Nenadoma, kot šum

Binkošti

Apostolska dela nam o tem velikem prazniku pripovedujejo tako: "Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali."

Evangelist Janez o času po vstajenju pa: "Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

V obeh primerih srečamo učence, ki se zadržujejo skupaj, v hiši in čakajo. Prvič zaklenjeni, iz strahu pred Judi, zmedeni in razočarani nad preteklimi dnevi, drugič morda enako zmedeni, vendar ne več prestrašeni. V binkoštni dvorani jih namreč spremlja Marija, Mati, ki povezuje. Ona je prva uspela med njimi stkati mrežo občestva, ker na nikogar od njih ni kazala s prstom; ni namreč potrebovala krivcev, ampak brate. In jih je našla ali bolje rodila. V to, človeško stkano občestvo, pride torej Sveti Duh, resnični protagonist občestva, in ga posveti.

Kako v naša življenja vstopa Bog? 

Današnja Beseda nam kaže, da Bog pogosto izbira način presenečenja. Tako po vstajenju, ko učence preseneti pri zaprtih vratih, kakor na binkoštni dan in kakor v slehernem dnevu našega življenja.

"Nenadoma, kakor šum", piše Luka v Apostolskih delih. Bog je zvest in vselej dopolni svojo obljubo. Toda kolikokrat je potrebno v življenju dolgo čakati, pričakovati, zoreti, da se nenadoma nekaj dopolni in se obljuba izpolni. In se, ker Bog ne zataji. Sad lahko zelo dolgo zori in vendar enkrat dozori, človek lahko dolgo išče in čaka in vendar mu je enkrat dano najti in sprejeti.

Prišel je torej - Duh Tolažbe, Duh resnice, da bi nas vse uvedel v resnico.
Prišel je v podobi daru jezikov in daru ognja.

Možje in žene, ki so tisti dan doživeli obiskanje Duha, so govorili v materinem jeziku tolikih tujcev, ki so se tiste dni zadrževali v Jeruzalemu. Prejeli so dar materinega jezika, lahko bi rekli dar jezika matere. Tistega jezika, ki ga razume vsak, ker je to jezik ljubezni, sočutja, nežnosti. Ta jezik podira ovire in pregrade, nenasilno ruši zidove in popravlja razpoke. Prav tega jezika je danes žejna vsa zemlja in toliki naši odnosi.
Zato je to dar, za katerega moramo prositi, saj ga tako krvavo potrebuje celotno človeštvo. To je namreč jezik, ki edini oznanja velika Božja dela! Ostali jeziki - jezik nasilja, dokazovanja, popravljanja, laskanja, laži ... vedno oznanjajo nas same, samo jezik Duha je tisti, ki oznanja Njega - Boga nežnosti in občestva. Zato je to edini jezik, ki lahko gradi občestvo med nami. S šprihodom Svetega Duha pa je to tudi naš edini materni jezik!

Nadalje je Duh prišel kot ogenj, kar pomeni, da Njegov prihod ogreje srce, ker prinaša toplino in žar ter zato prebuja, oživlja in pošilja.
Učenci po prejemu Duha ne ostanejo zaprti v sobi, veseli nad samimi seboj in zaprti v svoj krog. Ne, odpravijo se ven, k ljudem, saj so prejeli Duha, ki je - kakor pravi apostol Pavel Korinčanom - v korist vseh. 

Podobno Vstali. Ko se prikaže učencem, pride z jezikom miru in ognjem Duha: "Mir vam bodi!" Ta pozdrav napolni preplašena srca in vendar je to mir, ki jih ponovno ne zapre v lastno samozadostnost, ampak jih pošilja naprej in ven.
"Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. Prejmite Svetega Duha".

Kristusov mir je ognjeni mir. Je resnični mir od greha in nenehen nemir evangelija in ljubezni, ki pošilja onkraj nas samih. Prvo poslanstvo pa, ki ga Vstali zaupa učencem, je prav sprava: "Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

Sveti Duh, ki je glavni akter vseh zakramentov, tudi zakramenta sprave, želi postati glavni akter tudi naših src, ki se sleherni trenutek odločajo ali bodo krivice odpustila ali jih bodo zadržala. Ali bodo povezovala v občestvo ali oddaljevala z zaklenjenimi vrati. Ko je bil v nas izlit Duh, popolna Ljubezen, nam je bilo odpuščeno mnogo. Da bi, polni te iste Ljubezni, tudi mi odpuščali mnogo in nenehno.

Samo tako, v Duhu ljubezni se rojeva resnična Cerkev, samo tako postaja Mati, mi pa priče, da nas je obiskala ta velika Moč neba; On, ki madeže izmiva, kar je suho spet zaliva in ozdravlja rane vse. On, ki upogiba, kar upira se, vse ogreje, kar ohlaja se, vodi vse, ki so zašli. 

Pridi, pridi, Sveti Duh!

Priprava na rojstvo

7. velikonočna nedelja

Smo v binkoštni devet dnevnici, ko na glas ali potiho hrepenimo in vzklikamo: "Pridi Duh!"
Naj pride On, ki je obljubljena Tolažba, okrepitev, voditelj, resnica, On, ki nas vključuje v eno z Očetom in Sinom in nas usposablja za življenje Boga. To življenje ni vzporedna realnost, ampak nov način bivanja, nov nivo in kvaliteta, ki si jo človek sam ne more dati.

Govorimo o življenju tistih, ki so jim bile odprte oči za velika Božja dela, ki se dogajajo sredi zgodovine, skozi dogodke, ki jih vidimo in gledamo vsi, le da eni v njih vidijo priložnost za svoj boj, drugi pa razodetje Boga. Enako je bilo v Jezusovem času; vsi so gledali Sina človekovega. Za nekatere je ostal navaden sin človekov, sin Jožefa in Marije, morda z nadnaravnimi darovi, kaj več pa ne. Drugi so premogli v njem videti preroka. Spet drugi nekoga, ki je prišel rušit dolgo vzpostavljajočo religiozno strukturo in ga je bilo zato potrebno odstraniti in utišati somišljenike. Nekaterim pa je bilo dano, da so v njem prepoznali Sina Boga Najvišjega, Odrešenika, ki je dal svoje življenje, da bi ga mi lahko živeli v polnosti. V njegovi smrti niso videli rešitve problema, ampak upali na tisto več, četudi še niso vedeli, kaj to je.

Ko pa je po vstajenju prišel Duh in vse uvedel v Resnico ter v človeških srcih in umu harmonično povezal celotno zgodbo odrešenja, so se začela nebesa na zemlji. Kraljestvo, ki ga je Sin oznanjal, se je po moči Duha dogodilo v občestvu kristjanov. Ta Duh je njih in danes nas gnal, da se ne ustavimo, ampak smo v nenehnem prisluškovanju ter hoji po poti evangelija.

Ta Duh tudi danes potrebuje odprta srca, ki ga pričakujejo, zato je ta devet dnevnica čas, v katerem smo poklicani, da se pridružimo Petru in Janezu, Jakobu in Andreju, Filipu in Tomažu, Bartolomeju in Mateju, Alfejevemu sinu Jakobu in Simonu Gorečniku, Jakobovemu sinu Judu, mnogim ženam ter Jezusovi materi Mariji v tistih gornjih prostorih izbe - porodni sobi, ki je prva videla rojstvo nove Cerkve. V tej izbi je zagotovo še kak prostor za nas, zato se te dni vzpnimo v Duhu vanjo in vztrajajmo z njimi v molitvi in pričakovanju, kajti vsak porod potrebuje pripravo in vsak nov začetek ta čas zadrževanja v hrepenenju in upanju.

Mi smo nenehno v porodni sobi, saj je Cerkev tista, ki je poklicana k vedno novemu začetku. Ker je poslušna Duhu, ta pa ne miruje nikoli, saj preiskuje srca in na krike človeštva odgovarja z vedno novimi odgovori. Preko nas. Zato je tako pomembno, da vstopimo v to notranjo pripravljenost za rojstvo novega - v našem življenju in odnosih, v našem vsakdanu in načinu naših reakcij na dogodke življenja.

Ko na nasilje nekdo odgovori z dobroto, pomeni, da je izstopil iz človeško mogočega v območje Božjega. In to se opazi. To opazi tudi svet, vznemirjen, ker ni po njegovem. Zato bodo kristjani, tisti živi in resnično polni Duha, tako ali drugače vedno kamen spotike, nosilci trpljenja in preizkušenj.

Toda blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Kristus sam namreč moli za nas: "Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje je moje in poveličan sem v njih. Nisem veča na svetu; oni so na svetu .."

Kolikor je torej v nas in med nami edinost in Duh, toliko ostaja Kristus na svetu po nas. In kakor so preganjali njega, bodo tudi nas. Važno je le, da preverimo, ali smo preganjani zaradi Kristusovega imena ali zaradi upravičene jeze sveta, ker ne prinašamo več Kristusa, temveč le še lastno izdelana prepričanja in nenavadne religiozne prakse.

Zato pridi Duh, pridi in prebivaj v nas, da bomo tvoje priče in bo tvoja slava počivala nad nami! Po nas naj Kristus ostaja na svetu, mi pa naj se že tukaj spočijemo ob misli, da smo po Njem, ki je povzdignil našo človeško naravo, že v slavi Očeta.

Moč povezovanja

6. velikonočna nedelja

V prvem berilu vidimo diakona Filipa, ki pričevalno oznanja evangelij, tako zelo, da ga množice enodušno poslušajo. Beseda je namreč potrjena tudi s konkretnimi dejstvi: nečisti demoni odhajajo, hromi in šepavi so ozdravljeni. 

Ko Beseda pride v srce in ji srce verjame, se zgodi točno to. Luč posveti v temo in v najbolj skritem kotičku teme se razkrinka laž, ki smo ji verjeli in po njej ravnali. In laž se mora Resnici umakniti. Zato hudi duhovi pobegnejo. Podobno tam, kjer smo hromi in nesposobni pretočnosti za življenje, tam, kjer življenja ne opazimo več in ne premoremo hvaležnosti, Beseda vrne okus, odpre oči in da videti to, kar je bilo dotlej skrito in necenjeno. Tam, kjer šepamo, ker nas je lasten greh ali greh drugega udaril, se vrača moč in novo upanje. Vse to se zgodi, ko res oznanjamo Besedo in ne besede. Vrne novo upanje.

To upanje, za katerega Peter pravi, naj bomo vselej pripravljeni odgovoriti odkod prihaja. To upanje je namreč že v nas, ker je to sam Sveti Duh, izlit v naša srca. Upanje, ki ne osramoti, upanje, ki odpre pot tam, kjer se zdi neprehodno, vrne pomen tam, kjer ga je nekdo ukradel in utrdi voljo, kjer je ta postala šepava.
Kajti Sveti Duh je Bog ljubezni, ki večno živi v nas. Ker pa je On sam izvir dobrega, lahko tudi sami izberemo primat dobrega. Petrovo pismo je ena sama spodbuda k izbiri dobrega neodvisno od reakcij ostalih. Delati dobro zaradi dobrega samega povzroči, da so osramočeni tisti, ki nas obrekujejo. Četudi je včasih dopuščeno tudi trpljenje zaradi dobrega. In vendar je to krivično trpljenje Kristus sam spremenil v skrivnosten slavospev in hvalnico odrešenih.

Ta ljubezen, izlita v naša srca je tudi nekaj krotkega, zato je tudi odgovor, ki ga dajemo tistemu, ki vpraša, lahko le krotek in ne nasilen. Sicer način nasprotuje vsebini. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki nas v sleherni situaciji življenja uči krotkosti, bo morda prav naša krotkost nekoga spodbudila k zanimanju za razlog našega upanja. Kajti za ranjeno človeško naravo pač ni naravno, da bi ostala krotka sredi preganjanj. To zmore le tisti, ki je že umrl sebi in skozi lastno naravo že In vendar bi razodeva skrivnostnega Drugega, po katerem žeja sleherno človeško srce.

Nenazadnje pa nas Samarija uči še ene pomembne stvari. Filip je evangelij oznanjal ter srca pripravljal za prihod Svetega Duha. Pred polaganjem rok, je torej nujno oznanilo, ki je podprto z dejanji, z našim načinom življenja. Takrat se lahko zgodi birma. Vse prevečkrat se namreč birma zgodi, ker "se mora", ker so toliko stari in nad srcem, ki sploh še ni zahrepenelo po veri. Morda tudi zato, ker mu ta ni bila resnično oznanjena, še manj med nami živeta.

Prva Cerkev nas tako spominja in opominja, da je na prvem mestu oznanilo, ki pa ni zgolj v praznih besedah, temveč v življenju celotne krščanske skupnosti. Če torej naše oznanilo ne zmoti nobenega hudega duha, če ne utrdi nobenega zvina in ne ozdravi hromosti, ampak jo še povzroči, potem nekaj ni v redu. Na to oznanilo se pač ne more klicati Svetega Duha, kajti Bogu je Bog skladnosti.

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 

Sveti Duh nam ni bil dan zato, da bi ostal zapornik naših duš, temveč, da bi nas povezal v eno in bi medtem ko se gledamo, lahko videli Njega, ki nas ni zapustil sirot. Svet ga ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna, lahko pa Ga spozna, ko se sme razodevati po slehernem življenju in še bolj, po načinu življenja v naših občestvih.
Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 

Tisti dan bomo tudi pričevalni drug za drugega in za svet! Ker ne bomo ločevali, ampak povezovali.

Še nekoliko drugačno audio razmišljanje:

https://youtu.be/DiTNrcrsYEI 

Živi kamni

5. velikonočna nedelja

Ko bomo po dolgem času ponovno skupaj pri maši, bomo spet gledali to, kar v resnici smo - občestvo živih kamnov, ki se zbira ob vogelnem kamnu, Kristusu. Smo pšenična zrna, ki z vseh strani pridejo skupaj, da bi postali en velik evharistični kruh, namenjen v hrano mnogim. To je naša resničnost!

Peter govori o duhovni stavbi, ki je sestavljena iz novih ljudi, ki so Bogu izbrani in dragoceni. On sam se z ljubeznijo dotika vsakega od teh živih kamnov, da bi ga iz teme prestavil v svojo čudovito luč. Ko pa kamen pride na luč, dobi svoj originalni odtenek barve.

V Cerkev, ta izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, smo bili poklicani kot "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", kot tisti, ki so zaradi greha izgubili luč in barvo ter ostali v temi. Po milosti smo bili prestavljeni v svetlobo ljudstva, ki je določeno za Božjo last. In četudi so kamni med seboj zelo različni, gradijo enotno zgradbo in ustvarjajo lepoto prav zaradi svoje originalne različnosti. Tako poslanstvo slehernega izgrajuje celotno občestvo. V prvem berilu beremo, kako so apostoli skrbeli za molitev in oznanjevanje Besede, diakoni pa za strežbo in vsakovrstno služenje. Dani smo si namreč, da bi se z ljubeznijo dopolnjevali, vsak z darom, ki ga je prejel. Če pa smo ga prejeli, ga nismo le zase, temveč v korist vse skupnosti. Prav ta skupnost pa je poklicana svetu razodevati Očeta.

Filip izgovarja globoko hrepenenje tolikih src: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo."
In Jezus, presenečen, da še vedno ne doume, odgovarja: "Kdor je videl mene, je videl Očeta. Jaz sem v Očetu in Oče je v meni." Oče sam govori po Sinu, deluje po Sinu, združuje po Sinu.

Tako tudi mi, ko enkrat prejmemo Sina, prejmemo tudi Očeta ter njuno ljubezen, ki je Sveti Duh.
Tako velika je ta skrivnost po kateri prav nihče od nas ne more več trditi, da je "zavrženi kamen", saj smo pri Bogu izbrani in dragoceni, četudi kdaj za ta svet "kamen spotike" in "skala pohujšanja" . In vendar smo pobrani tudi iz zadnjega kotička sveta in prestavljen v duhovno občestvo tistih, ki so ljubljeni.

Kdorkoli vidi nas, vidi Očeta in vidi Sina! Zato gremo k maši, da bi se nagledali in naužili te globoke Resnice, da bi nahranili to novo Življenje in tudi mi postali Pot za druge.
Naj torej tudi za nas velja, da besed, ki jih govorimo, ne govorimo mi, ampak Oče, ki je v nas, da dejanj, ki jih delamo, ne delamo mi, ampak jih vrši Oče.

Da ne bomo oznanjali sebe, ampak slavna dela tistega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč.


Še audio verzija razmišljanja: 

https://youtu.be/rthkm7_--Xc

Beseda, spremljanje, služenje

Četrtek 4. velikonočnega tedna

"Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!" prosijo načelniki shodnice v Antiohiji, v katero sta na sobotni dan prišla Barnaba in Pavel.

In Pavel pripoveduje čudovito zgodbo odrešenja, ki se dopolni v prihodu Odrešenika Jezusa, obljubljenega Mesija. Kaj je tukaj za nas pomembno?

Prvič, govoriti spodbudne besede. Vsi smo siti besed smrti, besed, ki ločujejo, odvračajo, ranijo, zapirajo ... In kako močno vse hrepeni po besedah življenja, spodbude, upanja, vere, po Besedi, ki odpira pot. In prav te besede in Besedo smo poklicani živeti in oznanjevati kristjani. Pa je temu res tako? Če pogledamo samo v majhen košček svojih lastnih odnosov ...

Drugo, kar tudi Pavel poudari, je Božja zvestoba. Iz pripovedovanja celotne zgodbe izvoljenega ljudstva je zaznati lepo in nežno Božjo navzočnost. On, ki svojih ni zapustil nikoli, medtem ko ga ljudstvo nenehno zapušča. Toda Bog hodi naprej ob svojem ljudstvu in ga kliče nazaj. Ves čas je Gospod vzgajal človeško srce, da bi ponovno postalo mehko in dovzetno za Glas in bližino. Prav to, v kar je greh prinesel toliko zmede in nejasnosti.

In ker "služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal", smo poklicani delati prav tako kakor smo videli pri Sinu. Kajti tudi Sin nenehno dela to, kar vidi pri Očetu. In četudi se med izvoljenimi vedno najde tudi grenka korenina (to velja najprej za naše notranjosti), Gospod ponavlja kako On ve, katere je izvolil. In On se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve.

Mi smo ti izvoljeni, smo poslani. Toda ta, ki nas pošilja se je razodel kot Služabnik služabnikov, tisti, ki se sklanja k nogam, da bi jih umil. Smo namreč v 13.poglavju Janezovega evangelija potem, ko Jezus učence šokira s svojim dejanjem služenja. In če je On, ki nas pošilja, največji služabnik pomeni, da tudi mi nismo nad njim, ampak povabljeni, da mu postanemo v vsem podobni.

Kliče nas, da postanemo njegova spodbudna Beseda, ki prinaša poslušalcem korist, kliče, da postanemo tudi mi zvesti in potrpežljivi spremljevalci tolikih in nenazadnje, da si tudi mi upamo sklanjati drug k drugemu in si služiti. Ne z viška ali z vrha, ne "od zgoraj navzdol", ampak kot tisti, ki se naredijo čisto majhne, tako majhne, da so pri nogah in jih umijejo ter vsakemu vrnejo lepoto brata.

Spodbudna Beseda, nežno spremljanje in ponižno služenje. To je torej razodeti Služabnik, v katerem smo vsi mi usposobljeni in poklicani k istemu.

Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!

Ponedeljek 4. velikonočnega časa

Danes se nadaljuje ta čudovit opis dobrega Pastirja, ki mu gori srce za vsakega od nas, ne le za kristjane, ampak tudi za vse, ki niso "iz tega hleva". Za vse je prišel, da bi vsem bil Pastir in varuh duš.

Kako pomenljivo je tako prvo berilo, kjer beremo o zagovoru Petra pred kristjani iz Judovstva, ki so ga napadali zaradi obiska poganske hiše. Toda Peter je le ubogal in poslušal Tistega, ki ga je klical.
"Če je torej Bog dal isti dar njim kakor nam, ki smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?" 

Kako močne besede človeka, ki resnično ni iskal sebe, ni iskal varnosti in se ni izgovarjal na "navade". Bil je odprt Duhu in ta ga je klical onkraj predstav, ki so jih imeli prvi kristjani. Mislili so namreč, da je odrešenje le za ljudi iz postave in ne tudi za pogane. Toda Duh preseneti: "Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!"

Kaj je danes po naših merilih izven "pravovernih" ograd in imenujemo "omadeževano"? V resnici pa nas prav tja kliče in vabi Duh? Koliko odnosov, del in koliko delov našega vsakdanjega življenja in konkretnosti smo poimenovali za omadeževane ali bolje rečeno "premalo svete"? Kajti prav tiste najbolj preproste vsakdanje stvari so za Gospoda posvečene! Najmanjša dejanja ljubezni so zanj vredna našega časa, ovrednotenja in veselja, kajti tam se je Bog namenil izlit svoje darove.

Kdo smo torej mi, da bi Bogu določali, katere reči so svete in katere ne? On sam želi vstopiti v čisto vse predele, tudi najbolj temačne, da bi jih očistil, ozdravil in posvetil.

Zato je prišel Kristus, najčudovitejši obraz Očeta in nam pokazal svojo zastonjsko ljubezen, ki ne išče "popolnih", ampak izbira "potrebne".

Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

In to naročilo svobode smo prejeli tudi mi - oblast, da se podarimo ali zadržimo zase, oblast da odpustimo ali zamerimo, da se odpremo ljudem ali se zapremo.

Vsak od nas mora izbrati. In to večkrat ...

Postati pastir

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega Pastirja

Postati pastir, tj. oče in mati, je naloga in poslanstvo zaupano vsakemu kristjanu. Kajti biti pastir vključuje daritev svojega življenja. In to je naše bistvo prav zato, ker imamo tako dobrega Pastirja, ki je za nas že dal življenje in nas usposobil za ljubezen v polnosti.

Nismo več najemniki, ki bi delali in dajali kolikor in kar nam ustreza, ampak smo s krstom postali pastirji, ki dajejo sebe vsega. Kje pa je ta prostor daritve, ostaja stvar osebne in specifične poklicanosti.

In kakor se mora vsak pastir hraniti z dobro pašo, se mora vsak kristjan hraniti ob Pastirju, ki daje Besedo.

V Janezovem evangeliju je ta Pastir opisan kot nekdo, ki vstopa skozi glavna vrata, skozi glavni vhod. Tat in ropar se priplazita od drugod, ker prideta krast, klat in uničevat. To so izjemno težke besede in vendar je to namen greha. Pastir pa prihaja, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Zato prihaja skozi vhod. Ne enkrat, ampak nenehno.

Njegov glas ovce slišijo, ker je poln Življenja. Ko je Jezus začel učiti, so mnogi rekli: "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!" (Mr 1,27).
Ko se namreč oglasi nekdo, ki misli zares, se ga da slišati!

Ta Pastir tudi kliče po imenu. Ne pozna anonimnih množic, ne zanimajo ga številke, saj svojim najožjim učencem potem, ko ga mnogi zapustijo, tudi sam reče: "Ali hočete oditi tudi vi?" (Jn 6,67)
Namesto množic in številk Jezus vidi obraze. Posamezne obraze, posamezne zgodbe in življenja.

Pastir svoje ovce spusti ven, kliče jih iz staje. Evangelij nas danes kliče ven iz naših varnih navad, v življenje, k ljudem, v ranljivo bližino naših odnosov četudi še ostajajo na fizični razdalji. Bližina v katero nas kliče, je bližina src, bližina sočutja in poslušanja, da bi tudi sami postala dobra paša za ljudi.

Čas, v katerem živimo, nas uči, da prihajamo v dobo, ko bo pomembna nova smer Cerkve, v kateri bo na prvem mestu in temeljna bližina in spremljanje ljudi. Ključno bo postati pastirji, duhovni očetje in matere, ki se ne bojijo več zase, ampak lahko prisluhnejo drugim.

In nenazadnje se Jezus predstavi kot vrata: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo."
Kjer je Kristus, je življenje, je ustvarjalnost in je pot.

V krščanstvo zato ne spada zaspanost, apatičnost, iskanje samo dobrega počutja - to je premalo. Dobro počutje pride z utrujenostjo od tega, da si cel dan dajal svoje življenje, v velikem in malem, opaznem in še večkrat neopaznem. To poznajo vsi starši, v to smo poklicani vsi. Ko morda boli glava, toda srce je srečno, ker je našlo svoje mesto daritve in ljubezni.

Ta vrata pa so ozka (Mt 7,13), ker nas želi osvoboditi vsega balasta, ki nas dela uspavane in neprivlačne, ter nas vrniti k našemu bistvu. V bistvu pa smo vsi ustvarjeni kot čiste studenčnice in ne postane mlake.

Imamo torej Glas in glas, Glas Pastirja in glas skušnjave, ki nas skuša preslepiti. In imamo vratarja, ki se mora znova in znova odločati, kateremu glasu bo odprl. To je duhovno razločevanje.

Da bi pa lahko vedno bolj in hitreje prepoznali način Božjega vstopanja v naše življenje, njegov Glas in pašo, je nujno, da se dovolj dolgo sami pasemo na dobri paši Božje besede in iskrenem dialogu z njo. Edino tako Ga bomo prepoznali tudi v življenju in skoraj nevede tudi sami postajali Glas za druge.

In še audio razmišljanje:

https://youtu.be/EWHODlvLVwc

Vstani in si postelji

Sobota 3. velikonočnega tedna

Apostola Petra danes srečamo v Lidi in Jafi, mesti ob morju, kjer obiskuje prvo Cerkev, ki je ravno v obdobju velikega miru. Cerkev se zato krepi, živi v Gospodovem strahu in raste po tolažbi Svetega Duha. To je čas, ki je bil zelo pomemben, da se je droben poganjek te prve Cerkve razvil v krepkejše drevo, sposobno, da prenese tolika preganjanja, ki so jo še čakala.

Med svojim obiskom Peter sreča hromega moža Eneja, ki je že osem let ležal na postelji. Če je mož in hrom osem let pomeni, da ta bolezen ni od rojstva, temveč se je nekaj moralo zgoditi na poti. Naenkrat ni več hodil. Ustavil se je in padel v stanje blokiranosti.

Tako zgovoren primer tolikih odraščajočih danes. In odraslih. Nekje na poti ohromiš. Ker je nekdo ranil, izdal, ker si poskušal, pa ni uspelo, ker je strah močnejši, ker nekdo ne veruje v "nemogoče" ... Zaradi tega ali onega se nekdo ustavi in ne živi več zares.

Tam vstopi Peter, poslan, da prinaša Besedo življenja, Besedo, ki edina obuja mrtve in vrača vero, ter izreče tako močan stavek, ki je danes namenjen slehernemu zablokiranemu kristjanu:

"Enej, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji." 

Amen.
Tako preprosto in jasno. Vstani in živi to, kar želiš, da bi živeli drugi. Ali kakor je nekdo pomenljivo rekel: "Bodi sam sprememba, ki jo želiš v svetu in Cerkvi".
Vstani in si postelji, ker lahko in ker je tvoja odgovornost! Vstani in veruj, da se lahko zgodi. Tvegaj.

Naj tudi nas najdejo te Besede, tam, kjer smo sami hromi in ne živimo več zares. Jezusovi učenci so mu v nekem trenutku dejali: "Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?" In so odšli.

On pa pred tistimi, ki ostanejo, nadaljuje: "Ali hočete oditi tudi vi?"

Vsak od nas Mu mora dati odgovor. Ker ljubezen ne sili nikogar, daje pa Življenje vsakemu, ki to res želi.

Morda pa kdo od nas vseeno vstane s svoje postelje in izgovori: "Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš Besede večnega življenja, ti si moje življenje, ti si moja moč in odločitev, da vstanem in živim zares!"