sobota, 08. marec 2014


Obnovitelji cest

Iz 58,9b-14
Lk 5,27-32

Se še kdo počuti kot en ubogi cestninar ob svoji ubogi mitnici, kjer nekako poskuša načrtovati svoje življenje, a se mu zazdi, da se "računi nikoli ne izidejo"?
Vedno še nekaj manjka, vedno nekaj ne gre prav ...
Vsem nam ima Jezus danes marsikaj povedati.

Vsak dan nas Bog obišče večkrat. Običajno v taki obliki in na tak način, da ga opazimo le, če imamo odprte oči. Vsakemu so dani ti trenutki milosti, ko ga Bog povabi na novo pot. Vsak dan znova: "Hodi za menoj."

Matej se je pustil odvesti stran od svojega trgovanja, kjer je vsa njegova vrednost veljala na tem, kar je prejel od ljudi. In od ljudi ni prejel drugega, kot s slabo voljo oddan davek, skupaj z njim pa tudi grd pogled in poniževanje. Vsakič, ko začnemo svojo vrednost in svoje življenje graditi na drugih, prejmemo drobiž.
Vsakič, ko sami načrtujemo svoje življenje, prejmemo drobiž.

Ko pa se pustimo ujeti Glasu, se naše življenje lahko pretvori v gostijo. Več, v svatbo. S tem ne pomeni, da bomo manj grešili, pomeni pa, da bodo naše rane lahko postale ozdravljene, poveličane. Kajti Zdravnik je med nami. Med bolnimi, ne med pravičnimi, ki svoje rane skrivajo.

Spustiti svoje trgovanje in oditi za Njim, ga sprejeti v svoje ranjeno bivališče, pomeni doživeti svatbo. Ker nič več ne ostane isto. Bog prinese spremembo. Vedno.
V temi zasije tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan. Gospod te bo vedno vodil in te v suhih pokrajinah poživljal. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tedaj se boš veselil v Gospodu, in jaz te popeljem po višinah dežele in ti dam uživati dediščino tvojega očeta Jakoba.

Kdo si tega ne želi? Jezusov obisk prinaša točno to. On prihaja v nepopolnost, da bi jo preoblikoval v popolnost. Ne v perfekcionizem, ki nima nič opraviti z Bogom, temveč v popolnost, ki ni drugega, kot z Božjo milostjo odeta naša nepopolnost.

Bog nas ljubi take, kot smo, vendar nas ima preveč rad, da bi nas pustil tam, kjer smo. Vedno nas vabi korak globlje, naprej, bližje njemu.

Vabi nas, naj naša srečanja postanejo brez opravljanja, brez varljivega govorjenja, brez iztezanja prstov in iskanja krivcev, naj drugemu damo to, kar imamo sami radi, to, kar bi si sami želeli prejeti.
Naj spoštujemo Gospodov dan in se zavestno odločimo za počitek. Naše telo to potrebuje. Naša duša.

In nenazadnje nas vabi, da bi postali "zazidalci razpok", "obnovitelji cest do bivališč". Tisti, ki so pripravljeni za spravo, odprti za ureditev odnosov, za pozidanje razpok, prask in ran, ki so nastale v naših grobostih in nasilju ter tisti, ki vedno znova poiščejo pot, da bi prišli naproti svojemu bližnjemu. In če je ta cesta porušena, nas Jezus usposablja, da jo obnovimo.

O ta sveti milostni čas dajanja stvari na pravo mesto ...





četrtek, 06. marec 2014

Svoboni izbrati?

5 Mz 30,15-20
Lk 9,22-25

Tako jasna in čista je danes Beseda. Tako preprosto se sliši in tako težko je to izpolniti.

Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!

Danes Bog postavlja pred nas milino in srečo, sovraštvo in nemir ... Smo svobodni pri izbiri? Bog nas v tej svobodi potrjuje, v roke nam daje odgovornost. Odgovornost za to, kaj bomo izbrali vsak dan znova. Želi, da postanemo ogovorni za svoje mišljenje, čutenje, dejanja in besede. Mi smo odgovorni za to, kako ravnamo, mislimo in čutimo. Tudi v konfliktu. Tudi, ko bi zavpili: "On/a je kriv/a!"

Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje ...

To je zemljevid, da se ne bi izgubili. In smo spet tam. Pri poslušanju. In to ne kogarkoli, kar je že itak težko, ampak poslušanju pravega Glasu. In ni enostavno znotraj vseh dražljajev zaznati vzgib Svetega Duha.
Je pa tudi res, da to obenem spet ni tako zahtevno, kot sami verjamemo, da je. Da bi opravičili svoja trmoglava vztrajanja.

In vse za to,ker imamo težavo s pokorščino, s poslušnostjo. Vsak človek je nekomu pokoren. Če ni Bogu, je kulturi tega sveta, je trenutnim trendom, zahtevam in pričakovanjem družbe, horoskopom in napovedim. Če še tega zmanjka, pa postane pokoren vremenu in ima slab dan (prekletstvo) zato, ker se je vreme tako odločilo.
Kakšna ujetost! Kakšna nesvoboda!

Bog nas pa hoče svobodne.
Vabi nas, da bi bili pokorni (poslušni) Njemu, ki nas edini lahko osvobodi in osreči. A mi se bojimo biti svobodni. Ker biti svoboden pomeni tudi odpoved lastni volji in priti naproti drugemu. Ob tem v nas kar nekaj zacvili. Nekaj se upre. Ker se bojimo izgubiti sebe. Največkrat pa spregledamo, da se sploh še nismo našli, ker se najdenje lahko zgodi v odnosu, ker smo bitja odnosa.
In v katerem drugem odnosu lahko izvem resnico o sebi, če ne ob Osebi, ki edina ve, kdo v resnici sem?

Res se bojimo zase. Takrat se skušamo rešiti, oklepati nečesa, potapljati druge ... a vedno bolj tonemo. Ker ne zaupamo, da je ravno v izgubi zaradi Kristusa, v izpustu v njegove roke, vse šele najdeno.

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil."

Bog nas torej vabi v hojo za Njim, da bi bili svobodni. Da bi upali  živeti  svojo vsakdanjost uravnovešeno in poslušati Boga.
Kajti v tem je blagoslov, v tem je življenje.

Čisto drugje, kot bi pričakovali.





sreda, 05. marec 2014

Pepelnica

Jl 2,12-18
Ps 51
2 Kor 5,20-21;6,1-2
Mt 6,1-6.16-18

Na skrivnem

Tam, kjer ni množic in ni drugih pogledov. Tam nas vabi Bog - v naše srce, v notranjo sobico, kjer si včasih niti sami pred sabo ne upamo biti iskreni. Tam, kamor ne želimo povabiti drugih, ker nas je česa strah in končno tudi tam, od koder pogosto zbežimo ven, v množice, kjer se lahko dokazujemo in prejemamo aplavze. Vsi smo nagnjeni k temu.

Da bi dobra dela opravljali pred ljudmi, da bi dajali miloščino in trobili pred seboj, vse zato, da bi nas ljudje hvalili. A povem vam, prejeli so svoje plačilo.

Še dobro, da katolištvo ni moderna in priljubljena vera, sicer bi zagotovo mnogi hiteli v prve vrste, molili po ulicah in se postili na očiten način. Za pohvalo ljudi. A čtudi naša vera ni "in", še ne pomeni, da smo se osvobodili razkazovanja. Nismo se, le osredotočili smo se na vidna dobra dela, na vidna mesta, na vidne položaje, na procesije in slovesnosti z imenitnimi mesti in gosti.

Bog pa nas vabi v notranji prstor duše, tam, na skrivno. Kamor vidi samo On. Tam odpadejo nalepke, tam ostanemo to, kar resnično smo. In kako pogosto se tega ustrašimo. Pozabljamo pa, da nas točno tam, v najranljivejšem delu nas samih čaka ljubeč pogled. Nekdo, ki čaka ...milosrčni Nekdo. Bog z milim srcem. V tem pa ni več razloga za strah.

Jezus nam podaja tri stebre pomoči: post, molitev, miloščino. 

Post - vaja v uravnoteženosti. Na vseh področjih.
Katero področje je letos potrebno "obdelati", pa se je smiselno pogovoriti z Bogom. Tam, na skrivnem.
Odkriti, kje so tisti hribi in doline, ki imajo prevelik razpon. "Hribi", ki preveč štrčijo, "doline", ki so pregloboke. Res, kateri so moji "hribi" pretiravanja - v eno ali drugo smer in katere so moje "doline" čustev, ki me zasedejo, odpeljejo in so pretirana, pregloboka za dano situacijo.

Molitev - pogovor z Bogom. Iskren, pristen, na skrivnem ... In pogovor, ki vključuje tudi poslušanje Besede, ki je namenjena meni osebno.

Miloščina - pozornost do soljudi. Poprava in zazidava odnosov. Pretrgati svoja srca. Pretrgati srca, da bi postala mehka in ne betonska, občutljiva za stisko drugega in ne zaslepljena v svoji lastni bolečini.

»Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!"
 Božja milost je obljubljena. Čas je, da se teh 40 dni vadimo v uglaševanju svojega življenja na Glas Boga. Da odstranimo ovire, ki mu preprečujejo, da bi v nas in po nas deloval. Da se vsi, od dojenčkov, starčkov, do nevest in ženinov odločijo za sočutje. Do sebe in do drugega. To je največja miloščina.

O ja, veliko imamo za "naštelati" v tem postu. Se na mnogih mestih spreobrniti in verovati evangeliju. Da bi odkrili resnično veselje.




torek, 04. marec 2014

Skok v prazno?

1 Pet 1,10-16
Mr 10, 28-31


Prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa.

Ledja so si ljudje prepasovali, ko so začenjali delo. Postni čas, čas, ko smo poklicani sebe naravnati na Besedo, na ritem dneva, na ritem telesa. Poklicani, da v sebi prebudimo pristnost in ravnovesje.
Poklicani stopiti na pot preobrazbe našega uma. Dovoliti, da se naš pogled očisti in naravna v pravo smer.

Biti trezni in se ne opijanjati z odvečnimi konflikti, z dražljaji iz okolja, ki preglasijo vse nežno in lepo, ne izbirati ekstremov, ampak se naučiti spoštovati meje. Zaživeti v ravnovesju. Se ne opijanjati s pretiravanjem - ne v eno ne v drugo smer.

Zaupati popolnoma v milost, milost Jezusa Kristusa, milost evangelija, ki ga želijo spoznati celo angeli. In milost tega evangelija Jezus danes razkriva neučakanemu Petru, ki še vedno ni izstopil iz logike zasluženja.

»Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.«

In nato sledi tiho vprašanje, najbrž vseh nas, ki pa ga Peter ni izgovoril na glas. Kaj nam boš torej dal? Kaj smo si s tem prislužili? A Jezus se ne spusti na nivo trgovanja, ampak poudari milost svobode, ki jo prejme vsak, ki upa zapustiti vse svoje ideje in hoditi za Njim.
Razodene logiko evangelija - Bog ne prosi ničesar. Če kaj prosi, da bi mu dali je to zato, da nam lahko On te podarjene stvari oplemeniti in vrne v veliko lepši in večji meri.

A to se zgodi šele potem, ko daš vse, kar imaš in ti ne ostane nič. Potem, ko zares izkusiš stisko, da resnično ni nič zares tvojega. Samo zaupanje v Besedo zmore kaj takega! In sad tega je velik!

Bog nam daje vse, a sredi preganjanj. Biti kristjan ni zaščitna oprema pred preganjanji, prej nasprotno. Biti kristjan pomeni vznemirjati, pomeni prinašati barvo, pomeni biti živ tam, kjer so se ljudje naučili na smrt.
Pomeni biti sprememba. In vsaka sprememba vznemirja. Vsakega.

Res se sprašujem ali Bog res nima drugega načina, da nas obdari, kakor preko naše popolne izročitve Njemu? Ker ta izročitev gre skozi stisko, ki se pojavi takrat, ko Bogu vse prejeto v duhu vrneš in počakaš, kaj sledi. Obljubil je veliko in On se obljube drži. A potrebno je tveganje.

Tveganje skoka ... v roke Previdnosti. Ki se aktivira šele po skoku. Vse zavisi od tega, kdo je zame Bog.




ponedeljek, 03. marec 2014

Eno, ki manjka

1 Pt 1, 3-9
Mr 10,17-27

Po nepričakovano daljšem premoru, ko so razmišljanja ob Božji besedi kar zmanjkala :), se danes pred nas postavlja bogati mladenič, ki mu je v življenju tudi nekaj zmanjkalo. Višji smisel vsega.
Beremo, da je bil bogat, kar pomeni, da se ni bal za položnice in mesečno preživetje, niti za službo. S tega vidika je bil varno preskrbljen. Nič mu ni manjkalo. Razen v srcu ...

Na duhovnem področju je bil podoben večini kristjanov. Izpolnjeval je pravila in se Jezusu predstavil kot "reden nedeljnik". Tisti, ki hodi k maši, sodeluje, je animator, hodi k zboru in ima vse zakramente. Izpolnjuje torej vsa pravila črke. In ni srečen.  Nekaj mu manjka. Ne ve zakaj to počne. Ne ve, če je to res tisto, kar je mišljeno za resničnega vernika.
Koliko takih mladeničev (odraslih in starostnikov) je med nami. In koliko tega mladeniča je v nas. Ko kupujemo naklonjenost Boga in si jo služimo s svojo pridnostjo in talenti.

Ta mladenič lahko predstavlja nas, ko smo bolj pametni od Jezusa samega. Mladenič točno ve, da ima ogromno darov in talentov in jih Jezusu tudi ponosno predstavi. Kakor bi prišel na razgovor za službo in pisal motivacijsko pismo. Bogu je hotel pokazati, da je tudi on dober. To je sindrom "pridnih kristjanov" - občutek, da si morajo Boga prislužiti s svojo aktivnostjo, pridnostjo in darovi. Saj je v končni fazi tudi Jezus sam rekel, naj jih ne zakopljemo ali ne?

A eno je manjkalo ...ključno in bistveno. Svoje bogastvo, svoje ideje, svoje načrte ...prodati. Aktivno prodati. Ne zamahniti z roko in reči: "Itak je brezveze." O ne, Jezus mu reče: "Pojdi in prodaj ..."  
Pove mu, naj ostane živ, aktiven, naj ohrani svoje darove in talente, to svoje bogastvo, a naj si upa vse to izpustiti v roke Boga. Ker niso ključni darovi, ki jih po vrhu uporablja za kupovanje Boga, ampak njegov odnos z Bogom.

To pomeni prodati vse, kar imaš. Dovoliti, da Bog in njegova milost hodita prve. Potem ti.

Jezus je mladeniča dobesedno zminiral v njegovem trudu in dokazovanju Bogu. Pokazal mu je, da si Boga ne moremo prislužiti z izpolnjevanjem zapovedi in pravil, ampak da je Bog tisti, ki dela za nas. On nam je že vse podaril, ker je edini dobri.

In ko se čutimo obdarjene, lahko odgovorimo z ljubeznijo. Ki ravno tako izpolnjuje zapovedi (ali se jih vsaj trudi izpolnjevati), a ne kot pridobivanje Boga, temveč kot odgovor na Ljubezen. Kot odgovor na tisti pogled, s katerim nas gleda Jezus.

Pogledal ga je in vzljubil.

Kako močno. To je Bog, ki nas je vzljubil. In hoče duši, ki se trudi, a ostaja sterilna in prazna, pokazati odličnejšo pot. Pot z okusom. In ta je samo v hoji za Njim, ker On edini ve, kje je naše mesto v življenju, naš okus, naša rodovitnost in sreča.
Jezus je veliko hodil. Pravzaprav se je ravno odpravljal na pot, ko je mladenič pritekel k njemu. Vse Božje stvari so torej dinamične in ne statične. So odnos in ne izpolnjevanje pravil. In če bomo veliko hodili, je dobro imeti malo prtljage.

Pravzaprav je potrebno najprej prodati vso svojo prtljago, svoje ideje poti in smeri, vse ... in videti, kaj je tisto, kar Bog vrne. Božje stvari se namreč nenehno vračajo, ne moremo jih izgubiti. Popolna izročitev/vrnitev bogastva, darov, sanj, idej, načrtov in zaupanje, da bo Bog vrnil, kar je Njegovo je torej tisto eno, ki nam zmanjka. Da bi vstopili v veselje Božjega kraljestva že tu na zemlji. 

Šele takrat, ko vse vrnemo in počakamo, da gre Bog prvi, lahko hodimo za Njim ... in ne za seboj.
Šivankino uho - ta preizkus naše vere in zaupanja Bogu. Ko damo vse, lahko vstopimo ... in hodimo za Njim.