sobota, 20. junij 2020

Oznanjeno na uho

12. nedelja med letom

Jeremija, prerok, ki se je veliko bojeval in spraševal, iskal in prosil ter bil deležen mnogih nasprotovanj zaradi zvestobe Bogu, je živel v času, ko je tema zameglila pogled na kakršnokoli luč. In sredi tega je opominjal in oznanjal Besedo, ki se mu je zgodila. Zato je bil nezaželen. Ker je jezil in dražil.

V prvem berilu ga srečamo v vnovični hudi stiski. Bil je Božji mož, toda bil je v stiski. Pomembno sporočilo za nas, ki bližino Boga vedno povezujemo z zgolj prijetnimi in lepimi občutji, z varnostjo, ki je oddaljena od vsakih vsakodnevnih skrbi, s katerimi se srečuje svet in z vsakršno odsotnostjo strahu. Toda Gospod nas ne rešuje izven naših konkretnosti, ampak v njih, zato nas rešuje skozi stisko.

"Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem". Jeremijevi zaupni prijatelji so se izneverili in izdali in to boli. Vselej. Ko torej Jeremija na lastni koži ponovno izkuša, kako zelo lahko rani človek, se zateče h Gospodu. Na Gospoda ne "kopira" ravnanja grešnih ljudi, ampak se mu zaupljivo odpre in izroči. Čeprav ga morda ni čutil. Toda ve, da je in da je močnejši od vsakega človeka, ki še ostaja ranjen in slep.

Greh je namreč na svetu, preden je nastopila postava, zato je smrt kraljevala nad vsemi. Zlo je po enem našlo vstop v človeštvo in zastrupilo mnoge, toda Gospod ni ostal tiho. Poslal je Sina, ki je resnični milostni dar. In poslal ga je zastonj. Toda tudi milost je potrebovala vstopno točko in ker je grešni in posledično pred lučjo zaprti človek ni mogel sprejeti, je Gospod sam stopil v temo kot Luč sveta. S prevzetjem človeške narave, je le-ta prejela zdravilo Božje narave in tako nenasilno prejela milostni dar. Dar, ki se ga lahko sprejme ali zavrne, ker je dar in mora dar tudi ostati.

Jezus Kristus je tisti človek in Bog, po katerem je na svet vstopila milost in prenovila tiste, ki to želijo, pravi Pavel Rimljanom. Sveti Duh je zagotovo namenjen vsem, toda le srce, ki ga sprejme, se lahko preoblikuje po tej prejeti Ljubezni vse do mere, ko naše življenje ne vodi več strah, ampak ljubezen.

Božja beseda se danes dotakne strahu. Pravega in napačnega.
Pravi strah je strah pred tem, da bi izgubili milost, kajti če odrešenje ostaja dar, se ga lahko tudi izgubi s  tem, da ne živimo v prejeti milosti, ki je Sin in tudi nas dela sinove.To je strah, ki se boji, da bi duša in telo izgubili Duha in se s tem obsodili na pekel, ki je popolna odsotnost ljubezni.

Napačen strah pa bi lahko delili v 2 kategoriji: prvi je strah, ki je, a se delamo, da ga ni. Taki ljudje so lahko še posebej nevarni, ker jih poganja zakriti strah zase, ta pa je pripravljen drugega odstraniti. Tudi telesno.
Drugi negativen strah pa je strah, ki se pretirano ukvarja z nevarnostmi, ki so sestavni del življenja, a nimajo moči, da bi nam odvzele svobodo ljubljenih.
Ta strah poznajo ljudje, ki vse svoje moči porabijo za to, da bi ugotovili, kako jih ljudje vidijo, kaj si o njih mislijo, kako se bo spremenila njihova podoba, če storijo to ali ono. Bojijo se tistih, ki lahko ranijo, a ne morejo vzeti svobode Duha. Toda prav teh, pravi Gospod, se ni potrebno bati.

Kot zdravilo nam Kristus ponuja samega sebe. Kliče nas v intenziven odnos z Njim, ki ima celo naše lase na glavi preštete in ki pozna potrebe slehernega vrabca, kaj šele naše. On sam nas torej varuje, toda ne pred stisko in težavo, ki jo sproža zlo tega sveta, temveč pred tem, da bi znotraj te teme izgubili pogled na Luč. Da bi znotraj laži pozabili na resnico, da bi znotraj zla postali tudi mi sami podobni zlu.
Tega nas varuje in tega se moramo zdravo bati tudi sami.

Človek, osvobojen napačnega strahu in okrepljen z zdravim strahom pred izgubo daru milosti, postane kreativno živ in pričevalen.
"Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah."

Evangelij se človeku vedno razodeva na skrivnem, v temi, na uho, da se tisti, ki ga sliši lahko svobodno odloči ali ga bo preslišal ali živel, skril v temo kleti ali oznanjal pri belem dnevu strehe. Božja beseda ostaja nevsiljiva. Oznani se na skrivnem, kot drobno seme, ko pa je sprejeta, postane veliko drevo, ki daje zatočišče in dom mnogim.
Naj se ta preobrazba zgodi tudi v našem srcu!



petek, 12. junij 2020

Polnost časa

11. nedelja med letom

Ta nedelja, ki je postavljena med dva pomenljiva praznika svetega Rešnjega Telesa in Krvi ter Srca Jezusovega, nas že po tem in tudi preko Božje besede same spodbuja, da se zazremo in odpremo tej nori Božji ljubezni, ki se ne ustavlja, ne izgublja časa in se ne naveliča v iskanju svojih otrok.

Že v prvem berilu nas Bog preko Mojzesa spominja, kako ni bilo trenutka človeške zgodovine kot tudi ne naše osebne zgodovine, v kateri Bog ne bi iskal načina, da bi nas kakor na orlih perutih pripeljal k sebi. K sebi, kajti tam pri Njem, je naš dom. Tam nas hoče narediti za kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Tudi danes nas išče in nosi s tema kriloma: Božjo besedo, ki prosi naš posluh ter Kruhom življenja, evharistijo, ki je utelešena Beseda med nami. In če kdo teh dveh kril še ni odkril ali mu ne pomenita veliko, On ostaja ter išče nove poti, vse z namenom, da bi osrečil človeka in ga napolnil s svojo ljubeznijo.

"Njegovo ime je usmiljenje", je že pred časom poudaril papež Frančišek, če pa je usmiljenje, pomeni, da se najmočneje razodeva prav tam, kjer smo mi bedni. Tam, kjer so naše omejitve, naša grešnost in potrebnost. Pavel v drugem berilu poudarja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili slabotni, ko smo bili grešniki in brezbožni. Takrat je za Boga polnost časa. Ne takrat, ko smo popolni in pred Njim navidezno samozadostni. Bog zmenke pripravlja takrat, ko naša beda doseže svoj vrhunec, ko noč doseže največjo gostoto in ko se zdi, da kraljuje zlo ... Takrat je Njegov čas. Ob polnosti stiske se začne Gospodov čas!

Ko Jezus zagleda množice, ki so izmučene in razkropljene, se mu zasmilijo.
Božje srce preprosto bije za žejo in lakoto človeštva, da bi ga nasitil in mu dal samega sebe.

Množice primerja z žetvijo, kar pomeni, da je zanj vsak človek kakor klas, poln zrnja, zrel za žetev, zrel za daritev ljubezni. On je torej prišel, da nas pripelje do dopolnitve svoje poklicanosti, ki je daritev ljubezni. Ta pa pozna mnogo prehodov ...

Zrnje mora biti zmleto, da nastane moka. Moka mora zapustili samo sebe in se pomešati z vodo, da postane testo, testo se mora pustiti odvesti tam, kamor samo ne bi šlo, v peč, da lahko postane kruh in kruh se mora pustiti vzeti v roke, blagosloviti, razlomiti in dati v hrano zato, da doseže svoj namen. To je naša pot, to je pot vsakega človeka. Pot, ki jo je pred nami začrtal On sam in na kateri edino je naše srce lahko srečno.

Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. 

Zdi se, da smo drug drugemu poslani kot žanjci, kot tisti, ki naj si pomagajo do dozoritve ljubezni. Zato prosimo drug za drugega, da bi vsak od nas lahko dozorel in postal lepo klasje, pripravljeno na daritev. Ime vsakega od nas je med imeni tistih, ki so poklicani, da postanejo ti delavci, kajti delavec je tisti, ki v srcu nosi to, kar je tudi v srcu njegovega Učitelja, to pa je lepota človeka. Je človek, uresničen s tem, da ljubi; konkretno, tiho, skozi prehode ...

Vsi mi smo povabljeni, da vstopimo v peč ljubezni, ki prečiščuje, osvobaja strahu in odpira ljubezni. Ob bogatih žitnih poljih, ki so postavljena pred nas ali pa ob poljih, ki imajo veliko manj klasja kot bi ga pričakovali ali si želeli, ima vsakdo od nas dve možnosti: lahko se iz strahu in v strahu zase zapre, lahko pa se v usmiljenju odpre. Vse zavisi od tega, koliko je naše srce smelo okušati usmiljenje Tistega, ki se je prvi dal v naše roke, da bi bil naš Kruh življenja.

Ko torej srce doživi usmiljenje, se spremenijo tudi oči. Takrat na te "žitne klase" ljudi, ki so nam podarjeni, ne gledamo več ogroženo, temveč se v spontano rodi sočutje in usmiljenje, ki pošilja ...


sobota, 06. junij 2020

Razlog našega veselja

Praznik Svete Trojice

"Bratje in sestre, veselite se ... Pozdravite drug drugega s svetim poljubom."
Tako nas v drugem berilu spodbuja apostol Pavel na današnji praznik. In vendar se lahko v vsakem pojavi tudi dvomeče vprašanje: "Kako, ko pa je nenehno toliko razlogov za skrb? Kako živeti v miru, ko je toliko nemira, kako si dati sveti poljub miru, ko pa je toliko razlogov za obrambo in napad?"

In vendar, veselite se! 
V čem je torej ta neuničljivi razlog našega veselja?

Že v prvem berilu beremo o Mojzesu, ki se na pobudo Boga samega povzpne na Sinajsko goro, s kamnitimi ploščami v rokah. In Gospod stopi dol v oblaku in se razodene kot "usmiljeni in milostljivi Bog", pred katerim Mojzes pade na obraz in ga počasti. Najsvetejši se spusti dol, vendar se ustavi poleg Mojzesa, nekoliko stran in ne v Mojzesu. Še sta narazen, ni še prišel Tisti, ki edini lahko Boga ponovno združi s človekom. In Mojzes prosi: "Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpusti našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!"

In Gospod je Mojzesa vzel zares in nas dokončno vzel za svojo lastnino!
On je stopil dol še enkrat, v svojem Sinu in postal eno z nami. Ni več Bog poleg nas in mi nismo tisti, ki bi se morali vzpenjati na kako visoko goro vrlin, da bi ga lahko videli, ampak je Bog v nas, kajti spustil se je do nižin človeškega uboštva in se za vedno naselil v človeku. Tako danes Bog ne piše več na kamnite table, ampak je svoj podpis ljubezni izlil v naša srca. Izlil nam je Svetega Duha, ki prebiva v nas in po katerem smo deležni te veličine življenja, ki se pretaka med Očetom in Sinom.

Prav po Sinu in Svetem Duhu tako spoznavamo pravo podobo Očeta, posledično pa nas samih. Oče, ki je svet tako ljubil, je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil in tako razodel globino svojega srca in volje. On sam hrepeni po človeku in si vsakega od nas želi pri sebi - v slavi. Zato Sin ni prišel, da bi koga obsodil, ampak rešil tiste, ki verujejo, tiste torej, ki so pripravljeni to rešitev ljubezni sprejeti. To je namreč naša vera - sprejetje Ljubezni.

Kdor pa ne veruje, je že sojen, ker se izključi iz občestva svetlobe, ki edina vrača vid in resnico, da smo ljubljeni sinovi in tisti, ki nimajo Boga pred seboj ali daleč od sebe, temveč kar v sebi, v lastnem srcu. Tam je Njegova nova gora Sion.

Ker pa smo sinovi, smo med seboj tudi bratje, zato bo ta gora razodetja vedno tudi naše občestvo, naši odnosi. Kristjani smo razodetje Trojice, ker smo Njegov vidni del skrivnostnega Telesa, v katerem je edino možno odrešenje.Tako si je zamislil Oče. Zato smo poslani, da bi izžarevali to lepoto življenja in ljubezni, ki sta nam po milosti izlita v naša srca.

Upravičeno lahko tako tej čudoviti hvalnici psalmista dodamo še: "Slavljen moj Gospod, ne le v svetišču svojega svetega veličastva, ne le nad kerubi in na prestolu svojega kraljestva, temveč slavljen tudi v mojem srcu ter v srcu brata, s katerim edino lahko izžarevava Tebe, o presveta Trojica!






https://youtu.be/bkjakqqXzac