sobota, 30. november 2019

Brez sulic in srpov

1. adventna nedelja

Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.

Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?

Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.

Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.

Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.

Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.

Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.

Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.

Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".



nedelja, 24. november 2019

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. navadna nedelja - Kristus Kralj

Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...

Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.

Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.

Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.

Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".

Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.

 Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.

Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.

Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.

Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!




petek, 08. november 2019

Novi bratje po Duhu

32. nedelja med letom

Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.

Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.

V vseh treh odlomkih nedeljske Besede se pripovedi odvijajo okrog bratov. Beseda brat, v grščini adelphós, izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo. V prvem berilu srečamo sedem bratov in njihovo mater, ki pogumno darujejo svoja življenja, da ne bi oskrunili postave. V evangeliju srečamo sedem bratov, ki so umirali in si drug za drugim jemali isto ženo, toda vsi ostali brez potomstva. 

Vsi smo rojeni in pripadamo nekemu krvnemu sorodstvu. Imamo različno število bratov in sester. 
Toda s prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, je naša maternica postala krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu, Boga pa smemo imenovati Oče

Ker smo torej v Sinu prejeli Očeta, smo tudi drug drugemu neizbežno bratje, toda ne več po mesu, ampak po Duhu (prim. Rim 8,4). Za take torej veljajo besede evangelija, da smo Božji sinovi, ker smo sinovi vstajenja in zato tudi umreti ne bomo več mogli (Lk 20,36). To pa radikalno spremeni vse! Pomeni namreč, da nas ne morejo določati več pravila in postave krvnega sorodstva, ampak milost, ki je temelj novega življenja, prejetega pri krstu. 

Ko smo torej prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje, kakor piše apostol Pavel v pismu Tesaloničanom, se lahko tudi naša srca opogumijo in darujejo. Tokrat ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega – za brata, kar je velikokrat težje kakor umreti za ideje. 

Med prvimi brati ter materjo in drugimi brati ter ženo, je velika razlika, četudi so vsi bratje po mesu.
V evangeliju saduceji, ki ponovno pri Bogu iščejo dokazov za svoje mišljenje, izpostavijo pripoved o bratih. Ti so sicer izpolnjevali postavo Mojzesa, ki je zapovedal, da mora brat priskrbeti potomstvo ženi svojega umrlega brata, vendar so ostajali v drži tistih, ki si jemljejo. 

Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem.

Vsi so jemali, četudi so si roke oprali s tem, da so izpolnili postavo. Njihova drža pa je bila drža kraje, drža tistih, ki živijo po mesu, tistih, ki vodijo, gospodujejo ter tako določajo tudi življenja drugih. Taka drža vedno pušča brez potomstva, brez rodovitnosti. Pušča nas suhe, trde, grobe, nasilne ... Take, ki drugega uporabljajo za dokaz svojega. 

V prvem berilu pa srečamo sedem bratov, ki so bratje po krvnem sorodstvu, vendar so med seboj povezani na Božji način. V vsakem od njih je namreč zaznati držo dajanja, darovanja in ne jemanja. Držo tistih, ki se ne bojijo zase, temveč verujejo, da je Nekdo, ki vidi, spremlja, napolni, daje. Prav tako držo ima njihova mati, ki ni ostala le biološka, ampak je postala njihova duhovna mati. Ni si jih prisvajala, ampak jih je prva darovala. 

To je drža odrešenih, to je drža tistih, ki so v svojem mesu že okusili obisk Duha, obisk Kristusa, ki nas je v svoji milosti vzljubil, opogumil naša srca ter utrdil v vsakršnem dobrem delu in vsakršni dobri besedi. 

On je, ki se je pred vsemi brati prvi daroval za vse, nam dal svoje življenje, da bi se tako tudi sami ne več bali zase, ampak pogumno podarili tam, kjer nas pokliče Ljubezen! In postali resnični bratje.