petek, 30. oktober 2015

Svetost je prijateljska tekma!

Vsi sveti

Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor, ki je tekel o naši veri. Kako je na koncu rekel: "Če prav razumem, vi, kristjani igrate samo še prijateljske tekme! Ker imate glavno tekmo že dobljeno!"

Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se sploh zavedal, povedal vse. Bistvo naše vere. In nam hkrati s tem stavkom postavil ogledalo. Kajti njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: "Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj potem ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete kakor da morate vse premagati?"

Dobro vprašanje ....

Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po naši zemlji, igrali tekme, se bojevali, a vendar uspeli v vsem nositi nek skrivnosten pečat zmage, pečat ljubljenosti in odrešenosti. V njihovem življenju se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih situacijah. Kakor bi vedeli, da je tudi to le prijateljska tekma.
Ker jih nič in nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Po zaslugi edine odločujoče tekme - Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Od takrat je odprt dostop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. In od takrat smo poklicani, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme, tiste potrebne boje, stiske in napore, vezane na to, da ohranimo to belo oblačilo in ne na to, da si ga priborimo.

K temu nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarju in tisti naši dragi ljudje, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.

Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa tisti jasni pogled na drugo stran gobelina. Kjer ni več nejasnosti, ni več zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Kajti prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino.
Bog nam prav po življenju svetnikov že tu na zemlji omogoči pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.

V evangeliju beremo, kako Jezus učence zbere okrog sebe. Na gori, kjer jih uči resnice Kraljestva. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak obstaja.
Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne morejo sodelovati pri umazanem.
Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... in jih predstavi kot mogočne zmagovalce.
Govori o neizpolnjenosti, nenasičenosti, ki pa bodo dobila svoj odgovor.

Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tudi tam, kjer se zdi, da ni razloga za kaj takega. Ker nas vabi, naj prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Vidi lepoto, četudi še skrito pod oklepi obramb in pod oklepi tega nepopolnega sveta.

Pravzaprav jim tudi z dejanjem samim pokaže to veliko povezanost med tem, kar živimo "tu" in tem, kar se bo zasvetilo "tam". Jezus zbere svoje učence okrog sebe na gori. Prizor, podoben podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice v belih oblačilih, vseh rodov in jezikov, okrog Jagnjeta.

To je milost svetosti - sedanje "sedenje na gori" že videti v luči veselja nebeškega Jeruzalema.V tem, kar se tu zdi bledo, nepomembno in banalno, že videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja že videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se tu zdi le skupek dogodkov, že videti kot čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, to je dar tistih, ki so se pustili usesti na goro, k Jezusovim nogam in poslušati.

Kajti že star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda.
Enako apostol Janez piše, da bomo Njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je.
Se znati ustaviti in zazreti v Boga Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto, je moč zaznamovanih, moč tistih, ki imajo pečat živega Boga.

K temu smo poklicani mi. Vsak dan. Da bi znali v tem življenju biti z Njim, ga spuščati v svojo igro, spuščati v svoje misli, spuščati v svoje vzgibe in namene srca. Se pustiti blagrovati, pustiti obdati z veseljem upanja, pustiti imenovati Božje otroke in pustiti, da jim Oče izkaže svojo ljubezen. Da bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato razširili okrog.

Vse bistvo je torej v "pustiti, dovoliti, dati prostor" in ne "izboriti, dokazati, vzeti".
V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno.
V tem, da smo že odrešeni in ne da se še moramo dokazati.

V tem je torej vse bistvo naše svetosti. Ne da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zaigramo zares! Kot prijatelji.


sobota, 24. oktober 2015

Zataknjeni ob poti ...

30. nedelja med letom

Ob današnji nedelji kaosa, ko množice prihajajo in odhajajo preko naše Slovenije, naše obljubljene dežele, v evangeliju ponovno beremo o Jezusu, ki odhaja iz Jerihe obdan z učenci in precejšnjo množico. Zanimivo, da se Jezus, za razliko od nas, nikoli ni bal množice, ki je rinila za Njim in iskala to obljubljeno deželo. Ker je znotraj te množice vedno videl enega človeka naenkrat. Slišal enega človeka naenkrat.

Jezus torej sliši, vidi, ozdravi, povabi naprej ... Njegova pozornost ni omejena, je pa človek tisti, ki to srečanje dopusti ali pa ga spregleda.

Berač Bartimaj je sedel ob poti. 
Pomeni, da se je njegovo življenje nekje zataknilo in ni teklo naprej. Pot je simbol pretočnosti, simbol polnosti življenja. Je kakor žila po kateri teče kri. Bartimaj sedi ob poti in ne hodi. Kri življenja se je ustavila. In kolikokrat se nam zazdi, da življenje, ljudje, prijatelji gredo naprej, mi pa v nekem trenutku ali v nekem dogodku obstojimo, popolnoma zataknjeni in ujeti, ne da bi vedeli naprej ... V sodobnem jeziku - postanemo kakor avto s prižganimi "4 žmigavci" na odstavnem pasu ... drugi pa drvijo naprej. V bmw-jih, passatih, audijih ... tako se nam zdi ...

V Božjih očeh je slika seveda precej drugačna. On je prišel ne zato, ker bi vsi imeli polno življenje, rodovitno, v "bmw-jih", ampak prav zato, ker nas je videl v naših omejitvah, v naših zataknjenostih ob poti. Na odstavnih pasovih pravega, resničnega življenja, ki je odhajalo mimo nas. Prišel je, da bi nas vrnil na pot.

Zato blagor Bartimaju, ker se je zavedal, da sedi ob poti, zavedal se je svoje žeje, svoje ujetosti, svoje majhnosti. On je bil pripravljen srečati Kristusa. Pravega in živega.
Tu je torej prvi pogoj resničnega srečanja z Bogom - spoznanje človeka, da je potreben. Da je, kakor pravi psalm, tisti "sionski jetnik", ki je močno izkusil, da si sam ni sposoben vrniti izvirne svobode. Bil je potreben Boga, edine Svobode.

Bartimaj je v dolgem okušanju svojega suženjstva dobro vedel, da moč rešitve ni v njem samem, ampak v edinem Odrešeniku. Zato tudi spozna Jezusov mimohod. Človek, ki je majhen, lahko spozna obiske Boga v svojem vsakdanjem življenju.

In Bartimaj začne vpiti molitev, ki pretrese Srce: " Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 
Molitev, ki je tako podobna vzkliku, ki ga Peter izreče Jezusu potem, ko se začne potapljati: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30)
In Jezus sliši.

Se pa v trenutku, ko v srcu Duh navdihne vzklik in hrepenenje po Gospodu, oglasijo tudi drugi glasovi.
Mnogi so ga grajali, naj umolkne ...

Svet preprosto ne vzdrži ljudi, ki bi iskreno priznali, da so žejni in potrebujejo Nekoga. Skuša jih utišati. Ker je preveč res to, kar vpijejo. In vendar skozi vsa mašila, ki jih svet tlači v usta, da bi umolknila, srce kriči.
In zdi se, da Jezus - edina Svoboda in edini, ki lahko osvobodi, do konca spoštuje človekovo svobodo. Tudi v tako dramatičnem trenutku. Ko se bije bitka med človekovim hrepenenjem po Bogu in glasovom sveta, ki to skušajo preglasiti, Jezus "hodi dalje". Kakor pri učencih na poti v Emavs. In pusti, da se človek sam odloči, koga bo poslušal, koga izbral ... Svoboda ne more prisiliti druge svobode. Svoboda lahko le ljubeče vabi in čaka ...

Bartimaj je že dovolj majhen in dovolj ponižen, da ve, kje je rešenje. Zato še glasneje zavpije: "Davidov sin, usmili se me!"
Jezus takoj, ko se človek odloči zanj, obstane in ga pokliče. Končno se dve srci, hrepeneči drugo po drugem, lahko srečata v resničnem dialogu živega odnosa.
Kako moder je bil slepi Bartimaj! Kako dobro je videl! Bolj kakor vsi ljudje ob njem, tisti, na poti, ki so mislili, da vidijo in zato niso spoznali obiskanja Boga.

Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.

Odvreči plašč. Velikokrat se potiho naučimo sedeti ob poti, naučimo se zavijati v odeje, plašče in vse navidezne zaščite in varnosti, ki to sploh niso. Pomagamo si, da postanemo še boljši berači in vse svoje moči porabimo zato, da bi nam tam, še vedno ob poti, kjer ni življenja, postalo celo udobno! Drug drugemu pomagamo in se s temi plašči pokrivamo, slepi slepe, ujetniki ujetnike ...

Bartimaj pa najprej odvrže svoje staro življenje in se odloči za novost. Pripravljen je zapustiti in oditi.
Zapuščati svoje majhne ali velike ujetosti, suženjstva in nesvobode pa ni prav nič lažje kakor je bilo Abrahamu oditi iz Ura na Kaldejskem v neznano. To je logika vsake odločitve za obljubljeno deželo.

Vsak dan nas čaka to radikalno zapuščanje starega in odhajanje v novo. Slačenje plaščev in odej, ki nas dušijo zato, da bi lahko skočili pokonci in pohiteli k Jezusu, v Odnos, v življenje.

Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Potem, ko prejmemo Božji pogled nase, na svojo preteklost, dogodke življenja, na ljudi okrog nas in celo na ljudi, ki so nas ranili, se zgodi ta "pot". Zgodi se Življenje.
Ko je Bartimaj prejel Božji pogled, je vedel, kam mora. Predvsem pa za kom. V njem ni bilo niti sence boja za prva mesta. Ker je tam, ob poti svojega življenja spoznal, da je prvo mesto edino za Njim.

Kako čudovit prizor. Bartimaj, človek, ki se zaveda, da ne vidi prav, da je njegov pogled omejen, da ne ve po kateri poti mora skozi življenje izprašuje naše tako pogostno ravnanje, ko mislimo, da vidimo, a smo slepi, ko mislimo, da hodimo in da imamo polnost življenja, a životarimo ob poti, ko mislimo, da imamo vse, ker smo zaviti v plašč, a zamujamo vse, ker si nič ne upamo izpustiti in zapustiti.
In se prepiramo in bojujemo, kdo je boljši ...

Ta berač nas uči velike modrosti.
Najprej ponižnega spoznanja svoje velike potrebe po Gospodu.
Potem nas uči odvreči plašč. Biti torej pripravljeni izpustiti in izgubiti vse tisto, kar nas zapira novosti in življenju.
Ter nenazadnje nas uči stopiti v oseben odnos, v resničen dialog s Kristusom, ki edini ve za pot. Ker gre po njej najprej On sam, ker je On sam ta Pot.
 
Naj bo torej ta nedelja, ta Gospodov dan, vsa prežarjena s Pogledom, ki vrača vid, ker se v njem človek ponovno najde, stopi na pot in sebe, svoje življenje ter brate zagleda v drugačni luči. Dan, ko ždenje ob poti zamenja veselje življenja na poti.


sobota, 17. oktober 2015

Kristjan z vonjem, ki se mu ne da upreti!

29. nedelja med letom

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?" Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici."
"Ne vesta, kaj prosita."

To je bilo na poti v Jeruzalem, potem, ko Jezus tretjič napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Marko piše o tem, da so se tisti, ki so ga spremljali, bali. Učenci so čutili, da se nekaj dogaja, nenehno so okušali, da ima njihov Gospod zelo drugačno logiko razmišljanja, drugačen pogled in da jih res nenehno preseneča. Ko že mislijo, da ga razumejo, jih zopet pretrese in vrže iz vseh okvirjev. Verjamem, da so se bali, kajti nekje v sebi so slutili, da je resnično sposoben iti v smrt. Oni na to še niso bili pripravljeni.

Ko Jezus v Cezareji Filipovi prvič napove svoje trpljenje, ga Peter da na stran in začne spreobračati. Človek spreobrača Boga. V tem smo specialisti. Kajti naša misel se nam zdi lažja kakor Božja.

Ko Jezus drugič napove svoje trpljenje, so z učenci potovali po Galileji. Tokrat je Peter tiho. Ostali tudi. Vendar ne vzdržijo in ne slišijo, zato menjajo temo in se začnejo med seboj pogovarjati o tem, kateri izmed njih je največji. Zanimivo. Vedno se ta tekma med njimi pojavi takoj potem, ko Jezus spregovori o trpljenju. Kako težko je človeku slišati, da je smisel njegovega življenja v darovanju, v služenju, v umiranju sebi!

Ta program se nam upira in nas avtomatsko vrača v starega. Ko Jezus žanje uspeh, so učenci ponosni, da so poleg, ko govori o trpljenju, postane neprivlačen, težek, obrnejo se stran.
In ko človek izgubi pogled na Boga, mu preostane le horizontala. Na tej ravni pa smo vsi ogroženi.Drug od drugega. Na tej ravni se prične bitka, tekma za oblast in boj za vidna mesta.

Danes beremo o tretji napovedi trpljenja. Z Jezusom in učenci smo na poti v Jeruzalem.
In kakor vsakič doslej, ga tudi tokrat elegantno preslišijo.
Tema njihovega razmišljanja pa se, ponovno obrne na to, kdo je glavni. Jakob in Janez s svojo prošnjo "zmagata" celo Petra.
Učenci se seveda na njiju jezijo, pa ne zato, ker bi že vstopili v Jezusovo logiko služenja, ampak zato, ker sta Zebedejeva sinova le ubesedila to, kar se je motalo po glavi vsakega izmed njih. Zato sta jih razjezila.

Gane me, s kakšnim usmiljenjem in potrpežljivostjo Jezus vstopa v to naše suženjstvo. Suženjstvo tekmovalnosti, bitke, tekme, komolčarstva, ogroženosti ... da nas osvobodi.  Vedno znova začenja z nami od začetka.
Učence pokliče k sebi in pravi: »Veste, kako je v tem svetu. Med vami pa naj ne bo tako;  kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

S tem povzame bistvo svojega poslanstva. Svoj program življenja, ki naj postane program vsakega učenca.
Jezus je, kakor pravi apostol Pavel, veličastni veliki duhovnik, kakor mi preizkušan v vsem in prav zato sočuten z našimi slabostmi. 
Jezus ni nikoli obupal nad učenci, tudi potem ne, ko so "zarili" do konca. Nikoli se jih ni naveličal zbirati pri sebi in jih vedno znova ljubeče preusmerjati na bistvo. Tako kot se nikoli ne naveliča z nami. Ve, da potrebujemo nenehno spreobrnenje, to nenehno metanoio iz starega vzorca, kjer si je potrebno priskrbeti dobro mesto ob Gospodu, v logiko služenja, sezuvanja, ponižanja, izgubljanja ...

V tem je tako močno in pomenljivo prvo berilo preroka Izaija, ki opisuje četrti spev o Gospodovem služabniku. Služabniku, ki bo moral trpeti, dati življenje v daritev za greh in s tem odrešiti mnoge.
Jezus z napovedjo svojega trpljenja razodeva sebe kot tega Gospodovega služabnika, ki je prišel, da bi stregel.
"GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo," beremo.


Zadela me je beseda streti. In me spontano spomnila na Betanijo, kjer žena stre alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde ter mazili Jezusa (prim. Mr14,3).
Šele ko jo je strla, je iz nje pritekla dragocena vsebina, najlepši vonj, vonj nebes. Ko se človek pusti streti v iskreni daritvi ljubezni, ko se pusti streti služenju, ko sestopi iz sebe in se podari sočloveku, postaja podoben tej ženi, ki ne varčuje, ampak podari sebe samo. Takrat zadiši po nebesih!

Takrat človek postaja ta alabastrna posodica, ki se izpraznjena in ponižna približa prestolu milosti, z veliko zaupnostjo, brez borbe in grabljenjem Ljubezni, kakor storita v imenu vseh Jakob in Janez, temveč v zaupanju, da bo našla usmiljenje in v ta svoj notranji "izpraznjen" prostor prejela vso potrebno milost. Tisto, ki ji bo v pravem trenutku pomagala.

To je naše smiselno bogoslužje, to je naše poslanstvo.
Naše življenje je alabastrna posodica, poklicano, da se stre, da tako priteče ven najlepše in se daruje brez preštevanja.

Izaija še pravi: "Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal."

In res, kdor resnično živi in se daruje v služenju, se do sitega nagleda luči, veselja in radosti, pa tudi muke in bolečine.
To je nenehna logika v katero nas pelje Gospod, tu je resničen prostor naše nenehne metanoie. 
Stopati iz krščanstva, ki je postalo kariera in tekma, boj za pomembnost in prve naslove, v odnos daritve, služenja in strežbe. Iz velikih naslovnic stopati v droben tisk. Kajti tam je edina polnost veselja in sreče. Tam je naša velika noč, naš kelih, ki ga moramo izpiti in naše vstajenjsko jutro. Tisti vonj dišečega olja iz pristne narde, ki očara, ki je privlačen in ki se mu ne da upreti.

Takih pričevalcev potrebujemo danes. Kristjanov z vonjem, ki se mu ne bo dalo upreti!




četrtek, 08. oktober 2015

Najboljše šele prihaja!

28. nedelja med letom

Če je prejšnjo nedeljo Beseda govorila o zakonski zvezi, se zdi, da se nadaljevanje Lukovega evangelija danes dotika druge oblike poti za Gospodom - posvečenega življenja.

Bogatega mladeniča zaradi Jezusovih radikalnih besed in Petrovega vprašanja pogosto povezujemo z duhovnim poklicem. Vendar mislim, da mu s tem delamo krivico. Tako kot jo mnogi posvečeni delajo mladim takrat, ko jih kar "določijo" in postavijo v en ali drugi samostan oziroma bogoslovje. Ta mladenič sliši radikalne besede zato, ker je radikalnost potrebna pri odločanju. Toliko bolj danes kakor nekoč, kjer je bila življenjska odločitev nekaj samoumevnega.

Skrivnost poklicanosti, torej Božjega klica v zakonsko življenje ali v posvečeno življenje, je skrivnost in vsak, prav vsak mlad človek jo mora odkriti v odnosu z Bogom, ob Besedi, prošnji, v iskrenosti in modrem spremljanju nekoga, ki je notranje svoboden. In Bog daj, da bi vedno bilo dovolj tistih, ki bi znali mladim pomagati, da ne ostanejo zataknjeni v slabi izkušnji, bolečem odnosu, nečem, kar ni bilo kakor so sanjali, ampak bi si upali narediti nov korak vere. Ne ostati v žalostnem odhodu, ampak se vrniti in tvegati. Tudi tam potrebujejo mnogi spodbudo zato iskreno upam, da bo vedno več tistih, ki bodo zmogli mlade spremljati v pravo smer.

Dejstvo pa je, da Bog nenehno kliče tudi v posvečeno življenje. Dejstvo je, da bodo vedno taki, ki bodo na poseben način zaznali ta Jezusov pogled, ki se usmeri v njih, jih neizmerno ljubi ter nezadržno tiho vabi k popolni podaritvi Bogu. Zakonci potrebujejo posvečene osebe in posvečene osebe potrebujejo zakonce. Ker se ti dve poklicanosti vedno dopolnjujeta in sta druga drugi smerokaz.

Če smo rekli, da bosta na tem svetu zakonca vedno najlepša in najpopolnejša podoba Božje ljubezni do nas in Njegovega nezadržnega hrepenenja po tem, da bi bil z nami eno telo, bodo posvečene osebe na tem svetu vedno najpopolnejša podoba učlovečenega Jezusa.
Sestre, redovniki in duhovniki spominjajo na to, da je Jezus želel biti med nami konkreten, v uboštvu, pokorščini in čistosti. Cel za nas. Spominjajo pa nas tudi, da dokončne izpolnitve ni na tem svetu, ampak na drugem. Govorijo nam, da najboljše šele prihaja!

Torej imamo mladeniča, zbeganega in izgubljenega, kakor se za mladeniča spodobi. Kajti vsak, ki se resno sprašuje o svojem življenju, o bistvu, o svoji poklicanosti in poslanstvu na tem svetu, nujno pride v krizo. In meglo. Ta mladenič je simbol vsakega mladega človeka, ki se sooča z radikalnostjo odločitev.

Za odločitev, kakršnokoli že, je torej potrebna modrost, pogum in milost.

O modrosti nam piše že prvo berilo.
 Zato sem molil, in dana mi je bila razumnost, zaklical sem, in prišel mi je duh modrosti.
Kako pomembno je moliti za modrost!
Kajti vse zlato je spričo nje le malo peska, in srebro se pred njo šteje za blato. Dragocenejša je kot luč, ker njen sijaj nikdar ne ugasne in hkrati z njo pride vse dobro in po njenih rokah neizmerno bogastvo.

Potem je potreben pogum. Pogum srečanja s samim seboj, z globino lastne duše, in s pogumom dopustitve, da to dušo prebere Božja Beseda. Človek bere Besedo, a medtem, ko jo bere, Beseda bere njega. Ker je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Zato je ob odločitvah v našem življenju nujna Beseda.

Ta pa včasih res zareže in deli dušo od duha. Ker je človek pogosto poklican slediti veri duha, veri v "lepo, ki se mu zdi nemogoče", četudi so čustva morda polna strahu in pomislekov.
Vsakemu je dano zadostno spoznanje, nato pa je potreben korak vere, kajti 100 % gotovosti ni. Ne pri partnerju ne pri odločanju za posvečeno življenje.

In nenazadnje je za odločitev potrebna milost. Vedno in prva, četudi je našteta zadnja. Milost je že to, da je ta mladi človek svoje odgovore iskal pri Jezusu in ne pri farizejih ali kje drugje.

Jezus torej zazna, da se v njem prebuja hrepenenje po več. V vsakem mladem je to hrepenenje, le da se na poti zaradi včasih res krivičnih stvari, to hrepenenje zamaši. Vendar tam je.
Ko torej Jezus v tem mladem zazna hrepenenje po radikalnem, mu najprej podari svojo naklonjenost, ljubezen, toplino in absolutno sprejetost. Najprej mu podari samega sebe, nato ga povabi naprej.

In to, kar sledi, ni namenjeno samo mladim, ampak vsakemu kristjanu, ki hoče hoditi za Gospodom.
»Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!«

Če hočemo res hoditi za Gospodom in Boga ne uporabiti za lastne ideje, je potrebno marsikaj izpustiti. Notranje izpustiti.
Predstave o tem, kako točno bi moralo izgledati naše življenje, izpustiti je potrebno kontrolo in obvladovanje. Z njima sicer hočemo svoje življenje rešiti, a ga izgubljamo. 

Potrebno se je torej izprazniti vsega, kar Bogu jemlje njegov prostor.  
"Iti in prodati ..." 
Ker je pred Bogom potrebna zavest, da je vse bogastvo Njegov dar, da nam nič zares ne pripada.

Zato nas Bog najprej vabi, da to bogastvo izpustimo iz svojih rok. Da se ne naslanjamo nanj, da ga tudi ne jemljemo kot tržno blago iz katerega je potrebno narediti najboljšo možno kariero, ampak dovolimo, da Bog sam pokaže, kje je pot. Šele izpraznjeni svojega, smo pripravljeni slišati in videti, kje hodi Bog pred nami in nas vabi, naj hodimo za njim. Ne pred njim.

Na tej poti za Njim, v zakonu ali posvečenem življenju, pa je vsak poklican, da uporabi vse svoje darove, bogastvo in sposobnosti zato, da svoje poslanstvo kar najbolje opravlja.
Gospod namreč obožuje, ko soustvarjamo z Njim in razvijamo svoje darove, želi pa, da se ne zanašamo zgolj nanje ali mu z njimi celo določamo pot. In tega enega mladenič še ni slišal ...

Ko se človek vendarle odloči in stopi na pot navkljub skrbem, dvomom, vprašanjem, začetne žalosti nad občutkom "izgubljanja", se začnejo pomnoževati čudeži Lepote. Začnejo se množiti hiše, bratje, sestre, odnosi ... vse, kar je bilo izpuščeno, postane vrnjeno v presežkih.

Pa naj bodo odločitve majhne ali velike. Skrivnost je vedno ista.



sobota, 03. oktober 2015

Ta skrivnost je velika!

27. nedelja med letom

Beseda, ki jo danes ponuja bogoslužje, je kakor popotnica za začetek sinode o družini, o odnosu, zakonski zvezi, ljubezni, o sanjah Boga in človeka ...

V prvem berilu beremo o Bogu, ki ustvarja, ker je ljubitelj življenja in obožuje, kar ustvari. Ustvari človeka in od prvega trenutka želi, da postane Njegov sodelavec, da soustvarja z Njim.

Pripelje mu vse živali in ptice ter gleda, kako jih bo poimenoval. S kakšno ljubeznijo mora Bog gledati na nas, ko ustvarjamo, ko raziskujemo, ko darujemo svoje darove in s koliko večjim spoštovanjem in občudovanjem šele gleda, ko človek skupaj z Njim soustvarja novo človeško bitje!
Nad človekom je že od samega začetka razpeto Božje občudovanje!

Bog Oče se predstavi kot tisti skrbni, ljubeči Oče, ki nenehno gleda in pazi na to, kar je s toliko ljubeznijo ustvaril. Kakor oče in mama svojega dvoletnika, ki teka okrog.
In kakor otrok nenehno uči svoje starše, se zdi, da se je tudi Bog učil od samega Adama. Ni vedel, da mu družba zgolj živali in ptic neba ne bo dovolj. In Bog ni imel v prvi sekundi rešitve za osamljenega Adama. Skupaj z njim je odkrival in ustvarjal, se učil in ga poslušal. Nenehno je bil ugašen na svojega otroka. Kakor tudi danes starši rastejo skupaj z otrokom in jim ni potrebno imeti vse odgovore in pravila na dlani. Še Bog jih ni imel!

Naprej beremo, kako Adam zagleda Evo in očarano vzklikne: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« 

Eva je ustvarjena kot najlepše sanje Boga. Ustvarjena je iz sanj, ker je ustvarjena "med spanjem".
Moški in ženska torej, ustvarjena drug za drugega, poklicana, da postaneta mož in žena. Da bi si lahko vedno bila dar.

Z drugim berilom iz Pisma Hebrejcem se premaknemo v čas, ki je davno po prvem človekovem padcu in tudi že po njegovem odrešenju. In tu beremo opis drugega Ženina.
Ženina, ki je tudi zapustil ljubeče naročje svojega Očeta, da bi našel svojo izgubljeno nevesto - padlega človeka in z njim postal eno telo.
Ko je zapustil objem Očetovega naročja, se je prepustil rokam človeka, ki ni znal več soustvarjati, ampak je moril. Ni znal več dajati življenja, temveč ga je jemal. V te roke je padel Ženin. In te roke so se stegnile nadenj in ga pahnile v smrt, v trdno, globoko Adamovo spanje. In takrat se je tudi iz Njegove strani rodila nova Eva, novi, vstali človek, Cerkev.

Tisti človek, ki je resnično postal kost Njegovih kosti in meso iz Njegovega mesa! Kako zelo globok in močan mora šele biti Očetov vzklik, ko nas zagleda! Kost Njegovih kosti in meso Njegovega mesa. Kajti kadarkoli vidi nas, vidi svojega Sina. Eno smo z Njim, kajti vsi smo namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, torej Kristus, in tisti, ki so posvečeni, novi ljudje.
Ta enost je nerazdružljiva.

In to enost, to noro Božje hrepenenje po človeku, to Njegovo radikalno odločitev, da se želi do konca podariti človeku, da bi le bila eno in bi človek smel okušati Njegovo lepoto, bosta na tem planetu za večno predstavljana poročena mož in žena. Zakonci so tukaj najlepša podoba tega, s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog.
Pri veljavnem zakramentu zakona se skrivnostno ponovi daritev na križu. Mož in žena postaneta nerazdružljivo eno telo. Pustita, da drug drugega rodita iz svoje lastne strani. Tako nista več dva, ampak eno telo. Ta skrivnost je velika!

Tako velika, da je odrasli ne razumemo. Morda jo bolje razumejo otroci, ki so jih učenci odganjali, Jezus pa jih je ob tem grajal. Ker je takih Nebeško kraljestvo. Kajti otrok - tisti pravi in tisti otrok v nas, dobro ve, zakaj je zvestoba nujna. Zakaj hoče ljubezen ostati nepopačena podoba Ljubezni.

In ko to eno telo gre narazen, boli. Kakor bi trgali ude. Ker tudi jih. Kakor jih trgamo tudi, ko Cerkev ločujemo od Kristusa, ko vstalega človeka ločujemo od Ženina.
Ko se dva poročita, se kakor Kristus izročita tudi v človeške roke. Izročita se svobodni volji drug drugega. Rokam drug drugega. In kako zelo boli in kako velika odgovornost je tam, ko se človeške roke spravijo na drugega, pribijajo in uničujejo to, kar je najbolj sveto.

Ko zakonca doživita bolečino ločitve, je razlomljena najlepša podoba Ljubezni. Vendar je razlomljena podoba, ne Ljubezen! Ljubezen ostane. Ne glede na vse krivice, bolečine, stiske in greh, Ljubezen ostane. In četudi je podoba zlomljena, je tisti, ki ostane, še toliko bolj poklican, da se tej Ljubezni prepusti. Da ga ta Ljubezen tako zelo prepoji, poboža, zaceli in osvoji, da bo on sam postal njena podoba. Svojim otrokom, pa tudi sebi.

Dokler bo obstajal svet, bosta zakon in družina vedno napadana. Ker sta čudoviti podobi Božje ljubezni in želje Boga, da bi soustvarjal s človekom. Zlo namreč tega ne vzdrži. Ker je to srečo zapravilo.

Koliko bolj je zato pomembno, da ta dar, ki nam je podarjen, negujemo in gojimo, pripravljamo in zanj skrbimo. Verjamem, da bo vsak, še tako neopazen človekov trud zato, da bi zakon ostal zakon in otrok nedotakljiv, podprt z vsemi nebeškimi blagoslovi. Ker Ljubezen na tej zemlji išče in potrebuje podobo!



petek, 02. oktober 2015

Največji

25. nedelja med letom

Zadnje dni septembra nas Jezus nenehno srečuje v naši šibkosti primerjanja, tekmovalnosti, bojev in prepirov. Srečuje nas tam, kjer bi radi bili veliki, pa smo v resnici tako zelo majhni.
To nedeljo Jezusa s svojimi učenci srečamo na potovanju preko Galileje. To je bil čas, ko je želel biti sam z učenci, brez množic.

Da bi jim povedal stvar, ki jo množice zagotovo ne bi razumele. To, da bo moral trpeti. Da bo izročen v človeške roke, da bo umorjen in da bo po treh dneh vstal. Jezus nenehno ponavlja bistvo svojega prihoda, bistvo naše vere, tisto prvo oznanilo, ki smo ga skupaj z učenci danes mi poklicani nositi ljudem.

A ga niso razumeli. Kdo bi hotel poslušati o trpljenju, izgubi, porazu, zmagi drugega? Skrivnost trpljenja tudi v naših življenjih ostaja skrivnost. Tabu tema. Tista tema, ki bi jo radi, kakor Peter, ki svari Jezusa, zakrili, obrnili, pretvorili. In ko učenci niso zmogli slišati te besede, so se usmerili v to, kar se vidi. Drug v drugega. Svoj pogled so obrnili stran od Kristusa, ki jim v tistem trenutku ni bil všeč in se usmerili drug k drugemu.

Popolnoma enako naredimo mi. Ko nam Bog ni všeč, ko ne gre po naših zamislih, se obrnemo stran. Ko pa izgubimo pogled Nanj, se res da obrnemo drug k drugemu, ampak drug v drugem ne zmoremo videti brata in prijatelja, ker smo odtrgali pogled od Stvarnika.
Vidimo se, a nehote, ne da bi zares hoteli, se brez pogleda Vanj, drug drugega tudi prestrašimo. Ker te drugi lahko premaga, ker te lahko ogrozi, ker te lahko rani, ker je lahko boljši. Tako zelo krhki smo brez pogleda vanj. Tako zelo hitro odtavamo, ko nočemo slišati Besede.

In učenci so začeli tekmovati. Kdo je večji. Ni si težko predstavljati scene. Dovolj se je obrniti po naših skupinah, družinah, prijateljstvih, poznanstvih ...
In Jezus jih gre, potem ko ga spet niso slišali in ne razumeli, iskat tam, kjer so. Postavi mednje otroka. Otroka, ki se pusti voditi in zaupa. Ki je premajhen, da bi tekmoval, ker ve, da je otrok. In ker ne potrebuje tekmovanja, ker ve, da je ljubljen.

Pomembno se je nenehno zazirati in iskati obraz Boga, te večne Modrosti, ki je od zgoraj, zakaj samo ta je najrej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. Ko izgubimo zaščito Boga in se usmerimo zgolj v medosebne odnose, se začne to, kar brez dlake na jeziku opisuje apostol Jakob:

"Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili."

Zazreti se v Boga, ki govori. Govori o tem, da se izroča v naše roke. Da stopa v te naše boje, vojskovanja, ubijanja in zavidanja. Stopa vmes, ne zato, da bi ostal nepoškodovan, ampak zato, da bi se pustil od vsega tega pribiti, raniti. Odvzeti vse, kar nas maže, odvzeti vse žeblje, puščice in sulice, ki jih premoremo in odnesti na križ.
Da bi spravil na zemlji in na nebu vse, kar imamo drug proti drugem.

Težko je biti otrok in sprejeti odrešenje. Sprejeti tako veliko odkupnino. Težko je ob tem ne modrovati, ampak kakor otrok tiho in spoštljivo spejeti to, kar prihaja iz Očetove roke.
Odrešenje in blagoslov.


Notranje premoženje

18. september

Jezusa so spremljale žene in dvanajsteri. Luka piše o tem, da so mu žene stregle iz svojega premoženja. Pomembno se je zavedati, da obstajata dve vrsti premoženja - zunanje in notranje. Zunanje spodbuja lakomnost in nenehno tekmo, ker je minljivo in izginja, kolikor bolj ga grabimo. Pred to lakomnostjo svari Pavel Timoteja. Tak, ki se pusti gnati nenehni želji po vidnem, ki ga lahko pokažeš in obenem služi besedi, ki ni Resnica, "boleha za prerekanjem in puhlim besedičenjem, iz katerega nastaja zavist, prepir, preklinjevanje, hudo natolcevanje, neprenehno prerekanje med ljudmi pokvarjenega mišljenja in brez resnice, ki imajo pobožnost za vir dobička. "

"Je pa velik dobiček pobožnost z zadovoljnostjo," še nadaljuje apostol Pavel.

 Kajti pobožnost pomeni zavedati se svoje božanskosti, tega, da smo po Bogu, po Njegovi podobi. Tak ve, da ni nič prinesel na svet in tudi odnesti ne more nič. Zato je zadovoljen s tem, kar ima vidnega, vedno bolj pa odkriva to, kar je notranjega. Bogastvo, ki ne mine, ki je podarjeno in ki prinaša zadovoljnost.

Žene so po srečanju s Kristusom spoznale in odkrile svoje notranje bogastvo. Vsak od nas ga ima in vsak ga lahko vidi šele, ko ga prepozna kot dar. Ko pa nekaj spoznamo kot dar, vemo, da je nekdo tudi Darovalec. In tu je bistvo. Biti v odnosu z Darovalcem pomeni najti svojo resnično bogastvo.

In iz tega bogastva želi Gospod, da služimo tudi mi.


15.,16.,17.sept




Po dolgem času spet nekaj misli in besed, ki so me spremljale drugo polovico septembra.

15.september - Žalostna Mati Božja

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« 

Vedno bolj sem prepričana, da je to resnica vsakega kristjana, ki vzame svojo vero zares. In ki vzame Boga zares. Postane padec in vstajenje mnogih. Postane tisti, ki mnogim kaže pot, sveti in podpira in postane mnogim kamen spotike, prebuja jezo, nestrinjanje. In konec koncev bo vedno nekaj ljudi, ki jim bomo kakor pomoč pri vstajenju in veliko takih, ki jim bomo kamen spotike in znamenje nasprotovanja. Tudi med "našimi". 
In vedno bolj se mi zdi, da Bog vsaki duši dopusti, da jo prebodejo različni meči. Meči, ki niso in nikoli ne bodo Njegova volja, ker so ti meči sad zla, velikokrat pa tudi sad človekove svobodne volje, ki se odloči proti Bogu. In meč udari. Rani. Vsakega drugače in vsakega drugačen meč. Vendar če to rano in to bolečino izročimo v roke Njemu, postane ta rana vir blagoslova za mnoge. In iz tega srca lahko pridejo misli, ki razodevajo to, kar je v mnogih srcih, četudi ta ne najdejo besed.

Tako ni več ničesar, kar bi nas razdvajalo, ampak vse, celo zlo, lahko postane sredstvo za to, da drugega čutimo bliže, da lahko vemo, kaj je v njegovem srcu četudi ne najde besed.
In včasih molk res pove vse.


16. september
Lk 7, 31-35

»Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘

Mi bi dali vse, da bi ugodili ljudem, zlasti tistim, ki jih cenimo, da bi potem od njih prejeli potrditev, ponos, priznanje. To je hrepenenje otrok in hrepenenje otroka, ki živi v nas. Zgodi pa se, da ta otrok ne postane nikdar odrasel. Zato nenehno išče priznanja in se pusti določati drugim. A ta drugi ni nikoli zadovoljen. Če piskaš, ne pleše, če poješ žalostinke, ne jočejo. Ker so ti otroci, ki v nas radi posedajo po trgu in nehote iščejo, kaj bi drugim bolj ustrezalo poklicani, da odrastejo in v Bogu najdejo svojo resnično identiteto.

Tisto, ki ve zakaj nekaj počne in zakaj živi tako, kot živi. Svet je kakor list v vetru. Obrača se kakor nanese. Življenje je pa veliko več kakor brezglavi ples po vetru, ki zapiha. Življenje je vsakodnevno sprejetje identitete. Vsakodnevna odločitev ZA življenje in NE za smrt. Kajti oboje je postavljeno pred nas.
Janez Krstnik je vedel, zakaj je v puščavi, ne je kruha in ne pije vina in Jezus je vedel, zakaj je med ljudmi in je in pije. Vsak od njiju je izpolnjeval Božjo voljo, ki ni namenjena zabavi sveta, ampak njegovemu odrešenju.

Pomemno je, da odkrijemo identiteto, ki ni vezana na trenutne trende sveta. V tem je svoboda in odgovornost.




17.september

Pavel v svojem očetovskem pismu veliko mlajšmu škofu Timoteju piše dragocene, spodbudne besede, ki veljajo za vse nas. Spodbuja ga, naj se ne boji svoje mladosti, ampak se zanaša na milost, ki je v njem po polaganju rok in po preroški besedi. Vsi nosimo v sebi milost, prejeto po polaganju rok. Vsi nosimo Svetega Duha, ki je eden in ni deljen. Vsem nam je dano vse, kar potrebujemo, da izpolnimo svoje poslanstvo. Ne zdi se nam vedno tako, zlasti ko nas preplavijo dvomi, strahovi, zasujejo besede, ki ne spodbujajo...

A vse to je del treninga. Del pridobivanja mišic, ki so potrebne, da človek odraste ne glede na to, koliko je že star. Da odraste in stoji utrjen v notranjem človeku.

Spodbuja ga, naj pazi nase! Naj skrbi za branje in naj poučuje.
Kako pomembno za zdravo krepitev duhovnega življenja v nas. Znati paziti nase. Telesno, preko najbolj osnovnih stvari, čustveno, kajti srce je eno in duhovno. Vse to potrebuje skrb in nego. Potrebno nam je nenehno izobraževanje, ker mora tudi naša vera imeti korenine. Pomembno je, da nenehno črpamo pri tistih, ki so pred nami že utirali pot svetosti in v iskali obličje Boga. In vsi, prav vsi smo poklicani drug drugega poučevati. Pa ne kakor kritika in nenehno popravljanje, temveč tako, da vse, kar nas zmoti pri drugem, najprej pustimo, da se dotakne nas samih. Kajti vse, kar nas na drugem zmoti, je najprej nam dano v osebno rast in krepitev. Juhu. Nikoli ni nihče rekel, da trening ni težek!

Vendar obstaja razlika. Ali na drugega gledamo kakor Simon ali pa kot žena, ki je prva prosila odpuščanja. Žena je gledala z očmi umitimi s solzami. Gledala je od odspodaj navzgor, ker se je pustila skloniti. Pustila je, da jo je najprej dosegla odpuščajoča ljubezen. Simon je gledal od zgoraj navzdol. In od daleč. Kajti on ni ne dal vode za noge, ni mu mazilil glave, ni ga poljubil. Žena je gledala od spodaj gor in od blizu. Ker se v Jezusovo srce lahko pride samo preko spoznanja svoje lastne grešnosti.

Grešnosti, ki ni v tem koliko in kako velike grehe nekdo ima, ampak v spoznanju, da smo vsi grešniki. In samo ponižen, od spodaj gor in čisto od blizu, je možen vhod v Srce.
Tako je drugače ali nas na drugem motijo stvari zato, ker nanj gledamo kakor Simon na ženo ali zato, ker nam resnično prebuja tudi nekaj naše grešnosti in sva tako oba poklicana, da se skloniva in prejmeva Dotik odpuščajoče ljubezni.




petek, 11. september 2015

Po poti naprej ...

24. nedelja med letom

Ko smo prejšnjo nedeljo razmišljali o ozdravitvi najpogostejše bolezni naših odnosov - gluhonemosti, nas z nedeljsko Besedo Jezus popelje še korak naprej.
Res, ne znamo se niti poslušati, kaj šele slišati. In to, kar odgovarjamo velikokrat ni tisto, kar bi naslovniku dalo vedeti, da je razumljen in sprejet. Gluhi smo in blebetamo svoj "CD" naprej in s tem se nemalo ranimo. To pozna vsak resnejši bližnji odnos.

Jezus se tako dotakne najprej ušesa, da bi ponovno med tisoč glasovi smeli prepoznati Besedo resnice. Nato je potreben čas molka, da se Beseda lahko naseli v srce, prežari središče naših čutenj. Nato se ozdravi jezik, vir tolikih sporov, nesoglasij, poniževanj, rezov, jezik, ki oznanja to, česar je polno srce. Ko ima srce možnost, da se prežari z Besedo, lahko jezik spregovori drugače in postane končno sposoben odgovarjati na slišano.

Danes se torej Beseda nadaljuje. V prvem berilu beremo tretji spev o Gospodovem služabniku, ki med drugim pravi: "Vsemogočni Gospod mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj." 
Kako pomenljivo!
Kajti ni lahko imeti sluh, ni lahko biti odprt za Besedo in ni lahko, ko človek prične poslušati. Naenkrat je namreč primoran, da se na slišano tudi odzove, tam, kjer bi se velikokrat raje skril in živel naprej v uspavanju samega sebe in sveta okrog sebe.

Ta "neznani" Gospodov služabnik, kar smo poklicani biti vsi, nas tako spomni na drugačno držo. Dovoliti slišati klice tolikih, dovoliti slišati človeštvo, slišati brata, ki ni daleč od tebe, a je kakor bi živel na drugem planetu, slišati tiste tihe glasove stisk mnogih .... in se ne umakniti nazaj, ampak s svojim življenjem dati odgovor.
"Odgovoriti z deli," bi rekel apostol Jakob. To pa ni lahko. Je lažje biti gluh!

Pred prvim berilom, izbranim za današnje bogoslužje, v svetem pismu še beremo: "Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci."
Ušesa so prebujena, vsako jutro, da bi Resnica lahko napolnila in preoblikovala srce, da bi po tem tudi jezik opravil svoje poslanstvo. Da bi znal trudne krepiti z besedo. 

Evangelij nas popelje še dlje. Srečamo Jezusa s svojimi učenci na poti. Jezus je veliko skrivnosti razodeval na poti, med potjo, med koraki. Tam so se učencem postopoma odpirale oči. Veliko sporočilo za nas, ki hočemo vse razumeti za mizo, ki hočemo najprej razumeti življenje, šele potem ga živeti!

Med potjo jih torej sprašuje o tem, kaj slišijo, kaj ljudje pravijo o njem. In odgovarjajo: »Da si Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.«
Odgovore so imeli na dlani, kar pomeni, da so znali dobro opazovati in poslušati, kaj je drugim všeč, kaj si drugi mislijo, kaj si želijo. V tem smo dobri tudi mi. Preveč dobri.

Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Kajti ni dovolj začeti poslušati svet, ni dovolj slišati veliko glasov in ne znati razločiti bistva. Pomembno je prepoznati tistega, ki je Božji.

Jezus z vprašanjem kakor preverja, koliko je že ozdravel sluh učencev, koliko so že zmožni ločiti zgolj človeško od Božjega. In Peter spregovori. Spregovori Resnico.
»Ti si Kristus.«

Ko Jezus vidi, da je njegov sluh zdrav, povabi vse, naj s to resnico umolknejo, ostanejo tiho, ji pustijo, da napolni srce - središče čutenj in misli, pustijo, da Beseda, ki ni lahka, saj napoveduje tudi trpljenje, najde prostor v njih samih. Njim je že dano v Jezusu Mesija, vendar je njihova podoba o tem mesiju še vse preveč človeška. Ni bil še čas, še je bila potrebna pot, da bi doumeli. Zato jih Jezus vabi k molku.

A Peter kakor tolikokrat, prehiteva Gospoda. In se oglasi. Prehitro.
Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«

Tudi Peter ni razumel, da mora z Besedo umolkniti, jo ohranjati v srcu in premišljevati četudi je še ne razume. In kakor Peter tudi mi danes govorimo predno bi pustili, da Beseda prežari srce, čustva in misli. Govorimo človeške besede, morda tople in lepe, prijazne in naklonjene, a še vedno ne nujno odrešenjske. Dokler je naša misel zgolj človeška, lahko drugega in nas same pripelje samo do določene točke, ne more pa peljati naprej, v vstajenje. Ko beseda postane sad molka, molitve, ko postane Božja misel, takrat lahko resnično pričuje in oznanja Njega. Takrat lahko resnično vrača upanje in življenje.

Mislim, da se ne bi smeli bati molka. Kristjan je vedno najprej povabljen k poslušanju Besede in stoka utrujenih. Nato je povabljen k molku molitve, da bi se šele iz tega molka v svet rojevala Božja misel.

In bi jezik lahko resnično krepil in ne moril.



sobota, 05. september 2015

Bila so usta, ki so mogla umolkniti in usta, ki so morala spregovoriti

23. nedelja med letom

Bila so usta, ki jim je Jezus zapovedal umolkniti in bila so usta, ki so zaslišala besedo: "Odpri se!" Bil je pogled, ki se mu je Jezus umaknil in bile so oči, ki so ga smele uzreti.
En jezik je moral utihniti, da je lahko spregovoril jezik Besede.

Vse to srečamo v današnji Božji besedi, ki se preko prvega berila, psalma in drugega berila pa vse do evangelija nenehno dotika naših zunanjih in notranjih čutil. Oči, ušes, ust in srca, v katerem je shranjen nič manj pomemben notranji pogled, sluh in govor.

Zakaj prav čutila?
Ker so to široka vstopna vrata dobrega, pa tudi hudega. Ker je oko lahko zatemnjeno in je tako temna vsa notranjost, ker so ušesa lahko zaprta za Besedo, ki rojeva veselje in ker so usta nema za dobro in preglasna, ko gre za tarnanje, laži in prazne besede, ki ne služijo drugemu kakor delanju volumna. Z namenom, da bi ta volumen nadomestil odsotnost vsebine.

Prerok Izaija zato naznanja rešitev, naznanja prihod tistega, ki stori, da se v puščavi odprejo vrelci, v pustinji potoki, da goljava postane jezero in žejna dežela vrelci voda. Da spregledajo oči slepim, gluhim se odprejo ušesa, hromi prične skakati kakor jelen in jezik nemega vriska. Komu, ki te besede vzame zares, ne ob njih zapoje srce, zažarijo oči in vzplameni upanje?
"Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!"

Prihaja, da spregledajo naše oči, da bi videle milosti in čudeže, ki jih je naš vsakdan poln, a jih ne vidimo. Zdi se, da vse to lahko vidijo le zaljubljene oči. In Gospod nam vrača oči zaljubljencev. Oči, ki vidijo dobro, vidijo lepoto, vidijo bistvo in se čudijo. In zrejo. Prstne odtise Boga v drugem, v naravi, v samem sebi ...
To so oči zaljubljencev in to so oči Boga, ki je zaljubljen v človeka. In te oči nam hoče vrniti.

Kako pomembno je imeti ozdravljeno dioptrijo navideznega, nas opozarja tudi apostol Jakob.
Vsi prevečkrat nasedemo krinki fasade, torej tega, kar se vidi.
Kako prevečkrat se ustavimo na "možu z zlatim prstanom v sijajni obleki" in kako prehitro obrnemo pogled stran od "reveža v razcapani obleki".

Kako prevečkrat se ustavimo na tistem, kar se nam na prvi pogled zdi sijoče in bleščeče, ne vidimo pa mrtvih kosti, ki trohnijo znotraj, žalostnih oči, ki še nikoli niso smele jokati in srce, ki je moralo zato, da je preživelo, otrdeti.
In nasprotno, kako prevečkrat se obrnemo stran od tistega, kar nam je sprva odvratno, neprivlačno, grenko, naporno. In ne vidimo, kako je prav tam za nas skrita sladkost duše in telesa. V tistem, ki nas najbolj vznemirja, je za nas pomembno sporočilo. Včasih se prav za tistim, kar je v naših očeh "uboga obleka", neprivlačno in nekoristno, skriva sladkost in bistvo veselja.

In nenazadnje nam Marko pripoveduje zgodbo o gluhem in nemem človeku, ki je priveden k Jezusu. Drugi so ga morali voditi, kar pomeni, da je bil tudi njegov samostojen korak, njegova hoja okrnjena in brez smeri.
Jezus ga vzame k sebi, stran od množice, položi prste v ušesa, se dotakne jezika in spregovori Besedo: "Odpri se!"
In človek je ozdravljen. Stran od množic.

Tudi danes Jezus nadaljuje s temi čudeži. In še vedno jih hoče delati na skrivnem, v skrivnih kotičkih slehernega človeškega srca. Stran od množic, kjer so oči, ki še niso očiščene, ki še iščejo le senzacijo, nadnaravno, volumen, statistiko, nekaj, kar se vidi in lahko pokaže.
In stran od ust, ki vse povprek govorijo in razširjajo podobo Mesija, kot so si ga sami zamislili, po lastni podobi in sličnosti in ne Mesija, kakor je v resnici. Zato obstajajo tudi usta, ki jim Jezus naroči, naj molčijo, naj tega nikomur ne povejo. Pa še ne razumejo. Kakor mi ne.

So torej oči, pred katerimi se Jezus umika in so usta, katera zapira. Ker govorijo človeško in ne Božje. Nekoč so morala umolkniti tudi usta Zaharija, ker so skoznja prihajale besede nevere in vse preveč človeške besede. Umolkniti so morala, da je lahko dolgo poslušal in šele, ko je zaslišal jok otroka slišan obljube, so se ponovno odprla. A takrat skoznja niso prihajale več samo njegove besede, ampak Besede življenja, kajti Zaharija je slavil in poveličeval Boga. V času molka so bile namreč ozdravljene tudi njegove oči, s katerimi je lahko videl velika Božja dela v svojem življenju in življenju svoje žene.

Premnogokrat bi tudi naša usta morala slišati: "Umolknite", da bi se vrnil pogled, ki zmore videti dela Milosti, da bi se odprla ušesa, ki bi zmogla ponovno slišati Besedo, ki jo Bog namenja človeku.

Šele ko se pogled in sluh očistita, ko lahko vidita Lepoto in slišita Besedo, se še tako hrome in mrtve noge premaknejo, človek poskoči, se vzravna, razveseli življenja in dobi smer.
In ko se čisto na koncu tudi usta ponovno odprejo, tisti jezik ne več godrnja, ne širi več praznih besed ampak zavriska, z novo Besedo.

Potrebno je, da se je Jezus pri človeku najprej dotaknil ušes, šele potem jezika. Da se človeku najprej povrne sposobnost poslušanja, šele potem govorjenja. Vmes, na tej poti od ušes do ust, pa je nujno potrebno skozi srce. Srce, v katerem se Beseda sme naseliti, ga zasesti in popolnoma prevzeti. Tako usta, ki spregovorijo po dotiku Boga, govorijo drugače in oči, ki se odprejo v molku, vidijo to, kar prej niso zmogle.

Tudi danes Jezus vsakega od nas po Besedi vabi k sebi, nekoliko stran od množic in hrupa. Da bi mu ozdravil uho in spregovoril na srce. In ko bo ta Beseda smela prebivati v tem srcu, bo pogled na vsakdanjost drugačen, bodo noge dobile moč in bodo usta prinesla ne več praznega govorjenja in ne več prekletstva, ampak blagoslov.



sobota, 29. avgust 2015

Umite roke?

22. nedelja med letom

"Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"
"Zakaj bi spreminjali, če se je pri nas vedno tako delalo?" 
"Kdo si ti, da hočeš kar nekaj spreminjati? Vedno je bilo tako!"

Takega in podobnega godrnjanja je polna naša cerkev. Da, cerkev z malo, ker je res tega največ slišati prav v cerkvah, ki krasijo to našo lepo deželo. Prihaja pa iz ust tistih, ki so poklicani graditi Cerkev, živo, svežo, prepihano z Sv.Duhom in odprto Besedi.

Ta poklicanost velja danes enako ali še bolj kakor je v Jezusovem času ali celo času Mojzesa. Oba sta svojemu ljudstvu pokazala, kje naj bo resnična nespremenljivost. Pri Besedi. Taka, kot je oznanjena, taka naj bo sprejeta.
Mi radi odvzemamo Besedi tisto, kar nas moti, si jo prikrojimo in dodamo tisto, kar bi radi slišali.
Mojzes pravi, naj tega ne počno niti s predpisi, ki jim jih daje kakor napotke v obljubljeno deželo, koliko manj torej danes mi z Božjo besedo, ki je edini napotek v obljubljeno deželo nebeškega kraljestva.

Držite se torej Besede in jo izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.
Apostol Jakob pa še dodaja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Beseda sama na sebi naj bo nespremenljiva, sprejeta s krotkostjo, brez prikrajanja, nato pa naj dobi ves prostor in čas, ki ga potrebuje, da dozori v želeni sad. In ta sad naj nima omejitev.
Naj postane resničen dober dar, popolno darilo, ki prihaja odzgoraj, od Očeta luči.

Ob Božji besedi je torej potrebna stabilnost in izročilo prednikov, modrih žena in mož, cerkvenih očetov, učenja Cerkve, ne pa pri navadah in tradiciji. Pri uresničevanju Beseda ne sme nikdar biti omejena s tradicijo, s prastarimi navadami in preprostim:" Ker je tako vedno bilo."

Samo Beseda je večno bila in večna bo, v kateri ni sprememb ne senc menjav. Sad pa, ki ga ta Beseda rojeva v zgodovini celega človeštva, naj bo mnogoter in raznovrsten, v čast in slavo Očetu, ki je poveličan prav v tem, da njegova Beseda v njegovih učencih rodi vedno nove in originalne sadove. To je Njegovo veselje.

Zato nas Jezus upravičeno vsakič, ko zatajimo novost Besede v imenu varne tradicije in navad, graja: "To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi."
To je trda beseda! Ampak tako zelo resnična in zdravilna, da jo slišimo danes.

Da bo pred Bogom končno srce in ne navada, odnos in ne tradicija, vera in ne religija. Takrat se ne bomo več ukvarjali z umitimi ali ne umitimi rokami, s tem koliko ljudi bo na procesiji in koliko ne, ampak s tem ali je naše srce res prisotno, res čisto ali pa zapacano s tolikimi nečistovanji, hudobnimi mislimi, pohlepi, hudobijami, nevoščljivostjo ...

In takrat bomo zmogli v priznanju svojih nečistosti pristopiti pred Besedo ponižni, majhni in žejni ter jo sprejeti v veliki hvaležnost ne le kot poslušalci, ampak kot izvrševalci.

Takih častilcev si namreč želi Oče!


sreda, 26. avgust 2015

Apostol ali gospodar?

Sreda 21. tedna med letom

Jezus nam v teh dneh jasno kaže pravo pot in držo kristjana - apostola. Že včeraj nas je spodbujal, naj očistimo najprej posodo od znotraj. Najprej srce, najprej vse, kar je skrito in se ne vidi. Ko tam, kamor se ne vidi posije sonce, bo svetlo tudi vse, kar se vidi.

Mi tako radi začenjamo v obratnem vrstnem redu. Pri tistem, kar se vidi, da bi dobili takoj potrditev od drugih in nekaj veljali. Kako malo resnice in vsebine je takrat v nas. In bolj kot je človek čist, lep, globok, duhoven, manj se meče ven, manj je "nad" komerkoli, bolj je dostopen in "eden od". In sij, ki ga prinaša, se ne more skriti.

Danes gre Beseda naprej. Apostol Pavel nam kaže resnično držo njega in vseh sodelavcev, ki so prišli med brate kot resnični Kristusovi apostoli. Med brate. Že to veliko pove.
"Spominjajte se, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, in medtem smo vam oznanili Božji evangelij, da bi komu izmed vas ne bili v breme."

Tako ponižno prihajajo med ljudi, kakor eni od njih, ki morajo noč in dan delati, da preživijo. Pavel in sodelavci prevzamejo enako držo. Delajo s svojimi rokami in zanimivo, medtem ko delajo, oznanijo Božji evangelij. Rekla bi, da je bilo glavno pričevanje, ko so jih ljudje videli hoditi z njimi, biti z njimi. Tam, kjer so bili oni.
Rekla bi tudi, da so že s svojim življenjem oznanili evangelij in to, kar so živeli le še oblekli z Besedo. Kako ne bi bili pričevalni?

Na drugi strani pa imamo farizeje in pismouke, ki jim Jezus namenja jasno in trdo besedo. "Gorje vam, pismouki in faizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe."

Kolikor je Pavel skrbel za to, da bi ljudem posredoval Božje kraljestvo, toliko so se farizeji trudili zato, da bi posredovali svoje. Kolikor je Pavel delal v trudu in naporu, da ne bi bil komu v breme, toliko so farizeji in pismouki nalagali bremena drugim, sami pa se jih še s prstom niso dotaknili. Kolikor se Pavel ni zmenil za to, kar se vidi, toliko so na drugi strani skrbeli, da bi bili v časti in na oblasti.

Še bi lahko naštevala. Jedro in ključ pa je vedno isti. Pavel je bil poslan od Kristusa, farizeji so samo mislili, da so Božji poslanci, Pavel je služil Kristusu, farizeji samim sebi in svojim interesom. Pavel je bil oče, farizeji gospodarji.

Kajti vse, prav vse povzame stavek: "...ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali..."
Ta "kakor oče". Kajti biti oče, mati, pomeni najprej do konca ljubiti. Iskati resnično dobro drugega in iskati jezik, ki ga drugi razume. Mu pokazati ljubezen v njemu razumljivi obliki.

Farizeji in pismouki niso poznali drže očetovstva in materinstva. Oni so bili gospodarji. Gospodar ne ljubi, za svoje mu ni mar. Ukvarja se z njimi dokler mu služijo in ima od njih korist. Potem zavrže. Oče pa da svoje življenje.

V tem, samo v tem se bo tudi pri nas vselej prepoznalo, na kateri strani smo. Ali tisti, kjer se štarta od znotraj, odspodaj, na skritem in tihem, iz ljubezni ali na tisti, kjer je potrebno v vsem skrbeti, da bi ostali "nad", sodili in popravili, a nikoli zares ljubili.

Gospodarji ali očetje?  Posesivne ali matere?




Eni močno odgovarjajo ...


sobota, 22. avgust 2015

Trda je ta beseda!

21. nedelja med letom

Res, divja je včasih ta beseda Boga, ki preseneti, pretrese, razširi in nenehno vabi naprej, ven iz majhnih okvirjev naših predstav.
Res, neprijetno je, ko se končno enkrat ustalimo v naših duhovnih foteljih in se zadovoljimo z vsem, kar nas uspava, potem pa nas Beseda vznemiri, povabi naprej. V nov korak rasti, v večjo svobodo.
Res neprijetna reč.
In res neprijetno, ko nekdo, ki je v tvojem življenju postal moteč, sporoči, da je hrana, poslana iz nebes, hrana, da bi imeli življenje. Ta tesar, Jožefov sin, pove, da je njegovo telo meso in kri za ta svet. Res neprijetna reč.
Farizejem je "vrglo varovalke ven". Pa ne samo farizejem, ampak še danes vsem, ki želijo imeti Boga na razdalji, na varnem oblaku, v abstraktnih nebesih.

In so šli. Eden, dva, mnogi ... ostali so zmedeni učenci. In stavek, ki pretrese: "Ali hočete tudi vi oditi?"
Bog, ki pretresa s tem neizmernim spoštovanjem do človekove svobode. Bog, ki govori resnico, pove dejstva, pove, kje je resnična sreča, nato pa dovoli, da se vsak odloči sam.
Človeka spravi v situacijo, kjer se mora odločiti. S to "trdo besedo" Bog odmika naše navidezne fotelje, ki nas na koncu pustijo prazne, izdane. Ker nas preveč ljubi, da bi nas pustil na njih. Želi odnos, resničen in pristen, za tak odnos pa je vedno potrebna odločitev. Da greš ali da ostaneš.
In tisti, ki ostane, mora vedeti zakaj ostaja.

Simon Peter si je odgovoril, Jozue in njegova družina tudi.
Pred Izraelskim ljudstvom, ki je že tolikokrat zapustilo Gospoda in izbralo božanstva drugih ljudstev, Jozue jasno izpove svojo odločitev: "Če pa vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev,v katerih deželi prebivate! Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu!« 

Jozue, kot pozneje Kristus, svoje sodobnike postavi ob zid. Od njih zahteva jasnost. In ljudstvo je odgovorilo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda ter služili drugim bogovom! Kajti Gospod, naš Bog, je pripeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in delal pred našimi očmi ta velika znamenja in nas varoval na vsem potu, ki smo po njem hodili, in med vsemi narodi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vse narode, tudi Amorejce, ki so prebivali v deželi. Tudi mi hočemo služiti Gospodu, ker je naš Bog!« 

Izraelci so lahko odgovorili potem, ko so se začeli spominjati vsega, kar je Gospod zanje že storil. Simon Peter je zmogel odgovor potem, ko se je spomnil vsega, kar je že doživel ob Jezusu. Kako pomembno je torej spominjanje! Spominjanje vsega, kar je Gospod že storil v našem življenju.
In kako pomembna je zvestoba! Kajti nobena odločitev ni samo enkratno dejanje, ki bi mu sledilo zaspano sedenje na fotelju. Vsaka, prav vsaka odločitev zahteva vedno nove "da"je, zahteva zvestobo in želi svobodo. Kajti Gospod noče nič, kar je prisiljeno.

Kako močna je v evangeliju tudi podoba Jezusa, ki ne prekliče svobode človeka, ampak mu dovoli, da odide. Tudi Jezusa so ti odhodi boleli, ker je bil resničen človek. Kot resnični Bog je zmogel do konca spoštovati človekovo svobodo, kot resnični človek pa je občutil vso bolečino tistega, ki daje do konca, ki daje sebe, da bi drugi imeli življenje, ki pripravi gostijo, poskrbi za vse ... človek pa, njegova največja ljubezen, odhaja. Obrne hrbet. Kolikokrat. In na koliko načinov.
A bil je tam in čakal do konca. Če človek vrata zapre, jih Bog vedno pušča oprte.

In ker smo podoba Boga, smo tudi mi poklicani v to, da postajamo in ostajamo dobri do vseh. Ker je to naš poklic. Vedno bodo ljudje, ki bodo tega hvaležni in še več bo takih, ki nas bodo zavračali. Ohranjati svobodo in jo puščati tudi drugemu. To zmore samo duhoven človek.
Vzdržati s tem, da bodo ljudje od nas odhajali, nas ne sprejeli, ne razumeli. In dovoliti, da nas ti odhodi ne  ugrabijo popolnoma, ne zamajejo in ne določajo. Kako pomembno je torej, da svoje bistvo zakoreninimo v drugačen Odnos, v Odnos, ki ne izda.

Postaviti soje korenine v Boga in ne v sočloveka velja tudi za zakonce, za moža in ženo, ki se ju tako močno dotika apostol Pavel v drugem berilu. Tudi zanju je pomembno, da na prvo mesto postavita Boga, potem bo tudi njun odnos prepojila luč svobode.
Tam se bosta zmogla resnično podrediti drug drugemu. Za podrejenost v angleščini uporabljamo besedo submission. Mission pomeni poslanstvo. Podrejati se drug drugemu pomeni tako sprejeti poslanstvo, ki ga ima drugi od Boga. Moževo poslanstvo je torej ljubiti svojo ženo kakor je Kristus ljubil Cerkev, žena pa je  povabljena, da to poslanstvo moža sprejme in se mu pusti ljubiti. Enako je mož poklican, da sprejme poslanstvo žene, ki kakor nevesta nenehno predstavlja Cerkev, poklicano se odpirati Gospodu, se pustiti od Njega obiskovati, ob Njem preprosto biti in šele nato odhajati naprej, v svet. Podrejati se drug drugemu in poslanstvu, ki ga je Bog drugemu zaupal, postane tako nekaj čudovitega.

In naenkrat ta trda beseda postane razumljiva, sprejemljiva, beseda, ki poboža in duši prinese neskončno veselje.
Vsak, ki v Besedi zazna duha in življenje, jo s Petrom prepozna za Besedo večnega življenja in Besedo svojega življenja, začne okušati lepoto. Tudi Beseda nas vabi, da se ji podredimo, da ji pustimo, da v nas izpolni svoje poslanstvo.
Tam se zgodi preobrat, ki ga je sv. Frančišek opisal: "To, kar je bilo prej grenko, je postalo sladkost duše in telesa."
Beseda, ki se mnogim zdi trda, je tistim, ki so se zmogli zanjo odločiti in se podrediti njenemu poslanstvu, postala neizmerna sladkost duše in telesa.

Skrivnost, ki jo razume samo tisti, ki to izkusi.



sobota, 15. avgust 2015

Mali obiski Boga

20. nedelja med letom

Modrost si je sezidala hišo, izklesala si je sedem stebrov ...
Božja beseda nam jih kaže, da bi bili modri in bi hodili proti pravemu cilju.

1) V našem življenju gre zares! Čas je kratek, zato: "skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi," piše Pavel Efežanom in nič manj goreče danes nam. V našem življenju gre res zares, čas je odmerjen in stvari niso za hec. Ljubezen ni za hec in klic te Ljubezni še manj. Bog nas jemlje 100 % zares, kako nevarno pa je nam Njega in njegovo ljubezen vzeti zares. Bojimo se biti ljubljeni, bojimo se biti odrešeni in bojimo se biti svobodni. Kakor bi raje ostali v začaranem spanju polovičnega življenja.

2) Vzeti življenje zares pomeni postati odgovoren. Sposoben dajati odgovor. Za razlog svojega upanja, pa tudi odgovor za to, kar mislimo, povemo in udejanjimo oziroma ne udejanjimo. Od odraslih ljudi se pričakuje, da stojijo za tem, kar mislijo in kar živijo. Da prevzamejo absolutno odgovornost za svoja dejanja in se pri tem ne sklicujejo na druge. Bog potrebuje svobodne in odgovorne ljudi. Zrele, za zrele odnose.

3) Biti odgovoren, pomeni prevzeti polno odgovornost tudi za svoj greh. Tam, ko smo verjeli in delovali ( ali spali) po nareku "kače".  Človek ob grehu rad pobegne, se skrije in išče svoje figove liste. Danes so ti figovi listi večkrat "opijanjanje". Pa ne samo z vinom, pred čemer opozarja Pavel in katerega grozoto pozna marsikatera slovenska družina. Opijanjanje pomeni vsak pobeg, vsako skritje takrat, ko bi mogli prevzeti odgovornost za greh. Pa ga ne. Zbežimo in se skrijemo v upanju, da ne bo posledic. A vsak greh ima posledico. Največ, kar lahko naredimo je, da sprejmemo odgovornost, priznamo, se opravičimo človeku in stopimo pred Gospoda, ki vrača dostojanstvo Božjih sinov in hčera.

4)  "Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja."
Potrebno je razločevanje. Morda bi to morala biti prva točka. Razločevanje duhov, razločevanje tega, kar je Božje od tega, kar je plevel, ki ga zasaja Satan, večkrat preoblečen v luč. Se naučiti izpuščati in sprejemati Božjo režijo ni najlažje, je pa to drža modrega človeka. In svobodnega.

Pomembno se je tudi znati ustaviti in pogledati v Božji zemljevid večnosti, na katerem stvari dobijo drugačen vrstni red. Potrebno si je postaviti lestvico prioritet, potrebno je pogledati z očmi modrosti in tehtnice večnosti. Ko imamo pred očmi cilj, h kateremu smo poklicani - svetost - se stvari razporejajo drugače. Nič več ne vzdržijo na prvem mestu kričeče stvari, ki hočejo zasesti vso našo pozornost, temveč dobijo mesto stvari, ki ne kričijo, ampak spoštljivo in tiho čakajo. Te so Božje.

5) Pomembno je, da si poiščemo ljudi, s katerimi lahko delimo duhovno pot, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo o Božjih stvareh. Poklicani smo, da drug drugemo pomagamo opaziti Božje sledove v našem življenju.  In se čuditi. Ti "psalmi, hvalnice in duhovne pesmi", se med nami zgodijo vsakič, ko naši pogovori postanejo duhovni.
Duhovno pa se lahko pogovarjamo tudi o kupovanju in popravljanju avta, o menjavi pleničk, o službi, dopustu in odnosih ...

6) Kako milostni so ljudje, ki znajo biti hvaležni. Ljudje, ki so že spoznali svoje uboštvo, ga sprejeli in se odprli bogastvu, ki ga daje samo Bog.
"...v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse."

7) Nenazadnje pa je delo modrosti to, da vemo, čigav sad je modorst in kje je njen izvir. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem začel nekaj povsem novega. Ostaja med nami. Res je, pod podobo Kruha in Vina. A vseprevečkrat ga omejimo "zgolj" na to. Bog se razodeva na tisoč načinov in ni vezan samo na zakramente.
Ni dovolj, da samo jemo Kruh, ne pustimo pa, da preoblikuje naše predstave in načrte. Potreben je živ Odnos, potrebno je osebno srečanje v molitvi in potrebno je dati prostor Božji besedi. Jo vzeti zares, tako zelo, kot nas Bog jemlje zares.

V hranjenju z Njim, bo tako tudi naše življenje postalo odsev Njega, ki je rad skrit v malem. Koščku kruha, kapljici krvi, drobnem nasmehu, nočnem vstajanju in skrbi za bolnega človeka, v iskreni kratki molitvi, v dejanju odpuščanja, v tihem "hvala" in drobnem dejanju vere zaupanja ...

Bog je tu in nam skupaj z modrostjo pripravlja gostijo. To zazna srce, ki sprejme Njegovo logiko majhnosti in nepomembnosti.
Judje je niso zmogli. Zanje je bila Beseda pretrda. Preveč je bilo še njih. Ne vem pa, kje se bo danes našel vsak od nas. Med tistimi, ki grejo kakor da se ni nič zgodilo ali med tistimi, ki so se pustili srečati in preoblikovati.

Po malih obiskih Boga.


petek, 14. avgust 2015

Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami ... a brez boja ne gre!

Marijino vnebovzetje

Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila na porodu in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.

V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjena in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!

Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen "da". »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. In vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mati.

Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete. 

Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je ta zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar prosili Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.

Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se tako v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.

Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in s krono zvezd. Danes se ti zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.

Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu te zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. In vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki s svojim repom meče te zvezde z neba, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako postanemo nekaj le, če prisluhnemo njegovemu sikanju.

Marija je danes še posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.

Deteta pa, ki ga je rodila, nikoli ni obdržala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ni ga zadrževala zase, ampak ga je podarila naprej za vse.
"Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo," nadaljuje Razodetje.

Ja, včasih je potrebno skozi samoto in puščavo, da se česa nehamo oklepati, temveč sebi in drugim dovolimo svobodo podaritve.
Marija tako podarja naprej. Ne ostaja zaprta vase, temveč odide, v hribovito deželo, k Elizabeti, da bi podarila naprej. Da ne bi gospodovala, ampak služila.
Puščava, hribovita dežela … Vse to postajata simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.

Marija tam pri Elizabeti zapoje hvalnico. Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami pa gre Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.

Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo tega cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne "da" Gospodu in vse potrebne "ne" zmaju.
Samo tako bo lahko zaživelo tisto, kar Oče od nekdaj želi, da bi bilo rojeno po našem življenju.





torek, 30. junij 2015

Dotik Življenja 2


Ostajajo Dotiki nedeljske božje besede ...
Dotik vere, ki prinaša življenje. Dvem ženam, v katerih je skrita situacija vsake današnje žene in vsakega današnjega moža. Vsem odteka življenje, vsi čutimo, kako obstajajo v nas "črne luknje", ki pijejo in ne odžejajo. Skoznje izgubljamo in zaradi tega nenehno tekamo in iščemo nove in nove vire tolažbe.

Krvaveča žena - 12 let - polnost časov. Čas, da Gospod stori svoje. Do takrat je le tekala in begala,  njen motor je bila bolečina. In ljudje, ki so ji najbrž v dobri veri pomagali, so jo puščali prazno. Med njimi se je gotovo našel tudi kdo od tistih, ki nenehno potrebujejo ljudi v stiski in jih iz nje niti nimajo namena spraviti. Kakorkoli, ta žena je v vsakem od nas. Ker je vsak od nas že izkusil odtekanje življenjskega soka in stiske, ker ni našel "luknje", da bi to odtekanje zaustavil. Ker je vsak od nas že izkusil razočaranje sočloveka.

Za vsakega pa pride "polnost časov", tisti čas, ko se zgodi Milost. Ko se naša pripravljenost in milost tudi srečata in použijeta druga z drugo. To je ta dotik vere, ki je vedno v razprti dlani. V dlani, ki ne grabi, ki ne grozi, da bi dobila svoje, ki se ne ponovno žalostna umakne, ampak dlan, ki se razpre in da prostor Drugemu. V tako dlan lahko pride dar. In ta dotik se je ločil prav po tem, da je prosil in veroval. Ostali so jemali, hoteli ugrabiti in obvladovati - Velika množica, ki je pritiskala nanj. 
Žena veruje in pride tiho, ne povzroča trušča. Srce, ki veruje je tiho in močno.

In Gospod jo spomni na njeno dostojanstvo Božje hčere. Zato ne pusti, da bi ostala prikrita, "odzadaj", ne pusti, da bi žena živela v zavesti, da si je nekaj morala vzeti na skrivaj, ker ji sicer ne bi pripadalo, ampak ji da ves prostor in vrne dostojanstvo otrošva, ki ima polnost mesta. Biti Božji otrok pomeni v duhovnem pomenu preiti iz sključene drže v pokončno. Iz skritosti v luč, ki je postavljena na mernik in sveti. Iz drže služabnika v držo sinovstva, ki mu milosti ni potrebno služiti, ampak jo prejme, zastonj, kot dar.

In na drugem mestu majhna deklica, stara 12 let, kar je za tisti čas pomenilo, da je bila ravno zrela za ženitev. Za podaritev, za življenje v polnosti. In zmanjka življenja, kakor je mladima zakoncema zmanjkalo vina na svatbi. V take situacije vstopa Bog. Tam, ko bi življenje ravno moralo vzbrsteti in roditi sad, pa ga greh prekine, krivica prekine, bolečina zamaje. Tam vstopa Bog in pravi: "Ne boj se, samo veruj!"

In ponovno Dotik Življenja. Totik vere in vrnitev življenja. Deklica je vstala in hodila, ker je imela 12 let. Gospod nas nenehno obuja iz naših smrti in naših ukrivljenosti v pokončnost, na noge, da bi hodili. Uspodablja nas za kristjane vstajenja in prinašalce življenja. Da bi hodili in ne več krvaveli.

A za to je potrebno nenehna intima. Prostor, kjer gre zares in kjer se vse odvija v odnosu ti in Bog. Potrebna je intima, kamor lahko le redki vstopijo. V tej intimi, v tej sobici, v tem skritem dotiku se dogajajo daleč največje stvari.




sobota, 27. junij 2015

Dotik Življenja

13. nedelja med letom

On, ljubitelj življenja, ki ljubi vse, kar je ustvaril in nič, kar je ustvaril, mu ni zoprno (prim.Mdr 11,24) želi, da bi živeli, da bi imeli polnost življenja, da bi bili rodovitni.
On je Izvir življenja, zato sam sebe ne more zataiti. "Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih. Ustvaril je namreč vse za bivanje; blagodejne so stvari na svetu;" pravi knjiga modrosti.


To je torej resnica, v kateri živimo. Resnica, ki je izven nas in je mi ne moremo spremeniti, lahko pa se od nje odtrgamo. In verujemo hudičevi nevoščljivosti, ki nas nenehno hoče iztrgati iz odnosa Božjega sinovstva/hčerinstva s tem, da nas skuša prepričati v laž - da je v Bogu smrt. V to, da On ni ljubitelj življenja, ampak jemalec, ni Darovalec, ampak odjemalec. Boga nam skuša spremeniti v nasprotnika, pred katerim, normalno, zbežimo. 

Pavel nas zato v pismu Korinčanom ponovno vrača k bistvu in spominja:" Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu."
Prišel je, da bi mi imeli vse. Nič ni "prišparal" zase, vse je dal nam. V njem je torej edino bogastvo, kjer čisto vsak lahko prejme tisto "vse", po čemer hrepeni in išče, a pogosto na napačnih mestih.

S tem, ko vsakemu daje vse, želi med nami enakost, bratstvo in sestrinstvo, odnose torej, ki ne grabijo, ki si ne prilaščajo in ne jemljejo, temveč dajejo. Odnose, v katerih v moči svojega sinovstva, v moči zavesti svoje obdarovanosti v Gospodu, edinem viru Bogastva, zmorem videti brata kot dar, kot podarjenega.

Dani smo si, da se spominjamo na to, kje je resnično bogastvo. Dar drugega bi me vsakič moral dati v držo zahvale Bogu, ker govori o tem, da je v tem mojem bratu Milost našla svoje mesto in rodila sad. Sad drugega me spomni, da ta ista Milost teče tudi v meni, da ta ista Milost nosi življenje, ki hoče napolniti tudi mene. Potrebno je le stopiti v Odnos.

Enako tudi moja rodovitnost, ki je pretočnost Milosti, pomeni dar za druge, ker moj sad govori o Stvarniku, o Izviru sadu. Ne gre torej med nami za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeliv stiski. Za enakost gre. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Dani smo si kot bratje in ne kot tekmeci.


Gospod nas torej išče in kliče v oseben odnos, ker je samo tam resnični izvir življenja in izpolnitve in samo v tem Odnosu lahko ponovno prejmem brate. 

Žena je krvavela dokler je iskala rešitev drugje in tekala k drugim. Šele ko je stopila v Odnos, se je ustavilo odtekanje življenjske moči. To odtekanje jo je peljalo v smrt, ker je bila iztrgana iz Odnosa, ker je bolj verovala drugim kakor Bogu, vrnjena v Odnos, pa je prejela življenje.
Enako mrtva deklica prejme življenje potem, ko je smrt navidezno zmagala. Enako jaz.

Potrebno je le stopiti v Odnos z živim Bogom in ne idejo o Bogu. 
Gospod, ljubitelj življenja pa hoče, da v odnos z njim ne stopamo odzadaj, naskrivaj, kot sužnji, kot nekdo, ki hoče nekaj ukrasti, ampak v zavesti dostojanstva sinov in hčera, ki jim je vse dano, nemenjeno, podarjeno. Očetova sreča je, če dar, ki ga je že namenil svojemu otroku, otrok tudi prejme. Mi pa mislimo, da moramo grabiti in krasti.


Za prejem daru pa je potrebna vera. Po tem se loči dotik, storjen z vero, ki odpira Odnosu - Življenju, od številnih dotikov množic, ki ni iskala Odnos, ampak predstavo.

četrtek, 18. junij 2015

Pavel in razsipnost

Ponedeljek, torek in sreda 11.tedna med letom

Apostol Pavel v svojih pismih Korinčanom na tak ali drugačen način poudarja pomembnost drže, ki ni zaprta. Apostol je nekdo, ki zna biti razsipen, odprt, neogrožen, ker temelji v Odnosu.

Korinčanom daje za zgled Cerkev v Makeoniji, ki je Pavlu izkazala veliko odprtost in podporo. Finančno, materijalno in sploh vsako človeško darežljivost. Pavel je v njihovem dejanju prepoznal držo, ki jo moramo vsi zavzeti pred Bogom. Držo razsipnosti, držo, ki se odpira k drugemu.

"... glejte, da se boste odlikovali tudi v radodarnosti. Ne pravim tega, kakor bi vam ukazoval, marveč ker bi rad po gorečnosti drugih preskusil tudi pristnost vaše ljubezni. Saj poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu vi obogateli"

Bog je tisti prvi razsipnež, ki v odnosu do nas ne preračunava in ne špara ničesar. Niti samega sebe ne, temveč se podarja do konca.
K temu vabi Pavel svoje učence in obenem pokaže ključni vrstni red: "..preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeleževati podpiranja svetih: in ne le, kakor smo upali, ampak dali so sami sebe najprej Gospodu, nato pa po Božji volji nam".

Nemogoče je imeti ljubezen do "sovražnikov, nemogoče je iti dve milji z nekom, ki prosi eno, nemogoče je biti razsipen in ne preračunavati, nemogoče je odpuščati neodpustljivo, nemogoče je biti popoln in celovit v ljubezni do vseh, če samih sebe ne podarimo najprej Gospodu. Njemu, ki se je prvi dal za nas, se slekel bogastva in oblekel uboštvo, Njemu, ki je vir vsake obdarovanosti.
Šele v izviru Razsipnosti, človek lahko postane razsipen, prekorači meje svojih lastnih zmožnosti in postane odsev Očeta. Samo tisti, ki se je podaril Gospodu, se lahko resnično podari konkretnim ljudem. Preko sebe.

Ta vrstni red je nujen, sicer se ne da. In tistih, ki delajo samo iz lastnih moči je preveč. Tistih, ki delajo iz Boga, pa svet žejno čaka.
prav ti slednji pa postajajo del Pavlovega čudovitega opisa Božjih ljudi:

V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bo grajala, marveč se v vsem skazujemo kot božji služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; 

Tistemu, ki je v Bogu, zunanje okoliščine ne povzročajo več nihanja.


...  s čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, s Svetim Duhom, z nehlinjeno ljubeznijo; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi; v časti in nečasti, pri slabem in dobrem glasu; 

Z orožjem, ki ni naše in močjo, ki ni naša torej.

... kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči in, glejte, živimo, kakor stepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.  

O lepota Božje modrosti!

Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da milosti božje nekoristno ne prejemajte. – Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!

Milosti je torej za vsakega dovolj in prejeli smo jo.
Prejema pa se jo vsak dan sproti! V tem dnevu rešitve.




Za spravo je dovolj eden

Ponedeljek in torek 11. tedna med letom

"Oko za oko in zob za zob".
 Ja, to bi še šlo. Že to, da ni "čeljust za zob", je veliko. Dobesedno. Kajti ljudje si vračamo z obrestmi.

"Jaz pa vam pravim ..." Že samo začetek Jezusovega stavka napoveduje krizo naše mentalitete. Napoveduje nevihto, menjavo "trdega diska". Cel teden nam poskuša menjati ta "trdi disk" neodpuščanja, zaprto držo v svoj prav in nas povesti v nekaj polnejšega. Kajti znotraj krivice vedno vidimo le delno in nepopolno. On pa pravi: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče."

Popolnost ni v tem, da nisi jezen, da te ne boli, da se delaš kakor da se ni nič zgodilo. To je hinavščina, ki jo Jezus ostro obsoja. Vabilo Jezusa je vabilo k celovitosti. K temu, da bi gledali z drugega zornega kota, z Njegovega. On je kakor Oče, ki z usmiljenjem gleda dva svoja otroka, kako se pretepata, napadata, žalita in na koncu, kakor da bi bila zmaga v tem, da nekdo dlje zdrži sam, si obrneta hrbet in molčita. Eno uro, pol dneva, en dan ... nekateri rušijo rekorde in molčijo leta. In mislijo, da so zmagali. Slovenija pozna to bolečino. Preveč.

Se sončiti na Gospodovem soncu, ki ga ni, če se mi pridruži še brat, prav nič manj zame, je naporno. Ker me vsak žarek - dotik Gospoda - vabi, da razširim pogled, razširim srce, sprejmem, da ne gre zato kdo ima prav in kdo nima, ampak da smo vsi poraženci. En sam je zmagovalec - Oče. Zato usmiljeno gleda ta dva svoja otroka in pošilja še več milosti, da bi se rane zacelile, odrgnine izginile, srce potolažilo.

V Njem se da vzdržati in živeti stavek, ki se začne z "Jaz pa vam pravim..." In nadaljuje: "Molite za tiste, ki vas preganjajo"

Molitev prinaša resnico, zdravi rane. Moliti pomeni dovoliti, da žarek milosti obsenči najprej nas. Za "sovražnika" lahko moli tisti, ki je odkril, da sovražnikov pravzaprav ni. So le ranjeni bratje in sestre, in vsi smo del teh ranjencev.
Molitev je tisti usmiljeni pogled nekoga, ki zmore videti preko svoje osebne bolečine in spoznati, da smo le ubogi otroci, ki si želijo biti sprejeti.

Zato drugi v svoji ranjenih zahtevah po plašču, suknji, eni ali stotih miljah ne more biti nekdo, ki ogroža, ampak nekdo, ki prosi. Prosi nekaj tistega Sonca.
Berač, ki prosi berača, naj mu vendar da kruha.
In ko se vsaj en od teh dveh beračev končno prepozna kot obdarovan, poln Kruha, otrok Očeta, zmore vstopiti iz delnosti v popolnost. In ljubiti in odpuščati in začenjati znova.

Dovolj je eden! Tudi za spravo. In veriga se začne.

Bodite torej popolni kakor je popoln vaš nebeški Oče.