nedelja, 29. marec 2015

Duhovnost "oslička"

Cvetna nedelja

Liturgija cvetne nedelje je že sama po sebi izredno bogata in polna, zgovorna v simbolih in branju pasijona. Pa vendar nekaj besed. Tokrat se želim zaustaviti ob osličku. Ja, ob privezanem osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. 

Na tem osličku je Kralj vesoljstva prijezdil v mesto, kjer ga je čakalo mučenje in trpljenje.
Prvo, kar si želim izpostaviti, je to, da zmore na oslička sesti samo nekdo, ki je zares svoboden. To je Bog, ki krotko prijezdi med pozdrave: "Hozana, blagoslovljen,ki prihaja," vedoč, da bodo ti isti ljudje zelo kmalu enako ali še bolj glasno vzklikali: "Križaj ga!"

Jezus se s slovesnim vhodom v Jeruzalem predaja naravnost v roke grešnikom, ki že nekaj časa hlastajo po tem, da bi ga zgrabili in umorili. In v njihove roke se predaja tako, da svoje življenje daje svobodno. Prehiteva tajne načrte Judov in zlo človeštva sproti spreminja v njegovo odrešenje. Samo iznajdljivost in ljubezen Boga zmore kaj takega! Zlonamerne naklepe poglavarjev ljudstva uporabiti za izraz najvišjega dejanja ljubezni. Moč svobode in moč tistega, ki je resnično nad vsem in vsemi. Moč tistega, ki jezdi oslička.

Všeč mi je prispodoba oslička, mladega, privezanega, neizkušenega v služenju, a krotkega. Takega je hotel Gospod. In take izbira tudi nas. Neizkušene in privezane na toliko nesvobod, v želji, da bi v nas našel tisto krotkost in pripravljenost, ki zadostuje za to, da se ponese Beseda življenja v mesta in kraje, sodobne "Jeruzaleme", ki iščejo načine, da bi Boga umorili. Mi smo ta osliček, na hrbtu katerega želi potovati Odrešenik človeštva, živa Beseda, Luč sveta.

S tem, ko sprejmemo povabilo, postanemo odvezani, prosti tolikih vezi, ki so nas priklepale na nemo ždenje v kotu ali prazno služenje vsakemu in vsemu, kar je prišlo mimo. Gospod nam daje smisel, daje smer in poslanstvo. Poklicani smo nositi Besedo življenja. V ugodnih in neugodnih okoliščinah, prilično in neprilično (2 Tim 4,2). V "hozanah" in takrat, ko zaradi te Besede zaslišimo ali pa začutimo vzklike, včasih neme: "Križaj ga!"

V prvem primeru osliček ve, da vzkliki slave, časti in hvale ne pripadajo njemu, četudi se pod njegove noge "polagajo veje in oblačila drugih". Zaveda se, da so vzkliki časti namenjeni Gospodu, ki je na njem in katerega služabnik je. Mi to večkrat pozabimo.

V drugem primeru vpitja obsodbe, pa bi najraje pobegnili in kakor takrat Peter, nikoli ne vedeli o kakšnem Gospodu, ki naj bi "jezdil" z nami. A prav takrat smo poklicani. da ostanemo zvesti besedaam preroka Izaija: "Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj ...Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen."

To pomeni biti svoboden, resnično velik in skladen s seboj, ki v sebi nosim poklicanost kristjana, poklicanost, da na sebi nosim Kristusa. Da svoje življenje živim oblečen v Kristusa. "In kjer je Gospod, tam je tudi njegov služabnik," smo brali prejšnjo nedeljo.

In ko nam to ne uspe, nam ta isti Peter pokaže pot. Začel je jokati. Pristne solze, ki umivajo, ki razvezujejo in upajo, vzdržijo, verujejo in s tem odpirajo neko novo svobodo!

V vsakem osličku pa obstaja nek del, ki zna biti tudi trmast, grob, uporen, samosvoj. Vsi imamo tudi ta del. In tudi mi se moramo v trenutkih, ki so za nas najtežji, odločiti ali se z vsemi štirimi upremo ali se prepustimo tistemu, ki vodi, v zaupanju, da On sam najbolje ve, kaj je za nas najboljše.

Kajti prav v teh težkih trenutkih notranjega boja se dogaja naš Getsemani. Naša bitka med tem, kar je moje in tem, kar je Božjega. Bitka med tistim, kar se zdi človeško preveč in tistim Božjim, ki seže dlje, vidi globlje in preko tega, kar zaznjo človeške oči in človeški razum. Tam se moramo mi odločiti. " (...) ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!"

Pa še nekaj nas uči ta osliček. Sveti Frančišek je svoje telo poimenoval brat osel. In tudi ta naš "brat osel" se mora naučiti in znati tudi ustaviti. Spočiti.

Ja, za vstopanje v globoke skrivnosti tega velikega tedna, središča naše vere, je potrebna ponižnost, ponižnost oslička.


petek, 27. marec 2015

Toda Gospod je z menoj, kot silen junak

Petek 5. postnega tedna

V teh dneh spremljamo vedno bolj napet in "sovražen govor" med Judi in Jezusom. Nekam podobno temu, kar se dogaja v naši državi.

Jeremija tako vzdušjeopisuje:

Slišim šušljanje mnogih, groza naokrog: »Naznanite ga, ovadimo ga!« Celo moji prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se da preslepiti! Potem ga imamo v oblasti in se bomo maščevali nad njim.«
Toda Gospod je z menoj kot silen junak. Zato se spotaknejo moji preganjalci, nič ne premorejo; zelo bodo osramočeni, saj nič ne dosežejo, z večno, nepozabljivo sramoto. 


Ta prerok, preganjan in napadan, je vse svoje življenje, svoje moči in napore izročil Njemu, ki pravično sodi ter ostal neomajen v službi Resnice. Enako Jezus, ki je sam ta Resnica.

Judje pa kar naprej, navkljub vsem dobrim delom, ki jih je Jezus storil, grabijo kamne in iščejo načine ter priložnosti, da bi ga kamnali. Kdo bi jih razumel? Tako zelo jih je ta Jezus vznemirjal! Skozi so imeli težave s tem, da je Bog živ, da Bog išče človeka in mu hoče biti blizu, še najbolj pa s tem, da niso oni ta Bog.

Kajti sami povedo: "Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga." Tu so izdali svojo šibko točko.

Kajti četudi so v Jezusu res videli le človeka in nič drugega, jih vseeno Njegova drža ne bi mogla tako zelo motiti in iz njih izvabiti sovraštva, če ne zato, ker so se oni sami, vse življenje, s svjimi lastnimi napori trudili postati ta Bog. Ali vsaj kakor Bog.
Predavna skušnjava, že od Adama in Eve večno ista in neoriginalna. A vedno aktualna.

Jezus je tako tem Judom predstavljal nepopisno grožno. Bil jim je kakor dokaz lastnega poraza, dokaz, da niso uspeli, dokaz, da je nekdo boljši Bog kot oni in da temu Bogu celo uspeva.
Zavist, jeza, sovraštvo, bes ...

Navkljub vsem velikim in dobrim delom, niso spoznali, niso niti pomislili, da imajo morda naložen napačen program v svojih glavah. Ni jim potegnilo. Njihov položaj v družbi, ta položaj moči, jim je nudil še zadnje upe, da bi morda postali kakor Bog. V ta položaj so vlagali vse svoje napore in se ga silovito držali, tudi za ceno nasilja nad ljudstvom. Potem pa pride en Jezus, ki pravi, da je Božji Sin in s svojimi deli to potrjuje. Brez napora. Ker je preprosto to, kar je in v resnici Bog. Logično, "Judje" znorijo. Še danes.

Na drugi strani pa srečamo ob reki Jordan, v kraju, kjer je Janez najprej krščeval in kamor se je po grožnjah Judov zatekel Jezus, preprosto in ubogo ljudstvo, ki išče Resnico. Iskreno išče. Zakaj? Ker je ubogo. Ker se zaveda, da nima nič in da ničesar ne premore samo od sebe. Zaveda se, da je Nekdo višji, močnejši in da ta Nekdo ni grožnja, ampak nasprotno, Rešitelj. Zanje, ki so se zavedali in so tudi konkretno občutili svoje omejenosti, je dejstvo, da obstaja Bog in da ta Bog niso oni sami, pomenilo ogromno olajšanje, veselje, upanje, radost. Še toliko bolj, ko so odkrili, da je ta Bog Bog ljubezni, blizu, zelo blizu njim, pravzaprav eden med njimi. Srca so se odprla in mnogo jih je tam sprejelo vero vanj.  Zanje ni bilo potrebnih novih dobrih del, da bi verovali, njim je bilo dovolj preprosto Janezovo pričevanje o resnici.

Na drugi strani pa še vedno pobesneli Judje, ki niso zmogli poraza, saj jim je priznanje, da so v temelju zgrešili, predstavljalo prehudo tveganje. Niso si upali nazaj, zato so morai riniti naprej, z glavo skozi zid, ujeti v astno suženjstvo. Kot večina naših politikov. Navkljub jasnim dokazom, ne popustijo. Ne zmorejo prenesti resnice, ki razkriva temeljno zablodo.

In kje smo mi? Pred istim Jezusom. Enkrat med pobesnelimi Judi, drugič med ubogim ljudstvom. Tudi v nas se odvija ta drama v enakih razsežnostih in na mnogih podrojih našega življenja. Tudi mi še pademo v zanko, ko bi hoteli biti kakor Bog in takrat nam je nevaren vsak navdih in vzgib Duha, ker gre v drugo smer. Ker uhaja izpred naših kontrol. Živega Boga ni mogoče ujeti, se mu je pa mogoče prepustiti. Po tem, ko izpustimo kaj svojega. Takrat uspemo stopiti na obrežje Jordana in prisluhniti Gospodu.

Dobro je večkrat stopiti "na kraj, kjer je Janez najprej krščeval", torej na kraj svojega krsta.
Po vseh napadih se je tudi Jezus umaknil prav tja, na kraj svojega krsta. Kakor bi se hotel spomniti tega, kdo je in v imenu koga je prišel.. Kakor bi hotel še enkrat v sebi obuditi zavest svojega dostojanstva in Resnice, ki se glasi: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje."

Tudi Jezus je potreboval obuditev zavesti svoje identitete. Zato vsakič, ko se čutimo utrujene, je prav, da se tudi sami potopimo v to isto resnico o nas samih. Tam na "bregu našega krsta" najdemo Gospoda. in z njim, tudi pot naprej. Naprej med te Jude, naprej proti Jeruzalemu, a tudi naprej proti vstajenjskemu Jutru, ki nam v Njem ne more uiti.



Bog daje vedno prvi pobudo

Četrtek 5.postnega tedna

"Glej, jaz imam svojo zavezo s teboj: postal boš oče množici narodov. Zato se ne boš več imenoval Abram, ampak Abraham ti bodi ime! Kajti za očeta mnogim narodom te postavim. Silno silno te bom pomnožil in napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. In sklenem svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojim zarodom za teboj od roda do roda kot večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu zarodu za teboj."

To je del obljube, ki jo je Gospod Bog dal Abrahamu. In ta obljuba se izpolnjuje še danes, ker Gospod ne prekliče tega, kar so izrekla njegova usta in se ne kesa svojih darov in svojega klica (Rim 11, 29)
Za razliko od nas, ki prelamljamo obljube in ostajamo zvesti pod pogoji.

Vsak od nas je od Boga prejel obljubo. Obljubo upanja za njegovo življenje, obljubo, ki jo Gospod bo izpolnil in ne bo miroval, dokler ne bo dopolnjena. Pri vsem tem pa je najlepše to, da je vedno Bog tisti, ki prvi daje pobudo in ne človek. Bog prihaja s svojimi sanjami za vsako človeško srce in prihaja z darovi, ki jih te sanje in ta izbrani človek potrebuje.

Zdi pa se mi, da se vse prepogosto zataknemo pri logiki našega verovanja. Vseskozi nosimo v sebi neko težnjo po tem, da moramo mi biti prvi, mi dajati pobude Bogu, mi gaziti naprej in usmerjati Boga, mi delati in biti pridni v svojem življenju, da bi mu pokazali ali Boga prepričali, da ni dobro, da nas pozabi.

Bog pa prihaja z drugo logiko. Kot tisti, ki nas je zapisal na svoje dlani, ki nas ne more nikdar pozabiti, ampak se vnema njegovo srce za vsakega od nas. Prihaja kot tisti, ki ima pobudo za nas, ki ima obljubo veselja in upanja, ki ima za vsakega tudi svoje ime! Tisto, ki ga določijo Njegova usta (prim. Iz 62, 2). Prihaja kot tisti, ki ne potrebuje človeka, ki mu dela plane, ampak človeka, ki je toliko ponižen, da prisluhne Gospodovim planom.

Človek, ki torej zmore iz tega kroga mišljenja, da mora biti prvi ter se ustavi, prisluhne in raje stopi korak nazaj zato, da ne bi prehiteval Boga, sreča veselje. Veselje ob spoznanju, da je nošen, da je potrebno tako malo, le "da" in se dogajajo velike in lepe stvari. Izven njegovega nadzora, blagoslovljene ne da bi sploh pričakovali blagoslov, rodovitne ne da bi sploh vložili klasično matranje, ki ga pozna svet. To je veselje tistega, ki se zave, da ni pozabljen, da nikoli ne bo in da je Nekdo že mislil nanj, pripravil obljubo in sadove.

To je tudi velika radost tistega, ki zmore počakati, ki zmore verovati leta, ki zmore navkljub dokazom nerodovitnosti verovati Besedi, da rojstvo bo, da zarod bo, da obljuba ima svojo izpolnitev. Tak lahko v veselem zaupanju dela majhne možne korake današnjega dne in ve, da raste nekaj, kar ga presega. Da raste nekaj Božjega, nekaj, kar je nad človeškim, ki pa potrebuje to človeško.

Drža Abrahama je drža, ki v srce prinese radost upanja in veselje, ki izvira iz globin.



ponedeljek, 23. marec 2015

Skrivnost v pesku ...

Ponedeljek, 5.postnega tedna

Danes nas Jezus uvede v skrivnost zla, pa tudi v skrivnost milosti. Krivica ... krivična obtožba. Nekaj, s čimer so vsi preroki, vključno s Suzano, pripravljali pot Kristusu.
In znotraj te obtožbe, znotraj vsake krivice, se skriva tudi milost. Moč, ki pelje naprej. Tolažba, ki se je človek ne nadeja.

V vsaki krivici se že skriva en Danijel, napolnjen s Sv.Duhom, ena pravičnost, ki dobi glas. Bog svojih nikoli ne pušča samih. Ko napade zlo, ko pridejo težave, stoji med tisto množico vedno tudi nekdo, ki pozna resnico. V množici težav, krivic, bolečin, stoji paket milosti.
Stoji en Danijel in stoji Kristus.

Del množice je glasen, kaže s prstom, drugi del te iste množice pa molči. Tako pri Suzani kot pri ženi iz evangelija. Obojni obsojajo. Tudi tisti, ki ne rečejo nič. Nekdo pa je, ki spregovori. Danijel je predpodoba Kristusa, ki prihaja odvezovat.

Suzana je rešena z besedo nekoga, ki je upal slediti resnici. Danijel je bil mladenič, lahko bi se ustrašil, lahko bi takrat, ko je začutil vzgib Duha rekel: "Kdo sem jaz? Obsodili so jo starešine, ti nekaj veljajo, meni se bodo posmehovali." Vendar ni!

Ta mladenič je v sebi zaznal močan vzgib, tako močan, da je vedel, da mora spregovoriti. To so vzgibi Svetega Duha, ki nas spodbuja in navdihuje za tisto, kar je Gospodovega, tisto, kar moramo storiti. Ko namreč moraš nekaj storiti, preprosto veš.
Zato Danijel ne čuti (več) strahu, ampak samo izpolni. Nastopi jasno, odločno, z zaupanjem v to, kar govori, ker je v sebi prepričan, da govori v imenu Najvišjega.

Njegove besede so sledile iz notranjega uglašenosti na Gospoda, zato je tisto, kar se je slišalo, lahko bilo močno.

Na drugi strani Kristus ob obtožbah množice, ki so vdrle v svetišče, umolkne. Stopi v tisti molk, ki je tolike v zgodovini obsodil. Stopi v ta molk, da bi ga naposled prekinil in ga obsodil.
Ti moški, ki jih je imel pred seboj, so dvakrat vdrli v svetišče. Ne le navzven, z javno obtožbo žene, ampak tudi v njeno svetišče. Gospod jo je gledal v tem, kar je v bistvu - svetišče Boga. In tako jo je hotel nazaj. Zato se Jezus ob obtožbah pripogne in s prstom piše po tleh.

Kako močan molk! Kako močna gesta!
Kaj vse je bilo zapisano v tisti pesek? Koliko besed, ki jih ti moški še niso zmogli razumeti? Koliko skrivnosti je Kristus zapisal v tisti pesek? Skrivnosti, ki jih ljudje nočejo videti.

Žena je bila prešuštnica, prostitutka. Prešuštvovala pa ni sama! Tam je bil še nekdo. Da pa ženska sploh stopi v tako boleče odnose, pomeni, da je bila nekoč že globoko ranjena. Najbrž prav s strani moškega. Sicer tja ne bi mogla na tak način. Ko so torej ti možje kazali s prstom nanjo, so s tem kazali nase, na svoj rod, na vse tiste izmed njih, ki so te žene ranili, si jih jemali v svoje postelje, jih zaničevali.

Ker se pa niso zmogli soočiti s svojimi nezvestobami, so potrebovali nekoga, ki bi nesel grehe njih vseh.

Vse to je "slišal" tisti pesek ... Skrito resnico. In ko jim Jezus naposled obrne ogledalo, ko v obtožbi ugledajo sami sebe, lahko končno umolknejo. In odidejo. Od najstarejšega do najmlajšega. Ne vemo ali je njih nekje pozneje čakal ta milostni trenutek poglobitve in spreobrnitve, a takrat so odšli. Končno so vzeli na svoja ramena težo, ki so jo prelagali na drugega, ki je bil v takratnji družbi nezaščiten.

Tako ostaneta žena in Kristus: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

On, ki je od začetkla videl v bistvo, ji to bistvo tudi vrne. Krstno nedolžnost, bi rekli danes.
Kristus loči greh od osebe. Sicer ranjene osebe, vendar možne ozdravitve. Zato ji reče: "Pojdi in odslej ne greši več." 

Kajti nič več ni potrebno ene bolečine mašiti z drugo, k čemur nas spodbuja greh. Dovolj je milost Resnice, ki pogleda drugače.
Tam se lahko začne na novo. Globlje. Močneje. Čisteje. Možnost za vsakega od nas!

nedelja, 22. marec 2015

Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik

5. postna (tiha) nedelja

Tiha nedelja ... vstopamo v najsvetejši del leta, na sveto zemljo, ki jo lahko počasti le naša tihota. Tihota in globoka pripravljenost biti tam, kjer je Gospod. To pa ni najlažje.

Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.

Človek vedno nekomu služi. Vedno. Ko se tega ne zaveda, postane suženj javnega mnenja, vpliva medijev, iskanja pomoči tam, kjer pomoči ni. Samo milost pa posameznemu srcu razodene Očeta, ki išče človeka, da bi ga osrečil. Duša, ki doživi to srečanje, zahrepeni po tem, da bi smela služiti Njemu in ne komurkoli drugemu. Zahrepeni, da bi smela biti tam, kjer je njen Gospod. 

Srečati Njega, pomeni srečati ljubezen in samo tisti, ki je okusil podaritev iz ljubezni, je srečal Njega. Ljubezen pa vedno hoče biti konkretna in hoče ljubiti enega naenkrat. Do konca. Kjerkoli je najti to ljubezen, je zagotovo najti tudi pot velike noči. To je zakonitost Ljubezni, ki išče človeka. In če hoče najti izgubljenega človeka, mora po isti poti, ki jo je prehodil grešni človek. Če hoče najti človeka, ki je mrtev, mora tudi Ljubezen v grob. Do vstajenja se pride samo preko smrti, druge poti ni. Bogu jo je določil človek sam.

Zato ljubiti, za človeka pomeni hoditi za Gospodom, ki pa je konkreten. Ljubiti pomeni se vsaditi v konkretno zemljo poročenosti, posvečenosti in se darovati. Seme pripada zemlji šele takrat, ko se ji pusti popolnoma objeti, tako zelo, da se sname lupina in ostane bistvo, srce. Ta zemlja seme dobesedno použije in šele, ko se seme izgubi, vzklije življenje. Vzklije klas, klas rodi novo seme, semena pa ustvarijo občestvo.

To je ključna žejadanašnjega sveta, v katerem vlada individualizem. Žeja po občestvu. Ker tako močno vlada strah, da bi se izgubili in bi nas ta zemlja pogoltnila.

Gospod pa pokaže, da je On sam ta zemlja, ki kliče, da ji prepustimo svoje življenje, se ji pustimo objeti in prevzeti. Do te mere, da se z njo zlijemo. Šele takrat prejmemo življenje, rodovitnost in občestvo bratov in sester. Ko se pustimo pasti v Njegove roke, ko si upamo izgubiti sebe in služenje sebi, se zgodi velika noč. Nekaj umre, rodi pa se nekaj veliko večjega in lepšega. Za vedno.

To se zgodi vsakič, ko ne pobegnemo iz situacije, ki nas kliče, da vzdržimo. Četudi je naša duša vznemirjena. V našem življenju vsak dan pride tista ura, ko smo poklicani pripadati, se dati vsega, brez preštevanja. Vsako dejanje ljubezni, malo ali veliko, vsebuje natanko ta proces umiranja in izpuščanja. Zato samo tisto, kar je storjeno iz ljubezni, ostane večno. Ker je upalo umreti.

Rojeni smo za te ure, v katerih smo se poklicani podariti drugemu. In takrat nas Oče sam poveliča. Zato hoditi za Kristusom nima nikakršne veze z iskanjem časti pri ljudeh, nasprotno, slediti Kristusu, pomeni prepustiti vodstvo Njemu, tako zelo, da postane naša edina skrb poslušanje Besede, da ne bi izgubili te sledi in ne iskanje tistega, kar bi zutegnilo ljudem najbolj ugajati.

Samo svoboden človek zmore biti poslušen Bogu in samo v svobodnem srcu je lahko tudi ljubezen. Tista, ki si upa izgubljati, da bi prejela veliko več.

Tudi za Jezusa je prišla ta ura, zaradi katere je prišel. Naznanili so mu jo Grki, predstavniki poganskega sveta, ki so prišli sporočiti žejo nas vseh: "Hočemo videti Jezusa." 
Da bi se lahko za večno dal vsem, zapisal postavo v srce slehernega človeka in se dal spoznati vsakemu, je tudi Gospod moral sprejeti zakon ljubezni, ki izgublja, da bi človek bil najden.

Ko je bil povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi. Tako tudi vsako dejanje ljubezni priteguje. Ker si upa objeti zemlji in peljati na križ.



sobota, 14. marec 2015

Zdravilo na križu

4. postna nedelja, papeška nedelja

V prvem berilu beremo zgodovino izvoljenega ljudstva, ki ni kaj dosti drugačna od osebne zgodovine vsakega izmed nas.
Izvoljeno ljudstvo je pričelo kopičiti svojo nezvestobo, posnemati običaje poganskih narodov, prevzemalo kulturne navade tistih, ki Boga niso imeli in zato tudi niso poznali občutka za sveto. To jih je nujno pripeljalo do oskrunjenja templja in vsega, kar je bilo sveto pred Bogom.

Kopičenje, posnemanje, nezvestoba ... to so vstopne točke suženjstva. Tudi v naši osebni zgodbi. Gospodu pa se smili to slepo ljudstvo, zato mu spet in spet pošilja opomine. Kakor tudi nam. Vsak dan. Po Besedi, po človeku, po vzgibu srca, v molitvi ... A običajno se tam, kjer bi morali nekaj spremeniti in še nismo pripravljeni na soočenje s svojimi teminami, izmaknemo. V konkretnosti to pomeni, da se je "potrebno" ljudem, ki nas v nečem "špiknejo", posmehniti, jih zaničevati, morda celo sramotiti. To so delali s Božjimi preroki in to delamo še vedno drug drugemu. Vsakič, ko še bežimo pred seboj in svojimi teminami.

In dokler to delamo, smo v ujetništvu. To je stanje, ko postanemo resnično sužnji nekemu "perzijskemu kralju". Vsak ima svojega.
To ujetništvo v Babilonu se v naših srcih manifestira kot otožnost, apatija, tisto sedenje ob babilonskih rekah in objokovanje tega, česar ni (več). Ko "vse svoje citre obesimo na drevo" in se odpovemu sleherni možnosti lepega, novega, premika in rasti.

To je tista tema, v katero pride luč, mi pa še vedno bolj ljubimo temo kakor svetlobo. Ker smo se morda že privadili nanjo in na objokovanje. Morda tudi zato, ker ni potrebno v temi narediti ničesar, le jokati in ostajati žrtev "perzijskih kraljev", tujega ljudstva, pričakovanj drugih, lastnih ujetosti in priganjačev ... veliko je teh Babilonov.

V eni od teh svojih noči je tudi Nikodem prišel k Jezusu. Četudi ga je najbrž vodil strah pred tem, da bi ga kdo videl, ga je vendarle vodila tudi resnica in želja, da jo odkrije. Vodilo ga je hrepenenje po luči, zato se mu je Gospod lahko razodel in njegovo temo spremenil v svetlobo.

Tudi za ujeto ljudstvo v Babilonu je prišel čas osvoboditve. Kar naenkrat se je dopolnil čas, se po Gospodovi besedi obudil duh perzijskega kralja in ljudstvo je bilo osvobojeno.
Enako za nas. Pripravljen je ta čas osvoboditve. Naša napaka pa je, da mi še kar čakamo nekega "perzijskega kralja", našega "uradnega krivca", da se zbudi, se nam opraviči in nas odreši. A mi smo že odrešeni! Že osvobojeni. Pot je že odprta.

Kajti medtem, ko smo bili mrtvi, nas je Bog vzljubil, v smrti in ujetništvu do nas čutil neizmerno sočutje. Zato ni nič več pošiljal prerokov, ampak je enkrat za vselej dal samega sebe. Kot tistega, ki je odprl vrata ujetništva in končal naš Babilon. Bog je dal svojega ljubljenega Sina, povzdignjenega na križ, to Zdravilo, po katerem se lahko reši ves svet in po katerem sva rešena ti in jaz. Ker pa Bog ničesar ne vsiljuje, si želi naše privolitve v to, da to Zdravilo sprejmemo. Ta naš "da", je naša vera. Naša odločitev za Kristusa - Osebo. Živo.

To je odločitev za svetlobo, odločitev, da spustimo luč v našo temo in vzdržimo, ko ta svetloba "zmoti" naše oči in naše navade, že navajene teme in ujetništva.
Ustvarjeni smo za svobodo, "za dobra dela, za katera nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli," kakor pravi Pavel Efežanom. Odločitev za dobro delo pa ne dopušča več objokovanja in nemočnega sedenja ob babilonskih rekah. Odločitev za svetlobo zahteva določen napor, ker vsaka sprememba v nas vzbudi odpor, odpor pred naporom spreobrnenja, obrnitve smeri.

Ko se pa odločimo za to, v Njem prejmemo čezmerno bogastvo milosti. Vrata Babilona so odprta, mi se odločamo ali stopiti skoznja, stopiti iz teme v svetlobo, od babilonskih rek v svetost vsakodnevnega napora in hoje, iz objokovanja v sedanji trenutek milosti in končno, iz zamer v odpuščanje, v novo priložnost, v nov začetek.

Vse je že storjeno, svetloba je pripravljena, veselje je dosegljivo. Pred nami je Babilon, ki ga poznamo in tema, ki nam je domača ter Božje krajestvo, ki se je približalo, novo, drugačno, svetlo, ljubeče ... in kliče. Most prehoda iz enega v drugo je možen samo po Sinu, povzdignjenem na križ, kakor kača v puščavi. Ni druge poti kakor Sin, ki ga je Oče obudil. Z Njim, samo vključeni vanj smo lahko obujeni tudi mi, samo v Njem lahko vstanemo in se dotaknemo veselja že tu!
Zdravilo je torej močno, učinkovito, le vzeti ga je potrebno! 

Naj bo danes res nedelja veselja!



Pokazati drugemu obličje in ne hrbta

Četrtek in petek 3. postnega tedna

Vsi naši spori, goboke rane, odhodi in ločitve temeljijo na neuspehu poslušanja in nezmožnosti govorjenja.
Četrtkovo prvo berilo iz preroka Jeremija se dotika najprej poslušanja.
»Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!«

Gospodov pogled seže dlje, tam, kamor člveški ne uspe. Njegova ljubezen seže dlje, tam, kamor človeška ne zmore. Zato je On tisti, ki zmore voditi po pravi poti. Težava nastopi pri poslušanju.

"Pa niso poslušali, ne nagnili svojih ušes, marveč so hodili po svojih sklepih v trmi svojega hudobnega srca; hrbet so mi pokazali in ne obličja."

Težko je poslušati, še težje slišati. Ker je težko umolkniti. pa ne samo zunanje, ampak tudi v srcu, da bi lahko zaslišali tih, spoštljiv Glas, ki ne kriči, ne dela hrupa in ne vdira. Tako lepo je videti, da nas Bog nenehno vabi v odnos. V pogovor, v to, da pokažemo obraz in ne hrbta.

Koliko bolečin nastaja med nami prav zato, ker se ne slišimo prav. Ker vsak sliši v svojem prevodu, ki se velikokrat glasi kakor obtožba, zavračanje, pa četudi drugi sploh ni tako mislil. Ko pa pride čas, da se pogovorimo, ugotovimo, da smo nemi. Da ni besed, da ne znamo, da je težko sploh prepoznat kaj se v nas dogaja, kaj šele ubesediti.
In tu ponovno nastopi Kristus. Kot tisti, ki izganja hudega duha, ki je bil nem. Ko je hudega duha izgnal, je mutec spregovoril in množice so se začudile.

Tudi mi smo potrebni tega izgona naših nesposobnosti poiskati besede in izgona duha odločitve, da bomo nekomu pokazali hrbet in zakrili obraz!
Takrat, ko se zapremo v zamero, ko umolknemo in se samo umaknemo v kot, kjer si ližemo rane, obrnemo hrbet najprej samemu sebi. Takrat smo v boju s seboj in s svetom.
Takrat se uresničujejo Jezusove besede:
»Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši."

Zato Jezus "izganja" tako držo in vabi v spreobrnenje. V to, da se obrnemo in namesto hrbta, pokažemo zopet obraz. Bližnjemu, ki nas je ranil, pa tudi samemu sebi in Bogu. Tam se začne odpuščanje in ozdravitev, tam se začne pomlad.

Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor z menoj ne zbira, raztresa. Čas posta je čas, ko lahko bolj zavestno nehamo razstresati, obračati hrbte, trmasto in užaljeno varovati svoj dom s svojim orožjem v strahu pred vsakim, ki lahko ponovno rani.
Kajti vedno lahko pride nekdo, ki najde našo šibko točko in udari. Dokler smo obrnjeni sami vase, dokler se varujemo sami in dokler se ne odločimo, da smo z Gospodom. Da On postane naša obramba - in On je nepremagljiv. Kajti vedeti, da drugi nima take moči kot mu jo pripisujemo, da nas drugi ne more v temelju ogroziti, ker smo v temelju že sprejeti in pripadamo, dela "naše notranje kraljestvo" mirno in skladno s seboj. Ostajajo lahko težki spomini, prestrašene reakcije, a toliko manj, kolikor bolj svojo moč in vrednost iščemo in črpamo iz Kristusa. Iz odnosa, kjer je obraz obrnjen k Obrazu in ne več hrbet. Tam se začne božje kraljestvo, veselje in mir.

Tam se zgodi to, kar prerok Ozej piše v prvem četrtkovem berilu: 
Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko.

Srce si ob teh Besedah prav odpočije! Ker je to resnica za katero smo ustvarjeni. Ta realnost nam je namenjena. In kot se razodene v evangeliju, kjer pismouk sprašuje in odgovarja Jezusu, smo temu Božjemu kraljestvu toliko bliže, kolikor bolj se naučimo prav slišati Gospoda.

Pismouku je Jezus odgovoril in iz njegovega povzetkom tega, kar je slišal, je Jezus videl, da je v njem sinhronizacija med tem kar sliši in tem, kar govori. Da so kanali zopet vzpostavljeni. Zato mu je lahko rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." 
Ker je že eno z Jezusom, ker že z njim zbira in v sebi ni več razdvojen. V njem se je že zgodilo ozravljenje sluha in zmožnost govora.
Uho in usta sta bila ponovno povezana in v sozvočju. Božji glas je že lahko prišel neokrnjen do njega in tak ostal tudi na poti do ust.

To nas dela močne. To, da slišimo, ko naš Bog govori: poslušajte me! To, da vse, kar nam pove osebno, tudi slišimo in izgovarjamo. To, da odnos z Gospodom postane odnos iz obličja v obličje in ne več preko obrnjenega hrbta.

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. (Iz 58,8)

Tedaj napoči odrešenje, tedaj se zgodi Božje kraljestvo. In tedaj tudi v naših odnosih ni več potrebe po užaljenih hrbtih in prizadetih skritih obrazih, ni več molka in umika, ampak obraz, ki išče drugi obraz, ušesa, ki prisluhnejo in usta, ki zmorejo izgovarjati resnico.

Takrat se zgodi resnično Božje kraljestvo. Med nami!





Pozor! Prihaja Bog! Ajoj ...

Sreda 3. postnega tedna

Zdi se mi, da se Boga večkrat ustrašimo. Kakor da bi prihajal v naša življenja zato, da nekaj razbije, uniči, vzame in zahteva uveljavitev svojega. Čudno, da od takega Boga bežimo stran! Kdo ne bi?!
Ampak, je to resnično naš Bog?
Če bi mu pustili, da se nam večkrat sam razodene, bi res še videli tako podobo? Dvomim!

On je prišel. Ne zato, da bi razvezoval postavo in preroke, tudi ne zato, da bi uničil v našem življenju to, kar je zgrajeno, ampak je prišel dopolnit. Pokazat, da lahko začnemo živeti spočito sredi vseh obveznosti. Spočito, ker je prišel zato, da bi On postal voznik našega "tandema". On želi kazati smer, usmerjati, še vedno pa je na nas odločitev, da hodimo, da delamo korake.

Mi živimo ravno obratno. Boga prosimo, naj dela namesto nas, mi mu pa določamo v katero smer mora iti in kako mora delovati.
Zato vse trokira in zato smo utrujeni. Non stop! Sploh nič čudnega.

In tega Boga, ki hoče, ki prav hrepeni po tem, da ga sprejmemo v svoje življenje, dožljamo kot nekoga, ki nas hoče ogroziti, ki nam hoče pobrati vse! Bog pa samo želi, da spoznamo, da je On Bog in da nam ni potrebno igrati Boga, da pa naj sprejmemo veličino človeka, ki je poklican, da posluša in hodi za Bogom. Ker je tista pot najboljša. In ker samo po tisti poti lahko pride v "deželo, ki mu je namenjena, da jo prejme v last!"

Prišel je torej dopolnit naše ozke postave, zamenjati vloge. Da bi živeli spočito in srečno. Vsakič, ko se je to v našem življenju že zgodilo, so se stvari odvijale prav. Težave niso bile izvzete, a so pripeljale na pravi cilj in niso razočarale. In takih stvari naj jih nikdar ne pozabimo, kot nas spodbuja Bog v 5 Mojzesovi knjigi. Ker ta spomin dobrega daje človeku pogum in moč!

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Ampak oznanjaj jih svojim otrokom in svojih otrok otrokom. 

Zavedanje vsega, kar Gospod dela, je najboljše usposabljanje za oznanjevanje. To gre z roko v roki - hvaležno spominjanje in potreba po predaji naprej. In tako "učenje" spodbuja Jezus tudi v evangeliju. "Učenje", ki izvira iz življenja.In tako oznanjevanje bo novim rodovom prinašalo ne več podobe Boga, ki ustrahuje in mu je potrebno preprečiti dostop, temveč resničnega Boga, Očeta, ki je za nas in ne zoper nas! Ki si želi naše dopolnjenosti in sreče! Zato vabi, da spustimo table in mu pustimo v svoje življenje!




Sedemdesetkrat sedemkrat??

Torek 3. postnega tedna

Kako odpuščati, ko pa tako boli? Kaj to sploh pomeni odpustiti? Je potrebno pozabiti? To je nemogoče!

Vse to so ključna vprašanja našega bivanja na tej zemlji, ki je kraj odnosov, kraj lepote in kraj bolečin. Globlje kot je nekdo prišel, bolj boli, če je ranil. In vprašanje odpuščanja niti približno ni lahko! Je proces in zahteva, da rane, bolečine spravimo na plano.

Zahteva, da najprej priznamo, kako je nekaj resnično zabolelo in prizadelo. Poti procesa odpuščanja je vsaj toliko, kolikor je ljudi na svetu. Tu ni pravila, je pa v pomoč srce, ki si odpuščanja želi in za to prosi. Tako srce zmore stopiti najprej pred sebe in sprejeti bolečino razžaljenosti. <običajno to zmore, če se zaveda ljubečega in sočutnega pogleda Gospoda, ki gleda to isto rano, sicer je ta spust v peč bolečine prenvaren.

Potem pa pride težji del - odnos do človeka, ki nas je prizadel in ponižal. V nas se prebudi spontana želja po vrnitvi, po dokazovanju rane, krivice, po maščevanju. Včasih še hujšem kot "le zob za zob".

Bog nas zato preko pisma preroka Danijela uvaja najprej v to, da si upamo sredi bolečine krivice kakor Azarija stati sredi ognja in moliti. Vpiti h Gospodu in prositi milosti, usmiljenja. Danijel se v molitvi spominja Gospodove obljube, ki je vedno nekaj dobrega, spodbujajočega in jo je dal vsakemu od nas, na drugi strani pa se spominja tudi tolikih dosedanjih zablod in padcev, nezvestob in stranpoti od Gospoda.
V vsem tem On ostaja blizu in zvest, ne prelomi svoje Obljube in ne odtegne milosti.

Človek, četudi ves v bolečini in v tej "notranji razbeljeni peči", a vendar združen z Gospodom, zmore pričeti proces odpuščanja. Bolečina zmore počasi pojenjati, ognjeni plameni nimajo več moči zadajanja opeklin. Ne pečejo več. Bolijo, a ne povzročajo več maščevalnosti. Zbujajo pa potrebo po odpuščanju, po dialogu - če je ta le mogoč - in potrebo po tem, da se ponovno vzpostavi odnos (kjer je to modro in sploh mogoče).
Pomembno je bolečino izgovoriti in je ne zakopati, pomembno jo je dati pred Boga, če je možno čimprej tudi pred človeka, ki je prizadel.

Ponekod odpuščanje pomeni življenje narazen. Ponekod pomeni ponovno srečevanje. Različni so odnosi in oboje pomeni odpustiti. Pustiti, da stvari odidejo, da ljudje odidejo, da ideali odidejo ...
To je odpuščanje. Nenehno smo v procesu odpuščanja, tako zelo, da za to milost prosimo Boga v temeljni molitvi - očenaš. Jezus sam je vanjo položil prošnje za najnujnejše. Tudi prošnjo za odpuščanje - sebi in drugemu. To je naš vsakdanji kruh.

Zdi se mi, da tisti, ki izkusi, kako je v Bogu objet, na varnem, kako je zanj poskrbljeno in se ne počuti več ogrožen, ker ima v Njem vse, zmore tudi odpustiti bližnjemu. Tisti, ki se zave, kaj vse je bilo odpuščeno v njegovem življenju in koliko zla, je bilo obrnjenega v dobro, zmore zaupati Gospodu in v moči tega bivanja, zedinjenja z Njim, gledati na tistega, ki je ranil, s spravljenim očesom. Mirnim. Takim, ki je premoglo solze in tudi pogled Očeta. Tako oko zmore pogledati brata s spokojnostjo.
Sedemdesetkrat sedemkrat ... 

In včasih, ko se bolečina znova prebudi in se peč zopet razbeli, je potrebno znova in znova na to pot izpuščanja, predajanja in zavedanja, da smo v Očetu že obvarovani najhujšega, in že sprejeti navkljub padcem. Postopoma se naše srce oblikuje po tistem, v katerega gledamo, po tistem, ki je dobrotljiv in poln usmiljenja... Postopoma. Z vztrajno prošnjo in odločitvijo.


Kajti za odpuščanje je potrebna molitev in odločitev!

Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s vojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod! Amen.



Božje delovanje je preprosto

Ponedeljek 3.postnega tedna

V drugi knjigi kraljev beremo o vojskovodju Naamanu, uglednem in spoštovanem možu, ki pa je bil gobav. Kako znano! Vse je ok, vse gre dobro, le srečni nismo. Vse darove imamo, le eno nam manjka. Vse smo že pridobili, le bolni smo.Vedno je nekaj, kar "kvari" idealnost. Ker življenje ni v idealnosti, ampak je veličina vedno v sprejemanju nepopolnosti.

Tako je Naaman predstavnik vseh nas. Trudimo se, da bi bili pred ljudmi ugledni in spoštovani, zato za vsako ceno prikrivamo vsakršno temino srca, vsako rano, vsako gobavost. Da nas ne bi izločili, zamenjali, pozabili ... Veselje pa se skriva v spoznanju, da smo pri Bogu že ugledni in spoštovani, skupaj s svojo gobavostjo! Sprejetje te resnice in življenje v skladu z njo, prinaša končno tudi mir in pristnost do vseh.

A vendar nas Gospod ne pušča same niti v naši gobavosti. Želi nam pomagati. Pomoč za Naamana je prišla po Izraelski deklici, ki so jo Aramci odpeljali kot ujetnico. Gospod nam rešitev pogosto pošilja prav po človeškem grehu, ki ga Njegova milost preobrazi v blagoslov.

Naaman se v iskanju poti do ozdravljenja, najprej obrne na sojega gospoda, torej na človeka, ki je predstavljal vidno moč. In človek uporabi, kar ima. Svjo omejeno moč. Zato beremo naprej ...

"Odpravil se je na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil.« 

Človek, ki ne sloni na Bogu, lahko sloni le na svojem imetju, s katerim poskuša kupiti tudi najosnovnejše ...
In ne gre ...

Božje delovanje ima drugačno logiko od človeškega. Od človeka zahteva najprej, da spozna svojo omejenost. Da izprazni svoje roke možnih "atributov" in si upa stopiti h Gospodu nag, ranjen in potreben.

A tudi ko Naaman to zmore, še vedno ostaja v njem želja po tem, da bi bilo Gospodovo delovanje hrupno, bučno, tako, ki bi vzbujalo pozornost.
 »Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti?«

To so resnične gobe človeštva. Potreba po pozornosti, po središču, po tem, da se nekdo nenehno ukvarja z nami in po tem, da Gospod deluje tako, kot smo si sami zamislili.
In Gospod prihaja Naamana in nas ozdravljat prav teh gob! Te nenehne potrebe po "metanju ven" in iskanju priznanj, aplavzov in pozornosti. Te nenehne potrebe po tem, da bi bili mi Bog. Edini način, da so očiščene te gobe, je Gospodov način prihoda. Tihega, neopaznega, nežnega, nevsiljivega. Takega, ki vedno pušča svobodo.
Gospod povabi v kopel prerojenja, v nekaj, kar ni "nič posebnega", kar ni v središču pozornosti drugih, postavi pa v središče človekovo ranjeno srce.Zato se mora zgoditi na skrivnem, ne pred očmi sveta.

Tako prihaja Gospod tudi v naša življenja. In tako ozdravlja gobe, ki so napadle zlasti naša srca, žejna nenehne pozornosti drugih. Včasih je težko sprejeti takega "tihega, neopaznega in nevsiljivega" Boga. Tudi mi bi ga, tako kot njegovi domačini, kdaj najraje odpeljali na rob hriba in ga pahnili v prepad. Ker ne ustreza našim predstavam.

A On ostaja svoboden in pušča nas svobodne. Da jezni odidemo, ker Njegovo delovanje ni tako, kot smo si ga mi zamislili ali sprejmemo Njegovo povabilo k preprostosti in uboštvu.

Sredi ljudi, ki ga zavrnejo, gre sredi med njimi in odhaja. Dostojanstveno, neogroženo in brez naklepa po maščevanju.
Tistim, ki ga sprejmejo, pa postane resnično kopel odrešenja, krstna voda in vedno nov začetek!
Tako preprosto.



sobota, 07. marec 2015

Božja gorečnost za človeško dostojanstvo

3. postna nedelja

Jezus nas je prejšnjo nedeljo odpeljal s seboj na visoko goro, da bi nam razodel svoje obličje, sijaj Božje podobe. Zato da bi nam lahko pokazal h kakšnemu sijaju je poklicano tudi naše srce, ustvarjeno po tej isti podobi.
Jezus je na gori zažarel in v tej gorečnosti danes odhaja v naše templje, ustvarjene za ta isti sijaj. Najde pa trgovce in menjalce, kaos in tržnico!

In vzame bič ...da izžene zlo, ki se je tako prefinjeno infiltriralo v svetost človeka. Se z njim prepletlo in se obleklo v navidezno dobro. Kajti menjalci in prodajalci so delovali tako, kakor da resnično služijo edinemu in pravemu Bogu. Delali so za Boga in njegov tempelj ... kakor mi, ko se v najboljši želji lotevamo "svetih stvari". Mimo Boga, ne da bi ga prej vprašali in ne da bi mu prej prisluhnili.

Jezus začne obnovo templja. Z gorečnostjo!
Ker ga prevzema ta silna zaljubljenost v lepoto naših notranjih svetišč hoče, da bi zasijali v svoji prvotni lepoti, hoče prvotno nedolžnost in hoče vrniti izgubljeno svetlobo. Ko gre za svetost človeka in napade nanjo, Bog postaja nepopustljiv, odločen in brezkompromisen! Prihaja s sveto jezo in sveto ljubosumnostjo.

Bog je namreč tako zaljubljen v čistost in dostojanstvo človeka, da na tem področju ne dopušča heca in iger.
Hoče ostati prvi, hoče telesa, ki bodo umirjena, hoče duše, v katerih bo molitveno vzdušje, hoče srca, ki bodo resnična slava Bogu. Zato ne more ostati ravnodušen nad napadi človeškega dostojanstva, svetosti njegovega telesa in duše, nad napadi spola in spolnosti.

Jezus prihaja tudi takrat, ko se je bližala Judovska velika noč. Prihaja kakor predokus pashe, v kateri bo On sam postal edino resnično in čisto daritveno jagnje. Pred njim se zato morajo umakniti naša očitna ali manj očitna služenja drugim bogovom, služenje miselnosti tega sveta, ravnanju zato, da bi nas ljudje videli, iskanju naklonjenosti drugih in primerjanju med nami. Morajo oditi vse te "daritvene živali", naša "zlata teleta", da bi nastal prostor za edinega in pravega Boga, ki prihaja, da očisti srce od tistega, od česar se samo ne more očistiti.

Že v stari zavezi Bog posreduje človeku številne napotke, zapovedi. Kot imperativ. Ker ga prevzema gorečnost za to, kar mu je najbolj sveto - človeško srce, njegovo telo, njegovo dostojanstvo. Zato imperativi.
Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! Spomni se Gospodovega dne in ga posvečuj! Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne laži proti svojemu bližnjemu! Ne želi tega, kar je tvojega bližnjega! Ne materialnega in ne moža/žene ... Kajti vse to je gnusoba pred Gospodom!

Gospod proti zlu, ki napada tisto, kar je sveto, nastopi jasno in odločno. Enako v templju! "Spravite proč vse to in iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice!"  Prihaja kot lastnik templja, kot tisti, ki je prišel domov in mu ni vseeno!

On, ki mu ni potrebno pričevati o človeku, ker namreč ve, kaj je v njem, tudi ve, da se človek ne more očistiti sam. Da si ne more sam povrniti nedolžnosti in sijaja, ki mu ga je ukradel greh. Zato ne prihaja v tempelj zgolj kot "lastnik", Stvarnik, zaljubljen v svoje delo, temveč predvsem kot daritveno Jagnje, edino, ki zmore očistiti ta tempelj.

Ta križani Kristus s svojo prisotnostjo razgalja prikrito zlo. Zato je nujno znamenje, ki se mu nasprotuje. S svojim prihodom namreč razgalja "človeško modre zakone", ki so pred Bogom norost in prinaša to, kar se svetu zdi krhko, a je močnejše od ljudi. Zato je mnogim pohujšanje in še večim nespamet. 
Vendar ostaja večni branitelj in varuh človeka in njegovega dostojanstva!

Noče, da bi človek zapadel v stanje tržnice zmede in kaosa. Nasprotno, prav v teh čudnih časih prihaja, da bi človeka notranje okrepil in umiril, prihaja, da v nas ponovno vzpostavi red in nam vrne sijaj dostojanstva, sijaj templja, sijaj moškega in ženske. To je naša naloga - da ob in kljub vseh naporih pustimo, da nam Gospod sam povrne sijaj Božjega dostojanstva. Kajti temu sijaju se ne more upreti nihče.
Lahko namreč zrušijo tempelj, zgrajen s človeškim mišljenjem, templja pa, ki ga je Sin že postavil in obnovil, ne more zrušiti nihče.

To pa ne velja za logiko našega verovanja, ki jo Gospod sam želi zrušiti! Da bi jo potem obnovil. On sam nas vabi v pasho lastnega mišljenja in čutenja. Sami velikorat svojo vero še vedno doživljamo kot sinonim za to, koliko smo uspeli zgraditi, narediti, si prinoriti. Zato se nenehno trudimo in dokazujemo pred ljudmi in pred Bogom. Potem pa se vse, kar smo tako mukoma garali "46 let", zruši.
In se jezimo na Boga češ, s kakšno oblastjo sme tako delati?

To je takrat, ko mi doživimo prihod križanega v naše življenje. Prihod tistega Kristusa, ki vabi v pasho, ki vabi v novo logiko, nič več na temelju postave, meritokracije, nič več v tem, da se človek poskuša sam rešiti, ampak v to, da se človek pusti obiskati, očistiti in na novo posvetiti. Da si pusti umiti obraz in pobeliti, kakor ne more pobeliti noben belivec tega sveta!

To je pasha, ki jo želi obhajati z nami. Da bi umrli svojemu načinu verovanja, pa četudi smo ga zidali 46 let in pustiti, da Gospod poruši, izžene in očisti, kar mora biti porušeno, izgnano in očiščeno. Pustiti, da postavi nov tempelj, tak, ki ga nihče ne more sesuti. Ker je zgrajen z Njegovo krvjo, z njegovo daritvijo, preko katere je človek z dušo in telesom vključen v Kristusovo Telo, ki je svet že premagalo. Zato v boju zoper to Telo nihče nima več moči.

Gorečnost Boga, ki je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, nas nagovarja, da obnovimo to zavezo pripadnosti Telesu, da pustimo rušenje starega načina verovanja in vstajanje novega, da pustimo, da Gospod obhaja veliko noč z nami in tudi nas popelje v to globinsko čisščenje naše svetosti, našega templja ženskosti in moškosti, templja očetovstva in materinstva ter tako dopustimo, da v našem življenju ljudje zagledajo tisto "spremenjenje na gori". Podobo, po kateri smo ustvarjeni n po kateri hrepeni čisto vsako srce!







Stojim pred vrati ... kot Lazar!

Četrtek in petek 2.postnega tedna

Ko nas nekaj vznemirja, to največkrat poskušamo zatreti, utišati in na vsak način obiti. Bogataš in Lazar - drama slehernega človeškega srca.

Bog v naša življenja pošilja Lazarje, ljudi, ki nam prebujajo najtežje globine srca. Ljudi, ki nas "špikajo" tam, kjer bi radi imeli mir. In pošilja nam jih prav k našim vratom. Da stojijo pred njimi in trkajo ...

Kako težko je živeti tako, da moraš vsak dan, večkrat na dan, mimo nekoga, ki te vznemirja in bi se ga rad izognil. A zakaj je bil Lazar tako nevaren za tega bogataša? Prav gotovo ne zato, ker bi mu zmanjšal njegovo premoženje. Ogrožal ga je, ker ga je nehote opominjal, da ne dela prav. Da v njegovem življenju nekaj ni ok.
Kako težko je to sprejeti po tolikih naporih, po tolikem matranju zato, da bi duša našla mir. In prepričana sem, da je bil bogataš eden tistih, ki so živeli v prepričanju, da si moraš v življenju vse priboriti z lastnimi napori, sicer ostaneš sam, bos in nag ... In navidez se je pred to goloto skril v oklep svojih obramb in svojega utečenega načina življenja, kjer ni potrebno kaj preveč čutiti niti razmišljati. Potrebno pa je marsikaj in marsikoga odrezati.

Lazar prihaja k njemu sam, bos in nag ...da bi ga opomnil na tistega Lazarja, ki ga tudi bogataš skriva v svojem srcu. Tako zelo, da ga ne upa niti za sekundo začutiti in zaslišati. Zato mora odrezati tudi človeka, ki leži pred vrati in mu to prebuja.

Vsi smo taki. Vsi imamo v sebi bogatina in Lazarja. In vsi imamo tendenco po tem, da bi se ogradili z oklepi. Bolj kot smo nekje ranjeni, več oklepov potrebujemo. In bolj so preslišane potrebe Lazarjev, ki ležijo vsepovrek v našem srcu. To so spomini, kjer smo bili mi ponižani, spregledani, osamljeni, neslišani ... In nočemo teh spominov. Potem pa so nam poslani ljudje, ki nam prebudijo točno to! In nas že s svojo prisotnostjo vznemirjajo, zahtevajo soočenje, zahtevajo posluh ... in nenazadnje zahtevajo sočutje - do nas samih in do njih.

Na nas je ali bomo te ljudi izrinili iz svojega življenja, jih dali na distanco in umaknili ali se ob njih srečali s svojim lastnim ubogim Lazarjem, ki si liže boleče rane. Kajti oba sta potrebna sprejetosti in objema, oba kličeta po naklonjenosti in oba prosita drobtinice dobrega. Tisti Lazar v nas in tisti poleg nas.

Da bi se spreobrnili, da bi začeli drugače, čakamo izredne dogodke. Vsakič svoje nespreobrnenje opravičujemo s tem, da nimamo zadostnih razlogov za to. Vsi potihem čakamo na neko "vstajenje mrtvih", na nekaj izrednega. A Abraham je tu jasen.
Vse, kar potrebujemo za nov začetek, za bolj sočutno in usmiljeno ravnanje s seboj in z drugimi, že imamo. Zapisano je ne le v postavi Mojzesa in prerokov, temveč in predvsem v postavi lastnega srca, ustvarjenega po podobi Usmiljenega.





Tudi Bog ima predlog novega zakona!

Sreda 2. postnega tedna

»Dajte, izmislimo si naklep zoper Jeremija! Kajti ni še izginilo navodilo duhovnika na svèt modrega,
ne beseda preroka. Dajte, udariti ga hočemo z jezikom, in ne glejmo na njegove besede.«
Glej name, Gospod, in poslušaj govor mojih nasprotnikov!
Se li dobro povračuje s hudim, ker mi kopljejo jamo? Spomni se, kako sem stal pred tabo, da bi v njih prid govoril, da bi od njih odvrnil tvojo jezo!"


Molitev, ki nam jo Cerkev predlaga za sredo drugega postnega tedna, je najprimernejša za dan po sklenitvi zakona, ki skriva v sebi mnogo naklepov zoper ljudstvo, ki želi služiti Bogu in spoštovati dar svoje ženskosti in moškosti. Jeremija je dobro poznal te skrite naklepe, te zakone sprejete za hrbtom, te nevarnosti, ki prežijo ... In je zavpil h Gospodu!

Prav je, da se pogovarjamo in iščemo poti, ki smo jih poklicani ob vsem tem dogajanju ubrati, pa vendar je tako zelo pomembno začeti vpiti k Bogu in prositi za naše ljudstvo, kakor so prosili mnogi preroki pred nami. In Bog sliši. Ne glede na razplet, On sliši in hoče zavarovati sveto dediščino svojega ljudstva. Sveto pismo na več mestih govori o tem, kako je Bog ob vsakem klicanju svojega ljudsstva slišal glas in se usmilil svoje lastnine, ki si jo je pridobil s sveto roko in dvignjenim laktom.

Res, pomembno je v teh časih zajemati iz globin. In v vsem tem videti tudi priložnost, da se sami prenovimo, k čemur nas spodbuja sredin evangelij, kjer srečamo prvo napoved Jezusovega trpljenja, Zebedejeva brata, ki "se mečeta naprej" in jezne učence ... slika tolikih naših odnosov in skupnosti.

Jezus nas začne uvajati v skrivnost resnične pashe, ki jo mora prehoditi vsak človek. Skozi smrt in umiranje svojih interesov, preko izpuščanja in razlastninjenja, v svobodo Božjega otroštva ... in res, velikokrat je to umiranje in trpljenje povezano s tem, da smo tako ali drugače izdani, da nas celo naši ne razumejo in obsodijo, da smo zasmehovani, bičani in križani ... z besedami, z mislimi nekaterih, z molkom ... To je smrt, ki boli.
In je potrebna, da se zgodi vstajenje nečesa novega, Božjega, poveličanega. Tudi v našem življenju.

Učenci vsega tega še ne zmorejo slišati. Taka pot se jim upira. Tako kot nam. In spremenijo temo s tem, da se med seboj primerjajo, da tekmujejo o tem, kdo je večji in kdo bo sedel na desnici in kdo na levici. Prošnja, ki je prihajala iz src teh dveh bratov namreč ni bila samo njuna, temveč je v resnici bila misel tudi vseh ostalih. Sicer ju brata s tem, da sta jo izgovorila naglas, ne bi tako zelo ujezila.
Kako daleč je človeško mišljenje od Božjega! On napoveduje pasho, ki bi jo učenci radi preskočili. Pobrali bi samo smetano na koncu.

Takrat Jezus pristopi z usmiljenjem. Ni užaljen, ker ga v najtežjem ponovno puščajo samega, ni razočaran, ker ne zmorejo čutiti skupaj z njim, ampak ponovno pristopi k človeški bedi z usmiljenjem. A odločno.
Pove, da smo poklicani v drugačno vladanje, da smo vzeti od tega sveta in postavljeni vanj kot sol in luč in zato večkrat tudi kot znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. 

»Veste, da vladarji ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bodi tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

Naši oblastniki hočejo nad nami vladati in izvajati oblast na krivičen način. Vladarji tega sveta iščejo moč in oblast, med nami pa naj ne bo tako.
Jezus nam znotraj tega sveta daje tudi predlog novega zakona in nas vabi, da ga sprejmemo. Zakon služenja. Pa ne vladarjem tega sveta, ampak Njemu, ki hoče človeku vrniti dostojanstvo.

Daje nam predlog Zakona ljubezni, ki naj bo toliko bolj viden med kristjani, kolikor bolj nas napadajo z zakoni tega sveta! Edino tako bomo močnejši, edino tako ne bomo zgrešili poti. Ker bomo zajemali v Njem, ki je svet že premagal!



nedelja, 01. marec 2015

Ker si poslušal moj glas ...

2. postna nedelja

Ker je Abraham poslušal glas Boga, ki ga ni razumel, je postal oče narodov, očiščen, svoboden, lep, globok. Postal izvir blagoslova, ker ni sejal več svojega, temveč je Boga postavil na prvo mesto. Pred sina, pred sebe, pred obljubo, celo pred upanje. Kar je naredil, je naredil v goli, trdni veri v Besedo. Zato so so se zgodile mogočne stvari.

Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? In kakšen neki je ta Bog, ki naj bi bil za nas, prosi pa nemogoče stvari? Tu se pogosto naša misel ustavi in začne zapletati sama vase. Ker stoji pred stvarmi, ki jo presegajo. To je gora razodetja, ki ostaja skrivnost.

Bog človeka pogosto prosi, da izpusti iz svojih rok nekaj, kar mu je najdražjega, nekaj, kar mu pomeni ne le veliko, ampak vse. To je ta otrok z imenom Izak - utelešeni odgovor obljube. Resnične in trdne obljube. In takrat, ko človek posluša glas in izpusti vse, tudi Bog stori vse. Poskrbi! Za našim hrbtom se tako iznenada pojavi druga rešitev.

Potrebna je ta pot skozi "žrelo", skozi smrt. Kajti šele ko se odpovemo pravici in lastninjenju nad drugim, nad Bogom in nad seboj, postajamo odprti za Njegove bistveno večje načrte. Te načrte pa, tako kot učenci ob Jezusu, pogosto razumemo šele na koncu. Potem, ko gledamo nazaj. Ko pa smo na poti v to Morijo, nam stvari niti približno niso niti jasne niti všeč. Takrat samo vera zmore vztrajati v hoji naprej.

Veliko let pozneje se je na neko goro vzpenjal drug Sin, ki si je kakor Izak, tudi sam nosil "drva za daritev". Le da je ta les pripadal nam in našim grehom. In temu Sinu Oče ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse. Dobesedno!

Tam na tisti gori Oče ni zavpil: "Ne stegujte svojih rok nad Sinom in ne storite mu ničesar", takrat ni  zaustavil žebljev, ki so neusmiljeno prebadali Telo, ni zavpil in ustavil posmeha, ki je pribijal na prefinjen način in ni zavpil in ustavil sulice, ki je prebodla Sinovo srce. Dal Ga je do konca. Da bi nam z Njim tudi vse podaril.

V Njem torej imamo vse- A to vse lahko prejmemo šele, ko izpraznemo svoje roke in svoje naročje ... zato Izak, zato Morija, zato nelogičnost darovanja in izpuščanje do konca. Da bi nas lahko obilno blagoslovil, namnožil našo rodovitnost kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali in da bi po nas lahko bili blagoslovljeni mnogi. Ker smo poslušali Njegov glas.

Mislim, da lahko lepoto spremenjenja, to goro Tabor doživimo samo tam, kjer smo prej zmogli goro v deželi Morija. Karkoli zmoremo izpustiti in darovati Bogu, prejmemo v potlačeni in zvrhani meri. Kar darujemo,  najdemo, kar izgubimo, prejmemo. Preoblikovano. In mislim, da je dar, ki sledi izpustitvi lastnega "Izaka, ki ga ljubimo," neizmerno številčnejši in večji. A potrebna je logika izgubljanja.

Ta logika nam ne gre ... zato tudi nam, ki kakor Peter ne vzdržimo situacij izpuščanja in se oglašamo s svojimi protesti in "boljšimi" predlogi, Oče sporoča: "Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!"
Kot bi hotel reči: "Vem, da sedaj tega še ne razumete, a razumeli boste pozneje. Sedaj samo verujte in poslušajte Besedo!"

In ta Beseda, darovana za nas vse, ostaja z nami takrat, ko vsi odidejo. 
Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. 

On je edini, ki ostane, ko je najtežje, ko se vsi razbežijo in ko človek ne zmore več slišati človeka. On ostaja in posreduje za nas. ostaja in opravičuje, ostaja in nas celo imenuje za Božje izvoljence, te ljubljene sinove in hčere, nad katerimi ima veselje.

Logika Boga, ki daje, kjer človek izgublja, poskrbi, ko človek izpusti in blagoslavlja, ko človek posluša Njegov glas, naj nas spremlja ta sveti postni čas in tudi potem.