sobota, 29. marec 2014

Videti z očmi Boga

1 Sam 16,1b.6-7.10-13a
Ps 23
Ef 5,8-14
Jn 9, 1-41

Kakor vsa Beseda letošnjih postnih nedelj, je tudi današnja izredno bogata. Skupaj s katehumeni, ki prebirajo prav ta besedila, tudi nas Gospod vabi naproti Luči, da bi se pustili obsijati in umiti ter zagledati stvari na nov način. Z očmi Boga.

1.Gospod izbira zadnje

V prvem berilu, ko Jese preroku Samuelu ponosno pokaže svojih sedem postavnih sinov, prikrije pa najmanjšega Davida, se razkriva tudi naš odnos do Gospoda. Kolikokrat se pred njim "postavljamo" in mu dokazujemo, kako super so naši projekti, naše razmišljanje in naše ideje. Ne želimo biti spregledani, zato začnemo skrbeti za zunanje mesto, za "visoko postavo", da bi nas Bog in ljudje opazili. Pozabimo pa, da smo že davno prej sami spregledali pomembne dele našega srca in duše.

To so tisti deli nas samih, ki se jih sramujemo, ki niso hvalevredni niti častni. A Gospod se ozre točno na tega "pozabljenega Davida", na te dele, ki jih mi nočemo videti in želi, da jih postavimo na svetlobo, predenj. Da bi jih lahko očistil in poveličal, naredil za lepše in večje kot vse ostale dele, ki ne potrebujejo usmiljenja.

Gospod se obrača tudi k tistemu majhnemu v našem življenju in delu, ki ga sami ne cenimo. Tisto nepomembno delo, ki ga nihče ne vidi, tisto "pasenje drobnice", ki ni opaženo v očeh ljudi, je pa častno v očeh Boga. Skrita dejanja ljubezni, skrite molitve in solze, skrite dobre misli, skrito ... Kajti Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Gospod se vselej ozira na tisto v nas, kar je preprosto, čisto in lepo, da bi to pomazilil in ojačal.

In nenazadnje se Gospod ozira na vse tiste trenutke življenja, ko smo bili tudi mi od nekje "vrženi ven". Kakor David iz skupnosti bratov, kakor sleporojeni iz shodnice.  
Ko je Jezus slišal, da so ga vrgli  ven, ga je našel.
Jezus nas poišče in vidi prav ob trenutkih, ko se zdi, da smo od ljudi preslišani, spregledani, neupoštevani in tako ali drugače vrženi ven. Morda celo iz današnjih shodnic. Gospod vidi majhnega, ponižanega, da mu pogrne mizo sredi njegovih nasprotnikov in mu pomazili glavo. To je Bog. "Preseneča," bi rekel papež.

2. Postajati in ostajati kristjan je pot

Mož, slep od rojstva, je prispodoba nas vseh, slepih in umazanih od greha. Pri krstu smo bili milostno očiščeni in oprani, dane so nam bile Božje oči, da odslej ne bi bilo več situacije in dneva, ki bi se zaključil na Velikem petku, temveč bi v vsaki, še tako nemogoči stvari, lahko videli upanje, zaznali vstajenjsko veselje. To pomeni biti kristjan. In to ni lahko.

To, da smo bili pri krstu, je čista milost. Dejanje vere ljudi, ki so nas resnično ljubili. Nekje nazaj smo torej že srečali Jezusa, ki se je dotaknil naših oči in srca ter iz njih izpral vso blato in umazanijo. In ob tisti krstni kopeli - lahko bi ji rekli Siloa, kar v prevodu pomeni Poslani - smo tudi mi prejeli poslanstvo. Da gremo v svet kot kristjani, kot otroci luči.

Kristjan naj bi nenehno z razločevanjem preizkušal, kaj je Gospodu všeč in to tudi izbiral. A naučiti se prepoznavati Gospoda je proces.

Mož, ki je doživel Božjo milost, je bil šele na začetku svoje poti vere. Vedel je, da obstaja Nekdo, ni ga pa še spoznal po imenu. Pot je bila še dolga. Moral je preko nasprotovanj, preko ljudi, ki ga niso razumeli in so ga vlačili k farizejem, moral je preko zasliševanj, nasprotovanj. Kakor vsak, ki stopa po poti vere.

Sleporojeni in ozdravljeni je v nekem trenutku moral tudi preko svojih staršev, ki so na poti vere ostali za njim. Umaknili so se. Na poti vsakega od nas pride prelomna točka, ko postanejo starši, ne da bi zares hoteli, na poti rasti "nasprotniki", tisti, ki začnejo stvari ustavljati. Ker se ustrašijo. Ker tudi starše njihovi otroci presenečajo.

In nenazadnje je moral mož na poti svoje vere doživeti celo izobčenje s strani tistih, ki so se imenovali pravične.
Ko nam nasprotujejo neverujoči, je težko, a posebno zrelost vera doseže tkarat, ko se nasprotovanja pričnejo s strani verujočih, tistih "znotraj", tistih, ki bi naj razumeli, podprli ... Taka preganjanja so včasih najhujša in ni jih malo med nami. A tudi to je del poti, ki nas pripelje do točke, ko se je potrebno za Nekoga 100 % odločiti. In tam ga je Jezus našel, se mu razodel in rekel: "Veruješ v Sina človekovega?"

3. Biti otroci luči 

Sleporojenega je Gospod obiskal večkrat in ga vsakič povabil korak dlje. K luči. Biti kristjan pomeni začenjati vedno znova in se ne naveličati. Biti otrok luči pomeni se vedno znova pustiti poiskati od luči in stopati k njej, četudi nas to kdaj ustraši. Kajti stopati k luči pomeni tudi zagledati svoja in od drugih jalova dela teme. In teh ne želi videti nihče. Četudi so. Zato se umaknemo spet stran, v "varno temo".

Res, težko je verjeti, da je v Luči lepo. Da je Bog med nami. Vse najdemo za to, da opravičimo svojo nevero. Tu znamo prekositi celo farizeje, ki se nenehno borijo med resnico in strahom pred njo.

Moža  zaslišujejo, iščejo in preverjajo resnico, a ko do nje tudi pridejo, se je ustrašijo. Boga skušajo razumeti, ujeti v svoja merila in ker ne gre, ga vržejo ven iz svoje shodnice in se vrnejo k svojemu bogu, ki vsaj ne ogroža njihove slepote.

Biti otrok luči torej pomeni upati vzdržati ob Resnici, ki umije. Biti otrok luči ne pomeni Boga posedovati  ali  razumeti, temveč mu zaupati. Stopiti k Njemu in dopustiti, da z našega obraza umije vso blato, vse pljunke, vsa ponižanja in rane, ki so jih storili grehi ter nam vrne pogled, ki zmore videti globlje in dlje. Pogled, ki zmore v vsaki situaciji videti Jutro.





petek, 28. marec 2014

Uživati Božje kraljestvo

Oz 14, 2-10
Mr 12, 28b-34

Gospodova pota so ravna, preprosta in jasna. Mi smo tisti, ki naše poti delamo vijugaste, ustvarjamo klance in strmoglave spuste. Ker hočemo vse "čarati" po svoje.
V nas je nenehno nekaj, ki išče prvo mesto, opaženo, pomembno ali vsaj pomembnejše od drugih. V nas se pojavi nekaj tega pismoukovega, ko želi biti vedno pri tistem, kar je "naj". Najpomebnejše, največje, najbolj cenjeno, najbolj opaženo. In sprašuje po prvi in glavni zapovedi. Po "naj".

Jezus pa odgovarja: »Prva zapoved med vsemi je: "Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini."
Prva zapoved je to, da ti nisi prvi. Prva in največja zapoved je poslušati. Sprejeti držo, ki dovoli Bogu, da je edini. Stopiti predenj in poslušati pomeni sprejeti, da nismo Bog, da ne vidimo vsega, da ne moremo oceniti, kaj je resnično dobro za nas in sprejeti, da je dobro, ki ga mi vidimo, včasih le skušnjava, ki nas zavede. In pademo. In zablodimo. Ker mislimo, da so naše poti boljše od preprostosti Gospoda.

Sprejeti sebe v svojih darovih in slabostih je začetek te velike zapovedi. Zaslišati žejo po Glasu, ki ve, kaj je dobro, nam omogoča držo svobode. Biti svoboden pa pomeni, da si drugega več ne prilaščamo. Da ni več potrebno, da je ta drugi po naših merilih, skladen z mojo potjo, ampak preprosto edinstven in svoboden kakor mi.
To pomeni pustiti, da je Bog prvi. In še več, Boga ni potrebno kupovati z žgalnimi in drugimi daritvami, kot so izpolnjevanje verskih dolžnosti in delanja kljukic.

Bog nas vabi v odnos, da okusili ljubljenost in ljubili. In kako rad bi nas ljubil!
Zato nam nenehno ponavlja: "Poslušajte me, poslušajte me!" Kakor bi nam želel vedno znova zaklicati, naj se pustimo ljubiti, naj pustimo, da pred nas postavi ravno pot, Njegovo in naj pustimo, da se približamo temu Božjemu kraljestvu, še več, da vanj tudi vstopimo. Kajti tam Bog obljublja velike stvari.

Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil, zakaj moja jeza se je od njih odvrnila. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko. 

Obljublja pomlad, prerojenje, okus, lepoto, bogastvo in polnost. To so nebesa. To je Božje kraljestvo. Sprejeti Božjo ljubezen, ki nam jo izkazuje. Pustiti, da nas ljubi, da bi lahko zaživeli v barvah nebes.
In Bog svoje obljube ne prekliče.







četrtek, 27. marec 2014

Zbiramo ali raztresamo?

Jer 7, 23-28
Lk 11, 14-23

Danes se postavi pred nas ključni odgovor, zakaj nas Gospod nenehno, znova in znova kliče naj ga poslušamo. »Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!« Zato- da nam bo dobro!

Mi pa se upiramo vsakršni avtoriteti, vsakršni poslušnosti. Poslušnost postane težka takrat, ko ne zaupamo, takrat, ko smo ogroženi in posledično hočemo vse stvari nadzorovati sami. Takrat je nevaren vsak in vse, kar bi utegnilo ogroziti naše načrte. Tudi Bog. Četudi nas On vabi na svojo pot z najčistejšim namenom, kar jih obstoja - da bi nam bilo dobro in bi bili sečni. Bojimo se.

Ja, poslušanje in slišanje. Že poslušati je težko, še težje pa slišati to, kar nam drugi resnično želi povedati. Mi stvari slišimo skladno s svojim svetom in skladno s tem tudi odreagiramo. In bolj kot se počutimo ogrožene, bolj vse slišimo proti sebi, hitreje neprimeno odreagiramo. A korenina je vedno pri zaupanju. Pri tveganju popolnega zaupanja v Nekoga. Ponovno ali sploh začeti verovati, da je On tisti, ki ne jemlje ničesar, ampak nam vse želi dati.

Koliko ugovorov se zgodi v nas! Koliko "Ni res!", koliko dokazov, da Božjega kraljestva ni med nami, da je v Bogu skriti namen, da dela velika dela z nekim skritim namenom, da je zagotovo odzadaj Beelzebul ...

In se naša notranjost razdvoji, naše kraljestvo se razdeli zoper sebe, v njem se bije bitka med za - in proti, med zaupanjem in dvomom. A Jezus ostaja skladen s sabo. Vsaj On in nas zato ne neha vabiti v brezmejno zaupanje Vanj. Kajti četudi se nam zdi, da smo se dobro ogradili, četudi smo si poiskali varnost v še tako stabilnih stvareh ali ljudeh, pride čas, ko te stvari ali ljudje odpovejo. Pridejo stvari, ki so močnejše in ki nam vzame orožje, na katero smo se zanašali ...

"Jaz," pravi Bog, "samo jaz sem edino resnično orožje, edina varnost vaših domov, vašega notranjega kraljestva, vaših odnosov. Če mi to dovolite in vame zaupate".

Zaupati pomeni biti z Jezusom. In ...Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa.

Strašljivo, a vredno poskusa je tvegati in se vreči v roke Boga. Se ne skrivati in ne molčati pred Njim, temveč pustiti, da iz nas in naših medsebojnih odnosov izžene hudega duha, ki je nem, ki nam jemlje besede razumevanja in dialoga ter med nas seje sovraštvo, napačne razlage in sprtost, v odnos z Bogom pa seje dvom in nezaupljivo odmikanje, obmolknjenje. Ker je nemi duh.

Gospod pa vabi k zaupanju. V njega, ki je edina varnost, da bi se tudi med seboj ne počutili več ogrožene. Edino tako se lahko končno slišimo ter tako zaživimo pristne odnose, ki prinešajo med nas to Božje kraljestvo!

Torej? Smo za korak zaupanja?





sreda, 26. marec 2014

V novo deželo

5 Mz 4, 1.5-9
Mt 5, 17-19

Post je čas, ko potujemo naproti novi deželi, deželi vstajenja in upanja. Je čas, ko v sebi širimo pogled, preobražamo človeški um, ki zmore priti le do groba, le do velikega petka. In tam pogosto obtiči. Ker je njegov domet zgolj do tam. In vsak od nas je svoj veliki petek zagotovo že izkusil. In morda v njem ostal ali pa se tja pogosto še vedno vrača.

A prav tu vstopa Bog. Razširiti želi koordinate našega pogleda in dojemanja. Da bi v naši notranjosti nastala ta nova dežela, dežela vstajenja in upanja, dežela, kjer žalost, stiska, bolečina, obup, izguba, strah ...nimajo zadnje besede. Kajti pri Bogu je ne morejo imeti. Mi sami pa se odločamo, v kateri deželi želimo prebivati. V tsiti, ki zmore le do petka ali tisti deželi vstajenja, drugačnega pogleda, pogleda upanja, v deželi, ki je za nas nova, neobvladljiva in jo lahko obljubi ter izpolni samo Bog.

In kakor je nekoč preko Mojzesa dajal navodila svojemu ljudstvu, ki je bilo na poti v to Obljubljeno deželo, tako vsakemu od nas v srce polaga vzgibe SvDuha, da bi se jih naučili poslušati in izpolnjevati, da bi res lahko prejeli v posest to deželo vstajenja, Obljubljeno deželo, ki nam jo daje Gospod, Bog naših očetov!

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! 

V tej deželi obstoji tisti, ki ohranja duhovni spomin, tisti, ki ne pozabi Gospodovih del, tega, kar je Gospod zanj že storil. Ta duhovni spomin daje moč, da ob križu življenja lahko slutimo Jutro, da ob dolini mrtvih kosti, lahko že slišimo šušljanje, ki naznanja, da bodo kosti oživele (prim. Ezk 37, 1-14), da v brezizhodni situaciji zmoremo pogledovati proti vzhodu in pričakovati rešitev.

Gospod torej prihaja v naša življenja ne zato, da bi spremenil osnovne zakone in postavo življenja, temveč zato, da bi stvarem, ki se v tem svetu dogajajo dal drugačen okus, jim spremenil pomen in nam pomagal stvari videti z drugačnimi, vstajenjskimi očmi!




ponedeljek, 24. marec 2014

Bog nad prepadom

2 Kr 5,1-15a
Lk 4,24-30


Pogosto Bog deluje drugače, kot si predstavljamo sami. Velikokrat tudi drugače, kot bi mi sami želeli.. In verjamem, da je vsak od nas že bil vsaj kdaj pošteno jezen na Boga, ker se ni odzval na stisko, prošnjo in potrebo tako, kot smo pričakovali.

Tako razburjenje je danes nazorno prikazano tako v berilu kot v evangeliju. V slednjem so Jezusovi domačini nadvse besni nad Resnico, ki prihaja iz Jezusovih ust. Jezus ne ovinkari. Jasno pove, da je Božje delovanje nad človeškimi predstavami, da gre dlje in globlje in da v končni fazi Bog deluje tam, kjer je srce dovolj ponižno, da mu pusti delovati na Njemu lasten način. Pove jim, da Bog ponižno srce včasih prej najde med oddaljenimi kakor med tistimi, ki se imajo za pravoverne. Hude besede.

In ne vem koliko cerkvenih dostojanstvenikov bi Jezusa še danes peljalo na vrh prepada, ker ne upošteva njihovih človeških načrtov in prednostnih list. Ne vem kolikokrat dejansko vsak od nas pelje Jezusa na vrh prepada, ker ob Njem spozna, da resnično ni človek tisti, ki je Bog. In to nas malo zapeče. Ker se zavemo, da smo izgunili svojo identiteto.

Ob Sircu Naamanu pa se razkrije veličastno Božje delovanje, ki preseneča in nade pot tudi znotraj naših zablod.
Sirec Naaman je bil uspešen vojskovodja, ugleden in spoštovan mož, zaslužen za pomembno zmago. Bil je popoln, sam sebi zadosten, a bil je gobav. In prav gobavost postane vstopna točka za Boga. Kajti Bog deluje tam, kjer smo nepopolni, gobavi, ranjeni in šibki, tam, kjer vemo, da ne zmoremo sami. Tam šele dobi Bog možnost, da začne delovati.

Bog deluje po deklici, ki je bila krivično ugrabljena na vojnem pohodu. Bog je namreč tisti, ki človeško zlo vselej obrača v dobro - če mu pustimo. Po tej deklici Naaman torej izve, da je v Izraelu prerok, ki ga lahko ozdravi. Naaman se je zato pripravljen odpraviti na pot, kar je vedno ključno dejanje zato, da lahko izkusimo delovanje Boga. Potrebno je stopiti na pot, kajti vera je pot. Nenazadnje se je Jezus sam imenoval pot, na katero je potrebno stopiti in ne o njej samo razmišljati.

A na to pot je Naaman odšel z lastnimi predstavami. Boga in njegovo delovanje je omejil v okvire lastnega razuma. Rešitev je iskal po človeški logiki - pri kralju. Bog pa ponovno pokaže, kako si za svoje delo izbira majhne, preproste ljudi, ki nimajo močne zunanje veljave.

Zanimivo je, da je znal ta kralj stopiti nazaj, pretrgati oblačilo in jasno povedati, da ni Bog. Na drugi strani pa prerok Elizej, ki se zaveda kaj je njegovo poslanstvo, upa stopiti naprej.
Iz tega vidimo, kako pomembno je v našem življenju prepoznati, kje smo poklicani stopiti nazaj, kje pa je potrebno jasno spregovoriti in zasesti mesto, ki nam je namenjeno.

Naaman torej pride do Elizejeve hiše s konji in vozovi, z zlatom in srebrom, prepričan, da si je Božjo milost potrebno kupiti. Tu, pred Elizejevo hišo pa se zgodi največje razočaranja in hkrati največja odrešitev.

Naaman je bolj kot ozdravitev telesa iskal potešitev svoje potrebe po opaženosti, po senzaciji, po tem, da se nekdo z njim ukvarja. In kako "prav" mu je priša tu bolezen. Kajti včasih lahko ljudje z boleznijo tudi manipuliramo. Kakšno razočaranje torej, ko v vsem procesu ozdravitve ni bilo nikakršnega pompa, nobene senzacije, nobenih opozarjanj! Nihče se ni ustopil pred njim, nihče ni glasno klical in nihče ni polagal rok. Vse, kar je potrebno, se je tiho, skrito 7-krat umiti v Jordanu.
Pravo Božje delovanje je vedno tiho, skrivno, spoštljivo in namenjeno tebi osebno!

In blagor tistim, ki upajo ostati tako ponižni, da Bogu ne zapirajo poti z lastnimi predstavami o tem, kako bi moral reševati, delovati in reagirati, temveč mu pustijo prosto pot. Ti ljudje lahko vidijo mogočna Božja dela, ki bodo presegala vsakršno potrebo njihove duše.

Da bi Bog lahko deloval, je torej potrebno zapustiti "poznani Nazaret", tisto domače, kar poznamo in kar nam predstavlja varnost ter stopiti na pot neznanega, odprti za Božja presenečenja, ki so izven naših okvirov.




nedelja, 23. marec 2014

Ali je Gospod med nami ali ne?

2 Mz 17,3-7
Rim 5,1-2.5-8
Jn 4, 5-42

To so se sprašeali Izraelci na dolgi poti iz suženjstva v svobodo. Večkrat in navkljub vsem znamenjem, ki jih je Gospod zanje storil. Dogodek ob Masi in Meribi se je zgodil ne tako dolgo po prehodu preko Rdečega morja, ko so Izraelci izkusili silovito Božjo moč, ki se je zanje bojevala. Tokrat je bila dovolj že navadna žeja in že so podvomili v Gospodovo skrb.

In če smo iskreni - kako zelo smo podobni tem Izraelcem ob vsaki težavi in stiski! Kako hitro zdvomimo in se sprašujemo ali je Bog med nami ali mu je resnično mar za vse, kar doživjamo? Res, majhna je naša vera.

A Bog ni za nas umrl zaradi naše strašansko velike vere, niti zaradi naših pobožnih ali manj pobožnih uspehov, temveč je dal svoje življenje takrat, ko smo bili še grešniki. Ker je to Božji dar, ker je to čista milost. Če pa je Gospod izkazal največjo ljubezen takrat, ko smo bili grešni, ne obstaja več situacije, v kateri ne bi obstajalo upanje. Ker je naše upanje tista Ljubezen, ki se je odločila za nas neodvisno od naših zaslug. In ta Ljubezen je izlita v naša srca, z njo smo obdani, v njej celo živimo. Tudi takrat, ko je ne občutimo. Je tukaj, je v nas.

A Bog nas vedno čaka tam, kjer ga mi nočemo srečati. Tam, kjer bežimo in se zapiramo. Tam, kjer se skrivamo.
Po običaju so v Jezusovem času žene hodile zajemati vodo zgodaj zjutraj. Takrat, ko še ni pričelo pripekati sonce. Samarijanka pa je tja odhajala okrog šeste ure, kar v našem času pomeni okrog poldneva. Takrat, ko je bilo najbolj vroče. Takrat, ko je vedela, da ne bo srečala nikogar. Kajti bila je etiketirana, v srcu je nosila stvari, ki se jih je sramovala. Tja ni želela spustiti nikogar, niti Boga. A točno tam jo je čakal. Tam, kjer čaka tudi nas, tam, kjer ga mi nočemo srečati - v naših "poldnevih". V stvareh, ki se jih sramujemo, ki jih skrivamo in pred njimi bežimo.

A Gospod se spusti vedno korak nižje od mesta, kjer se nahajamo sami. Da nas ne bi izgubil. "Daj mi piti, " reče ženi. On je tisti, ki se naredi potrebnega. Da bi nam bil dostopen in nam nato dal svoj dar - izvir  življenja.

Jezus ruši vse vzorce in vsa pravila, ki so veljala v tistem času. Ker so ga ovirala na poti do ženinega srca. To pa je tudi edino, kar ga je zanimalo. Boga žeja po naših srcih, ne po naših pravilih, kajti tam je resnično svetišče, kakršnega si želi Bog. To svetišče ni na tej ali oni gori, na tej ali oni Božji poti, temveč v naših srcih in telesih. Tam si Gospdod želi resničnih častilcev. Ljudi, ki resnično živijo - s srcem in v telesu, v konkretnosti.

Jezus torej prihaja  v naše življenje kot izvir sredi puščave, kot voda, kot tisti, ki pelje korak naprej. Jezus je bil sedmi mož v življenju Samarijanke. (Kajti pet mož je imela in ta, ki ga je imela, ni bil njen mož.) Število sedem pa v svetem pismu vedno pomeni polnost, izpolnjenost. Jezus je torej tisti, ki v naša življenja prinaša polnost, osvoboditev, odrešitev. Nekaj, kar sami ne moremo doseči, nekaj, kar je čisti milostni dar.

Mi pa se ga bojimo sprejeti. Nenehno vpijemo in čakmo rešitev, čakamo Mesija, ki pride. Ne opazimo pa, da je že tukaj, med nami, kot tisti, ki z nami govori. Vprašanje je le ali ga mi želimo srečati in slišati?

Čas za to je pravi. Žetev je tu. Danes. Ne čez štiri mesece, ampak danes. Kajti Bog je med nami, ne jutri, ne takrat, ko mi bo šlo boljše, ampak danes.




sobota, 22. marec 2014

Vrnjeni

Mih 714-1,18-20
Lk 15,1-3.11-32


Kolikokrat se tudi sami počutimo kot tisti, ki osameli prebivajo v gozdu sredi rodovitne dežele?
Slutimo in prepoznavamo, da nekje obstaja polno življenje, da obstaja rodovitnost, ki napolnjuje z veseljem. Morda smo taka obdobja rodovitnosti že izkusili in dobro vemo, kako prijeten okus ima takrat življenje.

Smo pa zagotovo tudi izkusili pustinjo in osamljenost. Čas, ko ne raste nič, ko zemlja ostaja prazna in kljub trudu ne zraste nič. Vsaj zdi se tako.
To je čas, ko se nam zdi, da življenje teče naprej, a brez nas. Težki dogodki, nesreče, krivice in ostra bolečina so tiste, ki nam dajo občutek, da smo nekje obtičali, zašli in da gre vse, kar delamo ali želimo, v prazno. Glas, ki udari ob steno in ne da odgovora, niti odmeva.

V takih časih prerok Mihej kliče k Bogu v imenu nas vseh: "Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine?"
Vpije k Bogu in ga prosi, naj očisti naše duše, naš spomin, naša občutja. Da ne bi zaradi greha - lastnega ali greha drugih - za večno ostali obteženi, v deželi brez vode, na pašnikih, kjer ni več paše. Mihej spodbuja ljudstvo, naj zaupa v Gospoda, ki je zanje že storil tolika mogočna dela. Kajti Gospod, ki ostaja zvest, bo mogočna dela, ki jih je storil nekoč, zagotovo storil ponovno. Bog je vedno pripravljen vračati rodovitnost, puščavo spreminjati v zelene pašnike, pustinjo v obljubljeno deželo. Potrebuje pa našo odločitev, da se vrnemo k njemu. A za to odločitev je potrebno iti vase.
In tega se pogosto zbojimo. Kakor mlajši sin.

Kako daleč je ta sin moral iti, predno si je upal reči: "Zdaj pa dovolj, sam res ne morem več. Potrebujem Očeta". Koliko ponižanj in osramočenosti je moral prejeti, da je končno v njem dozorel trenutek svete jeze, trenutek, ko se je odločil, da mu pripada nekaj več, da je bilo dovolj beračenja, da mu pripada dom in dostojanstveno življenje. In kako smo mu podobni. Kako daleč moramo pogosto tudi sami, predno v nas dozori odločitev za spremembo.

Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. 
Oče ne more biti lepše opisan, kakor v tem stavku Lukovega evangelija. Oče, ki nenehno pogleduje za svojim otrokom in čaka, kdaj se bo vrnil in odločil priti bliže k Njemu. Oče spoštuje našo svobodo. Čaka nas, hrepeni in nemi v ljubezni in žeji do nas, a ve, da ne sme na silo za nami. Čaka naš prvi korak. In dovolj mu je en sam, prvi korak. Vse ostalo stori On! Priteče, objame, obleče, umije, vrne dostojanstvo, vrne sinovstvo, hčerinstvo in priredi gostijo! Simbol lepote in polnosti, ki ga daje življenje iz Odnosa.

Bog torej potrebuje zgolj naš "da", potrebuje naše priznanje, da ne zmoremo sami in da si ga želimo. Pomembno pa si je očistiti podobo Očeta. K temu nas kličeta oba sinova, kajti nihče od njiju ni dojel, kaj pomeni imeti resničnega očeta. Za to tudi nista mogla biti resnična sinova.

Za prvega otroka je oče dolgo časa pomenil nekoga, ki ga omejuje, ki ga ogroža, nekoga, ki mu bo nekaj vzel, prepovedal in mu onemogočil srečo. Tisti, od katerega je potrebno oditi, da bi lahko bili srečni. Podoba Boga, ki jemlje. Kako neinovativna znana stara skušnjava!

Na drugi strani pa je starejši sin, ki v očetu vidi skupek pravil, ki jih je potrebno izpolniti. In ko vse izpolne, ni še vedno vreden ničesar. Niti kozlička. Perfekcionizem, ki ga toliki med nami poznamo. In zopet smo ukradeni Božjega otroštva, ker smo okradeni resničnega Očeta.

A ravno post je čas, ko smo poklicani nazaj, k resničnemu Očetu, k ljubečemu, kipečemu od veselja in tistemu, ki nam želi največjo srečo. In kako težko je verjeti v takega Očeta, ki nas dela sinove in hčere, polne pravic, življenja, dostojanstva in odgovornosti. Pogosto raje ostanemo kar najemniki gospodarja, ki ukazuje in določa. Je "lažje", ker se bojimo svobode, bojimo odraslosti.

A Oče nas ima preveč rad, da bi nas nehal čakati. Ker ve, da je ravno v dostojanstvu hčere in sina tista sreča, ki jo vsi tako močno iščemo. Čaka nas in pogleduje, kdaj bomo odšli iz tuje dežele, iz dežele, kjer vsa rešitev sloni na nas samih, ter se v rnili v deželo, kjer smo lahko sinovi in hčere Najvišjega.

In zdi se, da teh 40 dni Gospod še prav posebno pogosto pogleduje proti obzorju, da bi nas radostno uzrl in pritekel.



petek, 21. marec 2014

Revni, da bi bili bogati

Jer 17,5-10
Lk 16,19-31

Kaj pomeni biti bogat in kaj pomeni biti reven? Gospod tukaj vedno vse postavi na glavo.
Že po preroku Jeremiju jasno pove, da je bogat človek tisti, ki je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad. 
Bogat je torej človek, ki je vsajen ob vodi, ki nikoli ne usahne. Človek, ki svoje zaupanje stavi na Boga in svoje korenine požene tako globoko, da jih neugodne okoliščine, nasprotni vetrovi, stiske in suše, ne morejo uničiti. Ker svoje moči ne stavi nase, temveč na Boga. Ve, da sam nima ničesar, na kar bi se lahko zanesel, ničesar, kar bi mu lahko pogasilo žejo in prineslo varnost. Ve, da vse, kar ima, prihaja od Očeta.

Bogat je torej človek, ki je Lazar. Ki si upa biti tisti, ki si ničesar ne prilašča. Tisti, ki ve, da je pred Bogom praznih rok, da je vse njegovo življenje odvisno od Njega. A ima ime. Ima življenje, ki je polno. To je človek, ki upa iskati in izpolnjevati Njegovo in ne soje volje. To je človek, ki si upa biti ne le v Abrahamovem, temveč kar Božjem naročju.

Reven človek pa je tisti, ki je izgubil lastno ime. Bogatin. Svojo varnost in zaslombo išče le v sebi, ki pa ne more ponuditi drugega, kakor krhkost. Nevarno krhkost, ki jo je potrebno zakriti in zapolniti s stvarmi, ki mašijo čustveni svet in čas, prinesejo pa zgolj izoraznjenost in naposled izčrpanost.

To je stanje srca, ki je kakor grm v pustinji. Vse ima, a ničesar ne okuša. Vse se pelje mimo njega, ljudje, trenutki lepote, srečanja s sočlovekom, droben nasmeh ... Res, prav vse se pelje mimo, tudi sreča  To je čovek, ki je v notranjosti neskončno osamljen. Ker ne zaupa Bogu, mora kopičiti imetje. Vse mora biti njegovo in samo njegovo, sicer postane življenje neobvladljivo. V srcu pa ni drugega, kakor silno trpljenje v plamenih lastnih priganjačev, notranjih rabljev perfekcionizma in ogroženosti.

Pridejo torej trenutki življenja, ki bi jih lahko primerjali z malo smrtjo. Trenutki, ko se resnica vrine v srce. In  nam postane popolnoma jasno, kdaj smo bili resnično bogati, kdaj smo se upali nasloniti na Kristusa in srkati hladno vodo sredi največje puščave, kdaj pa smo iskali vodo v plastenkah, ki se lahko izpraznijo. Sploh če jih deliš še z drugimi.

Človek v naročju Kristusa samega, je človek, ki je našel izvir, ki ne usahne, zato se ne boji stvari deliti.
Življenje, ki je bogato. To zmore Beseda, ki najde pot do srca. Stori, da ozeleni celo pustinja. In ta "namakalni sistem" imamo pred seboj - Mojzesa in preroke, zaupano nam Besedo.
Vse, kar potrebujemo, da bi bili srečni, že imamo. Nič več nam ne more podariti Gospod, kar nam že ne bi bilo podarjeno. Imamo vse! Le odločiti se moramo, katero vodo bomo pili.


sreda, 19. marec 2014

Učiti druge

Iz 1,10.16-20
Mt 23,1-12

Je veliko lažje, kot poslušati Glas in se ravnati po njem.
To je Jezus dobro vedel. In takih, ki so to dejstvo močno potrjevali, se ni manjkalo. Med visoko izobraženimi ljudmi, med zavzetimi "verniki", med pismouki in farizeji torej. Med tistimi, ki zasedejo ne le Mojzesovo stolico, ampak kar stolico Boga samega.

In v to skupino še kako spadamo tudi mi. Kajti zagotovo obstaja področje našega življenja, kjer želimo sesti odspredaj, v prvo vrsto. Biti pomembni in opaženi, upoštevani in tisti, ki jih ljudje vidijo.
Takrat nam zrastejo krilca in pričnemo učiti. Druge. Ne sebe.
In jih spreminjati, ker postaja v naši glavi vse bolj očitno, da so drugi potrebni spreobrnenja. Ker ne služijo nam, ki smo prvi, učeniki, vodniki in med največjimi.

Manj kot se zavedamo svoje resnične identitete in dostojanstva, bolj rinemo naprej, bolj iščemo priviligirana mesta. In vedno manj se počutimo pomembni. Posledično potrebujemo vedno več potrditev ljudi. To postane eksistencialna potreba. Drugi morajo postati v službi mašenja mojih narcisističnih ran.

To pa je možno le na en način. Tako da ljudje ob nas doživijo zgolj še množico navodil, pravil, kritik, poprav, zahtev in pričakovanj.
A prav s tem od ljudi pričakujemo nekaj, kar nam oni ne morejo dati.
Vezati začnemo težka in neznosna bremena ter jih nalagamo ljudem na rame, mi pa tega še s prstom nočemo premakniti. Ker bi ob tem morali premakniti sebe s stolice in stopiti med ljudi. Postati del Božjega ljudstva, ki se med seboj lahko imenujejo bratje in sestre.
Ko se nihče ne postavlja na položaj vodnika in učitelja, temveč to mesto prepusti Kristusu, edinemu Učeniku in Vodniku.

Res, kako težko je postati ponižen in sprejeti svojo resnično osebnost v vsej veličini in omejitvah.
Kako težko je prisluhniti Gospodovi besedi in postati učenec. A prav s tem naenkrat prejmemo brate in sestre. In kar je še pomembneje, s tem dejanjem prepustitve prvega mesta, prejmemo Očeta.

Čujmo torej Gospodovo besedo, umijmo se, očistimo se, nehajmo s hudobijami! Učimo se dobro delati.
Dobro delati se je potrebno prav naučiti. To pa se lahko zgodi šele, ko nehamo mi učiti in prisluhnemo kakor učenci.

Gospod si želi z nami razviti zrel, odrasel odnos. Odnos, kjer se lahko tudi pravdamo, kjer lahko vsak pove svoje mnenje in s tem ne ogrozi drugega. Bog nas vabi v živ odnos, tisti, ki se lahko brusi in krepi tudi ob nesoglasjih.

Bog nas res ne želi v navideznem, v religioznosti, temveč v resničnem odnosu vere. Že pristen človeški odnos zelo prečisti, koliko bolj torej odnos z Bogom, ki zmore pobeliti še tako škrlatno bolečino in greh.

Dovolj je stopiti iz navideznosti in nabiranja točk, v Odnos, v katerem ima pa ima poslušanje prvo mesto.



nedelja, 16. marec 2014

Povabljeni na goro


Danes smo povabljeni v družbo treh apostolov, ki jih je Gospod želel nekoliko bliže. To so tisti trije apostoli, ki jim je tudi želel izročiti nekaj dragocenega, Njemu dragocenega.
Petru je izročil skrb za svojo Cerkev, Jakobu skrb za prva občestva kristjanov in Janezu svojo Mater.
To so tudi isti trije učenci, ki jih je Jezus v vrtu Getsemani peljal naprej, bliže. Da bi zmogli in smeli prejeti darove, ki so jim bili namenjeni, so morali na pot preobrazbe. Skupaj z Jezusom. Na visko, na samo, na vrh gore.

Gora je v svetem pismu vedno simbol priviligiranega kraja, kraja, kjer ni množic, kraja, kamor uspejo le tisti, ki so se za to pripravljeni odločiti. Kajti na goro se ne pride spontano, potrebno se je povzpeti. Gora je torej kraj, kjer se zgodijo velike milosti in kjer Glas postane jasnejši.

In na to goro nas Jezus pelje skupaj s tistimi, ki jih je želel imeti posebej blizu, s tistimi, ki jim je želel nekaj pomembnega zaupati v življenju.
Pelje nas, da bi tudi nam preobrazil um, pogled, srce. Podati se na pot namreč nujno pomeni nekaj zapustiti.
Podati se na pot poslušanja Božjega glasu, nujno pomeni zapustiti stare glasove. Glasove svoje lastne rodbine, glasove hiše svojega očeta, glasove, ki jim verjamejo množice, lastne glasove ... in prisluhniti Glasu. To pomeni oditi iz svoje dežele v deželo, ki jo bo Gospod pokazal. To pomeni biti blagoslovljen. Biti osvobojen vseh glasov, ki določajo, biti osvobojen svoje 100 % prepričanosti v lasten prav in pustiti, da se Bog razodene. Da spregovori ...Ker ima kaj povedati!

Kolikokrat načrtujemo Božje stvari brez Boga? Kolikokrat si zamislimo, kako bi moralo biti in od tega ne odstopamo? Razvili smo najboljše tehnike načrtovanja in vendar ostajamo nerodovitni, brez sadov, ki bi bili skladni z zavzetostjo, ki smo jo vložili v načrte, programe, delavnice, simpozije, pridige, vzgojo, predavanja, verouk ... Zakaj?

Peter nam zelo nazorno odgovarja. Povabljen je bil na sveto zemljo Božjega razodetja, z lastnimi očmi je gledal prizor, ki ga ni uspel dojeti in vendar ni zmogel ostati v preprosti drži čudenja, gledanja in poslušanja. Hotel je prehiteti Boga in mu predstaviti svoje lastne načrte - postaviti tri šotore, Jezusu enega, Mojzesu enega in Eliju enega. Ti načrti so bili popolni in skladni z nastalo situacijo. A bili so zgolj človeški in kot taki ujeti v ozek pogled uma, ki še ni uspel zapustiti lastne dežele in se pustiti preoblikovati v tisto (deželo), ki jo pokaže Gopsod.

Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in, glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!"

Ko je Peter še govoril ...kakor bi nam Bog hotel zaklicati, naj se vendar ustavimo v svojih lastnih besedičenjih, načrtovanjih in prisluhnemo Sinu. Da bi lahko spregovoril, se nam razodel in On sam pokazal.
Tisto, kar potrebujemo za nadaljnji korak. Ne za 10 km naprej, ne za 10 let naprej, temveč za tisti korak, ki je potreben. Da bi nehali prehitevati Milosti in pustili, da hodi pred nami!

Srečanja na gori pa niso potrebovali zgolj učenci, temveč tudi Jezus sam. To je bila že druga očitna potrditev s strani Očeta: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!"
Obenem pa je bila to tudi zadnja potrditev, ki jo je Sin dobil od Očeta. Vse, kar ga je poslej čakalo, je moral prehoditi brez vidnejše in jasnejše potrditve, celo v občutkih popolne zapuščenosti in zavrženosti.
Jezus je potreboval to srečanje, to Očetovo naklonjenost, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo in dokončno podaritev.

Tudi nam Bog naklanja drobne trenutke posebnih milosti, dotikov in potrditev, da bi nato zmogli še tesneje pričevati zanj. Četudi ga ne čutimo. Da bi si upali, oprti na Božjo moč, trpeti ne več za prazne reči, temveč za evangelij. Kajti poklical nas je s svetim klicem. Ne zato, ker bi bili tako odlični načrtovalci, polni sposobnosti in predvidevanja, ampak zaradi svojega lastnega sklepa, zaradi svoje odločitve in zaradi milosti.

Da bi najprej gledali, občudovali in poslušali, nato živeli. Tako bodo resnično v nas blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.


četrtek, 13. marec 2014

Nekaj, kar moraš narediti čisto sam

Est 14,1.3-5.12-14
Mt 7,7-12

Kdo od nas še ni izkusil silne stiske? Tiste, ta prave ... ki para srce, ki zoži pogled in predstavi situacijo brezizhodno. Mislim, da je to del vsakega življenja na tem planetu.

Tudi kraljica Estera se je v nekem trenutku znašla v neizrekljivi stiski, ko se je morala pred kraljem zavzeti za svoje ljudstvo, obsojeno na smrt. Takrat je veljalo, da mora umreti vsak, ki se pred kraljem pojavi ne da bi ga on sam poklical. Temu krutemu pravilu ni bila izvzeta niti kraljica. A Estera je vedela, da je prišel njen čas. Da je bila zato postavljena na tako visoko mesto, da je to njeno poslanstvo - tvegati življenje za rešitev svojega ljudstva, izvoljenega ljudstva.

Bila je torej v izjemni stiski, več, v smrtni nevarnosti in takrat je stopila h Gospodu in molila:

Moj Gospod, ti edini si naš kralj; pomagaj meni zapuščeni, ki nima pomočnika razen tebe! Zakaj nevarnost zame je prav blizu. Slišala sem od mladosti v svojem očetnem rodu, da si ti, Gospod, izvolil Izraela izmed vseh njih prednikov v večno dediščino Spomni se nas, Gospod, in se pokaži v času naše stiske! Osrči me, kralj bogov in gospodovalec sleherne oblasti! Daj mi v usta primerno besedo pred levom in spremeni njegovo srce, da bo sovražilo njega, ki se bojuje zoper nas, da se pogubi sam in tisti, ki so z njim istih misli! Nas pa reši s svojo roko in pridi na pomoč meni zapuščeni, ki nima nikogar razen tebe, Gospod!

kako čudovita molitev!
Besede, ki jih lahko moli vsak od nas, ko se znajde v stiski.

In kolikokrat smo v najtežjih situacjah sami, resnično sami, brez pomočnika in zaščitnika. Kako dobro se je takrat zateči h Gospodu.
Dobro se je zavedati tega, da so trenutki v življenju, ko vsi, čisto vsi odpovejo. Morda odidejo, morda  zatajijo, velikokrat pa preprosto zato, ker resnično ne morejo namesto nas skozi tiste dele življenja, ki so naše specifično poslanstvo. In tam ostane samo Gospod, edini pomočnik.

Vsakemu človeku (brez izjeme!) je dano to posebno poslanstvo in v tem poslanstvu bo prej ali slej izkusil samoto. Popolno samoto. Pa ne zato, ker drugi ne bi želeli biti zraven, ampak zato, ker je vsak od nas določene stvari poklican narediti sam. Tu se lahko naslonimo na Jezusa, ta veliki zgled predanosti in zaupanja. V najtežjem, ko je šlo najbolj zares, je ostal sam. Ostal je sam tudi poleg tistih, ki niso pobegnili, ampak ostali ob njem. Lahko so verjeli vanj, lahko so z njim trpeli, lahko so mu vlivali poguma, a ta korak podaritve je moral narediti sam.

To je darovanje. Dano vsakemu in samo njemu, da ga izpelje. Zato nam je Esterina molitev, ki je privrela iz njenega srca v tej veliki stiski, velika pomoč in opora. Tvegati svoje življenje za rešitev svojih prijateljev. Dejanje, ki je označeno kot največje.

Prosíte in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo.

Prosimo danes skupaj Gospoda, da vsakemu od nas pokaže prostor, kraj in način, s katerim se je poklican darovati. On sam in samo on.
Obenem pa milosti za to, da bi ta dejanja tveganja, a hkrati največje sreče zmogli in znali živeti.




torek, 11. marec 2014

Prav moliti

Iz 55,10-11
Ps 34
Mt 6,7-15

V prvem berilu je danes močno poudarjena silna moč, ki jo ima Beseda. Bog se s svojo besedo ne heca, ker je On sam poosebljena Beseda. Tista, ki je bila od začetka ... in bila je pri Bogu in je bila Bog. Svet je po njej nastal ... in nič kar je nastalo, ni nastalo brez nje.

Bog je samo rekel: "Bodi svetloba" in nastala je svetloba. To je Beseda, ki v sebi nosi samo resnico in zgolj resnico. Brez primesi. Beseda, ki v sebi nosi življenje. Beseda, ki je mišljena zares. In stori, za kar je bila poslana.
To vse  in še več je Beseda, ki nam jo Bog vsak dan pošilja v izobilju. Pošilja jo našemu srcu, da bi to srce prisluhnilo. Ne za hec, ne z rezervo in ne le zamahnilo z roko, ker je pač ne razume. Gospod nenehno išče poti do nas. V jeziku našega osebnega sveta. Vsaka Beseda, poslana k nam, vsakemu od nas osebno, ima svoje poslanstvo. V sebi nosi nekaj, kar za nas pomeni rešitev, pomeni radost, pomeni osvoboditev.

V tem svetu polnem besed, ki se rojevajo brez premisleka in največkrat za to, da bi zgolj zapolnile strašljivo praznino, utišale nevarna vprašanja, s katerimi si ne upamo srečati in navidezno olajšale stisko, ki jo nosimo v sebi, se rojeva tudi Božja govorica. Jasna, preprosta in čista. Ta Beseda, ki nosi v sebi polnost in ne praznine, nosi življenje in ne manipulacije, nosi lepoto in ne napad, ki lahko rani.

Opravka imamo torej z Besedo, ki je mišljena zares in tudi želi biti vzeta zares. Vprašanje pa je ali si jo mi upamo kot tako tudi sprejeti? Kajti potiho vemo, da ima moč spreobračati naša življenja, naše mišljenje, čutenje in ravnanje ... in smer!

Beseda, ki ve zakaj je izgovorjena in ve, kakšen je njen namen. In iz takih besed naj bi bila sestavljena tudi naša molitev. Kaj molitev, vsak pogovor s sočlovekom! Brez blebetanja, brez opravljanja, brez praznega govoričenja, ampak poln milosti in resnice.

Bog nas spodbuja naj bo naš govor jasen, čist, v zavedanju, da nismo gospodarji. Kogarkoli že. Kajti jasnega govora so zmožni le ponižni ljudje. Ljudje, ki vedo, da niso središče sveta, ljudje, ki vedo, da Bog vidi in ve vse. Tudi njihove potrebe, tudi njihove stiske in sanje. Takrat nastopi zaupanje. V zaupanju, ki vlada med dvema, pa ni potrebno veiliko besed. Včasih je dovolj le tiho gledanje, včasih le dejanje ljubezni, včasih pa tudi besede. Tiste, ki povedo nekaj iskrenega, nekaj pristno tvojega.




sobota, 8. marec 2014


Prijetno za pogled in dobro za jed

1. postna nedelja

Včkrat sem se vprašala, zakaj je Bog sredi vrta sploh dopustil dve tako nevarni drevesi? Drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega. Če je pa vedel, da bomo ravno tam "zgrmeli v prepad"? Ne bi bilo lažje, če jih tam sploh ne bi bilo?

Vendar nas je Bog tako zelo ljubil, da je želel z nami deliti vso svojo srečo, vse, kar ima. In želel nas je imeti za prijatelje, katerim ni nič prikrito. Človeka je postavil v raj, da bi bilo vse, kar je od Njega, tudi od njegovih otrok. Da vi vili z Njim v odnosu.

Človek je bitje odnosa, ker je nastal v odnosu in iz odnosa in za to, ker je tudi njegov Stvarnik Bog odnosov, Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Pomeni, da človek ostaja ustvarjen in od Drugega odvisen. Ostaja tisti, ki ne more vsega razumeti in zaobjeti, to pa še ne pomeni, da ne sme tega občudovati, se čuditi in ljubiti.

In točno to je želel Bog, da bi počeli ob teh dveh drevesih. Občudovali življenje, se čudili in ga ljubili. Svoje in od drugega. In po njem ne posegali ali o njem odločali. Ne o svojem ne o življenju drugega.
Da bi občudovali dobro, se nad lepim čudili in ga ljubili, ne pa postali merilo za to, kaj je dobro in kaj slabo. Kajti to nas presega. Sodba ni v naši moči.
Zato je Bog rekel: "Z drevesa sredi vrta ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!"

A prišla je skušnjava, ki v sebi nosi ljubosumje in zavist. Na Boga, na vse dobro in lepo, na življenje.
Zato zasadi dvom. Najprej v dobroto Boga in ga predstavi kot ljubosumnega, kot tistega, ki v človeku vidi  tekmeca. In ko človek temu verjame, postane ogrožen in se Boga zboji. Ter se skrije. Pred resnico, pred lepoto, pred življenjem.

Skušnjava vselej sprevrača resnico. Uporabi del Božjega in zraven doda laž. Zapakirano v bleščeč papir z mašnico.
Skušnjava se tudi vedno spravi na tisto, kar manjka, na tisto, v čemer smo šibki.
Vse je bilo popolno, vse harmonično in urejeno, prijetno za pogled in dobro za jed, nič ni manjkalo. Edino mesto, kamor je lahko zasadila dvom, je bilo tam, kjer človeka stvari presegajo. Tisto, kar naj bi človek zgolj občudoval, se čudil in veselil, spremeni v strast in težavo, ki jo je potrebno rešiti, potešiti in se dokazati. Sadove teh skušnjav pa vidimo v našem načinu življenja, ki je včasih le še brezgavo beganje brez okusa in brez lepote, ki bi jo lahko občudovali.

In nenazadnje skušnjava vabi v dialog. V to, da se začnemo z njo pogajati in naposled prepriča. To je logika skušnjave. Začne vrtati tam, kjer smo ogroženi in pelje vedno globlje in v vedno več. V razdor in obsodbo. Nasprotno pa deluje milost. Milost je tista, ki deluje vselej v večjem odmerku kot skušnjava, predvsem pa tudi na daljši rok.

Kajti če je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju.

Jezus nas gre iskati tam, kamor nas je odvedel greh. V puščavo, v samoto, v izgubo raja. Zato Jezusa Duh odvede v puščavo. Da bi premagal želo skušnjave, nas poiskal in osvobodil ter hkrati pokazal na najmočnejše orožje, ki ga zoper skušnjavo imamo - Besedo Boga. On se, nasprotno od Adama in Eve, ne spušča s skušnjavo v dialog, temveč jo odreže. Z Besedo, katere milost daleč presega domet zla.

Dlje kot smo na poti z Gospodom, bolj so skušnjave prefinjene.
Kaj je danes lahko kamen, ki naj postane kruh? To je vsakič, ko življenje postane težko in v našem odnosu ni več prijetnih čustev. Takrat zdvomimo, opešamo. Jezus pa poudari, kako je življenje veliko več kot le čustva, ki so sicer potrebna in lepa, a ne glavna. Odnos z Bogom in s sočlovekom je več kot zgolj čustva, vera je mnogo več kot zgolj čustva.

"Če si Božji Sin, se vrzi dol ..."
Vnovičen poskus napada na identiteto. "Če bi me Bog imel rad, potem ne bi tega dopustil", bi dejali danes. Ta večni "če", ta večni dvom, ta večni strah za lastno vrednost. In to nas vodi v potrebo po senzacionalnosti. Skušnjava nam prigovarja, da smo vredni toliko, kolikor smo opaženi. In če nismo, je potrebno nase opozoriti in gorje, če ni dovolj ljudi, ki daje aplavz.
Pri ljudeh, ki so nekoliko globlje v duhovnem življenju, se bo ta skušnjava videla v obliki nenehnega iskanja senzacionalnosti v odnosu do Boga. Kakor da bi bila Božja prisotnost v mojem življenju odvisna zgolj od mojega "čutim, ne čutim".

"Če padeš predme in me moliš ..." Hudič ve, da je človek odvisen, da je v njem težnja po tem, da nekomu pripada. Vprašanje je le, komu. Slava, moč in oblast se mu prikazujeta kot tiste, ki ga bodo postavile na mesto Boga. Predstavijo se kot Bog, saj "prinašajo srečo". Le pokloniti se jim je potrebno. In tedaj človeka uklenejo v svojo nenehno zahtevo garanja, laži, manipulacije in boja za obstanek.

Kako daleč od lepote tega, da je človek lahko "le" človek v polnosti svojega dostojanstva. In kako daleč od spoznanja, da vse že imamo, saj je Nekdo za nas vse to osvojil. Le sprejeti je potrebno, da smo že kakor Bog zaradi svoje odrešenosti in svetosti.




Obnovitelji cest

Iz 58,9b-14
Lk 5,27-32

Se še kdo počuti kot en ubogi cestninar ob svoji ubogi mitnici, kjer nekako poskuša načrtovati svoje življenje, a se mu zazdi, da se "računi nikoli ne izidejo"?
Vedno še nekaj manjka, vedno nekaj ne gre prav ...
Vsem nam ima Jezus danes marsikaj povedati.

Vsak dan nas Bog obišče večkrat. Običajno v taki obliki in na tak način, da ga opazimo le, če imamo odprte oči. Vsakemu so dani ti trenutki milosti, ko ga Bog povabi na novo pot. Vsak dan znova: "Hodi za menoj."

Matej se je pustil odvesti stran od svojega trgovanja, kjer je vsa njegova vrednost veljala na tem, kar je prejel od ljudi. In od ljudi ni prejel drugega, kot s slabo voljo oddan davek, skupaj z njim pa tudi grd pogled in poniževanje. Vsakič, ko začnemo svojo vrednost in svoje življenje graditi na drugih, prejmemo drobiž.
Vsakič, ko sami načrtujemo svoje življenje, prejmemo drobiž.

Ko pa se pustimo ujeti Glasu, se naše življenje lahko pretvori v gostijo. Več, v svatbo. S tem ne pomeni, da bomo manj grešili, pomeni pa, da bodo naše rane lahko postale ozdravljene, poveličane. Kajti Zdravnik je med nami. Med bolnimi, ne med pravičnimi, ki svoje rane skrivajo.

Spustiti svoje trgovanje in oditi za Njim, ga sprejeti v svoje ranjeno bivališče, pomeni doživeti svatbo. Ker nič več ne ostane isto. Bog prinese spremembo. Vedno.
V temi zasije tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan. Gospod te bo vedno vodil in te v suhih pokrajinah poživljal. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tedaj se boš veselil v Gospodu, in jaz te popeljem po višinah dežele in ti dam uživati dediščino tvojega očeta Jakoba.

Kdo si tega ne želi? Jezusov obisk prinaša točno to. On prihaja v nepopolnost, da bi jo preoblikoval v popolnost. Ne v perfekcionizem, ki nima nič opraviti z Bogom, temveč v popolnost, ki ni drugega, kot z Božjo milostjo odeta naša nepopolnost.

Bog nas ljubi take, kot smo, vendar nas ima preveč rad, da bi nas pustil tam, kjer smo. Vedno nas vabi korak globlje, naprej, bližje njemu.

Vabi nas, naj naša srečanja postanejo brez opravljanja, brez varljivega govorjenja, brez iztezanja prstov in iskanja krivcev, naj drugemu damo to, kar imamo sami radi, to, kar bi si sami želeli prejeti.
Naj spoštujemo Gospodov dan in se zavestno odločimo za počitek. Naše telo to potrebuje. Naša duša.

In nenazadnje nas vabi, da bi postali "zazidalci razpok", "obnovitelji cest do bivališč". Tisti, ki so pripravljeni za spravo, odprti za ureditev odnosov, za pozidanje razpok, prask in ran, ki so nastale v naših grobostih in nasilju ter tisti, ki vedno znova poiščejo pot, da bi prišli naproti svojemu bližnjemu. In če je ta cesta porušena, nas Jezus usposablja, da jo obnovimo.

O ta sveti milostni čas dajanja stvari na pravo mesto ...





četrtek, 6. marec 2014

Svoboni izbrati?

5 Mz 30,15-20
Lk 9,22-25

Tako jasna in čista je danes Beseda. Tako preprosto se sliši in tako težko je to izpolniti.

Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!

Danes Bog postavlja pred nas milino in srečo, sovraštvo in nemir ... Smo svobodni pri izbiri? Bog nas v tej svobodi potrjuje, v roke nam daje odgovornost. Odgovornost za to, kaj bomo izbrali vsak dan znova. Želi, da postanemo ogovorni za svoje mišljenje, čutenje, dejanja in besede. Mi smo odgovorni za to, kako ravnamo, mislimo in čutimo. Tudi v konfliktu. Tudi, ko bi zavpili: "On/a je kriv/a!"

Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje ...

To je zemljevid, da se ne bi izgubili. In smo spet tam. Pri poslušanju. In to ne kogarkoli, kar je že itak težko, ampak poslušanju pravega Glasu. In ni enostavno znotraj vseh dražljajev zaznati vzgib Svetega Duha.
Je pa tudi res, da to obenem spet ni tako zahtevno, kot sami verjamemo, da je. Da bi opravičili svoja trmoglava vztrajanja.

In vse za to,ker imamo težavo s pokorščino, s poslušnostjo. Vsak človek je nekomu pokoren. Če ni Bogu, je kulturi tega sveta, je trenutnim trendom, zahtevam in pričakovanjem družbe, horoskopom in napovedim. Če še tega zmanjka, pa postane pokoren vremenu in ima slab dan (prekletstvo) zato, ker se je vreme tako odločilo.
Kakšna ujetost! Kakšna nesvoboda!

Bog nas pa hoče svobodne.
Vabi nas, da bi bili pokorni (poslušni) Njemu, ki nas edini lahko osvobodi in osreči. A mi se bojimo biti svobodni. Ker biti svoboden pomeni tudi odpoved lastni volji in priti naproti drugemu. Ob tem v nas kar nekaj zacvili. Nekaj se upre. Ker se bojimo izgubiti sebe. Največkrat pa spregledamo, da se sploh še nismo našli, ker se najdenje lahko zgodi v odnosu, ker smo bitja odnosa.
In v katerem drugem odnosu lahko izvem resnico o sebi, če ne ob Osebi, ki edina ve, kdo v resnici sem?

Res se bojimo zase. Takrat se skušamo rešiti, oklepati nečesa, potapljati druge ... a vedno bolj tonemo. Ker ne zaupamo, da je ravno v izgubi zaradi Kristusa, v izpustu v njegove roke, vse šele najdeno.

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil."

Bog nas torej vabi v hojo za Njim, da bi bili svobodni. Da bi upali  živeti  svojo vsakdanjost uravnovešeno in poslušati Boga.
Kajti v tem je blagoslov, v tem je življenje.

Čisto drugje, kot bi pričakovali.





sreda, 5. marec 2014

Pepelnica

Jl 2,12-18
Ps 51
2 Kor 5,20-21;6,1-2
Mt 6,1-6.16-18

Na skrivnem

Tam, kjer ni množic in ni drugih pogledov. Tam nas vabi Bog - v naše srce, v notranjo sobico, kjer si včasih niti sami pred sabo ne upamo biti iskreni. Tam, kamor ne želimo povabiti drugih, ker nas je česa strah in končno tudi tam, od koder pogosto zbežimo ven, v množice, kjer se lahko dokazujemo in prejemamo aplavze. Vsi smo nagnjeni k temu.

Da bi dobra dela opravljali pred ljudmi, da bi dajali miloščino in trobili pred seboj, vse zato, da bi nas ljudje hvalili. A povem vam, prejeli so svoje plačilo.

Še dobro, da katolištvo ni moderna in priljubljena vera, sicer bi zagotovo mnogi hiteli v prve vrste, molili po ulicah in se postili na očiten način. Za pohvalo ljudi. A čtudi naša vera ni "in", še ne pomeni, da smo se osvobodili razkazovanja. Nismo se, le osredotočili smo se na vidna dobra dela, na vidna mesta, na vidne položaje, na procesije in slovesnosti z imenitnimi mesti in gosti.

Bog pa nas vabi v notranji prstor duše, tam, na skrivno. Kamor vidi samo On. Tam odpadejo nalepke, tam ostanemo to, kar resnično smo. In kako pogosto se tega ustrašimo. Pozabljamo pa, da nas točno tam, v najranljivejšem delu nas samih čaka ljubeč pogled. Nekdo, ki čaka ...milosrčni Nekdo. Bog z milim srcem. V tem pa ni več razloga za strah.

Jezus nam podaja tri stebre pomoči: post, molitev, miloščino. 

Post - vaja v uravnoteženosti. Na vseh področjih.
Katero področje je letos potrebno "obdelati", pa se je smiselno pogovoriti z Bogom. Tam, na skrivnem.
Odkriti, kje so tisti hribi in doline, ki imajo prevelik razpon. "Hribi", ki preveč štrčijo, "doline", ki so pregloboke. Res, kateri so moji "hribi" pretiravanja - v eno ali drugo smer in katere so moje "doline" čustev, ki me zasedejo, odpeljejo in so pretirana, pregloboka za dano situacijo.

Molitev - pogovor z Bogom. Iskren, pristen, na skrivnem ... In pogovor, ki vključuje tudi poslušanje Besede, ki je namenjena meni osebno.

Miloščina - pozornost do soljudi. Poprava in zazidava odnosov. Pretrgati svoja srca. Pretrgati srca, da bi postala mehka in ne betonska, občutljiva za stisko drugega in ne zaslepljena v svoji lastni bolečini.

»Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!"
 Božja milost je obljubljena. Čas je, da se teh 40 dni vadimo v uglaševanju svojega življenja na Glas Boga. Da odstranimo ovire, ki mu preprečujejo, da bi v nas in po nas deloval. Da se vsi, od dojenčkov, starčkov, do nevest in ženinov odločijo za sočutje. Do sebe in do drugega. To je največja miloščina.

O ja, veliko imamo za "naštelati" v tem postu. Se na mnogih mestih spreobrniti in verovati evangeliju. Da bi odkrili resnično veselje.




torek, 4. marec 2014

Skok v prazno?

1 Pet 1,10-16
Mr 10, 28-31


Prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa.

Ledja so si ljudje prepasovali, ko so začenjali delo. Postni čas, čas, ko smo poklicani sebe naravnati na Besedo, na ritem dneva, na ritem telesa. Poklicani, da v sebi prebudimo pristnost in ravnovesje.
Poklicani stopiti na pot preobrazbe našega uma. Dovoliti, da se naš pogled očisti in naravna v pravo smer.

Biti trezni in se ne opijanjati z odvečnimi konflikti, z dražljaji iz okolja, ki preglasijo vse nežno in lepo, ne izbirati ekstremov, ampak se naučiti spoštovati meje. Zaživeti v ravnovesju. Se ne opijanjati s pretiravanjem - ne v eno ne v drugo smer.

Zaupati popolnoma v milost, milost Jezusa Kristusa, milost evangelija, ki ga želijo spoznati celo angeli. In milost tega evangelija Jezus danes razkriva neučakanemu Petru, ki še vedno ni izstopil iz logike zasluženja.

»Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.«

In nato sledi tiho vprašanje, najbrž vseh nas, ki pa ga Peter ni izgovoril na glas. Kaj nam boš torej dal? Kaj smo si s tem prislužili? A Jezus se ne spusti na nivo trgovanja, ampak poudari milost svobode, ki jo prejme vsak, ki upa zapustiti vse svoje ideje in hoditi za Njim.
Razodene logiko evangelija - Bog ne prosi ničesar. Če kaj prosi, da bi mu dali je to zato, da nam lahko On te podarjene stvari oplemeniti in vrne v veliko lepši in večji meri.

A to se zgodi šele potem, ko daš vse, kar imaš in ti ne ostane nič. Potem, ko zares izkusiš stisko, da resnično ni nič zares tvojega. Samo zaupanje v Besedo zmore kaj takega! In sad tega je velik!

Bog nam daje vse, a sredi preganjanj. Biti kristjan ni zaščitna oprema pred preganjanji, prej nasprotno. Biti kristjan pomeni vznemirjati, pomeni prinašati barvo, pomeni biti živ tam, kjer so se ljudje naučili na smrt.
Pomeni biti sprememba. In vsaka sprememba vznemirja. Vsakega.

Res se sprašujem ali Bog res nima drugega načina, da nas obdari, kakor preko naše popolne izročitve Njemu? Ker ta izročitev gre skozi stisko, ki se pojavi takrat, ko Bogu vse prejeto v duhu vrneš in počakaš, kaj sledi. Obljubil je veliko in On se obljube drži. A potrebno je tveganje.

Tveganje skoka ... v roke Previdnosti. Ki se aktivira šele po skoku. Vse zavisi od tega, kdo je zame Bog.




ponedeljek, 3. marec 2014

Eno, ki manjka

1 Pt 1, 3-9
Mr 10,17-27

Po nepričakovano daljšem premoru, ko so razmišljanja ob Božji besedi kar zmanjkala :), se danes pred nas postavlja bogati mladenič, ki mu je v življenju tudi nekaj zmanjkalo. Višji smisel vsega.
Beremo, da je bil bogat, kar pomeni, da se ni bal za položnice in mesečno preživetje, niti za službo. S tega vidika je bil varno preskrbljen. Nič mu ni manjkalo. Razen v srcu ...

Na duhovnem področju je bil podoben večini kristjanov. Izpolnjeval je pravila in se Jezusu predstavil kot "reden nedeljnik". Tisti, ki hodi k maši, sodeluje, je animator, hodi k zboru in ima vse zakramente. Izpolnjuje torej vsa pravila črke. In ni srečen.  Nekaj mu manjka. Ne ve zakaj to počne. Ne ve, če je to res tisto, kar je mišljeno za resničnega vernika.
Koliko takih mladeničev (odraslih in starostnikov) je med nami. In koliko tega mladeniča je v nas. Ko kupujemo naklonjenost Boga in si jo služimo s svojo pridnostjo in talenti.

Ta mladenič lahko predstavlja nas, ko smo bolj pametni od Jezusa samega. Mladenič točno ve, da ima ogromno darov in talentov in jih Jezusu tudi ponosno predstavi. Kakor bi prišel na razgovor za službo in pisal motivacijsko pismo. Bogu je hotel pokazati, da je tudi on dober. To je sindrom "pridnih kristjanov" - občutek, da si morajo Boga prislužiti s svojo aktivnostjo, pridnostjo in darovi. Saj je v končni fazi tudi Jezus sam rekel, naj jih ne zakopljemo ali ne?

A eno je manjkalo ...ključno in bistveno. Svoje bogastvo, svoje ideje, svoje načrte ...prodati. Aktivno prodati. Ne zamahniti z roko in reči: "Itak je brezveze." O ne, Jezus mu reče: "Pojdi in prodaj ..."  
Pove mu, naj ostane živ, aktiven, naj ohrani svoje darove in talente, to svoje bogastvo, a naj si upa vse to izpustiti v roke Boga. Ker niso ključni darovi, ki jih po vrhu uporablja za kupovanje Boga, ampak njegov odnos z Bogom.

To pomeni prodati vse, kar imaš. Dovoliti, da Bog in njegova milost hodita prve. Potem ti.

Jezus je mladeniča dobesedno zminiral v njegovem trudu in dokazovanju Bogu. Pokazal mu je, da si Boga ne moremo prislužiti z izpolnjevanjem zapovedi in pravil, ampak da je Bog tisti, ki dela za nas. On nam je že vse podaril, ker je edini dobri.

In ko se čutimo obdarjene, lahko odgovorimo z ljubeznijo. Ki ravno tako izpolnjuje zapovedi (ali se jih vsaj trudi izpolnjevati), a ne kot pridobivanje Boga, temveč kot odgovor na Ljubezen. Kot odgovor na tisti pogled, s katerim nas gleda Jezus.

Pogledal ga je in vzljubil.

Kako močno. To je Bog, ki nas je vzljubil. In hoče duši, ki se trudi, a ostaja sterilna in prazna, pokazati odličnejšo pot. Pot z okusom. In ta je samo v hoji za Njim, ker On edini ve, kje je naše mesto v življenju, naš okus, naša rodovitnost in sreča.
Jezus je veliko hodil. Pravzaprav se je ravno odpravljal na pot, ko je mladenič pritekel k njemu. Vse Božje stvari so torej dinamične in ne statične. So odnos in ne izpolnjevanje pravil. In če bomo veliko hodili, je dobro imeti malo prtljage.

Pravzaprav je potrebno najprej prodati vso svojo prtljago, svoje ideje poti in smeri, vse ... in videti, kaj je tisto, kar Bog vrne. Božje stvari se namreč nenehno vračajo, ne moremo jih izgubiti. Popolna izročitev/vrnitev bogastva, darov, sanj, idej, načrtov in zaupanje, da bo Bog vrnil, kar je Njegovo je torej tisto eno, ki nam zmanjka. Da bi vstopili v veselje Božjega kraljestva že tu na zemlji. 

Šele takrat, ko vse vrnemo in počakamo, da gre Bog prvi, lahko hodimo za Njim ... in ne za seboj.
Šivankino uho - ta preizkus naše vere in zaupanja Bogu. Ko damo vse, lahko vstopimo ... in hodimo za Njim.