nedelja, 26. januar 2020

Beseda, ki kliče v nov ribolov

Nedelja Svetega Pisma

1) Božja Beseda - tako močna in tako krhka obenem, tako močna, ker je polna Duha in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca (Heb 4, 12), obenem pa tako krhka, ker se ne vsiljuje nikomur, ker nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne ugasne, ker se ne prepira in ne vpije ter na ulicah ne da slišati svojega glasu (prim. Mt 12,19-20), vstopi pa tam, kjer je sprejeta in povabljena, želena in iskana.
In tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji sinovi (Jn 1,12).

To je ta Beseda, ki nas nenehno spoštljivo obiskuje. Kakor Luč, ki posveti v temino src in temino človeštva, v našo Neftalijevo in Zabulonovo deželo, v našo pogansko Galilejo, da tudi naše srce, ki včasih hodi v temi, spregleda in nad smrtno senco, ki obdaja naše misli, zasije svetloba.

Toda - ko pride ta Luč, ko pride svetloba, ko pride Sin človekov, bo našel vero? (prim. Lk 18,8) Bo našel prostor, kjer bi se lahko naselil? Ko se nad naše srce kakor ob Jezusovem krstu spusti Sveti Duh ali najde prostor, da nad nami in v nas tudi obstane in deluje?

Beseda nam je dana, da bi imeli pot in luč. Zato prihaja na naše obale, kjer se stikata morje in kopno, da bi se tudi v nas staknilo Božje in človeško. Prihaja in kliče tudi danes: "Hodi za menoj (...) Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo".

2) Kliče nas k spreobrnjenju od svojega k Božjemu. Učenca sta izpirala mreže, opravljala sta svoje delo. Dobro sta ga opravljala, četudi ni bilo vedno vidnega uspeha in so mreže včasih ostale prazne. Znotraj tega dobrega se oglasi spoštljiv in prepričljiv klic k boljšemu. Znotraj svojih načrtov, ki so dobri, slišita klic k Načrtu, ki potrebuje poslušnost. Poklicana sta, da se spreobrneta od tega, da bi vodila sama, k Drugemu, ki naj odslej vodi, onadva pa naj hodita.

Beseda nenehno hodi po obalah našega vsakdana in kliče. Da bi iz teme prešli v svetlobo, iz fiksiranih lastnih idej o tem, kako bi moralo biti, v mehkobo evangelija, ki kliče drugače, kot bi sami hoteli. Kliče nas, da se od skrbi zase, od ribolova zase, obrnemo k ribolovu za druge, v skrb za brate in sestre, ki čakajo naših mrež odnosov.

In kliče nas iz naših perfekcionizmov v popolnost odnosa. Iz čolnov, v katerih nenehno popravljamo svoje mreže, ker nikoli niso dovolj dobre, v hojo po poti, v hojo za Nekom, ki edini daje polnost človeku. Spre - obrniti se, pomeni torej obrniti svoj pogled iz lastnih ujetosti in ogroženosti zase, v pogled, ki zajame Kristusa. Tistega, ki daje vse in kliče naprej, k ljudem. Poklicani smo razširiti svoje obzorje oči in srca, tako zelo, da bodo v naše vsakdanje poklice in poslanstvo vključeni drugi.

3) Ko smo torej prejeli Klic evangelija, to Luč, ki prežene temo in zmedo misli in srca, smo povabljeni na pot. Ne sami, ampak v občestvu Cerkve, katere glava je Kristus. Zato se imenujemo kristjani, tj. Kristusovi in ne Pavlovi, ne Kefovi, ne od tega ali onega.
Dokler bo namreč med nami želja po posedovanju, po izražanju samega sebe in ne po izžarevanju Kristusa, bo vedno med nami razprtija in ogroženost. Med ogroženimi pa ne more biti edinosti.

Ker pa smo krščeni že potopljeni v neskončno mrežo ljubezni med Očetom in Sinom pomeni, da lahko živimo z razprtimi dlanmi. Nič več z dlanmi, ki krčevito držijo mreže lastnih uspehov ali darov, temveč z dlanmi, ki se razprte in s spoštljivo ljubeznijo stegujejo k drugemu, da bi med nami spletle novo mrežo odrešenih in lepih odnosov, polnih Duha. Mreža namreč, ki nas povezuje, je prav Sveti Duh. On, ki prebiva v vsakem od nas, nas tudi edini lahko skrivnostno poveže v eno samo Telo, edino v različnosti ter kot tako poslano v svet, da ga nahrani.



sobota, 11. januar 2020

Odprto nebo

Jezusov krst

1) Izaijeva prerokba se je v Kristusu izpolnila. Na dan Jezusovega krsta je Oče izrazil svojo veliko ljubezen, ki jo je napovedoval Izaija: "Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha."

Ko Jezus stopi iz Jordana, se odprejo nebesa in glas iz nebes je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje".
Oče je svojemu Sinu poslal kakor poljub ljubezni in ta poljub je Sveti Duh, ki je prišel nadenj. Sveti Duh je ta utelešena ljubezen med Očetom in Sinom, je tisti, ki pokrije vsako razdaljo.

2) Dalje Izaija prerokuje: "Narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil."

Evangelist Matej nam opisuje, kako se je Jezus res tiho in neopazno postavil v vrsto z grešniki. Ni vpil, ni dal slišati svojega glasu, preprosto sestopil je in se On, edini brez greha, postavil v vrsto z grešniki. Ni nalomil trsa, ni ugasnil upanja, ki je še tlelo v srcih Izraelcev, preprosto odprl je pot! Nežno in odločno. Kajti kakor so nekoč Izraelci šli čez Jordan, da so prišli v Obljubljeno deželo, tako so se Judje dajali Janezu krstiti ter ob tem prešli Jordan v znamenje pripravljenosti na spreobrnjenje. Toda Janezov krst ni izmival grehe. Potreben je bil nov krst.

Potrebno je bilo, da se je Bog sam potopil v okužene vode Jordana in jih posvetil. Potrebno je bilo, da je stopil v Jordan in postal most. Kajti nemogoče je bilo, da bi kdo sam prešel z enega na drugi breg, iz stanja grešnosti v stanje pravičnih. Potreben je bil tisti, ki je s svojim telesom zapolnil to vrzel levega in desnega brega ter omogočil, da človeštvo skozi Njega prestopi v novo obljubljeno deželo, v nebeško Kraljestvo! Ta prehod je možen samo skozi Njega in v Njem. Naš krst je torej potopitev v Sina, v katerem preidemo iz brega suženjstva na breg svobodnih.

3) Še naprej pravi prerokba: "Zvesto bo delil pravico." Izaija govori o pravici.
Potem, ko se Janez Jezusu upre, ko se mu Odrešenik sam hoče dati krstiti, mu Jezus odgovori: "Pusti zdaj, spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost."

Za katero pravičnost torej gre? Za katero pravico? Pravica je nasprotje krivice. In krivica je za človeka prav to, da je z grehom postal ugasnjen, izgubljen in sam. Na to krivico je človek odgovarjal z novo krivico in pajčevina greha je postajala vse gostejša. Pravica, ki človeka osvobodi krivice, je torej samo Božje brezmejno usmiljenje.

"Spodobi se nama, da izpolneva vso pravičnost", je torej prav v tem, da Oče človeštvu po Sinu dokončno razodene vso svojo ljubezen, sočutje in usmiljenje. Svojega Sina postavi v človeštvo, da lahko preko njega na nas pride Sveti Duh. Sami ga namreč ne bi sprejeli, ker je grešen človek nesposoben sprejemati ljubezen.

Samo Sin lahko sprejme ljubezen, Svetega Duha, to nežno Očetovo ljubkovanje in izraz veselja, ki ga ima nad njim. Pravičnost je torej v tem, da se na Sina izlije vsa Očetova ljubezen in da se po Sinu vsemu človeštvu vrne dostop do te iste ljubezni.

4) Značilnost Gospodovega služabnika je tudi zvestoba, kajti "ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji." Ljubezen, ki ljubi, preprosto ne more mirovati, dokler zadnji človek na tej zemlji ne okusi Očetovega ljubkovanja in nežnosti. 
Sin, objet in obdan z Očetovo ljubeznijo, ki je Sveti Duh, preprosto ne more mirovati dokler Duh v vsakem ne zariše resnične podobe Očeta, ki je usmiljenje. In vendar ostaja spoštljivo nevsiljiv in podarjajoč do konca.

S Sinom smo torej po krstu tudi sami postali deležni tega ljubkovanja Svete Trojice. Potopljeni smo namreč bili v večnost ljubečih odnosov. Neprecenljivi dar, ki se ga da samo sprejeti in živeti. Tako preprosto in tako zahtevno in vendar je naša resnica samo ena: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje".

Ali kakor pravi Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici (tj. po usmiljenju) in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi."

To je naša identiteta, to je naše poslanstvo. Naj bo torej lepo to naše praznovanje ljubljenih in odrešenih!


ponedeljek, 06. januar 2020

Postanimo modri Zahoda

Gospodovo razglašenje

Vedno znova me ganejo ti modri z Vzhoda, ki niso častili Jahveja in vendar so bili do konca iskreni v svojem delu ter tako v njem razbrali govorico Boga, ki jih je iskal. In pustili so se odpeljati ...

Iz varnosti, iz domačega ozemlja, iz občutka, da "obvladajo sami", iz oprijemljivega v neoprijemljivo. Kajti zvezde se ne da oprijeti, da se jo le zreti in ji slediti.

Tako kakor vsakemu navdihu, ki ga Duh prebuja v naših srcih, tako kakor Besedi evangelija, ki se nam tudi danes razodeva in tako kakor modremu človeku, ki nam je dan kot "zvezda". Ne da se ga ujeti, lahko se le ponižno posluša, uči in pusti voditi. Bog torej poskrbi za znamenja, dovolj jasna in dovolj očitna za vse, korake pa moramo delati sami. In prav ta drža, ki na eni strani vključuje ponižno prisluškovanje in zrenje ter na drugi jasen in odločen korak, nas dela modre! Modre tega zahoda, ki je za svojo zvezdo vodnico vzel le še strah pred izgubo privilegijev, ošaben razumski napuh in mlačnost čustvenega omahovanja.

Danes smo mi, na zahodu, poklicani postati modri. Modri poslušalci evangelija, poslušalci znamenj časa, poslušalci Gospoda, ki se razodeva. Vsakemu na svoj način, zagotovo pa vsem. To zagotavlja že Pavel Efežanom. V poslušnosti evangeliju smo namreč prav vsi sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, ki je obljuba sinovstva, obljuba Očeta!

Poslušati Besedo, jo zreti utelešeno v evharistiji, gledati ljudi in poslušati krike izgubljenih, pomeni nujno iti na pot. Pomeni odpoved nečemu, pomeni tudi sprembo v lastni notranjosti. Včasih omahnemo že tu, še preden naredimo prvi korak. In vendar zvezda sveti in vabi ...

Druga past je blišč Jeruzalema. Kako velikokrat iščemo Kristusa v nečem, kar se vidi, kar se sveti, kar se zdi močno in kar je morda celo zavito v svete ideje in načrte, in vendar tam ni Otroka, ampak le ogrožen Herod, ki vse in vsakega uporablja zase. Pustiti naše življenje voditi kralju strahu, kralju tekme, kralju ogroženosti ter kralju navideznosti, je nevarno. Prej ali slej pride meč in razdor nečesa lepega. Toda zvezda tudi tam počaka, sveti in kliče naprej ...

Tretja past je potem, ko Gospoda že najdemo. Ko se nam na naši duhovni poti že da razodeti, že poznamo lepoto votline, obsijane z Njegovo navzočnostjo, že poznamo Njegovo tolažbo in bližino. Tam bi modri lahko vzeli stvari v svoje roke in nehali poslušati sporočilo, ki jih je vodilo po drugi poti nazaj. Toda četudi so dosegli svoj namen in našli Dete, ostajajo ponižno poslušni. Pustijo si spremeniti načrt in pot. Nikoli ne postanejo trmasto svojeglavi.

Modrost je torej v poslušnosti pravi zvezdi, je v tem, da gremo na pot in je v tem, da se pustimo peljati tja, kamor sami ne bi šli. Čisto vsem paše ostati v palačah Jeruzalema, čisto vsem paše ostajati v poznanih okvirih poznanega, četudi mrtvega. Toda Duh nas pelje naprej od tam, pelje nas na obrobje, na poljane, še več, pelje nas v votlino srca. In šele tam, v globinah srca, v teminah človeka, se razodene On, Luč, ki je prišla, da noč spremeni v dan, osamljenost v odnos, izgubljenost v pot, krivico v milost, zamero v odpuščanje. Vsak ima svojo temno votlino in prav tam, v tej temini, kjer ne iščemo Boga, se nam razodene Njegovo obličje.

S to izkušnjo tudi nas spreminja v znanilce upanja, oznanjevalce vesele novice, glasnike evangelija, ki prinaša življenje, kjer ga človek ne upa več iskati.

Preoblikovani in spremenjeni od tega srečanja smo ponovno poslani na pot. Da bi tudi sami postali zvezda drugim. Tista zvezda, ki ne sveti nase, ampak na novorojeno Dete, zvezda, ki ne prehiteva drugih, ampak jih spremlja, s hitrostjo, ki jo potrebujejo.
Zvezda, ki se zna tudi spoštljivo zaustaviti in počakati, ko človeka premoti blišč prestolnice, da bi ga ob pravem času peljala naprej in nenazadnje smo poklicani postati zvezda, ki ne miruje, dokler prav vsak ne sreča Kristusa, ki išče izgubljenega človeka.

Postanimo torej razodetje Njega, ki hoče iz vsakega srca narediti sijočo in novo prestolnico Jeruzalem. Tisto, o kateri piše prerok Izaija. Prestolnico, ki zaradi sija prejete Luči priteguje narode, toda ne več k sebi, da bi jih uporabila, ampak k siju Luči in Kruhu v jaslih. Da bi človeštvo, nahranjeno in obiskano ponovno postalo razodetje Očeta!