četrtek, 28. februar 2019

Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru

Četrtek 7. tedna med letom

Danes nas Božja beseda že v prvem berilu kliče, da se brezkompromisno odločimo za dobro. Neizmerno usmiljenje Boga naj nam bo spodbuda k novemu življenju in ne razlog, da ostajamo ujetniki starega. Zato ne govori: "Grešil sem, in kaj se mi je zgodilo?" temveč se spreobrni h Gospodu in ne zavlačuj od dneva do dneva!

Sirahova knjiga nas tako že uvede v evangelij, kjer je glasnost spodbude za dobro, še močnejša.
Jezus tu močno obsodi dela, ki pohujšujejo katerega Njegovih malih, ki verujejo vanj. Bolje bi bilo, če bi človeku, ki pohujšuje, obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Jezus z grehom ne sklepa kompromisov, temveč ga jasno razkrinka in loči od človeka, ki pa se mora sam odločiti ali tudi sprejme dobro, ki mu je ponujeno, pa četudi skrito samo v kozarec podarjene vode!
Beseda danes prav "kriči", da tudi mi vstopimo v držo razmejevanja, razločevanja in odločanja. 

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da prideš z eno roko v življenje, kakor da bi imel dve roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj ...
In če te tvoje misli pohujšujejo, jih odsekaj!
Potrebno je razločevanje duhov, potem pa jasno odločanje za dobro ter zavrnitev hudega. Tu ni nežnosti, tu je na vrsti jasnost.

Evangelij je poln usmiljenja, nežnosti in sočutja, pri razkrinkanju "zamaskiranega" in pretkanega zla, pa Jezus vselej nastopi odločno. To je ogenj odločnosti, ki osoli!
Vsakdo mora namreč biti soljen z ognjem. 

Ogenj je tisti, ki požge vse odvečno, požge greh in vse, kar človeka maže, ponižuje ter mu jemlje življenje.
Pri tem lahko in mora človek sodelovati s svojim odločanjem. Tam je okus soli.
Zato: "Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru." 


sreda, 27. februar 2019

Klic k veselju

Sreda 7. navadnega tedna

Modrost dviga svoje sinove (...)
Pomeni, da ti sinovi tudi padajo in jih zato dviga. Ne obsoja, ampak dviga.

Sprejema te, ki jo iščejo. Kdor jo ljubi, ga nasiti z radostjo. Kdor se nje drži, doseže slavo in ga Gospod blagoslavlja, kamorkoli gre. Kateri njej služijo, služijo Svetemu, in kateri njo ljubijo, jih ljubi Gospod.
Modrost je torej tista, ki srce napolnjuje z veseljem in uravnava pota ljudi.
Zato blagor, ko po njej hrepenimo in jo iščemo. Takrat pride naravnost k nam in nas razveseli ter razodene svoje skrivnosti. 
Tako nas k njenemu iskanju spodbuja Sirahova knjiga.

V devetem poglavju Markovega evangelija pa nadaljujemo pot z utelešeno Modrostjo, ki je Kristus sam. On je torej tista Modrost, ki je poiskala človeka in se mu približala v upanju, da jo bo sprejel in še naprej iskal. Ta Modrost je potrpežljiva in širokega dosega.

Ko namreč apostol Janez naznani Učeniku, da so nekomu branili izganjati hude duhove, ker ni hodil z njimi, jih je ustavil in pokazal, kako je odrešenje namenjeno širše od radija, do koder sega naš pogled.
Kdor ni proti nam, je za nas, četudi ne hodi z nami in ni v istih skupinah kot mi, a iskreno ljubi Kristusa. Tak ostaja Njegova luč in samo skupaj smo poklicani delati nekaj lepega. Zato je modrost tudi v iskrenem veselju nad dejstvom, da je Sveti Duh našel prostor v enem od bratov in po njem rojeva sadove za Kraljestvo.

Današnja Beseda je tako klic k veselju nad drugim, ki je rodoviten!


torek, 26. februar 2019

Najmanjši in največji

Torek 7. navadnega tedna

Sin, če misliš služiti Gospodu, pripravi svojo dušo na preskušnjo! Vodi svoje srce in bodi pogumen in se ne prenagli ob času nadloge! Drži se Boga in ne odpadaj od njega, da boš velik ob svojem koncu!

Kakšna modrost je skrita v teh besedah! Kajti preskušnje pridejo, toliko večje, kolikor močneje se človek odloči za življenje. In vendar smo povabljeni, da sredi preskušnje, sredi padca, sredi obdobja, ko se močno oglasi staro, naše omejitve in celo greh, ostanemo odprti h Gospodu. Ne pobegnemo kakor Adam za grm, ampak s ponižnim in potrebnim srcem ostajamo pred Njim, ki ve vse.

Naše zaznamovano srce bi po padcu instinktivno pobegnilo v staro in se skrilo za krivdo in nemoč. Beseda pa nas kliče k nasprotni drži. Kliče nas, da vodimo srce in ga ohranjamo v navzočnosti Najvišjega, ki je prišel, da nas reši in okrepi.

Taka preskušnja se zgodi učencem, ki potujejo skozi Galilejo. V njih se prebudi stari človek, ki začenja vedno iz sebe (in ne Odnosa) in zato sebe preverja, tekmuje in se zase boji. Med potjo se namreč pogovarjajo o tem, kdo med njimi je največji. Klasično vprašanje ogroženega človeka, lahko bi rekli tudi ogroženega otroka v nas samih.

Zato Jezus ponovno povabi v Odnos: "Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal."

Sprejeti svoje lastne otroke in otroke drugih, ki se oglasijo v svoji ogroženosti in iščejo pozornost, je Božje delo. Ko otroka sprejmemo v naročje in ta ve, da je v odnosu, se pomiri in ve, da je ljubljen. Ne potrebuje več tekme in ne primerjanja, preprosto tam je in se igra.

Ko se torej v nas oglasi narava, ki potrebuje in zahteva zase, ko se oglasijo preskušnje, smo povabljeni, da ostanemo odprti in se obrnemo k Njemu, ki edini daje trajen in varen odnos zaveze, ki ne mine.
Tam se bo naše srce  umirilo in namesto vprašanja: "Kdo izmed nas je največji?" postopno zaznalo hrepenenje po tem, da bi bili vsem služabniki in najmanjši. Kajti tam, v Naročju, smo vsi veliki in vsi varni!


ponedeljek, 25. februar 2019

Dovolj je že hrepeneti

Ponedeljek 7. navadnega tedna

Vsa modrost je od Gospoda in je pri njem na veke. On jo je ustvaril, jo videl in preštel in jo razlil na vsa svoja dela, na vse ljudi, po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. 

Tako pravi Sirahova knjiga. Kaj pa je ta modrost?
Evangelij nam razodene, da je modrost prav naša vera, vera v moč Kristusa, ki je poslan, da nam vrne svobodo.


Ko se je Jezus s tremi učenci vračal z gore, sreča obsedenega, okrog njega pa ostale učence in veliko množico s pismouki vred, ki se med seboj prepirajo.
Govori se o nemem in gluhem duhu. In ta nemi in gluhi duh se skrije med nas, sad tega pa je veliko trušča, veliko hrupa, velika množica in razprtija med njimi. Tako prefinjen je ta hudi duh. Delal se bo nemega in gluhega, skoraj nevidnega, povzročal bo pa veliko hrupa med nami, klical množice in povzročal razprtije. Delal bo tudi senzacionalne stvari, kot je metanje v ogenj in vodo.


Kristus mu torej zapove: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« 
In hudi duh še zadnjič pokaže svoj "show", dečka strese, zavpije in končno nastane velik molk in tišina. Tudi v človekovem srcu. Jezus tega dečka prime za roko in vzdigne, enako, kot naredi v petem poglavju z Jairovo hčerko. Dečku pokliče v novo življenje, v nov način bivanja, ki bo v Njem. 


Zato novi človek živi tiho in umirjeno, ne povzroča hrupa in ne dela senzacionalnih "predstav", da bi zbiral množice, ampak tiho in preprosto živi modrost vsakdanjika. V tej modrosti je velika globina in veliko delo Boga. V tej modrosti je v središču srce, ki nenehno moli.
Jezus očetu tega dečka pokaže, da je hrepenenje po pravi veri in hrepenenje k Bogu že resnična molitev in dovolj, da vstopi Milost! 

Kakšna tolažba nam vsem! Dovolj je zrno vere in dovolj je celo hrepeneti po tem, da bi to zrno vere bilo v našem srcu.
"Verujem, pomagaj moji neveri!"


nedelja, 24. februar 2019

Kako ljubiti sovražnike?

7. nedelja med letom

V stari zavezi srečamo Davida, za katerega je Gospod rekel, da si je poiskal moža po svojem srcu
(1 Sam 13,14). Ta mož se odpove zločinu nad Savlom, ki ga iz zavisti in ljubosumnosti preganja, saj je David imel boljši uspeh kakor Savel. Odlomek se nahaja po tem, ko je David že prizanesel Savlu in ga ne ubil. Sedaj se pojavi nova priložnost, da sovražnika ubije. Celo Gospod da trdno spanje na Savla in njegovo ljudstvo in Davidu prepusti vso svobod odločanja. A David ostane Gospodov maziljenec in ne iztegne roke nad drugim Gospodovim maziljencem. Ker ve, da je sam maziljeni in ve, da je v njem Gospodov Duh, tudi sam ne poseže po maščevanju, jasno pa pokaže Savlu, da je šel preko vseh meja.

David že nosi prvine Duha in vendar še vedno v Stari zavezi govorimo o prvem človeku, o prvem Adamu, ki je postal živa duša, kakor piše Pavel Korinčanom, ki pa se je od Boga odrezal. David se trudi izpolnjevati postavo in zapovedi, vendar bo, kakor vemo, pozneje pri Uriju, možu Bersabeje, podlegel in storil dvojni zločin.

V evangeliju pa že nastopi čas Obiskanja, čas milosti, čas Kristusa, ki pelje dlje, naprej in globlje ter uči nov nauk z oblastjo (Mr 1,27).

Vam pa, ki poslušate, pravim (...) 

Ne pravi komurkoli, ampak nam, ki poslušamo in je v nas njegova Beseda in smo zato v Njem in On v nas. Če pa smo v Njem in se po nas pretaka Njegova kri in isti Sveti Duh, ki je njega obudil, potem je osnovni DNK kristjana neogroženost! Ne more biti drugače.

Noben otrok ni ogrožen dokler je lahko v naročju svojih staršev. Mi pa smo ne samo v naročju, ampak celo deležni istega Božjega življenja, ki je v Očetu in Sinu in Duhu. Zato: ne iz svojih moči ali sposobnosti, ampak zato, ker smo v Kristusu in neogroženi, "ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami."

Od kje taka velikodušnost? Preprosto iz zavedanja Kristusove obljube: "Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke" (Jn 10,29).
Oče je edini, ki je večji tudi od zla, zločinov in krivic, zato je edini, ki bo vedel, kaj s temi zločini in krivicami sovražnikov, Za nas je pomembno to, da ostajamo v misli poslednjega Adama, ki je rojen iz oživljajočega duha, iz Svetega Duha.

Jezus v evangeliju ne govori o tem, da vsak lahko počne karkoli, še posebej kristjanom, ki naj bodo tiho! Nikakor! Nikdar ne reče, naj zločini ostanejo prikriti in skriti, zločinci pa brez obravnave. To so koraki, ki nas čakajo tudi v Cerkvi in nujno in prav je, da se grobovi odprejo in se naredi jasno mejo in ločnico med dobrim in zlim, med žrtvijo in storilcem.

Tu Kristus govori o nečem drugem. Govori o tem, da so krivice priznane in se dobro ve, kje nekdo jemlje plašč, kje udarja po licu, kje prosi in ne bo dal nazaj ...
Pavel Korinčanom tudi piše: Ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, zatem to, kar je duhovno. 

Duševno so čustva in misli, razum in volja, za katere je pomembno, da so jasne in da se jih razloči.
Tisti pa, ki imamo Kristusa in njegovega Duha in zato vstopamo v prostorje življenja po Duhu, smo povabljeni, da ta ista čustva, misli, razum, voljo in tudi telo naravnamo na postavo Duha. Na postavo Ljubezni, ki edina daje neogroženost in zato tisti, ki je resnično v Kristusu, nima sovražnikov. Pri težkih zločinih je to pot, ki vključuje tudi obravnavo zločincev.

Evangelij je preprosto in močno povabilo, naj ne postanemo podobni zlu, ki je okrog nas in nas napada, temveč naj ostanemo podobni Očetu in ostanemo sinovi Najvišjega, kar je že ogromno plačilo, saj ni lepšega kot življenje v resnični ljubezni in svobodi.

Vse to nas torej nikakor ne odvezuje od tega, da bi spregledali in pokrili vse, kar se ne bi smelo nikdar zgoditi. Potrebno je krivici dati ime in jo obsoditi, zato da se lahko stopi v proces odpuščanja. Temeljno, kar je Kristus počel v času aktivnega delovanja, je bilo razmejevanje med zlim in človekom. Osvobajal je človeka s tem, da je poimenoval zlo ter ga razkrinkal in ločil od človekovega srca in duše. Zato je potrebno razkrinkati zlo in okrepiti novega človeka, ločenega in razmejenega od zla in ki je nato poklican, da prejme in živi kot oživljajoči duh!

Kot otrok Najvišjega, ki ostaja sin in ne suženj zlu. Ostaja sin in zato poln Življenja, poln oživljajočega Duha, poln Besede in zato tisti, ki ga nihče ne more ujeti, temveč lahko sam, kakor prižgana sveča, prižiga tudi druge! Brez meja in ogroženosti, ker smo bili mi prvi ljubljeni sovražniki. Zato lahko kot ljubljeni sovražniki postanemo tisti, ki ljubijo sovražnike.


sobota, 23. februar 2019

Gora

Sobota 6. tedna med letom

Smo na gori Tabor, skupaj s tremi učenci in Jezusom, ki se pred njihovimi očmi spremeni v silno bela oblačila. Odlomek je v drugem delu Markovega evangelija, potem, ko je Jezus prvič že napovedal resnično podobo Mesija, ki bo moral veliko trpeti, biti zavržen, umorjen in bo po treh dneh bo vstal (prim. Mr 8,31).

Na tej gori se pojavi v vsem svojem veličastvu in pokaže, kako je On dopolnitev postave (Mojzes) in prerokov (Elija). On je središče in na tej gori se začenja novo občestvo tistih, ki bodo sledili Milosti.
Učencem je tukaj dano močno okušanje te nove resničnosti Kristusa, ki pa jo bodo poklicani živeti v dolini, kjer tega okušanja ne bo več ali ne bo tako očitno.

Vsak od nas ima svojo goro Tabor. Vsakič, ko stopimo v Besedo, nam ta pripravi neke vrste spremenjenje, ko sebe in podobo Boga vidimo drugače, v pravi luči. To so močnejši trenutki Milosti, običajno pospremljeni tudi z močnejšim doživljanjem, v katerem se nam vsaka stvar zdi lažja in bi zato delali ogromno stvari. Postavljali bi šotore, ustvarjali nove projekte, spreminjali svet. In dejansko smo takrat, ko nas Milost preseneti, tudi mi skupaj z učenci sprva zbegani. In morda zato kakor Peter preveč govorimo in delamo prehitre načrte.

V tej naši zbeganosti nam Oče ponovno prihaja na pomoč in nas usmerja: "Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!"
On je tista Beseda, ki pokaže naprej, ki edina ve za pot, ker je Pot. Zato poslušanje! Poslušanje, da bi navdihi dozoreli. Kako pomembna glagola, ki nam ne gresta najbolje.

Ko se "močnejši dotik" milosti konča, ko se ponovno pojavi "dolina", pa smo poklicani
živeti iz spominjanja milostnih trenutkov in milostnega dotika. In v veri hoditi v Resnici, ki nam jo je bilo dano za hip okušati ali zreti.

Za rast, zorenje in odraslost odnosa je tako nujna dolina. Dolina, v kateri se ne vidi in kjer je temeljna vera. Za dolino veljajo besede iz pisma Hebrejcev: "Vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo". V dolini se ne vidi več, v močni veri v to, kar nam je bilo razodeto pa smo poklicani hoditi vse do končne gore Tabor - nebeškega Jeruzalema in ga ustvarjati že med potjo življenja.


petek, 22. februar 2019

Peter - skala

Sedež apostola Petra

Ti si Peter - skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. 

Močna obljuba, ki jo tisti dan v Cezareji Filipovi sliši Peter potem, ko Jezusa prepozna za Odrešenika in Božjega Sina.
Nemogoče je, da bi Peter sam, iz svoje človeške narave to ugotovil, saj je človeška narava na vse zmožna gledati le skozi tisto, kar sama pozna. Zato pride najdlje do tega, da je Jezus Janez Krstnik, morda Elija, morda Jeremija ali kdo izmed prerokov, izmed tistih torej, ki so jih poznali.

Potrebno je življenje po Duhu (prim. Rim 8,11), da se lahko rodi novost in človeško srce prepozna Kristusa. To je milost. Ni sad napora, ni sad Petrove modrosti, saj je toliko odlomkov njegovih "padcev" in pričujejo kvečjemu nasprotno. Oče je tisti, ki se je Petru odločil podariti svojega Duha, mu razodeti Resnico in ga izbrati za tistega, ki bo Peter - skala.

Peter je torej močen toliko, kolikor je naslonjen na Skalo, ki je Kristus in ne Peter. Temeljna skala Cerkve je torej Kristus. Naslonjen Nanj, deležen Njegovega Duha, pa tako tudi ta Jonov sin postane močen. Zato je Cerkev vse do danes toliko sveta kolikor sloni na Kristusu in toliko grešna kolikor nasede zgolj človeški miselnosti.

Ker pa je Kristus nepremagljiv, je taka tudi njegova Cerkev. Smo pa vsi odgovorni zanjo, zato je še kako pomembno, da si vsak kristjan dovoli pasti na pašnikih dobre paše, se pusti voditi po pravih potih in uživa hrano, ki dušo poživlja in jo vodi k vodam počitka (Ps 23). Edino tako bomo vsi dišali po Pastirju in opravljali poslanstvo, ki nam je zaupano v Cerkvi.

Pastite torej Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, temveč prostovoljno, kakor hoče Bog. In Ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli neminljivi venec slave. 


sobota, 2. februar 2019

Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo

Jezusovo darovanje - Svečnica

Danes, ob prazniku posvečenega življenja, bi rada razmišljala o nekaterih pomembnih vidikih življenja vsakega kristjana, na poseben način tistih, ki so izbrali posvečeno življenje. Kajti slednje ni nič drugega kot "ojačan volumen" življenja po krstu!

Že v prvem berilu preroka Malahija beremo: "In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite /.../. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? /.../. Kajti on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev" (Mal 3,1-3). 
  • Gospod je vedno prvi. Tisti, ki prihaja, pokliče in spregovori. Tako ostaja tudi edini, ki ve, kam pelje in kaj dela. Potrebno je zato nenehno poslušati in iskati Njega, ki hoče govoriti. Preprosta drža, a tako hitro prekrita z vso navlako odvečnega.
  • Gospod prihaja kot livarjev ogenj in lug pralcev. Želi si namreč rodovitne zemlje in mehke gline srca, da bi lahko človeka upodobil po svoji podobi in bi ta resnično ostajal ikona Boga Očeta. Livarjev ogenj je tisti, ki mehča še tako trdo kovino in jo oblikuje. Lug je tisti, ki umije odvečno, vse, kar ne spada na belo oblačilo krsta. Zato sprašujem nas vse; Si upamo prestati dan prihoda, ko smo poklicani zapustiti trdoto, grobosti in umazanijo?
V drugem berilu pisma Hebrejcem beremo, kako se je Kristus utelesil, "da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti."

  • Kako hitro in močno se prepozna kristjana, ki ve, da je rešen glavne smrti, ki je edina imela oblast nad nami in kateri je tisti, ki še vedno živi v strahu zase. V strahu, da bo nekaj vzeto, nekaj spregledano, nekaj poteptano, nekaj prizadeto. Seveda boli, ampak človek, ki že ve, da je najden in rešen postave samega sebe in strahu zase, preprosto izžareva svobodo in privlačnost, ki edina prepriča. 
V evangeliju srečamo starčka Simeona in prerokinjo Ano, ki sta tako lepa podoba preroške drže, ki naj bi jo imeli vsi mi, zlasti posvečeni:

  • Starček Simeon je bil poln Svetega Duha, nenehno v dialogu z Njim in nenehno odprt Njegovim navdihom. Bil je odprt in je pričakoval. Zato je lahko bil obdarovan. Izpolnila se je obljuba, položena v srce, v katero ni nehal verovati in se nanjo ne naveličal čakati.

  • Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Kako močna podoba. Prišel je Sveti Duh in on mu je odgovoril. Prišel je angel in Marija mu je odgovorila. To so ljudje, ki se niso prepustili ravnodušju in niso zamahnili z roko, češ, da so si vse sami izmislili in tako našli razlog, da ostajajo na mestu. Ne, pustili so se premakniti. Upali so si na prvo mesto postaviti Odnos in ne darove, ki prihajajo iz tega Odnosa in so zato bili pripravljeni na pot. Pripravljeni na spremembo. Brez elastičnosti zato preprosto ni duhovnega življenja, še manj posvečenega. Ne gre. Ker postanemo neokusno rigidni.
  • Simeon je bil starček in zato ostaja simbol modrosti. Dar modrosti pa je ravno to, da prepoznamo Kristusa tam, kjer je in ne tam, kjer bi ga sami želeli videti. Prepoznamo ga tudi v podobah, ki nas presenetijo - v podobi malega otroka v rokah revnih staršev (v.28), v tujcu, ki se dela, da gre dalje (prim. Lk 24,28), v tistem, ki ozdravlja hrome, slepim daje vid, gluhim, da slišijo ter ubogim oznanja kraljestvo (prim. Mt 11,5), v neznancu, ki stoji na bregu in se ne da prepoznati zemeljskemu pogledu (prim. Jn 21,4). Potrebno je prejeti duhovni pogled, oči, ki vidijo "onkraj" in "skozi", da bi videli skrivnosti Kraljestva, ki se skrije v majhno, drobno, od sveta že spregledano. To je preroški pogled.
  • Da bi tudi mi na koncu dneva  znali leči s Simeonovo hvalnico na ustih. S to zahvalo za milosti, da so naše oči smele v tistem dnevu, na tolikih mestih in v tolikih ljudeh videti zveličanje, ki ga Gospod pripravlja pred obličjem vseh narodov: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov (...)"
  • Simeon je Marijo in Jožefa blagoslovil. Poklicani smo postati tisti, ki blagoslavljajo, kar pomeni tisti, ki dobro govorijo (it. benedire). Vstopiti med tiste, ki blagoslavljajo one blizu in one "zunaj", tiste, ki ljubijo in tiste, ki se zdi, da so sovražni in nasprotni. Biti Božji preprosto pomeni biti poln Besede, ki ne more drugače kakor deliti blagoslov in življenje, kamorkoli pride. 
  • Posvečena oseba in vsak kristjan pa je poklican tudi, da (p)ostane "stražar" in "vratar", tisti, ki nikdar ne zadremlje in ne zaspi, ampak ostaja buden in tako sposoben prepoznati znamenja časov, ki kličejo. Kot taki pa pripravljeni tudi na nasprotovanja.
    "Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo (...)"
  • Če smo oblekli Kristusa, pač ne moremo biti nad Njim, ampak živeti kakor On. "Če so preganjali mene ..." (Jn 15,20). Poklicani smo postati evangelij, ki vznemirja in budi. Ne s silo ali z moralo, ampak s privlačnostjo. Zato je potrebno evangelij najprej obleči in "biti z njim". Potem nas ta evangelij lahko pošilja (prim. Mr 3,14).
  • In nenazadnje smo poklicani postati prerokinja Ana, ki ni zapuščala templja in je služila Bogu noč in dan. Postati ta tihi tempelj Božje navzočnosti, svetilnik, ki v sebi nosi Luč, majhen Betlehem, ki je privlačen zaradi Kristusa - Luči, ki je v njem in ne zaradi samega sebe, saj je manjši od tisoč Judovih mest.
    Poklicani smo postati polni Boga in prosojni, da svet ne bo gledal nas, ampak Očeta, ki je v nas in ga zaradi naših del slavil.
    Kajti če kaj, potem svet danes kliče: "Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo" (Jn 14,8).
Naj bodo naši koraki in naši odnosi zato tista privlačna pot svetosti, ki v sebi nosi lepoto obiskanja!