je resničen prostor naše nenehne metanoie. 
Stopati iz krščanstva, ki je postalo kariera in tekma, boj za pomembnost in prve naslove, v odnos daritve, služenja in strežbe. Iz velikih naslovnic stopati v droben tisk. Kajti tam je edina polnost veselja in sreče. Tam je naša velika noč, naš kelih, ki ga moramo izpiti in naše vstajenjsko jutro. Tisti vonj dišečega olja iz pristne narde, ki očara, ki je privlačen in ki se mu ne da upreti.

Takih pričevalcev potrebujemo danes. Kristjanov z vonjem, ki se mu ne bo dalo upreti!




petek, 16. oktober 2015

Mnogo več ste vredni vi!

Petek 28. tedna med letom

Potem ko je farizejem Jezus svoje povedal in jih pustil z mnogimi odprtimi vprašanji, se je ponovno usmeril k ljudem, tistim, ki so vedeli, da niso elita. In so zato v Jezusu prepoznavali prijatelja. Marsikdo je v Njem že prepoznaval Mesija, vendar še vse preveč političnega, preveč po njihovih podobah in idejah.

Luka pripoveduje, da se je okrog Jezusa zbralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugemu stopali na noge.
Jezus pa sredi te množice spregovori najprej svojim učencem. Ožjim. Tistim, ki so že na poti, da padejo v zanko tekmovalnosti in ugibanja o tem, kdo izmed njih je večji. In jih opozarja: "Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina."

Tega kvasa, ki se napihne in zasede ves prostor. Kvasa farizejev, kjer je pomembno le to, kar se vidi navzven, četudi so odspodaj mrtvaške kosti.  Pred hinavščino Jezus svari kakor pred najbolj kužno boleznijo. Ker hinavščina razjeda znotraj. Zato je prav hinavščina tista notranja gobavost, ki človeka osamlja, uničuje, polni z grenkobo.

Jezus ni pravzaprav nikoli svaril pred gobavostjo, je pa svaril pred hinavščino.
Podobno logiko vidimo pri svarjenju glede napadov.
Zunanje napade je predstavil kot nekaj, kar bo za kristjana normalno, vendar naj se ne boji teh napadov, temveč tistih, ki so notranji, prefinjeni.Tisti, ki ubijajo odnose in povzročijo pekel že med nami.
Hinavščina, sovraštvo, zavist, ljubosumje, tekma, napadi, prepiri .. vse to so stvari, ki morijo znotraj. Ubijajo na tihem in imajo daljnosežne posledice.

Povem pa vam, svojim prijateljem: Ne bojte se tistih, ki umoré telo, a potem ne morejo storiti nič več.

In vendar ostaja to težek stavek potem, ko vidiš samo en prizor umorjenih kristjanov v Siriji. Zelo težek stavek! In naj se jih ne bojimo?!
Res je, na tej zemlji smo zato, da dozorimo za večnost. Tam bo vidno to, kar je sedaj skrito in bo odpadlo to, za čemer se tako pogosto pehamo.

Ne tako daleč od nas se izpolnjuje zgornji stavek. Mnogi ljudje so dali za Kristusa svoje življenje. Medtem ko njihovi morilci še morijo in napadajo v kraljestvu teme, oni kraljujejo v večnem kraljestvu miru. Tam jim nihče ne more nič.
In če pred Bogom ni pozabljen niti en od petih vrabcev, prodanih za dva denarija, kolikšna je šele vrednost smrti teh kristjanov. Njihova kri je neprecenljiva.

Današnji evangelij ob grozotah Bližnjega vzhoda dobiva čisto drugačen prizvok. Samo tisti, ki se popolnoma izroči v objem Boga, samo tisti, ki ve, da je do konca ljubljen, da ima Oče pred očmi celo vrednost enega lasu na njegovi glavi, zmore slišati, da je varen. Da je v objemu Prijatelja, ki je pripravil v nebesih prostor.

Kdaj, kje in kako bo izgledal čas prehoda, pa ve samo Oče. In četudi eni resnično odhajajo s te zemlje v nasilju in grozotah, je vendar njihova notranjost sveta in oprana. Tisti pa, ki so pustili, da je bolezen sovraštva in hinavščine umorila njihovo dušo in razum, so že mrtvi. Zato sejejo smrt in pekel.

Moč kristjana pa je prav v tem, da vidi čez, vidi dlje, vidi Domov.
Zato tudi smrt in pekel nad tistim, ki je v Objemu, nimata moči.